Kv ' ' > V '	.. ..' , ■
.■■-■■■••.	' ■■' ' '■■:• ■ - <i. ■i .. o, -.X ■
Hoj nam pomeni	katoliška kultom
V uvodu k našim izvajanjem o kultu-	kr|p anstvp,, ki j? §H»P epo, vesoljno in ri slovanskega človeka smo poudarjali,	eno^g, tp je, Jcatojiško, pa Homerja nfc« da so tri korenine, iz katerih raste pra-	š<j£a duha h končnim in pajvjšijm sinova omika: dom in ljudstvo, moralne tra-	crojn življenja in vešoljstva. Č]oVek Je dieije naroda in krščanska vera.' Naša	nepppoln, človek samemu sebi ne z%dp-kultura mora biti postavljena na trdni	šca, č|qve§ka narava potrebuje dopolnit-naravni temelj domovinske ljubezni, če	ve v nadnaravne^, božan$'tveqem. Prpv naj prešine vsakega posameznika z oni-	tako tudi narod ni zadnja in absplutp« mi nravstvenimi vrlinami, ki so naš mali	vrecjr.pta, narod istotfko rabi samoižpo-rod ohranjale in iz naših mož ustvarjale	polnitve v drugem narodu, v čjovečan-značaje, ki jih ni upognila nobena sapa.	stvu, v harmoniji vseh narodov. Člove-Ta nravstvena omika pa je šele tedaj	čanstvo zopet pa se more izpopolniti salona in trajna, če se vsadi v globoko	mo po ideji kraljestva božjega i}a zemlji, tip prjstne in odkritosrčne vere, ki nas	'po bratskem občestvu vseh otrok bož-Ilčj, $}a vse ?ivlj«mjg na ?emlji gledajo	!ih' P° končnem uresničenju Dobrega v z vidika večnosti, da ga zato skušamo	vseh področjih življenja, po združitvi neprestano dvigati jn pobožanstYqvatj in	vseh, ki so dobre volje in odkritosrčno 4a se sami izpopalnjujemp do f)t\e kf-	stremijo za Resnico. To in nič drugega španske človečnosti, k' nam jo rjše kot	hoče katoiištvo, to je končni smoter ka-najvišji yzor evangelij! Ta" krščanska ali	toliške, kulture, k temu nas katoiištvo recimo točneje ip korppitejše, kato-	navaja po Kristusovi cerkvi. Qd te ideje liVka kVlt^ra« W stremi ?a tako	je psašiajeno vse-k*toliškci kulturno obt izpopolnitvijo naše osebnosti, je k o n p -	čestvo, kojega član je tudi slovenski r«d, ni cilj vsega našega prosvetnega dela	odkar je vstopil v. krog krščanskih na-jned slovenskim ljudstvom.	rodov Evrope. Ta š|0VPČan$ka izftW?M K a t o I i š k a kultura, pravim in	v dphn katoUštva daje vsakemu nftT^d.u podčrtujem, zakaj žalibog se glede tega	paBofap mo?np§t, da Vsf ?¥«<» širijo v našem stoletju med nami zTOote:	rofjfie sije 4p najvišje stopnje, cja tzpq-ki hočejo katoliški značaj naše kultne	polpi svoj jezjjt do vrhunca Ipppte, zabrisati, kakor da bi katoiištvo bilo ne-	živi svoje samostojno nftfo^p kaj postranskega, slučajnega in manj	pa 4q ft^filflfipit^fc čl(^fči|Ol važnega v izomiki naše duše. Temu-'pa	sti, ki je sad obpgaijtve vsaj^ga omi-ni tako. Katoiištvo nam je najvišja res-	kanega naroda po kujturnih dobrinah in niča, katoiištvo obsega vse naše življe-	etičnih vrednotah dfugega narod§. Tft nje in prešinja vse panoge naše delav-	člqvečnost je bila idpal tudi veleumu npsti, katoiištvo nam kaže zadnji cilj na-	Goetheju, ki ga da'p?s. ves svet po pra-šega prizadevanja na zemlji. V osobinah	vici slavi; dasi ni bil katolik po rojstnem rodu koreninimo, iz rodu potekajo naše	listu in čeravno je bila njegova pot naravne sile, naša narodna bit in duša	do Resnice zaznamovana po marsikateri sta osnova našega naravnega razvoja —	umski zmoti in" moralnih padcih, je ven-
dar njegovo stremljenje do najvišje Popolnosti bilo neteno od nezavestno v njem živeče katoliške miselnosti, ki je sto in stoletja oblikovala in še danes oblikuje dušo nemškega naroda. Ta človečnost je vzor tudi slovenski katoliški kulturi, postavljeni na naravno podla.go široke, mehko čuteče in največjih žrtev sposobne slovanske narodne duševnosti.
Zato je po besedah enega najbolj globokih mislecev sodobne Nemčije tudi naša naloga, da »svojo lastno katoliško duhovno kulturo poglabljamo in izpopolnjujemo, ne pa da jo podrejamo kakš-šni drugi ali pa jo celo z drugo zamenjamo«. Katoliške kulture nam ne more zamenjati ne kakšen ozkosrčni nekrščan-s.ki lažinacionalizem, ki prezira vse, kar ni on sam, ki taji vrednost drugih narodnih kultur in zameta to, kar vse narode druži v enoto — ne kakšna tako zvana proletarska kultura marksističnega socializma, ki sloni na materializmu in brezboštvu. Prava kultura druži vse ljudi, je skupna vsem stanovom in jih veže med seboj po ljubezni, po čuvstvu moralne odgovornosti in pripadnosti k enemu človečanskemu občestvu, ki obstoja iz osebno svobodnih posameznikov. Prav to popolno soglasje med osebno svobodo vsakega in socialno blaginjo celote, ki se dosega po složnem sodelovanju vseh, ne da bi se svoboda in dostojanstvo vsakega posameznika žalila, je najodličnejši znak katoliške kulture. Osebna svoboda sloni na č a s t i po Božji prapodobi ustvarjene, neumrjoče, neskončno vredne osebnosti, socialna blaginja pa je narekovana po ljubezni, ki svobodne posameznike spaja v moralno solidarno enoto. Svoboda, sloneča na časti osebe, in ljubezen, ki osebe druži v neločljivo socialno enoto: to sta dva stebra krščanske kulturne družbe. Niti nacionalizem niti tako zvani kolektivizem nista tako globoko utemeljena kakor katoliška kultura osebne svobode, služeče skupnemu blagru po zapovedi ljubezni do bližnjega, in samo čuditi se je, če se katoliško vzgojeno srce pusti očarati po frazah, ki, ako se prav raz-
umejo, ali samo ponavljajo to, k čemur je katolištvo ljudi in narode vedno navajalo, ali pa so samo izkaženje katoliške resnice.
Druga resnica, ki jo hočemo na tem mestu zabičati, je ta, da je katoliška kultura celotna, to je, da obsega tako vsega človeka kakor vsa področja njegove delavnosti. To poudarjam zaradi tega tako močno, ker se je med nas zanesla tudi ta zmota, kakor da se katolištvo mora omejevati izključno na nabožno izobrazbo in na moralno vzgojo naroda v najožjem pomenu besede, ne pa tudi na ostalo delavnost, na ostala kulturna področja, na vse zasebno in javno življenje katoličana. Kakor zmota pretiranega nacionalizma tako tudi ta zmota, ki hoče katolištvo izločiti iz ostalega obsega življenje, tako da ga dopušča samo v oblasti nabožnih čustev in obredov pa kvečjemu še kot učitelja dobrega obnašanja in nekaterih občekoristnih čednosti, izvira iz razumarstva in materialističnega gledanja življenja. Toda bistvo katoliške kulture duha in srca je v tem, da prešinja vso dušo, da ne goji samo nabožnega čuvstvovanja, ampak da usmerja tudi človekovo zemsko delovanje po božjem zamislu in volji j da ne igra samo moralnega učitelja teh ali onih vrlin, ampak da izoblikuje vso našo osebnost v enoten, krepak in jasen značaj, ki se mora iikazati kot aktiven tvorec, oblikovalec in usmerjevalec vsega življenja v sebi in okoli sebe; da usposablja človeka za borbo za ideale zasebnega, občestvenega in državnega življenja, kakršno bi moralo na zemlji biti, če naj se izpolnijo smotri Stvarnika ve-soljstva, očeta vseh ljudi in vladarja ne samo nebes, nego tudi zemlje. Katolištvo ni ne »zgolj nabožno«, ali »samo religiozno« niti »zgolj politično«. To so čisto zmotne označbe, to je temeljno napačno ločevanje in bistvu katolištva čisto nasprotno. Katolištvo je samo eno, je ideal vsemu našemu življenju, je duša našemu delovanju na vseh poljih, kolikor sega naše življenje v oblast Dobrega, ki ga gledamo v svitu Resnice,
katero nam je. razodel iz religioznih gTo-bin večni Učenik.
Pač pa lahko v nekem smislu ločujemo katoliškega a s k e t a , molivca, postivca in premišljevavca, pa katoli-
ki ik o Kuret:
3 Obračun s preteklostjo I
Pojem ljudskega igranja sem poskusil razčistiti z zadnjima dvema člankoma: v enem na podlagi zgodovinskih dejstev, v drugem s prostim razmišlje-vanjem in sklepanjen-
Sedaj se bomo lahko z bistrim pogledom mogli ozreti v našo preteklost. Ne bomo sodili. Razumevali bomo. S tem pa bomo tem laže ugotovili upravičenost novih stremljenj v našem ljudskem igranju.
Pogled v preteklost našega ljudskega igranja ni kaj preveč raznoličen. Potolažimo se. Marsikje ni prav nič bolje.
Da so se za ljudstvo vršile pri nas kje kake predstave v srednjem veku, ne moremo izpričati. Vsaj v tisti dobi ne, ki se po navadi smatra za srednji vek. Da se je pri nas uvedlo igranje kot zavestno igralsko udejstvovanje, gre zasluga ljubljanskim jezuitom, ki so se naselili v Ljubljani leta 1596. Le-ti so poverjeno jim mladino vzgajali tudi z igralskimi nastopi. Dijaki pa se niso ža-dovoljili le s takimi šolskimi igrami. Marsikateri falirani študent je ostal zvest igranju in nemogoče ni, da so v tej dobi skupine dijakov igrale po ulicah krajše igre in prizore in si s tem služile kruh. Izpričano nam je celo, da so leta 1670. dijaki igrali v Ljubljani Pod Turnem v slovenščini nam sicer neznano igro »Raj«. Bila je to torej prva slovenska igra, ki jo moremo izpričati. Bila je ljudska, — namenjena ljudstvu, ker so jo njegovi sinovi, študentje, igrali v materinem jeziku. Pač bi v tej dobi mogli omeniti še ljubljansko pasijonsko procesi-
škega bojevnika v aktivnem življenju, moža dejanja, ki ne pase samo duš, ampak jih brani tudi pred volkovi. O tem prihodnjič.	F« T.
j o (od leta 1617), ki so jo prirejali ka-pucini ozir. pobožno bratovščina Odre-šenika sveta kot zaobljubo proti kugi. Vemo tudi, da so leta 1680 priredili jezuiti v svoji cerkvi pred glavnim oltarjem P a s i j o n. Prvo je bila sicer ljudska slovesnost, drugo pa je bilo. ljudstvu bržčas tuje, ker se gotovo ni igralo slovenski.
Pač pa moramo omeniti kot prvo ohranjeno slovensko igro — pasijonsko procesijo iz Škofje Loke z besedilom kapucina p. Romualda iz leta 1721. Pri tej pasijonski procesiji (vozili so vozove s posameznimi prizori, ki so se po vrsti odigravali s preprostim in okornim besedilom) je sodelovalo več sto faranov. Biia je to torej izrazito ljudska igra, česar ne moremo reči o pa-sijonskih igrah v Novem mestu ali Kranju, kjer je besedilo bilo nemško in torej dostopno le ožjemu krogu meščanov.
Težko bi odtedaj dalje govorili o ljudskem igranju na Slovenskem, iz-vzemši Koroško, o kateri bo še govora. Če so namreč hodili v osemnajstem stoletju italijanski igralci in pevci v Ljubljano in so v gledališču zapeli kako arijo v slovenščini, ker jim jo je bil naš slavni podpornik baron Zois v ta namen priredil, to še dolgo ni bila ljudska igra. Kot dogodek moramo vsekakor zabeležiti Linhartovo delo: leta 1789 je namreč priredil prvo pravo igro v slovenščini, »Županovo Miciko«, leto nato pa po francoskem izvirniku slavno komedijo »Veseli dan, ali: Matijček se ženi«. Ne vemo, kakšna je bila opereta »Tinček Petelinček«, ki jo je priredil Valentin Vodnik. V glavnem je zani-
O našem igranju
. (Nadaljevanje.)
Stanje za igranje na Slovenskem ta čas (do leta 1848) ostalo le bolj med posamezniki. Ljudstvo samo pa je v tej dobi še spalo. Zato od podobnih prizadevanj ne bi bilo moglo imeti prave koristi.
V tem znamenju so se pač vrstili poskusi tudi po letu 1848. Za ljudsko igranje namreč vsa tista dolga desetletja rodoljubnih prizadevanj niso bila kdove-kaj plodovita. Prva ognjišča igranja v tej dobi so bile čitalnice. Leta 1869 jih je bilo na Slovenskem že nad 50. Vsak trg, da ne govorim o mestih, je imel svojo čitalnico, v kateri se je zbirala vsa narodna zavedna inteligenca. Ustvarjalo se je tako nekako meščansko obeležje, ki mu je bila najznačilnejša poteza družabnost, Najmočnejša družabna vez pa so postale igre. Seveda so mogle služiti temu namenu le nekatere; sprva so bile igre nemškega pisatelja komedij Kotzebuea (1761—1819), ki so bile tedaj sploh velika moda, kasneje razne druge, ki bi jim mogel vzdeti naslov: lahke družabne ali salonske igre.
Ljudstvo do čitalnic ni imelo pri-
stopa. Zanj tudi igre rodoljubarske inteligence niso imele pomena. Izvzel bi morda predstave ljubljanskega Slovenskega. društva (1848), ki je poskrbelo za uprizoritev Linhartovih priredb: Županove Micike in M a t i j č k a. V tej svoji smeri so bile vse čitalnice enake. Igrale so iste igre: vodja štajerskih čitalnic, D r o b n i č , je pričel prvi z izdajanjem »Venca gledaliških iger«, ki so izhajale v Gradcu. B 1 e i w e i s , znani naš narodni prvak, je nato leta 1864, pričel ž novo zbirko, prav tako Vilhar, poljudni notranjski pesnik, ki inu gre zasluga za prve izvirne slovenske igre na čitalniških odrih, s svojo zbirko izza leta 1865. Z letom 1867 pa je ljubljansko Dramatično društvo, gledališki odsek Čitalnice, ki se je osamosvojil, pričelo z znano zbirko »T a ! t j a«, ki najtočneje odraža smer in miselnost čitalniških odrOv.
Vse to prizadevanje se je torej vriilo mimo ljudstva. Čakalo je drugih voditeljev, da ga povedeio k resnični narodni prosveti.	{Nudul jevan je.)
Kaj nam je treba za ustanovitev kina in kakšen naj bo ?
Preden pa kupi društvo kino-aparat, mora imeti na razpolago točen proračun, ki mu na podlagi povsem verjetnih številk dokazuje, da se bo kino-aparat, pa najsi Šele čez več let, izplačal. Seveda moramo vnaprej ugotoviti, da naj nosi kino-aparat društvu amortizacijo, oziroma. dobiček le z zabavnimi predstavami, nikakor pa iie s predstavami kulturno-presvetnega značaja, za katere mora biti vstopnina določena le do te višine, da je društvo krito v vseh stroških, ki so V zvezi z nabavo kakega kulturnega filma. Za gospodarski obračun Mora vpo-števati društvo vse krajevne razmere, ki so seveda v vsakem kraju različne. Mnenje, da se kino splača le v velikih društvenih domovih, je prav gotovo napačno, to že iz tega razloga, ker znaša najemnina filmov za manjše dvorane manj kakor za večje, kar je povsem ra-
zumljivo, sicer bi podjetniki, ki ee levijo a posojanjem filmov, nroglt posojati filme le največjim kuvo-dveranam. Važna je nadalje višina vstopnine. Pri c*-kateirih društvih znašajo vstopuine za gledališke predstave prav malo, 8 ali celo 6 dinarjev za najdražji sedež. Višjih'cen tudi pri kino-preditavah ne bo mogoče določiti. Seveda bd smešno nizke. cene izključite rentabilnost kino-pred&tav, zato se je treba držati načela, da je bolje računati dinar več kakor pa imeti par desetakov izgube. Nadalje prevladuje mnenje, da so kino-predsta-ve bolj priljubljene meščanom in trža-nom, kakor pa kmečkemu prebivalstva. To po vseh izkušnjah, ki jih imamo doslej, ne drži in tudi kmetski človek se rad oddahne po »vojem delu pri zabavni kieio.predstav«. Sčasoma pa se zlasti kmečke prebivalstvo, kateremu med le-
iom niso na razpolago druge zabave, naravnost navadi obiskovanja ktao-pred-stav in je v tem slučaju prav hvaležna in zadovoljna publika,
Oglejmo si torej proračun za amortizacijo kino-aparatov v gotovem številu let. Vpcštevali bomo vse potrebne postavke in ee tudi o njih še posebej razgovorih. Možnost amortizacije kiuo-apa-rata je dana šele t gotovim številom predstav na leto. Jasno je, da čim večje je število predstav v enem letu, tem bolj je omogočeno hitro odplačilo aparata. Razumljivo pa je zopet, da majhno število kiiiG-predstav skoro onemogoča reelno amortizacijo kino-aparata. Za število predstav v enem letu moramo torej najti srednje število, ki bo odgovarjalo tako potrebam društvenih članov in okolice, kakor tudi tamkajšnjim razmeram, V glavnem se bomo ozirali na društvene domove, ki so navezani na povsem kmečko prebivalstvo, kjer doslej večinoma računajo, da je nabava kinc-aparata neizvedljiva. Za kmečko prebivalstvo pride v poštev le gotov čas, v katerem se bo moglo in hotelo udeleževati kino-predstav, to je v glavnem jeseni, pozimi in spomladi. Poleti imajo ljudje preveč dela, tudi je prevroče, tako da bi v poletnih treh mesecih kino lahko mirno počival. Naj poudarimo vuaprej, da računamo tukaj le s tedenskimi predstavami, in 3icer vsako nedelj«. V račun bomo vzeli le po eno predstavo od vsakega filma, dasi bi se marsikdaj iu marsikje splačala tudi popoldanska predstava za bolj oddaljene in večerna za bližnje člane in prijatelje društva. S koliko predstavami na leto naj torej računa društvo? Leto ima 52 nedelj. Za jesenske, zimske in spomladanske mesece računajmo deset praznikov, ki pridejo tudi v poštev za kiuo-predstave. Skupno nam torej ostane 39 nedeij in deset praznikov, torej 49 dni, v katerih bi bile možne predstave z razmeroma ugodno udeležbo. Seveda je jasno, da vseh teli nedelj in praznikov no eme zasesti zgoij zabavni kino-pro-gram. Vremimo 19 teb dni in jih rezer-virajino za dramatične predstave društva, za razne akademije, predavanja in
n
eventualne nezasedene dneve, recimo v mesecu maju in v drugih mesecih. Ostane nam torej 30 dni, ob katerih pa naj se brezpogojno vrši kino-predstava, Na podlagi te številke bomo sedaj Izvedli povprečni proračun dohodkov in stroškov za kino-predstave in dognali amortizacijo oziroma odplačevanje z nabavo kino-aparata iu z ostalimi adaptacijami povzročenih stroškov. Recimo, da gre v srednje veliko dvorano prosvetnega društva 175 gledalcev, kar je računajoč na število stojišč razmeroma malo. Računajmo, da bo povprečna udeležba pri kino-predstavah 150 gledalcev, računajoč seveda z eno samo predstavo na za predstavo določen dan. če bi se ta dan film predvajal dvakrat in bi bil« skupna udeležba 200 gledalcev, je že to ugodnejše. Ostanimo torej raje pri bolj neugodnem, da bomo bolj sigurni in se ne vštejemo. Vstopnina k gledališkim predstavam je v .naših prosvetnih domovih razmeroma zelo različna. Ponekod so ljudje navajeni, da plačujejo za najboljši sedež pri igrah 6, 7 ali 8 Din. Naj omenim, da bo pri klnopredstavah pač treba izredno nizke cene za par dinarjev zvišati, pač pa lahko prav resno računamo s cenami S Din za najboljši sedež in n. pr. 4 Din m stojišče. Povprečna vstopnina naj bi torej znašala 6 Din. Seveda je jasno, da je kalkulacija neprimerno ugodnejša, če zvišamo vse cene za i Din, vendar to ni potrebno, ker bomo videli iz kasnejše kalkulacije, du zadoščajo tudi te cene za pametno amortizacijo. Računajmo ts» rej, koliko prejme društvena blagajna v teku enega leta od tridesetih predstav, katerih se povprečno udeleži 150 gledalcev pri povprečni ceni 6 Din za osebo. Društvo prejme 27.000 Din. S tem dohodkom pa mora seveda kriti vse stroške in z ostankom plačati še amortizacijsko kvoto za uabavo kino-aparata.
Izhajajmo iz predpostavke, da stane nabava kiuoaparata s potrebnimi adaptacijami društvo 20.000 Din, na kar se še povrnemo in računajmo, koliko ostane društvu dobička od mkasa 27.000 Din, Najvišji stroški so seveda najemnine filmov. Ker se te zaračunavajo po
velikosti dvorane, katere obsežnost smo ocenili za 175 gledalcev, bo mogoče brezpogojno dobiti filme za enodnevno najemnino 250 do 350 Din ali kvečjemu -100 Din. Računajmo za vse filme enako najemnino, in sicer v višini 400 Din, kar znaša za 30 filmov 12.000 Din. Brez dvoma je gotovo, da bo moglo društvo že pri tej postavki prihraniti vsaj par tisoč. Vendar vzemimo zaradi sigurnosti zopet neugodnejši slučaj. Druga jako bridka postavka v obračunu stroškov so pa 30% davščine od vstopnic. Te znašajo od 27.000 Din inkasa 5400 Din. Nadaljnja nujna postavka v obračunu stroškov je električni tok in oglje za obloonico, oziroma ena ali dve žarnici, kakor tudi druge malenkosti, potrebne za upravljanje kinoaparata in filma. Nadalje moramo upoštevati reklamo, ki jo na kakršenkoli način mora napraviti prosvetno društvo za vsak film. Piscu teh vrst je znano, da prosvetno društvo, ki ima celo zvočni kino, daje tiskati za vsako predstavo posebej majhne lepake, ki so nekoliko večji kakor četrtina pisarniške pole ali podobni formatu
»Društvenika, in stanejo 75 do 80 Din. Računajmo torej za vsako predstavo 100 Din, kar znese 3000 Din. Nadalje upoštevajmo še vsakokratno snaženje dvorane po 10 Din od predstave, kar znese 300 Din, in nagrado za operaterja v iznosu 20 Din, kar znese 600 Din. Ti zadnji dve postavki lahko odpadeta, če ima društvo le par požrtvovalnih članov, ki to delo za prcspeh društva radi napravijo zastonj. Vendar jih bomo kljub temu vzeli v račun, da nas koncem leta eventualni taki izdatki ne presenetijo. Seštejmo torej vse izdatke, ki jih ima društvo pri 30 kinopredstavah, in jim prištejmo še nekaj za razne nepredvidene stroške:
Najemnina filmov . . . Davek, 30% od inkasa . Električni tok in oglje, ozir
žarnica in drobiž . . Reklamni lepaki . . . čiščenje dvorane . . . Nagrada za kinooperaterja Nepredvideni stroški . . Skupni stroški . .
12.000 Dati 5.400 »
1.000 > 3.000 > 300 > 600 » 700 >
23.000	Din (Dalje.)
D R O
Iz prosvetne organizacije
Abstinenti, včlanjeni v Prosvet. društvih se vljudno naprošajo, da pošljejo svoje naslove na tajništvo Prosvetne zveze, v svrlio trsnejše in sraoternejše organizacije trezno-atiiega gibanja.
V Palestino in Egipet odpotuje skupina Slovencev 1. maja in se vrnejo iz potovanja 25. majnika. Izletniki potujejo i. ladjo a.Monte Kosa«, ki je lasi nemške družbe Hamburg Stid.
Kdor hoee t Dublin na Irsko na evhari-stični kongres in ob tej priliki obiskati London. Pariz in Liseaux za ceno 7000 Din, naj »o prijavi Prosvetni zvezi, Miklošičeva c. 5.
Na belo nedeljo proslavi Prosvetno društvo v Mostah 25-letnico obstoja. Ob tej priliki priredi slavnostno akademijo, slavnostni občni zbor in igro.
Prosretni dom bo blagoslovilo Prosvetno društvo v Preddvoru v prvi polovici meseca junija. Ob tej priliki bo v Preddvoru dopoldne prosvetni tabor, popoldne pa dan
B I Ž
slovenske narodne pesmi in narodne noše. Vsi okoliški zbori bodo nastopili z izključne slovensko narodno pesmijo in kolikor mogoče v narodnih nošah. Petje in noše bo ocenjevala posebna komisija.
Naša knjižnica
Društro sv. Jeronima. Po mnogih našit društvih so začeli povpraševati že tudi po hrvaških knjigah, zlasti ker sta v povojnih letih šola in pa vojaščina naučili mladino toliko srbohrvaščine, da lahko za silo bere hrvaške knjige. Takim knjižnicam priporočamo, da se naroče na knjige Družbe sv. Jeronima v Zagrebu, ki je nekaka posestri-ma naše Mohorjeve družbe in izdaja prav lepe stvari za majhen denar. Več o tem društvu v kratkem.
Detelori zbrani spisi. Eden najboljših naših pripovednih pisateljev je bil nedvomno dr. Pr. Detela. ki je pisal polna štiri desetletja neutrudno v Lj. Zvonu in Dom in svetu, ter za Slovensko Matico in Družbo sv. Mohorja. Med našim ljudstvom sicer ni
tako poznan kot n. pr. Jurčič ali Tavčar, toda prepričani smo, da je bila vzrok temu zgolj izredna Detelova skromnost, kajti rajnki veliki pripovednik ni nikoli izdal svojih spisov zbranih, ijili, so raztreseni povsod okoli in povprečnemu bravcu deloma že skoro nedostopni, zato, tudi nikoli nismo imeli prave prilike, di» bi bili pregledali njegovo velikp delo y celoti jn da zato tudi nikoli nj prodrl med širše sloje ljudstva v svoji celotni podobi.
In vendar bi bij to malokdo bolj zaslužil kot Detelaj kajti .le malo imamo Slovenci ljubeznivejših in bolj domačih pripovednikov, nego je bil to Detela, ki je z vsakim delom svojega plemenitega srca koreninil ves y naši lepi slovenski kmetiški zemlji in ki je znal s svojim plodovitim peresom tako iskreno govoriti našemu ljudstvu, kot le malokdo pred njim in za njim. Bil pa ni Detela zgolj zabaven pripovednik, temveč obenem plemeniti učitelj našega ljudstva, ki se pa ni ustrašil pokazati tudi na razne napake, zato ga lahko imenujemo modrega zdravnika med našimi pisatelji. Njegova dela, kakor so: Malo življenje, Prihajač, Hudi časi. Trojka, Delo in denar itd. bo naše ljudstvo bralo še z največjim užitkom, ko o neštetih drugih pesnikih in pisateljih že ne bo duha, ne sluha.
Od srca smo zato lahko hvaležni naši Družbi sv. Mohorja, da se je po tolikih letih obotavljanja končno odločila izdati zbrane spise tega odličnega slovenskega pisatelja, še bolj pa za to, da je preskrbela za res lepo izdajo, ki sta jo lahko enako vesela izobraženec, kakor tudi preprost podeželski knjižničar. Uredništvo spisov je namreč izročila prof. J. šolarju, ki je že ponovno dokazal, da je v polni meri kos takim težkim nalogam in ki bo vsak zvezek opremil tudi s primernim uvodom v spise dotičnega tvezka in z izčrpnimi opombami, založnica sama pa je preskrbela za res lepo zunanjo »bliko. Tako bomo torej končno vendarle dobili Detelove zbrane spise, katerih bo gotovo vesel prav vsak in ki bodo gotovo prodrli do zadnje gorske vasi ter postali tako neločljiva last vsega slovenskega ljudstva, kakor je že par desetletij Jurčič. Ravno za velikonočne praznike je že izšel prvi zvezek, ki obsega razen dveh krasnih humoresk tudi eno naših najboljših ljudskih povesiti sploh, to je »Malo življenje« in pa veliki zgodovinski roman »Veliki grof«. Vsa izdaja je preračunana na 7 zvezkov, od katerih bo izšel vsako leto po eden.
Vse podeželske knjižnice opozarjamo na te spise, saj bi ne smelo biti prav nobene, ki bi si jih torej ne naročila. Z njimi bodo dale našemu ljustvu v roke zopet knjigo, ki je izšla prav iz njegovega osrčja in ki jo bo zato tudi gotovo sprejelo z največjo hvaležnostjo.
• Nove knjige. Zadnji mesec smo dobili na našem knjižnem trgu zopet nekaj prav lepih
in važnih del, ki bi jih ne smela prezreti nobena naša knjižnica, če hoče le količkaj izpolnjevati svojo veliko in lepo kulturno nalogo.
Jugoslovanska knjigarna je izdala najprej znamenite Grimove »Pravljice «, ki spadajo med najlepše knjige, ki so bile kdaj napisane za otroke in ki jih z največjim užitkom bere tudi odrasel človek. Na mladinske knjige obračajo naše knjižnice mnogo premalo pozornosti, kar je gotovo napačno, kajti med redne obisovalce knjižnice je vsekakor treba pritegniti že otroke iz zadnjih šolskih let. — Dalje je izšel sedaj tudi IV. zvezek Levstikovih zbranih spisov, ki obsega njega dramatična dela. Najznamenitejši med temi je gotovo »Tugo-merc, katerega bi kazalo vprizoriti tudi na marsikakem podeželskem odru, saj nikakor ni prav, da hlastamo le po tujem blagu, lastnino pa zapostavljamo.
Mohorjeva družba nam je razen Detelovih zbranih spisov, o katerih smo obširneje govorili že zgoraj, podarila tudi zanimivi roman »Gornje mesto«, ki ga je napisal Bogomir Magajna, eden naših najmlajših pisateljev. Roman je vzet iz sedanjega življenja vseučiliške mladine v Zagrebu in nam vprav pretresljivo slika pota, zablode in trpljenje moderne mladine ter žalostno usodo slovenskih poslov v tem čudnem mestu. Resno knjigo, ki bo marsikomu odkrila mnogo novega, vsakemu najtopleje priporočamo, tudi našim knjižnicam.
Cirilova tiskarna v Mariboru pa s polno paro nadaljuje z izdajanjem K. M a y e v i h spisov, na katere smo na tem mestu že ponovno opozorili Po novem letu so izšli že trije snopiči romana »Po gorah Balkana«, v katerem nam popisuje pisatelj svojo pot jiolno čudovitih doživljajev, iz Odrina skozi Makedonijo proti Skadru. Iz romana lahko kolikortoliko posnamemo, kako je izgledalo pred dobrim pol stoletjem po teh krajih, ki spadajo danes deloma k Jugoslaviji in kjer služi vojake toliko naših fantov.
Pri Novi založbi v Ljubljani je pa po daljšem presledku izšel zopet nov roman, trinajsti zvezek našega največjega pisatelja in umetnika Iva,na Cankarja. Ta zvezek pomenja nekak višek Cankarjevega dela, saj prinaša delo, ki je pisatelju samemu najljubše, namreč »Za križem«, razen tega pa še »Soseda Luko« in »Kurenta«. Brez zbranih spisov tega odličnega Slovenca, čigar ime je zaslovelo že po vsem kulturnem svetu in čigar dela so postala že last svetovnega slovstva. si sploh ne moremo misliti nobenega kulturnega Slovenca, še manj pa seveda javno knjižnico. Popolnoma napačno je namreč naziranie, da so Cankarjevi spisi za preprostega človeka pretežki. Statistike in poročila vseh knjižnic, zlasti n. pr. izrazito delavskih, nam glfsno pričajo, da se pri nas sploh nobenega pisatelja ne bere toliko kot
C&nkaijp m dolžnost podeželskih kniižni-epjev je, da ga uvedejo tniji med Jsnjetižko ljudstvo, ki ga po, mpogih krajih le vse pfe?
malo pozna.
knjižnice, ki bi rade spopolnile svoje zbirke, se opozarjajo na priložnostni r.akup 16 slovenskih knjig.' Pojasnila daje Prosvetna zveza.
h radijskega zvočnika —--—————-______
RADIO DRUGOD IN PRI NAS.
Kftkor vselej, jsadar sj kajej-a gqya ii-najfjlja sknšst ptreti pied lj!#tyfl, so se tjjfji te(lqi. ko je radia nas|ppU svojo pot v svet. oglašali črnogledi preroki, ki gpj mu njt ftovertflValt krat)iq ž}vljei«p. Pftpes pa jfljliia trdijo, da je še ni bilo iznajrjbe, {si bi fji v tako kratkem času zaypjevala ves §vpf. pa-nes je skoraj ni pa svetu države, ki bj ne imela £e' prie ali več radjo-oddajnih postaj. Radio-tehnika se izpopolnjuje od dne do dne, Število naročnikov narašča, izboljšujejo se programi, posamezne postaje ojačujejo syojo antensko energijo itd. Radio gre svojo zmagoslavno pot.
V	naslednjem pbjavjjpmo nekaj številk, ki bocjo bfez'dv'6piq zanimale naše eitatelje. Najprej številke o naroepikih radia.
Na vgeip svetu jili je 48 inijijonov. Od lega jih odpade pa Evropo 15 milijonov.
Posamezne <1 e % p l e :
Nemčija . . ......3.7 milijona
Anglija............3.5 „
Rusija . , .......2.7 „
Franci ja.........3.2 „
Španija........... 500.000
švedski) .......... 482.000
Avstrija ........... 465.000
Nizozemska.........427_.COO
češkoslovaška........ 815000
Madjarska-..............8Q?.OOH
Poljska . >.................
Italija . . .........176.000
Švica ........... 108.000
Norveška ..........SUiflOO
Jugoslavija . ........50.000
('od tega Slo vonj ja)...... 8.400
Še bolj zanimivp sq številke, l;i povedp, koliko naročnikov pride m vsakih l(fOT) prebivalcev v posameznih (Jelijl sy'eta in drža-viih:
Na vsem svetu . j ...... 18
V	Evropi.............85
V	Avstraliji ... i .... 45
V	Ameril^ .'.;..... 88
če fei sj lipffijj na podtogi teh relativnih
5teyjlk ustvariti eq!4BP o |;ulli}flipni pivp-jn
navedenih celin, t>j ta sodba za Evropo ne
bijij' baš	vendar PQ§8W«ni
ti(r'nj {cfogj v syojejn bistvu zelo različni i« se tucjj uvažeyaiije	v pe^iflpznHi krp-
gih takp razlikuje, da iz teh številk ne mo-
remo izvajati knncnnveljaviiih kulturno-po-litienih sodb V Evfopi sami je to razmerje bolj jag^o in kaže naslednjo sliko:
Danska	188
Švedska .......... 84
Velika Britanija ....... 81
Avstrija .......... 67
Nemčija .......... 58
Francija ...... i ... 80
Rusija ........... 3K
Češkoslovaška ........ 24
Italija ........... 5
Jugoslavija ,..,,.... 4
Š1 o v e n i j a . . . . . . . . 8 Že ppyršen preglecj teji številk nam feaže, da število, naročnikov pojem?.. Čim ijplj'gje-mo proti jugu. To je tijdi v skladu s |sul(ur-Ulihl razniefami v Evropi. Dvij ekstren|a ij-tRl padeta v pči v gornji števillju^: pp|je<Ipl«kfl deželii Danska z r$jvečjq šipvjlkp jp pa Ila-Ijjfi $ izredno ln^jhno g^foto ^f^Jljftv radia. 'To zaipifljvq razmerje se da fpzjagaji iz lega, }3a se severnjaki, alrgti T>«pci, satn' 11» pšVjjo dosti ? gtasbP; dočlpi jo tu zplp ra(li posjpšajo, Riiz^n tega je prj jijtji <jr)i-žinsko pjjenje njj zelo Vispfci stopnji; s jem (lani najugodnejši pogoji gi r^p. s|per Pil tuiji v | tal ji j pt tako malp ^nipianj.} za radio, kakor kaže pfjp|p]jia številka. gjlrip, veliko je tam radio-konjarjev, ki jih cepijo na 900.000, in jih je torej'skoro dvakrat toj liko kakor plačujpčih naročnikov.
Našfi država je v evropski {abeli bolj zadaj. Toda to nas ne sme zapeljali do' kakšnih napačnih |aklfučliqy, Števijo aaročpijsov pri nas silijov lptro narašča in če bo naraščalo tako se nekaj let. smemo opati. da bojno cjo segli goštotp, ki jq povprepno izkazuje Evropa. Poleg tega ne smemo pozabiti, da imamo v državi samo Iri radijske postaip.
Najvnžnpjša pripa silno jptjega razširjanja j-ac}ja v Evropi pa jp mnofitev odtja.mih posjaj santjil; To njjpi na»opflQ l^aže naslednja lARplp:
\Sflja	pQYprefna
Leto jžtevilo	vseh lupenskiji ante-nsl^a
ppstaj	enofgij eijpfgija
iaag 7	t^kw 1.86 Hw
ia^ 1Q7	k>v 2.48 kw
19^1 2Jft	2(^)0 k a" 1840 kw
FUnt in sfaioptihoti
-:—r--:-:-. .... . ------- . x
»5fe\y-Yprk ip )(jp§(>yj (ivsbiva|(;i - jp naslov kulturnemu filmu. k^tPVPSS iindl Pro-r svetna zve^ \pianjeit)m dništvoni, y mesecu marcu jp aprjlu. film fljiifl slika ^'eik.-Vorl; kot pajvečje iptestq s Rfavim itpierišMm prometom, v npistjjpiičjh in na uljcaji. Qd-kriva nam či)da moderno tehniko, ypdi pas na nebotižujlit; ter jias -sezpanjit z življenjem Američanov. Film se izposojuje iped tednom po 100 Din. nedeljah in praznikih po 150 pin.