Vse to, kar mi je blizu, naj bi mi bilo daleč. Za-globil sem se v ničevnost z vso dušo, samo, da mi srce ne poči. Trdo je sicer moje srce, a kladivo je težko, kladivo vseh dragocenosti, ki živijo v dalji in bijejo nanje. In lepo je pod udarci.
Jetnik piše s krvjo na zid: Skrivna pesem izgubljenih pramenov in zraka, kaj mi govorite o svobodi! Še mojo senco so uklenili, da se giblje le od stene do stene, od tal do stropa, na mojo dušo so položili kamen, da ne more vzleteti. Ali ne slavijo mojega dejanja v svojih srcih vsi in jaz sem v temi? Zakričite, da izvem iz odmeva ulic, da sem vaš! Potem bo moja duša prosta, jaz ne bom jetnik ... jaz bom svoboden . ..
O, do tega trenutka nisem vedel, kaj je svoboda, kake čudeže dela. Bil je pred lastno mislijo in lastno senco plah. Zdaj stoji na vzvišenem mestu in nam govori z dvignjeno roko, nam, ki smo oborožena množica. Naše roke niso več stisnjene v pest, naša usta so odprta. Bratje, bratje!
Habt acht! — Živa misel je postala solnat steber.
Razmišljal sem, če sem hudoben ali trpek. Niti krivičnika ne bi udaril rad. Hočem, da je beseda baklja in ne bič, da sveti v dušo in ne žvižga čez telo. Če se bojiš svetlobe, prijatelj, se mi ne smili tvoja hinavska bolečina. Svetloba je življenje in je zdravje,
Pregrenko je bilo življenje in predolgo je bilo. Ko je prišla smrt, se je ustrašil: Naglo kot ob petju rajske ptice so minili s koprivami in pelinom obžarjeni dnevi. Še enkrat bi jih hotel živeti — še enkrat ! —
Moje srce te časti neizmerno, mož vseh mož — s svojo smrtjo si prerodil dušo naroda, ki ga v njegovi odločnosti in ponosu, kar sem se vrnil iz tujine, skoraj več ne poznam. Bal sem se, da postaneš v očeh mnogih medved, ki ga kriče gonijo po sejmih. Bal sem se, da bodo pozabili na idejo, ki ti je dala življenje in smrt. Vidim, duša narodova si, ajegov del si, osebek lastne in narodove ideje si, klic in odmev. Naš zrak, naša jed in naša pijača si, tolažba naših sinov, ki so v dalji. . . Nič več se ne bojim za narod. Nikdar več ne bom pisal o sužnjih.
Ko sem živel to tuje življenje brez žene in otrok, brez bratov in sester in sem pretrgal nit z vsemi dragocenostmi onega življenja za rdečim zastorom, sem ponevedoma in nehote dobil v roke feljton, Kaj strmite? Feljton v političnem dnevniku, čisto navaden feljton, ki se je ločil od uvodnikov, novin in inseratov po svoji izredni lepoti. Ne vem, od kje se je bil utrgal ta biser in pal med vsakdanjost, kamor je spadal toliko, kot kralj med berače, kot žarek v blato. Bral sem ga trikrat. Ni bilo dosti. Hotel sem ga imeti. Časopis ni bil moj. Dobil sem ga, zakaj njegov naročnik je bral samo
110
Primorske novice in dopise od beguncev. Čemu, to je njegova zadeva, posebna potreba njegovega srca. Jaz pa sem dal feljton v notes. Ne berem ga več, ker ga znam na pamet. Toda v mojih mislih je, čutim ga na prsih. Če bi ne bilo vredno živeti za nič drugega, kot da se nam v visoki starosti razodene ena sama lepa in modra beseda, je vredno živeti.
Vsak trenutek se oziram skozi okno. Zunaj je podrta hiša, nima vrat, ne okna, ne podov. . . Dimnik stoji, na podrto ognjišče vidim, ena sama stena poslikane sobe strmi v me. Ko se sklonim nad delom, mislim in se pomotim. Katera mati je stala pred ognjiščem? Kateri sin je prihajal domov? Katera hči je krasila stene in okna? Pomotil sem se zopet. Kje je mati? Katera grenka solza jo je umorila, katera tujina jo krije, da ne more spati? Kje je sin? Kakšna roža nam bo vzrastla iz njegove krvi? In hči, kod hodi hči? Kje zaliva rože, ali nosi črno obleko, ali hodi kot senca in sramota za njo? Zanjo se bojim, nje oči govore: Kaj sem kriva jaz? Vendar, zanjo se bojim. Ve ste popki naše bodočnosti. Ne pozabite tega, ljudje! — Moja roka počiva. Pomotil sem se že tretjič. Moje srce je predaleč proč. Vsi drugi delajo, gradijo, zidarji naši. Jaz gonim mlin kot Samson, naokoli, večno naokoli . . . Tu je ena sama podrta hiša sredi kron posmojenih dreves. Kakšna pa je moja domovina od morja daleč čez gore? Ne čudite se, če sem raztresen.
Domovina! Šele, ko sem bil daleč od tebe, sem spoznal, kako resnično te ljubim. Mislil sem, da imam samo ženo in otroke, pa imam tudi tebe. Kako naj umrem, ljudje moji?
Danes poslušam: »Hitre so njih noge, da kri pre-lijo. Potrtje in nadloga je na njih potih. In poti niso spoznali. Ni strahu božjega pred njih očmi. . .«
Pst! Ne beri!
List apostola Pavla je, ata!
Hm! Sem mislil. . .
Ne vprašuj me, prijatelj, in ne skušaj me! Kdo bo zmagal? Prijatelj, imej usmiljenje z menoj, ko me peče vsaka zamolčana beseda. Kdo? Bolje poznaš biblijo nego jaz. Trije mladeniči bodo zmagali, makabejski bratje tudi. .. Ali razumeš strašno dolžino gorja?
Ali ni planilo še v hram božji? V posebnih trenutkih bi bil rad, da ni navzočega nikogar, razen mene in Boga.
Včasi sem si domišljal, da me ni. In naj sem storil karkoli, tega čuvstva se nisem mogel iznebiti, nisem mogel. Domovina je ponosnejša kot kedaj. Popir se napolni do zadnje strani, tedaj, ko sem živel jaz, je ostajal bel. Pa sem mislil, da je škoda mojega življenja!
France Bevk.
Jagičevo pismo dr, Grafenauerju.
Z ozirom na prizadevanje, da bi se knjiga dr. Ivana Grafenauerja »Kratka zgodovina slovenskega slovstva« I. ne odobrila kot šolska knjiga, je prejel avtor
knjige   od   učenjaka   akademika   Vatroslava    viteza Jagiča sledeče pismo:
Verehrter Herr Professor!
Sie  hatten  die  Freundlichkeit  mir  ein  Exemplar Ihres Buches »Zgodovina slovenskega slovstva« zu ver-ehren  und   wiinschen   von   mir   ein   Urteil   iiber  diese Ihre literarische Leistung zu horen mit Hinweis auf den Zweck des B(es)uches fiir die oberen Klassen der Mit-telschulen als Lehrbuch zu dienen. Ich komme um so bereitwilliger Ihrem Wunsche nach,   als ich Ihr Buch fiir ein sehr gelungenes, seinen Zwecken in ausgezeich-neter   Art   entsprechendes   Hilfsmittel   halte,   das   auf jeden unbefangenen und sachkundigen Leser den wohl-tuendsten   Eindruck   machen   wird.    Sie   haben   ver-standen, in kurz gefaBter Form schlicht und frei von jeder   sei   es   sachlichen,   sei   es   stilistischen   uber-schwanglichkeit ein sehr inhalts- und lehrreiches Buch zu Stande zu bringen, aus welchem die  Jugend niitz-liche, aufklarende Belehrung schopfen wird, Ohne sich in   schwer   zu   begriindende   Hypothesen   einzulassen, ohne    unerweisliche    Behauptungen    vorzutragen,    er-zahlen Sie  einfach die Tatsachen,   die  als solche auf Grund der neuesten Forschungen allgemein anerkannt werden.    Sie  sind  vorsichtig  genug,   um   dort,   wo  die bisherigen   Forschungen   noch   nicht   endgiiltige   Resul-tate    erzielt   haben,    das    mit    einigen  Worten   anzu-deuten. Nur in den knapp gehaltenen einleitenden Ka-piteln   vermisse   ich   die   Einfiihrung   des   jugendlichen Lesers in die Sprache der Slovenen, d. h, einige mar-kante Worte iiber die Stellung des Slovenischen inner-halb   der   siidslavischen   Dialekte   und   iiber   die   sla-vischen    Sprachverwandschaftsverhaltnisse    iiberhaupt. Gegen den moglichen Einwand, daB solche Dinge nicht in die Literaturgeschichte hineingehoren, muB man sich gegenwartig halten, daB ja die Sprache die notwendige Vorbedingung   der   Literatur   bildet.   Ich   verweise   in dieser   Hinsicht   auf   die   fiir   osterreichische   Mittel-schulen geschriebene Deutsche Literaturgeschichte von Štefan Hock, wo an der Spitze der ganzen Darstellung das Kapitel  »iiber die  Sprache«  steht, wo selbst von indogermanischen  und   dann   den   germanischen   Spra-chen  in  aller Kiirze  das  Wissenswerte  gesagt  ist.   In Ihren zwei einleitenden Kapiteln, wo die wenigen er-reichbaren   Merkmale  des   geistigen  Lebens   der  Slovenen vor  dem  Beginn  der  eigentlichen  literarischen Betatigung der Sprache zu Worte  kommen,  sind nur die allernotwen'digsten Fragen behandelt, die in jeder Literaturgeschichte   an  der  Schwelle  zur  eigentlichen Literatur Platz finden, mogen sie geschichtlichen oder allgemein kulturellen Charakter haben, sie dienen zur Aufklarung  der  Ursachen  der  Literaturlosigkeit.   Ihre Darstellung hat den groBen Vorzug,  daB sie auf dem festen   Boden   gesammelter   geschichtlicher Tatsachen beruht   und   dem   Leser   nicht   solche   Kombinationen auftischt, wie in dem vorerwahnten Buche Hocks iiber die Poesie der Indogermanen oder iiber die urgerma-nische Poesie. Sie hatten ohne viel Muhe etwas ahnli-ches zu Stande bringen konnen, doch taten Sie wohl weise daran, daB Sie das unterlassen haben. Wer den Zusammenhang   eines   Stiickes   der   Freisinger   Denk-maler  mit   dem   Euchologium   Sinaiticum  kennt,   wird schon aus  dieser  einen  Tatsache  den  SchluB ziehen,
daB Sie die Frage iiber Cvrill und Method nicht iiber-gehen durften, abgesehen davon daB ja bekanntlich fiir einige Zeit die Wirksamkeit der betreffenden Mission auf den slovenischen Boden Pannoniens sich bewegte. Von der ubertrieben gewesenen altslovenischen Theo-rie Miklosich's hielten Sie sich fern, was sehr zu Gun-sten Ihrer Darstellung spricht,
Was Sie mir sonst iiber Bekrittelung Ihres Buches mitteilen,1 klingt so merkwurdig, daB ich darin nur den Ausdruck einer feindseligen Stimmung und unloblicher Norgelei erblicken konnte, und da ich von allen den Vorwiirfen, die man Ihnen macht, Ihr Buch frei weiB, so will ich ohne besondere Notigung darauf lieber gar nicht eingehen,
Mit   freundlichem   GruB
Ihr
V. Jagič.
V drugem dopisu (dne 3. 3. 1918) pravi Jagič: »Kad ne bi toga dosta bilo, bio bih pripravan da i više kažem protiv one zlobno i naduto napisane recenzije (o Vašoj krasnoj knjiži).«                          ,   p
Misli.
24.  Zakaj slovenski umetniki tako zelo kozmo-politično mislijo in tako malo kozmopolitično oblikujejo?   Nacija niso!
25.  Če to ni sramota? Ne eden slovenski kipar še ni modeliral kralja Matjaža!
26.  Naš leposlovni umetnik stremi za lastnim slogom in najde največkrat svojo — maniro.
27.  Prenesem marinizem. Prenesem prozo v pesmi. Prenesem slabo rimo. Užival bi vendar rajši vsako posebej. Zato se nisem ogrel za novo slovensko pesniško zbirko. Za katero? Nomina sunt odiosa!
28.  Skoro vsako veliko umetniško delo je zasnutek patološke minute.
29.  Neskončno težko je ločiti, ali je slovstvena noviteta velika umetnina ali samo senzacionalno modno slovstvo.
30.  Pred nekako dvestopetdesetimi leti je prevedel Slovencem Hrvat Frankopan prve prizore iz Moliera. To je prvi in zadnji slovenski prevod Moliera. Ubogi Ivan Cankar! Komu si propovedoval o veličini komedije? Nemim ušesom, lenim rokam!
31.  Politično hočemo morje, ki ga še nismo pesniški snivali! Koliko je slovenskih leposlovnih del, ki slikajo morje in primorje?
32.  Kdaj se bo rodil Slovanom pesnik, ki se bo do minucioznosti natančno naučil jezika Metodovih knjig in v tem jeziku in v shakespearski grandioznosti napisal trilogijo: Mojmir, Rastislav, Svetopolk?
33.  Ne morem popolnoma verjeti v preroškega duha modernih pesnikov. Preveč berejo politične dnevnike,
34.  Ni vse moč, kar je na videz silnega v moderni. Je mnogokrat samo poza. A mladina je po naravi pom-pozna in ljubi gesto.
1 To pismo se ne nanaša na Glonarjevo kritiko v Slovanu, 1917, št. 9—12, — Vendar pa je stališče, proti kateremu se obrača Jagič, hkratu tudi ilustracija za Glonarjevo kritiko.
111