Petnajstdnevnik Quindicinale Abbon. postale - Gruppo il DELO glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Leto XXV. - Štev. 14 (816) T R S T - 14. septembra 1973 50 lir Vojaški udar v Čilu Vsa demokratična javnost obsoja fašistične zločine Umorjeni predsednik Allende simbol čilskega odporništva V Čilu se dogajajo grozne in zaskrbljujoče stvari. Vojska, ki ji poveljujejo reakcionanr generali in oficirji, je izvedla državni udar. Predsednik republike Allende je bil umorjen. V državi vladata strašna zmeda in nered. Reakcija hoče poteptati pridobitve delavskega razreda in ljudskih slojev. Ves svobodoljubni svet je vznemirjen. Od vsepovsod se dvigajo protesti in obsodbe. Delavski razred in ljudske množice izražajo solidarnost s čilskim ljudstvom. Tiskovne agencije so poročale, da so bili v glavnem mestu Čila, Santiagu, hudi boji. Poročajo, da je bilo v prvih dveh dneh vsaj 3.000 mrtvih, mnogo več pa ranjenih. Poročajo tudi, da se je ena cela divizija čilske armade uprla sedanjemu vojaškemu režimu. Čilska demokristjanska stranka, ki nosi veliko odgovornost za to, kar se je zgodilo v državi, je po vojaškem vdam izjavila, da priznava vlado, ki jo sestavljajo generali. Potrdila je torej, da je skupaj z reakcijo in ob podpori imperializma ZDA, oripravljala zaroto in upor proti demokratični vladi Allendeja in proti zakonitosti. Vodstvo Komunistične partije Italije je pozvalo italijanske komuniste in demokrate naj sprožijo enotne oobude za to, da se ustavi roka «golpistov». Tajništvo tržaške federacije KPI ie izdalo v zvezi z dogodki v Čilu +:-oslavliali te pomembne obletnice. ie snomin nanio živ in svež. Tomne sile nai vedo, da ie v nas. k' smo doživeli september 1943 in da ie v mladih pokoleniih neonaino hotenie, da čuvamo to, kar je bilo v težkem bo|u doseženo. je v dvorani ostalo enajst svetovalcev, t.j. večina, zaradi česar bi občinski svet lahko nadaljeval z delom. Toda župan je sejo zaključil. Zakaj so demokristjani zapustili sejno dvorano? Komunisti so zahtevali imenovanje svojega predstavnika v občinski gradbeni komisiji. Kot kandidata za gradbeno komisijo so predlagali znanega strokovnjaka, arhitekta Costo. Tej kandidaturi pa so se demokristjani postavili po robu. Očitno je, da ne marajo v gradbeni komisiji predstavnika opozicije, ki bi jih nadzoroval in se bojeval proti diskriminaciji in špekulacijam. V tem pogledu bi imeli marsikaj povedati. Znano je namreč, da domačini v gornjih vaseh občine niso prejeli dovoljenja za gradnjo lastnega doma (npr. v Prečniku, Šempo-laju, Slivnem in drugje), nekateri tuici pa so lahko gradili vile na tako imenovanih zelenih področjih. (K zadevi se bomo še povrnili. Op. uredn.) Komunistična skupina je obsodila obnašanje demokristjanskih svetovalcev, ki se sicer proglašajo za demokrate a so v resnici, kar potrjuje tudi njihovo obnašanje, vse prej kot demokrati. Sami hočejo odločati o vsem in se protivijo sleherni kontroli opozicije. Iz tržaškega italijanskega dnevnika smo izvedeli (poročilo vsebuje nekatere netočnosti. Op. uredn.), da je bila rešena «mini-kriza» nabrežinske občinske uprave. Rečeno je, da so demokristjani pristali na vstop enega komunista v gradbeno komisijo. Ta komunist pa ne sme biti predlagani arhitekt Costa. Rečeno je tudi, da se s stališčem demokristjanov strinjajo njihovi zavezniki (kar pa ne moremo verjeti). Poskusi demokristianov so skrajno žaljivi in obsodbe vredni. Nihče nima pravice da se vmešuje v zadeve drugih strank! Naša skupina v občinskem svetu bo vztrajala v svojih zahtevah. Še nanrei bo podpirala kandidaturo arhitekta Costo. Zares skrajini čas ie. da preneha mrtvilo v devinsko-nabrežinski občini in da občinska uprava začne uresničevati program v korist občanov! Odkritje spomenika padlim v boju proti nacifašizmu (len slovesnost u Bazovici Bazovica se je oddolžila spominu vaščanov, ki so padli v osvobodilnem boju ali umrli v nacističnih taboriščih. Uresničena je dolgoletna želja zavednih vaščanov: dograjen je veličasten spomenik, umetniško delo iz kamna in brona; spomenik mrtvim, živim pa opozorilo, naj nenehno čuvajo pridobitve osvobodilnega boja. Dolgo so trajale priprave na postavitev spomenika. Zavedni vašča- Žene in matere padlih partizanov odkrivajo spomenik. ni so prispevali po svojih močeh. Radi so se odzvali vabilu. Prispevali so tudi bivši borci in antifašisti iz drugih krajev. Na pomoč so prišle tudi borčevske organizacije iz matične domovine. V nedeljo, 9. septembra 1973, torej ravno na dan, ko se tržaški antifašisti spominjajo prvih upornikov proti črnemu terorju, Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča, so odkrili ta spomenik. V Bazovici se je za to priliko zbrala velika množica iz obeh strani državne meje. Zbrali so se številni bivši borci in aktivisti ter svojci padlih, Slovenci in Italijani. Prišle so številne delegacije raznih organizacij in društev. Omembe vredno je dejstvo, da je bila mladina močno zastopana, kar potrjuje, da je in hoče ostati zvesta izročilom protifašističnega boja. Prireditev je bila zares mogočna, slovesna. Potekala je brezhibno, za kar gre zahvala organizatorjem, Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru, ki ga vodi bivši partizanski borec Oskar Kjuder, godbi iz Ricmanj, gledališkim igralcem Lu-kešu in Guštinu, vaški mladini, ki je z zborno recitacijo prikazala zgodovino našega naroda, boj proti fažizmu in nacizmu ter vstop v novo življenje. Pretresljiv je bil zlasti trenutek, ko so matere in žene padlih odkrile spomenik. Množica je nemo spremljala ta prizor. Marsikatero oko je bilo rosno. Nič čudnega, saj se je obudil spomin na bridke, toda junaške dogodke. «Uresničujemo dolgoletno željo», tako je poudaril Miro Križmančič, predsednik odbora za postavitev spomenika. «Spomenik je zgrajen. Predajamo ga v spomin in opomin pa tudi v varstvo zlasti mlademu rodu, v prepričanju, da bodo ponosni kot smo ponosni mi starejši; v prepričanju, da ga bodo čuvali pred mračnimi silami». Miro Preselj, učitelj v pokoju in bivši partizanski borec, pa je podčrtal: «Slovenski narod ne more v zadostni meri poplačati dragocene žrtve svojih sinov, zato izražamo vso hvaležnost in veliko zahvalo s spomeniki, ki naj tudi poznim rodovom pričajo o žrtvi, ki je v svetem ognju domovinske ljubezni zgorela, da so mlada življenja zadihala svežino svobodnega zraku». Dr. Aleš Bebler, član Sveta federacije SFRJ, eden izmed voditeljev Mladina iz Bazovice med zborno recitacijo ob spomeniku osvobodilnega boja na Primorskem, se je spomnil onih let po veliki žrtvi leta 1930, ko je Bazovica postala za vse zavedne Slovence, od Trsta do Radgone, od Istre do Beneške Slovenije, simbol žrtve za svobodo in boja proti naklepom tistih mračnih sil, ki so hotele našo narodno skupnost ugonobiti, ko je bila naša beseda prepovedana, ko smo se morali zapreti v naše domove, Toda v naših domovih — tako je podčrtal — je naša beseda živela, postala je žerjavica, ki je tlela pod pepelom in se nato razža-rela v plamen, ki je vzbudil upanje v življenje». Tovariš Bebler je zatem podčrtal, Križ pri Trstu Temelj za spomenik padlim partizanom Prostovoljnega dela se je udeležilo 80 vaščanov Bazovica da je bilo v krvavem boju skovano bratstvo med slovenskimi in italijanskimi protifašisti, da so italijanski partizani oprali sramoto, ki jo je italijanskemu narodu nakopal fašizem. Ko pa govoril o sedanji stvarnosti je med drugim rekel, da bodo dosežene pravice, ki po demokratični italijanski ustavi pripadajo Slovencem, ker je porok za to prijateljstvo italijanskih naprednih sil in pomoč z onstran meje. Poslanec Mario Lizzerò, bivši komandant garibaldincev, ki je bil za svoje delo odlikovan s srebrno kolajno, je govoril v imenu partizanskega združenja ANPI. Med drugim je podčrtal: «Ta spomenik je, kakor mnogo drugih v teh krajih, pomemben mejnik na dolgi poti naše zgodovine, pričal bo o junaškem osvobodilnem boju, v katerem so sodelovali z ramo ob rami slovenski in italijanski partizani. Mlada poko-lenja je treba seznaniti o tem, kaj pomenijo ti spomeniki, seznaniti jih je treba s krvnim davkom, ki so ga v junaškem boju prispevali Slovenci in Hrvatje v tej deželi, kjer je zloglasno posebno sodišče uprizorilo toliko procesov in obsodilo na dolga leta ječe ali na smrt toliko rodoljubov. V duhu nekdanje enotnosti in bratstva med Slovenci in Italijani je treba krepiti tudi današnjo enotnost. Pred tem spomenikom obljubljamo, da ne bomo prenehali z bojem, dokler ne bodo uresničene vse vrednote, za katere je darovalo življenje toliko naših borcev. Ta sklep je danes toliko bolj potreben, ker vrednote osvobodilnega boja še niso uresničene in ker so še sile, ki bi rade, kot nekoč, zavrle kolo zgodovine: to so neofašistične sile, proti katerim moramo odločno nastopati». Vsi večji kraji na Tržaškem in Goriškem se ponašajo s svojimi spomeniki padlim v osvobodilnem boju. V zadnjih letih so dogradili več spomenikov, ob katerih so bile veličastne proslave. Tako v Doberdobu kot v Nabrežini, na Opčinah in Proseku, v Prebenegu in Gabrovcu. V nedeljo 9. t.m. je bila na vrsti Bazovica. V teku so priprave na postavitev spomenika padlim tudi v nekaterih drugih krajih. Med temi so: Skedenj Kolonkovec, t.j. bivši tržaški IV. okraj, Mačkovlje in Križ pri Trstu. V teh krajih se nadaljuje akcija za zbiranje prispevkov, v Križu pa so konkretno že začeli delati. Temelj veličastnega spomenika, ki ga bodo po zamisli arh. Jagodica postavili «na Klancu», je že postavljen. V nedeljo, 2. septembra 1973 so zavedni vaščani iz Križa še enkrat pokazali kaj zmorejo. S konkretnim delom so ponovno izpričali svojo zavest in demokratično enotnost; svojo predanost izročilom protifašističnega ooja. Odbor za postavitev spomenika, je povabil vaščane na prostovoljno udarniško delo. K temu delu se je pred napovedanim datumom prijavilo 60 vaščanov. Lepo število. Toda do pravega presenečenja je prišlo na sam udarniški dan. Na delo je prišlo 72 mož in fantov in v nekaj urah je bil v jarku, ki je dolg 22 metrov, širok pa poldrugi meter, postavljen temelj in podstavek, v katerega je bilo vgrajenih 60 kubičnih metrov betona. To ni bila le navadna delovna akcija, bila je prava protifašistična manifestacija polna navdušenja. Udarniško delo je spremljala partizanska in borbena pesem. V tej akciji je sodelovala tudi skupina vaških žena. Te so poskrbele za okrepčilo. Pripravile so okusen «partizanski golaž». Storjen je torej pomemben korak naprej. Temelj veličastnega spomenika 55 vaščanom, ki so se žrtvovali v osvobodilnem boju, je postavljen. Tej akciji bodo sledile še druge in gotovo je, da bo spomenik dograjen prihodnje leto. Medtem pa se nadaljuje tudi akcija za zbiranje prispevkov. To akcijo naj bi podprli tudi protifašisti iz drugih krajev naše dežele. Udeleženci delovne akcije za postavitev temeljev partizanskega spomenika v Križu. Novi športni objekti v Doberdobu Poleg športnih objektov je občinska uprava uradno otvorila še poštni urad, zdravniško ambulanto, čipkarsko šolo, materinsko posvetovalnico ONMI in urad za zaposlovanje, ki imajo svojo sedež v prenovljenem bivšem otroškem vrtcu, kjer je tudi občinska knjižnica. Skoro v vsakem baru ali gostilni naletimo na skupino navijačev, ki ure in ure vneto razpravljajo o raznih nogometnih ekipah m tekmah, kolesarski dirki, o nogometnih in boksarskih asih. Clo-veK di imel vtis, da je sport res množično razvit. Resnica pa je precej drugačna. Z izjemo nogometa — v tern športu se ze osnovnošolci pouijo za okroglo žogo — so ostale športne panoge precej zanemarjene in so le redki izpranci, ki se rem posvečajo. To pa zaradi pomanjkanja športnih objektov, kajti arzavne ustanove so bolj «glu-ne» za množični šport. Zaradi tega primanjkujejo tudi v večjih centrm ustrezni športni objekti. V malih oocinah in vaseh pa je stanje se slabše, saj marsikje mladina ne razpolaga niti z majhno trato, kjer bi se nemoteno podila za žogo. V takem stanju je bila tudi dober-dooska mladina, ki do nedavnega m razpolagala z nobenim športnim objektom. Mladinska nogometna ekipa je morala nastopati na tujih igriscm, seveda brez ustreznih treningov in brez domačega občinstva, ki včasih pomeni veliko. Na istem sta bili tudi košarkarska in odbojkarska ekipa. Toda doberdobska občinska uprava ni držala križem rok. Premagati je morala vrsto ovir finančnega in birokratskega značaja, da je lahko uresničila upravičene želje in potrebe mladine. Pred par leti je zasilno pripravila odbojkarsko in košarkarsko igrišče in šolsko telovadnico. V nedeljo pa je otvorila najpomembnejši športni objekt in sicer nogometno igrišče. Ob tej priliki se je na športnem igrišču na-jralo veliko število občanov zlasti pa mladine. Otvoritev športnega oojekta je bil pravi praznik mladine, ki je vsa ta leta ne strpno čakala na ta trenutek. Tudi mladinci in mladinke ta leta niso držali križem rok. Doberdobske športne ekipe so redno nastopale na raznih prvenstvih in glede na razmere, v katerih so vadile in nastopale, žele tudi vidne uspehe. Nedvomno je, da bodo doberdob-ski športniki letos vidno napredovali in izpolnili želje domačih ljubiteljev športa. V nedeljo je pred športnim igriščem spregovoril župan Andrej Jarc, ki je orisal vse težave, katere |je morala občina premostiti, zato da je uspela zgraditi ta objekt, kakor tudi druge (odbojkarsko in košarkarsko igrišče, kotalkališče in občinsko telovadnico]. Tudi te objekte so uradno otvorili v nedeljo, čeprav so mladim na razpolago že par let. Za nogometno igrišče je občina uporabila 25.170.000 lir, Delno sta stroške krili dežela in CONI. Za občinsko telovadnico 8.800.000 lir, od katerih je 80 odstotkov krilo mi nistrstvo za javno vzgojo; igrišče za odbojko in košarko, kotalkarska ploščad pa je stala 5.700.00č, od katerih je polovico prispevala dežela. Za te urade je občina uporabila 9.180.000, ki ga je v celoti krila dežela. Vsi objekti so torej stali okrog 50 milijonov lir, kar je za skopi občinski proračun precej. Zasluga občinske uprave pa je, da je znala pravočasno poiskati vse možnosti in tako znatno zmanjšati breme stroškov. Prav zaradi birokratskih poti se je uresničitev teh del znatno zakasnila. Sedaj je to čakanje že za nami. Prepričani smo, da bo znala mladina ceniti trud občinske uprave in da bo te objekte smatra-res za svoje, kot so tudi v resnici. Obenem želimo domačim športnikom obilo uspeha že v prihodnji sezoni. JOŽE JARC Praznik tiska v Trebčah Turnir za pokal «Dela» Sekcija KPI v Trebčah je tudi letos organizirala v okviru tradicionalnega praznika tiska odbojkarski turnir. Pokal DELA si je priborila skupina SLOGA, v kateri nastopajo dekleta iz Trebč, Padrič, Gropade in Bazovice. V turnirju so poleg že omenjene ekipe tekmovale še skupina s Kontovela, Breg in Bor. Tudi te ekipe so prejele pokale: na Kontovel je šel pokal športnega društva Primorec iz Trebč, Breg je prejel pokal sekcije KPI iz Trebč, Bor pa pokal Zveze slovenskih športnih društev. Na zaključni slovesnosti se je skupinam, ki so sodelovale na turnirju zahvalil predsednik športnega društva iz Trebč tovariš Marcelo Kralj. Draga: še enkrat izgubljena priložnost Približno ob istem času sta v dveh različnih krajih, v tržaški pokrajini, potekali dve zanimivi debati. Prve se je udeležilo kakih stopetdeset ljudi, v glavnem izobražencev in študentov, druge pa petsto in več, prav tako izobražencev, študentov in delavcev. V obeh primerih je v ospredju razprave bila aktualna tema: družina in odnos do novih pogojev, v katerih se razvija v novih oblikah ter odnos med naprednimi in katoliškimi množicami pri iskanju ustreznih zakonskih in družbenih rešitev krize, ki jo danes spričo močnega razosebljanja in pogojevanja v potrošniški družbi. Neinformiran opazovalec obeh razprav bi si lahko predstavljal, da sta razpravi na teh dveh, ločenih, mestih potekali vzporedno in prišli, če že ne do enakih, vsaj do podobnih zaključkov. Posebno še zato, ker je bila analiza poročevalcev - predavateljev v obeh primerih zelo podobna. V obeh primerih so poročevalci (profesor filozofije Luciano Gruppi, marksist in sociolog katoliškega idejnega izvora dr. Trstenjak) globoko segli po metodologiji, ki jo je za analizo pojava družinske strukture in njenega razvoja v času, prostoru in družbi s svojimi spremembami začrtal Friedrich Engels. Pa ni bilo tako. Kljub podobnim izhodiščem je razprava, se pravi mnenje prisotnih, zašla na popolnoma različna področja. Medtem ko so slovenski katoliški izobraženci v Dragi dokazali, da jim ne gre za resno poglabljanje problemov in zgolj za integralistično polemiko, je razprava v okviru festivala «Unità» na Pončani pokazala, da je resna razprava med ljudmi različnih svetovnih nazorov možna celo v ljudskem parku, sredi stojnic s knjigami in jedili. Kajti na Pončani so se k razpravi prijavili, poleg marksistov Gruppija, Ferrare, Bertona in drugih tudi radikalec Ercolessi, prof. Miccoli, napredni katoličan Sodomaco, katoličan zn hkrati komunist Paoluzzi, celo predstavniki zmernih in konservativnih teženj Krščanske demokracije. Vsi so se svodobno udeležili debate, povedali svoje mnenje, ki je izhajalo iz prvotne analize ali pa jo zavračajo v celoti in ji postavljalo nasproti strogo spoštovanje navodil cerkvene hierarhije. Tako smo slišali, da je zakon o razpo-roki žaljiv za večino ljudstva, češ da ruši temelje krščanske družine ali pa, nasprotno, da gre za vprašanje individualne svobode, ko je katoličan prost, da samo z močjo vere (brez orožni- kov ali zakonske prisile) brani zakra-mentalnost in enotnost svojega zakona. Vsi pa so se strinjali, da je družina v krizi in da je dolžnost družbe, da z ustreznimi posegi zagotovi gospodarske, strukturne in moralne pogoje za njeno okrepitev in njen razvoj. Italijanska zakonodaja, ki že danes sloni na družbeni stvarnosti, ko ženska v zakonu ni in ne more biti enakopravna, ko je šola zaostala, vzgoja otrok prepuščena slučaju itd., mora biti spremenjena in dolžnost velikih ljudskih sil, ki so nosilke posebnih pogledov na svet, kulturo in moralo, je, da najdejo skupen jezik za zares demokratično obenem pa družbeno poglobljeno reformo družinskega prava in ustroja. V Dragi ni bilo tako, žal ne. Po zanimivih in mestoma polemičnih uvodih predavateljev je debata v kratkem šla na stranpota. Velikih vprašanj, ki od prisotnih terjajo družbene angažiranosti, ni nihče obravnaval. Nasprotno, imeli smo občutek, da se tudi organizatorji seminarja temu izogibajo. V imenu katoliškega integralizma smo slišali le nekaj shematičnih in dogmatskih ugotovitev, veliko samozadostne zadovoljnosti in redko introspekcijo v notranje odnose v družini. Družbene in politične zavzetosti slovenskega kristjana, ki želi dati svoj pečat družbi, ki ga obkroža, nismo zasledili. Pa tudi dialoga, oziroma konfrontacije, med ljudmi različnih svetovnih nazorov, ni bilo. Nasprotno smo imeli občutek, da so se organizatorji izogibali celo posegom iz lastnih vrst, ki bi imele (zaradi osebnosti govornikov) drugačen ton ah večjo širino. Izgubljena priložnost, torej. 'Toda do kdaj si bodo slovenski katoličani v Trstu dovolili tako «splendid isola-tion»? Kdaj bodo odstrli težke zavese, ki jim onemogočajo pogled v svet, ki obstaja in se razvija tudi izven njihove osebne notranjosti? In vendar tudi pomanjkanje angažiranosti ni bila osnovna črta seminarja v Dragi. Prej bi lahko zapisali, da se določen del slovenskih katoliško usmerjenih izobražencev ne more in ne more otresti dileme, ki jo je vse človeštvo že zcavnaj otreslo in jo razrešilo: antifašizem da, antifašizem ne, oziroma vprašanje izbire med protinemško in protifašistično vojno na eni ter protikomunistično taktično (in strateško) izbiro na drugi strani. Trideset let po koncu vojne ta dilema še vedno zapira obzorja dela slovenskih katoliških izobražencev. Ali ni to pretresljivo? Tako smo lahko slišali zares zavzeto razpravo samo ob enem problemu, ki s predavanji ni imel posebne zveze. Neki predavatelj, Dr. Danilo Sedmak, pa tudi nekateri drugi, so v svojem izvajanju izrekli besede «epopeja narodnoosvobodilnega boja». Na to je duhovnik Žerjav (iz Sempolaja) reagiral z največjo ostrino, češ da je ta boj bil le «kolektivni samomor», ki ga «60-70 procentov ljudstva nikakor ne odobrava». Predsedujoči prof. Jože Peterlin pa je seminar zaključil s pozivom predavateljem, naj bodo — pri takih ocenah — «bolj obzirni». Kje je torej možnost dialoga, razprave, odprtosti, resnične krščanske prisotnosti («mi smo sol zemlje»), če je že samo vprašanje druge svetovne vojne zamznilo misli, zares onemogočilo, da bi o Dragi lahko govorili s spoštovanjem. Skoda! st. s. Kdaj bodo izsledili fašistične mazače? Fašistična drhal jo te dni ponovno oskrunila spomenik, ki stoji na mestu, kjer je bila umorjena partizanka Alma Vivoda. (Ta spomenik stoji v tržaškem «Bošketu»). Na marmor so narisali znak fašistične organizacije in pripisali besedo «dux» in «W fascismo». Vest o žalitvi svetlega spomina znane voditeljice odporniškega gibanja v Miljah in Trstu, je silno razburila vse protifašiste. Razburjenje je temvečje, ker ne gre za osamljen primer in ker oblasti še niso izpolnile svoje dolžnosti. Policijska in sodna oblast je preveč popustljiva. Morala bi kaznovati skrunitelje odporništva! Občinski odbor v Miljah je objavil ogorčen protest ter pozval pristojno oblast, naj sprejme ustrezne ukrepe. Predsednik Allende je padel a njegov duh živi v srcih čilskega ljudstva To česar so se v zadnjih tednih vsi bali, se je zgodilo: pod udarci «golpi-stov» je padla demokratična, zakonita vlada Salvadorja Allendeja, padel je sam predsednik Čila, neustrašen borec za napredek in demokracijo v svoji državi. Informacij o tem kar se res dogaja v državi je malo. Edini stik, ki ga ima Čile s tujino je zaenkrat samo radijska postaja vojaških poveljnikov. Istočasno pa neprestano poziva prebivalstvo, naj bo doma, naj se pokori ukazom vojaške junte, da ne bo prelivanja krvi. Po prvih meglenih informacijah iz Santiaga pa kaže, da položaj ni tako miren kot trdijo «golpisti». Že v prvem dnevu državnega udara nai, bi v silovitih spopodih med branilci ustavne zakonitosti in levičarske vlade ter vojaškimi oddelki obležalo na ulicah vsaj sto lindi. Izvedelo se je tudi, da so vojaška letala bombardirala radijske nostaje, ki se jim niso hotele ukloniti, kar tudi priča o odporu demokratičnih sil. Kako se bodo razvili dogodki ni še mogoče predvidevati, soričo oomanika-nia informacij in zmedenosti položaja. Kaže, da so «golpisti» zavzeli ključne položaje v Santiagu in v drugih večjih mestih, a to so le domneve, osnovane na noročilih, ki so šla preko cenzure voiaške junte. Morda slavijo v trenutku ko poročamo voiaški «golpisti» (prvič v zgodovini Čila) zmago, morda pa se pripravljajo za to iužnoameriško državo, ki se ie v treh letih vlade Salva-doria Allendeia otresla imperialističnega iarma, črni dnevi državljanske vojne. Ena prvih žrtev vojaških prevratnikov je bil sam predsednik Salvador Allende. Voiaška iunta je sporočila, da se ie zdravnik, ki ie skupno z levičarsko koalicijo «Unitad Popular» povedel državo na pot socializma, na pot pra-vičneiše družbene ureditve, ubil s strelom iz samokresa v glavo, da ne bi padel v roke svoiim krvnikom. Morda pa ie resnica drugačna in ie Allende nadel nori voiaškimi svinčenkami. Kakorkoli že, kakršna koli ie resnica o tragičnem Allendejevem koncu, čilski prdsednik n! mrtev. Njegov duh živi v srcih čilskega liudstva. kot še vedno biie v vseh srcih latinskoameriških re-volucionariev duh iuna^kega borca za svobodo Ernesta Che Guevare čeprav so bolivijski fašisti ob podpori ameri- ške vohunske službe CIA skušali zabrisati vsako sled za njim. Allendejeva veličina je v tem, da kljub vsemu kar se je dogajalo v državi, ni posegel po ukrepih, ki ne bi bili v skladu z ustavo. To je fenomen, o katerem bo pisala zgodovina socialističnih gibanj v svetu, fenomen čilske revolucije. Dovoljen je bil protivladni tisk, dovoljene so bile radijske postaje, ki niso bile privrženke Allendejeve poti, skratka «dovoljena je bila svoboda». Prav to pa se je Allendeju maščevalo. Fašistična organizacija «Patria y libertad» je ob več ali manj prikriti podpori (to priznavajo vsi listi z izjemo demokrščanskega «Il Popolo») Freieve KD izkoristila ta maneverski prostor. Čilski «črni pajek», simbol organizacije «Patria y Libertad», tako podoben nacističnemu kljukastemu križu, je razpredel svoje tipalke po vsej deželi, v vse strukture prebivalstva. Kaos, ki ga je povzročila skrajna desnica z bombnimi atentati in zmerna desnica z «zakonitimi» sredstvi (stavka prevoznikov in sisten atični bojkot v kongresu vseh vladnih ukrepov), je imel kot posledico poseg vojske, generalov, ki so prelomili svojo prisego, da bodo zvesti čuvaji ustave. Allende in njegova vlada sta padla po treh letih kljubovanja nasilnim napadom desnice, ki je neprestano imela v ustih besede demokracija in ustava, v resnici na je segla po najbolj odvratnih sredstvih, da bi zlomila moč levičarskih sil. Allende bi verjetno zdržal, če bi imel opravka le z notranjo opozicijo, moral pa se je spopasti tudi z zunanjimi činitelji, z ameriškimi monopoli, ki jih je izgnal iz države. Ni naključie, če so nekateri ameriški funkcionarji s prikritim zadovolistvom in v «osebnem imenu» iziavili. da bi padec predsednika Allendeia dal nov zagon odnosom med 7DA in Čilom. Istočtsno pa so izrekli zaskrbljenost za posledice, ki bi jih lahko imela morebitna državljanska vojna. AUende ie padel v trenutku, ko se je pripravljal na protifenzivo. Svet si onore v čilskih množicah je napovedal plebiscit, ki nai dokončno razčisti položaj v državi. Gotovo ni naključje, da se je reakcija prav ob tej napovedi odločila za «golpe», saj to priča o nji- hovi politični nemoči. Morda je zmagala v prvi bitki, ni pa zmagala vojne. Čilski poskus, čilska svojska pot v socializem je bila izrednega pomena za vso Latinsko Ameriko. Kot Kuba pred 14 leti je bil Čile svetilnik, ki je kazal pot podjarmljenim latinskoameriškim narodom. Ni čudno torej, če so mu nasprotniki ob izdatni finančni in materilni pomoči ZDA postavljali vse mogoče zapreke, ni naključje, da so «golpisti» prekinili diplomatske stike s Kubo, ki jih je Allende navezal takoj ob svojem nastopu. Allendejeva «krivda» je bila, da je prišel na oblast z ustavnimi sredstvi, da je zlomil varnostni obroč, ki so ga ZDA sklenile okrog Kube, da je pristrigel peruti imperializmu «yankee», ki je imel doslej Latin: ko Ameriko za svoje zasebno lovišče, vir neusahljivih dohodkov. Washington se je zbal, da bi tudi Venezuela in druge države, ki dobavljajo nafto in druge surovine ameriškemu trgu, šla prej ali slej po čilski poti, se osvestila in zahtevala svoje pravice, kot jih začenjajo zahtevati arabske države na Bližnjem vzhodu. Največjo odgovornost za položaj v Čilu nosi Freieva krščanska demokracija, ki se je povezala z reakcionarno desnico, ki je zasejala kali upora v vojski. Veliko odgovornost pa ima tudi demokrščanska levica, voditelji kot sta Tomič in Fuentealba, ki sta z besedo zagovariala dialog z vlado, ki sta z be sedo polemizirala z osrednjim vodstvom svoje stranke, ki pa nista znala ali nista hotela prestriči popkovine, ki ju ie vezala na Freia in njegove podrepnike. «Golne» v Čilu je še enkrat dokazal, da se desnica ne obotavlja, da se po-služi tudi najbolj odvratnih sredstev, ko gre za boj za oblast. Dokazal ie, da vsaj v današnjih pogojih revolucija še vedno feria težak krvni davek. Allende in voditelji «Unitad popular» so večkrat zagrozili, da bodo na reakcionarno nasilje odgovorili z revolucionarnim nasi jem. da bodo za vsako ceno branili dosežke revolucije. Vojaški poveljniki so obljubili čilskim delavcem, da ne bo nihče okrnil pravic, ki so si jih priborili v času Allendejeve vlade. Gre morebiti za strah «golnistov» pred reakcijo čilskih delavcev? «Golpistom» se bo morda posrečilo začasno zavreti težnje čilskega ljudstva po svobodnejši, pravičnejši družbi. Toda nikoli ne bodo mogli zbrisati dejstva, da je bil Allende izvoljen za predsednika s 36 odstotki glasov, da na je njegova koalicija na zadnjih volitvah dosegla 44 odstotkov glasov, kljub kaosu, ki ga je povzročila desnica v državi. Kolesje zgodovine se nikoli ne obrača nazaj. Tudi v Čilu se ne bo moglo! VOJMIR TAVČAR i 20-letnica smrti tov. Bolčine in Uršiča Dne 19. tega meseca bo miniio 20 let odkar sta zaradi prometne nezgode umrla naša tovariša Franc Bolčina in Rudi Uršič. Tragična smrt obeh tovarišev je bridko odjeknila v naših vrstah. V naši partiji je z njuno smrtjo nastala velika vrzel, saj sta bila požrtvovalna aktivista. Tovariš Bolčina je bil doma z Otlice pri Ajdovščini. Izšel je iz zavedne delavske družine. Že v rani mladosti se je pridružil naprednemu gibanju. Kot vojni obveznik je bil vključen z «battaglione speciale». Septembra 1943 je odšel v partizane. Bo ril se je v sklopu Gregorčičeve in Kosovelove brigade. Po osvoboditvi je delal kot aktivst K.P. Tovariš Uršič se je tudi še mlad prt družil naprednemu gibanju. Zaradi proti' tifašistične dejavnosti je bil odpuščen iz službe pri mornrrici. Sodeloval je s partizanskim gibanjem. Po osvobiditvi je aktivno delal v partijskih organizacijah v. Trstu. * I Dvajset let mineva od njune preranep smrti, toda njun spomin živi v nas, ki ^«ugotovitev» glede «dialekta» ter potisno ju poznali in cenili. d ar jata, da je ta «ugotovitev» poniže- ------- valna in žaljiva, saj zbori gojijo slovenski knjižni jezik. ce, kako to, da so prezrli Sovodenjski nonet, doberdobski moški zbor prosvetnega društva Jezero, moški pevski zbor Oton Zupančič iz Štandreža, mešani pevski zbor prosvetnega društva Briški grič iz Steverjana, dekliški zbor iz Sovodenj, godbo na pihala s Proseka, godbo na pihala iz Trebč in druge? Zavračamo tudi «ugotovitev», ki je zapisana v uvodu in ki pravi, da ljudske tradicije «vengono valorizzate nella lingua friulana, nel dialetto triestino, nei dialetti di DERIVAZIONE SLOVENA e austriaca». Vprašujemo: odkod ta ugotovitev? Ali naj mislimo, da je pri sestavljanju besedila prevladoval d,uh šovinizma? Deželna sveovalca tovariša Dušan Lavriha in Mario Colli sta predložila v deželnem svetu posebno vprašanje, v katerem protestirata proti diskriminaciji številnih slovenskih zborov in godbenih skupin, zavračata že omenjeno Ob izidu neke brošure :r, fPi Deželno odborništvo za športno in rekreativno dejavnost je izdalo obsežno brošuro z naslovom «Ricreazione e cultura popolare - profili dei gruppi corali, folkloristici, bandistici della Aegione Friuli-Venezia Giulia». Pobuda kot taka je hvale vredna, saj pevski zbori, folklorne in godbene skupine zaslužijo priznanje za svojo nesebično dejavnost. Toda, žal, brošure ne moremo pohvaliti. Obžalujemo dejstvo, da so sestav-: 'Ijalci in izdajatelj prezrli obstoj številnih slovenskih pevskih zborov in skupin, ki aktivno delujejo v naši deželi. V brošuri je zapisano, da so podatke o zborih, folklornih in godbenih skupinah zbrale pokrajinske uprave. Vprašujemo se: kako je mogoče, da je npr. tržaška pokrajinska uprava «ugotovila», da na Tržaškem deluje samo SEST pevskih zborov? Zakaj niso omenjeni zbori: Vasilij Mirk s Proseka-Kontovela (ki se je udeležil že več pomembnih mednarodnih tekmovanj), Igo Gruden in Kraški slavček iz Nabrežine, Vesna iz Križa (ki je nastopil tudi v raznih krajih Italije), Rdeča zvezda iz Sadeža, Srečko Kumar iz Velikega Repna, Tabor z Opčin, Primorec iz Trebč, Slovan iz Padrič, Slovenec iz Boršta France Prešeren iz Boljunca, Valentin Vodnik iz Doline, Tržaški partizanski pevski zbor (ki ima okrog 120 pevcev!), harmonikarski orkester Miramar, orkester Glasbene matice, otroški pevski zbor Glasbene matice iz Trsta in še nekateri drugi. Prav tako vprašujemo sestavljal- ŠOLA GLASBENE MATICE - TRST Vpisovanje v glasbeno šolo iraja do 15.9.1973 dnevno od 10. do 12. ure v pisarni Glasbene matice -ul. R. Manna 29 {tel. 41-8G-05). Pouk se prične v ponedeljek 17.9. 1973. STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU vas tudi letos, kot vsako leto osorej, vljudno in prijateljsko vabi k vpisu ABONMAJA za snzonc 1973-74 REPERTOAR 1. A.P. Čehov: ČEŠNJEV VRT 2. Bevk-Grabnar: KAPLAN MARTIN ČEDERMAC 3. E. de Filippo: BOŽIČ PRI CUPIELLOVIH 4. H. Ibsen: STRAHOVI 5. G. Feydeau: HOTEL SVOBODNIH IZMENJAV 6. GOSTOVANJE DRAME SNG IZ LJUBLJANE 7. GOSTOVANJE CELJSKEGA LJUDSKEGA GLEDALIŠČA Vrste abonmajev RED A (premierski) RED B (prva sobota po premieri) RED C (prva nedelja po premieri) RED D (mladinski v sredo) RED E (mladinski v četrtek) RED F (okoliški - popoldanska predstava na dan praznika) RED G (mladinski) RED H (mladinski) RED I (mladinski) RED J (mladinski) Cene abonmajev za sedem predstav premiera ponovitve Parter I. 13.500 lir 7.000 lir Parter II. 9.500 lir 6.000 lir Balkon 3.000 lir 3.000 lir Za vse predstave, razen premier, tudi letos razpisujemo družinski abonma, ki omogoča družinam skupni obisk z osnovnim abonmaiem, h kateremu vsak nada-Ijni član doplača 2.000 lir. Mladinski abonma velia za vse sedeže in stane prav tako 2.000 lir. Po isti ceni nudimo abonma tudi invalidom. Abonma red okoliški stane 7.000 lir. VPISOVANJE ABONENTOV DO VKLJUČNO 22. OKTOBRA PRI GLAVNI BLAGAJNI KULTURNEGA DOMA (vsak dan od 8. do 14. ure), UL Petronio 4, tel. 734-265 ter od 24. septembra dalje v TRŽAŠKI KNJIGARNI, UL sv. Frančiška 20, tel. 61-792. Solidarnost s čilskim ljudstvom (Nadaljevanje s 1. strani) no v sporočilu, ki so zlasti občutljivi za načela proletarskega interna-cionalizma, izražajo čilskemu ljudstvu bratsko solidarnost, istočasno pa pozivajo vse delavce in vse demokratične in antifašistične sile, naj enotno izrazijo svojo politično podporo čilskemu ljudstvu ter podio vse pobude, s katerirri bi se ta podpora izrazila. Več tisoč tržaških demokratov, Slovencev in Italijanov, se je odzvalo pozivu Enotnega antifašističnega odbora ter v četrtek zvečer demonstriralo po mestnih ulicah. V sprevodu so nosili transparente z gesli proti fašizmu in reakciji ter z izrazi solidarnosti s čilskim ljudstvom. Na Garibaldijevem trgu je bilo zborovanje, na katerem so govorili: prof. Margherita Hack, predsednica Enotnega antifašističnega odbora, študent Sergij Kukanja, ki je govoril v slovenščini, socialistični poslanec Castiglione in sen. Vidali. Člani kulturnega krožka «Rinascita» v Gorici so na izredni seji ostro obsodili zločine «golpistov» ter izrazili solidarnost s čilskim liudstvom. Protestne resolucije so objavili tudi številni delavski sveti. PRISPEVKI ZA «DELO» Tovariš Knez Karlo iz Šorr polaja bivajoč v Devinu je ob 25-letnici poroke daroval 5.000 lir za sklad Dela. Sedmak Rudi iz Vižoveij daruje 3.000 lir za Delo. V počastitev spomina matere/tovariša Maria Gollija daruje družina Kodrič iz Trsta 10.000 lir za sklad Dela. V počastitev spomina Franca Bolčine ob 20-letnici njegove tragične smrti darujejo žena Ivanka in otroka 2.500 lir za sklad «Dela» in 2.500 za partizanski sporneni v Križu. DELO glasilo KPI za slov. narod, manjšino Direktor Marija Bernetič Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik: Anton Mirko Kapelj Uredništvo in uprava: Trst, Ul. Capitolina, 3 - telef. 744-046 - 744-047 Dopisništvo v Gorici: Ul. bocchi, 2 Letna naročnina 1.000 lir Poštni tekoči račun: Tst 11/7000 Tisk: Tiskarna Riva, Trst, Ul. Torrebianca 12.