INTERVJU »Tam, kjer večina vidi vse slabo, vidim tudi kaj dobrega«: Feri Lainšček na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana Lidija Butina, profesorica slovenščine, Srednja zdravstvena šola Ljubljana Gospod Feri Lainšček je tudi malo naš, tako čisto intimno, ker drugače ob branju njegove poezije in predvsem avtobiografskega romana pač ne more biti. Čeprav kar naprej govori/-jo, kako preprost je, se to zdi samo na trenutke … Najlažje je verjeti, da je tako odprt in prijazen človek v resnici preprost. A njegovi romani, zgodovinski, magični, kriminalni; njegova poezija s svojo Muro, ljubeznijo, strastjo; pravljice, ki vzgajajo in učijo ne samo v knjižni slovenščini, ampak tudi v prekmurščini, ki je sploh prvi jezik našega spoštovanega gosta, dokazujejo, da je svet Ferija Lainščka še kako zapleten, včasih usoden, včasih usodno skrivnosten in magičen, občasno obremenjen s psihologijo človeka in vseskozi neizrekljivo lep. In tudi zato smo v teh koronskih časih izbrali njegova besedila za branje pri pouku, v bralnem klubu in za tekmovanje, tik preden je dobil Prešernovo nagrado, ne da bi vedeli, da se bo to zgodilo, kot bi njegova magija pri nas zares delovala (morda tudi je). Pouk na daljavo pa je idealna priložnost za sanje. Predvsem tiste lepe sanje o skrivnostnih svetovih. In nam je toplo pri srcu, ker nas branje njegovih knjig utrjuje v veri, da iskrenost, dobrota in ljubezen s ščepcem magi- je v občasno nelepem svetu ponujajo neizrekljivo lepoto. Na vprašanje, kaj bi svetovali mlademu Feriju, ste v nekem intervjuju odgovorili: »Naj prehodi zno- va to pot, brez tega, da bi kaj vedel o starem Feri- ju. Se mi zdi, da je to pravzaprav edino prav, edi- no mogoče in smiselno. Ker bi verjetno s to svojo izkušnjo tistega mladega Ferija le zavil v vato in ga prikrajšal za vse, kar ga je pravzaprav naredi- lo. Na koncu ne bi bilo nič iz njega …« Kaj je prav- zaprav naredilo Ferija iz Dolencev preko Murske Sobote in Ljubljane takšnega, kot je danes? Pre- šernovega nagrajenca, uspešnega in priljubljene- ga pisatelja, ki pisanja ne ločuje od vsakdanjega življenja, iskrenega, odprtega in zaljubljenega v Prekmurje in v življenje? besede: »Če bi morali crkniti vsi, ki jih kdo na tem Prav lep pozdrav iz Prekmurja. Zdaj imate prilo- svetu ne mara, potem že zdavnaj ne bi bilo več žnost, da pokukate s kamero v moj delovni prostor. ljudi na zemlji.« In še: »Zato mu je še najbolj žele- To je atelje na vrhu hiše, kjer se lahko odmaknem od la, da bi v življenju znal sanjati. Predano, živo in vsakdanjega življenja. Tu sem veliko. Če želim odgo- zaverovano, kakor je lahko nekoč tudi sama sa- voriti na vprašanje, moram verjetno najprej poveda- njala, tiste njene fantazije so bile še zdaj lepota, ti, da na prvo mesto vedno postavljam radovednost. ki se je je od vsega, kar je doživela, najraje spo- Mislim, da sem ohranil tisto otroško radovednost minjala.« tudi v teh letih. Na drugem mestu bi dejal, da je to, da se še zmeraj čudim temu svetu, da še zmeraj naj- Ja, moj oče in mama sta bila res neskončno revna v dem na tem svetu tudi veliko lepega, vznemirljivega svojem otroštvu. Ne vem, kako bi to pojasnil, vsaj ti- … Mislim, da sem skoraj povedal po resnici. sti, ki ste brali roman, ste verjetno to začutili, ampak dejansko ju je zaznamovalo to, da sta se zaljubila, če- Vaša mati, ki jo poznamo iz Kurjega pastirja, je prav sta oba prihajala iz neskončno revnih družin, in bila mila, blaga, polna ljubezni, žena z velikim sr- nobeni od teh družin to ni bilo ravno po volji, ker ma- cem, a po drugi strani drzna, saj vam je privzgojila mini so mislili, da bi morala najti koga bogatejšega, pozitiven odnos do vseh ljudi in moč sanjati. Kaj da bi ji bilo lažje v življenju, enako so verjetno mislili bi še povedali danes o svoji materi, za kaj vse ste tudi očetovi, in ta njuna ljubezen nekako ni bila »po- ji hvaležni? V Pastirju zapišete tudi njene modre žegnana« v družini, kar se čudno sliši. 6 Didakta Potem sta se, seveda iz nekega kljubovanja, vseeno lila in zato sem ji neskončno hvaležen, ker so bili poročila. Mama je dobila za doto jedilni pribor, am- Romi moja prva drugačnost. Jaz se nisem nikoli v pak to ne tisti jedilni pribor, ki ga poznamo iz filmov, življenju bal, da me bodo Cigani odnesli. Kot otrok se pravi, da je imela dve žlici, vilice in nekaj posode, sem videl, da je drugačnost seveda drugačna, tam oče pa je dobil za doto posteljo in sta začela življe- je bilo vse drugače, kot je bilo v vasi. Ampak da je nje kot podnajemnika na vasi; prijatelj mu je dal nek lahko drugačnost dobra, da ni nujno, da je slaba, prostor, kjer sta lahko pač živela … da je lahko tudi veselo in zabavno. Zgodnje otro- štvo me je zelo zaznamovalo in pravzaprav so to Zdi se mi, zdaj, ko se vračam k njima skozi pisanje in neke srečne okoliščine. nadaljevanje romana, da je šlo za neko kljubovanje in da sta pravzaprav ves čas kljubovala usodi in da Omenili ste kljubovanje kot pomemben dejav- ju je to gnalo v življenju. Seveda sta začela iz nič, kar nik za preživetje v revščini. Ali je kljubovanje si danes težko predstavljamo, in vendarle sta tako tudi razlog za tak pozitiven pogled na svet, za zgradila življenje in družino in nekako tudi mene kot optimizem? Iz vaših besedil veje res velika lju- nekoga, ki sta me dobila, ko me nista več pričakova- bezen do življenja. la. Jaz sem se namreč rodil osemnajst let po sestri- Življenje je sestavljeno iz neštetih drobcev in oči- nem rojstvu. Oče in mama bi mi bila lahko dedek tno sem jaz dobil taka očala v otroštvu. in babica, ko sem se rodil. Naučila sta me kljubovati brezupju, ker mislim, da sta onadva vse, kar sta v ži- Dolgo časa se nisem zavedal te neskončne revšči- vljenju storila, storila ravno s tem, da sta kljubovala ne iz otroštva. V nekem idealiziranem spominu brezupu. Meni se zdi, da mi je to v življenju največ sem nosil otroštvo kot nekaj zelo lepega, in ko sem pomagalo. Jaz sem človek, ki nikoli ni izgubil upa- se ob pisanju romana vračal v preteklost, sem na- nja v življenju, čeprav se je tudi moje življenje potem letel na veliko temnih stvari, tudi takih, ki sem jih začelo iz nič, pravzaprav, in to se mi zdi bistveno, da potlačil, ki so bile zastrte, ki se jih nisem želel spo- znaš kljubovati brezupu. Takrat ko se zdi, da ni no- minjati, ki so živele samo v podzavesti, ampak, za- bene možnosti, je še zmeraj ena možnost. To mi je nimivo, če malo preskočim … ko sem napisal knjigo življenje potem potrdilo. z naslovom Ne, to so pesmi, ki se vse začnejo z ne in ki so namenjene mladim, sem na Facebooku iskal Je to kljubovanje s sočutjem potem tudi razlog za ilustratorja in sem med veliko prijavljenimi našel odnos z romsko skupnostjo? eno deklico, za katero se je kasneje izkazalo, da je To je spet ena dolga zgodba. Mislim, da se nam v končala likovno akademijo in se je specializirala za zgodnjem otroštvu, tja do šestega leta, zgodi vse ilustracijo. Jaz tega nisem vedel, izbral sem jo zato, tisto, kar potem celo življenje barva naš pogled na ker je res lepo risala slončke. Lotila se je ilustriranja svet. V tem zgodnjem otroštvu dobimo neka nevi- moje knjige in je opremila naslovnico: narisala je dna očala, skozi katera potem gledamo ta svet. Od bele ovce, spredaj pa črno ovco na rolki. Črni ovci teh očal je odvisno, ali je kozarec, ko ga vidimo, do je narisala mavrična, pisana očala. Ko se še nisva polovice napolnjen, ali bomo rekli, da je pol poln ali poznala osebno, mi je po telefonu prestrašeno re- pol prazen, ali smo optimisti ali pesimisti. kla: »Veste, ta rožnata očala in ta ovca … jaz sem si predstavljala, da ste to vi.« Sem ji rekel: »Glej, zelo si In ti Cigani oz. Romi so se meni »zgodili« tudi v tem zadela. Res sem celo življenje črna ovca in tudi ta zgodjem otroštvu, ker je bil zaselek ob naši vasi, rožnata očala sem dobil v otroštvu …« moja mama pa je bila prijateljica z Rominjami iz tega naselja. Vem, da je zelo rada hodila k njim ple- Zakaj sem dobil rožnata očala? Verjetno zaradi sat, ker so tudi Romi znali kljubovati brezupu, če tega, ker je bilo otroštvo lepo, ker sem bil kot otrok si dijaki lahko predstavljajo Rome pred šestdeseti- deležen veliko ljubezni. Saj mi oče in mama niče- mi leti, v gozdu, v bivakih, deloma v hišah, ki živijo sar drugega nista mogla dati, sta pa mi dala res eno veselo in sproščeno življenje. To so prvi Romi, veliko, veliko, veliko ljubezni. Vem, da je ljubezen prvi Cigani, ki so se ustavili; še so potovali naokoli, najpomembnejša v našem življenju in zaradi teh zato ker so bili nekateri piskrovezi, krpali so lonce, rožnatih očal še zmeraj gledam na svet kot na če je bil lonec pregorel, so ga oni znali zakrpati, bili nekaj lepega. Meni se zdi možnost, da živimo, da pa so tudi glasbeniki, a vseskozi še napol nomadi. doživljamo kot razumska bitja ta svet, nekaj izre- Vsekakor so bili drugačni od okolja, v katerem so dnega. Mislim, da lahko svet doživljam onkraj ma- se ustavili. Vas jih je sprejelala tako, kot približno terialističnega dojemanja, onkraj tega načina, kot danes sprejema vas Rome, ni se veliko spremenilo. smo ga vsi vajeni. Življenje, svet okoli sebe, vse to Ampak moja mama jim je zmeraj, ko so prišli, kaj doživljamo niti krivi niti dolžni v tem času pred- dala, čeprav smo bili sami revni, in zmeraj je tudi vsem z materialističnim pogledom. To ne pomeni šla v naselje, v katerem je imela prijateljico. Večkrat samo, da nam je pomembno, da imamo denar, da so imeli romske veselice, igrali so in plesali in jaz imamo avto in hišo, ampak pri tem razmišljam, da sem se večkrat tja hodil igrat. Mati mi je to dovo- smo nekako otroci racionalizma, da si vse poskuša- 7 Didakta INTERVJU Kaj pa uglasbena poezija? Tudi v prekmurščini … mo razlagati racionalno. Veliko pa je stvari na svetu Zanimivo je, da ko ljudje, ki niso Prekmurci, govo- okoli nas, ki na nas vplivajo, ki to urejajo, ki jih lahko rijo v prekmurščini, se sliši zelo podobno temu, ko razumemo šele onkraj materialističnega razume- naši Romi govorijo v prekmurščini. Imajo druge vanja. In tu je mogoče spet ena pot v otroštvo, tudi vokale. Zanimivo je tudi to, da je ta pesem (dija- to se je meni namreč začelo razpirati v otroštvu. ki so zapeli pesem Zacumprano srcej) od romske skupine Del tuha, kar pomeni romski pozdrav Bog Pred šestdesetimi leti je bil vaški svet na eni strani s tabo. Ta skupina je res avtentična romska skupi- racionalističen in materialističen, a še zmeraj je žive- na. To niso Neromi, ki pojejo romske pesmi, ampak lo nekaj vraževerja, nekaj staroverstva, še zmeraj so so Romi, in sem vesel, da so dijaki izbrali to pesem. ljudje verjeli, da so nekatere ženske čarovnice, am- pak moja mama je pa tudi verjela, da prihajajo v stik Vaša poezija je tudi uglasbena, Del tuha, Langa, z vilami, z vilinskimi bitji. In to mi je bilo zasejano v Ditka … sami priljubljeni ustvarjalci. Od kod ta otroštvu. Jaz sem se na vzporednih tirnicah s tem povezanost z glasbo? ves čas ukvarjal in dojemam svet tudi onkraj mate- Na začetku se je to zgodilo po naključju. Moj pri- rialističnega dojemanja. In to vpliva na spoznanje, da jatelj iz študentskih let iz Nove Gorice se je hotel imam rožnata očala. Tam, kjer večina vidi vse slabo, ukvarjati z glasbo, zato se je nekaj dogovarjal z vidim tudi kaj dobrega. Otom Pestnerjem. Jaz sem mu začel pisati be- sedila in potem je Oto Pestner ugotovil, da jaz to Dijaki so navdušeni tudi nad vašo poezijo … obvladam, in se je z njim dogovoril, da če bi mu Lep je ta občutek, da pridejo moje pesmi do vas. v zameno naredil besedilo na glasbo, ki jo je imel Moje pesnjenje je zelo neobičajno. Jaz celo čutim, da Oto že narejeno. je vse skupaj nastajalo zelo spontano. V nekem ob- dobju sem nehal pisati poezijo in je nisem pisal deset Tako je nastala moja prva pesem, ki je bila napi- let. In sem se potem vračal z zelo intimno, zelo oseb- sana na glasbo, naslov te pesmi je Mary Ann, ki no poezijo, za katero sem mislil, da bo ostala v preda- jo verjetno vsaj nekateri profesorji poznajo, ker lu ali pa samo pri meni. Po naključju je spet nastala je preživela svoj čas. Pesem je še zmeraj živa. Ta- pesniška zbirka iz mojih pesmi, ki so bile raztresene krat sem z velikim trudom napisal prvo besedilo naokoli. Zbirka Ne bodi kot drugi je nastala na po- na že ustvarjeno glasbo. To namreč ni enostavno. budo urednika. Rekel je: »Glej, če najdem to poezijo Moral bi biti glasbeno izobražen, kar pa nisem. In nalepljeno na okvirje računalnika pa na hladilnike … naključje je hotelo, da sem takrat kot študent de- nekaj mora biti v tej poeziji!« Tako je šla moja poezija lal na Radiu Slovenija, sicer v dnevno informativ- iz moje intime na to pot, se očitno dotaknila res mno- nem uredništvu, ampak sem ves čas zahajal v tisti gih, zbirka je ponatisnjena že desetkrat, najbolj pa se znameniti Studio 14, kjer je takrat nastajala veči- me dotakne, ko vidim, da tako neskončno mladi, kot na slovenske glasbe. Glasbeni urednik je bil Dečo ste, začutite v njej besede, ki se vas dotaknejo. To je za Žgur, ime, ki je ustvarilo na področju slovenske nekoga, ki ustvarja, res lep občutek. popevke veliko skladb, in jaz sem ga nadlegoval, 8 Didakta naj mi pojasni, kako se pravzaprav piše besedilo potreboval več časa, da bom prišel nekam … » In je na glasbo. Večkrat me je odpravil, nekoč pa je re- on rekel: »Glej, ne moremo prestaviti, ker je roman kel: »Zdaj pa imam tega dovolj, pridi, da ti jaz to že napovedan, ker smo ga bralcem že obljubili, ker končno pojasnim.« smo ga že eno leto napovedovali … Skušaj zaključiti ta prvi roman in povej, koliko knjig potrebuješ, da Pred Studiem 14 na Radiu Ljubljana, na enem radi- vse to popišeš.« Jaz pa sem rekel, da bom v vsaj tri atorju, je iztrgal iz bloka listek in je narisal metrično knjige vse spravil. Tako je bila sprejeta odločitev za shemo s klasičnimi znaki za poudarjene in nepou- tri dele – v nuji. Na koncu prvega romana sem star darjene zloge in je rekel: »Glej, samo za to gre. Nota skoraj tri mesece. V drugem romanu bom segel in enota. Poudarjeni in nepoudarjeni.« Naučil me do šestega ali sedmega leta in v tretjem pridem je, kako se po glasbi naredi metrična shema, in to do desetega. Torej, nič ni bilo po načrtu, ampak pri je dejansko pomenilo, da me je v petnajstih minu- mojem pisateljevanju tako nič ni po načrtu oz. je tah naučil to, kar zdaj uporabljam že celo življenje. moja izkušnja taka, da jaz vseskozi načrtujem, zgo- Tisti moj petnajstminutni tečaj je bil usoden, da se di pa se zmeraj drugače in tudi tokrat je bilo tako. zdaj ukvarjam z besedili za glasbo. Kot zanimivost naj povem, mogoče boste razumeli … Pred dese- Pisateljevanje mojega tipa je polovico iz racio- timi leti je neki gospod, neki knjižničar v predalu nalnega (načrti, konstrukcije, zgradbe …), ampak hranil eno knjižico oz. en notes, ki ga je imel pri druga polovica je tisto, kar zajamem iz podzave- sebi Karel Destovnik - Kajuh, ko so ga ustrelili. sti. Drugega dela se ne da nadzirati, se ga ne da programirati, lahko samo pobožno upaš, da ti bo To je velika dragocenost. Vemo, da je Karel Destov- uspelo nekaj odstreti v svoji podzavesti. Samo tista nik - Kajuh padel med vojno, da je ta naš pesnik literarna dela, verjetno to velja tudi za druge ume- dal verze, ki so se ohranili, in ko sem jaz odprl ta tnosti, ki so sposobna iz teh dveh polovic sestavlja- Kajuhov notes, je imel narejeno popolnoma na ti, se pravi iz racionalnega in iracionalnega, kar je isti način – poudarjeni, nepoudarjeni zlogi. Imel vzeto iz podzavesti, iz tega narediti celoto, samo ta je napisane metrične sheme, po katerih je pisal dela so tista, ki pridejo do drugih, ki se dotaknejo svojo poezijo, npr. Samo en cvet, saj poznate. Ob drugih, ki lahko preživijo svoj čas, skratka, ki prine- tem odkritju sem bil neskončno ganjen, ker je iz sejo nam, bralcem ali poslušalcem, nekaj prese- nekega drugega časa, a tu sva se našla. Še danes žnega. Kar je bistveno. Izide veliko knjig. Če greste si, kadar hočem narediti metrično urejeno pesem, v knjižnico, boste videli, kako polna je knjig, ampak napišem metrično shemo. dobrih knjig, tistih, ki so preživele svoj čas, ki lahko nagovarjajo, tudi ko avtorja ni več, pa ni veliko. Zakaj ste se odločili Kurjega pastirja izdati v več delih? Sam očitno nisem bil sposoben napisati povsem To je zanimiva zgodba. Uredniku založbe Beletrina običajne avtobiografije, iz tega je moral nastati sem zelo hitro obljubil nekaj, kar bi bilo podobno roman. Bilo je veliko odzivov. Ena bralka je rekla: moji biografiji. Ko je prišel čas, da bi moral to napi- »Veste, sem trepetala za tega otroka, ali bo preživel sati, sem ugotovil, da se pravzaprav zelo malo spo- to zimo, to pot v tej zimi, in potem sem nenadoma mnim iz tega svojega otroštva. Mi vsi nosimo neko ugotovila, da ste to vi, seveda je moral preživeti …« idejo, da se zelo veliko stvari spomnimo iz otroštva, Torej je med branjem izgubila ta občutek … Bese- ampak ko to preverjamo, verjetno vsi zelo hitro dilo je delovalo kot literarno delo, kot roman, kot ugotovimo, da to ni res. Spomnimo se nekih drob- fikcija. cev, nekih stvari, ki so se nam zelo vtisnile, sicer se pa ne spomnimo zgodbic, tako da bi lahko iz tega Katere žanre najrajši pišete? Kriminalke, pesmi, napisali roman. No, in jaz sem bil takrat kar precej ljubezenske …? obupan, in nisem vedel, kaj naj naredim, pa sem se Že dolgo časa ne pišem z razlogom, ker bi moral naposled odločil, da bom poskusil prodreti v lastno kaj napisati, ampak pišem po navdihu. Nekaj se podzavest, da bom skušal priti do tega, kar sem že mora v meni premakniti in moram si želeti, da bi omenjal, kar se nekje skriva v moji podzavesti, in v tem, kar napišem, videl kaj več. Pišem po nav- sem dejansko z neko psihoanalitično metodo po- dihu in ti navdihi so zelo različni. Napisal sem tudi tem začel brskati po svoji podzavesti in nenadoma dve kriminalki, ki sta mi »ušli z vajeti«. Nista klasični se mi je vse skupaj razprlo v neskončno množico kriminalki. Napisal sem ju iz radovednosti, ali sploh zgodb, neka videnja tega otroštva. znam napisati kriminalni roman. Poezija je želja po izražanju nekega intimnega občutja; roman je ve- Ko sem začel pisati, imel sem že približno sto šest- čje potovanje, da bi o nečem vedel kaj več, in to me deset strani, sem ugotovil, da sem v besedilu star žene. Včasih sem razpoložen tako, da pišem samo šele dva dni. Poklical sem Mitjo Čandra, urednika, poezijo, potem me povleče roman v vrtinec in vrti- in sem mu rekel: »Veš, imam problem. Sem star nec traja eno leto … Ljubezenska tematika je tista, šele dva dni. A prestaviva za eno leto? Očitno bom ki me najbolj pritegne. Večina mojih pesmi je lju- 9 Didakta INTERVJU bezenskih, večina mojih romanov, če jih natančno beremo, je ljubezenskih romanov. Saj rečejo, da je v osnovi zgodovinski roman, ampak potem vidiš, da gre v bistvu za ljubezensko zgodbo. Enako je s kriminalko. Če iskreno odgovorim, je verjetno res ljubezen tista, ki me najbolj ustvarjalno vznemirja. Ne samo ljubezen v ožjem pomenu besede, am- pak ljubezen kot neka vrednota, filozofski pojem. Mislim, da je ljubezen najpomembnejša v našem življenju. V to sem sveto prepričan. Ne samo za nas kot posameznike, ampak tudi za skupnost. Brez navdiha pa se ne da početi ničesar. Pri roma- ob branju lahko prepoznate lokacije. Ta roman je nopisju sem prišel celo tako daleč, da se zavedam, bil uspešnica. Zanj sem zaslužil toliko, da sem ži- da tistega, kar se meni ne ljubi napisati, za kar ni vel v Ljubljani celo leto, takrat so romane še dobro ognja, želje, tistega tudi bralci ne bodo brali z za- plačevali. Prav super sem se imel. Od takrat naprej nimanjem. Pri romanih sem začel delati montaže sem se preživljal s pisateljevanjem. Tudi zdaj se in izpuščati dele, ki so meni nezanimivi, in jih rajši preživljam s pisateljevanjem in se ne pritožujem. nisem napisal in sem po principu filmske montaže Lepo mi je. Dobro se imam v tem poklicu. Ne so- montiral samo tisto, ob čemer mi je lepo, ko pišem. dim med tiste, ki bi tarnali, ki bi se pritoževali, ki bi rekli, da živijo revno, ker so umetniki. Kdaj ste ugotovili, da imate dar za pisanje? Na to zanimivo vprašanje zmeraj odgovarjam z Še malo bolj intimno vprašanje. V čem je skriv- anekdoto. Ko sem obiskoval prvi razred osnovne nost nasprotja med to strastjo v besedilih in mi- šole, sta drugi razred obiskovali dve deklici, ki sta rom, ki veje iz vaših intervjujskih nastopov? bili dvojčici. Bili sta si zelo podobni, večina ju ni raz- Verjetno sem res človek iz Panonije. Panonija je likovala, lahko sta se zamenjali, meni pa se je ena neskončna ravnica, ki se tu v Prekmurju začenja, zdela lepša. Vanjo sem se zaljubil. Tega ji nisem potem je neskončna vse tja do Karpatov; dlje ko upal povedati, nisem znal tega izraziti, in potem greš, bolj je ravnica. sem mami ukradel razglednico: nanjo sem z rav- nilom narisal dve črti, na prvo sem napisal Zelo si Ta ravnica je nek kontekst, sicer geografski, ampak lepa, na drugo pa Imam te rad. Razglednico sem je polna nekih vremenskih pojavov, ki vplivajo na dekletu dal v šolsko torbo, a jo je našla tista dru- ljudi, če se malo pošalim. Tu smo ljudje z neko step- ga sestra. Ona je to povedala svoji mami, mama sko melanholijo. Tako sem jaz to imenoval malce pa moji mami in iz tega je bila »cela štala«. Češ, da ironično, malce zares. Dejansko je to neko doživlja- sem v prvem razredu in že pišem ljubezenska pi- nje sveta, človeka, ki je z ravnice; lahko bi tudi rekel, sma. Jaz pa sem prepričan, da sem takrat napisal da ljudje z ravnice gledamo na svet s perspektive prvo pesem. Takrat sem prvič izrazil svoja čustva mravlje. Da smo majhni, da je vse okoli nas daleč, na tak način. S tem se človek rodi. Kdaj to odkrije, da je nebo visoko in da to vpliva na naš odnos do kdaj odkrije, da je tako nadarjen, da bo tudi druge sveta. Mogoče gre res za melanholijo, ki zaznamuje zanimalo, kaj piše? To se verjetno zgodi različno. A odnos do sveta, po drugi strani pa jo verjetno na- brez navdiha, brez tega, da imaš to v sebi, ne gre. pačno razumejo ljudje, ki tega ne živijo. Melanholija To je eden redkih »poklicev«, ki se jih ne da priučiti, ne pomeni samo neke umirjenosti, samo nekega ker ali se s tem rodiš, to nosiš v sebi, ali to odkriješ ali durovskega razpoloženja v glasbi, lahko hipoma pač ne. Pisatelj je lahko samo tisti, ki se mu dogaja, preide v neko hipno veselje, ki mu npr. v Srbiji rečejo da druge zanima, kaj piše. Seveda vsak lahko piše ćef, nenadna eksplozija veselja. Veselice po Panoni- zase, pisatelj pa si šele takrat, ko druge zanima, kaj ji (v Slavoniji, Srbiji, Vojvodini, na Madžarskem ali še pišeš, ko kupujejo tvoje knjige; ko to, kar napišeš, naprej) so zelo divje. Zmeraj je treba upoštevati to nekaj sproža oz. najde nek odziv v drugem. dvojnost panonske narave. V tem smislu sem jaz ti- pičen predstavnik panonskega razpoloženja. Veliko Na vprašanje, kdaj se je to zgodilo meni, lahko od- noči sem preživel z Romi, s »cigansko« glasbo, in na govorim s še eno anekdoto oz. resnično zgodbo. V teh veselicah vse leti v zrak. drugem letniku študija na FDV sem se nenadoma odločil, da bom postal pisatelj. Vse študijske knjige Prijatelj iz Bosne, znani igralec Đuro, mi je rekel: sem »obredno« znosil v kontejner v študentskem »Vi v Prekmurju ste res čudni; ko ste najbolj veseli, domu … in sem rekel, da bom pisatelj. Drugi so se pojete Vsi so venci vejli. Najbolj počasno pesem.« norčevali, ker nihče ni verjel, da bom res postal pi- Sem rekel: »Ne, ne, moraš enkrat z mano na veseli- satelj. Ampak jaz sem takrat napisal svoj prvi ro- co. Boš videl, da ni tako.« man Peronarji, ki se dogaja v Ljubljani tistega časa, 10 Didakta