104
Slovenski oglednik.
3*. list.
Matiju j kmetu na Gorenskim.
Ali je res , de so Tvoj i mu sosedu Jernaču hišo in vse prodali, kar je imel? Povedal mi je včeraj tvoj brat. Vstrašil sim se to slišati, ker mi je prav iz serca žal za Jernača, ker je bil posten moz. Samo to mi ni od njega nikdar dopadlo , de je bil preveč svojoglaven in de se je za vsako mušico pravda!, kar je že marsikte-rimu hudo djalo. Sej imajo ljudje vunder že toliko žalostnih izgledov, de pravdoželjnost ne stori dobro , pa gluhi so in slepi, Jernač je bil pa nar bolj gluh in slep med vsimi; zato bo zdaj spregledal, ko bodo ptujj konjiči njegove njive brazdili in novi gospodarji sejali. Pa kaj si je od taciga kmeta druziga misliti, ki vsak teržen dan s celim kupam pisem pod pazduho od dohtarja do dohtarja leta, za svete poprasuje , za svete plačuje, — kaj si je misliti, de ga bodo pred ali pozneje tudi na boben dja!i?v To bi se ne bilo tako napčno, de si dohtarja iše. Ce komu kaj vskriž pride , de se mu je za svojo pravico bati, ima dolžnost, se z učenim pravnikam posvetovati. Kmetje imajo pa hudo navado, poprej tacih sleparjev in zakotnih pisačev sveta popraševati, ki se bolj na ceno vina, kakor na pravdne bukve umijo, ki sami raji za svojo mošnjo skerbe, kakor za pravico tisti-ga, kteri jim v pest pride. Glej, Matija, to so lažnjivi preroki, kterih se je bati in varovati, kakor zgrablji-vih volkov. Ce mi tega ne verjameš, Ti povem, kar tse je nekimu kmetu zgodilo , ki je takimu zgrabljivimu volku v kremplje prišel.
Hotel se je pravdati s svojo gruntno gosposko zavoljo para jajc, ktere bi bil mogel odrajtati za letni davk. Jeli, de se plača, zavoljo tega pravdati se? Njegov gospod, ki ga je dobro poznal, de je silno pravdoželjin, mu je nalaš žugal, de ga bo rubil. Naš kmet verjame, se ves togoten vzdigne in pride v Ljubljano se z doh-tarjem pogovorit. Naleti pa ravno taciga zgrabljiviga volka. Popraša ga po kakim modrim pravniku in pelje ga še v kerčmo, ga pase in napaja, kolikor mu v gol-tanec more in potem gre k pravniku z njim. Dohtar se zavzame od4take tožbe slišati ter si misli, de kmet nori in ga spodi. Drugi, tretji ravno tako z njim stori. Viditi, de nihče pravde ne prevzame, se pripravlja domu odriniti. Kaj pa zdaj njegov prijatel reče? ;;Prijatel! tega ne smete terpeti, de bi več odrajtovali davka, kakor gre. Izpeljati jo morate pravdo. Tode vi se ne morete dolgo v Ljubljani muditi, pravda pa ne more koj steči. Vem  za   modriga moža,   ki vam jo  bo gotovo izpeljal.
Vam je pa tudi znano, de mora vsakdo, ki pravdo začne, svojimu pravniku kaj denarjev na roko dati, nekaj za štempeljne, nekaj za trud. Ce mi dva tolarja danes daste, bo dosti za zdaj. Odrajtal mu jih bom še danes. Prijatla sva velika in dober vam stojim s svojim poštenjem, de boste pravdo dobili". Tako je volk ubogi-mu kmetu na serce govoril toliko časa, de se je kmet podal, brez de bi bil pomislil, komu in za koga denarje v roko da. Volk muzaje kmetove denarce v mošnjico zaveže, ter mu reče: „Kadar spet pridete, poprašajte le po Štefančiku v tisti kerčmi, kjer sva danes pila, dobro sim znan s temi ljudmi." Reče, in gre potuhnjen svojo pot.
Cez en teden pride kmet zopet v Ljubljano, gre naravnost v imenovano kerčmo, praša in praša po Štefan čiku; pa nobeden Štefan cika ne pozna. Goljuf si je goljufno ime dal — tolarja sta šla rakam žvižgat. — Pa prav se je kmetu zgodilo in v sim takim norcam, kteri se takim sleparjem v roke dajo in jim pravde in druge pisma izdelovati dajejo. Naj si vsak sam sebi pripiše, če ga kak tak zgrabljiv volk prekane.
Povej to prigodbo svojim sosedam, de se bojo zvesto varvali tacih sleparjev, kterih se po vsih mestih najde in ki nevednim ljudem goljufne zanke nastavljajo. Zdrav ostani in spomni se včasih
Svojiga
Mihela v Ljubljani.