Novosti na knjižnem trgu Knjižni dar Slovenske šolske matice za leto 1937. Za lansko leto je SŠM izdala običajno trojico knjig: »Pedagoški z^bornik«, XXXIII. zv., A. Zerjav, »Sodobni zgodovinski pouk« in V. Pfihoda, »Ideologija nove didaktike«. »Pedagoški zbornik« prinaša kar 15 različnih prispevkov, od katerih jih je šest posvečenih v zadnjem času umrlim »Učenikom slovenskega človeka«: prezidentu T. G. Masaryku, nadškofu A. B. Jegliču, proiesorju I. Prijatelju, profesorju Lj. Pivku, nadzorniku Lj. Černeju pa ustanovitelju, dolgoletnemu odborniku ter častnemu članu SŠM Fr. Gabršku. Z dovoljenjem, da se njegov govor nad Masarykovo krsto prevede za »Pedagoški zbornik«, je postal bivši prezident E. Beneš eden izmed sodelavcev tega zbornika. Ostale spominske članke so napisali: J. Šolar, dr. A. Slodnjak, dr. A. Dolar, J. Orožen in Drago Humek. Poleg teh je Leo Kestenberg iz Prage napisal članek o »glasbeni vzgoji kot enotni celoti«; pridružil se mu je dr. Dragotin Cvetko in pokazal mesto »glasbe v sistemu kulturnopedagoških vrednoi«. Rahlo skupino po mislih tvorijo tudi Ozvaldov spis o »obrazovalnem pomenu svetovnega naziranja in ljudske morale«, Gogalov o »vzgojnem pomenu občestev življenja in zaupanja«, Brumnov o »vzgojnem pomenu domače kulture« in morda še Ruplovih »nekaj misli o pouku slovenskega jezika«. Nadalje je dr. VI. Schmidt priobčil prispevek o »psihotehniki in šolstvu«, J. Šedivy pa je s »slovaškim šolstvom« zaključil opisovanje šolstva pri raznih slovanskih narodih, kakor je, upajmo, J. Pahor s člankom o »fašistični šoli in vzgoji« začel vrsto razprav o šolstvu pri ostalih evrapskih in drugih narodih. A. Žerjav je s knjigo »Sodobni zgodovinski pouk« podal nekaj »izbranih poglavij iz posebne didaktike zgodovinskega pouka v ljudskih, meščanskih, oz. nižjih srednjih šolah v teoriji in praksi«. Hotel nam je dati novo posebno didaktiko zgodovinskega pouka, ki smo je še posebno potrebni v tcj dobi, ko zavračamo vse, kar že imamo. Resnica je. da se pisec pri takem delu ni »mogel izogniti kritiki (dosedanjega pouka), ki sicer ni namenjena kakim osebam, temveč le sistemu, ki vlada v današnjem zgodovinskem pouku«, vendar pa knjiga deli z večino naših novejiih pedagoških spisov to posebnost, da je večja v kritiki ko pa v gradnji. Nismo se pač še ustalili in nismo našli v kritiki še pravih temeljev za novo gradnjo. Je pa knjigi dodan še praktičen del, ki naj bi pojasnil in dopolnil, kar v prvem delu knjige ni dovolj jasno razloženo. Prav na koncu je še spisek zgodovinskih leposlovnih in znanstvenih del ter didaktičnih spisov. — Poleg teh dveh del smo dobili še v prevodu znanega češkega pedagoškega reformatorja dr. V. Prihode »Ideologijo nove didaktike«. To je spis o načelnih temeljih novega pouka in vede, ki govori o njem. Knjiga je zares branja vredno delo, dasi jo je treba prebirati nekoliko bolj počasi in premišljeno. Za naše posebne prilike pa ima poleg tega, kar nam prinaša s svojo vsebino, še ta pomen, da nas opozarja, da — »vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran« (Župančič). Povedati hočem, da je tudi praktiku v šoli itd. treba večkrat razmisliti: ka.j, kako, zakaj in čemu — ali da teorija ni samo za univerzitetne seminarje. —en. Nov priročnik o- Dolenjski — lep dar našim šolam Łe davno sta poznana in uveljavljena »Pouk bodi domoroden« in »Vpoštevajmo življenjsko bližino!« V mnogih primerih pa so naleteli vestni učitelji, ki so hoteli nuditi svoji deci snov iz domačih krajev, na težave. Saj jim je primanjkovalo primerne snovi. — Zato so imeli veliko dela, kadar so zbirali snov, treba je bilo preiskati arhive, prositi tu in tam, pa še ni bilo takega uspeha, kakor si ga je vesten učitelj želel. V zadnjem času prav pohvalno narašča naša domoznaska literatura. Med upoštevanja vrednimi činitelji, ki nam prinašajo snov iz posameznih predelov naše banovine, je »Trgovski list« v redakciji Aleksandra Železnikarja. Poleg posameznih številk o Gorenjski, Kranju... itd. nam je za Veliko noč prikazal v izredno zajetni velikonočni številki našo Dolenjsko. Stavim, da je prišla ta številka Trgovskega lista le v malo učiteljskih rok, ki bi lahko črpali iz nje snov za domorodni pouk. Zdaj pa smo dobili velikonočno številko Trgovskega lista v povečani izdaji in v posebni knjigi, natisnjeni na lepem papirju na 246 straneh. — Poleg prvotnih člankov je dodano knjigi še nekaj razprav. Knjigo krasi več slik in geografskih skic, priložen pa je tudi poseben zemljevid dolenjskih krajev. Knjigo je natisnila tiskarna »Merkur«, urednikovo ime pa je izpuščeno. Naslovno stran je izdelal novomeški rojak arh. Marijan Mušič. Uvodni članek je prispeval p. Janez Zurga, ki razprav- lja o geologiji Dolenjske. Z dolcnjsko floro nas seznani Viktor Petkovšek, s favno pa Branko Rudolf. Znani dolcnjski propagator knjižničar v Ijubljanski licealni knjižnici, ribniški rojak dr. Jože Rus nam podaja zemljepisni pregled Dolenjske. Kasneje nas seznanja v posebnem članku o statistiki Dolenjske ter v tretjem prispevku tudi o dolenjskem vinstvu pred 100 leti. Takisto novomeški rojak profesor Jarc nam prikazuje zgodovino dolenjskih mest. Arhitekt Mušič nam črtit razvoj dolenjske metropole. Med bele rojake nas povede dr. Martin Malnerič. Posrečena je misel, da so ponatisnili tudi misli velikih. dolenjskih vzornikov o svoji ožji domovini. Se vedno sveži so Janez Trdina, prav takc> kakor Valvasor ter France Levstik. Iz člankov v »Življenju in svetu» papularni potopism kramljač dr. Anton Debeljak je nanizal celo rešto odličnih Dolenjcev, ki so doprinesli svoj delež k slovenski književnosti. O umetnostni bogatiji naše Ijube Dolenjske je napisal dva članka Jože Gregorič Zatem slede različni članki, ki osvetljujejo Dolenjsko iz najrazličnejših pogledov. O pokhcih Uolenjcev jc zbral statistiko Miran Vardjan, učiteljica Poldka Bavdekova nam prikazuje kaj zmorejo pridne roke Belokranjice. Vpogled med suhorobarje pa nam omogoča clanek »Pri zdomarjih« J. T. iz Ribnice Sodim, da je avtor ravnatelj tamkajšnje meščanske šole Janko Trošt? Prav posrečenu je krstil popotne prodajače z nazivom »zdomarji«. Ko sem glcdal nekoč v Skoplju Panovlčeve Pečalbare, sem iskal zanje slovenski izraz in sodim, da je za srbijanske »pečalbare« najbolj primerna beseda »zdomarji«. V več krajših člankih so prikazani nekaten tujsko-prometni kraji, kakor Dolenjske tophce Kočevje, Brežice, Litija, Šmartno, Vace (ki so pa že preko Save in zato na Gorenjskem), Zagorje (prav tako!) Višnja gora, Krško itd. Knjigi je dodano še precej clankov, ki jih v prvotnem Trgovskem listu ni. Clanki prikazujejo sedanje stanje dolenjskega kmetijstva in gospodarstva, opozarjajo pa tudi na razne nujne potrebe naše Dolenjske. Solski svetnik Jože Krošl piše o kmečkih m gospodinjskih šolah na Dolenjskem. Našteva tudi nekaj kmetsko-nadal.jcvalnih šol, ki so priključene ljudskim šolam v posameznih krajih. O poljedelstvu razpravlja inž. Primož Simonič, o živinoreji inž. Ivo Oblak. — Bivši učitelj, sedaj referent na kr. banski upravi Jože Okorn pa o čebelarstvu in skrbi za dvig gospodinjske izobrazbe. Nekdanji profesor na grmski kmetijski šoli Ludvik Puš nas seznanja o »univerzi« dolenjskega kmeta staroslavnemu Grmu. Slede še članki o ribarstvu v dolenjskih vodah (inž. Jože Jošt), o mlekarstvu (inž. Jože Erpiš) ter dolenjskem sadjarstvu (Fran Kafol), o gospodarstvu (com. ing. Jože Gepm) o poklicih Dolenjcev pa Miran Vardjan. Da je Dolenjska najbolj zapostavljeni del dravske banovine, nam izpričuje predzadnji članek, kjer piše neznani avtor o vsem, kar se je zadnje čase storilo za gospodarski, socialni pa tudi zdravstveni in prometni dvig Dolenjske. Z deli, ki so že načrtno ugotovljeni, bo treba nadaljevati, saj potrebujcjo naši Dolenjci še obilo vodnjakov, potov in vsega ostalega. Javna dela poslednjih let so dala naši Dolenjski že vse bolj prikupen obraz. Kam naj krenejo izletniki na Dolenjskem in kako se tamkaj razvija šport, je povedal Slavko Blažič. »Dolenjska« (zakaj ne »Dolenjsko«) je natrpana s snovjo. Vesel jo je lahko iz srca vsak Dolenjcc in njihov prijatelj. Zlasti bo dobrodošla učiteljstvu. Nujno potrebno je, da( jo uvrste upravitelji i v učiteljske, prav tako kakor tudi v šolarske knjižnice za višje razrede. Škoda, da ni bila knjiga ob izidu bolj vestno pregledana. Je precej nedoslednosti v pisavi, nekateri izrazi pa so v nasprotju a predpisanim pravopisom. Za moj ožji šolskij okoliš (litijski) je nekaj trditev, ki so netočne, sodim, da jih bo morda tudi za druge. Po-I grešam med avtorji dva znana propagatorja Dolenjske, bivšega novomeškega učitelja Viktorja Pirnata, odkritelja doline gradov, ter belokranjskega »konzula« ravnatelja Boža Račiča. Izdajo knjige je z znatno subvencijo omogočil ban g. Marko Natlačen ter se mu na čelni strani za to uslugo zahvaljujejo prijateIji Dolenjske. Pohvalno je treba omeniti darežljivo gesto kr. banske uprave, ki je naročila za vsako ljudsko šolo v litijskem srezu in znabiti tudi drugod po en broširan izvod, ter jo brezplačno dostavila preko sreskil prosvetnih nadzornikov. Vecje šole so preiele tudi po dva izvoda. Zdaj, ko bo knjiga dospela v roke res vsem šolam, bo njen uspel kmalu še bolj viden. Z izdajo sličnih priročnikov naj nadalju jejo odločujoči činitelji še naprej! Jože Župančič.