Junak divjine Ameriški roman 8 »Dober dan!« je trdo odgovoril mladenič. »Morda ste vi tu gospodar, Roger Asplet?« »Da!« je smehljaje odvrnil Roger. »Dobro došli!« Erik je molčal. V njegovi notranjosti je vrelo in je le s silo zadušil ogorčenost. Roger je slutil, kaj se odigrava v Erikovi notranjosti in je užival nad tem. še bolj je hotel razdražiti mladeniča, zato je nadaljeval: »Malo prej sem videl v dolini vaše konje. Krasne živalice! Najplemenitejše v okolici!« »Tako,« je suho odgovoril Erik. Pri tem je pozorno opazoval Rogerjev obraz. Roger se je silil, da bi kazal zelo prijazen obraz, a to se mu ni posrečilo. Mladenič je spoznal, da je vsa prijaznost hlinjena. »V dolini sem se hotel sestati z mojimi ljudmi,« je čez čas dodal. »Razumem! Toda jaz nisem mogel dopustiti, da bi se vaši konji pasli na moji zemlji.« »Na vaši zemlji?« se je začudil Erik. »Ali je to vaša zemlja? Morda ste jo podedovali?« »Podedoval?« je posmehljivo vprašal Roger. »Da, tu je mnogokaj primernega za podedovanje.« Glasno se je zasmejal in pri tem kazal svoje bele zobe. Toda nenadoma se je zresnil in izzivalno dejal: »To zemljo sem si enostavno prisvojil!« »Tako?« je zategnjeno vprašal Erik. »Potem ste krivičen prisvajalec!« Rogerja je mladeničeva izjava v živo zadela. Kri mu je vzkipela, a zadušil je jezo. Eriku je hotel pokazati, da ga nobena stvar ne more razburiti. Prisiljeno mirno je odgovoril: »Ne prepirajva se o tukajšnjih posestnih razmerah! To bi bilo nespametno. Raje vstopite, da se odpočijete!« Erik se je odzval vabilu in stopil na dvorišče. Konja je vodil s seboj. Dvorišče je bilo zelo prostorno. V enem kotu je stala precej velika hiša, zgrajena v slikovitem španskem slogu. V drugem delu dvorišča sta bili dve na pol postavljeni poslopji. V bližini teh je bil izkopan temelj za četrto stavbo. Sredi dvorišča pa je bil vodnjak, ki je dobival vodo iz bližnjega vrelca. V enem kotu so stala lepa, košata drevesa. Med dvema drevesoma je bila pritrjena gugalnica. Eriku se je zdelo, da leži v njej ženska postava. Moža sta prišla do glavnega poslopja. Skozi prostorno okno, ki je obenem služilo za vrata, sta stopila v hišo. Erik je osupnil. V poltemi, ki je vladala v prostoru, je zagledal kakih šest mož. Za mizo so sedeli. Pred sebo" so imeli ateklenice vina. Molčali so in gotovo prisluško- vali. Zdaj so radovedno gledali Erika, ki je bil na jasnem, da možje nekaj snujejo. Morda so ravno njega pričakovali. <v Kratko je pozdravil in odložil širokokrajni klobuk. Čelo mu je bilo potno. Zunaj je bila žgoča vročina, v sobi pa je vladal prijeten hlad. Možje so malomarno odzdravili, ne da bi odvrnili od njega svoje nesramne, radovedne poglede. Erik se je hlinil, ko da ni nič opazil. Zavedal se je, da je zašel v nevaren položaj, a možje niso smeli opaziti na njem zaskrbljenosti ali strahu. Roger je odprl vrata, ki so vodila v sosednji prostor, in nekaj zavpil. Kmalu se je pojavil med vrati umazan Kitajec in je prinesel v skledi ovčje bedro. Roger je pozval Erika, naj sede za mizo in mu je natočil vina. »Gotovo ste utrujeni,« je pripomnil in pri tem skrivaj pogledal može. Erik je sedel in jedel. S tako vnemo je obiral kost, da se je zdelo, da ga samo jed zanima. Roger mu je po vrsti predstavil može. »To so moji covboji! Potreboval jih bom pri čredah, ki jih bom imel. V dolini so lepi travniki in pašniki, tako da bom mogel rediti več tisoč glav živine. Ta je Will, ta Jim, ta Nard ...« Naštel je še nekaj drugih imen. Erik je na videz malomarno pogledal vsakega moža, v resnici pa si je dohro vtisnil v spomin njihove obraze. To niso bili pastirji, čeprav so se na vso moč trudili, da bi dajali tak videz. Mladenič je slutil, da je zašel med polkrvne podivjance, kakršni so se potikali po Kaliforniji in strahovali deželo. Pri srcu je začutil neko tesnobo. Ob pogledu na Narda ga je kar zazeblo. Potuhnjeni pogled, z nožem razparana usta, široki nos, nabrekle ustnice, nizko čelo, vse to je vzbudilo v njem odvratnost. »Ste Mehikanec?« je vprašal. »Ne, iz Nevade sem.« »Američan torej?« »Seveda!« »Ali se nisva že nekje srečala?« »Ne spominjam se.« Erik ni dalje izpraševal. Prepričan je bil, da Nard ni Američan in da ga je že videl. Toda kje? Ni se mogel spomniti. Predstavljanja je bilo medtem konec. Roger je nato pokazal na Erika in rekel: »Fantje, to je gospod Erik Folkman z Zapada.« »Smo že slišali o njem,« je nekdo pripomnil. Ali je bila opazka posmeh ali priznanje? Erikovo ime je bilo znano v širni okolici. Pri konjereji je imel čudovito srečo. Za njegove konje so se kar tepli. Prodajal jih je za tako visoko ceno, da so drugi konjerejci kar bledeli od zavistl. Razen tega so o njegovem junaštvu krožile cele legende. Ljudje so vedeli povedati, da je najboljši strelec in nepremagljiv borec. Tudi njegovi treznosti, premišljenosti in poštenosti so peli slavo. Možje so se mu začeli prilizovati in mtt napivati. Erik je mirno jedel in hladno odgovarjal na posmehljive zdravice. Možje so postajali vse bolj nemirni, njihovi obrazi so zlovešče temneli. Erik se ni dal motiti v jedi, dasi je čutil napetost, ki je zavladala pri mizi. Vedel je, da se bo kmalu nekaj zgodilo, kar bo tirjalo od njega hladnokrvnost in odločnost. Skrivaj je opazoval vsak gib svojih miznih tovarišev. Ker ni vedel, kaj se bo zgodilo, ni mogel skovati načrta za rešitev. Z desnim kolenom se je prepričal, da je samokres na dobrem mestu. To je trenutno bilo najvažnejše. Roger je odšel iz sobe, a se je kmalu vrnil. Erik je še vedno obiral kost. Izpraznil je vrč, ki je bll poln vode, vina pa se ni dotaknil. »Ste abstinent?« je vprašal Roger. »Ne,« je odvrnil mladenič, »a kadar sem na ježi, ne pijem vina.« Roger si je pogladil brado. »Erik Folkman, povejte ml, kako ste mogli misliti, da nimam pravice do te zemlje?« Mladenič je čutil, da bo kmalu počilo. Sklenil je, da bo previden, dokler ne bodo zunaj. Roger mu je ponudll cigaro, on pa jo je vljudno odklonil in dejal: »Tako sem prišel na to misel, ker sem večkrat hodil tukaj in sem videl mejnike, ki jih je bil zabil neki Linscott.« »Linscott?« je zategnjeno pripomnil Roger. >Nekam znano ime, a ne vem, kje sem slišal o njem.« »Takoj vas bom spomnil!« je odvrnil Erik, ki se mu je gnusilo Rogerjevo postopanje. »Nekoč je živela mlada dama, ki se je imenovala Linscott in vam je zaupala neko skrivnost.« »Da, se že spominjam,« je odgovoril Roger. »Ze dolgo je nisem videl... O mejnikih ste govorili. O kakih?« Za hip je utihnil in se obrnil k možem. »Fantje, ali ste videli v tej dolini kake mejnike?« »Ne!« so ti zakričali. Erik je pripomnil: »Najbrž jih je kdo medtem odstranil.« »Čudno,« se je nasmehnil Roger. »Jaz n.sem videl niti najmanjšega sledu o kakih mejnikih. Ta zemlja je bila brez gospodarja in jaz sem si jo prilastil.« »Ali ste jo že tudi dali prepisati nase?« »Tudi za to bo prišel čas. Nočem ukrasti te zemlje.« »Verjamem. Zemlje ni mogoče tako lahko ukrasti. Živino laže. Toda ostanimo pri stvari: pred vami je bll tukaj že neki človek, ki je postavil mejnike; ta zemlja j« torej njegova.« »To je moralo biti pred mnogo leti, kajne?« je izpraševal Roger, ko da ne bi vedel, na koga je Erik mislil. »Da, pred mnogo leti. Takrat, ko so ljud;e še iskali zlato v gorah Kalifornije, ne pa v njeni Fodovitni zemlji.« »Linscotta ste imenovali?« je s hlinjenim zanimanjem vprašal Roger. »Da, Linscotta. To ime sem našel na mejnikih.« »Zagotavljam vas, da je že pred desetletji umrl. Drugače bi bil že star ko Matuzalem.« »To je res. Toda imel je dediče. Pred nedavnim sem čital, da je neka mlada dama, njegova vnukinja, prijavila svojo pravico do posestva. Imenuje se Marija Linscott. Sicer pa jo oba poznava.« »Morda Linscotti niti ne morejo dokazati, da so oni pravi lastniki? Saj se je že večkrat zgodilo, da so bili mejniki odstranjeni, posestna pisma pa so se izgubila.« »Da, to se je že zgodilo,« je mirno odgovoril Erik. Roger je hotel speljati pogovor v drugo smer. Primaknil je stol k Eriku in dejal: »Zdi se mi, da se vi dobro razumete na konje. Prej aem rekel, da sem videl vaše konje. Krasne živalice!« Erik je molčal. »Jaz potrebujem konje,« je nadaljeval Roger. »Ali prodate svoje?« >Da.« »Konji so pri vhodu v dolino.« ^Tudi to veste?« je vzkliknil Erik z navideznim začudenjem, dasi je v resnic! riobro vedel, da so ti liudje natnnčno opazo-'p'i Tiipn-—¦¦- •-T-v.o-e. >Moji covboji so mi sporočili. Vaši možje so sijajni dečki!« »Res! S samokresi se kar igrajo.« »Da! Ali prodate konje meni?« »Ne, ker sem že sklenil kupčijo z nekim konjerejcem.« »AH je daleč od tu?« »Daleč, v Hillu. Že večkrat sva imela podobne kupčije.« »Še dva dni bo treba jezditi. Če vas napadejo živinski tatovi, boste ob konje!« Erik se je glasno zasmejal. »Roger Asplet, to je dobra šala! Mene in moje ljudi bodo napadli živinski tatovi? To bi bil prvi primer, da bi si lopovi upali dotakniti se mojih konj! Ne, Roger, to !?e ne bo zgodilo. Bodite brez skrbi!« »Koliko dobite običajno za konja?« »To je kupčijska tajnost,« se je nasmehnil Erik. »Vi niste kupec« »Pač. kupec sem. Za vsakega konja vam dam petkrat toliko, kakor vaš kcnjerejec. Vse takoj izplačam in potem — bova prijatelja.« Erik je molčsl in prodirno zrl v oči zvijačnega Ro.nreria. Dobro ie vecle), kak cili ima Roger s svojo velikodušno ponudbo: podkupovanje. Roger ga je hotel podluiniti. da bi molčal o tem, kar je vedel o Rajskem dolu. Na mJadeničevih ustnicah je zaigral zaničljiv smehljaj.