Remšnik. Občinski odbor nove občins Brezno je v svoji seji dne 30. novembra t. 1. imenoval vlč. g. Vida Pavlič, župnika na Remšniku, za častnega občana zaradi zaslug, ki jih ima kot obmejiii borec za bivšo občino Remšnik, kot organizator mladine in za zasluge, ki si jih je pridobil v korist Slovenskomu Planinskemu društvu pri Pankraciju na meji. Častitamo! Sv. Lovreac na Pohcijo. Kdor bi sodil na.š kraj po množini dopisov v »Slovenskem gospodarju«, bi prišel do zaključka, da je Sv. Lovrsnc prav neznatno gnezdo. Ker smo skromni, se zadovoljimo z dvema ali tremi dopisi v celem letu. Imamo v naši župniji 901etnega starca, ki je v tretjem letu svetovne vojne dobil precej hudo rano ter kot 20procentni invalid hiral ves povojni čas do letošnjega polet ja, Včasi se je še večjega maroderja kazal kakor je bil v resnici. Ker je imel ta bolnik domovinsko pravico ne v eni občini, ampak v celi župniji, zato so bil: vsi župljani prošeni, naj prispevajo za njegovo ozdravljenje. In res so meseca julija prišli za tako delo izučeni kirurgi ter ss takoj lotili nevarne operacije. Previdno so odprli starcu prsno in trebušno votlino in vzeli iz nje ves drob. Vsak kos in košček so natančno pregledali, osnažili in popravili med vojno izgubljene ude so z novim. nadomestili. Operacija, ki je trajala tri tedne in stala lepo število jurjev, je brez vsake kom pKkficije srečno uspela, bolnik je popolnoma ozdravel in na lovrenško nedeljo smo prvikrat slišali pri službi božji njegov popravljeni in lepo doneči glas. Ker je gotovo že vsak uganil, kako se imenuje ta brez aspirina, E!safluida in kloroforma azdravljen; bolnik, zato naj sledi tu o njem malo zgodovine. Naše župnijske orgle so bi.e poetavljene okrog leta 18-_0, Stari Ijudje so pripovedo. ali, da so ns- koliko podobne žiianim orglam V Petrovčah . Savinjski dolini. Imele so razen piščalk tudi bobne, pauko in zvončke. Prvi je na novih orglah poskušal svoje muzikalične zmožnosti učitelj Jože Košir (rojen na Remšniku 17. 3. 1803). Ob velikih praznikih je navadno odprl vse registre, ropotal z bobni, treskal s pauko in šklebetal z zvončki, kar je povzročilo takSen hrup, da so šipe v oknih žvenketale. Ljudje so to oglušujočo godbo imenovali »turško muziko«. Ko so bile orgle zadijjikrat popravljene (okrog leta 1900), so vso to za službo božjo nedostojno ropotijo odstranili. Koširjev naslednik je bil ueitelj Jožef Kraner (rojen v Jarenini leta 1824). Bil je organist do svoje smrli, umrl je komaj 39 let star. Za njim je nastopil organistovsko službo učitelj Gregor Polanec (rojen pri Sv. Urbanu leta 1848). Ura ne more biti bolj tocna, kakor je bil ta gospcd v izvrševanju svoje službe. Po leti ali po zimi, v iepem ali slabem Vremenu, v nedeljc. kakor v delavnik je bil ob določenem času na svojem mestu. Bil je organist čez 20 let in je umrl kot vpokojenec v visoki starosti v Mariboru. Nasledil ga je učitelj Jože Sch . . . (rojen v Kamnici leta 1864). Kar se tiče točnosti, je zaostajal za svojim prednikom. Na u-iteljskih zborovanjih je opetovano predlagal, naj noben učitelj ne prevzame organistovske službe, čež, da se tq ne.strinja z dostojanstvora učiteljskega stanu. Takratni gospod žup nik ga je hotel preizkusiti ter rnu dal vedeti, da si bo poiskal drugega ovganista, nakar je Sch. skesano prosil gospoda župnika, naj mu ne jemlje še tega za njegovo številno rodbino kolikor toliko potrebnega postranskega zaslužka. Značilno je, da so vsi tu imenovani organisti ob nastopu sltižbe bili še samci in so si šele tu v Št. Lovrencu pohorske neveste poiskali. Drugi in tretji sta vsled srečne ženitve postala celo posestnika v ti-žki ob.ini. — Pravijo, da je v združenju moč; bomo videli, ce je fo tudi vedno resnica. Pri nas je zdaj združenih pet občin v eno upravno celoto. Cela puščavska župnija je :.d.užena z lovrenško občino. Puščaveani imajo svojo usodo; do leta 1786 so b-ili podložniki lovrenškega župnika, sedaj so pa prišli pod oblast lovrenškega župana. Nek visok državnik je nedavno rekel, da nobena pogodba ni večna; s tem naj se tolažijo tudi Puščavčani, posebno Činžačani, ako enemu ali drugemu ta prisiljeni zakon brez ljubezni ni všeč. Kamnica. Zmeraj imamo kaj novega, le malokdo pa si vzame časa za to, da bi poročal o tem zunanjem svetu. In čemu tudi? Mi domačini itak vse to doživljamo sami, oziroma zvemo kmalu, našim najbližnjim sosedom v Mariboru pa naše novice itak donašajo naši delavni in skrbni ljudje, ki v velikih trumah zahajajo tje ali na delo in po poslih, ali jim donašajo mleko in druga živila. Potrebno je pa le, tu in tam se tudi v našem priljubljenem »Slovenskem gospodarju« zglasiti, če se kaj takega zgodi, kar bi zanimalo tudi širšo okolico. In taka vest je smrt našega splošno spoštovanega posestnika, dolgotrajnega občinskega odbornika in cerkvenega ključarja Lo> v-renca Ciček. Tretjo advenfno nedeljo smo ga v vel.ičastnem sprevodu spremili na njegovi zadnjj poti iz njegovega ponosnega doma-na Jelovcu mimo prelepe kapele prcsv. Srca Jez. na Bresternici v našo cerkev sv. Martina, kakor je bilo že zadnjič poročano. V imenu njegovega iskrenega prijatelja, doinačega g. žu:pnika mu je v hiši božji, za katero je blagopokojni očetovsko skrbel celih 35 let, govoril v slovo g. prof. msgr. Vreže iz Maribora ter hvalil njegovo vzgledno značajnost in narodno zavednost, njegovo nesebično dejansko ljubezen do domačega ljudstva in neomajljivo vseskozi odločno nastopanje za svoje krščansko prepričanje. Na angelsko nedeljo 1. 1931 je še z#dnjič nosil nebo in veselo obhajal naš marijaceljski praznik. Kmalu nato so mu pa opešale moči tako, da se iz svojega vzornega posestva do svoje smrti ni več mogel ganiti kam, niti svoje ljubljene hčei-ke Veronike ni mogel ob lanski Veliki noči več spremiti na njeni zadnji poti. Najljubša obiska. sta mu bila domači g. župnik, ki ga je hodil krepčat s sv. spovedjo in z evharističnim Jezusom, ter vsakotedenski »Slovenski gospodar«, ki mu je prinašal vesele in žalostn_ vesti; s ponosorn je rad pripovedoval, da je menda naj- starejši in najzvestejši njegov naročnik in čitatelj. Vseskozi zavedni Slovenec je tudi v najhujših burjah predvojnega časa branil in moško zagovarjal narodove pravice, če tudi so ga zato smrtno sovražili narodni mlačneži in odpadniki tev je manjkalo le za las, da ga niso ob izbruhu svetovnega klanja odpeljali v graške zapore. Stroge krščanske vzgoje in odločne narodne zave.t: se je na- sil v svojem rojstnem kraju Pivola pri Hočah ter jo to dvoje s svojo zvesto ženo, rojeno Kavbe, globoko zasadil v srca svojih na Jelovcu in v Rušah delujočih sinov Lovrenca in Franca. Tak mož-značaj, tako velik prijatelj našega ljudstva in tako globoko verni kristjan, Lovrenc Čiček, naj počiva v miru in zavživa sveti raj! Gornja Sv. Kungota. V zadnji številki je bil objavljen kratek dopis o srrrrti in pogrebu blagopokojne župnikove tete Terezije Marinič. K zadnjemu poročilu je treba o vsestransko vzgledni pokojni dostaviti še naslednje: Blaga tetica je natančno spolnjevala dve za povedi: zapoved Ijubezni do Boga in do bližnjega. Ko je še bivala na svojem domu vLitmerku pri Ormožu, ji nikdar ni bila pot preslaba v cerkev, tudi nobeno vreme je ni zadržalo ob nedeljah in praznikih doma, in navadno je šla že večkrat v soboto in je celo nedeljo tam ostala, samo da je bila pri dveh sv. mašali in pri sv. blagoslovu. Res prekrasen zgled marsikateremu kristjanu, ki že zaradi količkaj slabega vremena ostane doma. V mladih letih je čutila poklic za samostansko življenje, je šla, a se je po enem letu zopet vrnila radi družinskih razmer na svoj dom na Gornjem Krapju. Bila pa je sila delavna, kot čebelica pridna, in skrbela je za vzorni red pri hiši, da se je reklo splošno, če hočeš vidsti red in snago, pojdi k Marinički na Litmerk. Njena hiša pa je bila tudi sila ^toljubna, vsak je bil postrežen, katerikoli prišel, uradnik, navadni človek ali duhov.ik. Nad vse je spoštovala duhovnike, zato se je vsak rad ustavil, ker je znal, da pride v duhovsko hišo. Njena soba in stanovanje je bilo polno sv. podob in kip Matere božje je zavzemal prvo mesto. Ko je že močno pešala, vendar vsaki dan premišljevanja ni opustila. Najljubše ji je bilo premišljevanje o Jezusovem trplienju, kjer se je pogostoma jokala, gledajoč trpečega Zveličarja toliko trpeti. Kako si je k srcu jemala bridko žalost trpeče Jezusove matere! Nikdar ni bilo v Gornji Sv. Kungoti okoli župnišča toliko lapih rož, kot je bilo ves ča_, dokler je bila p&kojna zmožna iste gojiti in negovati. Pri vsakem obisku v cerkev je vsakokrat pobožno poljubila sveto veliko razpelo in za trenutek obstala, gledajoč Odrešenika trpečega na križu. V cerkvi je bila vsem najlepši zgled. Kako goreče je molila, in po sv. maši jo je trebalo velikokrat siliti, da gre iz cerkve, ker ji je pogostoma slabo prihajalo. Kot vzor ponižnosti je bila pokojna Terezija, ki nikdar ni iskala posvetnega veselja in zahvale; sramežljiva je bila tako, da se posebnemu prizadevanju domačega župnika ni dala pregovoriti, da bi jo fotografiral in zato žalibog slika ni na razipolago. Kot je vedno molila, je tudi zadnje tedne, ko je strašno trpela, držala roke sklenjene na prsih in oklepala se je krčevito sv. rožnega venca. Šla je po zasluženo plačilo in da bo za nas uboge molila. Izpolnilo se je nad njo: Kdor Marijo časti, se ne pogubi. Sv. Jakob v Slov. goricah. Leto se pribLžuje h koncu, v katerem smo itneli več hudega kakor dobrega, ker. vedno še nas prešinja duh svetovne krize, poleg pa še vse polno križev in težav. Že dve leti zaporedno smo bili poškodovani po toči, zlasti pri vinogradih smo že postali celi reveži, če že komaj stroške dobimo nazaj, pa moramo biti zadovoljni. Če bi bilo letos sadje, bi bilo itak vse poškodovano. Veliko jesenskega dela je še izostalo, ker je bilo prej samo deževje, potem pa predčasni sneg, tako, da je že en mesec prej zima, kakor je bila zadnja leta. Bodočnost je temna, ker ne vemo, kakšna še bo. Krog novega leta, pred in še potem je čas, da damo naročnino za »Slovenskega go&podar ja«, toliko bomo že še zmogli, saj nam je bil najboljši svetovalec skozi vse leto. Pridobivajmo še tudi nove naročnike. Večkrat se slisi, da kdo reče: Jaž bi tudi naročil, pa ne vem, kako bi! Takim pomagajmo mi, kateri znamo. »Slovenski gospo-; dar« bi naj imel veliko družino v prihodnjem letu. Vse stare naročnike in še veliko novih zraven! Požar švedskega paruika. Posadka je še pravočasno ostavila ladjo. Sv. Anton v **'-v. gorlcah, Popravljamo neljubo pomoto. Na našo pošto je y tekočem letu prihajalo 178 »Slovenskih gospodarjev«, ne 70. Za Novo letc bo pa naročnino poravnalo še 150 naročnikov, ki so zadnjo številko prejeli na ogled. Samo poštene časopise v poštene hiše! S tem, da bo vsaj 300 Antonjevčanov plačalo za leto 1934 »Slovenskega gospodarja«, bo samo po sebi naše imetje zavarovano proti požaru za novih 300.000 Din. Tudi v tem se lahko postavljamo! — Ker je precej debel sneg, se naši lovci hvalijo z obilnim plenom zajcev, fazanov, lisic, srak, vran in vrabcev. Laporje. Za 150 Din je neki moški, ki se je izdajal, da je od davkarije, nasukal neko posestnico na Križnem vrhu. Človek res ne ve, kako bi dovolj pazil pred sumljivimi elementi. Bodite previdni! Za ta slučaj pa upamo, da bodo naši orožniki onega mogli prav hitro dobiti. — Kar na veliko so začeli ubijati tu okrog. Koline, to so fureži, so se namreč začeli. Predno se konča zjutraj »boj, ne boj, ampak mesars_o klanje«, traja ponekod ena debela ura. Zanimvo! — Majši laporski svet je na smučkah. Po laporsko se tej stvari reče dilce, po švedsko pa »ki, oziroma ši, kar je jnenda inleraacionalno. Lani tu še skoro neznnn, se je letos ta šport splošno priljubil. Onim, ki še ne vejo, dajemo na znanje, da je smučarski pozdrav »smuk!« Kakor čujemo, letos tudi ogrske Slovenci ta sport že precej .ojijo. Scnik, Sv. Tomaž. Nemilo so zapeli zvonovi domače farne cerkve Sv. Tomaža ter naznanjali hribom in dolinam pretužno vest, da je preminul za vedno skrben oče, drag rodoljub Jakob Hebar iz Senika. Bil je vnet krščanski mož, spoštovan daleč naokrog. Bil je skrben oče svoji družini, ki je tako hitro izgubila svojega očeta. V pondeljek dne 11. t. m. so imeli do:nači praznik ali koline, ko je gospodarja popolnoma nepričakovano zadela srčna kap. Groza ter žalost je pretresla vse domače ter sosede. Kajti dne 19. t m. bo obletnica, ko so položili v hladni grob njegovo hčerko Roziko, katera pe je zapustila ta svet v najlepšl dobi, stara komaj 33 let. Bila je pridna šivilja, daleč naokrog dobro znana in z malim zaslužkom zadovoljna. Dragi oče ter hčerka Rozika, počivajta sladko, ostale pa naj tolaži ljubi Bog! Sv. Boliank pri Središču. Tukajšnja Kmečka hranilnica in posojilnica je dne 20. t. m. proslavila 251etnico svoje ustanovitve s sveto mašo za vse rajne člane in z izredno slavnostno sejo. Na seji se je posestnika in bivšega župana g. .Tožefa Munda iz Vodranec v znaik priznanja velikih zaslug, ki jih je :mel z ustanovitvijo zadruge, in z umnim, trudapolnim in dolgoletnim načelovanjem, izvolilo soglasno častnim načelnikom. Celje. Gojenci orglarske šole v Celju se tem potom najiskrenejše zahvaljujemo Zadružni zv.zi, oddelek v Mariboru, za prireditev zadružno-knjigovodskega tečaja, katerega so se vsi gojenci našega zav-da udeležili. Vršil se je v dneh od 11. do 16. decembra 1933. Na teeaju je bilo tudi nekaj udelež-.ncev, ki se že praktično udejstvujejo pri raznih zadrugah, ki so pa kljub temu z zan;manjem sledili izbranim predavanjem g. nadrevizorja Pušenjaka ter knjigovodskim predavanjem g. revizorja Urbanije. Še enkrat najlepša hvala. Zadružno zvezo pa prosimo. da še tudi prihodnja leta vprizori slične tečaje, ter nam bodočim organistom da možnost, da 8e seznanimo z upravIjanjem tajniških poslov, zlasti pri naših poBojilnicali. Dobrna. Vsemogočnemu je dopadlo, nenadoma nam vzeti v nebesa, previdenega s svelimi zakramenti, našega iskrenega in nad vse priljublj-hega Franca Pušnika, posestnika izGorice. K večnemu počitku smo ga spremili dn« 19. t. m., ob štirih popoldne. Po končanih molitvah na pokopališču je domafi č. g. župnik Franjo Urleb orisal sliko njegovega življenja. Poslovilne besede so riavzoče ganile do solz. Rajni ima veliko zaslug za dobrnsko občino. Bil je šest let cerkveni ključar, dolgo vrsto let občinski svetovalec in par let župan. Bil je človek, kakršnega je treba iskati v občini: vzoren značaj krščanskega prepričanja. Za vsa dobra dela, katera ie storil, naj mu Vsemogočni bo milostljiv sodnik! Bog daj rajnemu večni mir in pokoj! Kočna. Ugasnilo je življenje mladeniča Friderika Vincenca v starosti 26 let. Pokojnik je bil zelo marljiv. Izučil se je ključavničai.ke obrti. Nekoliko časa je delal pri mojstrili ter obolel na jetiki. V nedeljo dne 17. decembra je bH pogreb pokojnika. Naj počiva v miru! Žalujočim ostalim naše sožalje! Šmarje pri Jelšah. V ne preveč veselo svidenje nam je starka zima podala svojo ledeno mrzlo roko. Bila nam je pravzaprav nezaželjen gost. Bili smo nezadostno pripravljeni za boj z mrzlimi snežinkami. Toda kar je, je. Vztrajati -moramo na sneženem bojišču. Pa kakor se kaže, bo zmaga itak na naši strani, ker se nam je beli nasprotnik kar pod.noge vrgel. — Ve_ika skrb za dušni in telesni blagor na.ih malčkov je napotila nasa dušna pastirja čč. gg. dekana Loma in kaplana Rančigaja, da sta ustanovila za našo župnijo prepotrebni Marijin vrtec, v katerega je pristopilo z dovoljenjem staršev 245 otrok obojega spola. Naš spretni organist g. Kidrič je pa ugladil grla malim slavčkom, da so grj sprejemu v Marijin vrtec prav izborno peld. Dragi g. urednik, ne morem drugače končati svojega slabega pisanja, kot da razodenem vašim cenj. e.itateljem in čitateljicarn svojo srčno željo: Slovenci, naročniki »Slovenskega go.podarja«, moja srčna želja je, da vsi dosedanji naročni!_i ostan.te tudi zanaiprej zvesti svojemu sta"emu pr.ijatelju »Slovenskemu gospodarju«. \aj vsak brez izjcme pridobi še vsaj enega lovega naročnika. Kaj ne, g. urednik, da se vam bo raztegnil obraz v veseli smeh, kadar 33 bodo uresničile moje želje? Pa ne samo le vam, ampak tudi vsem onira, ki bodo list prejemali, se zna kaj takega zgoditi. Upoštevajte besede modrega moža, ki je rekel: Kar mora biti, mora biti. In katoliško časopisje je taisto, kar mora biti. Katoliški časopis naj uspeva, živi in-zvesto prihaja v naše hiše. Srečno, veselo in božjega blagoslova polno Novo leto! želi vsem cenjenim čitateljem in čitateljicam »Slovenskega gospodarja« Miško iz Vrbovce. Šmarjd pri Jelšah. V zadnji številki sem Vam, Ijubi Šmarčani, iz svoje potne torbe natresel precej novic, da jih berete in razmišljate za prazfiike in ob zatonu 1933. leta. Le eno Vam še dodam. Za božič in velikonoč se vsakcTo, ki v tujini živi, rad v svojo domačijo poda, da gleda kraje svoje rane mladosti in svoje znance in prijatelje obišče. Med tiste rojake, ki so se tega najz^vestejše držali, štejemo svojega vseskozi prijaznega in vselej m^adeniško veselega rojaka g. inšpeklorja pivovarne Union Viktorja Tančič. Letošnji božič se nam ni več pred svojo rojstno bišo — trgovina g. I. Gajšeka — prijazno smehljal in nas ljubeznivo nagovarjal. Tudi o veliki noči ga nt bomo videli več in ne poslušali njegovega milega glasa. Po mučni bolezni je izdihnil v Ljubljani in bil istotam dne 14 .decembia pokopan. »Slovenec« je zapisal o njeni, da je bil med tistimi redkimi, ki ni nikogar sovraži! in skoraj od nikogar sovražen bil. Večna luž naj mu sveti! Sv. Rupeit nad Laškim. Strašna je pri nas letošnja zima; popolnoma smo zasneženi ter zameteni, da ne moremo nikamor. Ker je bila cela jesen mokrotna in je že dne 26. oktobra padel prvi sneg, ni skoro nihče mogel spraviti stelje za živino; sedaj pa imamo dnevno 15* mraza, tako da se resno bojimo za svinje in za govejo živino v ledeno mrzlih hlevih. Posebno gorje pa je zadelo mladega posestnika Ivana Obreza v Bezgovju (po domače pri Andrejki): v noči od 8. na 9. december, na Marijin praznik, mu je zgorel hišni hram z vsem žitom, živežeffl, oMeko in z vsemi sbrambami; ogenj je nasta.1 po nesreči V ?vinj&ki kuhinji. Obrez je bil zavarovan le za malenkostno svoto,' sre-: di zime brez strehe in živeža, se nahaja družina v nepopisni stiaki!