Tfti'aj II.
Ljubljana, meseca maja 1874.
List 5.
Letna plača 1 fo'. 50 kr. DruStveniki dobivajo list Brezplačno.
nabiraj,
Učitelji in nepremožni kmetovalci plac'ajo le ]>o 75 kr.
Zii
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
v
po Kranjskem, Stajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: liopniee. — Prezračenje in — čobeljnak. — Bivanje čebele. .— Čebelarsko poročilo iz Ribniške okolice. — Poročilo iz okolice Prage na Češkem. — Čebelarstvo srednjega veka. — Družbena naznanila. — Listnica.
Rop nice.
Spomlad in v jeseni napravljajo ropnice čebelarju mnogokrat veliko skrbi iu škode. Naj celi dan — tudi celi teden — pri ,čebelnjaku ne stoji iu naj ue bo v tej reči dobro izurjen, mu ropnice v kratkem ne le posamezne panje, ampak ves čebelnjak lahko pokončajo. Zato je treba, da čebelar ropnice dobro pozna; da čebelar ropa ni sam kriv, ter ga ve zabrauiti, in da ve kaj storiti, če ropanje vendar le uastane.
Ropnice niso kako posebno roparsko pleme čebel, kakor nekdaj Bosnijaki, ampak so navadne delavne čebele, znabiti celo iz domačega čebelnjaka. Res so nekako bolj črnkaste, to pa ne po svojem plemenu, ampak po svojem delu. Vsakemu tatovu se mudi, tako tudi tatinskim čebelam. Naglo za medom po celicah sinukajo, ter se omažejo; medene potem druge domače oblizujejo, tudi dostikrat se zelo cukajo, preden do medu pridejo; tako nekaj sivih lasec zgubijo, nekaj zmočijo in umažejo, ter se črnkasta kožua barva pokaže. Tudi je le vraža, da nek ter i lakom ni čebelarji take „črne umetnijo ali copruijo" znajo, ter čebele na rop pošiljajo. Tako črno umet-uijo vsaka čebela zna in naj bolj dobrodelnemu iu človekoljubnemu čebelarju se lahko primeri, da njegove čebele ropnice postanejo, ter bližnjemu škodo delajo. Tudi to je napačna misel, da čebele zavoljo lakoti na rop gredo. I'es in druga štiri- in dveuogata žival pač zmika zarad lakote, čebela pa ne. Lačna čebela je že oslabljena, naj bi taka reva prišla v drugi panj, bi bila naglo premagana ter bi svojo pregreho s smrtjo plačala. Saj pridejo močne in pogumne, še bodo dostikrat premagane, če zadenejo na panj z matico in sicer brez kake druge napake. Čebele, ktere gredo na rop, so še pri moči; če imajo malo medli, bi se jim že znalo podtikati, da ropajo zarad previdnosti in skrbi, da bi jim ue zmanjkalo; veči del pa gredo le močne, dostikrat naj močnejše
čebele na rop. Tu druzega vzroka ne vemo, kakor prirojeni uagou, da čebela med vzame, ker ga dobi, kakor — Bizmark denar. Znabiti nikjer bolj ne velja prislovica: „Prilika stori tatu", kakor ravno pri čebelah ropnicah. Taka prilika je, če spomladi ali v jeseni pomanjkuje paše, če se čez dan pita ali spod-rezuje; če solnce preveč pripeka, da med daleč okoli diši, posebno če ima čebelar brezinatične panje.
V teiu je že odgovor na vprašanje: Kaj naj čebelar stori, da ropa ne bo sam kriv in da že začetek zabrani. Naj bolj potrebno je paziti, da čebelar nima brezmatičnih panjev v čebelnjaku; tudi le slabi panjevi, če tudi matico imajo, so sploh nevarni. Naj pred iu vselej se rop nice le brezmatičnih in slabih panjev lotijo iu če jim tü porata, postanejo predrzuiše, da se tudi druzih in naj močnejših lotijo. Do dobre paše, naj bodo žrelica primašene; po dnevi naj se nikoli ne pita. Koritica naj se zgodaj iz panjev vzamejo in ne puščajo na vrhu panjev ali sicer prosto v čebelnjaku. Se je med pri pitanju razlil, je treba dobro pobrisati, še najboljše je izmiti; če se je to zgodilo zuuej, naj se s prstjo pokrije. Če je v panju, kjer so čebele odmrle, še satovje, ga je naj boljši strani spraviti, ali saj žrelice dobro zamašiti. Po dnevi naj se v odprtem panju ne dela predolgo, ampak v kratkem, kar naj bolj je mogoče. Med in vosek naj se po dnevi ne izrezuje, tudi panjevi z medom ne mažejo. Vse take in euake dela se morajo zvečer zgoditi. Kedar se čebelam z medom namazano orodje, voščine in druge reči oblizati dajejo, naj se to nikoli pri čebelnjaku ne zgodi, ampak saj kakih deset stopinj dalječ. Zadnjič je treba skrbeti, da poldanšnje vroče solnce ne bode v čebelnjak pripekalo, ker med potem preveč diši, in čebele, ktere imajo boljši nos za meden duh, kakor človek, lahko privabi.
Pri vsej čebelarjevi skrbnosti in previdnosti se pa le še zgodi, da ropuice pridejo. Od začetka se to spozna, če posamezne čebele pred žrelicem se spre-letavajo, se včasih vsedejo, pa spet plašne odletijo; zlasti se jim mudi, kedar kaka domača čebela iz panja pride. V zraku pred panjem dostikrat ferfolijo, ter kakor pravi ogleduhi vse opazujejo. Počasi se ena ali druga v panj priplazi, pa veči del naglo odleti, kakor bi gorelo za-njo. So domače čebele zunaj panja, ropuico primejo, popadajo veči del na tla, ter se kolejo, dokler se ropnica ne izmuzne, ali pa mrtva ue obleži. Tudi v panju sovražnika naglo spoznajo, napadejo, ter mrtvega iz panja vržejo. So pa napadi čedalje veči — dostikrat jih je cele trume pred žrelicem — tedaj zlasti brezmatične, slabe čebele obupajo, ter se več ne vstavljajo. Ropnice potem prosto ven iu noter letajo, skoraj kakor bi bile tu doma, in nevednež dostikrat misli, da si je njegov panj dobro pomagal, ker tako pridno leta. Al pridno letanje kmalo poneha, ker tudi prejšnje domače z ropuicami potegnejo, le sem ter tje ktera pride popaperkvat, če bi bilo še kaj vstalo. — Se je ropnicam posrečilo, en panj premagati in oropati, se kmalo druzega lotijo, potem tretjega, četrtega in če jih mrzlo vreme ali roka ilmnega čebelarja ne vstavi, je dostikrat ves čebelnjak vuičeu. Tu je treba čebelarju dobro vedeti, kaj je storiti. Vse ropanje zabranit.i se dostikrat ne da, vendar pa zamore umen čebelar veliko storiti, in če ue more oteti vsakega panja, pa saj večo nesrečo od čebelnjaka lahko odvrne.
Naj pred je treba vediti, od kod sovražnik pride; ve čebelar to, potem mu je že veliko ložej nevarnost odvrniti. Ve čebelar, da napaden panj ima matico in je sicer vse v redu, naj mu žrelicc primaši, da zamorejo le posamesnc vun in noter, ter panju boj polajša, preden sam sovražnika zasleduje. Primaši pa se žrelice naj boljše s koščekom čebule ali česnom, al tudi le s pelinom. Tudi ne škoduje, če se s kako smrdljivo rcčjo, n. pr. z borovem oljem pred žrelicem polije. To za prvo silo zadostuje. Da hitro zveš, ali je tat v tvojem čebelnjaku ali v sosedovem, potresi pri žrelicu čakajoče razbojnike s pepelom in poglej, kam pepeleni gredö. So ropnice v lastnem čebeljnaku, je treba tudi roparski panj primašiti. Če jih pa ni, poglej pri sosedovih čebeljnakih in kjer jih najdeš, opomni soseda, da tudi 011 svoje stori, da se rop zabrani, ter tako škodo od svojega in bližnjega čebelnjaka odvrne — veči delj namreč imata obedva škodo. Napadeni panj zamoreš še bolj tako-le zabrauiti: Vzemi ilovke in palčico (štirivogalno ali okroglo, vse eno) kakega pol palca debelo, vtakni palčico v žrelice in pritisni čez ilovke kaka dva palca na dolgo; potegni palčico vun, pritakni jo k ilovnati luknjici počez, da z luknjico naredi stegnjeni-topi kot, pritisni spet čez palčico nekaj ilovke, ter potegni palčico vun. Tako dobi panj slepo žrelico; domače že pridejo vun in noter, nepoštene ptujike pa to zelo osupne. Nekaj jih odganja tudi zopern duh in tako dostikrat od svojega nepoštenega dela odjenjajo.
Naj boljše pa je ropnice odgnati, napaden panj pa v kaki teman, hladen kraj čez dan postaviti in drugi dan v kak oddaljen čebeljnak prenesti. Z lirez-matičnim panjem pa tudi tega dela nikar ne poskušaj, ampak deni ga čez dan v klet in potem ga z drugim panjem združi, ali pa matico preskrbi in ga v kake pol ure oddaljen čebeljnak deni.
Naj omenim še nektere pomočke ropanje zabraniti, ki se sem ter tje večkrat slišijo, pa le malo in za kratko časa, ali pa nič ne pomagajo. Tako se n. pr. svetuje, med satovje ropajočega panja žaganja, otrobov ali drugih plev stresti, da dobijo čebele doma delo, ter ropati nimajo časa. Pa to veči del ne pomaga; čebele pač posnažijo po svojem panju, ropanja pa ne opustijo. Drugi svetujejo s kako šibico polno satovje prebosti, da imajo ropnice doma kaj lizati in pospravljati. Pa tudi to ne pomaga; čebele pač med posrkajo; pa namesti prebo-dene luknjice pospraviti, ter med nazaj znesti, ga same povžijejo, se pijane pred čebelnjakom en čas spreletavajo in potem še s hujšim napadom ropanje ponovijo. Spet, drugi svetujejo ropnice pridno z vodo polivati, ter bodo odletele. Da — odletele bodo, pa še prav mudilo se jim bo; pa naj se le posušijo, pridejo gotovo spet nazaj in z njimi še več druzih. Zadnjič sc svetuje, ropnice poloviti in pokončati, kar se zgodi, če se namesto napadenega panja prazen pan.) dene in z medom namaže. Ta pomoček bi bil dostikrat neusmiljen, oziroma tudi neumen. Če so ropnice iz lastnega čebeljnaka, bi bilo gotovo neumno jih loviti in moriti; tako bi čebelar le sam sebi škodo delal. Če so pa ropnice sosedove, je sosed pri vsem tem nedolžen, tedaj bi bilo neusmiljeno mu škodo delati. Znabiti bi se to le smelo takrat izgovarjati, ko bi bil sosed opomnjen, pa bi ne hotel svojega storiti, da bi se rop zabranil. Tudi oziroma čebel je tako pokonča vanje neusmiljeno. Naturni nagoni niso greh; človek, pametno-duhovna stvar,
ga lahko lir/da in smemo to od njega tirjati, kedar je zoper kako nravno postavo ali komu v škodo, žival — čebela pa tega ne more. Tedaj za čemu jo moriti? Li sosedovega vola, kravo brž vbijemo, če na našo njivo ali travnik stopi, ter kaj škode naredi? I-o rajši paziti in svoje storiti. Umen čebelar posebno o času veče nevarnosti obilniši čnje. Taki časi so posebno spomlad, kadar je lepo vreme in vendar čebelam paše primanjkuje; potem v jeseni, kedar paša pojenju je in kedar koli kako nenavadno vreme čebele od paše zadržuje. O takih časih čebelar le dobro pazi! Leta kak panj o nenavadnem času: zjutraj prezgodaj, ko so drugi Še vsi pri pokoju, ali zvečer, ko se že mrači, je skoraj gotovo znainuje, da sam ropa ali pa bo ropan. Če sam ropaš, čebele dohajajo v panj bolj sito in debele, kakor so tiste, ktere odhajajo; bo pa oropan, prihajajo čebele bolj tanke in lačne, odhajajo pa site debelejše.
Tako umen čebelar na vse pazi; škodo odvračuje, kolikor je v njegovi moči; škode pa nikomur ne dela, ne po nevednosti, ne po hudobni volji, ter tudi neumnih vraž ne pase.
Pi'ezracenje in — čebeljnak.
K članku poprejšnjega lista: „.Te prezračenje potrebno — kakošno bodi V" tii še sledeče dostavljamo: Že pri postavljanju čebelnjaka se mora 11:1 prezračeujc ozir imeti, ker gotovo ni vse eno, ali stoji čebeljnak proti jutru ali proti večeru; na solncu ali v senci. Kedar si čebela sama stanovanje išče, si ga poišče vselej v temnem, senčnatem logu; le človek ji mnogokrat odloči ali v svojeglavnosti, ali lakomnosti ali nevednosti kraje, kteri čebeli za njeno delovanje niso primerni. Je tedaj čebelnjak vročim poldauskim solnčiiiui žarkom izpostavljen, nastane v panju vročina, ktera čebele sili ga zapustiti. In res se dostikrat vidi, da čebele gredo ven, se vsedejo po skončnici, kakor bi liotle same senco delati. Da takrat ne nosijo sploh, ampak le še sem ter tje ktera, ve sicer vsak čebelar, pa znabiti malokteri ve zakaj. Tedaj ne postavljaj čebelnjaka proti poldnevu in tudi ne proti solnčnem zahodu; zarad vročine jc tli prezračenje slabo, ali pa tudi nemogoče. Vse drugače je v senčnem kraju; tii jc prezračenje hladivno in okrepčavno. Ce tudi znabiti čebele vsaki dan tako zelo ne letajo in 11c norijo, pa toliko bolj pridno delajo.
Zuuej pri nabiranji strdi iii obnožja se čebela za vročino ne zmeni, v panju pa mora vročina — bolj prav toplota — svojo mero imeti, sicer čebele v delovanji zadržuje ter jim je dostikrat škodljiva. Za zimo in zgodnjo hladno spomlad je napačna lega čebelnjaka posebno škodljiva. Če tudi je še merzlo, znabiti zmrzujeiujc sneg, topli poldauski solnčni žarki čebele zbudijo, ter goljufajo, da izletijo ter okrčijo in zmrznejo. Glej ljubi čebelar! 11a koliko reči je treba paziti žc pri postavljanju čebelnjaka. Ni ne vse eno kjer stoji, ali kakor stoji; zakaj pri postavljanji hiše premišljuješ, kam boš čelo obrnil in kako ti bo za vse bolj ugodno ? Glej tudi pri postavljanji čebelnjaka, ne glej, kje je koščeka zemlje manj škoda, ali kje bolj v kraju ali celo kje jedo zdaj stal, ampak glej, kje bo čebelam za delovanje bolj ugodno, ker njim ugodno je tudi tvoj dobiček.

Bivanje čebele.
Čebela, vsem znana podoba delavnosti iu varčnosti, živi zelo povsod, kjer živi človek; le v posebno mrzlih ledenih krajih ne. Posebno Evropejca spremlja, kamor gre. V poslednjih časih se veliko Evropejcev preseljuje v Ameriko iz raznih vzrokov, kterih tu ne bomo pretehtovali; le opomniti hočemo, da tudi rez morje je čebela izseljence spremljevala. Gotovo jc, da ne v Ameriki ne v Avstraliji mcdtinosnc čebele niso poznali, dokler jo niso Evropejci tje zanesli. Pač je zdaj naša čebela tam tako razširjena, da inarsikteri trdijo, da je pridna živalica tam domača; pa — da vse druge dokaze opustimo — gotovo je, da ko je John Elliot sv. pismo prestavljal v jezik rojenih Amerikancev, ni mogel z domačo besedo imenovati niti medu niti voska, ker za neznano reč tudi besedi niso imeli. Tudi vemo, da kmalo po prvih naseljencih, kteri so čebelo seboj prinesli, divjaki čebele niso drugačje imenovali, kakor „muho belega moža". To nam kaže iu spričuje, da čebele pred tam ni bilo: še le beli mož — Evropejec — jo je seboj prinesel.
In res nam zgodovina pove, kako se je s človekom čebela naprej pomikala od izhodno-juga proti zahodu in severju. Najpred jo najdemo 1. 1763 v Floridi — zanesli so jo tje Angleži —; potem 1 1780 v Kentuki; 1. 1793 v New-Yorku. Od tod je čebela hitrejši naprej šla, kot človek, ter njegov prihod tako rekoč naznanovala. Prikazala se je namreč 1. 1797 v zahodnih krajih Misisipi-ja ter je prišla v 14 letih do zgornjega Misuri-ja 600 angleških milj dalječ.
Čebela se je v Ameriki silno naglo pomuoževala, pa — ne da se tajiti tudi podivjačila. Naj brž so bili tega neštevilui, starodavni boršti in gojzdi krivi; je pa tudi gotovo, da ima čebela posebno nagnjenje do svojega prvotnega panja — duple. Naj brž je bila čebela o ravno tem času zanešena po Špancih v Mehiko. Veliko poznejše pa jc prišla čebela v južno Ameriko tako 11. pr. 1. P<4f> iz Portugalijc v Brazilijo. Kako naglo se je tu čebela pomuoževala, povemo le en izgled. L. 1853 sta prišla iz Nemškega dva panja v Rio grande. Že precej prvo leto sta se ta dva panj;: pomnožila 11a 28; od 23 čez zimo pu-ščenih panjev jih je bilo drugo leto 377 panjev. Kaj ne kaki blagoslov božji!
Kakor v Braziliji, tako sc nahaja čebela skoraj v vseli drugih južnih deželah Amerike n. pr. v Vcnczuoli, U rag vaj i, Chili i. t. d.
V vseh teh deželah se nahaja lc črnkasta, severna ali nemška čebela, ktera se tam tudi nič sprciiicnila ni. če pogledamo posvetu, kje se to čebel no pleme nahaja, sc moramo lc čuditi, kako sc vsakemu kraju privadi, bodi-si na izhodu ali zahodu, jugu ali severju. Najdemo pa to pleme po celi severni in srednji Evropi, v Franciji, Španiji, ua Portugalskem, Laškem, po Grškem in Ruskem. Potem v mali Aziji, Algeriji in Gvineji. Lc v izhodnji Indiji se ni mogla vdomačiti. Tamošnje domačinke (apis dorsata, indica in socialis) se niso dale pregnati in cvropejska čebela ne napreduje v Indiji, naj so si tudi nekteri čebelarji še toliko prizadevali.	Br. H. B.
Čebelarsko poročilo iz Ribniške okolice.
J. Nosan.
Že ko deček pri 13 letih sem imel naj veče veselje s čebelami. L. 1852 sem bil posestnik prvega panja. Darovana sta mi bila namreč dva roja. Bila sta slaba, da sem ju mogel precej pitati. Pri vsi skrbi vendar drugo leto nisem dobil več kakor en roj. L. 185-1 mi je eden odmrl, tedaj čez dve leti sem imel še vedno le dva panja. Slab pridelek! Pa obupal nisem, da-si tudi to leto nisem dobil roja. L. 1855 sem pa dobil štiri lepe roje in od zdaj zanaprej so se mi čebele množile, da sem imel obilno veselja, pa tudi precej dobička zraven.
Da ne bom predolgo bralce mučil, le dostavim, da I. 1862 sem imel 14 dobrih panjev čez zimo in spomlad potem 32 lepih rojev in sicer prvega že 7. maja, dasi pri nas še le konec maja navadno čebele rojijo. Opazoval sem čebele rad in zraven največe veselje imel. Dostikrat se mi je dozdevalo, da ravno naj veče, lepše in rumene matice so zalegale naj več trotov, ter se mi tisti panjevi niso prav dobro sponašali; sam po sebi sem jih imenoval „trotovne matice" (treba je tii starost vedeti; naj brž so bile vaše stare matice! — Vred.) Od 1. 1862 sem prezimoval navadno 50—60 panjev. Tii v naši okolici moramo čebele v pašo prenašat ali prepeljavat. Navadno gremo ž njimi v Trebenj, St. Vid in Dobrepolje o ajdovem cvetju. Zdaj imam 150 panjev, ki mi dajo dosti dela. Dzirzonovih panjev je tii še malo. Jaz bom precej to leto začel delovanje z dzirzonovci; kako se mi bo sponašalo, vara poročam drugikrat. *)
Poročilo iz okolice Prage na Češkem.
J. Blalia.
Pred štirimi leti ini je daroval moj tast čebelni roj v navadnem panju. Po napeljevanji tukajšnjega umnega čebelarja sem ga v Dzirzonov pol stoječi panj predejal. Čujte koliko dobička da le en panj, če je sreča in letina za čebele. L. 1871 mi panj ni rojil, dobil sem pa iz njega 48 funtov medu in 3'/a funte voska. L. 1872 je bila spomlad posebno ugodna in v mojem vrtu obilno kosmatega grojzdiča in lešče, dobil sem 19. maja lep prvi roj. V jeseni tega leta sem dobil iz starega panja 67 funtov medli 1 '/„ voska, od roja pa 12 funtov medli.
L. 1873 sta oba panja prav dobro prezimila in 14. aprila sem staremu vzel še 18 funtov medu; 19. maja 22 funtov medli in 24. junija 26 funtov in 1. avgusta 24 funtov medu, tedaj v enem letu iz enega 90 funtov medu, in vrh
*) Vsa taka poročila so nam prav všeč, upamo, da tudi drugim udom; ker kažejo, da reč ljudi zanimiva, ter jiui je mar za napredek. Če kteremu no gre precej po volji, ali znabiti tudi sam kaj zakrivi, nič ne dene — errando discimus, pregrešek nas še le spRmetova — mnogokrat nas en pregrešek več uči, kakor deset vodil na papirju.
tega še lep roj 21. maja! Boj mi ni dal veliko medu, pač pa dva roja. Od vaših Kranjskih čebel sem ohranil štiri roje.
Po takem začetku sem naglo postal iskren čebelar. Drugo leto mislim nov čebelnjak postaviti, ter čebelariti na tanko po novejših skušnjah. Imamo pa v okolici mnogo lipovega drevja, bele detelje in pol ure od tod lepo smre-čino: tudi se seje nekoliko ogršice in bivca.
Čebelarstvo srednjega veka.
(Dalje.)
Med se'pa ni rabil le sam kot jed, ali za medico kot pijačo, ampak do-tični obrtniki so vedili tudi marsikaj druzega z medom pripravljati. Norimberška medena potica, poprnjak ali mali kruhek je stoletja veljal kot naj boljši.
Od čebelarstva pa nimamo le medu, ampak tudi vosek. Kakor marsiktera današnja pijača, tako je bila neznana v tistih časih tudi marsiktera dandanašnja svečava. Kot, svečava je vosek zelo slovil; kakor zdaj plin in kamnje olje, tako je takrat vosek razsvitljeval cerkve, dvorane velikašev in premožniših mestjanov sploh. Dostikrat se je z voščeno svečavo tako potratno ravnalo, da so uektere gosposke prepovedovale pretirano zapravljivost; tako u. pr. je Marzejlska bila prepovedala hoditi po nevesto z voščenimi baklami.
Altarje kat. cerkva je pri vsaki veči svečanosti stotine voščenih sveč razsvetljevalo, kar je marsiktere uevernike nagnilo k kat. cerkvi, pristopiti. Cerkve so se razsvitljevale po premožnosti cerkva ali radodarnosti kristjanov brez vseh ovir.*)
Tudi za pisavo so se voska posluževali mnogo stoletij. Še dandanašnje se dobivajo voščene tablice, na ktere se lahko piše u. pr. na Vratislavskem vseučilišču jih razdaja prof. Alvin Šulc.
Kot pečati očitnih in drugih pisem dolgo niso druzega poznali, kakor vosek. Raznim stanovom je bilo celo zapovedano, kake barve naj se pri pečatenji poslužujejo.
Raba voska pri ozdravljevanji je starodavna; za razne obliže se še dandanašnji potrebuje.
Med in vosek so mnogokrat celo rabili — kdo bi mislil — za kaznovanje hudodelnikov. Se ve da medu jim na kos kruha niso namazali, ampak pač pa so jih po celem telesu z njim namazali, na vroče soluce postavili, da jih je mnogi mrčes mučil dostikrat do — smrti. Včasih so jih po namazanji z medom po perji in drugi šari valjali, in jih v očitno zasramovanje sem ter tje po mestu prepeljavali. Enako so mogli nekteri hudodelniki v povoščeni srajci po plam-teči grmadi iti, ter jim je bila srajca tii in tam še prižgana. Je bil hudodelnili
kaj ranjen, je veljalo za znamnje krivde. S povoščeno ruto so ovezali roke hudodeluikom, kteri so bili obsojeni, razbeljeno železo z golo roko nositi, ter so ruto zapečatili, da so pozneje roko ogledovali (glej Menzels Bienenrecht (les Mittelalters).
Dandanašnji se v marsikterih rečeh manj voska potrebuje, v druzih pa nasproti več. Da je mnogo raznih voščenih fabriških izdelkov: zagrinjal, preprog i. t. d., ve vsaki. Zato se ves čebelni pridelek bodi-si med ali vosek še zmiraj lahko speča; le škoda, da se ga več privažva, kakor izvažva, če ravno imamo toliko medunosnih cvetlic in rastlin; al — ne vlade, ne vladarji se za čebelarstvo več ne zmenijo, zato je tudi brez varstva in postave samo sebi prepuščeno. Le nekteri iskreni čebeloljubi ga še po moči gojijo, ter ga popolnega propada varujejo.
Družbena naznanila.
Začenši I julija t. I- bo prejemalo naš društveni list tudi društvo v po-vzdigo čebelarstva na Štajerskem v füradeu, kot svoj društveni čebelarski list, ter je dotična pogodba že sklenjena.
Da željam mnogih čebelarjev vstrezamo. naznanujeino. da sojo osnovala vedna razstava raznih panjev in vsega druzega potrebnega čebelarskega orodja, l;tero zna vsak pri vredništvu ogledati, kedar ga je volja.
I'ri vodstvu Kranjskega čebelarskega društva (Sinerek p. Pösendorf) so dobiva razno čeb. orodje in sicer: Trotovnik po 1 gld. 10 kr.; satne vilico po 85 kr.; pripravo roj« loviti in sicer: a) iz veje od dalječ, da ni treba na drevo plezati po 2 gld. 10 kr.: b) naravnost i/, žrelice po 1 gld. 70 kr.; koritica ali tudi skledice /.a pitati, po 20 kr.; kosi tanka brizgalnka po 2 gld. 25 kr.; kadilnik po 1 gld. CO kr.; razne pipo za kaditi po 1 gld. 50 kr.: razne obraz-nice ali krinke: aincrikanskii dratona podolgasta okrogla obraznica po 1 gld. GO kr.; dratena obraznica po 1 gld. in polobrazniee le za oči in nos po 05 kr.: obraznica s telesnikom in rokavi po 2 gld. 75 kr: razni noži za spodrezovati, snažiti i. t. d. po 50 in (il) l;r.: strgnlica po 45 kr.; 100 palčic ali deščic zarouičeke ali satnike po 1 gld.: nova ali metoma merit |>o 35 kr.: rastlinjak ali lierbarij s 100 do 200 posušenimi lneduiiosiiimi rastlinami po 7 15 gld. spuntiia žugica in spuntui obli« po 1 gld. 25 kr.
Lisi nie a vredništva :
(i. J. M. v KI. Prvo polovico uaročila opravili; za drugo polovico blagovolite malo potrpeti, ker zdaj ni mogoče.
O. L. F. v L. Poslano prejeli; naročilo se liode izvršilo. Zarad prašanja: no vi si n« upate, vatu tudi ne svetujemo.
G. K. S. na St. Dobro ste nas ošteli. in kakor mislite po vsi pravici, pa dragi! zmotili stu se, ter storili po krivici, -laz sem si še lansko leto, kolikor moč prizadeval od naAcga čebelarja Janie-tft kaj ve« in zanesljivega pozvediti, ter sem popraševal nstineno in pismeno, kjer Beui le upal črtico zyediti, pa zastonj — še zdaj nimam nie gotovega. Tedaj vse prijatle čebelarstva prosimo, nam blagovoljno naznaniti, kar kdo oil Janže-ta ve: z vsako črtico nam bo vstreženo.