755
Ponikalnica
Ivanka Hergold
Vedno se moram bližati; ko vstopim, je treba skozi dolge nenasitne prostore.
Potok je bil, katerega voda je bila tako hladna, da je bolela, in bistra kot pogled iz ljubezni. Nežej-nim ni bilo treba piti, pa so pili; žejni so zboleli. Mislim, kako je znotraj v hribu temno in kako so se kapljice iskale, mislim, kako je notri v hribu mirno in kako so kapljice tekle, bežale.
V somraku se prikaže grm in cvetovi na njem kot ognji. Koža od potu mrzla, na okenskih šipah se beli srež. V sobi lebdi sivi zrak, kaj bi tu grm in cvetovi na njem kot ognji. Skozi zaveso in od-joj-kako-daleč se prebije svetloba v dolg hladen pramen, išče in tipa in v igri muči moje telo.
Visok sneg, visok gozd, noč tako visoko, ne sprašuj kje. Na snegu si netim ogenj. Ali ga netim zase ali za nekoga, ko bo prišel mimo bolj prezebel kot jaz, bolj tih kot jaz, ne vem.
756
Ivanka Hergold
Kadar bo sneg zapadel in bo kasarna kakor iglu, bom pri tebi potrkala. Kadar bo tu sneg zapadel tako visoko, da se bo mogoče s kamnoloma zadrsati v morje, takrat bom odprla vrata v tvojem domu, takrat se bodo vrata sama odprla. O, kar stopi naprej, kar vstopi, ni da bi stala na mrazu, boš rekel. Pa bo med mojima rokama nastal širok, pust kraj. Ej, da bi jih ne znala več skleniti v prošnjo!
V belih dvoranah sevajo brez tuje svetlobe neznani kamniti skladi.
Mirno in blago dno.
Kolikokrat bom še tekla preko razgretih kamnov, mimo borovcev do samih skal.
Na hribu — moje srce v grlu — globoko spodaj — tvoje tiho oko, ponikalnica.
Rdeča prst je mokra in kjer je prej raslo vresje, se je hrib odprl. Kot umazana kri zdivja reka. Obstoj in glej, ne gani se in ne uteci. Na listu, na veji se morda zasveti živa kaplja od nje, ki je bila lepa.
Odnesi me s seboj kot popotno brašno, odnesi me kot zimzelen na kapi, stori čudež in me zamenjaj za cvet ali za kruh, potem me odvrzi, nasiti se me in me odvrzi, da bom tvoja kakor stvar.
Zvit, zvit, zvito leži, tako hitro se menja dan. Moja misel bi rada za tabo. In ko se dan tako nagiba, nagne, obleži zvit zvit, zvito leži sredi mojega čela, pravim, ni treba, da se še vrne, da se vrneš, ljubi moj.
Jama se širi, svetel obroč ima ta kraj, v zelenem rumeno in kam, ne stopi po kamenjih, ne stopi blag, ne bližaj se ne z molkom ne z nežnostjo igre: pojdi: v teh jamah živi rdeče v tihem nastajanju, prizanesi mi z belimi košarami. S poželenjem grem v luknjasti hrib, kjer ni nikogar razen mene.
Oglasi se z vriski zemlje, ko trepeta od moči, govori z molkom mojih ljudi, o sebi mi pripoveduje s pregibi dreves in peska. Kdo tako vabi? Spet pa si morje, morje: vate so stekle sladke vode, tema.
Tebe vidijo ceste, hiše te gledajo s prešernimi okni in ženske, ki prodajajo sadje. Ako se vrneš, bo zrak svetel od tvoje bližine, grenka cipresa se bo spremenila, le v katero radostno drevo.
Prijazen si, čas, nocoj — v tej uri praznih kozarcev — nihajo siva urina nihala. Kmalu se spojim z molkom, potihnem do ravnine, do peska, kjer me bo reka imela rada. Res ne preneha žuborenje.
Po ljubezni je duša žalostna.
757                                                                                                                             Ponikalnica
Tedaj sem rekla, kako čudno, če ostane muzika sama v sobi, kako čudno, če ostane sonce samo na njivi. In smreke mehki ljubimci, kako čudno.
Kaplje drsijo, polzijo, tolčejo v trdo skalo. Skala se ne prekolje. Mah se pijano in opit smehlja, lapuhovi listi imajo varne dežnike. Srebrna in poželjivo drhti v pršenju praprot. In ko je svet tako miren in čist, kaplje brez šuma prevrtajo skalo.