Petra Roter Vloga jezika v integracijskem procesu 301 Mojca Medvešek Percepcije priseljencev in potomcev priseljencev o kulturni razsežnosti integracijskega procesa 333 Miran Komac Mediji in »nove« narodne skupnosti 373 Felicita Medved Politična udeležba in stališča o političnem predstavništvu »novih etničnih/narodnih skupnostih« 391 Tatjana Pezdir Stiki in vezi z izvornim okoljem 423 IV. DEL Janez Pire Slovenija v sodobnem migracijskem kontekstu EU .449 PRILOGE Mojca Medvešek, Mitja Hafner Fink Opis poteka raziskave percepcije slovenske integracijske politike 479 Etnična podoba Slovenije skozi statistične podatke {Prikaz popisa prebivalstva leta 2002 po narodni pripadnosti)....................509 Seznam tabel: Tabela 1: Prebivalstvo po narodni pripadnosti, Slovenija, popisi 1953,1961,1971,1981,1991, 2002............................510 Tabela 2: Prebivalstvo po maternem jeziku, popisa leta 1921,1931,1953,1971,1981,1991 in 2002............512 Tabela 3: Prebivalstvo po narodni pripadnosti, občine, popis 2002 (št. občin 210)...............................................513 Tabela 4: Prebivalstvo po kraju rojstva in narodni pripadnosti, popis 2002 .................................................................520 Tabela 5: Popolne družine po narodni pripadnosti žene in moža, popis 2002..................................................................521 Tabela 6: Prebivalstvo po starosti, spolu in narodni pripadnosti, popis 2002 .................................................................522 Tabela 7: Prebivalstvo staro 15 let in več, po narodni pripadnosti, spolu in izobrazbi, popis 2002 .........................................523 Tabela 8: Prebivalstvo po veroizpovedi in narodni pripadnosti, popis 2002 .................................................................525 Tabela 9: Prebivalstvo po veroizpovedi in tipu naselja, popisa 1991 in 2002......................................................526 Tabela 10: Ženske stare 15 let in več po narodni pripadnosti in številu živorojenih otrok, popis 2002 ............................527 Tabela 11: Prebivalstvo po pogovornem jeziku v družini in maternem jeziku, popis 2002......................................528 Tabela 12: Prebivalstvo staro 15 let in več po poklicu in narodni pripadnosti.................................................529 Tabela 13: Priseljeni v Slovenijo po letih priselitve in državi odselitve, popis 2002................................................................530 Tabela 14: Priseljeni v Slovenijo po obdobjih priselitve in državi odselitve, popis 2002................................................................532 Tabela 15: Prebivalstvo po spolu in narodni pripadnosti, najdeno v obeh popisih 1991 in 2002...............................533 Tabela 16: Prebivalstvo po spolu in maternem jeziku, najdeno v obeh popisih 1991 in 2002...............................534 Tabela 17: Prebivalstvo po spolu in veroizpovedi, najdeno v obeh popisih 1991 in 2002...............................535 Tabela 18: Prebivalstvo po spolu in pogovornem jeziku v družini, najdeno v obeh popisih 1991 in 2002...............................536 SPREMNA BESEDA Miran Komac Ozemlje, na katerem je v začetku devetdesetih let nastala samostojna država Slovenija, ni bilo nikoli etnično homogeno. Število etničnih manjšin, njihov obseg ter njihova realna gospodarska in politična moč so se v različnih zgodovinskih obdobjih spreminjali skladno s spreminjanjem političnih meja in suverenosti nad tem ozemljem. Zadnje spreminjanje državnih meja na začetku 90. let je na območju Slovenije pustilo kar »pestro« zbirko pripadnikov neslovenskih etničnih skupin. Razvrstiti jih je mogoče v dve skupini: na zgodovinske narodne manjšine (v ustavi je govor o avtohtonih narodnih skupnostih brez posebne razlage pridevnika avtohton) in »nove« narodne skupnosti. V kategorijo zgodovinske narodne manjšine so vštete italijanska, madžarska in romska narodna skupnost. Med »nove« narodne skupnosti uvrščamo pripadnike narodov nekdanje skupne jugoslovanske države, ki so se v Slovenijo priseljevali v celotnem obdobju njenega obstoja, posebej intenzivno od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje; predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Slovenski režim varstva (narodnih/etničnih) manjšin je trodimenzionalen: 1) relativno celovita pravna zaščita zgodovinskih narodnih manjšin, italijanske in madžarske; pravna zaščita obsega, poleg ustavnih določb^ še nabor določb, ki jih je moče najti v številni področni zakonodaji; 2) selektiven obseg določb za varstvo romske ^ Ustava Republike Slovenije, 11. člen: Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Ustava Republike Slovenije, 64. člen: (posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji) Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja te vzgoje in izobraževanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno. Narodnima skupnostma in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in njunima državama. Država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic. Na območjih, kjer ti skupnosti živita, ustanovijo njuni pripadniki za uresničevanje svojih pravic svoje samoupravne skupnosti. Na njihov predlog lahko država pooblasti samoupravne narodne skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti ter zagotavlja sredstva za njihovo uresničevanje. Narodni skupnosti sta neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru. Zakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za uresničevanje teh pravic, ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov so zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh skupnosti. Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti. skupnosti^ in 3) rudimentären model ohranjanja narodne identitete »novih« narodnih skupnosti. Ustava ne vsebuje posebnih določb za varstvo »novih« manjšinskih skupnosti. V ustavi tudi ni posebnih določb za varstvo »oživljene« nemško govoreče narodne skupnosti. Edino ustavno določbo, na katero se pripadniki teh skupnosti lahko oprejo pri ohranjanju narodnih posebnosti, je mogoče najti v 61. členu (izražanje narodne pripadnosti)^ in v 62. členu (pravica do uporabe svojega jezika in pisave)^ slovenske ustave. Vprašanje integracije ob hkratnem ohranjanju etničnih posebnosti »novih« narodnih skupnosti je velik izziv za sodobno slovensko družbo. Samo takšen model lahko vodi k večji notranji koheziji države in njeni varnosti. Evropska zgodovina pozna obilico primerov , s pomočjo katerih je mogoče pokazati, da vodi model integracije, ki temelji na grobi ali »tihe« asimilacije, v stanje zgolj navidezne trdnosti države. V kriznih razmerah so se vsi problemi procesa asimilacije eskalirali v neverjetno brutalni obliki. Model etnične nivelizacije, ki temelji na procesih nasilne asimilacije, nosi v sebi še dodatno nevarnost: nevarnost homogenizacije na narodnostni podlagi, kar je pogosto ključni element trhlosti (več)etničnih držav. Kaj je bil temeljni namen našega raziskovalnega početja, ki se je odvijalo v okviru Ciljnega raziskovalnega projekta Percepcije slovenske integracijske politike? Na podlagi empiričnega raziskovanja mnenj in stališč pripadnikov »novih« manjšinskih populaciji (in pripadnikov večinske narodne populacije) pridobiti dovolj valentnih podatkov, ki jih velja upoštevati pri izgrajevanju slovenske integracijske politike. Integracijska politika mora nastajati ob sodelovanju vseh etničnih segmentov slovenske družbe. Le družba, ki je usmerjena k odpravljanju različnih vidikov socialnega izključevanja, tudi izključevanja na etnični podlagi, bo sposobna zbrati dovolj potencialov za trajnostni gospodarski in družbeni razvoj. Pregledovanje strokovne literature s področja migracijskih študij v Sloveniji razkriva »enosmernost« raziskovanja integracijskih procesov v Sloveniji - v pretežni meri poznamo predstave večinskega (slovenskega) prebivalstva, zelo malo pa vemo o hotenjih in pričakovanjih pripadnikov »novih« narodnih skupnosti do ohranjanja prinesene ali podedovane narodne identitete. Integracijska politika je lahko uspešna samo, če je mogoče najti ustrezno simbiozo med stališči večinske/dominantne etnične skupnosti do vključevanja imigrantov in njihovih potomcev v večinsko slovensko družbo ter hotenji in željami nedominantnih etničnih skupin. V dokumentih slovenske države je bilo mogoče najti le posamezne segmente pojma integracije. Res pa je, da Slovenija ni edina država, ki ima težave z opredelitvi- Za varstvo romske skupnosti je pomemben 65. člen ustave: (položaj in posebne pravice romske skupnosti v Sloveniji) Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. Problematika romske skupnosti se urejena še v posebnem zakonu - Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, 33/2007). Omenjena pa je še v dvanajstih (12) področnih zakonih. Ustava Republike Slovenije, 61. člen (izražanje narodnostne pripadnosti): Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Ustava Republike Slovenije, 62. člen (pravica do uporabe svojega jezika in pisave): Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Populacije, ki so »predmet« raziskovalne obravnave, prihajajo skoraj v celoti s področja držav naslednic nekdanje skupne jugoslovanske države. jo migracijske politike in z merjenjem vključenosti imigrantov v sprejemno družbo.^ Zato se pri pripravi vprašalnika in razporejanju študij, ki so nastala na podlagi gradiva pridobljenega z empiričnim raziskovanjem, nismo mogli »zgledovati« po vnaprej določenem modelu. Gradivo smo razporedili tako, da smo zajeli vsa (ali vsaj njihov pretežni del) področja, za katera smo raziskovalci menili, da so pomembna za proces vključevanja priseljenih prebivalcev Republike Slovenije (in njihovih potomcev) v slovensko družbo na način, ki bi jim omogočal ohranjanje in izkazovanje etničnih posebnosti. To so po mnenju članov raziskovalne skupine tudi področja, ki zahtevajo posamezne področne politike slovenske države, predvsem z vidika uresničevanja 61. člena slovenske ustave. Struktura zaključnega poročila skuša slediti naboru t. i. kompenzacijskih pravic^; naboru »posebnih« pravic, ki jih običajno zasledimo pri obravnavi klasičnih, zgodovinskih, narodnih, etničnih in/ali jezikovnih manjšin. Nenazadnje so te skupnosti narodne manjšine. Res je, da so to manjšine, ki so nastale na drugačen način, kot so nastale »zgodovinske« narodne skupnosti; res je, da drugačen način nastanka vpliva na oblikovanje drugačnih razpoznavnih značilnosti. Toda to ne spreminja dejstva, da je potrebno tudi te skupnosti obravnavati kot (posebne vrste) narodnih manjšin, ki jih pripada nabor »posebnih« manjšinskih pravic. Med »posebne« manjšinske pravice se uvrščajo: 1) raba jezika; 2) izobraževanje; 3) kultura; 4) asociacije in organizacije; 5) stiki; informiranje; 6) zaposlovanje v javnih službah; 7) politična participacija; 8) avtonomija in 9) soodločanje. Ti problemski sklopi so razporejeni po posameznih prispevkih, ki jih je mogoče najti v III. delu pričujoče knjige. Dejali smo, da so skupnosti, ki so predmet našega zanimanja posebne vrste narodnih manjšin. Zato sta delu priloženi študiji o opredeljevanju manjšin ter študija o modelu varstva narodnih manjšin v Sloveniji. Obe študiji bosta bralcu v pomoč pri iskanju odgovora na pogosto slišan očitek, da Slovenija diskriminira pripadnike »novih« narodnih manjšin. Relevanten prispevek k pojasnjevanju različnih modelov varstva narodnih manjšin je prispevek o izvoru narodne pestrosti na Slovenskem. Ta je nastala, kot je razvidno iz študije v Il.delu te knjige, kot rezultat priseljevanja v Slovenijo iz območij nekdanje skupne jugoslovanske države. Opozoriti pa je potrebno še na izjemno pomembno dejstvo - migracijski procesi z nastankom nove države niso zamrli. Zato bralcu ponujamo v razmislek študijo z naslovom Simulacija priseljevanja v Slovenijo v prihodnosti. Priseljevanja v Slovenijo ni mogoče preprečiti, kot bi si to nekateri želeli. Priseljence bomo v bodoče hudo potrebovali. Dolžnost države torej je, da zgradi mehanizme, ki bodo priseljencem ponudili slovenstvo kot njihovo življenjsko izbiro. Nabor »posebnih« manjšinskih pravic se v luči nediskriminacijske obravnave med posameznimi kategorijami etničnih manjšin lahko uporabi tako za zgodovinske kot za »nove« narodne/etnične manjšine. To pa ne pomeni, da je nujno potrebno pri uresničevanju omenjenih pravic »novih« narodnih manjšin uporabiti enake metode, kot so bile uporabljene pri varovanju klasičnih narodnih manjšin. Velja pa jo smiselno uporabiti, zlasti z vidika uresničevanja ciljev manjšinskega varstva. ® Glej na primer: Migrant Integration Policy Index. British Council and Migration Policy Group, 2007. ^ Glej na primer: Felix Ermacora, Christoph Pan, Fundamental Rights of Ethnic Groups in Europe. Eth-nos, 42, Braumüller, Wien, 1992, str. 78. UVOD Vprašanje opredelitve določenih jezikovnih, verskih, kulturnih - skratka etničnih -skupnosti kot narodn(ostn)ih manjšin sodi med tiste državno-družbene problematike, ki se vedno znova pojavljajo na dnevnem redu posameznih političnih strank, vlad in državnih institucij. Hkrati pa sodi to vprašanje tudi med tiste aktualne teme, katerih reševanje zahteva dinamičen odnos neke družbe, saj se etnična sestava prebivalstva posameznih držav v sodobni mednarodni skupnosti nenehno spreminja. To je seveda svojevrsten test za doslej prevladujoče (samo)opredeljevanje družb, še zlasti, ker je - kot ugotavlja Mayall (1995:190) - sodobna država nenehno izpostavljena simultanim pritiskom iz vsaj treh smeri: ne le »od zgoraj« (globalizaci-ja) in »od spodaj« (etnične in lokalne identitete), ampak tudi »od zunaj« (imigracij-ski tokovi).^ Tovrstne družbene spremembe oziroma pritiski na tradicionalno opredelitev polnopravnega članstva družbenopolitičnih entitet s sabo praviloma prinašajo nove potrebe etničnih skupnosti in njihovih pripadnikov, predvsem v smislu določenih sprememb obstoječih politik (npr. glede rabe jezika, spoštovanja in uveljavljanja različnih kultur, veroizpovedi, običajev in navad). Iz izkušnje večine evropskih držav lahko trdimo, da je upoštevanje tovrstnih potreb ponavadi zelo zapleten in dolgotrajen proces, v katerem se dominantna etnična skupnost (prek svojih političnih predstavnikov) z vso močjo upira deliti privilegije, ki izhajajo iz samega koncepta nacionalne države. Med tovrstnimi privilegiji velja posebej poudariti vprašanje uradne rabe jezika, nadzora nad izobraževalnim sistemom, prevlado kulturnih in verskih značilnosti dominantne etnične skupnosti v javnem življenju ipd. Začetek takšnega upora - če se spomnimo samo na razprave o vprašanju (ne)obstoja nemške oziroma nemško govoreče manjšine v Republiki Sloveniji - glede priznavanja sprememb v etnični strukturi prebivalstva in potreb po ustreznih spremembah določenih politik se prične že s samim priznavanjem oziroma nepriznavanjem obstoja teh (novih) etničnih skupnosti. Tako je v obdobju priprave dvostranskega sporazuma med Avstrijo in Slovenijo takratni državni sekretar dr. Iztok Simoniti v Državnem zboru pojasnjeval uradno avstrijsko in uradno slovensko stališče glede vprašanja priznavanja nemško govorečih državljanov Slovenije kot narodne manjšine:^ Avstrijska stran je prvotno tudi vztrajala, da naj bi bili slovenski državljani z nemškim maternim jezikom priznani kot skupina, kot nemško govoreča narodna skupnost v Sloveniji, in naj bi bili korelat slovenski manjšini v Avstriji. ^ Vsi prevodi v tekstu so avtoričini. Posameznim prevodom pomembnejših poskusov definicije manjšine so dodana še besedila iz izvirnikov (v angleščini). 2 Državni zbor Republike Slovenije, nadaljevanje 14. izredne seje, 15. februar 2002, http://www.dz-rs.si/index.php?id=97&type=98&cs=l&manda- te=3&o=60&unid=SZA3%7C8BlE462CEB4CCA25C1256B6700299776&showdoc=l (10. 12. 2007). Na to pa slovenska stran nikakor ni pristala. Slovenska stran je vztrajala, da lahko nemško govoreči prebivalci v okviru splošnih človekovih pravic uveljavljajo svojo narodnostno in kulturno identiteto na podlagi 61. člena ustave, ki je, kot veste, civilizacijski člen, kakor tudi, da jim nikakor ni možno priznati statusa nemške narodne skupine. Priznajo pa se jim lahko le individualne, ne pa tudi kolektivne pravice. /.../ Pri političnih konzultacijah je slovenska stran vztrajala, da omemba nemško govoreče etnične skupine v Sloveniji v sporazumu ne sme pomeniti priznanja skupnosti kot subjekta posebnih manjšinskih pravic, pač pa v smislu priznanja splošnih človekovih pravic, ki v demokratični družbi v skladu s sodobnim razvojem mednarodnega prava pripadajo vsakemu posamezniku, ne glede na jezik in narodnost, in so zajete, kot rečeno, v 61. členu slovenske ustave. Te pravice, razumljivo, niso enake kot pravice slovenske manjšine v Avstriji, kjer na podlagi 7. člena avstrijske državne pogodbe uživa določene pravice manjšina kot takšna. Te pravice prav tako niso enake kot posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, ki so vgrajene v slovensko ustavo v 64. členu. Vprašanje (ne)obstoja posameznih etničnih skupnosti oziroma manjšin pa ni le aktualno politično vprašanje, s katerim se, tako kot večina evropskih držav, sooča tudi Slovenija. Prav nasprotno: s tem vprašanjem se soočamo vsaj že nekaj desetletij ne le v okviru posameznih držav, ampak tudi na mednarodni ravni, kjer so odgovore nanj iskali in jih še iščejo tako predstavniki držav kot pravniki, politologi in drugi strokovnjaki s področja mednarodnih odnosov, nacionalizma, etničnih študij, sociologije in še bi lahko naštevali. Tako torej definicija pojmov manjšina, narodn(ostn)a manjšina in etnična manjšina že precej časa zaposluje posamezne raziskovalce manjšinske problematike, mednarodne pravnike, hkrati pa tudi politike/državnike in uslužbence mednarodnih nevladnih in vladnih organizacij, ki ob sprejemanju katerega koli novega dokumenta s področja varstva manjšin precej pozornosti posvečajo tudi opredelitvi t. i. objektov manjšinskih pravic oziroma manjšinskega varstva - torej manjšinam. Varstvo manjšin kot oblika zadovoljevanja potreb, interesov in ciljev manjšinskih etničnih skupnosti se je namreč po koncu hladne vojne uveljavila kot prevladujoč model upravljanja etnične heterogenosti, tj. soobstoja večinske skupnosti in narodnih manjšin, in sicer z namenom zagotavljanja pravic manjšinam oziroma njihovih pripadnikom (Roter 2003). Ker je varstvo manjšin skupek norm, pravil in mehanizmov za njihovo implementacijo v praksi, je že po definiciji omejeno ne le z obsegom samih pravic, ampak v prvi vrsti predvsem z njihovimi nosilci oziroma upravičenci. Vprašanje opredelitve nedominantnih skupnosti kot manjšin, bodisi etničnih ali narodnih, je torej pomembno v smislu opredelitve subjektov, ki so upravičeni do posebnih pravic oziroma posebnega varstva, ki v določeni državi izenačuje sicer neenake startne temelje med večinskim in manjšinskim prebivalstvom. Ob klasičnih narodnih manjšinah se tovrstna razprava čedalje pogosteje in glasneje - zlasti zaradi številnih migracijskih tokov - razširja tudi na druge vrste manjšinskih etničnih skupnosti, ki se v vsakdanjem življenju soočajo s podobnimi problemi kot klasične, tradicionalne, teritorialne (tj. vezane na določeno ozemlje, ki ga poseljujejo daljše obdobje, praviloma mnogo daljše od obstoja sedanjih nacionalnih drŽav)^ narodne manjšine. Poleg novo nastajajočih imigrantskih etničnih skupnosti v večini evropskih držav živijo in delajo posamezniki, ki so etnično drugačni od večinskega prebivalstva, vendar že desetletja stalno živijo v državi, v kateri se niso rodili, so pa medtem lahko postali njeni državljani, njihovi potomci (torej t. i. druga in tretja generacija imigrantov) pa so v tej državi tudi rojeni. Tako kot narodne manjšine se tudi nedominantne skupnosti in njihovi pripadniki v mnogočem srečujejo s podobnimi izzivi glede vključevanja v državljansko skupnost na eni strani in ohranjanja njihove identitete na drugi. Kakšen bo rezultat omenjenega procesa, bo v veliki meri odvisno od politik, torej od odnosa večinske skupnosti do etnične hetero-genosti, ta odnos pa je odvisen od samega pojmovanja manjšinskih skupnosti in priznavanja njihovega posebnega statusa in posebnih potreb. Poznavalcem manjšinske problematike je dobro znan podatek, da v mednarodni skupnosti (tako na univerzalni kot regionalni ravni, v okviru katerih se ta prispevek omejuje na Evropo) ne obstaja splošno sprejeta definicija termina manjšina. Na multilateralni ravni (med državami) nikoli ni prišlo do dogovora o tem, katere pogoje bi morale izpolnjevati posamezne etnične skupnosti, da bi bile upravičene do določenih posebnih pravic - torej do manjšinskega varstva. Povedano drugače: države se ob sprejemanju posameznih mednarodnih dokumentov o manjšinskem varstvu nikoli doslej niso hotele vnaprej jasno zavezati glede njihovih nosilcev/objektov, čeprav so večkrat poskusile opredeliti upravičence do manjšinskega varstva. Ti poskusi se sicer nikoli niso končali s pravno zavezujočo definicijo, so pa pomemben pokazatelj odnosa mednarodne skupnosti oziroma subjektov mednarodnih odnosov na evropski ravni do vprašanja, kdo je upravičen do posebnega varstva. Definicija termina manjšina je torej posebno pomembna v smislu opredeljevanja upravičencev do posebnih manjšinskih pravic. Ob različnih poskusih definiranja manjšin kot objektov manjšinskega varstva - tj. nosilcev določenih posebnih pravic - so se pojavljali različni predlogi njihovega opredeljevanja. Poleg predlogov držav o razumevanju termina manjšina so nekaj odmevnih predlogov za potrebe svojih raziskav zapisali še posamezni raziskovalci, in sicer o primerni, če ne že najprimernejši definiciji termina manjšina. Namen pričujočega poglavja je zbrati in primerjati posamezne odmevnejše poskuse opredeljevanja pojma manjšina v sodobni mednarodni skupnosti, hkrati pa raziskati, kakšno je prevladujoče pojmovanje termina manjšina v okviru evropskega režima varstva manjšin^ in kaj takšno pojmovanje pomeni v kontekstu spreminjajoče se etnične strukture prebivalstva (evropskih) držav, tudi Slovenije. Cilj poglavja tako ni subjektivno vrednotenje obstoječih poskusov iskanja definicije termina manjšina. Poglavje torej ni namenjeno iskanju najprimernejše definicije pojma narodna ali etnična manjšina, ampak skupnega imenovalca glede upravičencev do varstva manjšin, kot se je uveljavilo v evropskem institucionalnem okviru, zlasti po koncu hladne vojne, ko je nastal mednarodni režim za varstvo narodnih manjšin v Evropi. Takšna znanstvena razjasnitev pojmovanja termina (narodna) manjšina je nujno potrebna za razumevanje obsega omenjenega režima ali pa drugih poskusov ® Narodne manjšine so tako praviloma razumljene kot posledica - kot »stranski proizvod« - procesa oblikovanja nacionalnih držav. V tem procesu namreč ni bilo mogoče oblikovati držav tako, da bi etnične meje sovpadale s političnimi/državnimi mejami. '' Podrobneje o celotnem režimu v Roter (2003). oziroma sistemov reševanja t. i. problema manjšin/ še posebno iz dveh razlogov: ker se etnična struktura prebivalstva v evropskih državah nenehno spreminja in nastajajo nove skupnosti, ki bi si utegnile želeti določene manjšinske pravice; in ker mednarodno pravo termina manjšina ne opredeljuje, o njem pa tudi ni konsenza v znanstveni skupnosti, ki se ukvarja s proučevanjem manjšinskih vprašanj. Kljub omenjeni pravni in znanstveni nedorečenosti termina manjšina bom v pričujočem prispevku pokazala, da razumevanje termina narodna manjšina v Evropi - vsaj po koncu hladne vojne - ni (povsem) arbitrarno. Države torej niso (povsem) neomejene pri določanju nosilcev/objektov manjšinskih pravic oziroma manjšinskega varstva. Prispevek je razdeljen na tri dele. Prvi del je namenjen orisu najodmevnejših poskusov opredeljevanja manjšin na univerzalni ravni. Drugi del obravnava najpomembnejše poskuse definiranja manjšin v Evropi. V četrtem delu pa analiziram posamezne elemente prevladujočega razumevanja termina manjšina v evropskem kontekstu. Zaključek je namenjen analizi pomena, ki ga ima za Slovenijo prevladujoče razumevanje termina manjšina v Evropi. KRATEK ZGODOVINSKI ORIS POJMOVANJA MANJŠIN NA UNIVERZALNI RAVNI V nasprotju s Packerjevim razumevanjem manjšine, ki se oblikuje glede na nek skupen cilj in v kontekstu večinskega odločanja (Packer 1993), večina avtorjev, ki so se ukvarjali s pojmovanjem etničnih oziroma narodn(ostn)ih manjšin, prisega na določene prirojene značilnosti, ki skupino posameznikov povezujejo v neko manjšinsko skupnost. Ob teh t. i. objektivnih kriterijih se je še iz obdobja Društva narodov'' ohranil tudi t. i. subjektivni kriterij opredeljevanja manjšin. Stalno sodišče mednarodne pravice je v svojem svetovalnem mnenju 31. julija 1930 v primeru grš-ko-bolgarskih skupnosti namreč zapisalo (Capotorti 1979: 21. odst.): 'skupnost' /community/ je skupina oseb, ki živijo na določenem ozemlju oziroma prostoru, so posebne rase ali imajo svojo vero, jezik in običaje ter so na osnovi te svoje identitete, temelječe na rasi, veri, jeziku in običajih, povezani z občutkom solidarnosti, in sicer z namenom ohranjati svoje običaje, ohranjati svoje oblike verovanja, zagotavljati poučevanje in vzgojo svojih otrok skladno z duhom in običaji svoje rase in si medsebojno pomagati. Za izpolnitev subjektivnega kriterija mora med pripadniki neke manjšinske skupnosti - katere obstoj »je stvar dejstev, ne vprašanje prava« (prav tam) - obstajati določena skupna zavest oziroma volja, da želijo biti prepoznani kot pripadniki manjšine in tudi ohranjati značilnosti svoje posebne identitete. ® o vzrokih in posledicah napačnega opredeljevanja tega družbenega konflikta kot problema v Roter (2001). ^ O manjšinskem varstvu v obdobju med obema vojnama v Claude (1955). Na podoben način razumemo manjšine tudi v slovenskem prostoru že vsaj od 70. let 20. stoletja, ko je Petrič (1977: 78) zapisal, da imajo vse različne pojavne oblike manjšinske problematike nekaj skupnega, namreč to, da imamo opraviti s skupinami ljudi določenih danih obeležij, bodisi narodnostnih, rasnih, etničnih, jezikovnih, katerih položaj zahteva posebne ukrepe, skrb in pomoč, da bi lahko živeli enakopravno z drugim prebivalstvom in ohranjali svojo narodnostno, kulturno, jezikovno ipd. identiteto. Najverjetneje mednarodno najodmevnejši individualni poskus opredeljevanja manjšin je definicija, ki jo je pripravil Capotorti (1979: 568. odst.), in sicer z namenom interpretacije obsega 27 člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,^ ki sicer govori o »etničnih, verskih ali jezikovnih manjšinah«, vendar v pogodbi niso pojasnjena merila za opredelitev posameznih skupnosti v smislu 27 člena. Omenjeni pakt tako ne vsebuje določil glede opredelitve nosilcev pravic iz 27 člena. Skladno z ugotovitvami iz svoje obširne Študije o pravicah pripadnikov etničnih, verskih in jezikovnih manjšin {Study on the rights of persons belonging to ethnic, religious and linguistic minorities, E/CN.4/Sub.2/384/Rev.l (1979)®) je - izključno za potrebe aplikacije 27 člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in na podlagi prejetih odgovorov držav glede njihovega razumevanja manjšin in njihovih pravic oziroma varstva - Capotorti (1979: 568 odst.) zapisal naslednje: v točno tem kontekstu se lahko termin manjšina nanaša na: skupino, kije številčno manjša od preostanka prebivalstva neke države, v nedominantnem položaju, katere pripadniki - ki so državljani te države - posedujejo etnične, verske ali jezikovne značilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih prebivalcev, in izkazujejo, čeprav samo implicitno, občutek solidarnosti, usmerjen kohranjanju svoje kulture, tradicij, vere ali jezika. In that precise context, the term »minority« may be taken to referto: A group numerically inferior to the rest of the population of a State, in a non-dominant position, whose members-being nationals of the State-possess ethnic, religious or linguistic characteristics differing from those of the rest of the population and show, if only implicitly, a sense of solidarity, directed towards preservingtheircul-ture, traditions, religion or language. Tudi nekaj let pozneje je Capotorti vnovič opredelil manjšino kot »skupino, ki je številčno manjša od preostale populacije v državi in je v nedominantnem položaju, katere člani posedujejo etnične, verske ali jezikovne značilnosti, ki se razlikujejo od značilnosti preostale populacije, in ki, četudi le implicitno, ohranjajo občutek solidarnosti za ohranjanje svoje kulture, tradicije, vere ali jezika« (Capotorti 1985: 385). Poleg subjektivne volje in poleg de facto obstoja posebne skupnosti v državi - tj. skupnosti, ki je drugačna od preostalega prebivalstva (Sohn 1981: 278), Capotortije-va definicija vpeljuje še tri druge t. i. objektivne kriterije obstoja manjšin: številčno podrejenost {numerical inferiority), nedominantni položaj {non-dominant position) in državljanstvo {nationality^). Te t. i. Capotortijeve kriterije opredeljevanja manjšine je Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (International Covenant on Civil and Political Rights) je bil sprejet z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov 2200A (XXI) 16. decembra 1966, v veljavi je od 23. marca 1976, 999 U. N. T. S. 171, http://www.unhchr.ch/html/menu3/b/a _ccpr.htm (5. 1. 2007). Republika Slovenija je pogodbenica od 25. junija 1991 (z nasledstvom). V tem prispevku je omenjena študija označena kot Capotorti (1979). Sam termin nationality lahko pomeni tako 'narodnost/nacionalnost' kot 'državljanstvo', vendar je v V večji meri ponovil tudi Jules Deschenes, ko je pripravljal predlog definicije manjšine za potrebe priprave deklaracije Generalne skupščine Združenih narodov o pravicah manjšin v okviru določil 27. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Brennan, Brody in Weissbrodt 1989: 323; Lerner 1993). V svoji študiji o promociji, varstvu in vzpostavitvi človekovih Deschenes (1985:181. odst.) predlagal, da je manjšina: pravic^" je Skupina državljanov določene države, ki tvorijo številčno manjšino in so v nedominantnem položaju v tej državi, imajo etnične, verske ali jezikovne značilnosti, ki se razlikujejo od tistih, ki jih ima večina prebivalstva, imajo občutek medsebojne solidarnosti, so motivirani, četudi le implicitno, s skupinsko voljo preživeti in katerih cilj je doseči dejansko in pravno enakost z večino. A group of citizens of a State, constituting a numerical minority and in a non-dominant position in that State, endowed with ethnic, religious or linguistic characteristics which differs from those of the majority of the population, havinga sense of solidarity with one another, motivated, if only implicitly, by a collective will to survive, and whose aim it is to achieve equality with the majority in fact and in law. Čeprav nobena od zgoraj omenjenih definicij ni dobila podpore v Podkomisiji Združenih narodov o preprečevanju diskriminacije in varstvu manjšin, sta pomembni zaradi kriterijev, ki jih uvajata kot merilo pri iskanju/prepoznavanju etničnih skupnosti kot manjšin, ki zahtevajo določeno posebno skrb. S stališča opredeljevanja manjšinskih skupnosti v sodobni mednarodni skupnosti - še zlasti v času, ko različni migracijski tokovi spreminjajo tradicionalno etnično strukturo prebivalstva posameznih držav - je posebno pomembno dejstvo, da je bilo ključno jabolko spora v razpravah o definiciji manjšin v Podkomisiji vprašanje državljanstva: ali naj (ne) bo eden izmed nujnih pogojev za obravnavo neke skupnosti posameznikov, ki jih druži posebna etnična identiteta, kot manjšine. Na univerzalni ravni so se jasno pokazali (skriti) interesi posameznih držav - pač glede na emigrantski ali imigrant-ski status posamezne države. Tako so države (predvsem iz Južne Amerike), iz katerih so se ljudje v večjem številu tradicionalno izseljevali, zagovarjale idejo, da državljanstvo nikakor ne more biti pogoj za definiranje manjšin in s tem za manjšinsko varstvo (Capotorti 1979). Po skoraj 20-letni praksi implementacije 27 člena je leta 1994 v svojem Splošnem komentarju št. 23^^ Odbor za človekove pravice (1994: 5.1 odst.) zapisal, da se določila 27 člena nanašajo na osebe, »ki pripadajo skupini in ki imajo skupno kulturo, vero in/ali jezik«, in da »osebe, ki jim je varstvo namenjeno, niso nujno državljani države pogodbenice«. Odbor za človekove pravice (prav tam) je tudi menil, da »/d/ržava pogodbenica torej ne sme omejiti pravic iz 27 člena le na svoje državljane«. Še več (prav tam, 5.2 odst.): tem primeru opredeljevanja pogojev, ki jih mora neka skupnost izpolnjevati, da bi postala manjšina, na katero bi se nanašala določila 27. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, jasno, da gre za državljansko vez med skupnostjo oziroma njenimi pripadniki ter državo. Promocija, varstvo in vzpostavitev človekovih pravic na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni (Promotion, protection and restoration of human rights at the national, regional and international levels) E/CN.4/Sub.2/1985/31 (1985), v nadaljevanju Deschenes (1985). Splošni komentar št. 23 (General Comment Adopted by the Human Rights Committee under Article 40, Paragraph 4, of the International Covenant on Civil and Political Rights, General comment No. 23(50) (art 27), CCPR/C/21/Rev.l/Add.5, Odbor za človekove pravice, 26. 4. 1994, http://www.unhchr.ch/tbs/doc. nsf/ (symbol)/CCPR+General+comment+23.En?OpenDocument (5. 2. 2007). Člen 27 podeljuje pravice osebam pripadnikom manjšin, ki 'obstajajo' v državi pogodbenici. Glede na naravo in obseg pravic, predvidenih v tem členu, ni relevantno določati stopnje stalnosti, ki jo izraža termin 'obstajati'. Te pravice so preprosto pravice, za katere ne bi smeli biti prikrajšani posamezniki, pripadniki manjšin, da skupaj z drugimi člani skupine uživajo svojo kulturo, prakticirajo svojo vero in govorijo svoj jezik. Tako kot ni treba, da so državljani, tudi ni treba, da so stalni prebivalci. Po mnenju Odbora za človekove pravice države pogodbenice torej ne smejo odrekati pravic, zapisanih v 27. členu, niti nedržavljanom (tujcem) niti pripadnikom manjšinskih skupnosti, ki nimajo stalnega bivališča v državi pogodbenici. Takšna interpretacija je izhajala iz dejstva, da je 27. člen zapisan v negativnem tonu (tj. kot prepoved odrekanja pravic in ne kot pozitivna obveznost držav, da pravice zagotavljajo). Takšno mnenje glede državljanstva je zagotovo zelo pomembno za kakršno koli razpravo o pravicah drugih etničnih manjšin - torej tudi in predvsem tistih ne-tradicionalnih manjšin, ki niso nastale in ne nastajajo z določevanjem državnih meja, čeprav se takšna interpretacija ne sklada z evropskim razumevanjem varstva narodnih manjšin, ki temelji na pravicah državljanov. RAZUMEVANJE MANJŠIN V EVROPSKEM KONTEKSTU V evropskem kontekstu so nosilci pravic manjšin oziroma objekti varstva manjšin narodne manjšine. Tako se tudi posamezni poskusi iskanja termina manjšina nanašajo na iskanje kriterijev, ki opredeljujejo oziroma naj bi opredeljevali narodne manjšine - torej tiste skupnosti s posebno identiteto, ki se ohranja s pomočjo mednarodnega režima za varstvo narodnih manjšin, ki je nastal po koncu hladne vojne (Roter 2003). Preden naštejem nekaj najodmevnejših poskusov definicije narodnih manjšin, naj opozorim na problematičnost samega pridevnika narodni/-a (national), ki se lahko v angleškem jeziku nanaša tako na narodnost in nacionalnost kot tudi na državljanstvo. Zaradi takšne večpomenskosti pridevnika national postane nejasen tudi termin narodna manjšina (national minority), ki bi lahko označeval neko skupnost ljudi, ki jih družijo značilnosti naroda (torej narodna manjšina kot del naroda), ali skupnost, ki jih druži pripadnost isti državi (torej narodna manjšina kot del državljanov). Takšno različno razumevanje termina narodna manjšina seveda izhaja iz različnega razumevanja konceptov narod, nacija in nacionalna država, kar je posledica različne zgodovinske izkušnje nastajanja nacij oziroma nacionalnih držav.^^ Te razlike so lahko pomembne za opredeljevanje skupnosti kot manjšin oziroma za zanikanje statusa narodne manjšine skupnostim, ki ne sodijo v prevladujoči koncept razumevanja naroda, nacije oziroma države (nation). Več o t. i. vzhodnem in zahodnem modelu nastanka narodov in držav oziroma nacionalnih držav v Roter (2001). Na univerzalni ravni se je tako termin narodna manjšina do sprejema posebne deklaracije^^ Združenih narodov leta 1992 uporabljal le izjemoma. Edina omembe vredna izjema je bil člen 5/1 (c) Konvencije proti diskriminaciji v izobraževanju. Pri tem je treba dodati, da termin narodna manjšina, ki je omenjen v členu 5/1 (c) v smislu nujnosti priznavanja »pravice pripadnikov narodnih manjšin, da izvajajo svoje izobraževalne aktivnosti«, ni nikjer podrobneje razložen. Gledano s pravne perspektive torej ni jasno, na katere skupnosti se to določilo dejansko nanaša. Glede samega pojmovanja manjšin, ki so bile na univerzalni ravni predmet določenega mednarodnopravnega varstva, lahko ugotovimo, da je bil pristop k temu vprašanju pragmatičen. Države so torej stremele k identifikaciji manjšin, ki naj imajo določene pravice, na podlagi njihovih etničnih kazalnikov. Tako so te manjšine poimenovale kot jezikovne, kulturne in verske (v obdobju Društva narodov tudi še kot rasne) - skladno s prepričanjem, da se njihovi pripadniki od večine razlikujejo po etničnih kazalnikih, kot so jezik, kultura ali vera. Terminološki odmik od njihovega pojmovanja kot etnične, jezikovne ali verske manjšine, ki se je na univerzalni ravni - z izjemo prej omenjenega člena 5/1 (c) Konvencije proti diskriminaciji v izobraževanju - zgodil po koncu hladne vojne, ko je deklaracija Generalne skupščine Združenih narodov o pravicah manjšin že v naslovu omenjala (tudi) narodne manjšine, je dvignil precej prahu v akademski skupnosti (Shaw 1992: 20-2; Benoit-Rohmer 1996: 14-15; Kly 1997; Pejic 1997; Pentassuglia 2000). Shaw (1992: 21-2) je na primer menil, da bi bilo boljše, če bi zaradi »problemov, ki jih termin narodna manjšina povzroča v odnosu do formule 'etnične, verske in jezikovne manjšine' iz 27. člena«, izraz narodna manjšina popolnoma opustili, vsaj »zaradi kronične negotovosti glede tega, kaj natančno pomeni 'narodni/-a' /national/.« Mednarodno varstvo narodnih manjšin v Evropi ne temelji na njegovem natančno opredeljenem objektu, ampak izhaja iz pragmatičnega razumevanja manjšin kot nosilcev posebnih pravic, in sicer z namenom varovati etnično, jezikovno in versko identiteto manjšin oziroma, natančneje, njihovih pripadnikov. Povedano drugače: posebnosti njihove identitete pragmatično opredeljujejo vsebino pridevnika narod-ni/-a. To je razvidno že iz Okvirne konvencije o varstvu narodnih manjšin.^^ Člen 5/1 namreč določa, da bodo države pogodbenice ustvarjale pogoje, ki bodo pripadnikom narodnih manjšin omogočali »ohranjanje in razvoj kulture in varovanje temeljnih elementov njihove identitete, tj. vere, jezika, običajev in kulturne dediščine.« Nejasnost termina narodna manjšina, povezana z različnimi pojmovanji pridevnika national, ki izhajajo iz različnih konceptualizacij termina nation, vodi do razlik tudi v praksi. Barrington (1999: 12) tako trdi, da »narodne manjšine sebe vidijo kot narod v okviru njihove države bivanja in da posledično želijo politični nadzor nad 13 Deklaracija o pravicah oseb pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin (Declaration on the Rights of Persons Belonging to National or Ethnic, Religious and Linguistic Minorities), sprejeta z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov 47/135 (Annex), 18. 12. 1992, 32 ILM 911 (1993), http://www.unhchr.ch/html/menu3/b/d_minori.htm (15. 7. 2007). Okvirna konvencija o varstvu narodnih manjšin (Framework Convention for the Protection of National Minorities), sprejel jo je Odbor ministrov Sveta Evrope 10. novembra 1994, za podpis je bila odprta 1. 2. 1995, v veljavi je od 1. 2. 1998, ETS No. 157, http://conventions.coe.int/Treaty/Commun/ QueVou-lezVous.asp?NT=157&CM=8&DF=ll/25/2007&CL=ENG (23. 11. 2007). določenim delom te države« ali pa »se vidijo kot del večjega naroda«. Na splošno se termin narodna manjšina nanaša »tako na manjšinske skupine, katerih pripadniki so državljani določene države, kot na skupine, ki jih označuje stremenje po samoupravi, vključno z željo po neodvisnosti« (Pejic 1997: 673). Podobno trdi tudi Pentas-suglia (2000: 37): niti državljanska vez niti vez z drugimi jezikovnimi in kulturnimi skupinami kot (večjimi) narodi »nista v neskladju s tradicionalno idejo manjšine na evropski ravni«. Zaradi razlik, do katerih prihaja v praksi, ko se skupnosti označijo za narodne manjšine na podlagi različnih argumentov in izražajo zelo različne cilje in interese, se je tudi v evropski institucionalni strukturi pojavljala potreba po natančnejši opredelitvi termina narodna manjšina, da bi vedeli, kdo je nosilec manjšinskih pravic. Zgodnejši poskus formalizacije termina narodna manjšina v evropskem kontekstu je februarja 1991 pripravila t. i. Beneška komisija oziroma Komisija za demokracijo skozi pravo {Commission for Democracy through Law), čeprav je njen predlog terminološko še vedno sledil pojmovanju na univerzalni ravni - manjšine so bile tako še vedno označene kot etnične, verske ali jezikovne. V členu 2/1 svojega Predloga evropske konvencije za varstvo manjšin {Proposal for a European Convention for the Protection of Minorities) iz leta 1991 je Beneška komisija termin manjšina (kot objekt določenega varstva) opredelila takole: termin manjšina naj označuje skupino, kije po številu manjša od preostalega prebivalstva v državi, katere pripadniki, ki so državljani te države, imajo etnične, verske alijezikovne karakteristike drugačne od tistih, kijih ima preostalo prebivalstvo, in ki jih vodi želja, da bi ohranili svojo kulturo, običaje, vero ali jezik. the term »minority« shall mean a group which is smaller in numberthan the restofthe population of a State, whose members, who are nationals ofthat State, have ethnical, religious or linguistic features different from those of the rest of the population, and are guided by the will to safeguard their culture, traditions, religion or language. Drugi in najodmevnejši poskus definicije narodnih manjšin v evropskem kontekstu pa je pripravila Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, in sicer v Priporočilu 1201 (1993)^^ o dodatnem protokolu k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Ta dodatni protokol, ki je bil namenjen kulturnim pravicam narodnih manjšin, v prvem členu opredeljuje narodno manjšino^'' kot skupino posameznikov v državi, ki a. prebivajo na ozemlju te države in so njeni državljani, b. ohranjajo dolgotrajne, trdne in trajajoče vezi s to državo, C. kažejo posebne etnične, kulturne, verske alijezikovne značilnosti, d. so zadostno zastopani, čeprav po številu manjši od preostanka prebivalstva te države ali regije v tej državi, e.jih motivira skrb za ohranjanje vsega, kar konstituira njihovo skupno identiteto, vključno z njihovo kulturo, njihovimi običaji, njihovo vero in njihovim jezikom. a. reside on the territory ofthat state and are citizens thereof, b. maintain longstanding, firm and lasting ties with that state, c. display distinctive ethnic, cultural, religious or linguistic characteristics, d. are sufficiently representative, although smaller in numberthan the rest of the population ofthat state or of a region ofthat state, e. are motivated by a concern to preserve together that which constitutes their common identity, including their culture, their traditions, their religion and their language. Priporočilo 1201 (1993) - Recommendation 1201 (1993) on an additional protocol on the rights of national minorities to the European Convention on Human Rights, sprejela ga je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, 1. 2. 1993, http://assembIy.coe.int/Documents/AdoptedText/ta93/erecl201.htm (15. 2. 2007). Na prvem srečanju na vrhu Sveta Evrope leta 1993 na Dunaju so se države članice Sveta Evrope odločile, da ne bodo udejanjile Priporočila 1201 (1993) in tako dodatni protokol k EKCP o kulturnih pravicah pripadnikov manjšin nikoli ni bil sprejet. Parlamentarna skupščina se je nemudoma odzvala in obžalovala takšno odločitev/^ ki so ji botrovali različni pogledi na sam obstoj manjšin in s tem posledično tudi na potrebo po sprejemu dodatnega protokola. Pomen takšnega protokola se seveda nanaša na mehanizem implementacije človekovih pravic, zapisanih v EKCP, predvsem na možnost tožbe posameznikov na Evropskem sodišču za človekove pravice. Kljub temu da ni bilo politične volje, da bi vsebino Priporočila 1201 (1993) sprejeli še v pravno obvezujočem dokumentu, se je predlog Parlamentarne skupščine oziroma njen poskus definicije termina narodna manjšina pokazal kot zelo pomemben in odmeven na več ravneh. Med drugim je postala vsebina omenjenega priporočila pravno zavezujoča za nekatere države - zlasti tiste, ki so se vključevale v Svet Evrope po letu 1993 (torej po tem, ko je Parlamentarna skupščina sprejela Priporočilo 1201). Parlamentarna skupščina je eksplicitno omenila Priporočilo 1201 (1993) med tistimi dokumenti, ki jih morajo spoštovati nove države članice Sveta Evrope - tako določilo je Parlamentarna skupščina sprejela med drugimi glede Estonije,^® Češke Republike^® in Slovaške.^" Pomen Priporočila 1201 (1993) se je dodatno povečal, ko je ta dokument v nekaterih primerih postal pravno zavezujoč, in sicer kot sestavni del bilateralnih pogodb o dobrososedskih odnosih in varstvu manjšin, ki so jih sklenile nekatere srednje- in vzhodnoevropske države. Takšne dvostranske sporazume, v katerih sta se pogodbenici zavezali, da bosta spoštovali tudi določila Priporočila 1201 (1993), sta sklenili Madžarska in Slovaška (leta 1995), leto pozneje je Madžarska podpisala takšen sporazum še z Romunijo (Gal 1999: 11).^^ S sklenitvijo sporazumov, ki so preoblikovali določila v Priporočilu 1201 (1993) v pravno zavezujoče 19 Parlamentarna skupščina je pozneje, leta 1995, vnovič potrdila »načela iz Priporočila 1201 (1993) in dodatni protokol, ki ga je takrat predlagala, še zlasti definicijo 'narodne manjšine'« (2. odst., Priporočilo 1255 (1995) - Recommendation 1255 (1995) on the protection of the rights of national minorities, sprejela ga je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope 31. 1. 1995, http://assembly.coe.int/Documents/ AdoptedText/ta95/erecl255.htm (15. 2. 2007). Peti odstavek v Priporočilu 1231 (1994) - Recommendation 1231 (1994) on the follow-up to the Council of Europe Vienna Summit, sprejela ga je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope 26. 1. 1994, http://as-sembly.coe.int/Documents/AdoptedText/ta94/erecl231.htm (15. 2. 2007). Peti odstavek v Mnenju št. 170 (1993) - Opinion No. 170 (1993) on the application of the Republic of Estonia for membership of the Council of Europe, sprejela ga je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope 13. 5. 1993, http://assembly.coe.int/Main.asp?link=http%3A%2F%2Fassembly.coe.int%2Fdocuments%2Fa-doptedtext%2Fta 93%2Feopil70.htm (15. 2. 2007). Osmi odstavek v Mnenju št. 174 (1993) - Opinion No. 174 (1993) on the application by the Czech Republic for membership of the Council of Europe, sprejela ga je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope 29. 6. 1993, http://assembly.coe.int/Main.asp?link=http%3A%2F%2Fassembly.coe.int%2Fdocuments%2Fa-doptedtext%2Fta93%2Feopil74.htm (15. 2. 2007). Osmi odstavek v Mnenju št. 175 (1993) - Opinion No. 175 (1993) on the application by the Slovak Republic for membership of the Council of Europe, sprejela ga je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope 29. 6. 1993, http://assembly.coe.int/Main.asp?link=http%3A%2F%2Fassembly.coe.int%2Fdocuments%2Fa-doptedtext%2Fta93%2Feopil75.htm (15. 2. 2007). Oba sporazuma sta natisnjena v Bloed in van Dijk (1999). norme, so tako države pogodbenice tudi priznale pojmovanje narodnih manjšin, kot ga je predlagala Parlamentarna skupščina Sveta Evrope v prvem členu predloga o dodatnem protokolu k EKCP. Poleg takšnega eksplicitnega de iure sprejemanja definicije termina narodna manjšina se zdi, da tudi druge države de facto podpirajo omenjeno definicijo. Uslužbenec Sveta Evrope, ki je v začetku 90. let 20. stoletja sodeloval pri sprejemanju standardov Sveta Evrope s področja varstva manjšin, je že konec 90. let to tudi potrdil - prav omenjena definicija iz prvega člena je bila namreč tista, ki jo je podpiralo in jo podpira največ držav članic Sveta Evrope.^^ Na podlagi pregleda državnih poročil o spoštovanju določil Okvirne konvencije o varstvu manjšin se lahko ugotovitev Franka Steketeeja s konca 90. let v 10-letnem obdobju veljavnosti Okvirne konvencije potrjuje tudi v praksi držav. Države se eksplicitno sklicujejo na definicijo, zapisano v Priporočilu 1201 (1993), ali vsaj njene posamezne elemente, npr. nujnost, da so narodne manjšine skupnosti državljanov. Iz vsega zgoraj povedanega sledi, da je prav definicija termina narodna manjšina, ki jo je v začetku 90. let pripravila Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, najbližje evropskemu pojmovanju narodnih manjšin. Pri tem je treba dodati, da takšna konceptualizacija pojma narodna manjšina sledi Capotortijevi opredelitvi termina manjšina iz konca 70. let vsaj v tem, da je kombinacija objektivnih (npr. obstoj populacije, ki je različna od večine, njena številčnost in nedominantni položaj) in subjektivnih (npr. želja ohraniti posebno manjšinsko identiteto) kriterijev za določevanje neke skupine ljudi kot pripadnikov narodne manjšine (Benoit-Rohmer 1996: 14). Prav zato si velja podrobneje pogledati kriterije, ki jih vsebuje večina poskusov opredeljevanja manjšin kot objektov določenega varstva, oziroma pogoje, ki jih mora izpolnjevati skupina ljudi, da bi jo lahko označili kot manjšinsko skupnost, upravičeno do določenega varstva oziroma pravic. ^^ Osebni intervju s Frankom Steketeejem, Svet Evrope (Minorities Section, Directorate of Human Rights), Strasbourg, 16. 6. 1997. KRITERIJI OPREDELJEVANJA MANJŠIN V OKVIRU REŽIMA O VARSTVU MANJŠIN Številčnost Prvi takšen kriterij je številčnost - kriterij, ki se je pojavil v tako rekoč vseh poskusih definiranja manjšin, vključno s tistimi, ki so jih predstavile (narodne) manjšine same (glej Chaszar 1999: 186-98) ali zapisali strokovnjaki. Vsi ti poskusi so tako temeljili na predpostavki, da je število pripadnikov narodne manjšine manjše od števila preostale populacije v državi, v kateri manjšina živi. Prvi Visoki komisar za narodne manjšine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, Max van der Stoel, je tako pojasnil, da je vedno »spremljal položaj določenih skupin - ponavadi tistih, ki so v številčno podrejenem položaju; z drugimi besedami manjšin« (van der Stoel 2001: 1). S teoretičnega vidika velikost sama - razen doseganja minimalnega števila vsaj dveh ljudi - nima pomena opredeljujočega dejavnika neke skupnosti kot manjšine (Packer 1993: 48). Podobno meni tudi Ramaga (1993: 577), ki je zapisal, da je minimalna velikost manjšin nepomembna, vendar ob pogoju, da je »članstvo skupine zadostno za ohranjanje njenih posebnih značilnosti«. Toda v praksi lahko postane velikost skupine zelo sporna, če ne kontroverzna zadeva (Brunner 1996: 21). Problemi se pojavljajo predvsem takrat, ko je treba skupine ljudi, ki jih povezujejo določene posebnosti, identificirati kot manjšine oziroma nosilce določenih posebnih manjšinskih pravic. Prav v takšnih situacijah države pogosto rade postavijo pogoj doseganja določenega minimalnega članstva te skupnosti (manjšine) oziroma nek številčni prag, ki naj ga ta skupina ljudi dosega, če naj bo opredeljena kot (narodna) manjšina in tako upravičena do določenih posebnih pravic (Packer 1993: 49; Ramaga 1993: 577). Minimalno število pripadnikov manjšine je za države pomembno »vsaj zaradi tega, ker lahko pomeni priznanje premaloštevilčne manjšine nesorazmerne potrebe glede državnih virov« (Benoit-Rohmer 1996: 14).^^ Glede številčnosti kot kriterija opredeljevanja manjšin je posebno zanimivo tudi Priporočilo 1201 (1993) oziroma predlog definicije termina narodna manjšina. Ta definicija določa, da mora imeti manjšina le zadostno predstavništvo (sicer številčno manjše od preostanka prebivalstva), hkrati pa dodatno opredeljuje območje veljavnosti omenjenega kriterija. Tako so državam dodane še regije: manjšina »manjša od preostanka prebivalstva te države ali regije v tej državi« (člen l/d predloga o dodatnem protokolu. Priporočilo 1201 (1993)). Številčnost narodnih manjšin je tako določena v okviru politično-administrativnih entitet.Posledično to pomeni, da je tudi varstvo manjšin lahko omejeno na manjše dele ozemlja države, kjer država priznava obstoj določene narodne manjšine. 24 Podobno je ugotavljal že Capotorti (1979: 566. odst.). To se odraža tudi v dejanski praksi opredeljevanja skupnosti kot narodnih manjšin. Švica, na primer, je ob pristopu k Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin svoje narodne manjšine opredelila kot skupine posameznikov, ki so med drugim »številčno inferiorni od preostale populacije v državi ali v kantonu« (Deklaracija, ki je dodana ratifikacij ski listini Okvirne konvencije o varstvu narodnih manjšin {Declaration contained in the instrument of ratification deposited on 21 October 1998, Švica, http://conventions.coe.int/Treaty/Commun/ListeDeclarations.asp? (15. 2. 2007)). Tako opredeljen kriterij številčnosti oziroma številčne inferiornosti (v primerjavi z ostalim prebivalstvom neke političnoadministrativne enote) je utemeljen na predpostavki, kot pojasnjuje Brunner (1996: 29), »da je skupine ljudi mogoče številčno registrirati in medsebojno razlikovati glede na določene relevantne objektivne in subjektivne kriterije«, kar pa prinaša s sabo vrsto težav. Slednje segajo od problemov glede točnosti statističnih podatkov in državnih popisov do nevarnosti manipulacije s tako pridobljenimi podatki. Seveda pa je k temu treba dodati še kritiko iz strokovnih in akademskih vrst, ki zadeva sam koncept opredeljevanja manjšin v smislu njihove številčnosti oziroma njihovega geografskega položaja, kar je s stališča zagotavljanja manjšinskosti (posebne identitete) nepotrebno (prav tam, 21-2). Nedominanten položaj Drugi splošni kriterij opredeljevanja skupnosti kot manjšin, ki je osrednji element vseh poskusov definiranja (narodnih) manjšin, je njihov nedominantni položaj. Izvor tega kriterija je povezan, kot pojasnjuje Shaw (1992: 25-6), s preprosto željo, da »bi se izognili situaciji, podobni tisti v Južnoafriški republiki«, kjer je bila večina podrejena dominantni manjšini. Seveda se je med tem z odpravo apartheida položaj v Južni Afriki spremenil, toda kriterij nedominantnosti je ostal sestavni pogoj sodobnega razumevanja manjšin (kot nosilk določenih posebnih pravic). Pri tem je treba dodati, da se - tako kot v zvezi z drugimi kriteriji opredeljevanja manjšin - tudi v zvezi z nedominantnim položajem pojavljajo kritična mnenja. Packer (1996: 168) na primer je prepričan, da je tudi ta kriterij »odveč, ker preprosto ponavlja bistvo pojmovanja manjšine: nezmožnost skupine, da bi svojo voljo spremenila v pravo«. Povedano drugače: »moč izhaja iz aplikacije večinskosti, iz katere izhaja tudi sama opredelitev manjšine« (Packer 1993: 48). Sam termin manjšina torej pomeni, da ta skupnost ne more avtomatično vplivati na sprejemanje odločitev. Drugačnost oziroma posebna identiteta Tretji kriterij pri opredeljevanju termina (narodna) manjšina je drugačnost oziroma posebne etnične, jezikovne, verske in druge značilnosti pripadnikov manjšin. Temu kriteriju sledi tudi formalizacija pojma narodna manjšina v evropskem kontekstu. Dokumenti Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) tako opredeljujejo narodne manjšine kot skupnosti posameznikov, katerih etnične, jezikovne, kulturne ali verske značilnosti so drugačne od tistih, ki jih imajo predstavniki večinskega prebivalstva. S tem kriterijem - tj. kriterijem posebne manjšinske identitete v smislu določenih označevalcev identitete, kot so jezik, kultura, vera itd. - soglašajo tudi predstavniki narodnih manjšin.^^ Člen 2/1 Konvencije o temeljnih pravicah etničnih skupin v Evropi (dodatni protokol k EKČP) (Convention on the Fundamental Rights of Ethnic Groups in Europe (Additional Protocol to the ECHR)), 4. verzi- Ko govorimo o posebni identiteti narodnih manjšin, ki se razlikuje od identitete (v etničnem, verskem, jezikovnem in/ali kulturnem smislu) večinskega prebivalstva neke države ali njene regije, je treba dodati, da pojmovanja oziroma poskusi definiranja manjšin ob tem predvidevajo, da si predstavniki manjšin želijo te svoje posebnosti tudi ohranjati. Ta dodatek je znan kot t. i. subjektivni kriterij opredeljevanja posameznih skupnosti kot (narodnih) manjšin. Subjektivna volja pripadnikov manjšin, da ohranjajo svojo drugačnost oziroma manjšinskost Poleg zgoraj omenjenih objektivnih kriterijev, ki jih mora skupnost izpolnjevati, da bi jo lahko opredelili kot (narodno) manjšino, večina poskusov opredeljevanja termina (narodna) manjšina sloni tudi na t. i. subjektivnem kriteriju. Povedano preprosto: posamezniki - pripadniki manjšine si morajo želeti oziroma prizadevati, da bi ohranili svoje posebnosti - torej svojo manjšinskost. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je ta subjektivni kriterij pri opredeljevanju manjšin v svojem Priporočilu 1201 (1993) zapisala v obliki pogoja, da posameznike te posebne oziroma drugačne skupnosti »motivira skrb za ohranjanje vsega, kar konstituira njihovo skupno identiteto, vključno z njihovo kulturo, njihovimi običaji, njihovo vero in njihovim jezikom« (člen 1/e). Omenjeni subjektivni kriterij pri opredeljevanju manjšin ni novost, značilna samo za mednarodni režim varovanja narodnih manjšin v Evropi, ki je nastal po koncu hladne vojne. Prav nasprotno - že v obdobju Društva narodov so narodne manjšine razumeli kot skupnosti, ki niso samo objektivno drugačne, ampak si njihovi predstavniki te svoje posebnosti tudi želijo ohranjati. Prav tako je Kongres narodnosti že v 20. letih 20. stoletja eksplicitno določil, da morajo narodnosti (vključno z narodnimi manjšinami), ki se mu želijo priključiti, izkazovati željo po svoji neodvisni kulturni identiteti (Steensen 1991: 138). Kljub temu da večina poskusov definicije (narodne) manjšine na mednarodni ravni vsebuje tudi subjektivni kriterij, tovrstno razumevanje termina (narodna) manjšina ni povsem neproblematično. Tako je bil ta kriterij označen kot kontrover-zen, ker je »skupinska identiteta nepojmljiva brez zavedanja o identiteti« (Brunner 1996: 21). Kot je opomnil že Capotorti (1979: 567. odst.): potreba po formalnem določevanju obstoja želje oziroma pripravljenosti neke skupnosti, da ohranja svoje posebnosti, kot pogoja za zagotavljanje določenih manjšinskih pravic te skupnosti vsebuje grožnjo, »da bo lahko katera koli država, ki se bo želela izogniti pravilu, to svojo željo upravičevala s trditvijo, da skupnosti same niso nameravale ohranjati svoje individualnosti«. Capotorti (prav tam) je tako menil, da je subjektivni element oziroma kriterij opredeljevanja manjšin impliciten že v samem dejstvu obstoja teh skupnosti - da torej »omenjena volja na splošno izhaja iz dejstva, da je določena skupnost ohranila svoje posebne značilnosti v določenem obdobju«. Tudi Shaw ja, 28. 5. 1992, pripravila jo je Federalna unija evropskih narodnosti {Federal Union of European Nationalities (FUEN))- V Chaszar (1999:186-98). (1992: 27) je zapisal nekaj podobnega: želja manjšin, da bodo tudi v prihodnje obstajale kot posebne skupnosti in »se ne bodo asimilirale v populacijo, ki jih obkroža, je samoumevna«, problem pa nastopi v zvezi »z obsegom izražanja te želje s strani pripadnikov skupnosti«. Takšni pomisleki tako navajajo na dejstvo, ki ni značilno le za področje varstva manjšin, ampak tudi (vsaj) za širše zagotavljanje varstva človekovih pravic na mednarodni ravni. Gre za skrito željo oziroma zavarovanje interesov držav glede zagotavljanja določenih pravic manjšinskim skupnostim oziroma njihovim posameznikom. Ne smemo namreč pozabiti, da vprašanje definiranja termina (narodna) manjšina ni le teoretično vprašanje, ampak so se posamezni poskusi določitve tega pojma v mednarodni skupnosti pojavljali s točno določenim namenom: določiti upravičence do posebnih pravic, ki seveda pomenijo tudi določene obveznosti (vključno s finančnimi obveznostmi) za države, v katerih takšne skupnosti oziroma upravičenci do posebnega varstva (posebnih pravic) živijo. Zato se države - ko razpravljajo o definiciji termina (narodna) manjšina - poskušajo čim bolje zavarovati. Povedano drugače: tako dejstvo, da se države sploh nikoli niso mogle sporazumeti o definiciji manjšin kot skupnosti, ki so upravičene do določenega varstva, kot tudi same razprave o posameznih predlogih definicije termina (narodna) manjšina jasno kažejo, da so si države prizadevale, da bi bile manjšine - če sploh - definirane na način, ki bi državam omogočal dovolj manevrskega prostora za odločitev, katere skupnosti bodo dejansko priznale kot manjšine in jim tako omogočile določeno varstvo. Določanje subjektivnega kriterija - torej izražene želje pripadnikov manjšin, da še naprej ohranjajo svojo posebno identiteto - kot nujnega pogoja opredeljevanja manjšin je torej treba razumeti v širšem kontekstu razprav o splošni definicije termina (narodna) manjšina. Tako torej ni naključje, da prav omenjeni subjektivni kriterij, ki omogoča dodatni nadzor posameznih držav glede opredeljevanja določenih posebnih skupnosti kot (narodnih) manjšin, odpira celotni proces identifikacije manjšin manipulaciji in izražanju številnih političnih interesov posameznih (etnopolitičnih) skupin v državi. Grčija, na primer, tako zahteva, da posamezna manjšinska skupnost eksplicitno izraža ta subjektivni element - torej svojo voljo, da ohranja svojo posebno identiteto (Shaw 1992: 28), kar pa je seveda zlahka predmet različnih interpretacij. Spomnimo se lahko tudi na uradni slovenski argument glede vprašanja obstoja posebne nemške narodne skupnosti v Sloveniji, ko je bilo pogosto slišati, da nemško govoreči prebivalci Republike Slovenije sami ne želijo posebnega statusa in posebnega varstva, ampak to zahtevajo nacionalisti, združeni v koroški Heimatdienst, ki se vmešava v notranje odnose Slovenije. Takšna pojasnila so postala brezpredmetna leta 2006, ko je Zveza kulturnih društev nemškogovoreče etnične skupnosti v Sloveniji/Verband der Kulturvereine der deutschsprachigen Volksgruppe in Slowenien kot »krovna organizacija nemškogovornih kulturnih društev v Republiki Sloveniji in doslej edina reprezentativna organizacija avtohtonih nemškogovorečih državljanov v Sloveniji« pozvala »slovensko vlado, državni zbor in državni svet, da sprejmejo ustrezno zakonodajo za primerno pravno ureditev statusa in zaščite etnične skupnosti Nemcev v Sloveniji ter v proračunu predvidijo določena sredstva za njeno finansiranje (in sicer ne zgolj po projektih, temveč tudi za tekoče stroške, štipendije, spomenike itd.).«^^ S teoretičnega vidika subjektivni kriterij opredeljevanja skupnosti kot manjšin vsebuje tudi svobodo izbire. Iz subjektivnega kriterija tako izhaja tudi ideja, da se lahko pripadniki manjšin svobodno odločajo, ali sploh želijo biti prepoznani in/ali obravnavani kot pripadniki manjšine ali tega ne želijo, četudi izpolnjujejo vse tako imenovane objektivne kriterije. Povedano drugače: četudi v neki državi ali regiji obstaja skupnost ljudi, ki so objektivno drugačni od preostale populacije (glede svojega maternega jezika, kulture, veroizpovedi ipd.), to še ne pomeni, da mora država oziroma da ima država pravico in dolžnost to skupnost oziroma njene pripadnike obravnavati kot manjšino, ki je upravičena do pozitivne diskriminacije, torej do določenih posebnih pravic oziroma posebnega varstva njene identitete. To svobodo izbire posameznikov, da se jih ali se jih ne obravnava kot pripadnike manjšin, je omenil že Generalni sekretar Združenih narodov leta 1950,^^ vsebujejo pa jo tudi mednarodni dokumenti o varstvu manjšin iz 90. let 20. stoletja, začenši z dokumentom, ki je bil sprejet na srečanju Konference o človekovi razsežnosti v Koebenhavnu^® in ki določa (32. odst.): Pripadati narodni manjšini je stvar individualne odločitve posameznika, zaradi sprejema katere ta nikakorne sme biti za kaj prikrajšan. To belongto a national minority is a matter of a person's individual choice and no disadvantage may arise from the exercise of such choice. Podobno dikcijo lahko najdemo tudi v Predlogu evropske konvencije za varstvo manjšin (člen 2/3), ki ga je leta 1991 pripravila Beneška komisija. Pravico posameznikov, da se svobodno odločajo o tem, ali naj se jih (ne) obravnava kot pripadnike manjšine, vsebuje tudi Okvirna konvencija o varstvu manjšin (členu 3/1), medtem ko Deklaracija Generalne skupščine Združenih narodov o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, jezikovnih in verskih manjšin iz leta 1992 dopušča možnost svobodne izbire posameznikov o izvajanju pravic, zapisanih v deklaraciji (člen 3/2). Državljanstvo kot kriterij opredeljevanja narodnih manjšin Razumevanje narodnih manjšin v Evropi temelji na kriteriju, ki se nanaša na juris-dikcijsko vez med pripadniki manjšine in državo njihovega prebivališča - torej na državljanstvo. Skladno s tem kriterijem morajo biti pripadniki narodnih manjšin državljani države, v kateri živijo. Podobno stališče sta zavzela tudi Capotorti (1979) in Deschenes (1985), ko sta pripravljala definicijo pojma manjšina v okviru Združenih narodov, vendar odmevni Splošni komentar št. 23 Odbora za človekove pravice Memorandum za pravno ureditev statusa nemško govoreče skupnosti v Republiki Sloveniji, Ljubljana in Maribor, 31. 1. 2006, http://www.gottscheer.net/memorandum-slovensko.htm (10. 12. 2007). V dokumentu z naslovom Definicija in klasifikacija manjšin: memorandum Generalnega sekretarja -Definition and classification of minorities: memorandum submitted fey the Secretary-General (E/CN.4/ Sub.2/85 (1950). Dokument koebenhavenskega srečanja Konference o človekovi razsežnosti KVSE - Document of the Copenhagen Meeting of the Conference on the Human Dimension of the CSCE, ki je bil sprejet na srečanju Konference o človekovi razsežnosti v Koebenhavnu, 29. 6. 1990, http://www.osce.org/docs/english/ 1990-1999/hd/cope90e.htm (15. 2. 2007). O aplikaciji 27. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah jasno kaže, da na univerzalni ravni še zdaleč ne moremo govoriti o konsenzu glede državljanstva kot nujnega kriterija za zagotovitev pogojev, ki bi pripadnikom manjšin omogočili, da lahko izražajo svojo kulturo, veroizpoved, svoj jezik. Tudi v evropskem kontekstu državljanstvo še zdaleč ni nekontroverzen in nesporen pogoj, čeprav se je trdno zakoreninil v evropskem razumevanju narodnih manjšin v okviru mednarodnega režima za varstvo narodnih manjšin, ki je nastal v času po padcu berlinskega zidu (Roter 2003). Še več - poleg državljanstva morajo imeti pripadniki narodnih manjšin dolgotrajno in trdno vez s svojo državo (tj. državo, v kateri bivajo). Tudi Zaagman in Zaal (1994: 96) opozarjata, da se kompromisni termin narodna manjšina (national minority), ki se je najprej uveljavil v okviru Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (že v 70. letih), »delno nanaša na državljane /nationals/ določene države, ki se od drugih državljanov te države razlikujejo v etničnem, jezikovnem in/ali verskem smislu«. Temu kriteriju sledi tudi razumevanje narodnih manjšin na državni ravni. Številne države v svojih interpretativnih deklaracijah, ki jih predložijo ratifika-cijskim listinam za pristop k Okvirni konvenciji o varstvu manjšin, posebej poudarjajo, da štejejo med pripadnike narodnih manjšin samo svoje državljane.^® Po drugi strani pa države kot Slovenija narodne manjšine pojmujejo s pomočjo ključnega koncepta avtohtonosti (tega najdemo tako v slovenski ustavi kot v drugih zakonskih aktih, Slovenija pa ga uporablja tudi kot kriterij aplikacije mednarodnopravnih norm s področja varstva manjšin).^" Ta sicer državljanstva eksplicitno ne predvideva kot kriterija za priznavanje narodnih manjšin, vendar pa hkrati omogoča določeno stopnjo arbitrarnosti pri presoji, kdaj bi katera etnična skupnost lahko postala avtohtona. Koncept avtohtonosti namreč ni opredeljen nediskriminatorno - tj. kot objektiven kriterij - ampak je povezan s točno določeno manjšino: italijansko in madžarsko narodno skupnost. Iz razumevanja pojmovanja narodnih manjšin kot skupnosti državljanov, ki so upravičene do določenih posebnih pravic, izhaja tudi prepričanje, da skupnosti tujcev in migrantov tipično niso razumljene (in obravnavane) kot narodne manjšine. To delitev je podrobneje opisal Kymlicka (1995), ki je na podlagi statusa narodnih manjšin na eni strani ter imigrantskih skupnosti na drugi strani sklepal tudi že o njihovih potrebah in interesih. Tako naj bi narodne manjšine želele ohranjati svojo posebno identiteto, imigranti pa naj bi si želeli integracije v družbo, kamor so se priselili, predvsem zaradi tega, ker zgodovinsko ne poseljujejo točno določenega ozemlja in tako ne tvorijo teritorialnih skupnosti (prav tam).^^ 29 Glej na primer interpretativni deklaraciji k Okvirni konvenciji o varstvu narodnih manjšin Estonije {Declaration contained in the instrument of ratification, deposited on 6 January 1997, http://conven-tions.coe.int/Treaty/Commun/ListeDeclarations.asp?, 15. februar 2007) in Nemčije {Declaration contained in a letter from the Permanent Representative of Germany, dated 11 May 1995, handed to the Secretary General at the time of signature, on 11 May 1995 - and renewed in the instrument of ratification, deposited on 10 September 1997, http://conventions.coe.int/Treaty/Commun/ListeDeclarations.asp?, 15. februar 2007). Glej interpretativno deklaracijo Slovenije k Okvirni konvenciji o varstvu narodnih manjšin {Declaration contained in a Note Verbale from the Permanent Representation of Slovenia, dated 23 March 998, handed to the Secretary General at the time of deposit of the instrument of ratification, on 25 March 998, http://con-ventions.coe.int/Treaty/Commun/ListeDeclarations.asp?, 15. februar 2007). Razlikovanje med narodnimi manjšinami in drugimi etničnimi skupnostmi posebno poudarjajo tudi predstavniki tradicionalnih narodnih manjšin - najbrž v strahu pred možnostjo, da bi se znašli v položaju, ko bi več nedominantnih etničnih skupnosti tekmovalo za omejene finančne vire, ki jih države namenjajo oziroma so jih pripravljene namenjati ohranjanju manjšinskih posebnosti. Konvencija o temeljnih pravicah etničnih skupin v Evropi (člen 2/2), ki jo je leta 1992 pripravil FUEN, tako navaja, da se pojmovanje manjšin ne nanaša niti na migrantsl/1976. ® 12. člen Ustave Republike Slovenije pravi: »Državljanstvo Slovenije ureja zakon.« 2002 in nazadnje v letu 2006.^" Temeljna načela zakona se nanašajo na preprečevanje brezdržavljanstva, kontinuiteto državljanstva z državnim nasledstvom, voljo osebe, ki jo pridobitev ali izguba državljanstva zadeva, enakost spolov pri odločanju o državljanstvu mladoletnih otrok, enakost otrok, rojenih v zakonski in zunajzakonski skupnosti, enakost spolov pri pridobivanju državljanstva in zaščito osebnih podatkov. Nadaljnje načelo je relativna toleranca dvojnega državljanstva s tem, da se dvojni državljan na območju Slovenije šteje za slovenskega državljana, če mednarodna pogodba ne določa drugače. Konceptualno ima zakon iz leta 1991 dve glavni kategoriji določb. V prvo kategorijo štejemo standardne oziroma stalne določbe, ki urejajo pridobitev in prenehanje državljanstva. Te niso predmet tukajšnje analize, temveč rabijo le za ilustracijo. V drugo kategorijo spadajo določbe tranzicijskega značaja, ki se nanašajo na začetno opredelitev državljanov nove države in so dopolnjene z določbami opcije za slovensko državljanstvo. Preglednica 1: Konceptualna shema zakona o državljanstvu Republike Slovenije, 1991 Norme regulacije začetne definicije državijansitega teiesa Norme reguiacije standardnih postopl(ov za pridobitev državljanstva (ob rojstvu in po njem) in prenehanje državljanstva Primarna splošna Korektivna dopolnilna Časovno omejena aplikacija Restitucijska kompenzacijska Časovno omejena aplikacija Časovni Ex lege z veljavnostjo obseg zakona 25. junija 1991 Stalna aplikacija Obseg Kolektivna kategorija; oseb jedro državljanskega telesa nove države, ustanovljeno z veljavnostjo zakona na podlagi pravne kontinuitete - vsi prejšnji državljani nekdanje republike Slovenije v okviru SFRJ Individualna kategorija, ki upošteva voljo osebe; maksimalno število vnaprej definirane skupine oseb - rezidenti iz drugih federalnih enot SFRJ Individualna kategorija, ki upošteva voljo osebe; vnaprej definirana skupina oseb-odvzem po zakonu iz leta 1946; odrek, odpust zaradi odsotnosti Pluralna kategorija; število oseb ni vnaprej definirano Korekcija 2002 Razveljavljeno po odločbi Ustavnega sodišča, 1992 Splošna začetna določitev državljanskega telesa Republike Slovenije Vodilno načelo inicialne določitve državljanstva Republike Slovenije je kontinuiteta prejšnjega republiškega državljanstva. Teoretično z razpadom federalne države z internim državljanstvom na njene konstitutivne enote, ki je ena med možnimi kategorijami državne sukcesije, federalno državljanstvo preneha oziroma izgine, medtem ko interno državljanstvo vsake nekdanje konstitutivne enote ostane nedotaknjeno, neodvisno od kraja prebivališča določenega državljana. V federalni državi z Uradni list Republike Slovenije 1/91-1, 30/91-1, 38/92; 13/94, 96/02 in 127/06. internim državljanstvom namreč sprememba kraja bivanja iz ene federalne enote v drugo ali v tujino ne učinkuje na interno državljanstvo.^^ Problem de jure brezdržav-Ijanstva je s takšnim pristopom, vsaj teoretično, rešen. Tako so po 39. členu zakona tisti, ki so imeli republiško državljanstvo in državljanstvo SFRJ ob veljavnosti zakona, to je na dan neodvisnosti, avtomatično postali državljani Republike Slovenije. Ta tranzicijska določba je hkrati etablirala kontinuiteto s prejšnjim pravnim redom, kar pomeni, da se v okviru te določbe aplicirajo vsi zakoni in predpisi, ki so glede na različne pravne rede veljali na ozemlju Slovenije, vključno z mednarodnimi pogodbami: datum rojstva neke osebe določa, kateri predpisi se uporabljajo za določitev državljanstva. Dopolnilna in korektivna začetna opredelitev Primarno pravilo splošne določitve državljanskega telesa je bilo dopolnjeno z opcijsko pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije z državljanstvom SFRJ za tiste neslovenske republiške državljane, ki so imeli 23. decembra 1990, ko je bilo plebis-citarno glasovanje o »samostojnosti in neodvisnosti«, v Sloveniji stalno prebivališče in so v njej dejansko živeli. Zakon je za vložitev »vloge« določil šestmesečno obdobje od uveljavitve zakona.^^ Ta dva kumulativna pogoja sta določila, kar je bilo poj-movano za »učinkovito in pristno vez« s Slovenijo: stalno prebivališče, povezano s socialnimi, z ekonomskimi in določenimi političnimi pravicami, in dejansko življenje sta izražala kriterij integracije, kar je v praksi pomenilo, da je oseba morala bivati v Sloveniji, ne le v njej imeti formalno prebivališče (Mesojedec-Pervinšek 1999: 656-65). Kaj je »dejansko živi« pomenilo v časovni dimenziji, je odločilo Vrhovno sodišče vsaj za obdobje med 23. decembrom 1990 in datumom končne odločitve o državljanstvu. Vsebina pojma je ostala pravno nedefinirana, a po upravno sodni praksi kontinuirana fizična prisotnost osebe ni bila nujna, temveč predvsem dejavnosti na določenem ozemlju, kot so bivanje, pridobivanje dohodka in izpolnjevanje obveznosti do države (Polič 1993). Decembra 1991 je dopolnitev Zakona o državljanstvu specificirala restrikcije pridobitve državljanstva za tiste primere, ko je bil državljan druge republike po razglasitvi neodvisnosti Slovenije obsojen zaradi določenih kaznivih dejanj ali če je predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Omejitev, ki se je nanašala na kazniva dejanja, je bila praktično neizvedljiva, ker je temeljila na kaznivih dejanjih iz Kazenskega zakonika SFRJ (Končina 1993: 136). Ustavno sodišče pa je določilo razveljavitev odstavka 40. člena, ki se je nanašal na razlog nevarnosti za javni red.^^ " Statelessness in Relation to State Succession, CJ-NA (2001) 1 Rev3, Strasbourg, 12 October 2001, 7-8. ^^ Glej 40. člen zakona. Pogoji za pridobitev državljanstva otrok do 18. leta so določeni v 18. členu zakona. Določen v 8. točki 10. člena istega zakona, U-1-89/99 z dne 10 junija 1999. Korekcijske dopolnitve 1994 Glavna omejitev za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu se je predvsem nanašala na administrativno registrirano stalno prebivališče, kar je izpostavilo tiste priseljene prebivalce iz drugih republik, ki te registracije zaradi različnih razlogov, med drugim tudi restriktivne interpretacije termina prebivališče, koncepta registracije selitev in prijave stalnega prebivališča v Sloveniji, niso imeli (o tem prispevek Danila Dolenca). Ker registracija prejšnjega republiškega državljanstva prav tako ni bila dosledna, nekatere osebe niso mogle dokazati svojega prejšnjega republiškega državljanstva, da bi tako lahko pridobile slovensko državljanstvo. Da bi se te probleme vsaj delno rešilo, je bil zakon v letu 1994 dopolnjen z uveljavljanjem priznanja slovenskega državljanstva in izjave o opredilitvi za slovensko državljanstvo. Tako z novim, težko berljivim členom 39a za slovenskega državljana velja oseba, ki je imela na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ali od tega dne dalje v Sloveniji neprekinjeno dejansko živi, če bi pridobila državljanstvo Republike Slovenije po 37. členu zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ št. 64/45 in Uradni list FLRJ št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48), pa je do 21. 12. 1950 pridobila državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ, čeprav ni podala izjave po drugem odstavku obvezne razlage prvega odstavka 37 člena zakona o državljanstvu FLRJ z dne 1. 7. 1946 (Uradni list FLRJ, št. 90/46). Oseba, ki uveljavlja priznanje državljanstva Republike Slovenije po prejšnjem odstavku, mora predložiti dokaze o tem, na kakšni pravni podlagi je bil opravljen vpis v državljansko knjigo v drugi republiki nekdanje SFRJ. Izjava stranke se upošteva kot dokaz samo izjemoma, če stranka nesporno izkaže, da ni mogla pridobiti dokaza iz prejšnjega odstavka. Po novem 41. členu pa se lahko za slovenskega državljana izjavi »tudi v Republiki Sloveniji rojena oseba, starejša od 18 let, če je eden od njenih staršev bil ob njenem rojstvu državljan Republike Slovenije, vendar so se starši kasneje sporazumeli za državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ«, in to do dopolnjenega 23. leta (sedaj 36. leta). »Prehodne in končne določbe« 2002 Večji problem se je pojavil za tiste državljane SFRJ z neslovenskim republiškim državljanstvom, ki so bili registrirani kot stalni prebivalci, a niso podali vloge za slovensko državljanstvo ali pa jim je bila izdana negativna odločba. Po zakonu o tujcih, ^^ ki je za njih začel veljati dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo oziroma od izdaje dokončne odločbe, so morali Uradni list Republike Slovenije, 1/1991-1. urediti status tujca ne glede na to, kako dolgo so že bili rezidenti v Sloveniji. Zakon o tujcih ni uredil prehodnega pravnega položaja teh oseb, kljub temu, da je bil v zakonodajnem postopku podan amandma k 81. členu, ki bi uredil ta status (Dedič 2003: 23-25). Položaj teh oseb se je radikalno poslabšal 26. februarja 1992, ko so bili »preneseni« iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev brez statusa oziroma, kot pravi Jasminka Dedič (2003: 25), »v t. i. »mrtvo evidenco« stalnega prebivalstva« in tako bili »dejansko izbrisani«. Prizadete osebe o tem niso bile obveščene, prav tako pa je to dejanje dolgo ostalo skrito širši javnosti. Država priznava, da je bilo 18.305 osebam odvzeto zakonito prebivanje. Leta 1999 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris v nasprotju z ustavo in zakonodajalcu naložilo, da v roku šestih mesecev sprejme zakon, ki bo uredil status teh oseb.^^ Zakon o urejanju statusa državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji^'' je določil trimesečni rok za vložitev prošnje in omogočil nekaterim izbrisanim in drugim z neurejenim statusom pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, vendar poleg drugih pomanjkljivosti ni vzpostavil kontinuitete od 26. februarja 1992. Ustavno sodišče je v odločbi iz leta 2003 ponovno razsodilo, inter alia, retroaktivno povrnitev dovoljenja za stalno prebivanje vsem izbrisanim.^^ Polarizacija politične scene, javnega mnenja pa tudi pravnih izvedencev je vodila do različnih tolmačenj odločbe Ustavnega sodišča, številnih referendumskih pobud in pripravo dveh zakonov. Po sprejetju t. i. tehničnega zakona v oktobru 2003 je tedanja opozicija uspela z referendumsko pobudo in 4. aprila 2004 je bil zakon zavrnjen s skoraj 95-odstotnim glasom tretjinske udeležbe slovenskega, približno 1,6 milijonskega volilnega telesa. 30. oktobra 2007 je Vlada, ki jo večinoma sestavljajo stranke opozicije prejšnjega državnozborskega sklica, potrdila besedilo predloga Ustavnega zakona o dopolnitvi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.^® Vsebina predloga je po argumentiranem stališču Mirovnega inštituta v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča.^® V toku tega dogajanja je 19. člen »prehodnih in končnih določb« v letu 2002 noveliranega zakona o državljanstvu poskušal dokončno urediti sukcesijsko problematiko na področju državljanstva in urediti status vsaj nekaterih priseljencev iz drugih republik nekdanje federacije, ki iz različnih razlogov niso podali vloge za slovensko državljanstvo po 40. členu ali katerih vloge so bile zavrnjene in so posledično postali tujci ali izbrisani. V enoletnem roku je omogočil pospešeno naturalizacijo polnoletnih oseb, ki so imele 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne v Sloveniji tudi neprekinjeno živele. Ob predpisanih pogojih so se po načelu proporcionalnosti upoštevale dolžina prebivanja ter osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi osebe s Slovenijo ter posledice, ki bi jih za posameznika povzročila zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo. 15 16 17 18 U-I-284/94 z dne 4. februarja : Uradni list Republike Slovenije, 61/99 in 64/01. U-I-246/02-28 z dne 3. aprila 2003. http://www2.gov.si/upv/vladnagradiva-04.nsf/277bdf36cd5b7373cl256efa00399a6b/809b5363e047 62d9cl257383004fefc0/$FlLE/UST.%20zakon_29.10.07.doc Mirovni inštitut: Izjava za javnost, 30. oktober 2007. Restitucijska in kompenzacijska opredelitev Poleg dveh glavnih kategorij - splošne in dopolnilne inicialne determinacije državljanstva je Zakon o državljanstvu iz leta 1991 vseboval še tretjo kategorijo prehodnih določb. Te so imele restitucijski in kompenzacijski značaj. Po 41. členu je bila pridobitev državljanstva omogočena osebam, ki jim je zaradi odsotnosti prenehalo državljanstvo Ljudske Republike Slovenije ali FLRJ ali pa jim je bilo odvzeto po Zakonu o odvzemu državljanstva podoficirjem in oficirjem nekdanje jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojnih formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v tujino, kot tudi osebam, ki so pobegnile v tujino po osvoboditvi leta 1946 in njihovim otrokom. Ker je večina teh oseb bivala zunaj Slovenije, je bilo obdobje za oddajo »prošnje« za pridobitev državljanstva s spremembami zakona v letu 1992 podaljšano na dve leti. Hkrati je prvi odstavek novega člena 13a v delu zakona, ki se nanaša na pridobitev državljanstva z naturalizacijo, omogočil izredno naturalizacijo »osebi, ki je vsaj po enem od staršev po poreklu slovenske narodnosti, pa ji je državljanstvo Republike Slovenije prenehalo z odpustom, odre-kom ali odvzemom, ali zaradi zgodovinskih okoliščin ni pridobila državljanstva Republike Slovenije«. Vlada je o sprejemu v državljanstvo po tej določbi morala predhodno podati mnenje. Oba člena sta bila razveljavljena po odločbi Ustavnega sodišča v letu 1992 zaradi, inter alia, samovoljnega odločanja po prostem preudarku in kršenja načela enakosti pred zakonom.^" NATURALIZIRANI PO ŠTEVILU IN IZVORU Konec leta 2005 je imela Slovenija 201.919 naturaliziranih državljanov, kar predstavlja približno desetino prebivalstva. Od tega jih je okrog 85 odstotkov prejelo slovensko državljanstvo po opcijskih določbah v času po osamosvojitvi in manj kot odstotek po korekcijskih določbah iz leta 2002. Velika večina (98,5 odstotka) naturaliziranih državljanov je iz drugih držav naslednic SFRJ, med temi največ, in sicer 46 odstotkov, iz Bosne in Hercegovine. Samo 1,45 odstotka jih prihaja iz drugih držav. Po standardnih določbah za naturalizacijo delež naturaliziranih državljanov iz drugih držav narašča na desetino. To so bili večinoma državljani držav Zahodne Evrope in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Na primer, 1.677 je bilo državljanov držav Evropske unije in Švice, med njimi 736 Italijanov in 445 Nemcev. Tem sledijo prejšnji državljani Ruske federacije (249) in Ukrajine (162). Četrtina vseh naturaliziranih oseb po standardnih določbah je pridobilo slovensko državljanstvo z izpolnjevanjem vseh pogojev za redno naturalizacijo, okrog 17 odstotkov pa z izredno. 20 U-I-69/92-30 z dne 10. decembra 1992. Preglednica 2: Sprejem v slovensko državljanstvo po določbah dopolnilne in korektivne inicialne determinacije državljanstva (40. člen, 1991, 19. člen, 2002) in po standardnih določbah za naturalizacijo po državah izvora, 25. junij 1991-31. december 2005 Država izvora 40. člen, 1991 19. člen, 2002 Standardne določbe Število % Število % Število % Bosna in Hercegovina 78.918 46,12 780 46,54 14.049 48,25 Hrvaška 58.528 34,20 307 18,32 6.397 21,97 Srbija in Črna gora 28.531 16,68 519 30,96 4.472 15,36 Makedonija 5.150 3,00 48 2,86 1.259 4,32 Druge države 22 1,32 2.939 10,10 Skupno 171.127 100 1.676 100 29.116 100 Vir: Medved 2007:232 (preračune po podatkih IVlinistrstva za notranje zadeve). NAMESTO SKLEPA -VRAČANJE K SUKCESIJSKI PROBLEMATIKI? Opcija za definiranje začetnega slovenskega državljanskega telesa je bila odločena v letu 1991 in je tesno povezana s turbulentnimi procesi na domači, regionalni in svetovni politični sceni. V prepletanju procesov, s katerimi je Slovenija vzpostavljala svojo samostojnost in neodvisnost in pod vplivom eksternega političnega pogojevanja, povezanega z mednarodnim priznanjem, je bilo vprašanje začetnega državljanskega telesa in s tem politične integracije večine »neetničnih« Slovencev rešeno zgodaj v procesu neodvisnosti ter tudi, vsaj navidezno, brez velikih protislovij. K takšnemu razvoju je pripomoglo več dejavnikov. Čeprav lahko ustanovitev slovenske nacionalne države vidimo kot produkt t. i. vzhodnega tipa etnokulturne-ga nacionalizma, ki je uresničil pravico do samoodločbe in samovlade slovenskega »naroda«, je bila začetna politika državljanstva kot pravno/političnega statusa v podporo demokratični državnosti in normativnemu načelu univerzalnosti državljanstva v politični skupnosti. Državljansko telo je bilo v pomanjkanju notranjeju-goslovanskega dogovora in specifičnih pravil mednarodnega prava za primere državnega nasledstva na področju državljanstva definirano na primarnem načelu kontinuitete prejšnjega republiškega državljanstva in dopolnilnem načelu omogočanja vključitve stalnih prebivalcev Slovenije z državljanstvom SFRJ, a neslovenskih republiških državljanov po načelu volje posameznika. S tem se je približalo teritorialnemu načelu začetne opredelitve državljanskega telesa, ki je prisoten v »ničelni opciji« tako, da se zagotovi enakomerna porazdelitev oblasti in jurisdikcija po celotnem ozemlju in prebivalstvu znotraj ozemeljskih meja nove države oziroma notranja dimenzija suverenosti v pomenu »vrhovno legitimne oblasti na teritoriju«. S tem je Slovenija lahko zadostila pogoju efektivnosti, to je »učinkovitega in dejanskega vladanja« - effective governance - skupno z drugimi elementi eksternega političnega pogojevanja, povezanega z mednarodnim priznanjem, posebno demokracije in spoštovanja manjšin. Tako je Slovenija podprla zahtevo po mednarodnem priznanju svoje državnosti, torej po zunanjem priznanju politične entitete v mednarodnih odnosih, ki ima pravico samodefiniranja s tem, da odloča, kdo so njeni člani, in izvrševanja končne oblasti v internih zadevah. Četudi so morda nekateri že tedaj želeli bolj stroge pogoje tudi za »prehodno« naturalizacijo in bolj restriktivno opredelitev državljanskega/političnega telesa po etničnem/narodnem kriteriju, je čas deloval proti njim. Glede na objavljeni demokratični značaj, ki naj bi ustrezal novi podobi Slovenije, je volilno telo moralo biti uveljavljeno v skladu z demokratičnimi pravili državljanstva. Kar je bilo v tistem trenutku resnično pomembno, je bilo dejstvo instituiranja avtonomnega državljanstva kot zelo vidne zahteve po eksterni suverenosti. Hkrati je tak pristop k opredelitvi slovenskega državljanskega telesa dal možnost vsem osebam, ki jih je sukcesija zadevala, da so udeleženi v izgrajevanju nove države in s tem odseval tudi zaupanje v harmonične odnose med »nazivnim« narodom, po katerem država nosi ime in »preostalimi« državljani. Nova država naj bi tako izpolnila predplebiscitarno obljubo vseh političnih strank stalnim prebivalcem iz drugih jugoslovanskih republik, ki je bila podana v Izjavi o dobrih namenih s strani slovenske Skupščine.^^ Nadalje je tudi Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije iz junija 1991^^ poudaril, da bo država Slovenija vsem pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti s stalnim prebivališčem v Sloveniji omogočila pridobitev državljanstva, če to želijo.^^ Opredelitev državljanstva in nekateri vidiki, ki jih zakon obravnava, odsevajo tudi nekaj temeljnih aspektov članstva v družbi, saj pravne definicije državljanstva vedno vsebujejo tudi tisto, kar se smatra za želeno aktivnost. Možno je torej reči, da je v obdobju osamosvajanja in vzpostavljanja slovenske državne suverenosti definiranje slovenskega državljanstva izrazilo kohezijsko moč slovenske politično-terito-rialne skupnosti v procesu fragmentacije prejšnje države ter vključujočo in univerzalno sestavino normativnega koncepta državljanstva. Inicialno je to kazalo na progresivni projekt članstva v politično-teritorialni skupnosti, ki bi lahko rabil kot referenčni okvir za državotvornost in priložnost za oblikovanje nacionalne identitete, ki bo slavila svojo etnično in kulturno različnost. A ta potencial je kmalu po zagotovitvi neodvisnosti in mednarodnem priznanju doživel precejšen preobrat v kreaciji politike do »tujstva« in tujcev. Javnomnenjska strpnost do dvojnega državljanstva slovenskih državljanov, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu, se je že v nekaj letih po osamosvojitvi znižala v interakciji z naraščajočim političnim zavračanjem dvojnega državljanstva in poskusi zakonodajnega poseganja v ta status. Poleg tega je razlika, ki je nastala v pravnem statusu tistih, ki so postali državljani, in tistih, ki niso podali vloge za njegovo pridobitev ali jim je bilo državljanstvo po 40. členu zavrnjeno, in tujci iz drugih držav, privedla do 23 Uradni list Republike Slovenije 40/90. Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91-1. Vprašanje pravilnega tolmačenja tega dokumenta se je pojavilo predvsem v zvezi z implementacijo Zakona o tujcih. Ustavni zakon je namreč v svojem 13. členu zagotovil, da bodo državljani drugih republik s prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji na dan plebiscita in ki tukaj tudi dejansko živijo (z nekaj izjemami, ki jih določa 16. člen zakona), imeli v prehodnem obdobju, ki zadeva pridobivanje državljanstva, enake pravice in dolžnosti kot slovenski državljani. problema, ki je relevanten še danes. Medtem ko je formulacija zakona o državljanstvu iz leta 1991 relativno jasna v tem, da pove, kdo je državljan in kdo to lahko postane, pa molči o pravnih konsekvencah in ne obvešča tistih stalnih prebivalcev iz (sedaj) drugih držav naslednic SFRJ, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo ali jim je bilo zavrnjeno, da so/bodo postali tujci. Hkrati tudi Zakon o tujcih ni uredil prehodnega pravnega položaja teh oseb in takoj ob uveljavitvi zakona za to skupino so bile te osebe prenesene v evidenco tujcev brez statusa oziroma so postali izbrisani. Medtem ko problem stalnega prebivališča za nekatere izbrisane ostaja do sedaj nerešen, so spremembe in dopolnitve Zakona o državljanstvu v celotnem petnajstletnem obdobju obstoja slovenske države funkcionirale kot instrumenti za ureditev statusa priseljencev iz nekdanje SFRJ, za katere status v letu 1991 ni bil adekvatno urejen. To velja tako za nekatere spremembe in dopolnitve standardnih določb in še posebno pa za korekcijsko dopolnitev iz leta 2002. V tem procesu je sodstvo, zlasti Ustavno sodišče, igralo pomembno vlogo (Medved 2007). Kljub temu v politiki integracije priseljencev in družbene kohezije pomembnost Zakona o državljanstvu in pomembnost državljanstva kot vključujočega dejavnika v integracijskem procesu - in to ne le zgolj v formalnopravnem pomenu - ni nikoli zaživela kot poglobljena tema javnih razprav; temveč se je državljanstvo večinoma pojavljalo v izključujoči dimenziji. Se več, v dneh pisanja tega prispevka je Vlada Republike Slovenije sprejela predlog Ustavnega zakona o dopolnitvi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki dopolnjuje 13. člen od »a do i«. Predlog je izzval vroče reakcije ter zgodovinsko in emocionalno nabite politične, pravne in javne razprave, ki po desetletju in pol obstoja države Slovenije ponovno posegajo na sukcesijsko problematiko na področju državljanstva. LITERATURA Bauböck, R., E. Ersb0ll, K. Groenendijk in H. Waldrauch, (ur.) (2006a) Acquisition and Loss of Nationality, Volume I: Comparative Analyses. Amsterdam: Amsterdam University Press. Bauböck, R., E. Ersb0ell, K. Groenendijk in H. Waldrauch (ur.) (2006b) Acquisition and Loss of Nationality, Volume 2: Country Analyses. Amsterdam: Amsterdam University Press. Bauböck, R., B. Perchinig in W. Sievers (ur.) (2007) Citizenship policies in the New Europe. Amsterdam: Amsterdam University Press. Biersteker, T. J. in C. Weber (1996) The Social Construction of State Sovereignty. V Biersteker, T. J. in C. Weber (ur.) State Sovereignty as Social Construct. Cambridge: Cambridge University Press. Brubaker, W. R. (1992) Citizenship and Nationhood in France and Germany. Cambridge: MA. Harvard University Press. Carty, A. (1997) Sovereignty in International Law: A Concept of Eternal Return. V Brace, L. in J. Hoffman (ur.) Reclaiming Sovereignty. London in New York: Continuum International Publishing Group. Dedič, J. (2003) Diskriminacija v postopkih pridobivanja državljanstva v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut. Deželan, T., D. Fink Hafner, M. Hafner Fink in S. Uhan (2007) Državljanstvo brez meja? Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Jaerve, P. (2007) Estonian citizenship: Between ethnic preferences and democratic obligations. V Bauböck, R., B. Perchinig in W. Sievers (ur.) Citizenship policies in the New Europe, 43-62. Amsterdam: Amsterdam University Press. Kruma, K. (2007) Checks and balances in Latvian nationality policies: National agendas and international frameworks. V Bauböck, R., B. Perchinig in W. Sievers (ur.) Citizenship policies in the New Europe, 63-88. Amsterdam: Amsterdam University Press. Kochenov, D. (2004) Pre-Accession, Naturalization, and "Due Regard to Community Law" The European Union's 'steering' of national citizenship policies candidate countries during the fifth enlargement. Romanian Journal of Political Science 71-88. Končina, N. (1992) Dvojno državljanstvo. Pravna praksa 11(25), 11-2. Kos, B. (1996) Primerjava zakonov o državljanstvu držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ. Pravna praksa 15(7): I. Kymlicka, W. in W. Norman (1994) Return of the Citizen: A Survey of Recent Work on Citizenship Theory. Ethics 352,104. Marshall, T. H. (2002). Citizenship and Social Class (1963) V Goddin, R. E. in P Pet-tit (ur.) Contemporary Political Philosophy, 291-319. Oxford: Blackwell. Medved, F. (1996) Slovenias bevisbyrde. Nordisk Ostforum 2, 91-104. Oslo: Scandinavian University Press. Medved, F. (2002a) Nekaj pogledov na »druge« probleme in dileme »drugih«. Okrogla miza »Novodobne narodne in verske skupnosti v Sloveniji: med asimilacijo in kulturnim pluralizmom«, Maribor, 8-9 maj. Medved, F. (2002b) Citizenship, a remnant from former times: what place can it have in today's society? »International Conference Contemporary Citizenship: The Politics of Exclusion and Inclusion« Ljubljana, November 22-24. Medved, F. (2007) From civic to ethnic community? The evolution of Slovenian citizenship. V Bauböck, R., B. Perchinig in W. Sievers (ur.) Citizenship policies in the New Europe, 213-242. Amsterdam: Amsterdam University Press. Mesojedec-Pervinsek, A. (1997) Predpisi o državljanih in tujcih z uvodnimi pojasnili. Ljubljana: ČZ Uradni list Republike Slovenije. Mole, N. (2001) Multiple nationality and the European Convention on Human Rights. 2nd European Conference on Nationality: »Challenges to National and International Law on Nationality at the Beginning of the New Millennium.« Council of Europe. Strasbourg, 8.-9. oktober. Proceedings. 129-147 Philpott, D. (1995) Sovereignty: An Introduction and Brief History, 48 Journal of International Affairs, 353-68. Polič, V (1993) Kdo »tukaj dejansko živi«? Pravna praksa 12 (22) 16-17 Shaw, J. (2007) The Transformation of Citizenship in the European Union, Electoral Rights and the Restructuring of Political Space. Cambridge: Cambridge University Press. Smith. M. in J. Shaw (2005) Changing Polities and Electoral Rights: the case of Lithuania and EU accession. V Shah, P. in W. Minski (ur.) Migration, Minorities and Legal Systems. London: Cavendish Publishing. Walzer, M. (1983) Spheres of Justice. A Defense of Pluralism and Equality. New York: Basic Books. Ziemele, I. (2001) General aspects of nationality and human rights in relation to state succession. 2nd European Conference on Nationality: Challenges to National and International Law on Nationality at the Beginning of the New Millennium. Council of Europe. Strasbourg, 8.-9. oktober. Proceedings. 149-171. DVOJNO DRŽAVLJANSTVO V KONTEKSTU RAZPRAV O DRŽAVLJANSTVU Dvojno državljanstvo^ je bilo do nedavnega zapostavljena tema akademskega preučevanja, kar je jasno razvidno iz obsega znanstvene literature, ki je obravnavala državljanstvo.^ Takšna nezainteresiranost za ta družbeni pojav v veliki meri izvira iz dejstva, da je bila celotna problematika državljanstva z izjemo znamenitega eseja T. H. Marshalla o razvoju modernega državljanstva^ do osemdesetih let prejšnjega stoletja marginalno področje raziskovanja (Hansen in Weil 2002: 1). Kot ugotavlja Bosniakova (2001: 237), se je v takratnem obdobju uveljavilo prepričanje, da je državljanstvo kot institucija locirano znotraj meja politične skupnosti nacionalne države. Meje nacionalne skupnosti so se prekrivale z mejami politične skupnosti državljanov, kot (edina) legitimna podlaga za članstvo v posamezni družbi pa se je uveljavila nacionalna pripadnost (Soysal 1996: 18). Tako zamejeno razumevanje državljanstva ni dopuščalo odstopanj od ekskluzivne in nedeljive nacionalne lojalnosti, zato so bili dvojni državljani »anomalije v sistemu nacionalnih držav« (Ko-slowski 2000:139), dvojno državljanstvo pa je bilo »škodljivo tako za prijateljske odnose med nacijami kot za dobrobit vse udeleženih posameznikov« (Bar-Yaacov 1961: 4).^ Temeljna premisa tedanjega preučevanja dvojnega državljanstva je bila torej utemeljena na predpostavki o ekskluzivnosti razmerja med posameznikom in suvereno nacionalno državo ter posledično ugotovitvijo, da je dvojno državljanstvo negativen fenomen, ki spodkopava tradicionalno državljanstvo z dovoljevanjem dvojnih identitet, dvojnih občutkov pripadnosti, dvojnih državljanskih pravic in odgovornosti (Bloemrad 2004: 393). V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na dnevnem redu predvsem politološkega in sociološkega akademskega polja ponovno znašla tematika državljanstva, in sicer v obliki perečih razprav o smiselnosti in uporabnosti prevladujočega modela državljanstva, zamejenega z mejami teritorialne nacionalne države. Ena izmed Na tem mestu naj pojasnim, da bom pojem dvojno državljanstvo uporabljala tudi v primeru večkratnih državljanstev pri eni osebi, ker je to najpogostejša pojavna oblika večkratnega državljanstva, poleg tega pa bo to zagotovilo konsistentnost mojega prispevka. Do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila med redkimi monografskimi publikacijami, ki so neposredno obravnavale tematiko dvojnega državljanstva, knjiga Dud Nationality izraelskega avtorja Nissima Bar-Yaacova iz leta 1961, ki je dvojno državljanstvo obravnavala sicer izredno sistematično, a predvsem s pravnega vidika. V Sloveniji je bila glede na rezultate slovenskega elektronskega bibliografskega sistema (COBISS; www.cobiss.si) od petdesetih let prejšnjega stoletja prva objava neposredno na temo dvojnega državljanstva leta 1986 objavljeni članek Miroslave Geč-Korošec Dvojno državljanstvo v dnevniku Večer, prvi strokovni članek na omenjeno temo pa je bil leta 1992 prispevek Nade Končina z naslovom Dvojno državljanstvo v publikaciji Pravna praksa (natančnejši bibliografski podatki so navedeni v seznamu literature). Še danes je strokovna literatura na temo dvojnega državljanstva, katere avtorji bi bili Slovenci ali bi bila prevedena v slovenski jezik, zelo redka. Esej Citizenship and Social Class v zbirki esejev Citizenship and Social Class and Other Essays, ki je leta 1950 izšla pri založbi Cambridge University Press. Vsi prevodi so avtoričini. posledic vse bolj obsežnih in globalnih migracijskih tokov^ je namreč vse večja etnična in kulturna pestrost v navidezno homogenih nacionalnih državah, poleg tega pa so se v družbah sprejema oblikovale skupnosti tujih državljanov, ki so sicer predstavljale pomemben delež celotnega prebivalstva in so se po več letih ali celo generacijah bivanja že prilagodile družbi sprejema, vendar so hkrati ostajale zunaj skupnosti državljanov (Hammar 1989: 81-4, Soysal 1996: 20). V spremenjenih družbenih razmerah ni bilo več mogoče prebivalstva jasno ločevati le na kategoriji državljanov in nedržavljanov oziroma tujcev. Kot opažata Aleinikoff in Klusmeyer (2002: 1-2), je v obdobju množičnih migracij članstvo v družbi postalo kompleksnejše in večplastno, kar nazorno dokazujejo že številni pravni statusi članstva v posamezni družbi, kot so npr. državljan, dvojni ali celo večkratni državljan, tujec s stalnim prebivališčem, tujec z začasnim prebivališčem, begunec, oseba z začasnim zatočiščem ali azilant, ki posamezniku prinašajo različne sklope pripadajočih pravic in dolžnosti. Prav tako se je v zadnjih letih zaradi vse bolj poudarjene vloge univerzalnih človekovih pravic, ki pripadajo posamezniku ne glede na njegov pravni status, razširil obseg predvsem ekonomskih in socialnih pravic, ki pripadajo imi-grantom (Feldblum 2000: 476). Kot navaja Soysalova (1996: 20-1), ima velik delež imigrantske populacije v evropskih družbah status tujca s stalnim prebivališčem, kar jim omogoča prost dostop do trga delovne sile, različnih socialnih ugodnosti, zdravstvenih storitev, javne izobrazbe itd. Tudi nekatere politične pravice, ki so bile praviloma rezervirane le za državljane, se postopoma širijo na nedržavljane, natančneje na osebe s stalnim prebivališčem. Tako so določene evropske države, vključno s Slovenijo,^ razširile volilno pravico na lokalni ravni tudi na tujce s stalnim prebivališčem (Medved 2002). Zaradi omenjenih sprememb je težko razločevati med statusom stalnega prebivalca in statusom državljana, saj obstaja le še nekaj redkih pravic - ena takih je npr. volilna pravica na nacionalni ravni - do katerih so upravičeni le državljani (Soysal 1996: 20-1). Nadaljnji dejavnik, ki je spodbudil razpravo o obstoječem konceptu državljanstva, je bila uveljavitev nadnacionalnega državljanstva Evropske unije,^ ki je sicer komplementarno nacionalnemu državljanstvu, vendar podeljuje slehernemu državljanu države članice Unije dodatne pravice,® do katerih je posameznik upravičen ne glede na notranje meje Unije (Marti- Po podatkih Organizacije združenih narodov je bil delež, ki so ga imigranti predstavljali v celotni populaciji Evrope, še leta 1960 le 3,4 odstotka celotne populacije, po več kot štirih desetletjih, natančneje leta 2005, pa se je ta delež več kot podvojil, in sicer na 8,8 odstotka celotne populacije (United Nations Organisation 2006). Na svetovni ravni pa je delež imigrantov v celotni svetovni populaciji leta 2005 znašal natančno 3 odstotke (ibidem). Državni zbor Republike Slovenije je leta 2002 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalnih volitvah (Ur. L RS, št. 51/02), ki v svojem 1. členu določa, da imajo tujci s stalnim prebivališčem v Sloveniji pravico voliti člana občinskega sveta. Temeljni elementi državljanstva Evropske unije so utemeljeni v 8. členu drugega dela Pogodbe o Evropski uniji. Omenjeni 8. člen Pogodbe o Evropski uniji zagotavlja vsakemu državljanu Evropske unije naslednje pravice: pravica prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic; pravica voliti in biti izvoljen na volitvah v Evropski parlament in na občinskih volitvah v državi stalnega prebivališča, tudi če nismo državljani omenjene države in to pod enakimi pogoji kot državljani te države; pravica do celovite diplomatske in konzularne zaščite na veleposlaništvu ali konzulatu katerekoli druge države članice EU; pravica nasloviti peticijo na Evropski parlament; pravica pritožbe evropskemu varuhu človekovih pravic. niello 2000: 347-9). Nenazadnje pa je k obnovljeni razpravi o državljanstvu prispevalo tudi vedno večje število dvojnih državljanov, ki je naraščalo kljub uradnim prizadevanjem po omejitvi in dokončni odpravi tega fenomena tako na nacionalni kot tudi mednarodni ravni (Feldblum 2000: 478-80). Takšne spremembe na področju državljanskega statusa so postavile pod vprašaj obstoječe opredelitve članstva v posamezni družbi in spodbudile iskanje novih odgovorov na vprašanje, kako naj bi bile opredeljene meje članstva znotraj določene politične skupnosti in med različnimi političnimi skupnostmi (Klusmeyer 2001: 1). Kot opaža Bosniakova (2001: 238), mnogi avtorji še vedno z najrazličnejšimi argumenti potrjujejo nadaljnji pomen nacionalne države kot najustreznejšega okvirja za opredeljevanje državljanstva ter ugotavljajo, da je ideja državljanstva zunaj konteksta države preprosto neizvedljiva in bi bilo prenagljeno »obsoditi nacionalno državo na smetnjak zgodovine « kot zaključuje Brubaker (1996: 189). Vendar se je v zadnjih letih močno povečal obseg znanstvene literature, ki v kontekstu globalnih sprememb prepoznava trend »denacionalizacije državljanstva« (Bosniak 2001) in utemeljuje njegove najrazličnejše nove oblike. Teorije postnacionalizma izpostavljajo predvsem neustreznost nacionalne teritorialne države kot okvirja za implementacijo pravic posameznika in posledično poudarjajo pomen mednarodnih pravnih in moralnih norm, predvsem razvijajoči se režim univerzalnih človekovih pravic, ki posamezniku pripadajo ne glede na njegov državljanski status® (Soysal 1994, 1996; Jacobson 1996). Teorije transna-cionalnega članstva pa poudarjajo predvsem pomen globalizacije kot odločilnega dejavnika za premik k »deteritorializirani nacionalni državi« (Bäsch, Glick Schiller in Szanton Blanc 1994), v okviru katere posamezniki lahko živijo transnacionalna življenja. Kot ugotavlja Bauböck (1994: 3), se transnacionalni aspekti državljanstva pojavljajo predvsem v prehajanju in hkratni relativizaciji teritorialnih meja ter razširitvi pripadajočih pravic, ki niso povezane le s članstvom v določeni politični skupnosti. Poleg obeh najvplivnejših smeri teoretiziranj o denacionalizirani obliki državljanstva se v znanstvenih prispevkih pojavljajo razmišljanja tudi o morebitnih novih oblikah državljanstva, ki izhajajo iz globalnih vrednot in namesto nacionalne pripadnosti kot ključne komponente poudarjajo druge družbene dimenzije državljanstva, kot npr. neo-republikansko državljanstvo (Herman van Gunsteren), kulturno državljanstvo (Bryan S. Turner), aktivno državljanstvo (Hans Adriansens), rasno-nevtralno oziroma spolno-nevtralno državljanstvo (William Julius Wilson in Ursula Vogel), globalno državljanstvo (Richard Falk) ali ekološko državljanstvo (Bart van Steenbergen).^" Soysalova (1996: 22-23) utemeljuje tri temeljne točke, kjer se postnacionalno članstvo razlikuje od trenutnega nacionalnega državljanstva: prvič, meje postnacionalnega članstva so fluidne in ne sledijo tradicionalni logiki prekrivanja meja nacionalne skupnosti in teritorialne države; drugič, postnacionalno članstvo izraža več hkratnih identitet, kar se odraža v različnih kategorijah imigrantov - imi-granti s stalnim ali začasnim prebivališčem, politični begunci, dvojni državljani - v primerjavi s tradicionalnim pristopom, ki državljanstvo opredeljuje kot zgolj en status, v okviru katerega imajo vsi državljani enake pravice in dolžnosti; tretjič, v klasičnem modelu je edina legitimna osnova članstva nacionalna pripadnost, v postnacionalnem modelu pa članstvo ne temelji le na nacionalnosti, temveč tudi na globalnih ideologijah človekovih pravic. Natančnejša razdelava postnacionalnega članstva v primerjavi z nacionalnim članstvom v Soysal (1994: 136-62). Prispevki omenjenih avtorjev o različnih oblikah državljanstva so zbrani v zborniku Condition of the Citizenship urednika Barta van Steenbergena iz leta 1994. Kljub izjemno povečanemu zanimanju akademske sfere za tematiko državljanstva je problematika dvojnega državljanstva ostala marginalna tema vse do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja (Hansen in Weil 2002:1), ko se je ponovno pojavila na seznamu aktualnih dilem v kontekstu razprav o denacionalizaciji državljanstva. V teh debatah dvojno državljanstvo paradoksalno nastopa tako v vlogi argumenta, ki potrjuje ohranitev nacionalne države in nacionalno zamejenega državljanstva, kot tudi v vlogi dejavnika, ki napoveduje njun postopni zaton. Zagovorniki nacionalne države vidijo namreč dvojno državljanstvo predvsem kot dvojno nacionalno državljanstvo, saj ima le država diskrecijsko pravico za opredelitev državljanskega telesa,^^ in kot začasen fenomen, ki olajša prehod od državljanstva države izvora do državljanstva države sprejema (Bloemrad 2004: 392-93). Tudi post-nacionalne teorije utemeljujejo dvojno državljanstvo kot začasen in prehoden fenomen, a v drugačni smeri: od državljanstva države izvora, preko državljanstva države sprejema, do postnacionalnega članstva v globalni družbi, kjer državljanski status ni več pomemben (Bloemrad 2004: 396-7). Le transnacionalne teorije dvojnemu državljanstvu priznavajo daljši obstoj in ga označujejo kot pozitiven fenomen, ki lajša transnacionalna življenja posameznikov predvsem z odpravljanjem ovir pri prehajanju nacionalnih meja in omogočanjem obstoja dvojnih identitet, ki odražajo pripadnosti tako do družbe izvora kot družbe sprejema (Bloemrad 2004: 394-6). Vendar pa obravnava dvojnega državljanstva ni obstala le v okviru razprav o nacionalno zamejenem državljanstvu, temveč postopoma postaja osrednja tema vse številčnejših projektov,^^ ki poudarjajo predvsem povezanost tematike dvojnega državljanstva z migracijami. V tem kontekstu postaja vse bolj zanimiva tudi obravnava vloge dvojnega državljanstva v procesu integracije imigrantov v družbo sprejema, kar bo predmet zanimanja tudi v tem prispevku. V prvem delu prispevka bom analizirala spreminjajoči se odnos do dvojnega državljanstva vključno s temeljnimi dejavniki in argumenti, ki so prispevali k spremembi nekdaj odklonilnega odnosa v tolerantnejši in sprejemljivejši pristop k omenjenemu družbenemu pojavu. V okviru pričujoče analize bom vzporedno obravnavala spreminjajočo se vlogo dvojnega državljanstva v integracijskih politikah držav sprejema. Teoretični del bom zaključila z opredelitvijo ključnih elementov, ki bi jih bilo treba upoštevati pri sistematični analizi vloge dvojnega državljanstva v procesu integracije v družbo sprejema. V nadaljevanju prispevka bom ugotovitve iz teoretičnega dela implicirala na primer slovenske družbe in natančneje predstavila pristop slovenske države do omenjene problematike. Prihodnji državljani večine zahodnih držav morajo v postopku pridobivanja državljanstva dokazati svojo primernost tudi z uspešno opravljenimi testi znanja nacionalnega jezika, ponekod pa se morajo izkazati tudi s poznavanjem nacionalne kulture, zgodovine in umetnosti. Veljavni slovenski zakon o državljanstvu (Ur. L RS, št. 24/2007-UPB2) npr. kot enega med pogoji našteva tudi obvladovanje slovenskega jezika »za potrebe vsakdanjega sporazumevanja«. Na začetku 10. člena omenjenega zakona, ki opredeljuje pogoje za pridobitev državljanstva v postopku naturalizacije, pa je zapisano, da lahko pristojni organ »osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom.« (poudarek dodala B.K.). Med najodmevnejšimi projekti, ki so sistematično analizirali tudi dvojno državljanstvo, je bil Comparative Citizenship Project pod okriljem institucije Carnegie Endowment for International Peace in pod vodstvom Thomasa Alexandra Aleinikoffa in Douglasa Klusmeyerja. V okviru projekta so v letih 2000, 2001 in 2002 izšli trije zborniki pod uredništvom omenjenih vodij projekta (natančnejši podatki OD NEZAZELENOSTI DO TOLERANCE IN SPREJEMLJIVOSTI DVOJNEGA DRŽAVLJANSTVA Dvojno državljanstvo kot nezaželen in negativen družbeni fenomen V eni prvih študij dvojnega državljanstva iz leta 1961 je njen avtor Nissim Bar-Yaa-cov (1961: 266) končal obsežno in sistematično analizo omenjenega družbenega pojava z sklepno mislijo, da je »status dvojnega državljanstva nezaželen in da bi ga bilo treba odpraviti«. Ta ugotovitev jasno izraža takratni odklonilni odnos do dvojnega državljanstva, ki ga je bilo mogoče zaslediti tako v akademskih razmišljanjih kot tudi na ravni nacionalnih držav in mednarodne skupnosti. Strokovna priporočila za rešitev problema dvojnega državljanstva, ki so jih podajali večinoma pravni strokovnjaki, so vse vodile le do enega cilja: omejitev in dokončna odprava dvojnega državljanstva.^^ V primeru dvojnega državljanstva, pridobljenega ob rojstvu, sta bili v kontekstu strokovnih priporočil podani večinoma dve rešitvi: sprejem enotnega pravila za pridobitev državljanstva ob rojstvu^^ ali odpoved enemu izmed državljanstev ob doseženi polnoletnosti^^ (Bar-Yaacov 1961: 78). Analiza dvojnega državljanstva kot rezultata naturalizacije pa je potekala predvsem v kontekstu pravice do ekspatriacije in se večinoma ukvarjala z vprašanjem, kakšen je učinek naturalizacije na predhodno državljanstvo (Bar-Yaacov 1961: 95, 159). Kot ugotavlja Bar-Yaacov (1961: 159), so se v tem kontekstu pojavljale različne rešitve in priporočila, ki so segali vse od liberalnih stališč o svobodni volji posameznika, da se sam odreče prejšnjemu državljanstvu, do jasnih priporočil, da bi v tem primeru moral prevladati javni interes države nad posameznikovo voljo in bi lahko država izvora vsilila določene omejitve pri odpustu posameznika iz državljanstva. Dvojno državljanstvo je bilo v takratnem obdobju predvsem koncept, ki je bil v neskladju z obstoječo organizacijo mednarodne skupnosti, ki je temeljila na sistemu nacionalnih držav (Morje Howard 2005: 700). Tudi Koslowski (2000: 139) podobno opaža, da je obstoj dvojnega državljanstva predstavljal »izziv predpostavkam o konvergenci politične identitete, teritorija in suverenosti« nacionalne države. 13 SO V seznamu literature). Med prvimi projekti, ki so se ukvarjali izrecno le z dvojnim državljanstvom, pa je projekt Dud Citizenship in a Globalizing World - Germany in International Perspective, ki je potekal med letoma 2002 in 2005 pod okriljem nemškega Centra za migracije, državljanstvo in razvoj (Center on Migration, Citizenship and Development) pri univerzi Bielefeld in pod vodstvom Thomasa Faista (natančnejše informacije o projektu so dostopne na sledeči spletni strani omenjenega centra http: //www.comcad-bielefeld.de/). Naravnanost strokovnih rešitev k odpravi dvojnega državljanstva je jasno razvidna iz omenjene monografije Bar-Yaacova, kjer je celotna knjiga večinoma namenjena le sistematičnemu pregledu načinov za odpravo dvojnega državljanstva na teoretični, nacionalni in mednarodni ravni. Večina takratnih strokovnjakov se je nagibala k ohranitvi načela krvne zveze {ius sanguinis), saj je le to načelo izražalo naravno pravo in zagotavljalo takšno pristno povezanost državljana z državo, kot jo najdemo v primeru povezanosti posameznika s svojo družino (Vattel, Bluntschli v Bar-Yaacov 1961: 78-9). V tem primeru je prevladovalo mnenje, da mora oseba, ki je pridobila dvojno državljanstvo z rojstvom, ob dopolnjeni polnoletnosti izbrati državljanstvo tiste države, kjer stalno prebiva (Hyde v Bar-Yaacov 1961: 80). Mednarodna skupnost je zato že v preambuli Haaške konvencije iz leta 1930^^ zapisala, da »naj bi vsaka oseba imela državljanstvo in naj bi imela le eno državljanstvo«. Mednarodno sodelovanje za omejitev dvojnega državljanstva na podlagi mednarodnih pogodb se je nadaljevalo tudi v povojnem času,^^ vendar se je skoncentri-ralo predvsem na regionalno raven, naj intenzivnejše prav v evropskem prostoru (Koslowski 2000: 140). Kot rezultat tovrstnega regionalnega sodelovanja je bila leta 1963 v okviru Sveta Evrope sprejeta Konvencija o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva,^® kjer so države podpisnice že v preambuli opozorile, da lahko večkratno državljanstvo izzove številne težave in da je zato potrebno »skupno delovanje vseh držav, da bi v čim večji meri zmanjšali primere večkratnih državljanstev«. Kot ugotavlja Kojanec (2000: 38), je bil temeljni namen konvencije opredeliti enotne standarde glede odpovedi prejšnjega državljanstva in vzpostaviti avtomatični mehanizem, ki bi vodil k izgubi državljanstva ene države članice v primeru pridobitve državljanstva v drugi državi članici.^® Vendar so bili ti mednarodni instrumenti že zaradi same narave mednarodnega prava večinoma pravno neobvezujoči, zato so mnoge države urejale vprašanje dvojnega državljanstva tudi z medsebojnimi pogodbami in sporazumi. Namen tovrstnih bilateralnih sporazumovje bil večinoma dvojni: določiti ekskluzivnost državljanstva v primeru posedovanja dvojnega državljanstva ali urediti vojaške obveznosti dvojnih državljanov s končnim ciljem vojaškega služenja le v eni državi^" (Bar-Yaacov, 1961: 82). Nenazadnje pa so se države urejanja problematike dvojnega državljanstva lotile tudi v svojih nacionalnih zakonodajah, natančneje v svojih zakonih o državljanstvu, ki so v večini vsebovali določila o odpovedi prejšnjemu državljanstvu v primeru naturalizacije v drugi državi (Aleini-koff in Klusmeyer 2002: 23). Kateri so bili poglavitni argumenti in skrbi, povezani z dvojnim državljanstvom, ki so prispevali k oblikovanju takšnega odklonilnega odnosa? Aleinikoff in Klusmeyer (2002: 23) opažata, da je takšen odnos v veliki meri izviral iz konceptualne logike nacionalno zamejenega pojmovanja državljanstva, kije razumel nacionalne lojalnosti kot ekskluzivne in nedeljive, temu pa so se pogosto pridružile še skrbi zaradi nacionalne varnosti in mednarodne stabilnosti ter vsakdanje težave na področju diplomatske zaščite, vojaškega vpoklica in služenja, volitev, kolizije zakonov glede civilnega statusa (poroka, posvojitve), obdavčevanja, dedovanja ipd. Najbolj občutljivo vprašanje, ki je pogosto odmevalo tudi v javnih debatah, se je osredotočalo na Konvencija o določenih vprašanjih, povezanih s konfliktom državljanskih zakonov (Convention on Certain Questions Relating to the Conflict ofNationaUty Laws), Haag, 12. april 1930, v veljavi od 1. julija 1937. To sodelovanje je potekalo predvsem v okviru Mednarodne komisije za pravo (International Law Commission) pri Organizaciji združenih narodov. Delo komisije je bilo sicer na področju državljanstva usmerjeno predvsem v načelo odprave apatridnosti, vendar je v določenih poročilih podala priporočila tudi za urejanje problematike dvojnega državljanstva. Več v Bar-Yaacov (1961: 87-91, 172-3). Konvencija o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva in o vojaških obveznostih v primerih večkratnega državljanstva (Convention on Reduction of Cases of Multiple Nationality and on Military Obligations in Cases of Multiple Nationality), Strasbourg, 6. maj 1963, v veljavi od 28. marca 1968. Vendar je šel poznejši razvoj na tem področju prav v nasprotno smer, saj se je stalno povečevalo število situacij, kjer avtomatizma, ki ga je predvidevala konvencija, ni bilo mogoče smiselno uporabiti (Kojanec 2000: 38). Primeri bilateralnih sporazumov na temo dvojnega državljanstva so navedeni v Bar-Yaacov (1961: 82-7). njihovo domnevno razdvojeno pripadnost dvema državama, ki so jo nemalokrat primerjali tudi z bigamijo. Tovrstna analogija dvojnega državljanstva s poroko ali družinskimi vezmi se je naslanjala na portretiranje državljanov kot članov družine, ki jo povezuje kri ali skupna zgodovinska usoda^^ (Schuck 2002: 61). V tem kontekstu je bil odnos med posameznikom in državo izenačen z odnosom med posameznikom in njegovo družino v tej točki, da se v obeh razmerjih pričakuje določena mera ekskluzivnosti ali vsaj jasne prioritete glede zavezanosti^^ (Schuck 2002: 84). Zaradi njihove domnevne povezanosti z dvema državama so se oblikovali miti o njihovi vohunski dejavnosti in možnih sabotažah, zaradi njihove načelne obveze služenja vojaškega roka v obeh državah^^ pa so se pojavljala ugibanja o njihovem morebitnem nacionalnem izdajstvu in podpori sovražniku v primeru potencialnega konflikta med državo prvega in državo drugega državljanstva (Spiro 2002: 22-4; Hammar 1989: 86; Martin 2002: 38). Vse te domnevne aktivnosti so potrjevale sum-ničenja, da so dvojni državljani resna grožnja za nacionalno varnost in posledično nevarnost za mirne meddržavne odnose in mednarodno stabilnost (Bar-Yaacov 1961: 4). Spiro (2002: 22) opaža, da »/s/ovražni svet, v katerem bi lahko najmanjša iskra zanetila konflikt, ni mogel tolerirati nestabilnosti, ki so jo predstavljali dvojni državljani«. Nadaljnji argument proti dvojnemu državljanstvu je temeljil na načelu enakosti kot enemu med osnovnimi predpogoji politične skupnosti državljanov. Dvojni državljani so bili v tem kontekstu obtoženi, da imajo superiorni status v primerjavi s svojimi kolegi državljani, ker imajo možnost relativno lažjega pobega v svojo drugo državo, če se razmere v prvi državi drastično poslabšajo (Aleinikoff in Klusmeyer 2002: 30-1). Njihovo večvrednost naj bi dokazovala tudi dvojna volilna pravica, ki jim je omogočala aktivno politično participacijo v dveh državah, čeprav so se tudi tu pojavljala sumničenja o morebitnih zlorabah omenjenih pravic v obliki naročenega volilnega obnašanja s strani voditeljev države izvora, ki naj bi preko dvojnih državljanov skušali vplivati na politiko države sprejema in vsiliti svoje interese (Aleinikoff in Klusmeyer 2002: 32). Pogosto se je v razpravah o dvojnem državljanstvu poudarjalo tudi težave z diplomatsko in konzularno zaščito v tistih primerih, ko se dvojni državljan znajde v določenih težavah v državi, katere državljanstvo sicer poseduje, nima pa v tej državi stalnega prebivališča (Aleinikoff in Klusmeyer 2002: 33-4).^"^ Nenazadnje pa so se kot protiargument pogosto izpostavljali tudi potencialni konflikti, ki izhajajo iz različnih zakonodajnih ureditev na področju ureditve civilnih statusov (poroka, posvojitve), dedovanja in obdavčitve. Podobno formulacijo o skupni zgodovinski usodi najdemo tudi v preambuli Ustave Republike Slovenije {Ur. 1. RS, št. 33/91), kjer je zapisano sledeče: »Izhajajoč /.../ iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost /./« Takšno ekskluzivno zavezanost se pri poroki izrazi s poročno prisego, v kontekstu državljanstva pa je temu analogna domovinska prisega v postopku naturalizacije, kjer bodoči državljan izrazi lojalnost svoji novi domovini (Schuck 2002: 83). Večina držav se je z namenom izogibanja dvojnemu vojaškemu služenju, ki bi lahko domnevno predstavljalo grožnjo varnosti države, odločila za sklenitev bilateralnih sporazumov, kjer so se običajno dogovorili, da posameznik odsluži svojo vojaško obveznost le v eni državi, in sicer v državi stalnega bivanja (Hammar 1989: 87). Primeri tovrstnih pogodb v Bar-Yaacov (1961: 85-7). Več o težavah, povezanih z diplomatsko zaščito dvojnih državljanov, in o državnih politikah in meddržavnih sporazumih na to temo v Bar-Yaacov (1961: 63-77, 146-158). V kontekstu takšnega odklonilnega odnosa do dvojnega državljanstva je bila tudi vloga, ki naj bi jo imelo dvojno državljanstvo v integracijskem procesu imigran-tov, opredeljena predvsem kot zaviralni dejavnik tega procesa. Ohranjanje predhodnega državljanstva naj bi namreč spodbujalo nadaljnjo lojalnost do države izvora ter naklonjenost do drugih kulturnih, religijskih in jezikovnih praks, to pa je lahko vodilo le do razdvojenih lojalnosti in negotovih identitet, ki so imigrantom onemogočale celovito integracijo (= asimilacijo) v družbo sprejema (Hansen in Weil 2002: 7). Tudi Koslowski (2000: 149) ugotavlja, da je takšna interpretacija vloge dvojnega državljanstva v procesu vključevanja imigrantov v družbo sprejema v veliki meri temeljila na klasičnem modelu asimilacije, ki je temeljil na osnovni predpostavki, da lojalnost imigrantov in njihovih potomcev potuje v eno smer: od države izvora do države sprejema. V skladu s to logiko se je predvidevalo, da bodo potomci imigrantov, če ne že kar imigranti sami, postopoma sprejeli državo sprejema kot svojo novo domovino in hkrati izgubili zanimanje za državo svojih prednikov (ibidem). Dvojno državljanstvo bi jih pri tem procesu seveda le oviralo, ker bi jim onemogočalo pretrganje vseh vezi s svojo nekdanjo domovino. Ravno nasproten način za rešitev problema integracije imigrantov v družbo pa so bile t. i. politike gostujočih delavcev,^^ v okviru katerih se je predpostavljalo, da se bodo imigranti vrnili nazaj v družbo izvora, zato integracija v družbo sprejema sploh ni bila potrebna. Dvojno državljanstvo v tem primeru niti ni bilo predmet razprave, saj »začasni gosti« praviloma niso bili upravičeni za pridobitev državljanstva države sprejema. Dvojno državljanstvo kot sprejemljiv in pozitiven fenomen Navkljub odklonilnemu odnosu do dvojnega državljanstva in vsem pravnim normam na mednarodni in nacionalni ravni, katerih cilj je bil postopno zmanjšanje in odprava dvojnega državljanstva, smo v zadnjih desetletjih priča velikemu porastu števila dvojnih državljanov (Feldblum 2000: 475, 478). Hansen in Weil (2002: 2) poudarjata dva družbena fenomena, ki sta vodila do takega porasta: migracije ter izenačitev pravic moških in žensk. Prvič, emigracijski in imigracijski tokovi pogosto vodijo v prepletanje različnih ureditev glede statusa državljana, katerega posledica so pogosto dvojna državljanstva {ibidem). Na primer, otrok lahko pridobi dvojno državljanstvo, če je rojen v državi, kjer se državljanstvo podeljuje po teritorialnem načelu (ius soli), njegovi starši pa so državljani države, ki pridobitev državljanstva ureja po krvnem načelu (ius sanguinis). V opisanem primeru bo otrok pridobil tako državljanstvo države, kjer je bil rojen, kot tudi državljanstvo tiste države, katere državljana sta njegova starša. Drugi pomembni dejavnik za porast dvojnega državljanstva, ki je morebiti na prvi pogled malce presenetljiv, pa je porast gibanj za ženske pravice v povojnem obdobju. Kot navaja Koslowski (2000: 142), so vse večje uveljavljanje ženske volilne pravice in posledična gibanja za enako obravnavo žensk spodbudila države, da so postopoma opustile dolgo veljavno načelo pripisa državljanstva po očetu^^ v korist enakosti spola pri prenosu državljanstva s staršev na 25 Najbolj tipičen primer je predstavljala nemška politika »gastarbeiterjev«. otroka. Aleinikoff in Klusmeyer (2002: 73) dodajata še tretji dejavnik: neučinkovitost ravno tistih mednarodnih instrumentov, ki bi morali preprečevati in omejevati dvojno državljanstvo. Takšen rezultat je bil, paradoksalno, pravzaprav pričakovan, saj v nobenem med temi mednarodnimi instrumenti ni bilo opredeljenih natančnejših mehanizmov in ukrepov za dosego tega cilja, poleg tega pa so bile odsotne tudi kakršnekoli možnosti sankcij v primeru kršitev teh norm. Takšna neučinkovitost nas lahko vodi le do sledečega zaključka: če je dvojno državljanstvo res prinašalo zgolj negativne posledice in predstavljajo celo resno grožnjo tako nacionalni kot mednarodni varnosti, države tega očitno niso prepoznale kot tako, saj niso sprejele nobenih konkretnih ukrepov ali natančneje opredelile medsebojnega sodelovanja pri omejevanju tega pojava.^^ Takšen dvoumen odnos držav do dvojnega državljanstva je bil prisoten tudi v njihovih nacionalnih politikah podeljevanja državljanstva. Ena izmed protislovnih značilnosti omenjenih politik je bila namreč uradno nasprotovanje dvojnemu državljanstvu ob hfa-atnem relativnem sprejemanju tega pojava v praksi (Hansen in Weil 2002: 6). Tudi Koslowski (2000: 147) podobno opaža, da so se pogosto dejanske administrativne prakse v veliki meri razlikovale od obstoječih formalnih pravil in določil v državljanskih zakonih. Omenjeni avtor (ibidem) izpostavlja za primer Nemčijo, ki se je uradno na verjetno najbolj neutruden način borila proti dvojnemu državljanstvu, hkrati pa je imela njena politika glede odpovedi prejšnjemu državljanstvu kar nekaj zakonskih vrzeli: etnični Nemci iz Vzhodne Evrope in nekdanje Sovjetske zveze so avtomatično pridobili še nemško državljanstvo; mnogo otrok iz mešanih zakonov je ob rojstvu pridobilo dvojno državljanstvo; dvojno državljanstvo se je dovoljevalo tudi v primeru, če posamezniku država izvora samovoljno ni dopuščala odpusta iz prejšnjega državljanstva. Koslowski (ibidem) navaja podatek zveznega urada za tujce, da je bilo zaradi tovrstnih izjem v nemški zakonodaji v letu 1993 v naturalizacijskih postopkih toleriranih skoraj polovica dvojnih državljanstev, natančneje 13.082 dvojnih državljanstev od vsega skupaj 29.108 odobrenih prošenj za naturalizacijo. Prisotnost tovrstnih protislovij med deklarirano politiko in administrativnimi praksami je postopoma vodila do vse bolj tolerantnega odnosa do dvojnega državljanstva tudi v uradnih politikah podeljevanja državljanstva. Nedavne reforme nacionalnih zakonodaj na področju državljanstva in sprememb politik glede podeljevanja državljanstva imajo namreč kljub različnim načinom urejanja tega vprašanja skupno lastnost: naraščajoče formalno sprejemanje in prepoznavanje pozitivnih učinkov dvojnega državljanstva. Mnoge emigracijske države, kot so npr. Kolumbija, Dominikanska republika, Ekvador, Turčija in Mehika, so nedavno spremenile svoje politike ekspatriacije in sedaj dovoljujejo svojim državljanom, da kljub naturalizaci- V skladu s tem načelom so zakonski otroci pridobili državljanstvo po očetu, nezakonski otroci pa po materi (Koslowski 2000: 142). Dodatni protokol h konvenciji o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva iz leta 1977 (natančnejši podatki v nadaljevanju) je sicer predvideval medsebojno obveščanje o naturalizacij skih postopkih - kot priloga je bil dodan celo standardni obrazec - vendar so ta protokol ratificirale le štiri države (Belgija, Luksemburg, Nizozemska in Norveška), kar pa tudi v primeru doslednega izvrševanja določil tega protokola ne bi doprineslo k dokončni odpravi dvojnega državljanstva v evropskem prostoru. ji v drugi državi ohranijo svoje prvotno državljanstvo ali pa ga ponovno pridobijo, če so se mu morali odreči zaradi naturalizacije v drugi državi (Koslowski 2000: 142). Razlog za takšen preobrat se po mnenju Schucka (2002: 66-7) skriva v vse večji pomembnosti dohodkov, ki jih zdomci pošiljajo domov, saj ti denarni tokovi neredko predstavljajo pomemben prihodek teh držav. Na podoben način skušajo postko-lonialne vezi z nekdanjimi kolonijami ohraniti tudi zgodovinske evropske države izvora, kot so npr. Španija, ki je med letoma 1958 in 1969 podpisala številne bilateralne sporazume o medsebojnem priznavanju dvojnega državljanstva z mnogimi državami Latinske Amerike, kot so npr. Čile, Peru, Argentina, Paragvaj, Nikaragva, Gvatemala, Bolivija, Ekvador (Koslowski 2000: 143). Tudi mnoge novonastale države na območju nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije, vključno s Slovenijo, so v svoje nove zakonodaje s področja državljanstva vključile določila, ki dovoljujejo dvojno državljanstvo, vendar to večinoma velja le za emigrante in njihove potomce (ibideni). Naslednja skupina držav so imigracijske države, ki so iz svojih državljanskih zakonov v veliki meri umaknile določila o odpovedi prejšnjemu državljanstvu s ciljem spodbuditi politično integracijo imigrantov (ibidem). Celo Nemčija, ki je svojo imigracijsko politiko dolgo časa utemeljevala na premisi, da sploh ni imigra-cijska država, je z nedavnimi zakonodajnimi spremembami na področju politike državljanstva potrdila potrebo po integraciji imigrantov in utemeljila bolj toleranten odnos do dvojnega državljanstva (Joppke 2001: 36; Hailbronner 2002). Reforma nemške zakonodaje s področja državljanstva, ki je stopila v veljavo leta 2000, naj bi tako spodbudila naturalizacijo tujih državljanov, poleg tega pa je uvedla avtomatično pridobitev nemškega državljanstva ob rojstvu za drugo in tretjo generacijo imigrantov (Faist, Gerdes in Rieple 2004: 929). Na podlagi vseh omenjenih pomembnih preobratov v zakonodajah tako imigracijskih kot emigracijskih držav Aleini-koff in Klusmeyer (2002: 29) ugotavljata, da »ključno vprašanje ni več, ali je ta razvoj dober ali slab, temveč kako naj države najboljše oblikujejo svoje politike, da bi minimalizirale potencialne probleme in pospešile preostale pomembne cilje«. Mednarodne norme postopoma, a vztrajno sledijo nacionalnim zakonodajnim spremembam, ki utemeljujejo tolerantnejši odnos do dvojnega državljanstva. V okviru vseh sprememb se je pojavila potreba po ponovnem premisleku o ustreznosti enega med najpomembnejšimi mednarodnimi instrumenti na tem področju, in sicer konvencije Sveta Evrope za zmanjšanje primerov večkratnega državljanstva iz leta 1963. Konvencija je bila tako že leta 1977 dopolnjena z dvema protokoloma,^® leta 1993 pa je bil dodan še tretji protokol.^® Slednji je naznanjal spremembo perspektive glede omenjene problematike v okviru Sveta Evrope, saj je že v preambuli 28 Protokol, ki dopolnjuje Konvencijo o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva in o vojaških obveznostih v primerih večkratnega državljanstva {Protocol Amending the Convention on the Reduction of Cases of Multiple Nationality and Military Obligations in Cases of Multiple Nationality), Strasbourg, 24. november 1977, v veljavi od 8. septembra 1978; Dodatni protokol h Konvenciji o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva in o vojaških obveznostih v primerih večkratnega državljanstva (Additional Protocol to the the Convention on the Reduction of Cases of Multiple Nationality and Military Obligations in Cases of Multiple Nationality), Strasbourg, 24. november 1977, v veljavi od 17. oktobra 1983. Drugi protokol, ki dopolnjuje Konvencijo o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva in o vojaških obveznostih v primerih večkratnega državljanstva {Second Protocol Amending the Convention on the Reduction of Cases of Multiple Nationality and Military Obligations in Cases of Multiple Nationality), Strasbourg, 2. februar 1993, v veljavi od 24. marca 1995. protokola poudarjen pomen državljanstva države sprejema za proces integracije imigrantov, še posebno v primeru druge generacije imigrantov. Spremenjen pogled na problematiko dvojnega državljanstva v okviru Sveta Evrope je potrdila leta 1997 sprejeta Evropska konvencija o državljanstvu,^" ki je urejanje tega vprašanja skoraj v celoti prepustila državam in tako dopustila, da države same odločajo o dovoljevanju ali omejevanju dvojnega državljanstva.^^ Države podpisnice so se natančneje opredelile le do naslednjih situacij: dovoljeno naj bo dvojno državljanstvo, ki ga otroci avtomatično pridobijo ob rojstvu, ter dvojno državljanstvo, ki ga posameznik avtomatično pridobi s poroko.^^ Kojanec (2000: 40) ugotavlja, da se je s sprejemom te konvencije vzpostavila situacija, ko ne obstaja nikakršno splošno mednarodno pravilo glede dvojnega državljanstva in je urejanje tega vprašanja izključno prepuščeno suvereni odločitvi držav. Vse opisane spremembe nacionalnih politik podeljevanja državljanstva in mednarodnih norm, ki spodbujajo bolj toleranten in pozitiven odnos do fenomena dvojnega državljanstva, vzbujajo resne dvome o upravičenosti vseh skrbi in protiargu-mentov glede dvojnega državljanstva. Če bi bile namreč trditve nasprotnikov pravilne, bi moralo sorazmerno s številom dvojnih državljanstev naraščati tudi število vseh sistematičnih problemov, ki so jih predvideli nasprotniki. Vendar, kot opažata Aleinikoff in Klusmeyer (2001b: 84), obstaja le malo verjetnosti, da bi dvojno državljanstvo močno spodkopalo sedanji mednarodni sistem. Ravno nasprotno, obstoj dvojnih državljanov presenetljivo malo vpliva na meddržavne odnose, in sicer zaradi sledečih razlogov: prvič, uresničevanje državljanskih pravic je večinoma povezano z lokalnim kontekstom, saj se večina državljanov ukvarja le z lokalnimi zadevami, kot so npr. izobraževanje, stanovanjska problematika, dostopnost vrtcev, kjer ni bistvenega pomena, ali ima posameznik eno ali dve državljanstvi; drugič, težko bi bilo identificirati kritične točke po svetu, kjer bi napetosti ali sovražnosti obstajale med državami z relativno veliko populacijo dvojnih državljanov - Izrael in Združene države Amerike kljub velikemu številu dvojnih državljanov nista na robu vojaškega spopada, temveč sta, prav nasprotno, veliki zaveznici;^^ končno, dvojno državljanstvo se zdi bolj individualen kot kolektiven fenomen, saj načeloma ne more kadarkoli mobilizirati kolektivnih občutij za npr. politične namene (Aleinikoff in Klusmeyer 2001b: 85). Podobni argumenti veljajo tudi za potencialno ogrožanje nacionalne varnosti s strani dvojnih državljanov. Prav tako zavajajoči sta premisa o nedeljivosti nacionalne lojalnosti in metafora, ki dvojno državljanstvo izenačuje z bigamijo. Kot opaža Martin (2002: 39), sta lojalnost in zvestoba veliko bolj kompleksna procesa, kot ju predstavlja enodimenzionalno razumevanje koncepta lojalnosti Evropska konvencija o državljanstvu {European Convention on Nationality), Strasbourg, 6. november 1997, v veljavi od 1. marca 2000. 15. člen, 5. poglavje. 14. člen, 5. poglavje. Tudi teorije o domnevni vohunski dejavnosti in sabotažah dvojnih državljanov so se izkazale za popolnoma neutemeljene, saj ne obstajajo nikakršni dokazi o dvojnih državljanih, ki bi delovali kot vohuni (Spiro 2002: 24). Spiro (ibidem) dodaja, da bi se od obveščevalnih agentov pravzaprav pričakovalo prav nasprotno, in sicer da se izogibajo statusa dvojnega državljana, saj bi tako pozornost hitreje preusmerili nase. Tudi Hammar (1990: 122) navaja ugotovitve švedske komisije za državljanstvo, da ne obstajajo dokazi o zlorabi dvojnega državljanstva za namene ogrožanja nacionalne varnosti. S strani nasprotnikov dvojnega državljanstva. Po mnenju Aleinikoffa in Klusmeyer-ja (2002: 29) je zahteva po absolutni nacionalni lojalnosti lahko le »znak totalitarizma«. Moderne liberalne družbe danes tolerirajo oziroma celo spodbujajo obstoj številnih, včasih tudi nasprotujočih si lojalnosti in pripadnosti npr. družini, podjetju, lokalni skupnosti, verski skupnosti, športnim klubom, ki pa niso nekompatibilne z neko pričakovano stopnjo lojalnosti do države (Aleinikoff in Klusmeyer 2002: 29; Martin 2002: 39). Martin (2002: 40) nadaljnje ugotavlja, da državljanstvo le ene države ne izključuje avtomatično naklonjenosti ali celo lojalnosti drugi državi, kar je jasno razvidno iz kompleksnosti občutkov zvestobe in lojalnosti pri naturalizira-nih državljanih. Novi državljani se kljub odpovedi prvotnemu državljanstvu in slovesni prisegi, s katero prisežejo zvestobo svoji novi domovini, namreč ne odrečejo naklonjenosti, ki jo čutijo do matične države. Praviloma še vedno ohranjajo stike vsaj s svojimi preostalimi družinskimi člani in sorodniki v državi izvora, poleg tega pa njihova izvorna etnična identiteta običajno ostaja del njihove etnične identitete -turški imigrant v Nemčiji verjetno ne bo postal Nemec le s pridobitvijo nemškega državljanstva in hkratno odpovedjo turškemu državljanstvu. Ali če povem z retoriko, ki jo uporabljajo nasprotniki: kljub temu, da se moški uradno s poročno prisego obveže le eni ženski, to še ne pomeni, da hkrati ne čuti naklonjenosti do druge ženske. Ali je torej pomembno le, da svoje lojalnosti in zvestobe obema ženskama ne obljubi uradno s poročno prisego? Nenazadnje lahko toleranca dvojnega državljanstva vodi tudi do drugačnih trendov, kot jih predvidevajo nasprotniki: dovoljevanje drugega državljanstva lahko imigranti razumejo tudi kot znak zaupanja sprejemne države, kar celo okrepi njihov občutek pripadnosti sprejemni družbi in njihovo lojalnost do nove domovine. Večina skrbi in argumentov, s katerimi so nasprotniki upravičevali odpravo dvojnega državljanstva, je po ugotovitvah Aleinikoffa in Klusmeyerja (2002: 27) torej temeljila bolj na »normativnih sklepih in hipotetičnih domnevah kot pa na empirično dokumentiranih primerih«. Mnogo protiargumentov se je izkazalo za neprepričljive v kontekstu 21. stoletja - kot npr. ideja o ekskluzivnosti nacionalne lojalnosti - in bi bilo treba o njih ponovno premisliti v luči spremenjenih globalnih razmer. Preostale morebitne skrbi pa je mogoče rešiti tudi z manj restriktivnimi ukrepi in bilateralnimi sporazumi, s katerimi so države že v preteklosti reševale težave glede vojaškega služenja, diplomatske zaščite, dvojnega obdavčevanja in morebitne kolizije nacionalnih zakonov. Obstajajo sicer določena področja, za katera tudi zagovorniki priznavajo, da bi lahko predstavljala potencialne napetosti v družbi, in zato dopuščajo možnosti za določene omejitve ali morebitne izjeme. Pogosto sta v tem kontekstu izpostavljena dvojna volilna pravica in zasedanje visokih državniških ali uradniških položajev s strani dvojnih državljanov,^^ vendar pa tudi za te situacije velja, da jih je mogoče rešiti z bilateralnimi dogovori ali posebnimi omejevalnimi ukrepi, kot so npr. prostovoljna izključitev v zadevah, ki se neposredno Kljub pomislekom, ki so večinoma povezani s premiso o nedeljivosti nacionalne lojalnosti in ogrožanja nacionalne varnosti, nekatere države dopuščajo dvojnim državljanom, da zasedejo tudi pomembna državniška mesta. Tako je nizozemska vladajoča koalicija letos kljub pomislekom javnosti in konzervativnih strank imenovala na mesto državnega sekretarja za socialne zadeve nizozemsko-ma-roškega dvojnega državljana Ahmeda Aboutaleba, na mesto državne sekretarke za pravosodje pa ni-zozemsko-turško dvojno državljanko Nebahat Albayrak (Chavi Keeney 2007). nanašajo na interese države drugega državljanstva (Spiro 2002: 30-1). Kljub vsem tem upravičenim pomislekom, ki neredko odmevajo tudi v javnih debatah, lahko torej z gotovostjo ugotovljam, da odnos do dvojnega državljanstva tako na teoretični kot tudi na praktični ravni postaja vedno bolj toleranten in sprejemljiv. S spreminjanjem odnosa do dvojnega državljanstva in posledičnim poudarjanjem pozitivnih učinkov tega pojava^^ se je pojavila potreba po ponovnem razmisleku o vlogi dvojnega državljanstva v procesu integracije imigrantov v družbo sprejema, ki je bila prej opredeljena predvsem kot zaviralni dejavnik omenjenega procesa. Določeni avtorji ugotavljajo, da bi morala biti temeljna premisa tega razmerja opredeljena prav obratno: dvojno državljanstvo ne ovira, temveč spodbuja procese integracije imigrantov v družbo sprejema (Hansen in Weil 2002: 10; Aleinikoff in Klusmeyer 2002: 37). Strokovna literatura v tem okviru poudarja neposredno povezavo med toleranco do dvojnega državljanstva in stopnjo naturalizacije: odsotnost tolerance do dvojnega državljanstva se odraža v nižjih stopnjah naturalizacije, to pa posledično pomeni manj uspešno integracijo imigrantov v družbo (Hansen in Weil 2002: 10; Aleinikoff in Klusmeyer 2002: 37; Spiro 2002: 27-8). Prisotnost določila o odpovedi prejšnjemu državljanstvu v zakonodaji države sprejema ima lahko za posameznika nespodbudne učinke tako materialne kot tudi psihološke narave. Z odpovedjo državljanstva lahko nekdanji državljani v državi izvora izgubijo določene materialne pravice, kot je npr. pravica do pokojnine, za katero so mnogo let plačevali prispevke, prav tako lahko izgubijo pravico do dedovanja ali zasebne lastnine (Hansen in Weil 2002: 10). Nadalje lahko države izvora zahtevajo od posameznika, da povrne vse državne stroške, namenjene za njegovo izobraževanje, poleg tega pa jim ne dovolijo, da zasedejo določena delovna mesta (Hammar 1990: 103). Nadaljnja slabost je oteženo ohranjanje stikov s sorodniki in z morebitnimi družinskimi člani v državi izvora, ker nekatere države zahtevajo pridobitev vize ob vsakokratnem obisku v njihovi nekdanji domovini, kar pa je neredko povezano tudi z relativno visokimi stroški (ibideni). Hammar (1990:103) navaja, da lahko v najbolj skrajnih primerih država izvora razume pridobitev tujega državljanstva kot dejanje nelojalnosti in posamezniku prepove vstop v državo in mu zapleni zasebno lastnino. Poleg materialnih stroškov pa je treba upoštevati tudi morebitne psihološke vidike odpovedi prejšnjemu državljanstvu. Posamezniki lahko občutijo zahtevo po odpovedi svojemu izvornemu državljanstvu kot zahtevo po odpovedi določenemu delu svoje identitete, ki se ji nočejo odreči le zaradi asimilacijskih pritiskov države sprejema (Hansen in Weil 2002: 10). Nadalje želijo nekateri imigranti prenesti svoje državljanstvo in druge pripadajoče pravice tudi na svoje potomce, da bi lahko tudi poznejše generacije poznale domovino svojih staršev (ibideni). Vse te moralne dileme in morebitni materialni stroški so seveda brezpredmetne narave za tiste posameznike, ki lahko obdržijo svoje predhodno državljanstvo. Toleranca dvojnega državljanstva Aleinikoff in Klusmeyer (2002: 36-7) poudarjata predvsem naslednje pozitivne učinke dvojnega državljanstva: prvič, odraža globoke naklonjenosti, povezanosti in lojalnosti do obeh držav, ki jih dvojni državljani smatrajo kot pomembne in celo kot temeljne za svoje identitete; drugič, promovira vključenost v družbo, saj dvojnim državljanom podeljuje pravico do predstavljanja in jim omogoča, da lahko izrazijo svoje interese; tretjič, pospešuje prosto gibanje ljudi med državami, saj dvojni državljani niso več podvrženi izpolnjevanju različnih pogojev za vstop v njihovo drugo državo; četrtič, spodbuja naturalizacijo in integracijo imigrantov, ki že dalj časa bivajo v državi sprejema. je torej med potencialnimi spodbudnimi dejavniki, ki vplivajo na odločitev posameznika za naturalizacijo v državi sprejema.^^ Vendar pa analiza vloge dvojnega državljanstva v procesu integracije ne sme biti omejena le na postopke naturalizacije, saj so prednosti dvojnega državljanstva pomembne v celotnem procesu integracije, ki se začne s prvim stikom z družbo sprejema, konča pa z občutkom posameznega imigranta, da je enakopraven član družbe sprejema in da hkrati lahko ohranja svojo etnično in kulturno identiteto. Dvojno državljanstvo npr. predstavnikom prve generacije imigrantov omogoča formalno ohranjanje stikov z državo izvora, kar jim verjetno pomaga pri lažjem vključevanju v novo okolje, saj se posamezniki v tem primeru ne počutijo podvržene asimilacijskim pritiskom in se ne počutijo ogrožene zaradi zahtev po odpovedi svoji etnični identiteti. Predstavniki druge in preostalih nadaljnjih generacij pa se verjetno lažje integrirajo v družbo sprejema, če imajo že od rojstva tudi državljanstvo države sprejema, ki jim omogoča enakopravni položaj z vsemi drugimi vrstniki. Kljub vsem pozitivnim učinkom, ki naj bi jih imelo dvojno državljanstvo v postopku naturalizacije in celotnem procesu integracije, pa nekateri avtorji (npr. Soy-sal 1996: 20), opažajo, da navdušenje nad državljanstvom države sprejema ni tako veliko, kot bi lahko pričakovali glede na vse prednosti, in to celo v državah, ki tole-rirajo ali celo spodbujajo dvojno državljanstvo. Na tem mestu si je torej smiselno zastaviti sledeče vprašanje: ali se dvojno državljanstvo sploh še splača? S širitvijo različnih ekonomskih in socialnih pravic, vključno z volilno pravico na lokalni ravni, na imigrante s stalnim prebivališčem v državi sprejema se namreč zmanjšujejo razlike med statusom stalnega prebivalca in statusom državljana (Soysal 1996: 20-1). V evropskem kontekstu pa ne smemo prezreti pomena državljanstva Evropske unije (EU), ki državljanom držav članic prinaša različne dodatne pravice, ki so komplementarne pravicam, ki izhajajo iz državljanstva posamezne države (Marti-niello 2000). Državljan države članice EU ima tako na podlagi državljanstva EU pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, kar vključuje tudi možnost zaposlitve, poleg tega pa ima v državi stalnega prebivališča možnost, da voli in je izvoljen na volitvah v Evropski parlament in na občinskih volitvah in to pod enakimi pogoji kot državljani te države.^^ Dilema, ali takšne ureditve res zadoščajo ali pa ima dvojno državljanstvo primerjalno še vedno več pozitivnih učinkov tako pri naturalizaciji kot tudi celotnem procesu integracije, ostaja zaenkrat še odprto vprašanje in predmet nadaljnjih strokovnih analiz, raziskav in razprav. 36 37 Hammar (1990: 98) navaja pet ključnih dejavnikov, ki naj bi vplivali na odločitev posameznika, da zaprosi za naturalizacijo: splošno okolje tako v državi izvora kot tudi državi sprejema (socio-ekonomske in politične razmere, politika državljanstva); posameznikovi načrti in ideje o njegovi migraciji (razlogi za emigracijo, načrti glede dolžine bivanja v sprejemni državi in morebitne integracije); percepcije prednosti in slabosti, ki izhajajo iz zamenjave državljanstva; dolžina bivanja v sprejemni državi; možnost dvojnega državljanstva. Omenjeni pravici sta opredeljeni v 8. členu Pogodbe o Evropski uniji. PROBLEMATIKA DVOJNEGA DRŽAVLJANSTVA V SLOVENIJI V okviru novih spoznanj o dvojnem državljanstvu in njegovi vlogi v procesu integracije imigrantov, ki so v mnogih državah že vodila do zakonodajnih sprememb v politikah državljanstva in integracijskih politikah, bom v nadaljevanju skušala analizirati, kako je k problematiki dvojnega državljanstva pristopila Slovenija. V luči dejstva, da Slovenija vse bolj postaja ciljna država imigrantov,^® se bom osredotočila na vlogo, ki jo je slovenska država dodelila dvojnemu državljanstvu v svoji integracijski politiki. To tematiko bom obravnavala v dveh povezanih vsebinskih sklopih. Najprej bom opredelila temeljne značilnosti politike slovenske države do dvojnega državljanstva v obdobju njenega osamosvajanja in formiranja državljanskega telesa, temu pa bo sledila analiza današnjega stanja na področju dvojnega državljanstva.^® Dvojno državljanstvo med osamosvajanjem Slovenije Slovenija ob osamosvojitvi leta 1991 »sama po sebi ni imela zgodovinske dediščine državljanskega prava ali koncepta političnega članstva, razen »republiškega« državljanstva« v tedanji skupni jugoslovanski državi (Medved 2005: 467). Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 1/91-1), ki je bil sprejet v paketu osamosvojitvene zakonodaje, se je naslonil na takrat obstoječe republiško državljanstvo in v poglavju prehodnih določb, natančneje v 39. členu, opredelil, da je slovenski državljan tisti posameznik, ki »je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije«. S to opredelitvijo je bila vzpostavljena pravna kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi,^" vključno s pravnim redom Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), kar pa je posledično odprlo vprašanje ureditve položaja za druge državljane nekdanje skupne države, ki so med osamosvajanjem živeli v Sloveniji, vendar so imeli državljanstvo ene med preostalimi jugoslovanskimi republikami.^^ Zaradi okoliščin, ki so že na začetku devetdesetih let kazale na zaostrovanje in stopnjevanje politične krize v nekdanji skupni državi, se Slovenija pri urejanju te problematike ni naslonila na mednarodno prakso urejanja državljanstva v primeru sukcesije, ki se je uveljavila po prvi in drugi svetovni vojni na območju Srednje in Vzhodne Evrope (Mesojedec Pervinšek 1997: 10). Takrat so države naslednice v okviru mirovnih pogodb pristale na splošno sprejemljiv način ureditve državljanstva »z določitvijo domovinske pri- 38 39 40 Več o vpetosti Slovenije v sodobne migracijske tokove v prispevku Janeza Pirca v tej knjigi. Problematika začetne opredelitve slovenskega državljanskega telesa je natančneje predstavljena v prispevku Felicite Medved v tej knjigi. Natančnejši seznam še vedno aktualnih prejšnjih pravnih predpisov, ki se danes še vedno uporabljajo za ugotavljanje državljanstva v denacionalizacijskih postopkih, je naveden v Mesojedec Pervinšek (1997:17-20). SFRJ je poznala posebno obliko notranjega dvojnega državljanstva: zvezno državljanstvo SFRJ in državljanstva posameznih republik. Zvezno jugoslovansko državljanstvo je posameznik pridobil avtomatično s pridobitvijo enega izmed republiških državljanstev (Mesojedec Pervinšek 1997: 21-2). Več o tem tudi v prispevku Felicite Medved o začetni opredelitvi slovenskega državljanstva v tej knjigi. stojnosti ali domicila kot temeljnega načela ter z upoštevanjem možnosti uporabe opcije« (ibidem). Takšen model je izključil možnost, da bi kdo ostal brez državljanstva, poleg tega pa je preprečeval nastanek večkratnega državljanstva. Drugačne predpostavke so veljale za zakonsko prakso devetdesetih let na področju državljanstva v državah naslednicah SFRJ. Te države so zaradi tedanjih političnih razmer to občutljivo vprašanje urejale z notranjo zakonodajo, kjer so natančneje opredelile priznanje svojega državljanstva skozi načelo kontinuitete ter določile naturalizacij-ske pogoje za tisto kategorijo prebivalcev, ki so imeli pred osamosvojitvijo državljanstvo SFRJ (Mesojedec Pervinšek 1997: 10). Tudi Slovenija zaradi vojnih razmer ni mogla skleniti bilateralnih sporazumov z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, ki bi urejali vprašanje državljanstva v kontekstu nasledstva, zato je to vprašanje uredila enostransko, z notranjo zakonodajo s področja državljanstva. Slovenska država je že v Izjavi o dobrih namenih (Ur. 1. RS, št. 44/90-1), ki jo je sprejela slovenska skupščina ob razpisu plebiscita za samostojnost, zagotovila »vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem s stalnim bivališčem v Sloveniji pa, da lahko pridobijo državljanstvo Slovenije, če to želijo«. To izjavo je Slovenija ob osamosvojitvi uzakonila v Ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 1/91-1), kjer je v 13. členu določila, da imajo osebe z državljanstvom drugih republik, ki so imele na dan plebiscita v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so v Sloveniji tudi dejansko živele, do končne ureditve njihovega statusa državljana ali tujca enakopraven status s slovenskimi državljani, z izjemo možnosti nakupa nepremičnin. Kot je razvidno iz obeh navedenih dokumentov, se je Slovenija odločila, da bo pri urejanju državljanstva državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik upoštevala uveljavljeno mednarodno prakso, ki kot temeljni načeli pri reševanju takšne situacije priporoča izogibanje apatridnosti ter upoštevanje kriterija stalnega prebivanja in pristne, učinkovite vezi posameznika z novonastalo državo (Dedič 2003: 36-45).^^ Ta uveljavljena načela je upoštevala tudi v zakonski ureditvi tega vprašanja, ki jo je podala v prvem odstavku 40. člena prehodnih in končnih določb Zakona o državljanstvu Republike Slovenije z dne 25. junija 1991 (Ur 1. RS, št. 1/91-1), in sicer z naslednjimi besedami: Državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Slovenska država je s tem členom omogočila vsem državljanom nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so med osamosvajanjem imeli prijavljeno stalno prebivališče in so dejansko živeli v Sloveniji, da pridobijo slovensko državljanstvo po t. i. poenostavljenem postopku naturalizacije, v okviru katerega jim ni bilo potrebno izpolniti vseh pogojev, ki so veljali za postopek redne naturalizacije.^^ Medved (2005: 42 Pregled pomembnejših mednarodnih dokumentov o urejanju državljanstva v primeru sukcesije v Dedič (2003: 36-45). Postopek redne naturalizacije je opredeljen v 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. 468) kot najpomembnejši razlog za takšno relativno liberalno politiko podeljevanja državljanstva ob konstituiranju državljanskega telesa nove države, ki je bila oblikovana brez večjih vidnih protislovij, poudarja slovensko željo po mednarodnem priznanju svoje suverenosti. Takšno priznanje je bilo pogojeno s spoštovanjem demokratičnih pravil državljanstva in drugih človekovih pravic, vključno s pravicami manjšin kot temeljnih načel vsake demokratične države - kot taka pa se je hotela prikazati tudi takrat novonastala slovenska država (ibideni). Tudi slovensko javno mnenje je bilo v tem začetnem obdobju osamosvajanja naklonjeno tovrstni politiki podeljevanja državljanstva. V okviru raziskave Slovensko javno mnenje je bilo leta 1990 postavljeno vprašanje, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko pridobi slovensko državljanstvo, kjer se je 65 odstotkov anketirancev strinjalo, da naj imajo to možnost (avtomatično) vsi pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, ki trajno živijo in delajo v Sloveniji. Petina anketirancev se s to rešitvijo ni strinjalo. Preglednica 1: Prikaz odgovorov anketirancev na vprašanje: Z razglasitvijo nove ustave bo treba na novo urediti tudi vprašanje državljanstva slovenske države. Kdo in pod kakšnimi pogoji naj ima možnost pridobiti državljanstvo Republike Slovenije? Da Ne Ne vem avtomatično vsi Slovenci, Italijani in Madžari, ki trajno živijo v Sloveniji in imajo po sedanjih zakonih državljanstvo Slovenije 86,4 4,6 9 avtomatično vsi pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, ki trajno živijo in delajo v Sloveniji, če to želijo 64,9 21,6 13,5 vsi slovenski izseljenski, če to želijo 80,6 8 11,4 vsi pripadniki drugij jugoslovanskih narodov, ki trajno živijo in delajo v Sloveniji, če to želijo 65 19,2 14,9 Vir: Komac (1997:85) Veliko naklonjenost do takšne ureditve so izkazali tudi državljani nekdanje skupne države, saj je bilo proti pričakovanjem^^ za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu vloženih kar 174 168 vlog tako mladoletnih kot polnoletnih oseb, kar je leta 1991 predstavljalo 8,7 odstotka celotnega stalnega prebivalstva Slovenije (Mesojedec Pervinšek 1997: 33). Pozitivne odločbe je v skladu z določili 40. člena do konca leta 2005 prejelo kar 171127 oseb, kar hkrati pomeni, da je Slovenija s tem praviloma pridobila tudi tolikšno število dvojnih državljanov (Medved 2007: 232).^^ Omenjeni 40. člen namreč ni določil odpusta iz prejšnjega državljans- Alenka Mesojedec Pervinšek (1997: 32) navaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve ob sprejemu zakona pričakovalo le približno 80 000 vlog. Razlog za tolikšno povečanje vlog omenjena avtorica (1997: 33) vidi v malce pozneje sprejetem zakonu o stanovanjskih razmerjih, ki je nakup t. i. družbenih stanovanj pod zelo ugodnimi pogoji omogočil le slovenskim državljanom. Medvedova (2005: 471) pa opozarja, da takšen utilitaristični razlog ni bil edini izmed razlogov za povečano zanimanje za slovensko državljanstvo. V paleti razlogov, ki segajo od povsem instrumentalnih na eni strani do resničnih hotenj in želja, da postanejo dobri slovenski državljani oz. »pravi« Slovenci na drugi strani, ne smemo zanemariti možnosti ohranitve prejšnjega republiškega državljanstva oz. državljanstva države naslednice SFRJ ob hkratni večji varnosti slovenskega državljanstva v trenutkih naraščajočih političnih napetosti v vseh drugih nekdanjih republikah (ibidem). Temu številu moramo prišteti še 1676 posameznikov s prostora nekdanje Jugoslavije, ki so do konca leta 2005 pridobili slovensko državljanstvo v skladu z 19. členom prehodnih določb Zakona o spre- tva kot pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva po tem členu. Hkrati pa so vse države naslednice v svojih notranjih zakonodajah uveljavile načelo kontinuitete prejšnjega republiškega državljanstva, kar je državljanom nekdanjih republik, ki so živeli v Sloveniji in tu pridobili slovensko državljanstvo, omogočilo še pridobitev državljanstva svoje države izvora (Mesojedec Pervinšek 1999: 655)^^ Vendar pa je kmalu po sprejetju liberalne zakonodajne ureditve glede podeljevanja slovenskega državljanstva nekdanjim državljanom skupne države prišlo do določenih sprememb, ki so napovedovale oblikovanje restriktivnejše politike glede tega vprašanja. Že decembra istega leta je bil sprejet Zakon o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 30/91-1), ki je omenjeni 40. člen dopolnil z omejitvami pridobitev slovenskega državljanstva za tiste primere, ko je bil državljan druge republike po razglasitvi neodvisnosti obsojen zaradi kaznivih dejanj, uperjeni zoper Slovenijo, ali je pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.^^ Cilj teh dopolnitev je bil izključiti iz slovenskega državljanskega telesa vse tiste državljane nekdanjih republik, ki so bili aktivno udeleženi v agresiji zoper Slovenijo^® - tu so bili mišljeni predvsem aktivni oficirji Jugoslovanske ljudske armade (JLA) - ter tiste, ki so imeli kazensko kartoteko. Nadaljnji primer poskusa izključitve državljanov nekdanjih republik iz slovenskega državljanskega telesa pa predstavlja primer t. i. izbrisanih. V paketu osamosvojitvene zakonodaje je bil sprejet tudi Zakon o tujcih (Ur. 1. RS, št. 1/91-1), ki je v drugem odstavku 81. člena določil, da bodo tisti državljani nekdanjih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu v določenem zakonskem roku ali so prejeli negativno odločbo, dva meseca po izteku tega roka (28. februar 1992) postali tujci. Ker pa zakon o tujcih ni uredil predhodnega pravnega položaja državljanov SFRJ, ki se niso odločili za slovensko državljanstvo ali jim je bila prošnja zavrnjena, so omenjeni posamezniki postali de facto tujci, ki prebivajo na ozemlju Slovenije ilegalno in si morajo status tujca šele urediti (Dedič 2003: 43). Ti posamezniki so bili torej izbrisani iz registra stalnih prebivalcev in to kljub temu, da so v Sloveniji živeli in delali že več desetletij ter si tu ustvarili tudi družine. Ta situacija še dandanes, kar petnajst let po izbrisu, ni razrešena in to kljub temu, da je ustavno sodišče že membah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 'if^l'lQQT), ki je v okviru poskusa dokončne rešitve sukcesijske državljanske problematike omogočil olajšano naturalizacijo polnoletnih oseb, ki so imele na 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Sloveniji tudi neprekinjeno živele (Medved 2007: 232). Natančnejši statistični podatki o natu-raliziranih državljanih v prispevku Felicite Medved o začetni opredelitvi slovenskega državljanstva v tej knjigi. Vendar naj na tem mestu opozorim, da so se posamezniki državljanstvu države izvora lahko odrekli po svoji lastni volji, poleg tega pa so obstajale določene kršitve omenjenih notranjih zakonodaj. Mesojedec Pervinšek (1999: 655) tako navaja, da niso redki primeri, ko države naslednice nekdanje Jugoslavije določenim osebam svojega državljanstva, sicer temelječega na zakonu, ne priznavajo. Več o notranjih zakonodajah nekdanjih jugoslovanskih republik tudi v Dedič (2003: 45-9). 2. in 3. odstavek 40. člena. Končina (1993: 136) ugotavlja, da je bil drugi odstavek 40. člena praktično neizvedljiv, saj temelji na kaznivih dejanjih iz Kazenskega zakonika SFRJ, ki se nanašajo predvsem na kazniva dejanja zoper svoj narod in zoper svojo državo. Ker pa je bila Slovenija v času agresije že samostojna država, so bile vse takšne kazenske ovadbe ovržene, saj se državljani drugih republik oz. državljani SFRJ niso borili zoper svoj narod ali državo, zato tudi ni bilo elementov teh kaznivih dejanj (ibidem). 47 leta 1999 v svoji odločbi"^® ugotovilo neskladnost drugega odstavka 81. člena zakona o tujcih z ustavo in ga zato razveljavilo. V drugi odločbi^" iz istega leta pa je ustavno sodišče ugotovilo, »da je treba pritožnikom priznati stalno prebivališče na naslovu, kjer so bili prijavljeni pred nezakonitim izbrisom iz evidence stalnih prebivalcev«.^^ Razlog za takšno politiko izključevanja imigrantov neslovenskega porekla Dedičeva (2003: 39) vidi v procesih nacionalne homogenizacije in opredeljevanjih državljanskega telesa na podlagi etnične pripadnosti v skladu z načelom ius sanguinis, ki so zajeli vse novonastale postsocialistične države iz začetka devetdesetih let. Osnovni tendenci teh procesov sta bili podeljevanje državljanstva osebam, ki so pripadale večinski etnični skupnosti, ter omejevanje dostopa do državljanstva tistim posameznikom, ki so pripadali manjšinskim etničnim skupnostim^^ (ibideni). Prepričanje večinske populacije, da lahko slovensko državljanstvo pripada le Slovencem, so potrdile tudi takratne javnomnenjske raziskave. Leta 1993 je v raziskavi Slovensko javno mnenje na vprašanje, ali je Slovenija preveč lahkotno podeljevala državljanstvo priseljencem,^^ s to trditvijo soglašalo skupno 83,3 odstotka anketirancev. Preglednica 2: Prikaz odgovorov anketirancev na trditev: Slovenska država je preveč lahkotno podeljevala državljanstvo priseljencem (izraženo v odstotkih). Popolnoma v glavnem neodločen v glavnem sploh ne poznam soglašam soglašam ne soglašam soglašam ne vem 50,7 32,6 7,1 4,2 1,2 4,1 Vir: Komac (1997:86) Večinsko mnenje je bilo nenaklonjeno tudi dvojnemu državljanstvu, kar so raziskave javnega mnenja nakazovale že na samem začetku osamosvajanja. V že omenjeni raziskavi Slovensko javno mnenje iz leta 1990 se je skoraj 60 odstotkov anketirancev strinjalo, da Srb, ki ima slovensko državljanstvo, ne sme pridobiti še srbskega državljanstva. Le slaba četrtina anketirancev je bila tej možnosti naklonjena. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-284/94 z dne 4. februarja 1999. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-60/97 z dne 15. julija 1999. Natančnejša obravnava nadaljnjih poskusov pravne rešitve tega vprašanja v Dedič (2003) ter posebnem poročilu Varuha za človekove pravice Republike Slovenije Problematika »izbrisanih« v letnih poročilih varuha (Bratož in dr. 2004). Dedičeva (2003: 39) kot primer omejevanja državljanstva osebam neprave etnične pripadnosti navaja primer estonske države, ki je z izredno visokimi zahtevami glede znanja estonskega jezika iz estonskega državljanstva izključila velik del rusko govorečega prebivalstva. Tudi Češka republika je s postavljanjem strogih kriterijev glede nekaznovanosti in neprekinjenega bivanja na ozemlju češke države posredno izključila t. i. slovaške Rome (ibidem). Najbolj ilustrativen primer podeljevanja državljanstva pripadnikom večinske etnične pripadnosti pa predstavlja Hrvaška, ki je omogočila pridobitev hrvaškega državljanstva vsem posameznikom, ki so le izjavili, da se počutijo pripadnike hrvaške nacije (ibidem). Pojem »priseljenci« se je tu nanašal predvsem na imigrante s področja nekdanje Jugoslavije, ki so predstavljali daleč največji delež v imigrantski populaciji. Več v prispevku Janeza Pirca v tej knjigi. Preglednica 3: Prikaz odgovorov anketirancev na vprašanje: Ali lahko npr. Srb, ki trajno živi v Sloveniji in ima slovensko državljanstvo, pridobi še srbsko (dvojno) državljanstvo - ali ne? lahko ne sme neopredeljen, pridobi pridobiti ne ve 23,3 58,2 18,4 Vir:Komac(1997:86) Pozneje, najbolj intenzivno med letoma 1993 in 1996, se je takšno nestrinjanje z dvojnim državljanstvom nekdanjih državljanov SFRJ sprevrglo v politično zavračanje dvojnega državljanstva in poskuse zakonodajnih posegov v ta status, kar je hkrati razkrilo tudi najpomembnejše protiargumente nasprotnikov dvojnega državljanstva, ki so temeljili predvsem na neracionalnih in nacionalističnih predpostavkah o nedeljivi nacionalni lojalnosti le eni državi, pomešani pa so bili s pogosto prisotnimi stereotipi o kriminalni naravi in brezposelnosti imigrantov. Vodilne pobudnice so bile predvsem dejavne opozicijske stranke, med katerimi je po številu pobud predvidljivo vodila Slovenska nacionalna stranka (SNS), za katero je značilna ravno nacionalistična retorika. Zmago Jelinčič je bil kot predsednik SNS tudi podpisnik prvega Predloga za izdajo zakona o preprečevanju dvojnega državljanstva s tezami,^^ objavljenem 13. julija 1993, v katerem je ugotavljal, da so državljani nekdanje Jugoslavije vzeli slovensko državljanstvo predvsem »iz koristoljubnih namenov«, poleg tega pa so ti posamezniki v veliki meri brezposelni in krivi za velik porast kriminala. Jelinčič je zato predlagal, da bi vsi, ki so pridobili državljanstvo v postopku redne naturalizacije, olajšane naturalizacije ali po 40. členu - torej vsi imigranti, z izjemo slovenskih izseljencev in njihovih potomcev - v 18 mesecih od sprejetja tega zakona predložili dokaz o prenehanju prejšnjega državljanstva ali pa bi izgubili slovensko državljanstvo. Državni zbor je zavrnil sprejetje tega zakona na svoji seji 7. oktobra 1993, vendar to ni oviralo omenjene politične stranke, da ne bi v naslednjih letih podala nekaj zelo sorodnih predlogov za odpravo dvojnega državljanstva. Naslednji predlog Zakona za odpravo dvojnega državljanstva,^^ ki se je nanašal na vse dvojne državljane, je natančno tri mesece (13. oktober 1993) pozneje v zakonodajni postopek poslalo tedanje ministrstvo za notranje zadeve. Po tem predlogu, ki se je skliceval na uveljavljeno prakso v drugih državah, bi morali slovenski državljani, ki so imeli tudi državljanstvo druge države, v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona podati izjavo o tem, ali želijo obdržati samo slovensko državljanstvo. V primeru podane izjave bi imeli dve leti časa, da predložijo dokaz o prenehanju drugega državljanstva, v nasprotnem primeru pa bi jim prenehalo slovensko državljanstvo. Predlog je bil umaknjen iz zakonodajnega postopka septembra 1994. Junija 1994 je sledil Predlog zakona o reviziji državljanstva Republike Slovenije^^ poslanske skupine Slovenske ljudske stranke, ki je bil po retoriki zelo podoben predlogom stranke SNS, saj so kot razloge za odpravo dvojnega državljanstva nava- Poročevalec DZ, XIX (20) 13. julij 1993. Poročevalec DZ, XIX (33), 13. oktober 1993. Poročevalec DZ, XX (22), 2. junij 1994. jali predvsem kriminalno dejavnost imigrantov s prostora nekdanje Jugoslavije ter njihovo zlorabo vpisovanj v register stalnih prebivalcev tik pred osamosvojitvijo Slovenije, kar jim je omogočilo kasnejšo pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu.^^ V skladu s tem zakonskim predlogom bi se opravil pregled prijav stalnih prebivališč v določenem časovnem obdobju (od 1. januarja 1990 do 24. decembra 1990), slovenski državljani, ki so slovensko državljanstvo pridobili po 40. členu zakona o državljanstvu, pa bi morali v roku enega leta podati dokazilo o svoji nekaznovanosti, saj bi v nasprotnem primeru izgubili slovensko državljanstvo. Jeseni istega leta, natančneje 16. septembra 1994, je bil poslan v parlamentarno obravnavo eden naj radikalnejših predlogov v zvezi z odpravo dvojnega državljanstva, in sicer Predlog zakona o odvzemu državljanstev Republike Slovenije, pridobljenih na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije,^® ki sta ga vložila poslanca Marijan Poljšak in Sašo Lap in je po populistični, nacionalistični retoriki celo prekašal predloge stranke SNS. »Sanje večine Slovencev so bile slovenska Slovenija oziroma Republika Slovenija kot država slovenskega naroda«, zato je po mnenju predlagateljev treba rešiti stvari »v prid normalnega političnega ravnovesja v Sloveniji«. Priseljenci, ki so večinoma neprilagojeni in neasimilirani, so že pridobili vse materialne koristi slovenskega državljanstva, kot so stanovanja, certifikate, socialne podpore, zato »naj vsak priseljenec svojo srečo kuje iz državljanstva svoje balkanske republike, ki je tudi njegova domovina«. Predlagatelji so izrazili prepričanje, da je tujcu »vredno dati naše državljanstvo le, če za to izpolnjuje ustrezne pogoje, iz katerih je jasno, da se je prilagodil in da bo lojalen.« Predlagatelji so skušali svoje ideje upravičiti tudi s humanitarnim namenom, in sicer z utemeljitvijo, da se bodo balkanske vojne kmalu končale in bodo potrebovale svoje ljudi za obnovo, zato bomo »z odvzemom državljanstva Republike Slovenije /.../ te priseljence spodbudili, da se bodo usmerili v pomoč svojim državam in narodom z vrnitvijo v svoje domovine.« V skladu s tem zakonskim predlogom naj bi se odvzelo slovensko državljanstvo vsem tistim, ki so ga pridobili po 40. členu zakona o državljanstvu. Decembra 1995 sta poslanca umaknila svoj predlog z željo, da bi prišel v zakonodajni postopek Jelinčičev Predlog zakona o odpravi dvojnega državljanstva,^® ki je bil vložen v proceduro v istem času kot zgoraj omenjeni predlog Poljšaka in Lapa. Ta Jelinčičev predlog je glede predlaganih rešitev skoraj identičen tistemu iz julija 1993, razlika je le v pričakovanih ciljih tega zakona, ki so se z reševanja brezposelnosti in zmanjševanja kriminala razširila še na večjo varnost in obrambno sposobnost drža- Dolenc (2005: 39) opozarja, da je bila registracija stalnega prebivališča zaradi same administrativne in politične ureditve v nekdanji skupni državi subjektivna ter da sta bili zaradi tega dejanska in registrirana priselitev v Slovenijo pogosto časovno neusklajeni, med obema je lahko preteklo tudi več let. Dolenc (ibidem) nadalje deli razloge, ki so posameznikom preprečevali prijavo stalnega prebivališča v Slovenijo, na razloge sistemske narave (prijava stalnega prebivališča ni bila možna zaradi namembnosti objektov, ki so bili namenjeni le za začasno bivanje, npr. samski domovi; prijava ni bila mogoča zaradi nelegiziranosti stanovanjskih objektov, npr. barakarska naselja; za prijavo so bili potrebni ustrezni dokumenti, ki so potrjevali pravico do prebivanja na določenem naslovu), razloge osebne narave (ugodnosti stalnega prebivanja v drugi republiki, prepričanje imigrantov o začasnosti bivanja v Sloveniji) ter druge razloge (priseljevanje zaposlenih v zvezni upravi, npr. JLA, ki zaradi svoje narave dela niso hoteli ali smeli biti registrirani). Poročevalec DZ, XX (34), 16. september 1994. Poročevalec DZ, XX (33), 14. september 1994. ve, ureditev lastniških vprašanj in zaščite suverenosti Republike Slovenije.^" Kot zadnji poskus napada na dvojno državljanstvo pa naj omenim še pobudo za razpis referenduma o odvzemu državljanstev, pridobljenih na podlagi 40. člena s strani poslancev Štefana Matuša in Marijana Poljšaka, za katero pa je ustavno sodišče ugotovilo, da je »v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije«.''^ Pozneje se je problematika dvojnega državljanstva nekoliko umirila, saj je bila »politično napeta arena odstopljena problemu t. i. izbrisanih«. (Medved 2005: 474). Obdobje osamosvajanja novonastale slovenske države je torej zaznamoval začetni liberalni pristop do urejanja problematike dvojnega državljanstva, ki se je zaradi želje po lepši zunanji podobi novonastale države prikradel v državljansko zakonodajo, natančneje v 40. člen, in tako omogočil večini takratnih imigrantov, ki so prihajali s področja nekdanje Jugoslavije, da obdržijo državljanstvo države izvora. Takšna poteza slovenske države je tej skupini imigrantov omogočila formalno ohranjanje stikov z državo izvora, ki so bili zaradi vojnih razmer že tako oteženi, poleg tega pa jim je olajšana pridobitev slovenskega državljanstva omogočila enakopraven položaj z vsemi drugimi slovenskimi državljani. Ta zakonodajna ureditev je bila sicer podvržena mnogim napadom s strani nacionalističnih politikov, ki so skušali dvojne državljane prikazati kot dežurne krivce za vse družbene težave in jim zato odvzeti slovensko državljanstvo, vendar nobena izmed predlaganih zakonskih pobud za odpravo dvojnega državljanstva še zdaleč ni dobila zadostne podpore ravno zaradi populistične in celo diskriminatorne retorike, katere namen je bil zgolj pridobivanje političnih točk. Politika dvojnega državljanstva v današnji Sloveniji Kljub trenutni neizpostavljenosti tematike dvojnega državljanstva v javnem političnem in nacionalističnem diskurzu pa politiko dvojnega državljanstva v Sloveniji še vedno obremenjuje premisa o nacionalnosti slovenskega državljanstva, ki se skriva v formuli slovenski državljan = Slovenec in je jasno razvidna tudi iz današnje politike na področju dvojnega državljanstva. Temeljna značilnost sedanje ureditve vprašanja dvojnega državljanstva je namreč liberalna naklonjenost do dvojnega državljanstva oseb slovenskega porekla in restriktivna odklonilnost do dvojnega državljanstva imigrantov.''^ 60 Identičen predlog je Zmago Jelinčič s sopredlagatelji ponovno podal v letu 2001 (Medved 2005: 473). Odločba Ustavnega sodišča U-1-266/95, z dne 20. novembra 1995. Tovrstna dvotirna politika do dvojnega državljanstva je prisotna tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Tako Hrvaška, Srbija, Črna Gora, Makedonija ter Bosna in Hercegovina v svojih državljanskih zakonih v postopku redne naturalizacije kot enega izmed zahtevanih pogojev določajo odpoved prejšnjemu državljanstvu. Vse države sicer opredeljujejo določene izjeme, kjer tega pogoja ni potrebno izpolnjevati, kot je npr. primer poroke, mladoletne osebe, vendar so te izjeme uveljavljene v zakonodaji večine evropskih držav. Hkrati pa omenjene države vodijo relativno liberalno politiko podeljevanja državljanstva svojim izseljencem (tu izstopa predvsem Hrvaška), saj lahko ti državljanstvo svoje matične države pridobijo pod lažjimi pogoji, poleg tega pa lahko obdržijo svoje prejšnje državljanstvo (natančnejši podatki o državljanskih zakonih teh držav v seznamu literature). Na tem mestu naj opozorim še na trenutno aktualno problematiko dvojnega državljanstva srbskih in črnogorskih državlja- Zakon o državljanstvu Republike Slovenije^^ tako osebam slovenskega porekla, ki pridobijo slovensko državljanstvo v postopku naturalizacije, omogoča ohranitev izvornega državljanstva. Slovenski izseljenci in njihovi potomci do četrtega kolena v ravni črti lahko v skladu s prvim odstavkom 12. člena''^ omenjenega zakona zaprosijo za slovensko državljanstvo, če dejansko živijo v Sloveniji eno leto pred vložitvijo prošnje in izpolnjujejo določene pogoje, med katerimi ni odpovedi prejšnjemu državljanstvu. Nadalje lahko osebe slovenskega porekla zaprosijo za slovensko državljanstvo v skladu s 13. členom tega zakona, ki ureja izredno naturalizacijo, in med drugim v prvem odstavku predvideva, da lahko oseba zaprosi za slovensko državljanstvo, če državi to koristi zaradi nacionalnih razlogov. Letos maja sprejeta vladna Uredba o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije''^ je natančneje opredelila možnost izredne naturalizacije iz nacionalnih razlogov, do katere so upravičeni slovenski izseljenci in njihovi potomci do četrtega kolena v ravni liniji ter pripadniki avtohtone slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, ki izkažejo »aktivno vez z Republiko Slovenijo oziroma aktivno večletno delovanje v slovenskih društvih, šolah slovenskega jezika ali slovenskih izseljenskih, zdomskih ali manjšinskih organizacijah« ali pa so bili odpuščeni iz slovenskega državljanstva »zaradi razumljivih razlogov« in ponovno prosijo za sprejem v slovensko državljanstvo. Posebni element politike do dvojnega državljanstva oseb slovenskega porekla pa je status Slovenca brez slovenskega državljanstva,^^ ki bi ga lahko označili kot nepopolno obliko dvojnega državljanstva ali »kvazi-državljanstvo«, kot ga poimenuje Medved (2007: 230). Omenjeni status, ki ga je opredelil Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja,^^ namreč na določenih področjih izenačuje Slovence po svetu in zamejstvu s nov, ki je nastala po lanski osamosvojitvi Črne Gore. Nastala situacija je sprožila pozitivne premike v smeri tolerance dvojnega državljanstva v Srbiji, ki je z nedavno sprejeto novelo zakona o državljanstvu omogočila ohranitev prejšnjega državljanstva za vse pripadnike srbskega naroda (in ostalih narodov na teritoriju Srbije), ki živijo izven Srbije. Ravno nasprotni predlogi pa so prisotni v Črni Gori, kjer je nedavno sprejeta nova ustava uveljavila prepoved dvojnega državljanstva za vse, ki želijo pridobiti črnogorsko državljanstvo (čeprav je poudarek v političnem diskurzu na srbskih državljanih v Črni Gori). Vendar pa problematika dvojnega državljanstva v obeh državah še ni dokončno razrešena, saj naj bi Črna Gora sprejela novi zakon o državljanstvu v roku dveh mesecev, poleg tega pa politični predstavniki obeh strani ne opuščajo ideje o morebitni bilateralni ureditvi tega vprašanja. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije - uradno prečiščeno besedilo /ZDRS-UPB2/, Ur. L RS, št. 24/2007 z dne 20. marca 2007. 12. člen ureja naturalizacijo z olajšavami, kar pomeni, da prosilcem ni potrebno izpolnjevati vseh pogojev, zahtevanih v postopku redne naturalizacije (omenjeno pokriva 10. člen istega zakona). Uredba o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu, Ur. L RS, št. 41/2007, z dne 11. maja 2007. Podobno ureditev je poznala tudi povojna Zvezna republika Nemčija, ki je status Nemcev brez nemškega državljanstva podelila etničnim nemškim beguncem in izgnancem iz Vzhodne Evrope (Bruba-ker 1996: 169). Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, Ur L RS, št. 43/2006, z dne 21. aprila 2006. Status Slovenec brez slovenskega državljanstva je opredeljen v 59. členu omenjenega zakona, ki se glasi: »Status Slovenca brez državljanstva Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: status Slovenca brez slovenskega državljanstva) lahko pridobi tisti posameznik: - ki je slovenskega rodu (slovenskega porekla); - je aktiven v organizacijah Slovencev zunaj Republike ali je aktivno povezan z Republiko Slovenijo; slovenskimi državljani in jim podeljuje določene državljanske pravice kljub dejstvu, da ti posamezniki nimajo slovenskega državljanstva.^® Takšne radodarnosti pa ni mogoče zaslediti v primeru imigrantov, ki niso slovenskega porekla. Ravno nasprotno, v skladu z rezultati primerjalne analize politik dvojnega državljanstva, ki jo je za vse države EU opravil Marc Morje Howard (2005), vodi Slovenija poleg Litve eno najrestriktivnejših politik podeljevanja državljanstva imigrantom. Glede na rezultate t. i. indeksa MIPEX {Migrant Integration Policy Index), Slovenija glede dostopnosti slovenskega državljanstva sicer dosega povprečne vrednosti indeksa glede na vseh 28 evropskih držav, a pri primerjavi glede kriterijev za pridobitev slovenskega državljanstva pa se slovenska država ponovno znajde na dnu lestvice, in sicer med zadnjimi tremi analiziranimi državami. V Sloveniji lahko imigranti zaprosijo za slovensko državljanstvo v postopku redne naturalizacije, kjer morajo v skladu z 10. členom zakona o državljanstvu najprej izpolniti kar deset pogojev, med katerimi je seveda tudi jasna odpoved prejšnjemu državljanstvu.^" Obstajajo sicer določene izjeme k temu pogoju, ki pa veljajo le v primerih nesodelovanja s strani države izvora ali eksistencialne ogroženosti prosilca. Omenjeni 10. člen tako predvideva, da se lahko pogoj odpusta iz prejšnjega državljanstva spregleda le v sledečih primerih: če prosilec dokaže, da z naturalizacijo avtomatično izgubi svoje prejšnje državljanstvo; če tuja država sploh ne dovo- 69 - ne pripada društvom, političnim strankam in drugim organizacijam, ki nasprotujejo mednarodnopravnim, ustavnim in zakonitim pravicam Slovencev v zamejstvu oziroma aktivno delujejo zoper ustavno ureditev Republike Slovenije in - kateremu državljanstvo Republike Slovenije ni bilo odvzeto po določbah zakona, ki ureja državljanstvo Republike Slovenije.« Pravice, ki izhajajo iz statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva, ureja 66. člen omenjenega zakona, ki se glasi: »(1) Oseba s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva ima v Republiki Sloveniji zagotovljene naslednje pravice: - pravico do ugodnejših vpisnih pogojev, določenih s statuti visokošolskih zavodov; - pravico do enakopravnega nastopa na natečajih za znanstvene projekte, financirane z javnimi sredstvi, kot kandidat za nosilca projekta ali kot kandidat za sodelavca v projektu; - dostop do vseh javnih kulturnih dobrin, pod enakimi pogoji, kot veljajo za slovenske državljane; - pravico do vseh storitev javnih knjižnic, pod enakimi pogoji, kot veljajo za slovenske državljane; - pravico do raziskovanja v javnih arhivih Republike Slovenije; - možnost pridobitve statusa rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti; - možnost pridobitve vseh priznanj in odlikovanj Republike Slovenije; - možnost do pridobitve lastninske pravice na nepremičninah pod enakimi pogoji, ki veljajo za državljane Republike Slovenije; - prednost pri kandidiranju za prosto delovno mesto - ob izpolnjevanju pogojev za opravljanje objavljenega dela - pred ostalimi tujci; pri čemer so mišljeni tujci, ki niso državljani držav članic Evropske unije. (2) Pravico oseb s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva iz devete alinee prvega odstavka tega člena morajo spoštovati vsi delodajalci v Republiki Sloveniji«. Natančnejše informacije o omenjenem indeksu, vključno z navedenimi podatki, so dostopne na naslednji spletni strani http://www.integrationindex.eu/ (5. 11. 2007). Omenjeni 10. člen določa, da mora prosilec izpolniti naslednje pogoje: dopolnjenih 18 let; odpust iz prejšnjega državljanstva; dejansko življenje v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let; zadostna materialna sredstva; znanje slovenskega jezika za potrebe vsakdanjega sporazumevanja; prosilec ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev; prosilcu ni bila izrečena odpoved prebivanja v Sloveniji; njegov sprejem ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države; poravnane davčne obveznosti; prosilec poda prisega. li odpusta; če tuja država ne odloči o odpustu iz državljanstva v razumnem roku; če tuja država šteje dejanje naturalizacije za nelojalno dejanje, ki je sankcionirano v njenih predpisih. Letos sprejeta vladna Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije^^ je v 8. členu za tiste prosilce, ki zaprosijo za olajšano naturalizacijo zaradi poroke s slovenskim državljanom,^^ predvidela naslednje izjeme k pogoju odpusta iz prejšnjega državljanstva: če bi prenehanje izvornega državljanstva za prosilca pomenilo ogrožanje njegovega življenja oziroma eksistence ali izgubo lastninske pravice na nepremičnini oziroma pravice do posedovanja nepremičnin. V primeru izjemnih dosežkov imigrantom preostane še možnost pridobitve slovenskega državljanstva v postopku izredne naturalizacije, kjer pa prav tako kot pri osebah slovenskega porekla ni nujen pogoj odpusta iz prejšnjega državljanstva. Na tem mestu naj poudarim privilegirani položaj, ki ga med imigranti uživajo državljani Evropske unije, saj lahko ti posamezniki v skladu z drugim odstavkom 10. člena zakona o državljanstvu obdržijo svoje predhodno državljanstvo tudi v postopku redne naturalizacije, če med državama obstaja vzajemnost. In kakšna je percepcija takšne dvotirne politike dvojnega državljanstva pri večinski populaciji in imigrantih? Zal v Sloveniji nimamo takšnih poglobljenih strokovnih analiz, iz katerih bi bilo o tej problematiki razvidno mnenje obeh skupin. Delni uvid v stališča imigrantske populacije ponuja samo raziskava Percepcije slovenske integracijske politike iz leta 2003,^^ saj je slovenskim državljanom, ki so dvojno državljanstvo ohranili po 40. členu zakona o državljanstvu, zastavila med drugim tudi dve vprašanji s področja dvojnega državljanstva.^"^ Anketirance so ob predpostavki, da so vsaj bežno spremljali zakonske pobude na tem področju, vprašali po mnenju o pobudah za odpravo dvojnega državljanstva. Kot je razvidno iz spodnje tabele, se je le dobra polovica anketirancev jasno opredelila do teh pobud, drugi pa so podali odgovor ne vem, drugo ali pa na vprašanje sploh niso odgovorili. Medved (2005: 475) navaja, da je za tolikšen neodziv na omenjeno vprašanje verjetno krivo dejstvo, »da je bilo vprašanje odprtega tipa za to polovico anketirancev morda prezahtevno ali premalo natančno zastavljeno, ali pa je tema navkljub določeni časovni oddaljenosti od omenjenih pobud poseganja v status dvojnega državljanstva še vedno občutljiva in da iz teh razlogov nanj niso znali ali želeli odgovoriti«. 72 Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije, Ur. I RS, št. 51/2007 z dne 8. junija 2007. Omenjeno ureja četrti odstavek 12. člena zakona o državljanstvu. Natančnejši podatki o raziskavi so navedeni v uvodnem poglavju te knjige. Medved (2005: 474) v zaključnem poročilu raziskave navaja, da sta bili obe vprašanji postavljeni v odprti obliki zato, »da sta se poleg aktiviranja pogledov, stališč in/ali izkušenj, povezanih z dvojnim državljanstvom, dotaknili tudi kognitivne sfere percepcije, torej določeno poznavanje neuspelih pobud, ki so bile v Sloveniji predlagane v smislu odprave dvojnega državljanstva in določena znanja o državljanstvu kot statusu in državljanskih pravicah na splošno.« Slika 1: Prikaz mnenj anketirancev o odpravi dvojnega državljanstva v Republiki Sloveniji (izraženo v odstotkih) ohranitev dvojnega državljanstva odprava dvojnega državljanstva ne vem drugo b.o. Vir: Medved (2005:475) 1 38 315% r ,5% 7% 3 23% 335,9 % 10 20 30 40 Vendar pa so za analizo stališč zanimivi predvsem tisti odgovori, kjer so anketiranci glede omenjenih pobud jasno izrazili svoje mnenje. Od polovice anketirancev jih je 35 odstotkov izrazilo željo po ohranitvi dvojnega državljanstva, 15 odstotkov pa bi se strinjalo z odpravo dvojnega državljanstva. Primerjava po posameznih etničnih skupinah pokaže večjo željo po ohranitvi dvojnega državljanstva pri Hrvatih (52,9 odstotka), pri skupini »drugi« (52,3 odstotka), malce nadpovprečno zanimanje pa je izraženo tudi pri Bošnjakih in Muslimanih (39,3 odstotka) (Medved 2005: 476). Odgovori se med spoloma bistveno ne razlikujejo, prav tako je sorazmerna porazdelitev tudi v primeru starostnih skupin, kjer sta nekoliko bolj naklonjena dvojnemu državljanstvu mlajša in srednja starostna skupina (36,4 odstotka oziroma 36,2 odstotka), nekoliko manj pa starejša starostna skupina (35,3 odstotka) (ibidem). Glede na znanje in obveščenost, ki ga je vprašanje zahtevalo, ohranitev dvojnega državljanstva pričakovano podpirajo tisti z najvišjo formalno izobrazbo, najmanj pa tisti z najnižjo izobrazbo (ibidem). Prav tako pričakovana je tudi večja podpora dvojnemu državljanstvu med tistimi, ki so se v Slovenijo priselili (36,9 odstotka), kot med tistimi, ki v Sloveniji živijo že od rojstva (32,7 odstotka). Slika 2: Prikaz preference anketirancev o ohranitvi državljanstva (izraženo v odstotkih) slovensko držav, držav naslednic ne vem oba drugo imam samo slovensko držav. b.o. Vir: Medved (2005:479) ■4,6°/ s 1.6% 32.2 % —I 7 1 % 115. 364.7 % 10 20 30 40 50 60 70 Zanimiva je tudi analiza odgovorov na vprašanje, katero državljanstvo bi želeli ohranili, če bi med državami naslednicami Jugoslavije prišlo do skupnega dogovora o odpravi dvojnega državljanstva. Kot je razvidno iz spodnje tabele, bi se v takem primeru kar 65 odstotkov vseh anketiranih odločilo za ohranitev slovenskega državljanstva. Analiza odgovorov glede na etnično sestavo anketirancev pokaže največjo odločnost za slovensko državljanstvo pri anketirancih slovenske etnične opredelitve in neopredeljenimi (več kot 70 odstotkov), sledijo jim Hrvati, Bošnjaki in Muslimani ter anketiranci drugih etničnih opredelitev (okoli 63 odstotkov), najmanj zanimanja za slovensko državljanstvo pa so z manj kot 60 odstotki pokazali Srbi in osebe neznane etnične opredelitve (Medved 2005: 480). Kot že pri prejšnjem vprašanju tudi tu spol ni imel bistvenega vpliva na odgovore, prav tako pa bistvenih razlik ni mogoče zaslediti pri starostnih skupinah - najbolj bi se za slovensko državljanstvo odločali starejši od 51 let (68 odstotkov), najmanj zanimanja pa so pokazali stari med 31 in 50 let (62,1 odstotka) (Medved 2005: 481). Želja po ohranitvi slovenskega državljanstva pada sorazmerno z višjo izobrazbo - zanj bi se odločilo 68 odstotkov anketirancev z najnižjo osnovnošolsko izobrazbo in okrog 58 odstotkov anketirancev s končano višjo šolo ali fakulteto (Medved 2005: 482). Na željo po ohranitvi slovenskega državljanstva je vplivala tudi dolžina bivanja v Sloveniji, saj je bila želja malce manj močna med tistimi anketiranci, ki bivajo v Sloveniji od rojstva (60,9 odstotka), kot med tistimi, ki so se v Slovenijo priselili (65,9 odstotka) (Medved 2005: 483). Medved (2005: 483) v zaključnem poročilu raziskave zaključi analizo obeh zgornjih vprašanj z ugotovitvijo, da proučevani populaciji toleriranje dvojnega državljanstva ustreza, saj ji med drugim omogoča ohranjanje stikov z državo njihovega izvora oziroma izvora njihovih staršev. ZAKLJUČEK Dvojno državljanstvo je bilo od povojnega obdobja pa vse do začetka devetdesetih let tako na teoretični kot praktični ravni označeno kot nezaželen družbeni pojav, saj je bil z domnevnim spodkopavanjem premise o ekskluzivnosti nacionalne lojalnosti anomalija v obstoječem mednarodnem sistemu nacionalnih držav. Nadalje naj bi dvojno državljanstvo pomenilo resno grožnjo mednarodni stabilnosti in nacionalni varnosti držav, kjer so dvojni državljani predstavljali večji delež celotne populacije, saj so se med njimi domnevno skrivali tudi obveščevalni agenti. Tudi obtožbe o su-periornosti položaja, ki omogoča izkoriščanje državljanskih pravic v dveh državah, niso bile redke. Če bi temu prišteli še vse potencialne težave v vsakdanjem življenju, ki so izhajale iz kolizije nacionalnih zakonodaj, je bil edini logični zaključek, da je treba dvojno državljanstvo omejiti in postopoma dokončno odpraviti. Vendar se v vseh desetletjih, ko je dvojno državljanstvo sedelo na zatožni klopi, nobena med predvidenimi grožnjami ni uresničila, pa tudi druge skrbi so se izkazale za pretirane. V luči teh spoznanj se je razvil bolj toleranten in sprejemljivejši odnos do dvojnega državljanstva, poudarjati pa se je začelo tudi pozitivne učinke tega fenomena. Med izpostavljenimi prednostmi dvojnega državljanstva je domnevno spodbudna vloga v procesu integracije imigrantov v družbo sprejema, v okviru katerega ima dvojno državljanstvo dve pomembni vlogi: bil naj bi med ključnimi dejavniki pri odločitvi za naturalizacijo v državi sprejema, poleg tega pa naj bi predvidoma spodbudno delovalo tudi v celotnem procesu integracije. Akademska spoznanja o tovrstni vlogi dvojnega državljanstva so zaradi kratke zgodovine preučevanja sicer še skopa in ne zajemajo vse področij integracijskega procesa, vendar so lahko kljub temu pomembno vodilo državam pri oblikovanju njihovih politik glede dvojnega državljanstva. Marsikatera evropska država se je že naslonila na tovrstna nova spoznanja in ustrezno oblikovala bolj tolerantno politiko do dvojnega državljanstva, poleg tega pa je dvojnemu državljanstvu namenila pomembno vlogo v svoji integracijski politiki. Slovenija na tem področju zaenkrat še ni zgodba o uspehu. Toleranten odnos do dvojnega državljanstva in njegove vloge v integracijskem procesu imigrantov neslovenskega porekla je pokazala le med osamosvajanjem slovenske države, ko je državljanom nekdanjih jugoslovanskih republik liberalno ponudila pridobitev slovenskega državljanstva ob relativno ugodnih pogojih in hkratni ohranitvi izvornega državljanstva. Dandanes smo priča ravno nasprotnemu trendu, saj je slovenska država zelo restriktivna glede dopuščanja dvojnega državljanstva pri imigrantih in skoraj ne priznava odstopanj od načela odpovedi prejšnjemu državljanstvu. Takšna obravnava pa ne velja za osebe slovenskega porekla, ki se jim podeljuje določene državljanske pravice tudi v primerih, ko osebe nimajo slovenskega državljanstva (status Slovenca brez slovenskega državljanstva). Nekateri avtorji (npr. Faist, Ger-des in Rieple 2004: 921) sicer ugotavljajo, da je za mnoge države značilno, da so bolj tolerantne do dvojnega državljanstva svojih državljanov, ki živijo v tujini, kot pa do dvojnega državljanstva imigrantov na njihovem teritoriju. Vendar pa diskriminator-ne obravnave imigrantov neslovenskega porekla v primerjavi z obravnavo oseb slovenskega porekla ni mogoče upravičiti le »z nacionalnim interesom, da se Slovenci iz tujine vrnejo v domovino«, kot je to trdila nekdanja uslužbenka Ministrstva za notranje zadeve Alenka Mesojedec Pervinšek (1997: 14). Takšna politika je pravzaprav paradoksalna in kontradiktorna, saj spodbuja dvojno državljanstvo kot dejavnik integracijskega procesa le pri osebah slovenskega porekla, ki praviloma zaradi znanja slovenskega jezika in razvejane socialne mreže sorodnikov in družinskih prijateljev nimajo toliko težav pri vključevanju v družbo sprejema, kot jih imajo imigranti, ki prihajajo iz kulturno in jezikovno bolj različnih družb (npr. imigranti iz Azije in Afrike). Slovenija bi morala na podlagi novih akademskih spoznanj o dvojnem državljanstvu ponovno opredeliti vlogo, ki jo v svoji državljanski in integracijski politiki namenja dvojnemu državljanstvu. Oblikovati bi morala bolj tolerantno politiko do dvojnega državljanstva tudi v primeru imigrantov neslovenskega porekla, ker bi to olajšalo njihove odločitve za pridobitev slovenskega državljanstva ter istočasno omogočilo njihovo celovito (tudi politično) integracijo v slovensko družbo. LITERATURA Sekundarni viri Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer ur. (2000) From Migrants to Citizens: Membership in a Changing World. Washington D.C.: Carnegie Endowment for International Peace. Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer ur. (2001a) Citizenship Today: Global Perspectives and Practices. Washington D. C.: Carnegie Endowment for International Peace. Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer (2001b) Plural Nationality: Facing the Future in a Migratory World. V Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer (ur.) Citizenship Today: Global Perspectives and Practices, 63-88. Washington D.C.: Carnegie Endowment for International Peace. Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer (2002) Citizenship Policies for an Age of Migration. Washington D. C.: Carnegie Endowment for International Peace. Bar-Yaacov, Nissim (1961) Dual Nationality. London: Stevens & Sons Limited. Bäsch, Linda, Nina Click Schiller in Cristina Szanton Blanc (1994) Nations Unbound: Transnational Projects, Postcolonial Predicaments and Deterritorialized Nation-States. Langhorne: Gordon and Breach. Bauböck, Rainer (1994) Transnational Citizenship: Membership and Rights in International Migration. Aldershot: Edward Elgar. Bloemrad, Irene (2004) Who Claims Dual Citizenship? The Limits of Postnationa-lism, the Possibilities of Transnationalism and the Persistence of Traditional Citizenship. The International Migration Review 38(2), 389-426. Bosniak, Linda (2001) Denationalizing Citizenship. V Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer (ur.) Citizenship Today: Global Perspectives and Practices, 237-52. Washington D. C.: Carnegie Endowment for International Peace. Bratož, Nataša in drugi (2004) Problematika »izbrisanih« v letnih poročilih varuha. Posebno poročilo. Ljubljana: Urad varuha človekovih pravic Republike Slovenije, http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/posebna_porocila/ pp-izbrisani-junij2004.vsebina.pdf (16. 10. 2007). Brubaker, William Rogers (1996) Citizenship and Nationhood in France and Germany. Cambridge (Massachusetts) in London: Harvard University Press. Chavi Keeney, Nana (2007) With Strict Policies in Place, Dutch Discourse on Integration Becomes More Inclusive, http://www.migrationinformation.org/Feature/dis-play.cfm?ID=596 (14. 10. 2007). Dedič, Jasminka (2003) Diskriminacija v postopkih pridobivanja slovenskega državljanstva. V Dedič, Jasminka, Vlasta Jalušič in Jelka Zorn Izbrisani: Organizirana nedolžnost in politike izključevanja, 23-84. Ljubljana: Mirovni inštitut. Dolenc, Danilo (2005). Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po II. svetovni vojni. V Komac, Miran in Mojca Medvešek (ur.) Percepcije slovenske integracijske politike, 37-88. Zaključno poročilo projekta. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Faist, Thomas, Jürgen Gerdes in Beate Rieple (2004) Dual Citizenship as a Path-Dependent Process. The International Migration Review 38(3), 913-44. Feldblum, Miriam (2000) Managing Membership: New Trends in Citizenship and Nationality Policy. V Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer (ur.) From Migrants to Citizens: Membership in a Changing World, 475-99. Washington D. C.: Carnegie Endowment for International Peace. Geč-Korošec, Miroslava (1986) Dvojno državljanstvo. Večer 24. 3: 6. Hailbronner, Kay (2002) Germany's Citizenship Law under Immigration Pressure. V Hansen, Randall in Patrick Weil (ur.) Dual Nationality, Social Rights and Federal Citizenship in the U. S. and Europe, 121-35. New York in Oxford: Berghahn Books. Hammar, Tomas (1989) State, Nation, and Dual Citizenship. V William Rogers Bru-baker (ur.) Immigration and the Politics of Citizenship in Europe and North America, 81-95. Lanham: University Press of America. Hammar, Tomas (1990) Democracy and the Nation State: Aliens, Denizens and Citizens in a World of International Migration. Aldershot: Avebury. Hansen, Randall in Patrick Weil (2002) Dual Citizenship in a Changed World: Immigration, Gender and Social Rights. V Hansen, Randall in Patrick Weil (ur.) Dual Nationality, Social Rights and Federal Citizenship in the U. S. and Europe, 1-15. New York in Oxford: Berghahn Books. Jacobson, David (1996) Rights across Borders: Immigration and the Decline of Citizenship. Baltimore in London: John Hopkins University Press. Joppke, Christian (2001) The Evolution of Alien Rights in the United States, Germany and the European Union. V Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer (ur.) Citizenship Today: Global Perspectives and Practices, 36 -62. Washington D. C.: Carnegie Endowment for International Peace. Klusmeyer, Douglas (2001) Introduction. V Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer (ur.) Citizenship Today: Global Perspectives and Practices, 1-14. Washington: Carnegie Endowment for International Peace. Kojanec, Giovanni (2000) Multiple Nationality. V Trends and Developments in National and International Law on Nationality, 1®' European Conference on Nationality, Strasbourg, 18.-19. oktober 1999, 35-47, http://www.coe.int/t/e/ legal_affairs/legal_cooperation/foreigners_and_citizens/nationality/confer-ences/Conference%201%20(1999)Proceedings.pdf (14.10. 2007). Komac, Miran (1997) Srbska skupnost v Sloveniji (statistična slika). Razprave in gradivo 32, 73-115. Končina, Nada (1992) Dvojno državljanstvo. Pravna praksa 11(25), 11-2. Končina, Nada (1993) Zakon o državljanstvu Republike Slovenije s komentarjem. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. Koslowski, Rey (2000) Migrants and Citizens: Demographic Change in the European State System. Ithaca in London: Cornell University Press. Marshall, T. H. (1950) Citizenship and Social Class and Other Essays. Cambridge: Cambridge University Press. Martin, David A. (2002) New Rules for Dual Nationality. V Hansen, Randall in Patrick Weil (ur.) Dual Nationality, Social Rights and Federal Citizenship in the U. S. and Europe, 34-60. New York in Oxford: Berghahn Books. Martiniello, Marco (2000) Citizenship of the European Union. V Aleinikoff, T. Alexander in Douglas Klusmeyer (ur.) From Migrants to Citizens: Membership in a Changing World, 342-80. Washington D. C.: Carnegie Endowment for International Peace. Medved, Felicita (2002) Volilna pravica tujcev s stalnim prebivališčem kot prispevek integraciji in lokalni samoupravi. Razprave in gradivo 40, 22-39. Medved, Felicita (2005) Politična integracija, državljanstvo, politična participacija in reprezentacija. V Komac, Miran in Mojca Medvešek (ur.) Percepcije slovenske integracijske politike. Zaključno poročilo projekta, 453-557. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Medved, Felicita (2007) From civic to ethnic community? The evolution of Slovenian citizenship. V Bauböck, Rainer, Bernhard Perchinig in Wiebke Sievers (ur.) Citizenship Policies in the New Europe, 213-242. Amsterdam: Amsterdam University Press. Mesojedec Pervinšek, Alenka (1997) Predpisi o državljanih in tujcih z uvodnimi pojasnili. Ljubljana: CZ Uradni list Republike Slovenije. Mesojedec Pervinšek, Alenka (1999). Učinek mednarodnega prava v notranjem pravu Republike Slovenije na področju državljanstva. V Slovensko javno pravo na prehodu v novo tisočle^e; V. Dnevi javnega prava, Porotorož, 7.-9. junij 1999, 647-61. Ljubljana: Inštitut za javno upravo. Migrant Integration Policy Index, http://www.integrationindex.eu/ (5. 11. 2007). Morje Howard, Marc (2005) Variation in Dual Citizenship Policies in the Countries of the EU. International Migration Review 39(3), 697-720. Schuck, Peter H. (2002) Plural Citizenships. V Hansen, Randall in Patrick Weil (ur.) Dual Nationality, Social Rights and Federal Citizenship in the U. S. and Europe, 61-99. New York in Oxford: Berghahn Books. Soysal, Yasemin Nuhoülu (1994) Limits of Citizenship: Migrants and Postnational Membership in Europe. Chicago in London: The University of Chicago Press. Soysal, Yasemin Nuhoülu (1996) Changing Citizenship in Europe: Remarks on Postnational Membership and the National State. V Cesarani, David in Mary Fullbrook (ur.) Citizenship, Nationality and Migration in Europe, 17-29. London in New York: Routledge. Spiro, Peter J. (2002) Embracing Dual Nationality. V Hansen, Randall in Patrick Weil (ur.) Dual Nationality, Social Rights and Federal Citizenship in the U. S. and Europe, 19-33. New York in Oxford: Berghahn Books. United Nations Organisation (2006) Trends in Total Migrant Stock: The 2005 Revision. Population Division of the Department of Economic and Social Affairs of the United Nations Secretariat, POP/DB/MIG/Rev.2005, http://esa.un. org/ migration/index.asp?panel=l (10. 10. 2007). van Steenbergen, Bart ur. (1994) The Condition of Citizenship. London: Sage Publications. Primarni viri: Act on Amending and Supplementing the Act on Citizenship of the Former Yugoslav Republic of Macedonia, Official Gazette of the Republic of Macedonia, 8(LX), 23. februar 2004, http://www.legislationline.org/legislation.php?tid= ll&lid= 6265 (25.11.2007). Act on Citizenship of the Former Yugoslav Republic of Macedonia, Official Gazette of the Republic of Macedonia, 3. november 1992, http://www.legislationline. org/legislation.php?tid=ll&lid=2197 (25.11. 2007) Dodatni protokol h Konvenciji o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva in o vojaških obveznostih v primerih večkratnega državljanstva {Additional Protocol to the the Convention on the Reduction of Cases of Multiple Nationality and Military Obligations in Cases of Multiple Nationality), Strasbourg, 24. november 1977, V veljavi od 17. oktobra 1983, http://conventions.coe.int/Treaty /en/Treaties/Html/096.htm (14. 10. 2007). Drugi protokol, ki dopolnjuje Konvencijo o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva in o vojaških obveznostih v primerih večkratnega državljanstva {Second Protocol amending the Convention on the Reduction of Cases of Multiple Nationality and Military Obligations in Cases of Multiple Nationality), Strasbourg, 2. februar 1993, v veljavi od 24. marca 1995, http://conventions.coe. int/Treaty/en/Treaties/Html/096.htm (14. 10. 2007). Evropska konvencija o državljanstvu {European Convention on Nationality); Strasbourg, 6. november 1997, v veljavi od 1. marca 2000, http://conventions. coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/166.htm (14. 10. 2007). Izjava o dobrih namenih. Ur. 1. RS, št. 44/90-1. Konvencija o določenih vprašanjih, povezanih s konfliktom državljanskih zakonov {Convention on Certain Questions Relating to the Conflict of Nationality Laws), Haag, 12. april 1930, v veljavi od 1. julija 1937, http://www.legislationli-ne.org/legislation.php?tid=ll&lid=5572 (12.10. 2007). Konvencija o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva in o vojaških obveznostih v primerih večkratnega državljanstva {Convention on Reduction of Cases of Multiple Nationality and on Military Obligations in Cases of Multiple Nationality), Strasbourg, 6. maj 1963, v veljavi od 28. marca 1968, http:// Conventions.coe.int/treaty/en/Treaties/Html/043.htm (14. 10. 2007). Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-266/95 z dne 20. novembra 1995; Ur 1. RS, št. 69/95 z dne 1. decembra 1995. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-284/94 z dne 4. februarja 1999; Ur 1. RS, št. 14/99 z dne 12. marca 1999. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-60/97, z dne 15. julija 1999 (OdlUS VIII/2). Pogodba o Evropski uniji {Treaty of European Union), Maastricht, 7. februar 1992, v veljavi od 1. novembra 1993. Uradni slovenski prevod objavljen v Ur. 1. RS, št. 27/04 z dne 23. marca 2004, http://www.uradni-list.si/priloge/RS_-2004-027-00024-MP~P014-0000.PDF (10. 10. 2007). Predlog za izdajo zakona o preprečevanju dvojnega državljanstva s tezami. Poročevalec DZ, XIX (20), 13. julij 1993. Predlog zakona o odpravi dvojnega državljanstva. Poročevalec DZ, XIX (33), 13. oktober 1993. Predlog zakona o reviziji državljanstva Republike Slovenije, Poročevalec DZ, XX (22), 2. junij 1994. Predlog zakona o odvzemu državljanstev Republike Slovenije, pridobljenih na osnovi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 1/91-1 in 30/91-1). Poročevalec DZ, XX (34), 16. september 1994. Predlog zakona za odpravo dvojnega državljanstva. Poročevalec DZ, XX (33), 14. september 1994. Protokol, ki dopolnjuje Konvencijo o zmanjšanju primerov večkratnega državljanstva in o vojašldh obveznostih v primerih večkratnega državljanstva (Protocol amending the Convention on the Reduction of Cases of Multiple Nationality and Military Obligations in Cases of Multiple Nationality), Strasbourg 24. november 1977, V veljavi od 8. septembra 1978, http://conventions.coe.int/Treaty/en/ Treaties/Html/095.htm (14. 10. 2007). Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. Ur. 1. RS, št. 51/2007 z dne 8. junija 2007 Uredba o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu. Ur. 1. RS, št. 41/2007 z dne 11. maja 2007 Ustava Republike Slovenije, Ur. 1. RS, št. 33/1991 z dne 28. decembra 1991. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. 1. RS, št. 1/91-1 z dne 25. junija 1991. Zakon o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije, Ur. 1. RS, št. 30/91-I z dne 14. decembra 1991. Zakon o državljanstvu Bosne i Hercegovine, Službeni glasnik BiH, št. 13/99 z dne 26. avgusta 1999. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Ur. 1. RS, št. 1/91-1 z dne 25. junija 1991. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije - uradno prečiščeno besedilo /ZDRS-UPB2/, Ur. 1. RS, št. 24/2007 z dne 20. marca 2007 Zakon o državljanstvu Republike Srbije, Službeni glasnik Republike Srbije, št. 135/04 z dne 21. decembra 2004. Zakon o hrvatskom državljanstvu. Narodne novine, št. 53/91 z dne 8. oktobra 1991. Zakon o izmenama i dopunama zakona o državljanstvu Republike Srbije, Službeni glasnik Republike Srbije, št. 90/07 z dne 24. septembra 2007 Zakon o izmjenama i dopunama zakona o hrvatskom državljanstvu. Narodne novine, št. 28/92. Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Ur. 1. RS, št. 43/2006 z dne 21. aprila 2006. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije /ZDRS-Č/, Ur 1. RS, št. 96/2002 z dne 14. novembra 2002. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalnih volitvah. Ur. 1. RS, št. 51/02 z dne 11. junija 2002. Zakon o tujcih. Ur. 1. RS, št. 1/91-1 z dne 25. junija 1991. UVOD Kulturna oziroma etnična raznovrstnost je dejstvo življenja. V sodobnih razmerah se v posameznih družbah, tudi zaradi globalizacije, na eni strani povečuje kulturna oziroma etnična raznovrstnost, na drugi strani pa želja in namera posameznikov ter skupnosti po ohranjanju svojih specifičnih kulturnih oziroma etničnih značilnosti.^ Vse etnične skupnosti in njihovi pripadniki, ki živijo na nekem ozemlju, so na tak ali drugačen način soustvarjalci identitete prostora in jim zato mora biti priznano solastništvo kulturne dediščine tega ozemlja.^ Spoštovanje in sprejemanje različnih kultur oziroma etničnosti, izmenjava etničnih in kulturnih elementov, ki dejansko bogatijo življenja vseh prebivalcev, mora biti vrednoteno kot prednost in ne pomanjkljivost družbe. Takšne okoliščine so prvi pogoj za razvoj trdne in kohezivne družbe. Pri čemer pa ni dovolj, da je razvoj večkulturnosti konsenz, sprejet na politični ravni, bolj kot to je pomembno in potrebno, da je večkulturnost oziroma etnična raznolikost obravnavana kot vrednota ter prednostni potencial družbe v vsakdanjem življenju oziroma med ljudmi. Pogosteje kot enakopravni pripadniki družbe, so priseljenci, njihovi potomci in pripadniki posameznih etničnih manjšin v družbi obravnavani kot tvorci problemov, kot potencialna grožnja obstoječim kulturnim normam, narodni identiteti in suverenosti države, kot konkurenca na trgu delovne sile, kot posamezniki, katerih lojalnost državi je sumljiva. Ideja, da je integracija dvosmerni proces, ki ne pomeni samo prilagajanja priseljenskih populacij, temveč tudi aktivno vlogo večinskega naroda ter družbe sprejemnice v smislu sprejemanja priseljencev, pa je še vedno mnogim tuja in nesprejemljiva. V sodobnih družbah je v devetdesetih letih zaznan porast ksenofobije, nestrpnosti in diskriminacije (Baumgartl in Favell 1995). Izrazi etnične nestrpnosti in nasilje, ki ju zasledimo v nekaterih medijih ali drugih področjih življenja, naraščanje popularnosti ekstremnih desničarskih strank in majhno število priseljencev ali pripadnikov manjšinskih etničnih skupnosti, ki zasedajo pomembne družbene položaje, ki s seboj prinašajo politično ali ekonomsko moč, je vse prej kot pot, ki bi nas pripeljala k družbi enakih možnosti oziroma k družbeni koheziji. Takšni negativni pojavi onemogočajo priseljencem, da bi s svojim znanjem in sposobnostmi v polni meri prispevali k razvoju družbe, hkrati pa tudi družba ne more izkoristiti potencialov priseljenske populacije. Dejansko se morata zgoditi dva procesa, priseljenci se morajo prilagoditi življenju v državi sprejemnici, večinski narod pa mora sprejeti priseljence kot enakopravne pripadnike družbe. In kadar se ne prvi in ne drugi proces ne uresničita v dovolj- Kulturno in etnično pluralne družbe pa niso samo značilnost sodobnosti. Družbe tudi v preteklosti niso bile kulturno in etnično homogene. Bil pa je v preteklosti, dosti bolj kot v sedanjosti, razširjen mit o homogeni družbi, ki je močno opredeljeval percepcije prebivalcev in politike družb oziroma držav. Medtem ko je kulturna raznolikost večinskega naroda obravnavana kot vrednota, ki jo je treba ohranjati, se za priseljence pogosto pričakuje, da se bodo asimilirali, prilagodili dominantni kulturi ter odrekli elementom lastne prinesene kulture. sni meri, se kaj hitro razvije nestrpnost, etnična distanca,^ diskriminacija,^ s tem pa posledično pogoji za oblikovanje neenakih možnosti priseljenske populacije. Namen tega prispevka ni v ugotavljanju, v kolikšnem obsegu pojavi diskriminacije dejansko obstajajo, osredotočili se bomo na dvoje: kakšna so na eni strani stališča večinskega naroda do priseljencev in kakšna so stališča priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije in njihovih potomcev o pojavih nestrpnosti in diskriminacije v slovenski družbi. Na žalost ni prav veliko novejših empiričnih podatkov oziroma raziskav, ki bi ponazarjale stališča večinskega naroda do priseljencev. Za proučevanje stališč večinskega naroda smo uporabili nekatere empirične podatke, zbrane v raziskavah Slovenskega javnega mnenja (SJM) Fakultete za družbene vede. Empirične podatke o tem, kako priseljenci in potomci priseljencev občutijo pojave diskriminacije ter nestrpnosti, smo zbrali v raziskavah Percepcije slovenske integracijske politike (PSIP) in Družbena vključenost/izključenost potomcev priseljencev v Sloveniji.^ S pomočjo vprašalnika in osebnih intervjujev smo jih spraševali o njihovem zadovoljstvu z življenjem v Sloveniji, o tem ali je pojavov nestrpnosti v Sloveniji več ali manj kot pred osamosvojitvijo, o njihovih strategijah prilagajanja (sprememba imena, prikrivanje etnične pripadnosti), na katerih področjih vsakdanjega življenja se srečujejo s pojavi nestrpnosti, s kakšnimi oblikami nestrpnosti se soočajo in kakšna je etnična struktura njihovih prijateljskih vezi. Preden analiziramo mnenja in percepcije prebivalcev o obstoju etnične distance in pojavih nestrpnosti v vsakdanjem življenju, poglejmo, kako je to področje opredeljeno v slovenski ustavi in zakonodaji. Nizka družbena distanca obstaja med posamezniki ali skupnostmi takrat, kadar je med njimi vzpostavljena družbena interakcija, kadar živijo v skupnem okolju, kadar se med seboj družijo, se med seboj poročajo, prijateljujejo, imajo sorodnike v drugi »skupini« ali pa samo odobravajo prisotnost drugih. O visoki družbeni distanci govorimo takrat, ko teh odnosov ni, oziroma kadar med njimi ni vzpostavljenih relativno konstantnih stikov (McFarland in Brown 1973). Pojave etnične nestrpnosti, etnične distance, ki vodijo do diskriminacije, tudi kadar gre za namerno in zavestno oziroma neposredno diskriminatorno delovanje, je težko identificirati, saj so pogosto subtilni in skriti. Še težje je identificirati nenamerno, neposredno ali institucionalno diskriminacijo. Za opredelitev procesov, ki povzročajo neenako obravnavo in lahko vodijo do družbene izključenosti posameznikov zaradi njihove etnične pripadnosti, je potrebno kompleksno raziskovanje, ki vključuje različne metode in pristope. V Veliki Britaniji je bilo izvedenih kar nekaj raziskav (Daniel 1968, Smith 1977, Brown in Gray 1985), ki so se ukvarjale s proučevanjem razširjenosti diskriminacije na različnih področjih vsakdanjega življenja. Daniel (1968) je izvedel serijo eksperimentov, v katerih so posamezniki (nebeli priseljenci, beli priseljenci in pripadniki večinskega naroda) v kontroliranih okoliščinah, z enakimi karakteristikami (spol, starost, izobrazba) sodelovali v razgovorih za delo, iskali stanovanje ali pa so prijavili za določno komercialno storitev. Eksperimenti so pokazali obstoj rasne diskriminacije v Veliki Britaniji, pri čemer so bili najbolj diskriminirani nebeli priseljenci. Podobni raziskavi, izvedeni nekaj let pozneje, v sedemdesetih (Smith 1977) in osemdesetih (Brown in Gray 1985), v tem časovnem obdobju nista pokazali rasti diskriminacije. V devetdesetih letih je Policy Studies Institute (1994) izvedel nekoliko drugačno raziskavo o diskriminaciji, in sicer s pomočjo preučevanja stališč in mnenj prebivalstva. Pokazalo se je, da veliko večji delež ljudi verjame v obstoj diskriminacije, kot pa diskriminacijo dejansko občuti. Raziskava je še pokazala porast diskriminacije v percepcijah ljudi. Ali je diskriminacije zares vedno več ali pa se o tem samo več govori in se ljudje zaradi tega pojavov diskriminacije bolj zavedajo, je seveda drugo vprašanje (Pilkington 2003: 43-44). Odgovora na zastavljena vprašanja smo iskali pri projektu Družbena vključenost/izključenost potomcev priseljencev v Sloveniji (2005-2007), vodja projekta dr. Miran Komac, sodelavka dr. Mojca Med-vešek, financer ARRS. MEHANIZMI ODPRAVLJANJA DISKRIMINACIJE V SLOVENSKI ZAKONODAJI Med prioritetne naloge slovenske države naj bi sodila tudi izgradnja modelov vključevanja priseljencev in njihovih potomcev v slovensko družbo ter mehanizmov odpravljanja vseh oblik diskriminacije. Na področju oblikovanja pravnega okvirja za odpravo ali preprečevanje diskriminacije je slovenska država že marsikaj postorila, toda rezultati novejših raziskav kažejo,'' da priseljenci in njihovi potomci zaradi svoje etnične pripadnosti na mnogih življenjskih področjih še vedno zaznavajo neenako obravnavo. Kar nekaj členov slovenske ustave je posvečeno zagotavljanju enakih možnosti. Na primer 13. člen ustave, ki določa: »Tujci imajo v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije,« in 14. člen, v katerem je zapisano: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« 22. člen opredeljuje enako varstvo pravic vseh oseb v postopku pred državnimi organi: »Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.« Enak dostop do zaposlitve je opredeljen v 49. členu: »Zagotovljena je svoboda dela. Vsakdo prosto izbira zaposlitev. Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Prisilno delo je prepovedano.« Poleg tega je v 63. členu zapisano, da je protiustavno »vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.« Ob vsem tem 16. člen ustave, ki govori o začasni razveljavitvi in omejitvi pravic, pravi: S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini. Določba prejšnjega odstavka ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu. Na primer projekti Percepcije slovenske integracijske politike 1, 2002-2004 (INV), Percepcije slovenske integracijske politike II, 2004-2006 (INV), Simulacija priseljevanja v ljubljansko urbano regijo. Analiza etnične strukture (sestave) prebivalstva Mestne občine Ljubljana, 2004-2005 (INV). Ustava določa tudi institut Varuha človekovih pravic/ ki se ukvarja s pojavi razlikovanja in nestrpnostjo. Poleg ustavnih določb, ki prepovedujejo med drugimi tudi etnično diskriminacijo, je potrebno sprejetje še drugih antidiskriminacijskih določb v zakonodaji. V slovenski zakonodaji so antidiskriminacijske določbe vključene na primer v Zakon o varstvu javnega reda in miru (Ur. 1. RS 70/06), ki določa ravnanja, ki pomenijo kršitev javnega reda in miru na javnem kraju ali v zasebnem prostoru ter sankcije za taka ravnanja. Ena njegovih določb (20. člen, vzbujanje nestrpnosti) pravi, da se nekatere vrste vedenja (nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje, poškodovanje uradnega napisa, oznake ali odločbe, vključno z uničevanjem uradnih simbolov, pisanje po objektih ali uničevanje državnih simbolov) strožje kaznujejo, če so med drugim storjene z namenom razpihovanja nacionalne, rasne, etnične ali verske, politične nestrpnosti. Prepoved razlikovanja® in razpihovanje rasnega sovraštva® ter ustrezne kazni so zapisane tudi v Kazenskem zakoniku. V skladu z uresničevanjem direktiv Evropske unije^" je Državni zbor Republike Slovenije leta 2004 sprejel Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Ur. 1. RS, št. 50/04, št. 61/07), ki obravnava razlikovanja na podlagi različnih okoliščin (tudi na podlagi nacionalnega, rasnega ali etničnega porekla, jezika in verskega prepričanja) na številnih področjih, kot so zaposlovanje, delovna razmerja, članstvo v sindikatih in interesnih združenjih, izobraževanje, socialno varstvo ter dostop do in zagotavljanje blaga in storitev. Zakon prepoveduje neposredno in posredno razlikovanje, viktimizacijo in nadlegovanje ter predvideva vzpostavitev dveh organov, ki Podlago za ustanovitev institucije Varuha človekovih pravic (ombudsmana) v Republiki Sloveniji daje ustava Republike Slovenije, v kateri 159. člen določa, da se ustanovi ombudsman za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. 141. člen (Kršitev enakopravnosti): (1) Kdor zaradi razlike v narodnosti, rasi, barvi, veroizpovedi, etnični pripadnosti, spolu, jeziku, političnem ali drugačnem prepričanju, spolni usmerjenosti, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali kakšni drugi okoliščini prikrajša koga za katero izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki so priznane od mednarodne skupnosti ali določene z ustavo ali zakonom, ali mu takšno pravico ali svoboščino omeji, ali kdor na podlagi takšnega razlikovanja komu da kakšno posebno pravico ali ugodnost, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. (2) Enako se kaznuje, kdor preganja posameznika ali organizacijo zaradi njihovega zavzemanja za enakopravnost ljudi. (3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do treh let {Ur. I RS, št. 95/04). 300. člen (Zbujanje sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti): (1) Kdor izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo, ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti, ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava ali zagovarja genocid, se kaznuje z zaporom do dveh let. (2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, s sramotitvijo narodnostnih, etničnih ali verskih simbolov, s poškodovanjem tujih stvari, z oskrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do petih let. (3) Material in predmeti, ki nosijo sporočila iz prvega odstavka tega člena, kot tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči {Ur. 1. RS, št. 95/04). Direktiva Sveta 2000/43/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost in Direktiva Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. spremljata njegovo izvajanje: Vladnega sveta za izvajanje načela enakega obravnavanja^^ in Zagovornika načela enakega obravnavanja.^^ Ne glede na to, da obstajajo različne možnosti in različni kanali, po katerih lahko potencialno oškodovani posamezniki posredujejo neenako obravnavo zaradi njihove etnične pripadnosti, ki so jo doživeli, je takšnih prijav na primer pri varuhu človekovih pravic, pri zagovorniku načela enakega obravnavanja^^ ali celo kazenskih ovadb oziroma obtožb,^^ dejansko v Sloveniji izredno malo.^^ 13 15 V 9. členu (Svet Vlade za uresničevanje načela enakega obravnavanja) Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja je opredeljeno: (1) Za spremljanje in ocenjevanje položaja posameznih družbenih skupin z vidika uresničevanja načela enakega obravnavanja Vlada kot svoje strokovno in posvetovalno telo ustanovi Svet za uresničevanje načela enakega obravnavanja (v nadaljnjem besedilu: Svet). (2) Svet pri opravljanju svojih nalog sodeluje s pristojnimi državnimi organi in drugimi institucijami na področju enakega obravnavanja oseb in preprečevanja diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin. - V svetu je 24 članic in članov ministrstev in vladnih služb, narodnostnih manjšin, nevladnih organizacij in strokovnih institucij. Organ zagovornika načela enakega obravnavanja je ustanovljen v okviru Vladnega urada za enake možnosti in je pristojen za zagotavljanje pomoči žrtvam razlikovanja glede različne okoliščine. Iz Poročila o delu zagovornice enakih možnosti žensk in moških ter zagovornice načela enakosti za leto 2005 je razbrati, da je bilo vloženih šest pobud zaradi diskriminacije in nadlegovanja na podlagi narodnosti, državljanstva in domicila. (Poročilo o delu zagovornice enakih možnosti žensk in moških ter zagovornice načela enakosti za leto 2005, http://www.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/za-govornica_porocilo2005.pdf (15. 11. 2007). Ugotovitev o majhnem številu kazenskih ovadb in obtožb je zapisana v European Commission against Racism and Intolerance, Third Report on Slovenia, 30. junij 2006, European Commission against Racism and Intolerance in tudi v Report on Racism and Xenophobia in the Member States of the EU (2007) European Union Ageny for Fundamental Rights, http://fra.europa.eu/fra/material/ pub/racism/report_racism_0807_en.pdf (15. 11. 2007). V slednjem je zapisano, da je Policija v letu 2005 podala pet kazenskih ovadb, v letu 2006 pa naj bi bili obravnavani trije primeri kriminalnih obtožb kršitve razpihovanja sovraštva na rasni, etnični ali verski osnovi, Report on Racism and Xenophobia in the Member States of the EU (2007) European Union Ageny for Fundamental Rights, str. 117, http://fra.europa.eu/fra/material/pub/racism/report_racism_0807_en.pdf (15. 11. 2007) - Primeri slovenske sodne prakse, povezane z etnično diskriminacijo (vključno s sovražnim govorom), ki so jih razsodila slovenska sodišča, je predstavljena na spletni strani http://www.antidiscrimina-tion.etc-graz.at/cms/index.php?id=118 (15. 11. 2007). Raziskava Eurobarometra o diskriminaciji, izvedena leta 2006, kaže, da je v povprečju obveščenost ljudi o obstoju antidiskriminacijskih določb in zakonov v državah članicah EU dokaj nizka. Samo 36 odstotkov državljanov članic EU je seznanjenih, da ima njihova država določbe v zakonodaji, ki prepovedujejo obstoj diskriminacije zaradi etnične pripadnosti pri zaposlovanju. - Anketirance so tudi vprašali: V primeru, da ste žrtev etnične diskriminacije ali nadlegovanja, ali poznajo svoje pravice? 32 odstotkov državljanov članic EU pozna svoje pravice, v Sloveniji je pritrdilno odgovorilo nekoliko več, 36 odstotkov anketiranih, kar pa še vedno ni veliko (Discrimination in the European Union (2007) Special Eurobarometer 263, Fieldwork: June-July 2006, Publication: January 2007, European Commission, http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_263_sum_en.pdf (19. 11. 2007). STALIŠČA VEČINSKEGA NARODA DO PRISELJENCEV Z OBMOČJA NEKDANJE JUGOSLAVIJE Precejšen fond podatkov o medetničnih odnosih v Sloveniji je bil zbran z raziskavami Slovenskega javnega mnenja (SJM), vendar se večina nanaša na obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije.^'' Pregled empiričnih podatkov, zbranih v posamičnih raziskavah SJM-ja v zadnjih treh desetletjih, kaže prisotnost distance večinskega naroda do priseljenskih populacij, katere obseg je odvisen predvsem od konkretnega družbenega konteksta in političnih razmer.^^ Raziskave SJM-ja so pokazale zadržan odnos do priseljencev iz nekdanje Jugoslavije že v sedemdesetih letih,daleč pred osamosvojitvijo Slovenije,^® pokazale pa so tudi naraščanje občutkov nestrpnosti do priseljencev med večinskim narodom v nekajletnem obdobju pred razpadom Jugoslavije. Iz javnomnenjskih raziskav je mogoče razbrati, kako so se v osemdesetih letih odnosi med večinskim narodom in priseljenci v percepcijah ljudi postopno začeli krhati. V raziskavi SJM iz leta 1980 je 35,4 odstotka anketiranih menilo, da priseljevanje delavcev iz drugih republik ogroža Slovence. Skoraj polovica anketiranih pa se s tem ni strinjala. Pri čemer so se stališča pripadnikov drugih v raziskavi SJM se je tematika medetničnih odnosov prvič pojavila leta 70/71. Pri obravnavi omenjenih podatkov je treba upoštevati, da: »Izbor enot, vključenih v raziskave SJM, temelji na registru oseb s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji. Tako v raziskavo niti teoretično ne morejo biti vključeni tisti, ki nimajo stalnega bivališča v RS (kar pa je uspelo redkim pripadnikom novodobnih narodnostnih manjšin, še posebej tistim, ki so prišli v Slovenijo po letu 1991). V praksi pa so iz vzorca anketiranih izključeni tudi tisti, ki dejansko ne živijo na formalnem naslovu (npr. najemniki in podnajemniki). Tako nam pričujoči rezultati predstavljajo predvsem mnenje Slovencev o obravnavanih temah, mnenje samih pripadnikov manjšin pa ni zadovoljivo izmerjeno« (Omerzu 2001: 2). Več o tem (Komac 2005: 207-36). Leta 1970/71 je na vprašanje V zadnjih letih prihaja vse več ljudi iz drugih republik na delo v Slovenijo. Ali se vam zdi to v glavnem dobro ali v glavnem slabo? 42,7 odstotka anketirancev odgovorilo, da se jim zdi v glavnem slabo. Ob tem, da večinsko prebivalstvo ni kazalo pretiranega navdušenja nad priseljevanjem ljudi iz nekdanje Jugoslavije, pa so bile njihove ocene odnosov med večinskim in že priseljenim prebivalstvom bolj pozitivno ocenjene. Tako so v SJM leta 1978 na zastavljeno vprašanje Kakšni so odnosi med narodi in narodnostmi, ki žive v Sloveniji? (Vprašanje je imelo šest mogočih odgovorov: zelo dobri, dobri, komaj zadovoljivi, slabi, zelo slabi, ne vem) 84,7 odstotka anketiranih odgovorilo, da so odnosi dobri, samo 1,8 odstotka pa jih je menilo, da so odnosi slabi. Na lokalni ravni so bili odgovori anketiranih nekoliko drugačni, nekaj manjši delež ljudi je izrazil zadovoljstvo z medetničnimi odnosi. Na vprašanje Kakšni so odnosi med Slovenci in delavci iz drugih republik, ki žive v vaši krajevni skupnosti? je 67 odstotkov anketirancev menilo, da so odnosi dobri, 3,7 odstotka pa je menilo, da so odnosi slabi (Niko Toš in drugi 1970). Empirični podatki (SJM) nazorno kažejo razraščanje mednacionalnih napetosti v jugoslovanski družbi. Te napetosti se kažejo tudi v slovenskem okolju. Bolj kot se jugoslovanska kriza približuje vrhuncu (po letu 1986), bolj se povečuje prepričanje anketirancev, da so ogroženi. Podatki kažejo, da začenjajo mednacionalni in medrepubliški konflikti vplivati na medosebne odnose, da vzbujajo ksenofobijo, negativne predsodke in stereotipe. V raziskavah SJM, ki so bile opravljene pred izbruhom jugoslovanske krize, se je ugotavljalo, da »so bili temeljni razlogi za ne široko razširjeno etnično distanco med jugoslovanskimi narodi medsebojne globlje kulturne razlike, sedaj pa se etnična di-stanca širi predvsem na temelju medsebojnih političnih razlik. Politični odnosi kvarijo osebne medet-nične odnose in širijo medsebojne disjunktivne odnose. Za ponazoritev te trditve navajamo podatek, da so Slovenci na eni strani najbolj izrazito pripravljeni vstopati v primarne in sekundarne (dobre sosedske) odnose s Hrvati, po drugi strani pa se kažejo najbolj opazni odnosi etnične distance v razmerjih Slovencev do Srbov« (Klinar 1992: 70). jugoslovanskih narodov in »drugih« precej razlikovala od stališč Slovencev. 82,5 odstotka anketiranih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov je menilo, da priseljevanje delavcev z območja nekdanje Jugoslavije ne ogroža Slovencev. Tabela 1: Odgovori anketiranih na vprašanje Nekateri menijo, da priseljevanje delavcev iz drugih republik ogroža Slovence. Ali se s tem strinjate? (SJM 198020) Slovenci Pripadniki drugih jugosiovansidh narodov Drugi Sl(upaj Število % Število % Število % Število % Ne 869 46,7 118 82,5 11 45,8 998 49,3 Ne vem 295 15,9 12 8,4 3 12,5 310 15,3 Da 695 37,4 13 9,1 10 41,7 718 35,4 Skupaj 1.859 100 143 100 24 100 2.026 100 V raziskavi leta 1980 se je ponovilo vprašanje Kakšni so odnosi med narodi in narodnostmi, ki žive v Sloveniji, ki je bilo zastavljeno že leta 1970.^^ Tokrat je nekoliko manj, 80,7 odstotka anketiranih odgovorilo, da so odnosi dobri, nekoliko več, 2,5 odstotka, pa jih je menilo, da so odnosi slabi. Na lokalni ravni se je delež tistih, ki so menili, da so odnosi slabi, še povečal. Na vprašanje Kakšni so odnosi med Slovenci in delavci iz drugih republik, ki žive v vaši krajevni skupnosti? jihje 68,3 odstotka menilo, da so odnosi dobri, 5,9 odstotka pa, da so odnosi slabi. ^^ Se večji preobrat v per-cepcijah ljudi je zaznati leta 1988,^^ ko je na isto vprašanje 38 odstotkov anketirancev odgovorilo, da so odnosi dobri, kar 19,8 odstotka pa jih je menilo, da so odnosi slabi. Empirični podatki kažejo vidno zaostrovanje na področju medetničnih odnosov v osemdesetih letih. Delež anketirancev, ki so menili, da so odnosi med večinskim narodom in narodi oziroma narodnostmi z območja nekdanje Jugoslavije dobri, se je zmanjševal, delež tistih, ki so menili, da so odnosi slabi, pa se je povečeval. V začetku devetdesetih letih so se v percepcijah ljudi pokazale nove zaostritve v medetničnih odnosih. V raziskavi SJM iz leta 1990^"^ se je delež anketirancev, ki je menil, da priseljevanje delavcev iz tedanjih jugoslovanskih republik ogroža Slovence, povečal na kar 53 odstotkov, zgolj 28,5 odstotka anketiranih se s to trditvijo ni strinjalo. 20 Niko Toš in drugi (1980) Slovensko javno mnenje 1980. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov, 1999. Vprašanje zaprtega tipa je imelo tokrat ponujene drugačne mogoče odgovore: zelo dobri, dobri, niti dobri niti slabi, slabi, zelo slabi, ne vem. Srednje vrednosti odgovorov na vprašanji o odnosih med narodi v Sloveniji in v okviru krajevne skupnosti kažejo nekoliko večje razlike med večinsko populacijo in priseljenci v primerjavi z rezultati v sedemdesetih letih. Niko Toš in drugi (1988) Slovensko javno mnenje 1988. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov, 2000. Niko Toš in drugi (1990) Slovensko javno mnenje 1990. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov, 1999. Tabela 2: Odgovori anketiranih na vprašanje Nekateri menijo, da priseljevanje delavcev iz drugih republik ogroža Slovence. Ali se s tem strinjate? (SJM 1990) Slovenci Pripadniki drugih Jugosiovansidh narodov Drugi Si(upaJ Število % Število % Število % Število % Ne 442 24,2 134 66,7 8 32,0 584 28,5 Ne vem 333 18,3 43 21,4 4 16,0 380 18,5 Da 1.049 57,5 24 11,9 13 52,0 1.086 53,0 Skupaj 1.824 100 201 100 25 100 2.050 100 Na zastavljeno vprašanje Kakšni so po vašem mnenju odnosi med narodi in narodnostmi, ki žive v Sloveniji? je v letu 1990 51,4 odstotka anketiranih odgovorilo, da so odnosi dobri, 10,2 odstotka pa je menilo, da so odnosi slabi. Na vprašanje Kakšni so odnosi med Slovenci in delavci iz drugih republik, ki žive v vaši krajevni skupnosti? pa je 62,2 odstotka odgovorilo, da so odnosi dobri, 5,6 odstotka pa je menilo, da so odnosi slabi. V letu 1990 je bila splošna ocena medetničnih odnosov v Sloveniji precej podobna oceni iz osemdesetih. Leta 2003,^^ dvanajst let po osamosvojitvi Slovenije, so v raziskavi SJM obravnavali vsebinsko podobna vprašanja. Tokrat so anketirance spraševali o tem, katera trditev jim je bližja: za družbo je bolje, če različne rasne in etnične skupine ohranijo svoje posebne običaje in tradicije ali bolje je, če se te skupine prilagodijo in zlijejo s širšo družbo. 53,8 odstotka anketiranih je menilo, da je bolje za družbo, če različne rasne in etnične skupine ohranijo svoje posebne običaje in tradicije, 38,1 odstotka anketiranih pa je menilo, da je bolje, če se te skupine prilagodijo in zlijejo s širšo družbo, 8,1 odstotka anketiranih pa se do trditev ni opredelilo. Anketirance so spraševali tudi o stališčih glede bolj konkretnih posledic prisotnosti priseljencev. Več kot polovica anketiranih je menila, da se zaradi priseljencev povečuje število kaznivih dejanj, 48 odstotkov je menilo, da priseljenci zasedajo delovna mesta ljudem, ki so rojeni v Sloveniji, 47,8 odstotka anketiranih pa je menilo, da država za pomoč priseljencem porabi preveč denarja. Da so priseljenci koristni za razvoj slovenskega gospodarstva, je trdilo 31,1 odstotka anketiranih. Niko Toš in drugi (2003/2) Slovensko javno mnenje 2003/2: Mednarodna raziskava o družini in Narodni identiteti in Stališča o lokalni demokraciji, CJMMK, 2003, Ljubljana. - Etnična struktura vzorca SJM leta 2003 je 92,1 odstotka Slovencev, 6,4 odstotka pripadnikov narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije, 1,5 odstotka anketiranih pa je združenih v kategoriji drugo. Tabela 3: Odgovori anketiranih na vprašanje: Obstajajo različna mnenja o priseljencih, ki so prišli iz drugih držav ali republik nekdanje Jugoslavije in živijo v Sloveniji. (S »priseljenci« mislimo ljudi, ki so prišli z namenom, da bi se v Sloveniji za stalno naselili.) V kakšni meri se strinjate ali ne strinjate z naslednjimi trditvami? (SJM 2003/2; N = 1.093) Strinjam se Število % Zaradi priseljencev se povečuje število kaznivih dejanj. 569 53,8 Priseljenci na splošno koristijo slovenskemu gospodarstvu. 325 31,1 Priseljenci zasedajo delovna mesta ljudem, ki so bili rojeni v Sloveniji. 509 48,0 Zaradi priseljencev postaja Slovenija bolj odprta za nove ideje in kulture. 462 44,4 Država porabi preveč denarja za pomoč priseljencem. 477 47,8 Poleg tega je skoraj polovica anketiranih (48,8 odstotka) menila, da je treba število priseljencev v Sloveniji zmanjšati. Če te odgovore primerjamo z odgovori anketirancev na podobno vprašanje leta 1986^^ in 1988, vidimo, da je delež anketirancev, ki se zavzema za manjše število priseljencev v Sloveniji, leta 2003 pravzaprav nižji od deležev tistih, ki so konec osemdesetih menili, da je treba priseljevanje omejiti ali celo preprečiti. »Odstotek tistih, ki so mnenja, da je treba priseljevanje omejiti ali priseljevanje celo preprečiti, doseže leta 1986 60-odstotni delež /.../, dve leti pozneje pa je o takšni omejevalni politiki priseljevanja prepričanih kar tri četrtine anketiranih/.../.« (Komac 2005: 226). Tabela 4: Odgovori anketiranih na vprašanje: Ali menite, da bi bilo potrebno število priseljencev v Sloveniji: močno povečati, nekoliko povečati, naj ostane enako, nekoliko zmanjšati, močno zmanjšati, ne vem; so bili sledeči (SJM 2003/2; N = 1.092) Število % Močno povečati 5 0,5 Nekoliko povečati 27 2,5 Naj ostane enako 474 43,4 Nekoliko zmanjšati 349 32,0 Močno zmanjšati 183 16,8 Ne vem 54 4,9 Skupaj 1.092 100 Iz empiričnih podatkov raziskav SJM med letoma 1970 in 2003 lahko razberemo, da so stališča večinskega naroda do priseljencev, kot se kažejo v raziskavi leta 2003, precej podobna stališčem večinskega naroda do priseljencev, kot so se kazala v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, preden so nastopile večje zaostritve v medetničnih odnosih. Poleg stališč in mnenj večinskega naroda o priseljevanju oziroma priseljencih je ^^ Niko Toš in drugi (1986) Slovensko javno mnenje 1986. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov, 1999. lahko med kazalniki obstoja etnične distance v družbi tudi delež etnično mešanih zakonov^^ v posameznih etničnih skupnostih. Večje število etnično mešanih zakonov lahko razumemo kot znak, da različna etnična pripadnost posameznikov ni razumljena kot družbena in kulturna razlika, ki bi ustvarjala oviro za obstoj zakonske zveze. V tem smislu so etnično mešani zakoni obravnavani kot pokazatelji, v kolikšni meri so manjšinske skupnosti in večinska skupnost oblikovale primarne vezi, do katere mere so meje med posameznimi etničnimi skupnostmi zmanjšane, in tudi to, da pripadniki različnih etničnih skupnosti sprejemajo drug drugega kot družbeno ali socialno enake. Tako naj bi poroka priseljenca s pripadnikom večinske skupnosti pomenila odstranitev zadnje in najbolj osebne ovire na integracijski poti. Vendar bi bilo nerealno pričakovati, da bodo etnično mešani zakoni med dvema etničnima skupnostma izbrisali ali zmanjšali vse razlike ali izboljšali medet-nične odnose v celotni populaciji. Lahko se zgodi celo prav nasprotno, da osebne interakcije med skupnostmi spodbudijo konflikte s tem, ko postajajo ekonomske, socialne ali kulturne razlike še bolj vidne (Kalmijn 1998). Popisni podatki za leto 2002 nakazujejo bolj kot ne endogamno strukturo zakonov pripadnikov novih etničnih manjšin,^® hkrati pa se kažejo tudi precejšnje razlike v velikosti deležev endogamnih zakonov v posameznih etničnih skupnostih. Za vse etnične skupnosti pa velja, da če pride do eksogamne zakonske zveze, potem njihovi pripadniki pogosteje sklepajo etnično mešane zakone s pripadniki slovenske skupnosti. Iz podatkov je razvidno, da so najbolj endogamni Slovenci, sledijo jim Bošnjaki in Muslimani. Posledično bi lahko za pripadnike skupnosti, ki imajo večje deleže endogamnih zakonov, predpostavili, da imajo večinoma vzpostavljene interakcije v lastni skupnosti. Glede na delež endogamnih zakonov in etnično strukturo eksogamnih zakonov med anketiranci, opredeljenimi kot Srbi, lahko sklepamo, da vzpostavljajo stike v približno enakem deležu v lastni skupnosti in s pripadniki večinske skupnosti. Največ etnično mešanih zakonov (predvsem s Slovenci) pa je med anketiranci, opredeljenimi kot Hrvati.^® Tako lahko za pripadnike te skupnosti predpostavljamo, da vzdržujejo stike večinoma s pripadniki večinske skupnosti. Ob upoštevanju popisnih podatkov za leto 2002 je razvidno večje število etnično mešanih zakonov predvsem pri maloštevilčnih skupnostih (črnogorska in makedonska skupnost), pri katerih v skupnosti ni veliko razpoložljivih oziroma potencialnih partnerjev. Izjema so Hrvati, ki imajo kljub številčno močni skupnosti dokaj visok delež etnično mešanih zakonov. Manjše število etnično mešanih zako- Etnično mešan zakon pomeni, poleg zveze dveh posameznikov, tudi povezavo etničnih skupnosti, ki jim posameznika pripadata. V etnično mešanih zakonih (družinah) se preko družinskih članov in prijateljev vzpostavljajo stiki oziroma odnosi, ki posredno oblikujejo medskupinske vezi in ki lahko prispevajo tudi k vzpostavljanju družbene kohezije. Tako lahko na podlagi etnične pripadnosti anke-tirančevega zakonca sklepamo, s katero etnično skupnostjo ima anketiranec vzpostavljene stike oziroma s katero stike vzdržuje. Več o tem Medvešek (2005: 599-601). Dolenc je na podlagi popisnih podatkov leta 1981 ugotovil: »Čeprav so Hrvati še vedno najštevilčnejša neavtohtona narodnost v Sloveniji, se že kažejo prvi znaki njihove asimilacije ter zmanjševanje njihovega deleža med celotnim neavtohtonim prebivalstvom. Dokaz za asimilacijo je delež rojenih Hrvatov v Sloveniji, ki je relativno daleč najnižji, saj znaša le šestino celotne populacije Hrvatov. Hkrati je to tudi posledica večjega števila hrvaško-slovenskih mešanih zakonov, kjer se otroci večinoma opredeljujejo za Slovence.« (Dolenc 2003: 52). nov pa je opaziti pri skupnostih, ki imajo drugačno veroizpoved (bošnjaška, muslimanska in srbska skupnost) kot večinsko prebivalstvo. Preleteli smo oblikovanje nekaterih stališč večinske etnične populacije do priseljencev, kot jih kaže Slovensko javno mnenje zadnjih trideset let,^" in deleže etnično mešanih zakonov, kot se kažejo v popisu leta 2002. Na podlagi teh podatkov težko govorimo o obstoju izrazite etnične distance med večinskim narodom in priseljenci z območja nekdanje Jugoslavije. Kar pa še ne pomeni, da je stanje zadovoljivo. ZAZNAVE ETNIČNE NESTRPNOSTI MED PRISELJENCI IN NJIHOVIMI POTOMCI Z OBMOČJA NEKDANJE JUGOSLAVIJE Za celovitejšo predstavo o medetničnih odnosih v Sloveniji potrebujemo še analizo mnenj priseljencev in njihovih potomcev, ki smo jih zbrali v raziskavi PSIP in delno tudi v raziskavi Družbena vključenost/izključenost potomcev priseljencev v Sloveniji. Najprej smo anketirance poprosili, naj ocenijo svoje zadovoljstvo z življenjem v Sloveniji na sploh, in sicer na lestvici od 1 do 7, pri čemer 1 pomeni zelo nezadovoljen in 7 zelo zadovoljen z življenjem. Srednja vrednost (mediana) odgovorov anketirancev je 5, kar pomeni, da so v večji meri zadovoljni in pozitivno ocenjujejo življenje na sploh. Analiza variance ni pokazala statistično značilnih razlik med moški in ženskami, ravno tako se niso pokazale razlike glede na izobrazbeno strukturo, etnično pripadnost, niti ni razlik v stališčih priseljencev in potomcev priseljencev. Pokazala se je samo statistično značilna povezava med ocenjevanjem zadovoljstva z življenjem in s starostno strukturo anketirancev. Rezultati kažejo, da se starostne skupine med seboj statistično značilno razlikujejo glede na izraženo zadovoljstvo z življenjem v anketi. Mlajša generacija (od 18 do 30 let) izkazuje največje zadovoljstvo z življenjem, sledi ji starejša generacija (nad 51 let), medtem ko srednja generacija (od 31 do 50 let) izkazuje najmanjše zadovoljstvo z življenjem. Povprašali smo jih tudi o bolj konkretnih vsebinah, ki se nanašajo na medetnič-ne odnose v Sloveniji. Zastavili smo jim na primer vprašanje Ali se vam zdi, da je danes, v primerjavi z obdobjem pred osamosvojitvijo Slovenije, med ljudmi v Sloveniji več, manj ali približno enako nestrpnosti? 30 Več o tem Komac (2005: 215-228). Graf 1: Odgovori anketirancev na vprašanje Ali se vam zdi, daje danes, v primerjavi z obdobjem pred osamosvojitvijo Slovenije, med ljudmi v Sloveniji več, manj ali približno enako nestrpnosti? (PSIP 2003; N = 1.163) »HI 17,4 MBm F 29,3 % J 40,2 % ^ -? J J J 10 20 30 40 50 □ Več nestrpnosti □ Enako nestrpnosti □ Manj nestrpnosti ■ Ne vem, brez odgovora V raziskavi je kar 70 odstotkov anketiranih odgovorilo, da nestrpnost med ljudmi obstaja. Štirideset odstotkov anketiranih je menilo, da je danes med prebivalstvom več nestrpnosti kot pred osamosvojitvijo, približno 30 odstotkov je menilo, da je nestrpnosti enako kot prej, 13 odstotkov pa, da je nestrpnosti manj kot pred osamosvojitvijo. Pokazala se je statistično značilna povezava med percepcijami o obsegu nestrpnosti in etnično pripadnostjo anketirancev. Srbi ter anketiranci, ki so se opredelili kot Bošnjaki oziroma Muslimani, so v največjem deležu menüi, da je etnične nestrpnosti po osamosvojitvi Slovenije več. Pri tem imajo Srbi najmanjši delež odgovorov ne vem, kar pomeni, da so bili najbolj odločni pri odgovarjanju na to vprašanje. Nasprotno pa Bošnjaki in Muslimani kar v 19 odstotkih niso odgovorili na vprašanje oziroma se do obsega nestrpnosti niso mogli ali želeli opredeliti.®^ Med anketiranci, združenimi v kategorijo drugi, pa je bilo največ (19 odstotkov) takih, ki so menili, da je v Sloveniji po osamosvojitvi nestrpnosti manj.®^ Ta kategorija anketirancev je po svoji sestavi zelo pestra, v njej pa prevladujejo anketiranci z dvojno etnično opredelitvijo.^® Posamezniki, ki se opredeljujejo z dvojno etnično pripadnostjo, naj bi imeli poseben odnos do etničnosti, bili naj bi bolj odprti in tolerantni, zato bi lahko predvidevali, da so tudi njihove percepcije o nestrpnosti drugačne.®^ Anketiranci, ki so se opredelili kot Slovenci, v dokaj visokem deležu (40 odstotkov) menijo, da je nestrpnosti v Sloveniji po osamosvojitvi več, hkrati pa se približno 17 odstotkov ni opredelilo do tega vprašanja.®^ Ob tem se lahko vpraša- 31 33 34 Bošnjaki oziroma Muslimani, ki se do obsega nestrpnosti niso mogli opredeliti, so večinoma moški (59 odstotkov), iz srednje generacije (47 odstotkov) ter v glavnem slabše izobraženi (47 odstotkov ima samo osnovnošolsko izobrazbo). V demografski strukturi omenjenih anketirancev prevladujejo ženske (59 odstotkov), srednja generacija (41 odstotkov) ter višje izobraženi (35 odstotkov ima fakultetno ali višjo izobrazbo). Drugi: dvojna etnična opredelitev - večinoma slovenska in drugo (52), Italijani (4), Madžari (4), Turki (2), Evropejci (5), Črnogorci (7), Makedonci (6), Albanci (8). Že v tridesetih letih je Park (1928) poudarjal prednosti dvo- ali večkulturnih posameznikov, ki naj bi bili dojemljivejši in naj bi imeli širši duhovni horizont. V novejšem času dvo- ali večkulturnost ni več obravnavana kot problematična, ampak kot prednostna karakteristika posameznika. Prednosti dvo-ali večkulturnih posameznikov glede zmožnosti sodelovanja v dveh kulturah, večje tolerantnosti itd. so potrdile tudi novejše empirične raziskave. Demografska struktura anketirancev, ki so se opredelili kot Slovenci in se do obsega nestrpnosti niso mogli opredeliti, je: prevladujejo ženske (70 odstotkov), srednja (46 odstotkov) in starejša (44 odstot- mo, ali niso morda to tisti posamezniki, ki se opredeljujejo kot Slovenci predvsem zato, da bi se izognili neenaki obravnavi s strani večinskega naroda. Tudi med spolno in izobrazbeno strukturo anketirancev in njihovimi odgovori na vprašanje o oceni obsega nestrpnosti po osamosvojitvi Slovenije obstaja statistično značilna povezava. Nekoliko več moških kot žensk meni, da je po osamosvojitvi Slovenije zaznati več oziroma enako količino pojavov nestrpnosti do priseljencev.^'' Vpliv izobrazbe na odgovore o obsegu nestrpnosti v Sloveniji po osamosvojitvi kaže, da predvsem anketiranci s srednjo (43,8 odstotka) in višjo šolo (46,6 odstotka) menijo, da je nestrpnosti po osamosvojitvi več. Sicer tudi anketiranci z nižjo izobrazbo v največji deležih menijo, da je nestrpnosti danes med ljudmi več kot pred osamosvojitvijo, vendar imajo hkrati višje deleže anketiranih, ki so ostali neodločeni glede tega vprašanja oziroma nanj niso odgovorili. Anketiranci s fakultetno ali z višjo izobrazbo pa v skoraj enakem deležu menijo, da je nestrpnosti med prebivalstvom več (36,4 odstotka) oziroma enako (37,4 odstotka) kot pred osamosvojitvijo. Poleg tega je med anketiranci, ki so menili, da je danes nestrpnosti manj (18,7 odstotka), največji delež visoko izobraženih (s fakultetno izobrazbo, z magisterijem ali doktoratom). Med odgovori o pojavih etnične nestrpnosti in tipom anketiranca se je sicer pokazala statistično značilna povezava, ki pa je zelo šibka (kontingenčni koeficient = 0,09) in zato vprašljiva. Glede na empirične podatke naj bi potomci priseljencev v nekoliko večjem deležu menili, da nestrpnost v Sloveniji obstaja. Kar 40 odstotkov anketiranih torej meni, da je etnične nestrpnosti v Sloveniji po osamosvojitvi več. Nekateri anketiranci so zapisali: Menim, da hi Slovenci lahko bili bolj strpni do drugih narodnih skupnosti. Mislim, da še vedno prihaja do velikih nesoglasij, sploh kar se tiče pripadnikov, ki so bivali na ozemlju bivše Jugoslavije. Slovencem bi se druge narodne/etnične skupnosti morale bolj približati, ampak še sama ne vem na kakšen način. Konec koncev smo včasih vsi bili eno. Po mojem mnenju, bo preteklo precej časa dokler bo slovensko prebivalstvo (ne pa vsi) začelo obravnavati ostale 'etnične skupine' kot sebi enake. Sploh mi ni niti približno jasno zakaj se slovensko prebivalstvo ima za nekaj 'več vrednega'!!!! Ali je to mogoče kompleks malega naroda! Če dam na tehtnico pozitivne in negativne karakteristike omenjenega prebivalstva, mislim, da bi negativna stran prevladala! Poudarjam, da sploh ne mislim, da so druge »etnične skupine« brez napak! Ne, zares! Sožitje, kje si! Toliko, pa lep pozdrav! 36 kov) generacija, kar 70 odstotkov se jih je v Slovenijo priselilo, v njihovi izobrazbeni strukturi pa ne izstopa nobena kategorija. Pri tem vprašanju precejšen delež anketiranih ni izrazil svojega stališča. Pokazalo se je, da se več žensk (21,1 odstotka) kot moških (13,5 odstotka) ni moglo odločiti o oceni obsega nestrpnosti po osamosvojitvi. Etnična struktura žensk, ki so na vprašanje odgovorile ne vem ali pa nanj sploh niso odgovorile, je: 41 odstotkov je anketirank, združenih v kategoriji brez odgovora, neznan, 29 odstotkov je Slovenk, devet odstotkov je neopredeljenih, osem odstotkov je anketirank, združenih v kategoriji drugi, šest odstotkov je Bošnjakinj oziroma Muslimank, štirje odstotki Srbkinj in trije odstotki Hrvatic. P.S. Ne mislim pa, da ste me »slučajno« izbrali pri tej anketi! Ne vem. jaz še za enkrat nisem imela problemov s tem. Imela sem jih šele pri sklepanju prijateljstva, ko me ljudje niso hoteli sprejeti takšno kot sem, ampak so me obsojali po tem od kod moji starši prihajajo. Zaradi tega sem se počutila manj vredno, poleg tega sem še po nepotrebnem trpela. Po mojem mnenju je veliko kriva politika. O tem bi se dalo veliko govoriti in napisati. Bila sem celo presenečena, ko sem dobila vaš vprašalnik. Porodila so se nova in stara vprašanja, na katera si nisem znala odgovoriti. Z veseljem sem rešila vprašalnik, saj ste vložili vanj veliko dela. Lepo, da se skušajo še bolj izboljšati stvari, zaradi katerih se nekateri počutijo nezaželene. Bila bi vesela, da narodi drugih etničnih/narodnih skupnosti ne bodo drugorazredni. Lahko bi bili bolj enakopravni s Slovenci, ni pošteno, da nas ponižujejo, svoje plače zaslužimo in ničesar ne dobimo zastonj. Slovenija seje izgradila s pomočjo doseljencev. Saj so sami prišli v druge države in iskali delavce, ki bodo garali v Sloveniji. Danes pa, ko je že vse dokončano pa jih pošiljajo nazaj. y Sloveniji sem se rodila in tukaj bi želela živeti do konca dni, s tem da sem vedno manj prepričana da bo to večna želja. Standard je vedno manjši, pa tudi zaposlitev je vedno manj. Povrh pa se vsak dan soočam z ljudmi, ki sovražijo vse ljudi, ki niso Slovenci, jaz mislim, da ljudi ne smemo obsojati, še manj pa ločevat po veri temveč po njihovem obnašanju. Malo bi se morali zgledovati po Evropi, če že želimo biti del le te. Tam je pomembna izobrazba ne vera. Mislim, daje vsak človek enakovreden, ne glede od kod prihaja in kje seje rodil. Menim, da položaj različnih narodnih skupnosti v Sloveniji zapostavljen. Prihaja do diskriminacije na različnih področjih družbenega udejstvovanja, ker ima večinska narodna skupnost precej predsodkov o pripadnikih Neslovenske skupnosti. Le-ti bi morali imeti boljšo zastopanost v državnih organih, ki bi potem pripomogli k boljšem položaju oz. življ. standardu Neslovenskih skupnosti. Seveda to ne bo odpravilo ste-reotipov, ki so se izoblikovali skozi zgodovino. Različne narodne skupnosti morajo krepiti svojo narodno zavest in se ne smejo asimilirati z večino. Ohranjati morajo stike z domovino čeprav obstaja geografska oddaljenost. Vsaka država bi morala ustvariti možnosti za razvoj različnih narodnih skupnosti znotraj njenega ozemlja. Anketiranci, ki so menili, da je nestrpnosti manj kot pred osamosvojitvijo, so v precejšnji manjšini. Približno 13 odstotkov anketiranih je menilo, da je etnične nestrpnosti manj kot pred osamosvojitvijo Slovenije. O medetničnih odnosih so povedali: Menim, da pripadniki drugih narodnih skupnosti, katere poznam, nimajo nikakršnih težav zaradi tega, da so pripadniki druge skupnosti, če so lojalni do države, v kateri živijo in ostvarjajo življenjsko egzistenco, če se ravnajo po zakonih in ustavi. V Sloveniji živim več kot polovico svojega življenja. Tuje moj dom, tu so moji otroci. Tu so moji prijatelji. Nisem prikrajšana za nič, prav za nič, čeprav je moja veroizpoved pravoslavna, se ne zanimam kdo je kaj, pomembno je da je človek, vse dobre ljudi spoštujem in jim pomagam. Ponosna sem na to kdo sem in od kod sem. Tega se ne sme nihče sramovati, pač pa se prilagoditi okolju, v katerem živiš. Nimam nič protiv, da se govori o tem in skuša pač urediti položaj etničnih narodnih skupnosti v Sloveniji, samo se mi zdi, da nekateri ljudje imajo preveč časa in preveč delajo probleme okoli tega vprašanja. Jest osebno nisem nikoli imela nobenih problemov zaradi tega ker nisem Slovenka. Počutim se zelo vredu in me ljudje lepo sprejemajo. Predstavljeni empirični podatki kažejo, da v percepcijah priseljencev obstoja etnična nestrpnost večinske populacije do njih. Dejstvo je, da se je položaj priseljencev in tudi potomcev priseljencev z osamosvojitvijo Slovenije v njihovi perspektivi in tudi perspektivi večinskega naroda precej spremenil. V percepcijah nekaterih ljudi priseljenci z območja nekdanje Jugoslavije zdaj niso več samo večinoma »neljuba« delovna sila iz drugih republik skupne države, zdaj so to prišleki iz drugih držav. V tem pogledu se je slovenska nacionalna identiteta v veliki meri oblikovala na izključevanju do drugih, tistih, ki niso del večinskega naroda in še zlasti na izključujoč način do pripadnikov etničnih skupin iz nekdanje Jugoslavije. Pri čemer pa je treba poudariti, da ima velika večina priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije in zlasti njihovih potomcev slovensko državljanstvo. Ali je prisotnost negativnega nacionalizma večine tako izrazita, da se priseljenci odločajo za spremembo svojega imena, zato da bi se izognili diskriminaciji? Glede na rezultat raziskave dobrih 15 odstotkov anketiranih meni, da pogosto ali včasih razmišljajo, da bi spremenili svoje ime v bolj slovensko zvenečega in se s tem izognili diskriminacijskemu vedenju Slovencev. Analiza odgovorov na to vprašanje ni pokazala statistično značilnih razlik glede na etnično pripadnost, starost, izobrazbo, spol anketiranih, niti se niso pokazale razlike med priseljenci in potomci priseljencev. V povezavi s tem so nekateri anketiranci komentirali pomen imena, ki je lahko pomemben znak etnične pripadnosti: Na zaposlitev posameznika pri določeni organizaciji ne bi smel vplivati njegov priimek ali ime, temveč njegova izobrazba, izkušnje, znanje itd. ... Živimo v družbi, kjer se dobra služba lahko dobi le s pomočjo dobrega poznanstva, zato je toliko težje za tiste, ki nimajo 'pravega' priimka ali imena. Upam in mislim, da se bo to s priključitvijo v Evropsko Unijo spremenilo, kajti v EU 'veljaš toliko, kolikor znaš in ni pomemben tvoj priimek, tvoja veroizpoved, barva tvoje kože itd. Spomnim se nedavne izjave dr Bajuka na TV, ko je rekel, da bo Slovenija postala demokratična država ko bo svoje Slovence iz izseljeništva sprejela kot sebi enake. Tudi v mojem primeru je prva beseda in pesem (dekle je po vodo šlo ...) ki sem seje naučil. bila slovenska. Celo življenje sem bil 'otrok od tiste Slovenke', kjerkoli sem živel v bivši državi. Z velikim veseljem sem se vrnil domov v Slovenijo. Tu sem ugotovil, tudi na nagovor moje slovenske žlahte, da bi bilo zame in otroke dobro spremeniti priimek .... v bolj slovensko zvenečega - maminega - kar na žalost nisem naredil. Kot prvo me vi nebi pozvali, da sodelujem u tej anketi in tudi moj sin bi bil verjetno izbran za .... Takrat ko priimki ne bodo odločali o nacionalni pripadnosti, ampak bo pomembna nacionalna opredelitev, bo Slovenija demokratična in evropska država. Hotela bi vam povedati da bi bilo pametno še v šolah biti bolj spoštljiv do drugačnih, ker moj otrok sploh noče priznati daje po po, ona se počuti prava Slovenka imam občutek da me se včasih sramuje ker nisem jaz tudi Slovenka. V šoli seveda otroci se drugače obnašajo do drugačnih pa tudi učitelji, ker moj otrok mora znati veliko več kot zna ena Spela, Mojca ali pa Metka. Mene osebno moti to, da otroci v vrtcu že začnejo zmerjati in grdo se obnašati do tistih otrok kateri niso Slovenci. Jaz osebno se nikoli nisem počutila manj vrednom od ostalih mojih sodelavcev. Pač sem se mogla veliko več truditi sem se dokazala in marsičesa sem se naučila. Vzgojitelji in učitelji veliko naredijo, da se otroci ne zmerjajo. Važno je, da se učijo vsi govoriti, pisati itd. slovensko. Kako je komu ime in kako se piše to pa bi moglo bit najmanj važno a je na ič ali pa na č. .... Na vprašanje Ali ste mogoče že spremenili svoje ime ali priimek v bolj slovensko zvenečega? je pritrdilo 5,5 odstotka anketiranih.^^ Razlogi, s katerimi so anketiranci razložili spremembo imena v bolj slovensko zveneče, so predvsem trije: poroka, prilagoditev slovenski družbi ter zagotovitev boljše perspektive otrok. Zanimivo, da tega ni storil nihče od Bošnjakov in Muslimanov. To morebiti nakazuje tesno povezavo Bošnjakov in Muslimanov z njihovo tradicijo, morebiti bolj tesno, kot je značilno za druge etnične skupnosti.^® V največjem deležu so si ime že spremenili anketiranci, ki so se opredelili kot Slovenci, Hrvati ter neopredeljeni. Ob pregledu spolne strukture anketiranih, ki so že spremenili ime, ugotovimo, da so to storile predvsem ženske. In če gre pri tem za prevzem moževega priimka ob poroki, bi to pravzaprav težko razložili kot obrambni mehanizem pred obstoječo etnično diskriminacijo, saj še vedno prevladuje tradicija, da s poroko ženska prevzame možev priimek. Do marsikatere spremembe imena je prišlo tudi brez pobude priseljenca, ko so javni uradniki pri urejanju osebnih dokumentov samoiniciativno ali po »nesreči« drugače zapisali posamezne črke imena (npr. č spremenili v č). Med izvajanjem raziskave je poklicalo kar nekaj posameznikov, ki so bili vključeni v vzorec (nekateri med njimi so sodelovali pri raziskavi, drugi so sodelovanje odklonili), in opozorili na »napačno« napisana imena oziroma priimke. Nekateri so opozorili na to, da je v njihovem priimku č zamenjan s č, drugi (teh je bilo več) pa so poudarili, da njihov priimek na vključuje črke č, ob tem je eden pripomnil »... Zakaj uporabljate črke, kijih v slovenščini ni? ...« Predvidevamo, da je odstotek prebivalcev, ki so spremenili ime, dejansko še večji. Med izvajanjem raziskave je na inštitut klicalo kar nekaj ljudi, ki so bili vključeni v vzorec, vendar pa so sodelovanje v anketi odklonili. Med pogovorom nam je eden med njimi povedal: »Tudi ime sem spremenil samo, da hi me pustili na miru«. Rezultati nekaterih empiričnih raziskav (Hutnik 1991; Verkuyten 1992) navajajo, da pozitivno samo-vrednotenje manjšinske skupnosti - ki se kaže tudi v ohranjanju imena - ni samo reakcija na diskriminacijo in negativne stereotipe večine, ampak je povezano tudi s kulturo in tradicijo, ki pripadnike manjšinske skupnosti navdaja s ponosom. Glede na te podatke bi lahko rekli, da odstotek posameznikov, ki so si že spremenili ime, ni velik. Precej drugačni pa so odgovori anketirancev na vprašanje Ali poznate koga, kije spremenil ime oziroma priimek v bolj slovensko zvenečega? Pokazalo se je, da kar 37,9 odstotka anketiranih pozna malo, 8,7 odstotka pa veliko ljudi, ki so spremenili ime, da bi se izognili diskriminaciji, in le dobra polovica vprašanih (51,9 odstotka) ne pozna nikogar, ki bi spremenil ime v bolj slovensko zvenečega. Glede na to, da je bilo med tistimi, ki so že spremenili ime v bolj slovensko zveneče, najmanj Srbov, Bošnjakov in Muslimanov pa sploh ne, je zanimivo, da prav oni med vsemi poznajo največ ljudi, ki so spremenili ime. Najmanj ljudi, ki so spremenili ime, pa poznajo Slovenci ter anketiranci, združeni v kategoriji brez odgovora in neznano. Iz odgovorov anketirancev je razbrati, da moški poznajo več ljudi, ki so spremenili svoje ime, kot ženske. Anketiranci iz srednje generacije so tisti, ki poznajo največ ljudi, ki so spremenili ime, sledi jim mlajša generacija. Najmanj ljudi, ki so spremenili ime, poznajo anketiranci iz starejše generacije. Statistično značilna povezava se pokaže tudi pri odgovorih na omenjeno vprašanje in izobrazbo. Anketiranci z najnižjo izobrazbo poznajo najmanj ljudi, ki so spremenili ime. Na drugi strani pa največ ljudi, ki so spremenili ime, poznajo visoko izobraženi anketiranci. Ime je lahko pomemben kazalnik etnične pripadnosti, njegova sprememba pa korak k prikrivanju etničnosti. V povezavi s prikrivanjem etnične pripadnosti je Erving Goffman v svojih študijah govoril o podkomuniciranju in prekomuniciranju etnične identitete (Goffman 1959). Posameznik ima mnogo različnih vlog ter identitet, glede na situacijo, v kateri se nahaja, bo poudarjal to ali drugo identiteto. Potomka priseljencev je takole razložila svoje etnično opredeljevanje:^® Intervjuvanec 2 (1981, magisterij): ]az sem se vedno deklarirala in se počutim Slovenko. Potem, ko sta se moja starša relativno zgodaj ločila, sem bolj pripadala slovenski veji familije. Imam pa še vedno vso familijo na hrvaški strani, to pomeni, da se tudi z njimi identificiram, do neke mere, na določenih področjih. Ni pa to moja prioriteta. Recimo kadar sem v zelo tujem okolju, tako kot sem bila na magistrskem študiju, sem vedno povedala, da sem doma iz Slovenije, da pa imam tudi hrvaške korenine, ki me na nek način definirajo. Postavlja se vprašanje, kdaj in kako postane etnična identiteta pomembna? V nekaterih situacijah se zdi relevantno izkazovati etnično identiteto, v drugih ne. Na poudarjanje in izkazovanje etnične identitete vpliva predvsem razmerje moči med skupinami v stiku. Pripadnik nedominantne, stigmatizirane etnične skupnosti ob stiku s pripadnikom dominantne etnične skupnosti lahko tudi ne izkazuje elementov svoje etnične identitete oziroma se predstavlja kot nosilec večinske. Zato pomen etničnosti v različnih družbenih situacijah variira, predvsem pa je odvisen od tega, kakšen pomen ji pripisuje udeleženec sam (Eriksen 1993: 30-32).^" Osebni intervju je bil opravljen leta 2007 v okviru projekta Družbena vključenost/izključenost potomcev priseljencev v Sloveniji. Opredelitev za pripadnost k posamezni etnični skupnosti lahko pomeni zelo različne ravni identifikacije s to skupnostjo. Posameznik se lahko spozna in označi kot pripadnik etnične skupnosti in vendar ne obravnava te pripadnosti kot pomembno komponento svoje identitete oziroma osebnosti. Anketiranim smo zastavili še vprašanje Ali ste se kdaj znašli v situaciji, ko se vam je zdelo bolje, da prikujete vašo etnično pripadnost? Glede na njihove odgovore se je 36,3 odstotka anketiranih včasih znašlo v situacijah, ko se jim je zdelo bolje, da prikrijejo svojo etnično pripadnost, več kot polovica (57,8 odstotka) se nikoli ni znašla v takšni situaciji, medtem ko to pogosto doživlja 5 odstotkov anketiranih. Pokazala se je tudi statistično značilna povezava med odgovori o prikrivanju etnične pripadnosti ter spolno strukturo anketiranih. Moški so se pogosteje kot ženske znašli v situaciji, ko se jim je zdelo bolje, da prikrijejo etnično pripadnost.^^ Poleg moških se tudi pripadniki mlajše generacije pogosteje kot drugi znajdejo v situaciji, ko se jim zdi bolje, da prikrijejo svojo etnično pripadnost. Da je spreminjanje opredelitev -verske, jezikovne, narodne - povezano s starostjo, je razbrati tudi iz analize popisnih podatkov. Prvotne izjave o posameznih opredelitvah so najpogosteje spreminjali mladi in osebe srednjih let (Sircelj 2003: 151). Pogostejše spreminjanje etnične pripadnosti pri mlajši oziroma srednji generaciji je lahko povezano s procesom formiranja etnične identitete.^^ Etnična identiteta je dinamična kategorija, kar pome- Lahko pa razvije določeno stopnjo pozitivnega vrednotenja etnične pripadnosti, ki vsebuje emocionalno dimenzijo (to so lahko čustva, ki jih posameznik goji v odnosu do svoje etnične skupnosti z vsem njenim kulturnim ozadjem in zgodovino) ali celo moralno dimenzijo pripadnosti (ta se nanaša na občutke odgovornosti in dolžnosti v odnosu do lastne etnične skupnosti) (Musek 1994: 23; Tajfel 1978: 6). To pomeni, da skupinska pripadnost ni kategoričen, binaren oziroma »vse ali nič« fenomen in da se pripadniki etnične skupnosti med seboj razlikujejo glede intenzitete občutkov pripadnosti (Turner idr. 1994). - Z vidika socialne teorije identitete (Tajfel in Turner 1986) manjšine v odnosu do večine oblikujejo različne strategije preživetja. Pravzaprav je strategij manjšin v odnosu do večine lahko toliko, kolikor je obstoječih družbenih situacij. Obstaja pa kar nekaj različnih opredelitev idealnih tipov strategij manjšin. - Po Eriksenovem mnenju se manjšine na državno dominacijo lahko odzovejo na tri načine: a) V nekaterih primerih se pripadniki manjšine zaradi vidnih telesnih značilnosti ne morejo popolnoma asimilirati. Pripadniki manjšine, katerim ni omogočena asimilacija, imajo na trgu delovne sile pogosto slabši položaj; lahko jih obravnavamo kot žrtve etnične segregacije. b) Sprijaznitev manjšine z njihovim podrejenim položajem. V okviru države in danih družbenih razmer si poskušajo zagotoviti svojo eksistenco. Včasih se pogajajo za omejeno avtonomijo glede religije, jezika ali lokalnih političnih zadev, c) Manjšina se zavzema za odcepitev, kar pa je nezdružljivo z državno politiko (Eriksen 1993: 122-24). - Tajfel meni, da pripadniki deprivilegiranih družbenih skupin težijo k izboljšanju svojega položaja in za doseganje pozitivne identitete uporabljajo različne strategije: a) Asimilacijo, b) Redefinicijo negativno ovrednotenih karakteristik skupnosti (npr. barva kože, dialekt) v bolj pozitivno oziroma sprejemljivo obliko, c) Ustvarjanje novih dimenzij, na podlagi katerih lahko skupnost pridobi pozitivno distinkcijo glede na druge, d) Neenaka distribucija resursov (kot so npr. nadzor nad političnimi, ekonomskimi kulturnimi in jezikovnimi dejavniki) spodbuja tekmovalnost med skupnostma. Neposredna tekmovalnost med skupnostma lahko pri članih skupnosti ustvari pozitivne občutke pripadnosti (Tajfel v: Giles 1977). Relativno malo raziskav se ukvarja z vplivom spola na etnično identiteto (Phinney 1990). Nekatere raziskave sugerirajo, da je etnična identifikacija pomembnejša dekletom kot fantom (Portes in MacLeod 1996), druge raziskave temu nasprotujejo in ugotavljajo ravno nasprotno (Verkuyten 1992), tretje ne najdejo signifikantnih povezav med spolom in etnično identifikacijo (Rosenthal in Feldman 1992). - V povezavi s spreminjanjem etničnega opredeljevanja in spolom so zanimive ugotovitve opravljenih analiz značilnosti oseb, ki so med popisom leta 1991 in popisom 2002 spremenile prvotno izjavo o verski, jezikovni in/ali narodni pripadnosti. Analize so pokazale, da razlike med spoloma niso velike, so pa za vse štiri znake (veroizpoved, materni jezik, pogovorni jezik v družini in narodna pripadnost) istosmerne: moški pogosteje spreminjajo svoje prvotne opredelitve kot ženske in tudi pogostost neznane opredelitve je večja med moškimi (Sircelj 2003: 150). Pripadniki mlade populacije, stari do 15 let, za katere so leta 1991 etnično pripadnost izjavljali starši, so se lahko v popisu leta 2002 drugače etnično samoopredelili. Predvidevamo lahko, da je večji del mlade generacije še v prvi fazi formiranja etnične identitete in zato je med njimi tudi najpogostejše ni, da se spreminja v času in družbenem kontekstu. Formiranje etnične identitete je proces, v katerem posameznik raziskuje in sprejema odločitve o vlogi etničnosti v svojem življenju. Ob tem se posamezniki v procesu formiranja etnične identitete srečujejo s kulturnimi razlikami v odnosu do večinske skupnosti, kot tudi z nižjim statusom manjšinske etnične skupnosti (Phinney 1990). Razvitih je več modelov formiranja etnične identitete (Marcia 1966; 1980; Phinney 1990), med njimi je tudi Phinneyjev trifazni model. V njem prva faza procesa formiranja etnične identitete pomeni neraziskano etničnost in je značilna predvsem za mladino ter odrasle, ki ne kažejo zanimanja za etničnost ali pa so oblikovali percepcije na podlagi stališč staršev. Druga faza pomeni obdobje raziskovanja etničnosti in vključuje proces poglabljanja v kulturo etnične skupnosti. Tretja faza pomeni oblikovanje jasnega in trdnega občutka lastne etničnosti. Izoblikovanje občutka etnične pripadnosti pa ne pomeni nujno visoke stopnje etnične identifikacije. Omenjene tri faze se večinoma (ne pa vedno in obvezno) pokrivajo s tremi starostnimi obdobji posameznika. Tako bi najmanjši delež tistih, ki spreminjajo etnično pripadnost med starejšo generacijo, lahko pojasnjevali tudi z dejstvom, da imajo oblikovane že dokaj trdne občutke o lastni etnični identiteti. Pri analizi odgovorov o prikrivanju etnične pripadnosti pa se v raziskavi niso pokazale razlike glede na etnično pripadnost in izobrazbo anketirancev, medtem ko popisni podatki izkazujejo povezavo tudi med izobrazbo in pogostostjo spreminjanja prvotnih opredelitev glede narodne pripadnosti. Pokazalo se je, da manj izobraženi pogosteje kot bolj izobraženi spreminjajo svoj odgovor na vprašanje o narodni pripadnosti in jezikih (Sircelj 2003: 154). Poleg tega da priseljenci in njihovi potomci z območja nekdanje Jugoslavije občutijo pojave etnične nestrpnosti s strani večinskega naroda, se je pokazala tudi prisotnost občutkov distance med posameznimi etničnimi skupnostmi znotraj populacije priseljencev.^^ Anketiranci so izkazali največjo distanco do Romov, Albancev ter Muslimanov, najmanjšo distanco pa so izrazili do Slovencev, Hrvatov in Italijanov. Približno 8 odstotkov anketiranih si želi, da Albancev ne bi bilo v njihovem okolju, 18,5 odstotka si ne želi imeti z Albanci nič skupnega in le 4,2 odstotka anketiranih bi se s pripadnikom albanske skupnosti poročilo. Še več ksenofobnosti lahko razberemo v odnosu do Romov, kar 22,4 odstotka anketirancev ne želi imeti z Romi nič skupnega, 11,2 odstotka ne želi živeti v okolju skupaj z Romi, medtem ko bi se z njimi poročili le 4 odstotki anketiranih. Delna razlaga za ksenofoben odnos do Romov je v tem, da so Romi običajno slabše integrirani v slovensko družbo, pogosto živijo na obrobju mest, v naseljih, zgrajenih brez potrebnih dovoljenj, ki niso 43 prisotno prikrivanje oziroma prilaganje etnične identitete v določeni družbeni situaciji. - Osebe srednjih let so se v obeh popisih (1991 in 2002) sicer opredeljevale same, so pa lahko bolj dojemljive za spremembe v etničnem samoopredeljevanju zaradi različnih dogodkov v njihovem življenju, kot so poroka, ločitev, socialna mobilnost itd. Sliko vrednotenja posameznih etničnih skupnosti med anketiranci pa lahko dobimo s pomočjo Bo-gardusove lestvice socialne distance. Anketirancem je bilo ponujeno šest možnih odgovorov na vprašanje Ali nam lahko poveste, kako tesno bi se bili pripravljeni povezati s pripadniki naslednjih narodov, s katerimi živite v istem okolju?, in sicer: 1 - brez zadržkov bi se s katerim poročil, 2 - navezal bi z njimi prijateljske stike, 3 - sprejel bi jih kot sosede, 4 - sprejel bi jih kot sodelavce, 5 - z njimi ne bi želel imeti nič skupnega in 6 - želel bi, da jih v našem okolju ne bi bilo. elektrificirana in komunalno urejena. Iz primerjalnih raziskav (Baumgartl in Favell 1995) je razvidno, da obstaja do skupin, ki se samosegregirajo ali pa jih segregirajo vladni ukrepi, več nestrpnosti. Tako na primer o Romih pravita anketiranca: Potrebovali bi več ozavesčanja, da so tudi 'tujci' ljudje in da imajo iste pravice kot 'domačini'. To zagotavlja že ustava kot najvišji pr Akt, vendar se v praksi na to pozablja. Tudi mediji, ki naj bi bili objektivni, dostikrat razpihujejo sovraštvo. Pri določenih pravicah oz. zlasti pri komentiranju športnih dogodkov se zelo jasno zavzemajo za določeno stran. Torej, mediji morajo popraviti svoj odnos do širše javnosti. Moti me tudi dejstvo, daje vse pogojeno s slovenskim državljanstvom. Če ga nimaš, nimaš pravic (strinjam se, da ne pripadajo politične pravice), vse kar moraš urediti glede 'papirologije, je povezano z zelo visokimi taksami. Skratka vse govori proti manjšinam v Sloveniji. Izjema so le Romi, ki imajo največ pravic. Celo več od državljanov. Dobijo podporo prej oz. večjo od državljanov. Slovenski otroci pa ne dobijo štipendije, čeprav bo ostala naša država na njih, ne na Romih. Poleg tega pa hočejo Romi 'enakopravnost nad vsemi', a slovenskega jezika nočejo uporabljati. In vsem je prav. Če pa pride 'ubogi južnjak' na občino in se trudi govoriti v polomljenem slovenskem jeziku, ga povrh tega uslužbenka nadere, naj se že enkrat nauči slovensko in se bosta potem naprej pogovarjala. In kje je potem enakopravnost v naši ljubi deželici!? Zdi se mi, daje potrebno otroke že v šoli naučiti strpnosti do 'drugačnih'. Dandanes se učijo (npr pri geografiji) malo o manjšinah (madž., ital.) ter nekaj malega o Romih, pa imajo še vseeno zelo slabo mnenje o njih. Zelo pa se mi dobro zdi, daje t. i. balkanska muzika zdaj v 'modi' ter jo je mogoče slišati na vsakem dobrem žuru in jo razbrati z ust tudi 'ČISTIH' Slovencev. Le tako naprej! Tretja etnična skupnost, do katere anketirani kažejo precejšnjo distanco, so Muslimani. Z Muslimani bi se v glavnem poročili anketiranci, združeni v kategoriji Bošnjaki in Muslimani (31 odstotkov), pripadniki drugih etničnih skupin bi se z njimi poročili v dosti manjšem deležu, v najmanjšem anketiranci, združeni v kategoriji drugi (7,1 odstotka). Približno 10 odstotkov anketiranih ne bi imelo z Muslimani nič skupnega, 6,4 odstotka pa si želi, da jih v njihovem okolju ne bi bilo. Tako sta anketiranca na primer menila: Sem proti graditvi mošeje v Ljubljani, ker postane muslimanski kulturno-politični center Bojim, da smo Slovenci tak narod, da se bo izgubil v drugih etničnih skupinah, ki bodo postajale vedno večje in nas bo pogoltnilo muslimanstvo. Spoštujte druge oni bojo tudi vas. Upam dame ne boste zaprli ker vas bom upozoru do islama. Pamet v glavo da nam se nezgodi Bosna ali Kosovo ali Makedonija za 20 let. Najmanj distance pa so anketiranci izrekli do Hrvatov in Slovencev. S Hrvatom/Hrvatico bi se poročilo 22 odstotkov anketiranih, na drugi strani z njimi ne bi želeli imeti opravka 4 odstotki anketiranih, 1 odstotek pa si želi, da jih ne bi bilo v njihovem okolju. S Slovencem/ko bi se poročilo 49 odstotkov anketiranih, z njimi ne bi želelo imeti opravka 0,2 odstotka anketiranih, in ravno toliko, 0,2 odstotka si želi, da jih ne bi bilo v njihovem okolju. Zdi se, da se v postmoderni družbi v javnem diskurzu vse manj pojavljajo neposredni etnični predsodki, kar je verjetno posledica sprememb v družbenih normah in sprejetih zakonov proti diskriminaciji v mnogih državah. To pa ne pomeni, da predsodki izginjajo ali da njihov pomen postaja zanemarljiv. Gre bolj za to, da je opaziti tendenco prenosa raznovrstnih (rasnih, spolnih, etničnih itd.) predsodkov na druga področja življenja (iz javne v zasebno sfero) ter njihovo drugačno, bolj subtilno formo izražanja. Predsodki še vedno vladajo v zasebnem življenju posameznikov in nekatere raziskave so pokazale precejšnje razlike med zasebno in javno izraženimi stališči do družbeno stigmatiziranih skupin. Poleg tega se je spremenila tudi forma (način) izražanja. Tradicionalne predsodke nadomeščajo »moderni« predsodki, za katere je značilno, da se antipatija do določenih družbenih skupin izraža prikrito, simbolno. Pri tradicionalni etnični nestrpnosti (rasizmu) sta prevladovali sovraštvo in odkrito nasilje do drugih skupnosti, zdaj pa prevladujejo ignoriranje, distanca in cinizem. Nova oblika etnične nestrpnosti se tako izraža bolj posredno in prikrito. V sodobnem diskurzu se nestrpnost in predsodki izražajo bolj na favoriziranju lastne skupnosti kot pa na diskriminaciji oziroma manjvrednostnem označevanju druge (Ule 1999). Ob tem, da se je do neke mere spremenila oblika izražanja predsodkov in da se je zgodil prenos iz javne v zasebno sfero, pa v določenih okoliščinah oziroma kontekstih še vedno prihaja do odkritih, tudi nasilnih oblik etnične nestrpnosti. V raziskavi PSIP smo z naslednjimi postavljenimi trditvami: Slovenci se do priseljencev obnašajo vzvišeno; Slovenci se zaradi priseljencev počutijo ogrožene; Slovenci so očitiio nestrpni do priseljencev; Slovenci so prikrito nestrpni do priseljencev; Slovenci so do priseljencev prijazni, vendar jih ne sprejemajo kot enakopravne; Slovenci sprejemajo priseljence kot sebi enakopravne, želeli ugotoviti, ali ima nestrpnost večinskega naroda v percepcijah priseljencev in njihovih potomcev tradicionalno obliko (sovraštvo in odkrito nasilje) ali pa se tudi v percepcijah priseljencev in njihovih potomcev že kaže bolj prikrita oblika etnične nestrpnosti v oblild ignoriranja, distance ali na primer cinizma.^^ Če med seboj primerjamo povprečne vrednosti posameznih trditev in jih razvrstimo po velikosti - od trditve, s katero so se v povprečju anketiranci najbolj strinjali, do trditve, s katero so se v povprečju najmanj strinjali - ugotovimo, da se v povprečju najbolj strinjajo s trditvijo: Slovenci so do priseljencev prijazni, vendar jih ne sprejemajo kot enakopravne (aritmetična sredina = 3,46) nato sledijo trditve Slovenci se do priseljencev obnašajo vzvišeno (aritmetična sredina = 3,36), Slovenci so prikrito nestrpni do priseljencev (aritmetična sredina = 3,30), Slovenci se zaradi priseljencev počutijo ogrožene (aritmetična sredina = 3,08), Slovenci so očitno nestrpni do priseljencev (aritmetična sredina = 3,02) in Slovenci sprejemajo priseljence kot sebi enakopravne (aritmetična sredina = 2,51), s katero so se anketiranci v povprečju najmanj strinjali. Na podlagi opredelitev anketirancev do posameznih trditev '''' Strinjanje ali nestrinjanje s posameznimi trditvami so anketiranci opredelili od 1 - sploh se ne strinjam do 5 - popolnoma se strinjam. Ugotovimo, da anketiranci bolj kot očitno nestrpnost in sovraštvo s strani večinskega naroda v svojih percepcijah zaznavajo posredne in prikrite oblike etnične nestrpnosti. Z vprašanjem Odkar živite v Sloveniji, ali ste se zaradi svoje etnične/narodne pripadnosti soočili: s problemi pri navezovanju stikov s pripadniki večinskega naroda, z neenako obravnavo otroka v vrtcu oziroma šoli, neenako obravnavo s strani sodelavcev ali nadrejenih na delovnem mestu, neenako obravnavo pri iskanju zaposlitve, s težavami pri reševanju stanovanjskega problema (nakup ali najem stanovanja), strahom, da izgubite delovno mesto, težavami pri urejanju zadev v javni upravi, z neenakopravnim obravnavanjem s strani policije in neenakopravnimi možnostmi pri politični participaciji? smo jih povprašali tudi, na katerih področjih svojega življenja občutijo diskriminacijo. Tabela 5: Odgovori anketiranih na vprašanje Odkar živite v Sloveniji, ali ste se zaradi svoje etnične/narodne pripadnosti soočili s/z:... (PSIP 2003; N = 1.163) Pogosto ali redko Neenako obravnavo s strani sodelavcev ali nadrejenih na delovnem mestu. 40,9 % Problemi pri navezovanju stikov s pripadniki večinskega naroda. 34,4 % Neenako obravnavo pri iskanju zaposlitve. 30,6 % Strahom, da izgubite delovno mesto. 27,1 % Neenako obravnavo otroka v vrtcu oziroma šoli. 26,9 % Težavami pri urejanju zadev v javni upravi. 25,2 % Težavami pri reševanju stanovanjskega problema (nakup ali najem stanovanja). 23,7 % Neenakopravnim obravnavanjem s strani policije. 19,9 % Neenakopravnimi možnostmi pri politični participaciji. 15,8 % Razvrstitev posameznih življenjskih področij oziroma situacij glede na to, v kolikšni meri se anketiranci na omenjenih področjih srečujejo z neenakopravno obravnavo, je pokazala, da sta najbolj pereči področji zaposlovanje in odnosi na delovnem mestu.^^ Najmanj neenakopravnost pa anketiranci občutijo na področju politične participacije. Kazalnik obstoja etnične distance je lahko tudi etnična struktura posameznikovih prijateljev. Anketirance smo spraševali, ali svoja prijateljska omrežja gradijo predvsem znotraj svoje oziroma druge etnične skupnosti, jih razvijajo v večinski skupnosti ali pa so ta omrežja stkana med pripadniki različnih etničnih skupnosti. Pokazalo se je, da ima večina anketiranih vsaj nekaj pristnih prijateljev, ki so drugačne etnične pripadnosti. Le 2,6 odstotka anketiranih je odgovorilo, da nimajo prijateljev drugačne etnične pripadnosti. Pri interpretaciji izsledkov glede tega vprašanja moramo upoštevati omejitev, da 45 Več o etnični diskriminaciji na trgu delovne sile v Brezigar (2005). Da je področje zaposlovanja precej problematično, se je pokazalo tudi v pilotski raziskavi Migrants' Experiences of Racism and Xenophobia in 12 EU Member States, v kateri so priseljenci šestih držav (Belgija, Nemčija, Francija, Irska, Luxemburg in Nizozemska) menili, da je zaposlovanje tisto področje življenja, kjer doživljajo največ diskriminacije (Migrants' Experiences of Racism and Xenophobia in 12 EU Member States, Pilot Study, May 2006, European Monitoring Centre on Racism and Xenophobic, http://fra.europa. eu/fra/material/pub/merx/Migrants-Experiences-web.pdf (15. 11. 2007). lahko na podlagi zbranih podatkov izpeljemo le določene ugotovitve, ki temeljijo na številčnih ocenah etnične strukture prijateljev. Nič pa ne izvemo o kvalitativnih vidikih povezav, o intimnosti povezav oziroma o položaju, ki ga imajo te zveze v anketirančevi socialni mreži. Tovrstne posplošitve moramo obravnavati previdno; ni pomembno samo, s kom ima anketiranec stike, pomembno je tudi, ali so ti stiki intimni, ali so bolj formalne narave, kakšna je njihova pogostost itd. Graf 2: Odgovori anketirancev na vprašanje Ali imate v Sloveniji pristne prijatelje, ki so drugačne etJnarodne pripadnosti kot vi?, glede na etnično pripadnost (PSIP 2003; N = 1.163) Slovenci Brez odgovora, nezr Neopredeljeni * Drugi: dvojna etnična opredelitev-slovenska in drugo (52), Italijani (4), Madžari (4), Turki (2), Evropejci (5), Črnogorci (7), Makedonci (6), Albanci (8). ** Neopredeljeni: neopredeljeni (58), regionalno opredeljeni (8), religiozno opredeljeni (59), Jugoslovani (3) Sig < 0,000 Podatki kažejo, da so anketiranci, združeni v kategoriji drugi, Bošnjaki, Muslimani pa tudi Srbi, bolj odprti do pripadnikov drugih etničnih skupnosti in imajo v večjem deležu prijatelje drugačne etnične pripadnosti kot pa Slovenci, Hrvati, neopredeljeni ter anketiranci, ki niso odgovorili na vprašanje. Med vsemi etničnimi skupnostmi imajo anketiranci, ki so se opredelili kot Slovenci, v najmanjšem deležu prijatelje drugačne etnične pripadnosti. Iz podatkov je razvidna tudi statistično značilna povezava med številom prijateljev drugačne etnične pripadnosti, kot so anketiranci, ter starostno strukturo anketiranih. Pokazalo se je, da imajo mlajši anketiranci več prijateljev drugačne etnične pripadnosti kot starejši anketiranci. Nadaljnja analiza še kaže, da spolna in izobrazbena struktura anketiranca nista statistično povezani s številom prijateljev drugačne etnične pripadnosti. Pri vprašanju »Glede svojih prijateljev bi rekli, da ...« so anketiranci lahko izbirali med štirimi mogočimi odgovori: - večina je pripadnikov iste etnične/narodne skupnosti kot vi, - večina je pripadnikov drugih etničnih/narodnih skupnosti, vendar ne Slovencev, -med vašimi prijatelji je enak delež Slovencev in pripadnikov drugih narodnosti, - večina je Slovencev. Tudi v odgovorih na to vprašanje se je pokazala statistično značilna povezava med etnično pripadnostjo anketirancev ter etnično strukturo njihovih prijateljev. Pokazalo se je, da se pravzaprav majhen delež anketirancev druži izključno v odgovorilo, da so njihovi prijatelji večinoma Slovenci, 38 odstotkov je menilo, da imajo enako število prijateljev pripadnikov drugačne etnične pripadnosti in Slovencev. Anketiranci, ki so se opredelili kot Hrvati, so v 48 odstotkih menili, da imajo veliko prijateljev pripadnikov drugih etničnih skupnosti, od tega ima 39,4 odstotka večino prijateljev Slovencev, 59 odstotkov pa ima enak delež prijateljev Slovencev in pripadnikov drugih etničnih skupnosti. V tem primeru razlik med vprašanjema ni bilo. Razlike se pojavljajo pri anketirancih, ki so se opredelili kot Hrvati in so menili, da imajo malo prijateljev drugačne etnične pripadnosti, teh je bilo 46 odstotkov. Od teh je skoraj 48 odstotkov trdilo, da je večina njihovih prijateljev Slovencev. Pri anketirancih, ki so se opredelili kot Srbi, Bošnjaki in Muslimani, tovrstno neskladje sicer obstaja, vendar v manjšem deležu kot pri Slovencih in Hrvatih.^'' Izkazalo se je, da je pojmovanje, koliko je veliko oziroma malo prijateljev, zelo subjektivno razumljeno. Glede na njihove odgovore o etnični strukturi prijateljev pa bi težko govorili, da v Sloveniji obstaja močna etnična distanca med večinsldm narodom in priseljenci s področja nekdanje Jugoslavije. ZAKLJUČEK Primerjalna analiza stališč večinskega naroda, zbranih v okviru SJM-ja (analiza nekaterih vprašanj iz SJM med letoma 1970 in 2003), kaže na rast etnične distance, nacionalizma ter zaostrovanja v medetničnih odnosih konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, torej v obdobju osamosvajanja, medtem ko se stališča anketirancev v letu 2003 precej približujejo stališčem, izkazanim v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih, ko etnična nestrpnost do priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije ni bila tako zelo izražena. Na drugi strani je analiza empiričnih podatkov, zbranih v raziskavi PSIP (leta 2003), pokazala, da je v percepcijah priseljencev in njihovih potomcev nestrpnosti med ljudmi v Sloveniji danes več, kot je je bilo pred osamosvojitvijo, kar seveda vzbuja skrb. Več nestrpnosti občutijo predvsem etnične skupnosti Srbov, Bošnjakov in Muslimanov, moški v nekoliko večjem deležu zaznavajo porast nestrpnosti kot ženske, med izobrazbenimi kategorijami pa anketiranci s srednjo stopnjo izobrazbe v nekoliko večjem številu kot drugi menijo, da je nestrpnosti več kot prej. Posamezniki se s pojavi nestrpnosti oziroma neenake obravnave zaradi njihove etnične pripadnosti soočajo na različne načine, nekateri si pozitivno obravnavo večine želijo zagotoviti tudi z zakrivanjem etničnih znakov, kot je na primer sprememba imena. V raziskavi delež anketirancev, ki razmišlja o spremembi imena v 46 V raziskavi Eurobarometra, izvedeni leta 2006, je bilo zastavljeno podobno vprašanje: Ali imate prijatelje drugačnega etničnega izvora? 55 odstotkov anketiranih državljanov 25 članic EU je odgovorilo, da imajo prijatelje, ki so drugačnega etničnega izvora kot oni sami. Pokazalo se je, da imajo mlajši anketiranci v večjem deležu prijatelje drugačne etničnega izvora kot starejši anketiranci, bolj izobraženi anketiranci pogosteje kot manj izobraženi in moški pogosteje kot ženske (Discrimination in the European Union (2007) Special Eurobarometer 263, Fieldwork: June-July 2006, Publication: January 2007, European Commission, http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_263_sum_en.pdf (19. 11. 2007). bolj slovensko zvenečega in še posebej delež tistih, ki so ime spremenili, ni velik. Velik pa je delež anketirancev, ki poznajo posameznike, ki so spremenili ime v bolj slovensko zvenečega. Pokazalo se je tudi, da kar precejšne število priseljencev uporablja prikrivanje etnične pripadnosti kot »strategijo preživetja«. To pogosteje kot ženske počno moški, glede na starostno strukturo pa pripadniki mlajše generacije. Razvidna je tudi prisotnost družbene distance med posameznimi etničnimi skupnostmi znotraj populacije priseljencev. Pokaže se, da imajo anketiranci največjo distanco do Romov, Albancev ter Muslimanov, najmanjšo pa so anketiranci izrazili do Slovencev in Hrvatov. Podatki kažejo, da manjšo distanco do pripadnikov drugih etničnih skupnosti izkazujejo anketiranci, ki sodijo v mlajšo generacijo ter višje izobraženi anketiranci. Na podlagi opredelitev anketirancev do posameznih trditev, ki kažejo različne oblike nestrpnosti, se kaže, da anketiranci bolj kot »očitno nestrpnost« in sovraštvo v svojih percepcijah zaznavajo posredno oziroma prikrito etnično nestrpnost s strani večinskega naroda. Iz podrobnejše analize podatkov je še mogoče razbrati, da vse navedene oblike etnične nestrpnosti v svojih percepcijah bolj občutijo Bošnjaki, Muslimani in Srbi, pripadniki mlajše generacije ter višje izobraženi anketiranci. Razvrstitev posameznih življenjskih področij oziroma situacij glede na to, kje se anketiranci v največji meri spopadajo z neenakopravno obravnavo, je pokazala, da sta najbolj pereči področji zaposlovanje oziroma odnosi na delovnem mestu. V osebnih intervjujih so tudi potomci priseljencev poudarjali, da so Slovenci nestrpni do njih oziroma do priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije, oziroma da v slovenski družbi zaznavajo pojave etnične nestrpnosti. Ko pa smo jih povprašali, ali lahko iz svojih osebnih izkušenj navedejo primer etnične diskriminacije oziroma neenake obravnave, se je pokazalo, da precejšnji delež nima slabih osebnih izkušenj. Delno je to tudi posledica tega, da so ljudje še vedno premalo osveščeni, kaj vse je dejansko primer etnične diskriminacije, neenake obravnave ali izraz nestrpnosti, gre pa tudi zato, da več ljudi verjame v obstoj etnične diskriminacije, kot pa jo dejansko občuti.^^ Pokazalo se je tudi, da večinski narod izkazuje neko »selektivno diskriminacijo«. Predvsem se do priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije in njihovih potomcev kažejo pojavi etnične nestrpnosti v večji meri kot na primer do priseljencev iz zahodnoevropskih držav. Združenih držav Amerike itd. Večinski narod medse tudi raje sprejme nekoga, ki je višje izobražen, ki poseduje neko znanje, veščino, sposobnost in od katerega bo imel potencialno korist. v Raziskavi Eurobarometra, izvedeni leta 2006, so anketirance med drugim vprašali: Ali je diskriminacija zaradi etnične pripadnosti redek ali razširjen pojav? Da so percepcije o diskriminaciji zaradi etnične pripadnosti zelo razširjene, je menilo 64 odstotkov državljanov članic EU. Najvišji delež je bil zaznan na Švedskem, kjer je 85 odstotkov anketiranih menilo, da je diskriminacija na etnični osnovi razširjena, najmanjši delež, 23 odstotkov, je bil zabeležen v Litvi, v Sloveniji je 55 odstotkov anketiranih menilo, da je diskriminacija na etnični podlagi razširjena. Primerjavo med različnimi državami je vedno težko interpretirati zaradi različnih dejavnikov, ki vplivajo na odgovore anketiranih. Stališča o obstoju diskriminacije se oblikujejo na podlagi osebnih izkušenj, vrednot v obstoječi družbi in trenutnih družbenih kontekstov. Poleg tega so merila, koliko je redko in koliko je razširjeno, lahko zelo različna od države do države (Discrimination in the European Union (2007) Special Eurobarometer 263, Field-work: June-July 2006, Publication: January 2007, European Commission, http://ec.europa.eu/pub-lic_opinion/archives/ebs/ebs_263_sum_en.pdf (19. 11. 2007) LITERATURA Barry, Brian M. (2001) Culture and equality: an egalitarian critique of multiculturalism. Cambridge (UK): Polity. Baumgartl, Bernd in Adrian Favell (ur.) (1995) New Xenophobia in Europe. London: Kluwer Law International Brezigar, Sara (2005) 'Etnična diskriminacija na trgu delovne sile: dileme in izzivi pri ugotavljanju obstoja etnične diskriminacije na notranjem trgu delovne sile'. Razprave in gradivo/Treatises and Documents 47,168-89. Brown, C. in P. Gray (1985) Racial Discrimination: 17 Years after the Act. London: Policy Studies Institute. Daniel, William (1968) Racial Discrimination in England. Harmondsworth: Penguin. Direktiva Sveta 2000/43/ES, sprejeta dne 29. junija 2000, o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost. Uradni list L 180, 19/07/2000, 0022-0026, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.d o?uri=CELEX: 32000L0043: SL :HTML. Direktiva Sveta 2000/78/ES, sprejeta dne 27. novembra 2000, o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Uradni list L 303, 02/12/ 2000, 0016-0022, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri= CELEX:32000L0078:SL:HTML. Discrimination in the European Union (2007) Special Eurobarometer 263, Field-work: June-July 2006, Publication: January 2007, European Commission, http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_263_sum_en.pdf (19. 11. 2007). Eriksen, Thomas Hylland (1993) Ethnicity and nationalism. Anthropological perspectives. London in Boulder: Pluto Press. European Commission against Racism and Intolerance (2006) Third Report on Slovenia, 30. junij 2006, European Commission against Racism and Intolerance. Giles, Howard (ur.) (1977) Language, Ethnicity and Intergroup Relations. London, New York in San Francisco: Academic Press. Goffman, Erving (1959) The Presentation of Self in Everyday Life. New York: Double-day. Hutnik, Nimmi (1991) Ethnic Minority Identity: A Social Psychological Perspective. Oxford UK: Claredon Press. Kalmijn, Matthijs (1998) Intermarriage and Homogamy: Causes, Patterns, Trends. Annual Review of Sociology 24, 395-421. Kazenski zakonik. Ur 1. RS 95/04. Klinar, Peter (1992) 'O mednacionalnih odnosih v Sloveniji (Avtohtoni in imigran-ti)'. V Niko Tos (ur.) Slovenski izziv. Ljubljana: FDV-IDV. Komac, Miran (2005) 'Varstvo »novih« narodnih skupnosti v Sloveniji'. V Medve-šek, Mojca in Miran Komac (ur.) Percepcije slovenske integracijske politike, 207-36. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Marcia, James E. (1966) 'Development and validation of ego identity status'. Journal of Personality and Social Psychology 3/5, 551-58. Marcia, James E. (1980) 'Identity in adoloscence'. V Joseph Adelson (ur.) Handbook of adolecence psychology, 159-87. New York: Wiley. McFarland, David D. in Daniel J. Brown (1973) 'Social Distance as Metric: A Systematic Introduction to Smallest Space Analysis'. V Edward O. Laumann (ur.) Bonds of Pluralism: The Form and Substance of Urban Social Networks, 213-53. New York: Wiley. Medvesek, Mojca (2005) 'Interakcij ska dimenzija integracije: znotraj skupinski in medskupinski stiki/odnosi'. V Komac, Miran in Mojca Medvešek (ur.) Per-cepcije slovenske integracijske politike: zaključno poročilo, 591-640. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Migrants' Experiences of Racism and Xenophobia in 12 EU Member States (2006) Pilot Study, European Monitoring Centre on Racism and Xenophobic (EUMC), http ://f ra. eur opa. eu/f ra/material/pub/mer x/Migr ants-Experien-ces-web.pdf (15.11. 2007). Musek, Janek (1994) Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Omerzu, Mojca (2001) 'Novodobne narodnostne skupnosti. Pregled vprašanj, ki so bila postavljena v raziskavi SJM v letih 1970-1998', FDV: Ljubljana. Phinney, Jean S. (1990) 'Ethnic identity in adolescents and adults: Review of research.' Psychological Bulletin 108/3, 499-514. Pilkington, Andrew (2003) Racial Disadvantage and Ethnic Diversity in Britain. New York: Palgrave MacMillan. Poročilo o delu zagovornice enakih možnosti žensk in moških ter zagovornice načela enakosti za leto 2005, http://www.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pa-geuploads/zagovornica_porocilo2005.pdf (15. 11 2007). Portes, Alejandro in Dag MacLeod (1996) 'What shall I Call Myself? Hispanic identity formation in the second generation'. Ethnic and Racial Studies 19/3, 523-47 Report on Racism and Xenophobia in the Member States of the EU (2007) European Union Ageny for Fundamental Rights, http://fra.europa.eu/fra/mate-rial/pub/racism/report_racism_0807_en.pdf (15. 11. 2007). Rosenthal, Doreen A. in S. Shirley Feldman (1992) 'The Nature and Stability of Ethnic identity in Chinese youth'. Journal of Crosscultural Psychology 23/2, 214-27 Smith, D. (1977) Racial Disadvantage in Britain. Harmondsworth: Penguin. Sircelj, Milivoja (2003) Verska, jezikovna in narodna sestava prebivalstva Slovenije. Popisi 1921-2002. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Tajfel, Henri (1978) The Social Psychology of Minorities. London: Minority Right Group. Tajfel, Henri in John C. Turner (1986) 'The Social Identity Theory of Intergroup Behavior'. V Worchel S. in W. G. Austin (ur.) Psychology of Intergroup Relations, 7-24. Chicago, IL: Nelson-Hall). Toš, Niko in drugi (1970) Slovensko javno mnenje 1970/71. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 1971. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov, 1999. Tos, Niko in drugi (1980) Slovensko javno mnenje 1980. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov, 1999. Tos, Niko in drugi (1986) Slovensko javno mnenje 1986. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov, 1999. Tos, Niko in drugi (1988) Slovensko javno mnenje 1988. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov, 2000. Tos, Niko in drugi (1990) Slovensko javno mnenje 1990. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov, 1999. Tos, Niko in drugi (2003) Slovensko javno mnenje 2003/2: Mednarodna raziskava o družini in Narodni identiteti in Stališča o lokalni demokraciji, CJMMK, 2003, Ljubljana. Turner, John C., Penelope J. Oakes, S. Alexander Haslam in Craig McGarty (1994) 'Self and collective: Cognition and social context'. Personality and Social Psychology Bulletin 20/5, 454-63. Ule, Mirjana (1999) 'Socialna psihologija predsodkov'. V Mirjana Ule (ur.) Predsodki in diskriminacija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče Ljubljana. Ustava Republike Slovenije (1998 (1991)). 5. spremenjena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Verkuyten, Maykel (1992) 'Ethnic Group Preferences and the Evaluation of Ethnic Identity among Adolescents in the Netherlands'. Journal of Social Psychology 132/6, 741-50. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Ur 1. RS, št. 50/04, št. 61/07. Zakon o varstvu javnega reda in miru. Ur 1. RS, št. 70/06. UVOD Socialnoekonomska integracija je ena med dimenzijami kompleksnega procesa integracije in se nanaša na položaj posameznika in predvsem na položaj posameznih družbenih skupin na področju zaposlovanja, izobraževanja, zdravstva, bivanjskih razmer. Rüdiger in Spencer (2003: 15) označujeta socialni in ekonomski status priseljencev kot glavni indikator njihove integracije v družbo, pa tudi kot glavni indikator enakosti in kohezije. V pričujočem prispevku bomo preverjali socialnoekonomsko integracijo priseljencev iz nekdanje Jugoslavije in njihovih potomcev v Sloveniji. Osredotočili se bomo predvsem na njihov položaj na področju zaposlovanja, dohodkov in stanovanjskih razmer. Pri tem bomo izhajali iz opredelitve socialnoekonomske integracije kot stanja, v katerem imajo primerljive skupine prebivalstva - ne glede na etnično, versko ali kulturno pripadnost - enake možnosti vključevanja v družbo in dosegajo primerljive rezultate glede omenjenih socialnoekonomskih kazalcev. Po drugi strani pa socialnoekonomska integracija označuje tudi proces, ki posamezne družbene skupine in družbo kot celoto vodi k takšnemu stanju. Socialnoekonomsko integracijo lahko štejemo za eno najpomembnejših dimenzij integracije, saj je podlaga za dostojno življenje posameznika in posameznih družbenih skupin. Slab socialnoekonomski položaj ima lahko negativne posledice na številnih ravneh posameznikovega življenja - od tega, da lahko povzroča zdravstvene ali psihične težave (občutek negotovosti, nizko samospoštovanje, depresivnost), pa do tega, da lahko posameznika vodi v kriminal. V interesu države je, da so njeni prebivalci čim bolj ekonomsko neodvisni in sposobni sami sebi zagotavljati dostojno življenje (brez državne socialne pomoči). V tem kontekstu je med glavnimi cilji države zagotoviti strukturne možnosti za čim boljšo in čim hitrejšo ekonomsko integracijo vseh njenih prebivalcev, tako državljanov kot tudi tujcev. Priseljenci so v tem pogledu pogosto še posebno ranljiva skupina, ki so ji na poti do uspešne ekonomske integracije postavljene številne ovire, s katerimi se domače prebivalstvo ne sooča. ^ Njihov položaj na socialnoekonomskem področju je zato pogosto slabši od povprečja v državi, kar dokazujejo številne raziskave.^ Država z različnimi ukrepi lahko pomaga odpraviti ali vsaj omiliti takšne situacije. Med ukrepe, ki jih lahko uporabi, sodijo, na primer: sprejetje zakonodaje o preprečevanju diskriminacije, nadzor nad izvajanjem omenjene zakonodaje in vzpostavitev učinkovitega mehanizma pritožb; vzpostavitev pravičnega sistema ocenjevanja in priznavanja kvalifikacij, ki so jih priseljenci pridobili zunaj države prebivališča; posebni programi za utrjevanje dejanske enakopravnosti priseljencev v izobraževalnem sistemu, na trgu dela itd. ^ Pri tem se pogosto v podobni situaciji znajdejo tudi t. i. priseljenci druge ali celo tretje generacije, se pravi potomci priseljencev, ki so bili sicer rojeni v državi, v kateri živijo. 2 Glej npr. Böhning, W. R. in Zegers de Beijl, R. (1995); Bendick (1996); Goldberg in dr. (1996). Namen pričujočega poglavja je predstaviti socialnoekonomski položaj priseljencev iz prostora nekdanje Jugoslavije in njihovih potomcev v Sloveniji, ga primerjati s položajem večinskega slovenskega prebivalstva in na tej podlagi oceniti socialnoekonomsko integracijo priseljencev in njihovih potomcev. Pri tem je treba upoštevati, da priseljenci niso homogena skupina in da med različnimi skupinami znotraj priseljenske populacije lahko obstajajo celo večje razlike kot med posamezno (etnično) skupino in večinskim prebivalstvom (da o razlikah med posamezniki niti ne govorimo). V prispevku bomo zato poskusili preveriti, ali znotraj preučevane priseljenske populacije obstajajo razlike med socialnoekonomskim položajem različnih etničnih skupin. Zanimale nas bodo tudi percepcije priseljencev in njihovih potomcev o tem, ali imajo v Sloveniji enakopraven položaj v primerjavi z večinsko (slovensko) populacijo ali se soočajo z diskriminacijo na podlagi njihove etnične različnosti. Pri merjenju oziroma ocenjevanju integracije je priporočljiva uporaba tako objektivnih kot subjektivnih indikatorjev. Objektivni indikatorji temeljijo na podatkih, ki predstavljajo empirična dejstva brez posameznikove interpretacije oziroma ocene teh dejstev. Subjektivni indikatorji pa skušajo zajeti percepcije in razumevanja priseljencev ter preko tega meriti posameznikovo dojemanje določenih situacij ali učinkovitosti posameznih ukrepov. Preko subjektivnih indikatorjev lahko pridemo do drugačnih rezultatov, kot jih kažejo objektivni indikatorji; na tej podlagi se lahko pokaže tudi potreba po drugačnih politikah, kot bi jih sicer zahtevali zgolj rezultati, temelječi na objektivnih indikatorjih (Geddes in Bullen 2004: 6). Pri ocenjevanju socialnoekonomske integracije priseljencev iz nekdanje Jugoslavije in njihovih potomcev v Sloveniji bomo uporabili naslednje objektivne in subjektivne indikatorje: Objektivni indikatorji: — zaposlenost oziroma stopnja brezposelnosti, — izobrazba, — poklicna struktura, — položaj na delovnem mestu, — ureditev stanovanjskega vprašanja / stanovanjska razmerja. Subjektivni indikatorji: — percepcije priseljencev in njihovih potomcev na eni ter večinskega prebivalstva na drugi strani o zadostnosti mesečnega dohodka njihovega gospodinjstva, — percepcije priseljencev in njihovih potomcev o razlogih za finančne težave družin oziroma gospodinjstev, — percepcije priseljencev in njihovih potomcev o njihovih možnostih za zaposlitev v primerjavi s preostalimi Slovenci, — percepcije priseljencev in njihovih potomcev o njihovih možnostih za napredovanje na delovnem mestu v primerjavi s preostalimi Slovenci, — percepcije priseljencev in njihovih potomcev o njihovih možnostih dostopa do dobro plačanih delovnih mest v Sloveniji, — percepcije priseljencev in njihovih potomcev o njihovih možnostih za vzpon na družbeni lestvici. ZAPOSLITEV Zaposlitev je med najpomembnejšimi integracijskimi dejavniki ne le v okviru socialnoekonomske dimenzije integracije, pač pa integracije nasploh. V raziskavi, ki jo je v letih 1993-1994 sponzorirala Saskatchewan Association of Immigrant Settlement and Integration Agencies (SAISIA), so priseljenci sami predlagali številne indikatorje integracije. Med prvimi desetimi najpomembnejšimi se jih je kar pet (vključno z najpomembnejšim) nanašalo na zaposlitev.^ Tudi raziskava PSIP (Per-cepcije slovenske integracijske politike) 2003 je pokazala, da anketiranci ne glede na etnično pripadnost ocenjujejo zaposlitev kot drugi najpomembnejši dejavnik za vključevanje v slovensko družbo, takoj za znanjem slovenskega jezika.^ Zaposlitev je temelj ekonomske varnosti in neodvisnosti ter omogoča vzpostavljanje stikov med priseljenci in večinskim prebivalstvom, kar je pomembno za socialno integracijo. Prav dostop do zaposlitve je zato bistvenega pomena na začetku integracijskega procesa, se pravi takoj po prihodu priseljenca v novo okolje. Drugi dejavniki ekonomske integracije, kot na primer napredovanje v službi in boljše plače, običajno postanejo bolj pomembni nekoliko pozneje, ko se priseljenci že ustalijo v novem okolju (Coussey 2000:15). Številni priseljenci v začetku sprejmejo zaposlitev v manj atraktivnih sektorjih trga dela z manj konkurence. Za boljša delovna mesta pogosto nimajo zadostnih kvalifikacij ali pa jim jih novo okolje ne prizna. Med glavnimi ovirami pri konkuriranju za boljša delovna mesta je tudi nezadostno poznavanje jezika (čeprav perfekt-no obvladovanje jezika pogosto ni nujno za korektno in učinkovito opravljanje določenega poklica). Zaradi različnih strukturnih ovir in odkritih ali prikritih oblik diskriminacije priseljenci (pa tudi njihovi potomci) pogosto predstavljajo nadpovprečen delež med brezposelnimi ali pa se znajdejo in ostanejo ujeti v položaju, ko njihova zaposlitev ni primerna njihovi izobrazbi in/ali sposobnostim, za napredovanje pa nimajo možnosti. Takšno stanje lahko vodi v številne frustracije in ni škodljivo le za posameznike, pač pa tudi za družbo kot celoto, saj je to zapravljanje človeških potencialov in lahko vodi v ekonomske in socialne probleme (Coussey 2000: 15). Različne raziskave zaznavajo, da je med priseljenci in njihovimi potomci pogosto večji delež brezposelnih kot med večinskim prebivalstvom.^ Tudi po podatkih Popisa 2002 je v Sloveniji delež brezposelnih med pripadniki drugih narodnosti s prostora nekdanje Jugoslavije nekoliko večji kot med pripadniki slovenske narodnosti (glej graf 1). Best settlement practices. Settlement services for refugees and immigrants in Canada. Canadian council for refugees, februar 1998, http://www.web.netrccr/bpfinal.htm"3.%20SETTLEMENT%20 AND%20INTEGRATION (20. 10. 2005). Glej Roter 2005: 251. Glej: Böhning in Zegers de Beijl 1995: 6; Heckmann 1999: 6; Wrench in Modood 2001: 12-13; Goldberg in dr. 1996: 6; Martin 1999: 5-6; Münz in Fassmann 2004: 9; Leonard in dr. 2003: 19. Graf 1: Delež brezposelnih med aktivnim prebivalstvom^ Slovenije (stari 18 let in več), po narodnosti/ Popis 2002 25% 20% 15% 10% 16,8% 18,7% 20,0% 17,6% 17,8% 13,7% 13,7% t> Izhajajoč iz zgoraj omenjenih podatkov smo predvidevali, da bo podobne rezultate glede brezposelnosti dala tudi raziskava PSIP 2003, se pravi, da bo delež brezposelnih med populacijo priseljencev iz nekdanje Jugoslavije in njihovih potomcev v Sloveniji nekoliko večji od deleža brezposelnih med Slovenci. Naša predvidevanja so se izkazala za pravilna, saj je delež brezposelnih med preučevano populacijo kot celoto za 2,1 odstotka večji kot med Slovenci (glede na podatke Popisa 2002). Vendar pa te razlike niso velike in bi z vidika zaposlenosti v splošnem lahko rekli, da so priseljenci iz nekdanje Jugoslavije in njihovi potomci kar dobro integrirani v slovenski trg dela. Kljub temu bolj podroben pregled pokaže, da obstajajo razlike med posameznimi etničnimi skupinami (glej graf 2). Graf 2: Delež brezposelnih med aktivnim prebivalstvom po narodnosti, PSIP 2003 19,1% 19.6% 14,8% 15,9°/! 15,0% — 11,a»/ 11,8% 10,3% — 20% 15% 10% 5% 0% neopred. b.o., neznano skupaj Po rezultatih raziskave PSIP 2003 je največ brezposelnih med narodno neopredeljenimi ter med Bošnjaki in Muslimani. Najmanj brezposelnih pa je med tistimi, ki so združeni v kategorijo ostali, ter med Srbi in Hrvati. Ob tem naj opomnimo, da Aktivno prebivalstvo po definiciji Statističnega urada Republike Slovenije: delovno aktivno prebivalstvo (zaposlene in samozaposlene osebe) in brezposelne osebe. Neaktivno prebivalstvo pa so osebe, stare 15 let ali več, ki ne sodijo med delovno aktivno prebivalstvo ali brezposelne osebe. To so: otroci, dijaki, študentje, starejši od 15 let; upokojenci; gospodinje; osebe, ki so nezmožne za delo zaradi starosti, bolezni in invalidnosti; osebe na prestajanju kazni; druge osebe. Zaradi boljše preglednosti so iz grafa izvzeti Romi, med katerimi je delež brezposelnosti izjemno visok (84,4 odstotka). rezultatov iz PSIP 2003 za posamezne etnične skupine ne moremo z gotovostjo posplošiti na celotno populacijo iste etnične pripadnosti, ker je število odgovorov znotraj skupin premajhno. Rezultati za posamezne etnične skupine torej veljajo le za populacijo oseb, ki so sodelovale v anketi raziskave PSIP 2003. Vendar pa bi na podlagi primerjave s podatki o brezposelnosti po posameznih etničnih skupinah iz Popisa 2002 lahko sklepali, da so nekatera med zaznanimi razmerji vseeno točna. Če podatke o narodni pripadnosti iz Popisa 2002 razvrstimo po enakih kategorijah kot v raziskavi PSIP 2003 (to pomeni, da Albance, Črnogorce in Makedonce pridružimo kategoriji ostali), lahko ugotovimo, da je tudi po podatkih iz Popisa 2002 delež brezposelnih največji med neopredeljenimi ter med Bošnjaki in Muslimani (glej graf 3). Pri tem je treba upoštevati, da nabora podatkov v Popisu 2002 in raziskavi PSIP 2003 nista neposredno primerljiva. V raziskavo PSIP 2003 so vključene osebe, ki imajo slovensko državljanstvo, v Popis 2002 pa tudi tujci, ki so na dan popisa že vsaj leto dni prebivali na ozemlju Slovenije.® Različen je bil tudi način zajema podatkov. Za večjo primerljivost smo iz obeh raziskav upoštevali le podatke za ekonomsko aktivno prebivalstvo, staro 18 let ali več. Graf 3: Delež brezposelnih med aktivnim prebivalstvom po narodnosti - primerjava med podatki Popisa 2002 (stari 18 let in več) in PSIP 2003 26% 15% □ Popis 2002 ■ PSIP 2003 Slovenci Hrvati Srbi Boš_Mus ostali neopred. b.c., skupaj neznane Iz popisnih podatkov je razvidno, da je delež brezposelnih občutno večji med drugo generacijo, se pravi med potomci priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, kot pa med samimi priseljenci (glej graf 4). To velja za vse etnične skupine, razen za Slovence, kar pa je razumljivo, saj kategorija Slovenci ne zajema zgolj priseljenih Slovencev in njihovih potomcev, temveč tudi vse 'avtohtone' Slovence. Eden med razlogi, zakaj je delež brezposelnih med priseljenci manjši kot med njihovimi potomci, leži v tem, da so priseljenci v času svoje priselitve lažje našli zaposlitev, saj so se v precejšnji meri priseljevali zaradi potreb po delovni sili v Sloveniji. Njihovi potomci se danes srečujejo s precej spremenjeno situacijo, ko mladi, predvsem prvi iskalci zaposlitve, na splošno težko najdejo zaposlitev. Poleg tega se v tekmi z 'avtohtonimi' slovenskimi vrstniki lahko srečujejo tudi z etnično diskriminacijo. Med 150.763 priseljenci iz prostora nekdanje Jugoslavije jih 31.263 (20,74 odstotka) na dan popisa (2002) ni imelo državljanstva Republike Slovenije (med njimi so osebe, ki so imele status tujca, so bile brez državljanstva ali pa so bile uvrščene v kategorijo neznano) (Popis 2002). Ob tem ko trdimo, da med večinskim slovenskim prebivalstvom in celotno populacijo priseljencev iz prostora nekdanje Jugoslavije (in njihovih potomcev) ni bistvenih razlik v izobrazbeni strukturi, pa moramo upoštevati dejstvo, da preučevano priseljensko populacijo sestavljajo različne etnične skupine. Analiza podatkov o izobrazbeni strukturi posameznih etničnih skupin kaže, da med njimi obstajajo razlike. Rezultati za posamezne etnične skupine veljajo le za populacijo oseb, ki so sodelovale v anketi raziskave PSIP. Po podatkih iz raziskave PSIP 2003 imajo najvišjo izobrazbeno strukturo znotraj preučevane populacije priseljencev in njihovih potomcev Srbi in tisti, ki so združeni v kategorijo drugi, najnižjo pa Bošnjaki in Muslimani.^^ Tabela 1: Primerjava izobrazbene strukture med različnimi etničnimi skupinami, PSIP 2003 osnovna šoia strokovna in višja fakuiteta skupaj in manj srednja šoia šoia in več N % N % N % N % N % Slovenci 66 23,4 170 60,3 17 6,0 29 10,3 282 100 Hrvati 27 19,9 88 64,7 6 4,4 15 11,0 136 100 Srbi 18 14,9 75 62,0 15 12,4 13 10,7 121 100 Boš_Mus 27 31,0 52 59,8 3 3,4 5 5,7 87 100 drugi 18 20,5 41 46,6 11 12,5 18 20,5 88 100 neopredeljeni 38 30,4 73 58,4 6 4,8 8 6,4 125 100 b.o., neznano 84 28,0 182 60,7 15 5,0 19 6,3 300 100 Če primerjamo omenjene podatke s podatki o izobrazbeni strukturi posameznih etničnih skupin iz Popisa 2002, ugotovimo podobno: med pripadniki narodov iz republik nekdanje Jugoslavije imajo najvišjo izobrazbeno strukturo Črnogorci, Makedonci (oboji so v PSIP 2003 uvrščeni v kategorijo drugi) in Hrvati. Najnižjo izobrazbeno strukturo pa imajo Bošnjaki in Muslimani, zelo blizu so jim tudi Albanci. Bošnjaki in Muslimani ter Albanci so tudi edini, ki so po izobrazbeni strukturi v opazno slabšem položaju od Slovencev. Izobrazbena struktura preostalih skupin je primerljiva z izobrazbeno strukturo Slovencev, pri nekaterih je celo boljša. Tabela 2: Primerjava izobrazbene strukture med različnimi etničnimi skupinami (stari 18 let in več), Popis 2002 osnovna šola in manj strokovna in srednja šoia višja šoia fakuiteta in več skupaj N % N % N % N % N % Albanci 2045 45,6 2261 50,4 91 2,0 90 2,0 4487 100 Boš_Mus 11638 47,3 12415 50,5 259 1,1 296 1,2 24608 100 Črnogorci 564 25,0 1241 55,0 162 7,2 289 12,8 2257 100 Hrvati 11266 35,4 16752 52,6 1472 4,6 2336 7,3 31826 100 Makedonci 1359 38,8 1731 49,4 132 3,8 283 8,1 3505 100 Slovenci 382890 29,2 745927 56,8 73740 5,6 110943 8,5 1313500 100 Srbi 11760 36,2 17763 54,6 1126 3,5 1867 5,7 32516 100 Pri tem je treba ponovno opozoriti, da rezultatov iz PSIP 2003 za posamezne etnične skupine ne mo- Če primerjamo zgolj izobrazbeno strukturo brezposelnih med preučevano populacijo priseljencev iz nekdanje Jugoslavije in njihovih potomcev (PSIP 2003) na eni strani ter Slovenci (Popis 2002) na drugi strani, ne opazimo bistvenih razlik med omenjenima skupinama. V obeh skupinah prevladuje delež tistih s končano strokovno ali srednjo šolo, najmanjši pa je delež višje in visoko izobraženih (glej graf 6 spodaj). Graf 6: Izobrazbena struktura brezposelnih - primerjava med Slovenci, starimi 18 let in več (Popis 2002) ter priseljenci iz nekdanje Jugoslavije in njihovimi potomci (iz vseh etničnih skupin) (PSIP 2003) 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 62,1% 58,9% •jo.u yu 5,6% , 1 □ Slovenci - Popis 2002 n priseljenci in potomci -PSIP 2003 osnovna šola ali manj strokovna ali srednja šola višja, visoka šola ali več Razlike med populacijo priseljencev iz nekdanje Jugoslavije in njihovimi potomci ter večinskim slovenskim prebivalstvom pa so očitne, če primerjamo brezposelne znotraj obeh skupin po spolu (glej graf 9 spodaj). Graf 7: Brezposelni, stari 18 let ali več, po spolu - primerjava med večinskim prebivalstvom slovenske narodnosti (Popis 2002) ter priseljenci iz prostora nekdanje Jugoslavije in njihovimi potomci (PSIP 2003) 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 87,8% 50,2% 49,8% □ moški D ženske priseljenci in potumci - PSIP 2003 Slovenci - Popis 2002 Med tistimi, ki so se v Popisu 2002 opredelili za Slovence, je med brezposelnimi rahlo večji delež moških, v preučevani populaciji priseljencev in njihovih potomcev pa je med brezposelnimi precej večji delež žensk, in sicer kar 67,8 odstotka, čeprav remo z gotovostjo posplošiti na celotno populacijo iste etnične pripadnosti, ker je število odgovorov znotraj skupin premajhno. Primerjava brezposelnih po spolu med posameznimi etničnimi skupinami v raziskavi PSIP 2003 ni smiselna, ker je število oseb v posameznih kategorijah premajhno, da bi dopuščalo posplošeno sklepanje o razlikah med etničnimi skupinami. Za ilustracijo razlik glede brezposelnosti med posameznimi etničnimi skupinami v Sloveniji si lahko pomagamo s popisnimi podatki. Ti kažejo sledeče: v vseh etničnih skupinah, ki izvirajo iz prostora nekdanje Jugoslavije, je delež brezposelnih večji med ženskami kot med moškimi. Največje razlike so pri Albancih, kjer je delež brezposelnih med ženskami (57,8 odstotka) kar za 46 odstotkov večji kot med moškimi (11,8 odstotka). Sledijo jim Makedonci (razlika 15,7 odstotka) ter Bošnjaki in Muslimani (razlika 13,4 odstotka). Precej manjše pa so razlike med spoloma pri Črnogorcih (4,5 odstotka), Hrvatih (4,3 odstotka) in Srbih (4 odstotki). Pri Slovencih, kot smo videli že zgoraj, ta razlika znaša le 1,4 odstotka. Graf 11: Delež brezposelnih med aktivnimi ženskami, starimi 18 let ali več, po narodni pripadnosti,^^ Popis 2002 120% 100% D HÜ F"^ 76,0' ■ brezposelne □ delovno aktivne Crnogorke Srbklnje Lahko rečemo, da so moški, ki so se v Popisu 2002 po narodni pripadnosti opredelili za eno od narodnosti, ki izvirajo iz nekdanjih republik in držav naslednic nekdanje Jugoslavije, glede stopnje brezposelnosti v primerljivem položaju kot moški slovenske narodnosti, v primerjavi z ženskami slovenske narodnosti pa pogosto celo v boljšem. Nasprotno pa velja za ženske iz omenjenih etničnih skupin. Te so v primerjavi s Slovenkami v slabšem položaju oziroma je stopnja brezposelnosti med njimi višja kot med Slovenkami. Vzroke za slabši položaj žensk, priseljenih iz prostora nekdanje Jugoslavije (in potomk priseljencev iz tega prostora) lahko v določeni meri in v določenih primerih pojasnimo z njihovo slabšo izobrazbeno strukturo, ki se kaže tako v primerjavi z moškimi znotraj populacije priseljencev in njihovih potomcev (glej graf 12) kot v primerjavi z ženskami slovenske narodnosti (primerjaj grafa 12 in 13). Predstavljeni so le podatki za narodnosti, ki izvirajo iz prostora nekdanje Jugoslavije. premajhno), smo ponovno uporabili podatke iz Popisa 2002 in preverili, ali in kako se v popisnih podatkih izkazujejo razlike v izobrazbeni strukturi aktivnih polnoletnih moških in žensk med posameznimi etničnimi skupinami, ki izvirajo iz prostora nekdanje Jugoslavije. Graf 14: Izobrazbena struktura aktivnih moških, starih 18 let ali več, po narodnosti. Popis 2002 120% 100% 80% 60% 40% 20% 0% 15,8% 60,4% 63,0% 19,0% 14,3% 9,5% 8,2% 52,1% 64,1% 67,7% 64,1% 65,2% 35,3% 34,6% 27,7% 21,6% 38,5% 16,5% 15,9% □ višja in visolo šola □ strol 1931" 1953 1971^) 1981^> 1991") 2002") SKUPAJ lE+06 1144298 1466425 2E+06 2E+06 2E+06 2E+06 Slovenski 980222 1077679 1419294 1627462 1682381 1690388 1723434 Prekmurski®' 1159 Italijanski 701 414 805 3471 2854 3882 3762 Madžarski 14429 7961 11444 10562 9354 8720 7713 Romski 515 996 969 1382 2752 3834 Albanski 271 165 1112 2058 3903 7177 Angleški 75 345 Arabski 130 Bolgarski 31 92 131 159 Bosanski'' 31499 Češki 2941 2282 614 515 535 445 421 Črnogorski 462 Francoski 73 206 Hrvaški 41014 50699 54079 Hrvaško-srbski 1106 3208 126 Kitajski 216 Makedonski 577 1505 3068 4525 4760 Nemški 41514 28998 2590 1322 1023 1093 1628 Poljski 338 249 200 240 264 309 267 Romunski 41 235 295 251 Ruski 1630 1352 494 351 238 229 766 Slovaški 104 145 163 294 Srbski 16074 18123 31329 Srbsko-hrvaški 16607 80325 36265 Srbski in hrvaški 11898 28699 Srbskohrvaški'^' 24166 128449 Španski 129 Turški 36 112 172 226 Ukrajinski 158 171 399 Drugi 191 372 1083 658 1316 1843 Neznano 1246=" 8 175 3744 5375 41199 52316 Ozemlje v času popisa. Navzoče prebivalstvo. ^'Vključeni tudi zdomci. ''I Podatki preračunani po metodlogiji popisa 2002. Drugi in neznano. Kadar ni prikazan posebej, je vključen v slovenski jezik. '' Upoštevani odgovori: bosanski, bošnjaški. V to skupino so leta 1931 sodili srbski, hrvaški in makedonski jezik, leta 1981 pa hrvaški+hrvaško-srbski+srbski+srbsko-hrvaški+srbski in hrvaški. Skupina ni imela skupnega imena. Vir: Statistični urad RS Narodno opredeljeni Narodno neopredeljeni Niso Hmm Občina Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi »and Avstrija Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Nemci Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno drugi'' so se kot so se kot oprede-Jugoslo- Bosanci /jen/ vani želeli odgovoriti SLOVENIJA 1964036 1766982 1631363 2258 6243 3246 6186 181 21542 2667 35642 3972 10467 499 38964 3752 22141 527 8062 1467 12085 48588 126325 Ajdovščina 18095 16608 15889 4 6 0 69 0 202 5 99 34 87 0 183 30 120 z 66 z 51 272 1095 Apače 3715 3364 3326 0 3 0 11 3 0 z 10 z 0 3 3 z 12 0 z 5 z 51 288 Beltinci 8256 7910 7842 0 6 23 8 z 0 0 23 0 0 0 z 0 10 z z z 7 60 276 Benedikt 2084 1847 1843 z z 0 0 0 0 0 0 z 0 0 0 0 0 0 0 0 0 25 212 Bistrica ob Sotli 1460 1346 1310 0 0 0 0 z 0 z 30 z 0 z z 0 4 0 0 0 4 26 84 Bled 8043 7314 6942 3 11 4 19 4 66 13 76 14 37 13 90 22 90 0 z z 61 168 471 Bloke 1578 1461 1451 0 0 0 0 0 0 0 7 z 0 0 z 0 7 0 0 0 7 32 78 Bohinj 5222 4823 4693 0 4 0 15 z 33 0 17 8 z 0 47 3 50 z 39 0 z 102 247 Borovnica 3839 3453 3130 z 0 0 8 z 39 z 123 5 z z 132 10 58 z 25 0 z 110 218 Bovec 3138 2868 2797 4 0 0 z 0 5 4 28 7 4 0 15 z 23 0 9 0 14 62 185 Braslovče 4933 4592 4522 0 0 0 5 0 z z 43 0 z z 15 z 6 0 z 0 z 122 213 Brda 5765 5414 5341 3 z 0 8 z z 0 20 3 0 0 23 13 19 0 8 0 11 52 280 Brezovica 9334 8467 8128 0 0 0 18 z 52 z 110 9 38 3 96 z 62 z 29 z 28 164 641 Brežice 23253 21133 19880 5 12 42 31 4 52 10 838 17 21 7 178 36 137 z 26 z 107 504 1479 Cankova 2067 1970 1899 0 3 56 0 0 0 z 7 0 z 0 z z 4 0 0 0 4 16 77 Celje 48081 42369 38221 z 29 0 297 z 413 72 1151 111 219 11 1733 105 664 19 325 8 312 1362 3686 Cerklje na Gorenj. 6369 6111 6004 z 4 0 31 0 7 5 18 z 0 z 29 7 28 12 9 0 7 54 176 Cerknica 10284 9462 8982 z z 0 32 0 102 z 127 9 24 z 174 6 58 z z z 40 246 518 Cerkno 5040 4647 4634 0 0 0 0 0 0 z 6 z 0 0 4 z 8 0 0 z 7 88 297 Cerkvenjak 2046 1868 1865 0 0 0 0 0 z 0 z 0 0 0 z 0 z 0 z z z 27 150 Cirkulane 2078 1921 1892 z 0 0 0 z 0 0 26 0 0 0 z 0 z 0 z z z 39 116 Črenšovci 4080 3872 3769 0 12 63 0 0 0 0 21 4 0 z z 0 6 0 0 0 6 19 183 Črna na Koroškem 3616 3371 3278 z 0 0 0 z 18 z 23 z 6 0 31 10 15 0 8 0 7 79 151 Črnomelj 14580 12960 11857 z 3 85 30 z 138 3 633 19 37 z 137 14 151 z 74 z 73 345 1124 Destrnik 2496 2394 2374 0 0 0 0 0 0 z 12 0 0 3 z z 5 0 0 0 5 5 92 Divača 3814 3384 2980 3 z z 8 0 49 0 136 21 27 0 153 4 84 10 25 8 41 95 251 o o cn CO Občina Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi »and Avstrija Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Nemci Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno drugi'' so se kot so se kot oprede-Jugoslo- Bosanci /jen/ vani želeli odgovoriti Dobje 1008 949 947 0 0 0 0 0 0 0 Z 0 z 0 0 0 9 0 0 0 9 19 31 Dobrepolje 3544 3302 3256 0 0 0 0 0 0 0 15 z 11 0 16 z 14 0 10 0 4 34 194 Dobrna 2083 1904 1879 0 0 0 9 z 4 0 Z 0 z 0 z 7 z z z z z 29 149 Dobrova -Polhov Gradec 6691 6286 6172 0 z 0 5 0 35 0 28 5 0 Z 24 13 14 0 z 0 z 76 315 Dobrovnik/ Dobronak 1307 1187 549 0 616 5 5 0 0 0 8 0 0 0 z z 19 0 0 0 19 34 67 Dol pri Ljubljani 4341 3934 3779 z 0 0 13 0 40 0 34 5 16 0 38 z 32 z z 0 23 78 297 Dolenjske Toplice 3298 2978 2863 z 0 0 3 0 0 3 71 z z 4 27 z 17 z z 3 11 82 221 Domžale 29902 27410 25788 3 15 z 126 z 327 59 387 50 159 7 425 60 261 z 145 z 113 683 1548 Dornava 2459 2219 2210 0 z 0 0 0 0 z z 0 0 0 z 0 6 0 z 0 z 42 192 Dravograd 8863 8019 7804 3 0 0 30 0 20 z 74 9 29 z 37 z 31 z z 0 17 157 656 Duplek 5938 5214 5149 0 0 0 z 3 0 0 25 4 z 3 21 6 15 0 z 0 z 118 591 Gorenja vas-Poljane 6877 6471 6380 0 z 0 0 0 6 4 49 8 z z 13 7 19 0 3 0 16 110 277 Gorišnica 3744 3575 3557 z 0 0 0 0 0 z 12 0 0 z z 0 8 0 z 0 z 44 117 Gorje 2856 2676 2625 0 0 0 0 0 z 0 19 z 7 0 10 9 34 0 17 0 17 31 115 Gornja Radgona 8701 8060 7994 z z 0 8 3 0 3 20 4 0 z 20 4 23 0 z 0 z 147 471 Gornji Grad 2595 2435 2422 0 0 0 0 0 z 0 z 0 0 0 7 0 5 z 0 0 z 27 128 Gornji PetrovcI 2217 2140 2118 0 z 0 0 0 0 0 12 0 0 0 0 z 3 0 z 0 z 16 58 Grad 2302 2211 2201 0 z 0 0 3 0 0 3 0 0 0 z z 0 0 0 0 0 20 71 Grosuplje 15665 14461 13650 0 z z 33 0 178 12 202 10 58 4 266 43 148 6 68 0 74 221 835 Hajdina 3528 3354 3326 0 z 0 0 0 0 z 12 0 0 0 12 z 14 z z 0 9 48 112 Hoče-Slivnica 9629 8836 8600 z 4 19 z z 4 4 110 12 19 10 45 4 49 0 29 0 20 206 538 Hodoš/Hodos 356 322 161 0 159 0 0 z 0 0 z 0 0 0 0 0 12 0 0 0 12 11 11 Horjul 2622 2377 2351 0 0 0 0 0 z 0 9 z 4 0 9 z 7 0 z 0 z 45 193 Hrastnik 10121 9139 8111 z 7 7 50 0 167 9 221 z 308 z 248 6 158 5 82 0 71 254 570 Hrpelje - Kozina 4053 3741 3452 z 4 0 11 0 27 z 98 11 64 0 58 12 42 0 22 z z 72 198 Idrija 11990 11086 10816 7 z 0 43 0 80 z 50 6 26 0 40 15 80 z 49 0 z 228 596 Ig 5445 4869 4443 z z 0 3 z 106 13 89 13 26 z 167 3 71 z 33 z z 164 341 Ilirska Bistrica 14234 12802 12281 5 z 0 70 z 42 4 247 23 31 0 89 7 158 3 95 z 58 269 1005 Ivančna Gorica 13567 12605 12331 z 4 27 13 z 36 4 78 3 26 z 68 10 61 z 18 z 41 212 689 Izola/lsola 14549 12163 9456 430 z 0 96 0 518 22 804 110 100 z 546 61 552 10 55 260 227 595 1239 cn Ol m C m z: o c«< C« m C C o< m S C« o C« ^ o o C 03 O Občina Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi Albanci Avstrijci Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Wemc/ Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno so se kot so se kot oprede-Jugosio- Bosanci Ijeni vani drugi» želeli odgovoriti Jesenice 21620 18883 13038 6 4 21 88 6 2628 61 539 309 747 6 1347 83 685 4 346 5 330 976 1076 Jezersko 638 591 571 0 0 0 z 0 0 0 11 z 0 0 4 0 4 0 4 0 0 19 24 Juršinci 2206 1985 1982 0 0 0 0 0 0 0 z 0 0 0 z z z z z z z 66 154 Kamnik 26477 24370 22509 7 z 0 88 z 498 152 307 107 217 3 417 62 285 z 145 z 135 488 1334 Kanai 5978 5471 5164 z z 6 34 54 z 26 9 45 0 122 7 49 z 15 z 31 121 337 Kidričevo 6502 5818 5728 z 0 0 4 z 14 z 43 0 6 z 12 7 26 0 11 0 15 228 430 Kobarid 4472 4137 4042 z 0 0 7 0 0 z 10 36 4 0 24 10 17 0 10 z z 68 250 Kobiije 570 550 537 0 z 0 0 0 0 0 z 0 0 z 0 0 0 0 0 0 0 9 11 Kočevje 16292 14447 12596 0 36 127 49 0 325 13 789 15 68 3 402 24 128 z z 0 86 520 1197 Komen 3515 3284 3223 z z 0 6 0 10 z 19 0 5 3 10 3 20 z z 0 16 43 168 Komenda 4451 4133 4026 0 z 0 3 0 11 7 29 7 16 3 28 z 26 0 15 0 11 86 206 Koper/Capodistria 47539 40666 33826 712 31 4 225 4 1196 82 2193 169 328 15 1693 188 1680 27 239 616 798 1499 3694 Kostanjevica na Krki 2419 2270 2239 z 0 0 8 0 0 z 18 0 0 0 z z z z z z z 34 114 Kostei 629 586 550 0 z 0 z 0 0 0 30 z 0 z z 0 z z z z z 10 32 Kozje 3406 3174 3141 0 0 0 6 0 0 0 18 0 4 z z 0 5 0 z 0 z 38 189 Kranj 52265 47334 41176 9 29 12 358 3 1044 314 874 446 196 9 2744 120 626 20 222 5 379 1564 2741 Kranjska Gora 5247 4789 4428 7 6 0 13 0 30 8 126 18 19 5 100 29 65 0 28 3 34 98 295 Križevci 3663 3444 3428 z z 0 0 0 0 0 10 0 0 0 z z z z z z z 40 177 Krško 25167 22831 21796 3 11 37 153 0 121 12 324 9 144 8 188 25 145 z 51 z 91 567 1624 Kungota 4317 3975 3912 z 0 0 0 0 3 z 39 3 z z 8 6 23 0 0 z z 70 249 Kuzma 1683 1609 1586 0 z 10 0 0 z 0 z 0 4 z z 3 z 0 0 0 z 8 65 Laško 13730 12457 12233 z 5 0 15 z 14 z 63 z 34 8 73 8 67 6 26 0 35 323 883 Lenart 6889 6314 6243 0 z 5 9 z z z 29 3 0 3 12 5 12 0 z 0 z 114 449 Lendava/Lendva 11151 10308 5653 z 3917 86 32 0 10 z 547 z 0 5 37 11 137 z 4 z 130 293 413 Litija 14099 12587 11699 z 3 0 43 0 125 10 234 9 93 z 355 13 172 7 90 0 75 418 922 Ljubijana 265881 230387 196152 107 227 218 1147 34 5763 893 7222 974 3332 71 13101 1146 6081 177 2323 61 3520 8956 20457 Ljubno 2701 2528 2498 0 z 0 z 0 0 0 10 z 0 z 16 0 12 0 8 0 4 44 117 Ljutomer 11720 10610 10450 z 3 z 20 3 0 0 119 z z z 8 z 19 z 0 z 16 171 920 Logatec 11343 10549 10009 3 z 0 39 z 91 11 109 10 60 z 194 18 110 z z 0 61 202 482 Log-Dragomer 3356 3083 2959 5 0 0 12 0 10 z 48 4 z z 34 6 31 0 z z 26 63 179 Loška doiina 3640 3457 3317 0 z 0 8 0 0 z 93 0 z 0 28 3 10 0 4 0 6 65 108 o o cn cn Občina Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi »and Avstrija Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Nemci Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno drugi'' so se kot so se kot oprede-Jugoslo- Bosanci /jen/ vani želeli odgovoriti Loški Potok 1958 1808 1779 0 0 0 0 0 0 0 25 0 0 0 4 0 5 z 0 0 z 57 88 Lovrenc na Pohorju 3145 2955 2939 0 0 0 0 Z Z 0 8 0 0 Z 4 0 0 0 0 0 0 68 122 Luče 1609 1546 1531 0 0 0 0 0 0 0 z 0 0 z 0 z z 0 0 0 z z 52 Lukovica 4972 4635 4545 0 z z 7 0 14 0 18 10 13 4 17 4 22 z 13 0 z 71 244 Majšperk 4005 3618 3595 0 0 0 0 0 0 0 9 0 0 z z 8 7 0 0 z z 146 234 Makole 2020 1797 1795 0 0 0 0 0 0 0 z 0 0 0 0 z z 0 0 0 z 54 168 Maribor 110668 97184 89650 15 70 613 548 26 591 186 2534 258 320 59 2049 265 1068 36 288 9 735 3492 8924 iVIarkovci 3798 3572 3548 0 z 0 4 0 0 0 13 0 0 z 0 3 3 0 z 0 z 63 160 iVIedvode 14161 12990 11894 z 5 5 44 z 275 30 222 51 56 4 360 41 168 z 83 z 82 288 715 iVIengeš 6662 6052 5653 0 0 0 25 0 64 10 133 z 35 z 111 11 84 0 52 0 32 126 400 Metiika 8123 7057 6181 3 z 90 z z 13 4 664 4 14 z 68 11 137 z z z 111 305 624 iVle_ica 3966 3592 3486 0 z 0 15 z 23 z 14 z 16 0 27 5 36 0 16 0 20 96 242 iVIikiavž na Dravskem poiju 5915 5279 5027 z z 25 5 z 7 z 167 3 6 3 27 3 30 0 z 0 z 275 331 iVIiren - Kostanjevica 4741 4296 4136 4 0 0 17 0 11 z 24 14 22 0 64 z 42 z 24 0 z 102 301 iVIirna Peč 2702 2426 2391 0 0 0 0 0 0 0 16 z 5 0 10 z z z z z z 34 240 iVIisiinja 4666 4341 4319 z 0 0 z 0 z 0 10 0 6 0 z z 4 0 0 0 4 97 224 iVIokronog-Trebeino 2873 2663 2649 z 0 0 0 0 5 0 3 0 z 0 z z z z z z z 31 177 iVIoravče 4508 4272 4191 0 z 0 0 z 33 z 20 z 6 0 16 z 10 0 z z 6 46 180 iVIoravskeTopiice 6151 5954 5542 0 351 0 z z 0 3 25 7 z 0 16 7 17 0 0 10 7 48 132 iVIozirje 3946 3606 3556 z 4 0 5 0 z 0 19 0 z 0 13 5 28 0 25 0 3 92 220 iVIurska Sobota 20080 18668 17637 z 138 439 41 5 40 12 216 6 z 6 74 49 100 z z 39 45 332 980 Muta 3640 3470 3459 0 0 0 z z 0 0 7 0 0 0 z z z z z z z 64 105 Nakio 4899 4649 4480 z 0 0 9 0 39 z 31 10 17 z 48 8 26 0 6 0 20 51 173 Nazarje 2711 2525 2437 0 0 0 z 0 0 0 54 0 9 z 21 0 0 0 0 0 0 69 117 Nova Gorica 31538 27938 26063 53 9 z 169 0 205 49 294 109 87 0 856 z 391 11 163 6 211 718 2491 Novo mesto 34432 30258 27576 7 15 562 95 0 272 49 793 56 66 5 694 68 398 10 169 4 215 1056 2720 Odranci 1619 1553 1545 0 z 0 0 0 0 0 4 0 0 0 z z 3 0 0 z z 4 59 Opiotnica 3866 3407 3398 0 z 0 0 z z 0 z 4 0 0 z 0 3 0 z 0 z 91 365 Ormož 12738 11552 11366 z 10 z 5 0 z 4 139 z z z 11 9 24 z z 0 20 326 836 Osiinica 332 309 279 0 0 0 0 0 0 0 z 0 0 0 0 z 0 0 0 0 0 10 13 cn 03 Ol m C m z: o c«< C« m C C o< m S C« o C« ^ o o C 03 O Občina Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi »and Avstrija Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Nemci Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno drugi'' so se kot so se kot oprede-Jugoslo- Bosanci /jen/ vani želeli odgovoriti Pesnica 7244 6450 6328 Z Z 8 22 Z 0 0 45 3 13 Z 17 7 12 z 3 0 8 166 616 Piran/Pirano 16758 13250 10606 698 18 0 125 4 248 51 810 37 94 11 435 113 765 14 95 351 305 602 2141 Pivka 5926 5332 4857 5 0 0 30 0 64 z 65 z 41 Z 260 5 99 z z 0 57 118 377 Podčetrtel( 3224 2954 2897 0 0 0 0 0 0 0 48 0 4 z z z 11 0 z 0 10 62 197 Podielinil( 1820 1692 1680 z 0 0 0 0 0 0 8 0 0 z 0 z z z z z z 26 101 Podveil(a 2709 2540 2526 0 z 0 0 z 0 0 7 z 0 0 z z 5 0 0 0 5 50 114 Poijčane 4372 W1 3840 0 z 0 4 0 0 0 15 z 0 z 5 9 11 0 z z z 94 390 Poizeia 5417 4950 4836 0 z 0 17 0 13 z 43 3 0 z 26 9 21 0 8 0 13 147 299 Postojna 14581 12924 10988 7 18 4 85 0 346 18 384 46 135 5 858 30 416 4 225 5 182 397 844 Preboid 4507 4117 3932 0 z 0 7 0 17 3 87 z 20 z 46 z 53 0 25 0 28 141 196 Preddvor 3200 2997 2896 z 0 0 4 0 15 z 44 9 4 0 18 4 9 0 3 0 6 60 134 Prevaije 6621 6099 5870 0 z 3 25 z 39 4 37 4 7 z 93 12 32 z 7 z 22 163 327 Ptuj 23242 21051 20408 5 8 0 122 z 20 z 279 22 18 11 102 47 96 4 13 0 79 518 1577 Puconci 6281 5949 5760 0 z 137 0 z 0 0 25 0 0 z 12 5 8 0 4 0 4 66 258 Rače - Fram 5859 5249 5150 z z 0 7 0 16 z 43 z 6 6 11 6 22 0 4 0 18 168 420 Radeče 4617 4250 4108 z 0 0 12 0 21 z 36 z 5 0 57 7 35 0 18 0 17 81 251 Radenci 5265 4906 4840 0 5 0 z z 0 z 30 3 0 0 15 9 12 0 z 0 z 53 294 Radije ob Dravi 6148 5664 5620 z 0 0 9 0 0 z 21 0 z z 8 z 10 0 z z 7 160 314 Radovijica 18164 16678 15759 z 3 9 21 z 172 14 248 44 43 7 315 38 139 z 46 z 83 406 941 Ravne na Kor. 12248 10956 10270 0 z 0 43 z 48 7 232 16 35 z 289 11 108 z 37 z 61 349 835 Razl(rižje 1215 1068 1037 0 z 0 0 0 0 0 z 0 0 0 0 0 7 0 0 0 7 73 67 Rečica ob Savinji 2285 2146 2105 0 z 0 7 0 7 0 18 0 6 0 z 0 11 0 8 z z 56 72 Renče-Vogrsl(o 4102 3758 3594 3 z 0 22 0 18 z 18 11 33 0 53 3 16 0 9 0 7 108 220 Ribnica 9266 8693 8235 0 z 49 30 z 64 11 151 14 15 z 97 23 72 z z 0 48 152 349 Ribnica na Poiiorju 1254 1168 1165 0 0 z 0 0 z z 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 32 54 Rogašl(a Siatina 10544 9353 8648 z z z 51 z 19 4 520 18 8 z 66 10 64 z z 0 59 341 786 Rogašovci 3399 3276 3215 0 z 51 0 0 0 z z 0 0 0 5 0 4 0 0 z z 7 112 Rogatec 3191 2856 2592 0 0 0 0 z 0 253 0 0 0 5 z 16 0 z 0 z 152 167 Ruše 7351 6487 6270 0 z 5 5 0 48 z 63 6 25 z 49 13 25 z z 0 12 269 570 Seinica ob Dravi 4587 4203 4169 0 z z z 0 0 6 14 z 0 z 4 4 9 z z 0 5 71 304 o o Občina Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi Albanci Avstrijci Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Wemc/ Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno so se kot so se kot oprede-Jugosio- Bosanci Ijeni vani drugi» želeli odgovoriti Semič 3710 3338 3174 0 Z 47 12 0 19 Z 52 Z 6 Z 23 0 38 0 6 0 32 98 236 Sevnica 17726 15932 15600 z Z 0 50 3 42 Z 125 8 26 5 58 12 40 z 20 z 17 310 1444 Sežana 11842 10655 9814 19 Z z 67 0 126 11 219 49 58 0 265 24 166 z 43 z 113 234 787 Siovenj Gradec 16779 15554 15164 0 3 0 10 z 64 Z 166 8 38 z 73 20 106 z 47 z 57 267 852 Siovensl(a Bistrica 22893 20408 20061 z z 10 42 z 18 10 132 7 7 8 87 22 60 z 12 z 43 717 1708 Siovensl(e Konjice 13612 12396 12190 0 4 3 64 z 8 7 69 8 15 z 13 12 42 6 9 0 27 349 825 Sodražica 2038 1907 1883 0 0 0 0 z 4 4 11 0 z 0 z z 3 0 0 0 3 35 93 Soičava 548 529 525 0 0 0 0 0 0 z z 0 0 z z 0 0 0 0 0 0 z 17 Središče ob Dravi 2193 1957 1896 0 z 0 0 0 0 0 56 z 0 z z 0 5 0 0 0 5 66 165 Starše 3955 3371 3309 0 0 14 3 z 0 0 33 z 0 z 5 3 7 0 z 0 z 132 445 Straža 3661 3094 2885 0 z 0 4 0 5 z 79 z 18 z 97 z 41 0 16 0 25 114 412 Sveta Ana 2282 2117 2105 0 0 0 z z 0 0 4 0 0 z z 3 z z z z z 27 137 Sveta Trojica v Siov goricaii 2194 2001 1982 0 0 11 0 0 0 0 4 0 0 z z z z z z z z 41 151 Sveti Andraž v Siov goricaii 1209 1155 1150 0 0 0 0 0 0 0 z 0 0 z z 0 0 0 0 0 0 18 36 Sveti Jurij 2883 2640 2637 0 0 0 0 z 0 0 z 0 0 0 0 0 3 0 0 0 3 38 202 Sveti Jurij v Siov goricaii 2076 1872 1869 0 0 0 0 0 0 0 z 0 0 z 0 0 4 0 z 0 z 47 153 Sveti Tomaž 2164 2026 2017 0 z 0 0 0 0 0 6 0 0 z z 0 3 z 0 0 z 18 117 Saiovci 1718 1679 1493 0 169 3 z 0 0 0 6 0 0 0 z 3 3 0 0 z z 10 26 Šempeter-Vrtojba 6269 5593 5265 8 7 z 55 0 32 9 44 33 23 z 108 z 38 3 18 0 17 168 470 Šenčur 7491 7090 6928 0 z 0 0 z 36 4 37 20 12 z 44 4 11 0 z 0 z 86 304 Šentiij 8074 7247 7165 0 3 0 0 z 5 z 42 z 5 0 17 5 15 z z 0 11 160 652 Šentjernej 6583 6094 5917 0 z 98 0 0 0 3 48 0 5 z 15 5 17 z 10 0 z 54 418 Šentjur 18470 17014 16783 z 4 0 44 0 z 7 76 9 9 6 57 12 42 z z 0 32 372 1042 Sentrupert 2283 2067 2056 0 0 0 0 0 z z 6 0 0 0 z 0 z z z z z 26 188 ŠI(ocjan 3035 2647 2634 0 z 0 z 0 0 0 3 z 3 0 z z 0 0 0 0 0 63 325 ŠI(ofja Lol(a 22118 20138 18510 0 8 z 31 z 319 35 526 77 100 10 469 48 315 z 190 z 121 447 1218 SI(ofijica 7119 6466 6118 z 3 0 z 0 32 11 117 z 47 z 118 14 74 z 42 z 29 146 433 Šmarje pri Jeišaii 9662 8735 8628 z 0 0 9 z z 3 61 5 5 z 17 z 19 z z 0 15 188 720 Smarješl(eTopiice 2832 2616 2555 0 z 0 4 0 z 0 28 0 5 0 14 4 19 0 6 0 13 19 178 cn 00 Ol m C m z: o c«< C« m C C o< m S C« o C« ^ o o C 03 O Občina Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi Albanci Avstrijci Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Wemc/ Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno so se kot so se kot oprede-Jugoslo- Bosanci /jen/ vani drugi» želeli odgovoriti Šmartno ob Paki 2909 2744 2652 Z Z 0 7 0 z 0 40 0 7 0 31 3 7 0 z 0 z 65 93 Šmartno pri Litiji 5021 4596 4513 Z Z z 6 z z 3 37 0 10 z 17 z 29 0 4 0 25 107 289 Šoštanj 8254 7671 7058 0 7 z 35 0 124 7 108 13 153 z 144 18 63 z 32 0 z 159 361 Store 4060 3565 3284 0 z 0 21 0 39 6 46 6 60 z 100 z 52 0 7 0 45 134 309 Tabor 1494 1371 1362 z 0 0 0 0 0 0 z 4 0 z z z 7 0 z 0 z 41 75 Tišina 4189 3998 3889 0 5 86 0 0 0 0 z z 0 0 8 0 9 0 0 0 9 63 119 Toimin 12198 11104 10691 10 4 5 46 0 40 z 61 25 21 z 185 9 86 4 40 6 36 195 813 Trbovije 18255 16274 14429 z 7 7 42 0 523 22 403 12 368 z 429 29 375 z 227 z 140 555 1051 Trebnje 13268 12064 11882 0 10 16 32 0 19 5 45 0 4 0 39 12 49 z z 0 31 225 930 Trnovsl(a vas 1208 1091 1089 0 z 0 0 0 0 0 z 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 29 88 Trzin 3385 3086 2947 z z 0 0 0 26 8 50 8 5 z 36 z 29 z z 0 19 56 214 Tržič 15151 13827 12298 z 3 0 58 z 366 46 568 47 89 6 331 11 218 z 102 z 111 317 789 Turnišče 3422 3261 3201 0 13 29 3 0 0 0 7 0 0 3 z z 6 0 0 0 6 30 125 Veienje 33331 29582 23517 4 13 34 177 z 1276 31 1827 49 1083 z 1508 59 709 z 370 z 327 1125 1915 Mtka Poiana 1511 1401 1393 0 z 0 0 0 0 0 z 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 4 106 Veiil(e Lašče 3735 3417 3372 0 0 z z 0 z z 19 z 3 z 11 3 23 0 10 0 13 54 241 Veržej 1354 1214 1172 0 0 0 0 0 19 0 7 8 0 0 z z 0 0 0 0 0 24 116 Videm 5247 4798 4760 0 0 0 0 0 0 0 31 0 0 z z z 7 0 0 0 7 95 347 Vipava 5185 4836 4701 0 z z 4 0 19 z 22 7 13 0 56 9 34 0 17 0 17 62 253 Vitanje 2317 2081 2069 0 0 0 z 0 0 0 3 0 0 0 z 0 0 0 0 0 0 85 151 Vodice 3871 3553 3495 z z 0 z 0 12 0 28 z 9 0 z z 33 z z 0 19 77 208 Vojnil( 7825 7083 7012 0 0 0 6 0 z 0 35 0 z 6 16 z 19 0 6 0 13 112 611 Vransl(o 2457 2255 2234 0 0 0 0 0 z 0 3 5 z 0 5 4 10 0 5 0 5 52 140 Vrlinil(a 14373 12976 11792 z 0 3 48 0 262 24 242 25 84 z 470 23 245 4 75 0 166 366 786 Vuzenica 2786 2677 2647 z 0 0 0 0 0 0 z 17 0 0 z 0 8 0 z 0 z 24 77 Zagorje ob Savi 17067 15546 14557 z z 0 36 0 478 15 170 9 126 0 140 12 202 z 128 0 z 392 927 Zavrč 1338 1175 1136 0 0 0 0 0 0 0 39 0 0 0 0 0 4 0 0 0 4 45 114 Zreče 6245 5549 5396 0 0 0 7 0 22 16 41 0 31 z 32 z 21 3 10 0 8 242 433 Zaiec 20335 18341 17398 0 4 0 87 0 54 4 430 6 64 6 256 32 124 3 39 0 82 612 1258 Žeieznil(i 6786 6470 6261 z 0 0 8 0 17 z 122 9 19 0 26 5 45 0 23 0 22 93 178 Zeta i e 1364 1159 1153 0 z 0 0 0 0 0 z 0 0 0 z 0 z z z z z 62 142 o o cn CD cn fO o Narodno opredeljeni Narodno neopredeljeni Niso Neznano Kraj rojstva Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi Albanci Avstrijci Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Nemci Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno drugi'> so se kot so se kot oprede-Jugosio- Bosanci Ijeni ran/ želeli odgovoriti Skupaj 1964036 1766982 1631363 2258 6243 3246 6186 181 21542 2667 35642 3972 10467 499 38964 3752 22141 527 8062 1467 12085 48588 126325 Rojeni v naselju prebivališča 973579 882181 849543 910 3387 1759 1190 24 5259 623 5594 624 2693 59 10011 505 6715 106 1505 393 4711 20750 63933 drugem naselju iste občine 263140 243606 238819 318 1433 341 97 4 577 56 799 81 214 5 815 47 972 15 154 219 584 4564 13998 drugi občini 557712 511912 503511 276 646 616 250 21 976 228 1957 204 533 47 2419 228 2257 52 434 171 1600 10653 32890 Državah nekdanje Jugoslavije 151432 114305 28273 417 558 502 4524 4 14658 1747 27093 3027 6980 50 25555 917 11938 343 5951 667 4977 11985 13204 Bosni in Hercegovini 69279 48672 5401 z z 45 30 z 13876 z 7120 z 6332 6 15612 191 8506 83 5869 16 2538 5856 6245 Hrvaški 48609 39346 17532 389 76 21 32 z 66 34 19412 z 34 10 1550 178 2120 32 41 621 1426 3641 3502 Makedoniji 6593 5242 633 - z 35 1244 17 z 14 2959 51 69 210 98 z z z 90 351 902 Jugoslaviji 26951 21045 4707 z 472 401 3218 z 699 1674 547 54 563 34 8324 338 1214 226 36 29 923 2137 2555 Državah EU-15 13287 11126 mi 331 64 18 49 124 63 8 153 27 40 319 115 428 194 z z z 153 404 1563 Vseh ostalih državah 4886 3852 1830 6 155 10 76 4 9 5 46 9 7 19 49 1627 65 z z z 60 232 737 ^'Vključene so tiste osebe, ki so izjavile/označile, da so narodno neopredeljene. Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002. Uporaba in objava podatkov dovoljena le z navedbo vira. Ol m C m z: o c«< C« m C C o< m S C« o C« ^ o o C 03 O Narodno opredeljeni Narodno neopredeljeni Niso Heimm stopaj Slovenci Italijani Madžari Romi Albanci Avstrijci Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Hemel Srbi drugi opredelili so se kot Jugoslovani opredelili so se kot Bosanci regional, opredeljeni drugi'1 želeli odgovoriti Skupaj 451653 373265 629 1695 680 1286 53 5408 936 11705 1049 2353 143 11796 920 183 1781 604 2411 11162 23594 Narodno opredeljeni Slovenci 390141 356511 349 570 51 217 44 515 427 5499 374 250 124 3387 505 97 287 291 1102 4268 15273 Italijani 562 249 198 z z z 25 z z 19 4 z 13 6 z 22 IVIadeari 1660 497 983 z z z z 65 z z z 26 3 z 1 6 24 41 Romi 660 41 z 3 566 3 z z z z z 8 27 Albanci 948 21 z - z 844 7 z z z z - 3 14 47 Avstrijci 43 35 z z z z z z Bošnjaki 4796 147 z z 3 31 4119 13 42 z 58 48 6 4 66 z 22 40 185 Črnogorci 571 129 - - 1 2 - 30 240 24 4 5 z 70 z 12 z 6 17 27 Hrvati 10225 3442 28 62 9 32 3 99 43 4749 56 55 4 739 50 5 62 22 111 194 460 Makedonci 885 203 z z z 3 10 4 34 444 5 92 7 8 z z 20 45 IVluslimani 2326 110 z z 17 110 5 32 z 1746 z 49 10 z 64 17 34 123 Nemci 160 132 - - z - z z - 7 1 z z z 10 Srbi 9311 1236 7 14 3 23 75 101 469 77 64 6440 39 11 57 7 82 194 412 Drugi 1095 648 4 8 z 8 9 4 42 5 z z 45 216 z 3 6 14 20 56 Narodno neopredeljeni opredelili so se kot Jugoslovani 101 24 z z z z 6 z 15 35 z z z z opredelili so se kot Bosanci 2006 240 z z z 36 168 23 66 11 46 69 4 1 1108 - 18 70 142 regionalno opred. 359 78 7 - - - z z 8 z 4 z z 226 z z 24 drugi 1) 2534 860 8 z 5 6 59 20 130 15 25 z 170 20 7 29 9 793 182 187 Niso želeli odgov 10916 3053 7 18 14 24 88 27 290 23 33 3 352 22 13 43 12 156 5705 1033 Neznano 12354 5609 13 21 16 36 3 110 16 215 27 56 266 28 5 36 13 64 348 5472 ''Vključene so tiste osebe, ki so izjaviie/označiie, da so narodno neopredeljene. Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovan 2002. Uporaba in objava podatkov dovoljena le z navedbo vira. o o cn fO fO Narodno opredeljeni Narodno neopredeljeni Niso Heimm Starost Spol Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi Albanci Avstrijci Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Wemc/ Srbi drugi skupaj opredelili so se kot Jugoslovani opredelili so se kot Bosanci regional, opredeljeni drugi» odgovoriti 0-14 300167 256440 172 502 1171 1434 16 3703 304 2656 336 1840 33 4453 387 24 1254 45 2177 8408 14812 15-29 422693 338838 303 846 917 1491 16 5330 530 5141 935 2522 47 8574 873 90 1932 126 3543 11395 39244 30-44 446272 354945 465 1297 680 2003 32 7247 664 9961 1210 3554 78 10682 1088 154 2748 255 3028 12244 33937 45-59 402314 329127 489 1626 344 1047 41 4452 707 10929 1109 2150 125 11006 896 181 1731 435 2333 9986 23600 60+ 392590 352013 829 1972 134 211 76 810 462 6955 382 401 216 4249 508 78 397 606 1004 6555 14732 Moški 958576 772613 1085 2883 1645 4129 90 12351 1524 18556 2465 5796 215 21592 1851 338 4193 851 5912 24232 76255 0-14 154290 131751 91 254 592 762 7 1909 141 1404 185 953 13 2310 203 10 617 28 1122 4279 7659 15-29 217063 170542 156 421 458 941 8 2970 296 2663 583 1298 18 4672 403 64 1045 84 1755 5895 22791 30-44 225797 173786 240 637 357 1425 18 4063 318 4754 762 1906 35 5255 505 89 1371 164 1327 5821 22964 45-59 204601 159980 240 833 178 833 28 2916 427 6090 677 1397 50 6535 478 120 964 285 1132 5234 16204 60+ 156825 136554 358 738 60 168 29 493 342 3645 258 242 99 2820 262 55 196 290 576 3003 6637 Ženske 1005460 858750 1173 3360 1601 2057 91 9191 1143 17086 1507 4671 284 17372 1901 189 3869 616 6173 24356 50070 0-14 145877 124689 81 248 579 672 9 1794 163 1252 151 887 20 2143 184 14 637 17 1055 4129 7153 15-29 205630 168296 147 425 459 550 8 2360 234 2478 352 1224 29 3902 470 26 887 42 1788 5500 16453 30-44 220475 181159 225 660 323 578 14 3184 346 5207 448 1648 43 5427 583 65 1377 91 1701 6423 10973 45-59 197713 169147 249 793 166 214 13 1536 280 4839 432 753 75 4471 418 61 767 150 1201 4752 7396 60+ 235765 215459 471 1234 74 43 47 317 120 3310 124 159 117 1429 246 23 201 316 428 3552 8095 Vključene so tiste osebe, ki so izjaviie/označiie, da so narodno neopredeljene. Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002. Uporaba in objava podatkov dovoljena le z navedbo vira. Ol m C m z: o c«< C« m C C o< m S C« o C« ^ o o C 03 O Tabela 7: Prebivalstvo staro 15 let in več, po narodni pripadnosti, spolu in izobrazbi, popis 2002 Izobrazba Narodna pripadnost srednja Spol Skupaj brez Izobrazbe nepopolna osnovna osnovna skupaj nižja In srednja poklicna srednja višja strokovna dodlplom-In splošna ska visoka specializacija magisterij doktorat Skupaj 1663869 11337 104219 433910 899341 452292 447049 84044 114630 3573 7804 5011 Skupaj narodno opredeljeni 1493535 9228 95200 389505 804301 402179 402122 77622 103101 3193 6924 4461 Slovenci 1374923 7419 86594 349824 746403 368213 378190 73740 97382 2855 6469 4237 Italijani 2086 15 303 385 1041 393 648 124 194 3 10 11 Madžari 5741 30 284 2428 2419 1287 1132 235 299 20 11 15 Romi 2075 383 969 487 225 183 42 z z z z z Albanci 4752 79 202 2023 2267 1291 976 91 79 z z z Avstrijci 165 - 4 32 91 44 47 11 15 8 4 Bošnjaki 17839 290 1261 7150 8691 6015 2676 195 225 7 16 4 Črnogorci 2363 9 62 599 1242 581 661 162 248 13 20 8 Hrvati 32986 411 2727 9280 16760 9602 7158 1472 1956 144 166 70 Makedonci 3636 12 138 1338 1733 900 833 132 240 15 20 8 Muslimani 8627 217 811 3739 3752 2749 1003 64 z z z z Nemci 466 3 13 63 265 142 123 38 73 3 3 5 Srbi 34511 343 1752 11645 17778 10163 7615 1126 1643 97 84 43 Drugi 3365 17 80 512 1634 616 1018 227 700 33 109 53 Skupaj narodno neopredeljeni 18641 258 1271 5850 9423 4978 4445 585 1044 66 105 39 Opredelili so se kot Jugoslovani 503 z 29 111 269 118 151 27 46 6 9 z Opredelili so se kot Bosanci 6808 180 557 2873 3035 2113 922 61 89 6 z z Regionalno opredeljeni 1422 z 326 251 656 386 270 72 84 3 z z Drugi« 9908 52 359 2615 5463 2361 3102 425 825 51 86 32 Niso želeli odgovoriti 40180 369 2174 11353 21854 11490 10364 1666 2408 79 175 102 Neznano 111513 1482 5574 27202 63763 33645 30118 4171 8077 235 600 409 Moški 804286 4092 42400 169509 487288 280373 206915 36083 55070 1608 4701 3535 Skupaj narodno opredeljeni 706220 3215 37921 147336 427661 245176 182485 32601 48781 1417 4139 3149 Slovenci 640862 2786 34295 129680 390639 221285 169354 30141 45283 1216 3845 2977 Italijani 994 z 113 161 551 245 306 55 99 7 z Madžari 2629 6 115 831 1398 848 550 102 147 10 8 12 Romi 1053 119 513 255 160 135 25 z z z z z Albanci 3367 20 125 1178 1896 1130 766 77 60 z 6 z Avstrijci 83 z 7 45 21 24 z z 5 3 Bošnjaki 10442 69 566 3366 6141 4566 1575 134 146 3 13 4 Črnogorci 1383 z z 246 776 383 393 124 189 z z z Hrvati 17152 86 997 3573 10236 6481 3755 904 1124 77 107 48 Makedonci 2280 3 55 795 1151 646 505 91 155 13 11 6 Muslimani 4843 52 388 1729 2599 2015 584 48 z z z z Nemci 202 z 5 16 105 67 38 24 46 z z z Srbi 19282 66 699 5255 11168 7014 4154 777 1158 61 57 41 Drugi 1648 5 37 244 796 340 456 112 335 21 58 40 Izobrazba Narodna pripadnost srednja Spol Skupaj brez Izobrazbe nepopolna osnovna osnovna skupaj nižja In srednja višja srednja strokovna dodlplom-pokllona In splošna ska visoka specializacija magisterij doktorat Skupaj narodno neopredeljeni 9517 55 511 2462 5493 3331 2162 316 554 28 72 26 Opredelili so se kot Jugoslovani 328 z 14 55 193 91 102 20 31 z z z Opredelili so se kot Bosanci 3576 32 213 1227 2009 1517 492 33 54 z z z Regionalno opredeljeni 823 z 128 110 459 289 170 49 64 z z z Drugi« 4790 14 156 1070 2832 1434 1398 214 405 22 z z Niso želeli odgovoriti 19953 135 907 4715 11950 6991 4959 791 1232 37 111 75 Neznano 68596 687 3061 14996 42184 24875 17309 2375 4503 126 379 285 Ženske 859583 7245 61819 264401 412053 171919 240134 47961 59560 1965 3103 1476 Skupaj narodno opredeljeni 787315 6013 57279 242169 376640 157003 219637 45021 54320 1776 2785 1312 Slovenci 734061 4633 52299 220144 355764 146928 208836 43599 52099 1639 2624 1260 Italijani 1092 z 190 224 490 148 342 69 95 3 3 z Madžari 3112 24 169 1597 1021 439 582 133 152 10 3 3 Romi 1022 264 456 232 65 48 17 z z z z z Albanci 1385 59 77 845 371 161 210 14 19 z z z Avstrijci 82 - z 25 46 23 23 z z - 3 z Bošnjaki 7397 221 695 3784 2550 1449 1101 61 79 4 3 Črnogorci 980 z z 353 466 198 268 38 59 z z z Hrvati 15834 325 1730 5707 6524 3121 3403 568 832 67 59 22 Makedonci 1356 9 83 543 582 254 328 41 85 2 9 2 Muslimani 3784 165 423 2010 1153 734 419 16 z z z z Nemci 264 z 8 47 160 75 85 14 27 z z z Srbi 15229 277 1053 6390 6610 3149 3461 349 485 36 z z Drugi 1717 12 43 268 838 276 562 115 365 12 51 13 Skupaj narodno neopredeljeni 9124 203 760 3388 3930 1647 2283 269 490 38 33 13 Opredelili so se kot Jugoslovani 175 z 15 56 76 27 49 7 15 z z z Opredelili so se kot Bosanci 3232 148 344 1646 1026 596 430 28 35 z z z Regionalno opredeljeni 599 z 198 141 197 97 100 23 20 z z z Drugi" 5118 38 203 1545 2631 927 1704 211 420 29 28 13 Niso želeli odgovoriti 20227 234 1267 6638 9904 4499 5405 875 1176 42 64 27 Neznano 42917 795 2513 12206 21579 8770 12809 1796 3574 109 221 124 Vključene so tiste osebe, ki so izjavile/označile, da so narodno neopredeljene. Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002. Uporaba in objava podatkov dovoljena lez navedbo vira. Narodno opredeljeni Narodno neopredeljeni Niso Neznano Veroizpoved Skupaj stopaj Slovenci Itaiijani Madžari Romi Albanci Avstrijci Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Nemci Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno drugi'> so se kot so se kot oprede-Jugosio- Bosanci Ijeni ran/ želeli odgovoriti Skupaj 1964036 1766982 1631363 2258 6243 3246 6186 181 21542 2667 35642 3972 10467 499 38964 3752 22141 527 8062 1467 12085 48588 126325 Katoliška 1135626 1127157 1086650 1507 5016 1663 363 126 107 87 29942 128 18 214 381 955 3114 38 353 1041 1682 2593 2762 Evangeličanska 14736 14625 13752 z 524 - - 6 z 24 7 - 125 22 158 47 z z 25 31 33 Druge protestantske 1399 1346 1046 158 z z 51 z 7 43 35 38 z z 36 z 9 Pravoslavna 45908 41416 3583 9 z 67 8 z 318 1193 201 2623 14 7 32665 724 2659 167 1213 6 1273 1254 579 Druge krščanske 1877 1698 1506 23 8 6 8 z 6 z 51 14 4 z 54 9 124 19 2 103 40 15 Islamska 47488 39848 2804 9 z 868 5237 19923 634 30 507 9328 z 53 445 6515 55 5724 15 721 817 308 Judovska 99 91 72 z z - - - - z 15 5 - z z z Orientalske 1026 949 762 z z z z z z 13 z z 9 149 44 5 z z 33 19 14 Druge veroizpovedi 558 511 409 - z z z - z z z z 3 z 66 20 z z 15 11 16 Agnostiki 271 256 240 - z - - - 10 z 3 8 - 8 z z Je vernik, vendar ne pripada nobeni veroizpovedi 68714 65604 62809 117 65 287 74 7 151 76 682 97 238 27 751 223 2172 32 97 70 1973 614 324 Ni vernik, ateist 199264 193702 186055 331 159 99 97 12 328 463 2089 294 251 71 2952 501 3636 158 259 157 3062 1405 521 Ni želel odgovoriti 307973 261954 255857 212 259 163 286 22 328 172 2199 227 374 41 1412 402 3435 57 247 128 3003 41441 1143 Neznano 139097 17825 15818 44 32 87 108 z 377 31 338 70 237 z 613 67 324 15 144 19 146 351 120597 Vključene so tiste osebe, ki so izjavile/označile, da so narodno neopredeljene. Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002. Uporaba in objava podatkov dovoljena le z navedbo vira. o o cn fO cn Tabela 9: Prebivalstvo po veroizpovedi in tipu naselja, popisa 1991 in 2002 Stopaj Mestna naseija Nemestna naseija Veroizpoved 199l'> 2002 199l'> 2002 199P> 2002 SKUPAJ 1913355 1964036 971502 997772 941853 966264 Katoiišl(a 1369873 1135626 578541 467566 791332 668060 Evangeiičansl(a 14101 14736 2557 3747 11544 10989 Druge protestantsl(e 1890 1399 1110 673 780 726 Pravosiavna 46320 45908 40518 39881 5802 6027 Druge l(rščansl(e 2410 1877 1537 1201 873 676 isiamsl(a 29361 47488 25951 41305 3410 6183 Judovsl(a 199 99 117 63 82 36 Orientaisl(e 478 1026 282 777 196 249 Druge veroizpovedi 269 558 191 394 78 164 Agnostil(i 271 211 60 Jevernil(, vendar ne pripada nobeni veroizpovedi 3929 68714 2504 44638 1425 24076 Nivernil(, ateist 84656 199264 69164 147941 15492 51323 Ni žeiei odgovoriti 81302 307973 51465 171604 29837 136369 Neznano 278567 139097 197565 iiin 81002 61326 Strukturni deleži (%) SKUPAJ 100 100 100 100 100 100 Katoiišl(a 71.6 578 59.6 46.9 84.0 69.1 Evangeiičansl(a 0.7 0.8 0.3 0.4 1.2 1.1 Druge protestantsl(e 0.1 0.1 0.1 0.1 0.1 0.1 Pravosiavna 2.4 2.3 4.2 4.0 0.6 0.6 Druge l(rščansl(e 0.1 0.1 0.2 0.1 0.1 0.1 isiamsl(a 1.5 2.4 2.7 4.1 0.4 0.6 Judovsl(a 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 Orientaisl(e 0.0 0.1 0.0 0.1 0.0 0.0 Druge veroizpovedi 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 Agnostil(i 0.0 0.0 0.0 Jevernil(, vendar ne pripada nobeni veroizpovedi 0.2 3.5 0.3 4.5 0.2 2.5 Nivernil(, ateist 4.4 10.1 71 14.8 1.6 5.3 Ni žeiei odgovoriti 4.2 15.7 5.3 172 3.2 14.1 Neznano 14.6 71 20.3 78 8.6 6.3 Podatki preračunani po metodoiogiji Popisa 2002. Vir: Statistični urad Repubiil(eSiovenije, Popis prebivaistva, gospodinjstev in stanovanj, 2002 Uporaba in objava podatl(ov dovoijena ie z navedbo vira. Tabela 10: Ženske stare 15 let in več po narodni pripadnosti in številu živorojenih otrok, popis 2002 Steviio živorojenih otroit Narodna pripadnost Skupaj ni rodila 1 otrol< 2 3 4 5 6 7 8+ SKUPAJ 859583 227386 167601 320031 95696 28721 10753 4562 2209 2624 Skupaj narodno opredeljene 787315 201669 153510 296798 89642 26813 10067 4249 2082 2485 Slovenke 734061 188404 143384 274790 84280 25396 9550 4008 1953 2296 Italijanke 1092 246 280 420 105 27 10 z z 0 Madžarke 3112 554 795 1287 304 90 33 25 9 15 Romke 1022 231 146 209 139 120 55 53 24 45 Albanke 1385 373 172 374 249 118 60 19 13 7 Avstrijke 82 11 16 34 7 9 3 z z 0 Bošnjakinje 7397 2080 1131 2848 931 233 99 33 22 20 Crnogorke 980 279 193 350 117 29 6 0 z z Hrvatice 15834 3148 3207 7133 1671 391 131 63 33 57 Makedonke 1356 342 266 597 123 13 9 z z z Muslimanke 3784 1054 602 1375 502 155 45 22 6 23 Srbkinje 15229 4381 2758 6752 1069 181 46 16 12 14 Druge 1981 566 560 629 145 51 20 5 z z Narodno neopredeljene 9124 2861 1825 3271 822 201 68 39 17 20 opred. so se kotJugoslovanke 175 42 38 71 15 3 2 0 z z opredelile so se kot Bosanke 3232 804 641 1216 370 116 37 22 8 18 regionalno opredeljene 599 80 114 290 83 20 8 2 z z druge" 5118 1935 1032 1694 354 62 21 15 z z Niso želele odgovoriti 20227 5728 4466 7573 1735 440 140 56 43 46 Neznano 42917 17128 7800 12389 3497 1267 478 218 67 73 Vključene so tiste osebe, ki so izjavile/označile, da so narodno neopredeljene. Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002. cn fO 00 Matera/jezft Pogovorni jezik Stopaj Siovenslti Itaiijansid Madžarslfi Romslti Aibanslti Bosanslti Hnašlti Maitedonsia Nemšlti Srbsid Srtsto -hnašta Drugi jezila Neznano SLOVENiJA 1964036 1723434 3762 7713 3834 7177 31499 54079 4760 1628 31329 36265 6240 52316 Siovensl(i 1789460 1701224 1155 1476 351 1422 7868 37520 2259 1001 12795 16892 3006 2491 itaiijansl(i 1488 218 1171 4 - - z 40 4 4 z 37 6 iVladžarsl(i 3771 150 3578 z 22 z z 17 Romsl(i 1630 86 3 1511 4 z z - z z z 10 Aibansl(i 2296 10 21 2230 z z z - z z z 9 Bosansl(i 7091 51 21 6865 14 15 18 62 20 25 Hrvašl(i 3697 126 z 11 - 5 37 3262 17 z 38 131 26 38 iVlal(edonsl(i 780 5 6 z z 751 z z 8 Srbsl(i 4286 67 z 5 z 9 z z 22 z 3965 98 36 68 Srbsl(o-lirvašl(i 4403 96 10 z 23 78 48 37 z 122 3887 34 63 Siovensl(i in itaiijansl(i 4484 2647 1322 4 z 9 z 259 8 8 37 36 117 21 Siovensl(i in madžarsl(i 3910 1377 z 2434 z - 63 z 4 7 12 8 Siovensl(i in bosansl(i 17341 1098 z 40 15939 19 22 z 24 140 26 29 Siovensl(i in lirvašl(i 15817 2414 13 40 25 48 145 12088 50 16 165 662 106 45 Siovensl(i insrbsl(i 15704 1542 z 11 6 31 16 48 65 z 13512 358 82 29 Siovensl(i in srbsl(o-lirvašl(i /lirvašl(o-srbsl(i 16635 1905 z 17 36 66 113 192 108 z 382 13684 98 29 Siovensl(i in dmgjezil( 14096 5337 18 28 1818 3197 81 158 1366 380 98 105 1405 105 Dmgi jezil(i 3838 2077 60 82 6 3 z 127 z 194 44 40 1161 32 Neznano 53309 3004 13 10 49 63 312 204 34 10 117 157 53 49283 Vir: Statistični urad Repubiil(eSiovenije, Popis prebivaistva, gospodinjstev in stanovanj 2002. Uporaba in objava podatl(ov dovoijena ie z navedbo vira. Ol m C m z: o c«< C« m C C o< m S C« o C« ^ o o C 03 O Narodno opredeljeni Narodno neopredeljeni Niso Heimm Poklic Skupaj skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi Albanci Avstrijci Bošnjaki Črnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Hemel Srbi drugi skupaj opredelili opredelili regionalno drugi'> so se kot so se kot oprede-Jugosio- Bosanci Ijeni ran/ želeli odgovoriti Skupaj 818304 725086 659022 842 2440 242 2857 57 11145 1212 17521 2372 5350 134 20122 1770 10094 286 4089 557 5162 21290 61834 Zakonodajalci, visoki uradniki, menedžerji 32938 29232 27648 46 71 6 61 4 131 61 508 79 55 9 429 124 289 12 37 28 212 690 2727 Strokovnjaki 90727 82603 79348 188 296 5 21 3 111 93 1433 120 21 13 690 261 753 37 37 65 614 1780 5591 Tehniki in drugi strokovni sodelavci 132290 120846 114930 132 358 9 83 3 516 171 2106 180 181 13 1938 226 1029 36 158 69 766 2757 7658 Uradniki 80686 73995 70312 124 164 6 47 z 386 106 1119 115 165 z 1361 81 646 18 87 62 479 1991 4054 Poklici za storitve, prodajalci 94433 83604 77092 86 262 26 317 829 147 1890 137 388 7 2298 125 1055 20 297 60 678 2782 6992 Kmetovalci, gozdarji, 25797 ribiči, lovci 24133 23477 18 155 5 22 - 67 z 231 5 32 z 110 z 100 z 23 z 56 429 1135 Poklici za nelndust-rljskl način dela 105091 91285 80373 44 267 21 694 z 2305 121 2720 288 1178 z 3132 134 1458 28 818 76 536 2789 9559 Upravljavci strojev In naprav. Industrijski Izdelovalci 129349 114776 101761 42 458 33 212 z 2498 223 3441 347 1196 z 4461 94 1666 40 801 86 739 3858 9049 Poklici za preprosta dela 67966 57366 44771 30 243 88 688 4 2733 182 2376 606 1432 6 4052 155 1900 53 1122 48 677 2718 5982 Vojaški poklici 7594 6298 5998 3 11 11 z 39 z 108 10 19 z 86 z 51 z 12 z 37 140 1105 Neznano 51433 40948 33312 129 155 43 701 39 1530 99 1589 485 683 61 1565 557 1147 38 697 44 368 1356 7982 o o Vključene so tiste osebe, ki so izjavile/označile, da so narodno neopredeljene. Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002. Uporaba in objava podatkov dovoljena le z navedbo vira. cn fO CD Tabela 13: Priseljeni v Slovenijo po letih priselitve in državi odselitve, popis 2002 Priseljeni iz Priseljeni iz Država odselitve SFRJ- SFRJ-tujci, Leto priselitve VSI PRISEUENI SKUPAJ-nekdanja SFRJ Bosna in Hercegovina Hrvaška Jugoslavija Makedonija državljani Slovenije neznano, brez državljanstva SKUPAJ 169605 150763 67670 49418 27238 6437 119500 31263 DO 1945 7882 4353 497 2533 1202 121 4307 46 1946 1215 716 78 401 225 12 701 15 1947 1356 757 93 437 209 18 739 18 1948 1048 787 96 469 203 19 758 29 1949 690 587 69 356 149 13 573 14 1950 1041 976 156 569 228 23 937 39 1951 734 692 85 432 159 16 676 16 1952 964 917 122 563 203 29 888 29 1953 1006 948 106 629 193 20 930 18 1954 1153 1110 126 752 203 29 1079 31 1955 1423 1373 191 950 212 20 1332 41 1956 1374 1324 187 869 240 28 1296 28 1957 1638 1601 310 992 261 38 1566 35 1958 1765 1715 343 1029 307 36 1661 54 1959 1800 1769 385 1058 291 35 1701 68 1960 2718 2656 579 1560 449 68 2536 120 1961 1900 1865 409 1098 317 41 1799 66 1962 2343 2293 538 1306 396 53 2175 118 1963 2793 2722 687 1448 491 96 2578 144 1964 2852 2802 725 1449 566 62 2660 142 1965 2513 2413 621 1320 397 75 2272 141 1966 2056 1974 579 1009 351 35 1825 149 1967 1878 1756 579 837 298 42 1613 143 1968 2379 2231 753 1013 393 72 2064 167 1969 2876 2686 1091 1088 439 68 2410 276 1970 4531 4250 1860 1491 772 127 3816 434 1971 3634 3388 1496 1114 664 114 2998 390 1972 4526 4204 1984 1307 775 138 3685 519 1973 4446 4155 2009 1144 867 135 3643 512 1974 5283 4882 2401 1327 983 171 4346 536 1975 6194 5649 2785 1572 1106 186 5084 565 1976 5212 4669 2310 1353 871 135 4259 410 1977 5484 5000 2834 1125 871 170 4454 546 1978 6085 5582 3327 1163 926 166 4964 618 1979 6512 6026 3617 1162 1056 191 5292 734 1980 6277 5770 3464 1140 1004 162 4916 854 1981 4004 3624 2140 769 575 140 3109 515 1982 3877 3513 2144 673 561 135 2998 515 1983 3375 3075 1812 720 429 114 2644 431 1984 3612 3362 2102 659 486 115 2830 532 1985 4093 3817 2228 812 559 218 3052 765 1986 3880 3663 2064 782 611 206 2908 755 1987 3321 3128 1729 611 630 158 2425 703 1988 2498 2337 1109 694 376 158 1817 520 cn CO fO Obdobje prve priselitve Narodnost Skupaj do 1945 1946-1954 1955-1960 1961-1965 1966-1970 1971-1975 1976-1980 1981-1985 1986-1990 1991-1995 1996-2001 Skupaj 169605 7882 mi 10718 12401 13720 24083 29570 18961 14495 13792 14776 Narodno opredeljeni 129283 7271 7903 8730 10065 10762 18715 22749 14424 10185 9150 9329 Slovenci 39490 6372 4952 3909 3749 3207 4240 4587 2794 1937 1802 1941 Italijani 754 63 136 121 76 46 42 34 39 42 57 98 Madžari 777 63 56 39 80 73 100 116 42 67 50 91 Romi 530 z - z 14 25 44 147 120 66 24 83 Albanci 4649 13 32 54 121 182 388 543 618 817 748 1133 Avstrijci/Nemci 520 43 37 19 16 17 30 57 39 45 70 147 Bošnjaki 14730 13 89 287 495 947 2099 3144 2245 1622 2464 1325 Črnogorci 1760 16 111 153 146 167 275 362 208 182 53 87 Hrvati 27292 398 1457 2556 2969 2881 4222 4881 3116 2195 1741 876 IVIakedonci 3063 11 92 115 165 195 468 485 335 279 221 697 IVIiislimani 7027 z 58 z 240 408 1044 1567 1247 845 879 578 Srbi 25719 178 825 1242 1876 2455 5527 6584 3421 1874 580 1157 Drugi 2972 98 58 70 118 159 236 242 200 214 461 1116 Skupaj narodno neopredeljeni 12197 109 368 654 705 865 1704 2312 1556 1236 1853 835 Opredelili so se kot Jugoslov 354 4 17 21 23 29 56 65 35 33 29 42 Opredelili so se kot Bosanci 5969 12 47 95 149 314 727 1110 842 717 1387 569 Regionalno opredeljeni 684 18 66 210 153 83 60 37 22 13 15 7 Drugi 5190 75 238 328 380 439 861 1100 657 473 422 217 Niso želeli odgovoriti 12621 251 586 816 1001 1203 2024 2448 1555 1140 888 709 Neznano 15504 251 350 518 630 890 1640 2061 1426 1934 1901 3903 Ol m C m z: o c«< C« m C C o< m S C« o C« ^ o o C 03 O Popis 2002 Narodno opredeijeni Narodno neopredeijeni opredeiiii opredeiiii regio- drugi^> Niso Ne- Narodna pripadnost Popis 1991 Stopaj Siovenoi Itaiijani Madžari Romi Mbanci Bošnjalti Črnogorci Hrvati Mate-donoi Musii-mani Nemci Srbi drugi so se l m C C o< m S cr> O cr> O o C 03 O Utrinki iz razmišljanj anketirancev... Rada bi povedala, da sem zadovoljna, ker živim v Sloveniji. Imam občutek varnosti, urejenosti (vem kaj so moje pravice in obveznosti), socialne sigurnosti... že 16 let živim v Sloveniji in sem se potrudila, da bi se naučila jezika, tako jaz kot otroci. Mislim, da mi je to uspelo in Slovenci, ki živijo v mom kraju, to znajo cenit. S ponosom povem, da se s Hrvaške doma, da živim v Sloveniji in da spoštujem, državo in ljudi kjer živim. Pripadnikom drugih etnični/narodnih skupnosti pa zamerim, ker se ne potrudijo dovolj, da bi se naučili jezika in običajev države kjer živijo in »hrepenijo« po državi iz katere so odšli, da bi tukaj našli boljše življenje. Po mojem mnenju, bo preteklo precej časa dokler bo slovensko prebivalstvo (ne pa vsi] začelo obravnavati ostale »etnične skupine« kot sebi enake. Sploh mi ni niti približno jasno zakaj se slovensko prebivalstvo ima za nekaj »več vrednega«!!!! Ali je to mogoče kompleks malega naroda! Če dam na tehtnico pozitivne in negativne karakteristike omenjenega prebivalstva, mislim, da bi negativna stran prevladala! Poudarjam, da sploh ne mislim, da su druge »etnične skupine« brez napak! Ne, zares! Sožitje, kje si! Upam samo, da se bodo v prihodnje odnosi (med različnimi skupnostmi v Slo) spremenili na bolje, da bodo tudi naši otroci imeli enake možnosti zaposlitve, napredovanja, kariere kot otroci Slovencev, torej kljub temu, da že obstaja prepoved diskriminacije, neprimerni odnosi tudi danes obstajajo, čeprav to ne bi smelo vplivati na zaposlitve in osebni razvoj nas priseljencev in naših otrok, ki so konec koncev rojeni prav tu. Vsi enaki, vsi enakopravni, vsi enaki pred zakonom!!! cena: aM^TT EUR 9789616159326