ZlVLlENlE IN J VET ŠTEV. 19. V LJUBLJANI, 7. MAJA 1933. KNJIGA 13. SPITZMANN: V PRISTANIŠČU AR/HTRAT/n ZIEGLER NARODNI PLES Ocpyrigint by Preœe Photo, Bedte PETER SE ZBUDI V ŽIVLJENJE U MRZEL-FRIGID NADALJEVANJE I b cesti, M dim z Vode proti Pe-f \ teldnovi in proti Kurji vasi in Л 1 dalje potem na Terezijo, na I J Posetje in na Ojstro, je nekaj hiš pod Rutarjevo stal dom gospoda Julija Herfbrta, pajzmika na Dobrni, prijaznega, trebušasitega človeka, ki je 'zmerom hodil v rjavi štajerski noši z gamsovim šopom za zelenim klobukom okrog in zmerom s široko odprtim smehljajem na ustnah. Njegova hiša je stala sredi majhnega vrta, ki so se po njem vrstile gredice, vse polne pisanega cvetja, med njimi pa so bile razpeljane z belim peskom posute stezice. Ta vrt je bi delo njegovih lastnih rok. V suliih poletnih dineh se je gospod Herfort golorok, pa z neizbežnim gamsom za klobukom, pred mrakom prestopal med temi svojimi gredami, škropil in zalival in z lastnimi rokami plel in uravnaval rast. Dejali so nekateri na tihem, da s tisto kanglico, ki jo vsak dan prenaša po vrtu, prav za prav zaliva in hladi samo skrito bolečino svojega srca. Po vsem svetu se je bilo že zdavnaj razneslo, da se Herfortova gospa, ki ji je bilo bržkone že blizu štirideset let, pa je bila še mlada in sveža, kakor da ji je komaj trideset, mnogo razume na ljubezen in da sta se, tako rekoč sama med seboj, brez javnega razglasa in pečata, ločila drug od drugega že kar kmalu potem, ko sta pred kakšnimi petnajstimi leti prišla izpred oltarja. Gospod Julij Herfort ni bil eden tistih ljudi, da bi bil iz položaja, ki je vanj zašel, izvajal kakšne zaključke, da bi bil, recimo, sto-, pil pred javnost in bi bil brez srca vsemu svetu razodel sramoto in pregreho svoje mlade gospe. Duša mu ni dala niti, da bi doma, v lastni hiši, med štirimi očrni kakorkoli pokazal, da je prav za prav on v hiši gospodar. Mehke duše je bili gospod Herfort, ni zmogel moči, da bi bil komu na svetu skrivil en sam las — to je bila vsa njegova poguba. Kaj naj bi bdi v resnici počel ? Mar naj bi bil to skrito borbo, ki se je vnela med njim in njegovo mlado gospo, gnal do konca, na nož? Mar naj bi bil šel od Poncija do Pilata in uredil, da bi morala žena čez prag? Ah, ti moj bog, to je bila čisto nemogoča stvar, njegov dom je začel biti prijeten in lep šele, ko je ona prišla vanj, in dasi njemu tako rekoč nikdar ni odpirala svoje ljubezni, je bil ubogi Julij Herfort vendarle takole od daleč, po ovinkih, kot nekakšna tretja oseba deležen vsega lepega in čudovitega, kar je njegova gospa bila. Ne, Julij Herfort v tem pogledu ni bil mož dejanja, ni bil eden tistih strahotnih, nevarnih ljudi, ki jim utegne biti vsaka krivica, pa naj pride od koderkoli, povod, da se znesejo nad kom ali čim, da mečejo posodo po tleh ali da vsaj zaškrip-ljejo z zobmi. Julij Herfort je samo s kanglico v rokah hodil po vrtu — dobro, če se je ena ljubezen zaklenila pred njim, zavoljo tega še niti malo ni treba obupati. Človeška duša je tako mnogovrstna, da lahko sprejme vase vse stvari, ki so. In Julij Herfort je vzljubil košček zemlje, ki je ležal ob njegovi hiši, delal je na njem, na kolenih je klečal pred gredicami in je z rokami rahljal prst in iz nje so klile rože, da tako lepih nikjer drugje ni bilo v Trbovljah in da so gospe inženjerjev od rudnika pri- hajale k njemu po nasvete, kako naj se z zemljo ravna, in po sadik. — Sredi med rožami, ki so rasle na vrtu, pa se je izprehajala in ščebetala najlepša vseh njegovih rož — Herfortova mala Mimica. Govorili so ljudje to pa to in gospodu Juliju Herfortu ni bilo prav nič treba, da bd mu ta čenča še prihajala na uho. Toda zaprl je svojo dušo pred glasovi sveta. Ko je mala Mimica prišla na svet, ni gospod Herfort črhnil ne bele ne črne. Bila je tam, kobacala je sredi svežega perila, bila je najlepši otrok, kar jih je kdaj Herfort vide! — dobro, prišla je pač na svet, skrbeti bo treba, da bo živela. Nikar naj si kdo ne misli,' da se na to rojstvo ni zgenila kakšna majhna bolečina na dnu njegovega srca. Am-paik, ljudje božji, so bolečine mar za kaj drugega na svetu, kakor da jih človek ne spravlja na dan, temveč jih sam v sebi premaga in zatre? Dobro, Mimica je prišla na svet, to je bilo jasno ko beli dan. Ampak mar ni še bolj jasno, kako se bo poslej godila ta stvar? Gospa Herfortova je bila mlada in lepa, ampak »tara resnica je, da bog nikomur ne da vseh talentov na življenja pot. Lepe gospe so že lepe, to je res, ampak ali so tudi za matere pripravne? Vidite, to se vpraša. Julij Herfort ni bil eden tistih, ki se s sodbo in obsodbo prenaglijo. Nič- ni rekel, samo čakal je, pripravljen je bil za vsak slučaj. In kar si je obetal, je učakal. Gospa Herfort ova ni zmogla, da bi spala v sobi z otrokom, na živce ji je šel vsak njegov najslabot-nejši glasek, ni zmogla, da bi ga previjala s svojimi rokami, prenevarno se ji je zdelo za zdravje, da bi ponoči vstajala iz postelje in mu hodila kuhat kamilic. Julij Herfort je vse razumel, vstajal je brez besede in je bdel nad otrokom, zibal ga je, prenašal ga je v naročju in zbijal otročje šale z njim. — Kaj je potemtakem prišlo na dan? Julij Herfort pri hiši res ni štel za kdo ve kaj, preziran je bil, ob strani je stal in je molčal povešene glave. Toda čisto brez potrebe pa res ni bil, to se je zdaj pokazalo jasno ko beli dan. Ko je malo zrasla, se je Mimica izpre-hajala po vrtu med rožami, sredi belih in rdečih, sredi pisanih rož. Rdeče šoln-čke z velikim čopom je nosila na drobnih nogah, nad ovratnikom belega plaščka so se ji kodrali svilnati lasje. Rudarske žene in gosposke gospe, ki so prihajale mimo, so se ustavljale ob ograji, spleteni iz modro prepleskane žice, in so od začudenja tleskale v dlani. Smrkavi, zamazani otroci s Posetja in s Fani so postajali sredi ceste, blizu si niso upali in so zdaleč strmeli vanjo. Stari Herfort je hodil po vrtu, izpregovoril s kom dve tri smehljajoče se besede, prijemal Mimico za roko in jo odpeljaval zadaj za hišo, stran od tega sveta, ki je s svojimi rokami segal skoraj čez ograjo. Zapenjal ji je šolnčke in plašček, česal ji je mehke lase, in ko že ni bilo nikogar drugega pri roki, ki bi se bil pobrigal za to stvar, je moral biti pač tudi on na tihem v skrbeh, kako bo V življenju z njo. Ko je dodobra shodila, jo je Julij Herfort kdaj pa kdaj jemal s seboj, kadar je šel po svojih opravkih do soseda čevljarja ali do štacune. Vodil jo je lepo za roko, dvigal jo je v naročje in božal in vsakdo se je lahko prepričal na lastne oči, da ga ni bolj ljubeznivega očeta od njega. Kadar jo je pripeljal k Rutarjevim, ko je prihajal po česarkoli, kar je treba za kuhinjo in za gospodinjstvo — po riža in po soli ali pa po trakov za čevlje — so jo v štacuni vsi s strmenjem dvigali k sebi in vsi so se gnali, da bi ji prizadejali kakršnokoli majhno radost, tiščali so vanjo s svojimi otročjimi domislicami in vsakdo ji je hotel kaj dati. Peter je tedaj po navadi pri strani stal na tleh, gledal je ves ta semenj, ki so ga veliki ljudje počeli z njo, in zdela se mu je kakor angel na podobi, ki je visela nad njegovo posteljico. Ko so jo ljudje takole nosili po rokah, ko so jo gospe ščipale v lička, da bi se srebrno, rožnato zasmehljala, ko so ji dajali bonbonov, je bilo Petru zmerom pri duši, da bi jim bil zaklical na ves glas, naj že vendar nehajo, naj je nikar toliko ne valjajo okrog, naj nikar ne počno z njo toliko vsega. Tako čudovito lepa se mu je zdela, da bi se je sam najbrž ne bil upal dotakniti z roko. Daleč stran je stal, pobožno je strmel vanjo, toda prestrašeni krik, ki se mu je hotel utrgati iz prsi, mu je obtičal v se-susênem grlu. Potem se je zgodilo nekega lepega sončnega dne, da je Mimica stopila k Petru, ki je stal na betonu pred hišo, da je dolgo zrla vanj na vse svoje velike oči, potem pa ga je brez besede prijela za roko in ga povedla za seboj. Peter je šel za njo, ne da bi bffl kaj razumel, držala sta se za roko in srta počasi šla po sredi ceste. Tam doli pred Herfortovo hišo se je Mirni ustavila, nagnila se je k njemu in ga je rahlo poljubila na ustne, potem pa je rekla, kakor znajo to samo veliki ljudje: — Zdaj pa pojdi spet lepo domov. DALJE NEMŠKI PARADIŽ NA MADŽARSKEM Kotaiische Zeitung piše o položaju Nemcev na Madžarskem takole: Na Madžarskem živi čez pol milijona Nemcev. Med tem ko ima vRomuniii 800.000 Nemcev 7 učiteljšč in tudi 600.000 Nemcev v Jugoslaviji vsaj eno, ni na Madžarskem niti enega. Na zadnjem občnem zboru Nemškega liudekega izobraževalnega društva na Madžarskem eo ugotovili, da na Madžarskem ni pravih manjšinskih Sol razen majhnih izjem v nekaterih vzhodnih nemških občinah in cisto posi-mičnih nemških vaseh. Celo skromnih 50 šol z nemškim učnim jezikom v 400 nemških vaeeh zelo pogosto nima učiteljev nemške narodnosti. Tudi v cerkvenem oziru ni nič boljše ; i katoliška i evangel jska duhovščina se udejstvuje pri zatiranju najprimitivneiših narodnih pravic. — Ali ni to pisanje zelo poučno? Kaže v vsei goloti nemško dvojno moralo. Za nemške priseljence v tujih državah vee. za slovensko avtohtono prebivalstvo na Koroškem pa ničli DR. VLAD, TRAVNER NADALJEVANJE ZMOTE IN ZABLODE V ZGODOVINI ZEMLJEPISA red zmagovitim pohodom znanosti so ginevaii zmerom bolj nesmiselni nazori o zemlji in , ,____} njenih prebivalcih. Pretekla pa so še stoletja, preden so zginile zadnje fantastične predstave. Saj je še veliki naravoslovec Karl Linné (1707—1778) verjel, da obstojajo človeški nestvorL Še v prvi polovici prejšnjega stoletja so imeli posamezni raziskovalci o svetu in življenju pojme, ki se nam zde danes nerazumljivi. Glavno vlogo je igralo tu — kakor v vseh prejšnjih stoletjih — praz-noverstvo, ki je bilo močno ukoreninjeno do ok. L 1750 in ki še danes ni povsem zginilo. Ker pa tvorijo zmote in zablode zagleda v barrene predmete, ki ma jih premaknemo pred očanL V ta namen .ie treba podržatS otroku ▼ razdalji kakih 25 om pred očmi š^-Hoo rdieče.vohte. Lii::.:^....: ■.-o-.:._______________________________________________ Ko se otrok upre z očmi v volno, je treba Sbrenioo nekajkrat počasi pomakniti v sibran pa spet nazai Otrok mora premikanju sledžti. Toda če se mora postons večkrat ponoviti, preden se posreči, velja, da je otrok p re skušnjo prestal. V osmem meseon mora otrok poeeđ po igračah, tudi če leže izven njegove posteljice. V ta nam m se pripravi otroku igrača na stoteu poleg ležišča, ki pa mora biti v enaki višini. Kasneje ko dete že lahko vstane, se položi igrača na višji stol. V osmem mesecu mora otrok že vzeti igračo, ki smo mu jo skrili v svoj žep. Pogoj je seveda, da îm jo vzamemo pred njegovimi očmi in da igrača gleda iz žepa. Poslej postajajo naloge, ki zadevajo otrokovo doumevande čedalje težje. V devetem mesecu mora otrok že razločevati med divesna predmetoma. Za po-skuànjo vzamemo y vsako roko dhngo igračo m počakamo, da si dete izbere eno izmed rajih. Potlej mu igračo sipet vzamemo, obe igrači v rokah zamenjamo in mu jih nato spet ponudimo. Dete bo obe reči nekaj časa opazovalo, potem pa si vzelo znano igraôo, dasi je toiila zdaj v drugi roki. Zelo poučen je tudi naslednji poskus. Zvonček prive-žemo na tenko, po možnosti zelo neizrazito barvno nit in položimo zvonček izven dosežne bližine, najbolje na sto-lec poleg postelje, konec niti pa spravimo otroku zelo blizu ročic. Zdaj zahteva test, da si otrok potegne zvonček k sebi Drugo življenjsko leto prinese otiroku spet drugačen testni materiali. Volna, ropotuiljica in kosi lepenke se morajo umakniti votlim lesenim kockam in palicam, zrcalcem, ter tablicam z barvami in liki. Otrok mora znati sam, ne da bi mu kdo kai poprej pokazal vtakniti manjšo kocko v večjo ki jih vzeti spet narazen. Potlej pride na vrsto poskus z zrcalcem. Zrcalo držimo otroku kakih 15 cm pred obrazom, tesnr poleg njegove glavice pa slaščico, tako da jo dete vidi samo v zrcak. Zahteva se, da mora otrok poseči z iročioo po slaščici v zrcalu. Pri tem je seveda treba paziti, da otrok ne čuti ot> svoji glavi roke, ki drži slaščico, da po tej poti ne dožene, kje se resnično nahaja. Zadostuje, da otrok samo enkrat poseže v zrcalo, ker navadno malčki takoj spoznajo, da si na ta način ne morejo prisvojiti slaščice in puste nadaljnjo prizadevanje. Ako dobi otrok v roke dive palici, votli trstiki in zapazi, da imata toknje na konceh, bo poskušal oziroma bi vsaj moral poskušati vtaknit! dlrugo v dau-go. Predalleč hi prišli, ako bi hoteli navesti vse mnogovrstne poskuse, ki naj odkrijejo otrokovo diuševno razvitost v posameznih razvojnih dobah. Naloge, ki jih mora otrok reševati, postajajo z napredujočimi leti nesora'zmieirno težje, dasi se še vedno drže v mejah igranja. Od tretjega do petega leta se preskuša otrokova bistrosit na igralnih kamenčkih, na kodkah za sestavljanje slik, m pri neštetih drugih igrah, kjer ne gre zgolj za mehanično ponavljanje stereotipnih dejanj. V šestem letu na pridejo na vrsto že gradbeni kamenčki, iz katerih se morajo delati stavbe, tekmovalne i®re in druge slične stvari, pri katerih otroci lahko pokažejo tudi nekaj samostojne«,'» mdedsÉwvaoea. И кггвјп Je treba бе oanenîti, da so lake prestoušoje zvezane z mnotgimi težavami. Ne glede na t», da mora biti prostor, kjetr se vtrše, otrofcu popolnoma 'domač, se mora izvršiti preskušnja tudi ob ugodnem časiu, iker tudi obrok ni Vtseiej raizipoložen za take stvari. Otro-'ci, ki so utrujeni, slabotni ali ki niso 'duševno uravnovešeni, se morajo za tisti čas izločiti. Razen tega je treba tudi trajanje preskušnje primerno omejiti ta zimerom upoštevati individualne posebnosti malih kandidatov. Slednjič oetane še najvažnejši del cele preskušmje, to je pravilna ocenitev zabeleženih rezultatov, kar se da najlaglje doseči s pregledno številčno statistiko. • Sike e» te knjige Dr. Charlotte Bftiter, Dunuj tal Dr. HMdegard Heteer >KleimkiJwierteM&« — laJoiha J. A. Barth. Lipsko. OTOK SRAMOTE IZ ZBIRKE: NOVI DOKTOR FAUST MARIJANA 2ELJEZNOVA-KOKALJ akor plameni so se vzpenjale kvišku proseče roke. Gospod, usmili se nas!« so drhtele ust-_ niče. »Vas se naj usmili?« je zarohnel dr. Faust. »Bič v roke in zažvižga naj na vaših grešnih telesih svojo pesem joka in krvi...« »Gospod, prizanesi nam!« so šepetale upognjene žene. »Vam... vlačugam?« je vprašal z groznim glasom dr. Faust. Zene so se sklonile tako globoko, da so se njih čela doteknila tal. »Velik je naš greh!« so dejale pritajeno. »Ogromen kakor obličje zemlje, stra-éen kakor prekletstvo pekla.« »Ne,« je zavpila Margareta. In kot bi jo navdala skrivnostna življenjska moč zemlje, je vstala in ponovila: »Ne!« In za njo je vstajala žena za ženo in njih obup se je prelil v mehek nasmeh. »Kaj se režite, prokleta golazen! Rab-lji, zvežite jih in vrzite jih na otok sramote!« Odgnali so jih in vsi, mimo katerih so stopale s prekrižanimi rokami, so pljunili vanje. Niso se ozrle, niso jadikovale, s trdim korakom so odkorakale v samoto. Dr. Faust si je mel roke. »Nisem zaman novi dr. Faust. Z močjo svoje misli sem jih upognil in izbrisal iz naše kronike. Naj stikajo za soncem, naj rode nezakonske otroke zverem...« Na otoku sramote so se stisnile žene druga k drugi. Zdaj se je zvila ta od bolečine, zdaj ona, zdaj tretja... deseta... Tiščale so blede ustnice, da ni mogla bol duše in telesa v tiho zvezdno noč. Drevo se je nagnilo k drevesu, dremajoča ptica k ptici, zvezda k zvezdi. Morje se je vzpelo visoko k čerem. Noč ie biia prepojena s tajno bolečino, v kateri se rodi življenje. Sove so prhutale in niso kričale in na nebu se niso vsipali utrinki. Zvezda za zvezdo se je prižigala in nekje v daljavi so dejale ženice: »Otroci se rode!« in se pobožno križale. In na pozabljenem otoku sramote so se borile žene z naravo in ji trgale v potu svojega obraza kruh za novi rod, ki je rastel v soncu in dežju kakor cvet sredi poljane. Čez dvajset let si je domislil dr. Faust. »Grem na otok sramote pogledat sence grešnic. Njih kosti so oglodane in gnijo. Kakor nekoč Dante, bom videl tudi jaz epilog večnih spokornic... Njih duše niso našle pokoja, nedolžna kri njih otrok kriči, proti nebu...« Prišel je in obstrmel. Cvetela je pomlad, življenje je puhtela sleherna bilka; življenje je mikalo; življenjska moč je mamila... in novi ljudje so peli čudovito pesem dela, pomladi in ljubezni. Le tu in tam je posedala stara žena. Pogled je upirala v daljo kakor bi hotela prodreti skozi prozorni obzor tja, tja... kjer jo je pahnil greh in zavrgli ljudje. Molče je nosila svojo bol. Otrokom otoka sramote, ki so se kopali v soncu, ni hotela pokazati doline solz in ponižanja... Dr. Faust je sedel v svoj zrakoplov in odhitel med ljudi. Izbrisati je hotel podobo raja. Zmerom in zmerom si je ponavljal: »Nadzemsko moč imajo matere. Mislil sem stopiti na otok smrti... pa sem našel prekipevajoče življenje... Najrajši bi vrgel nanje strupene pline ... in jih pokončal... Materinstvo je uganka vsake žene, pa tudi vlačuge! Jadrno k »Božjemu volku. V vinu bom pozabil na tiste ženske... če ne, če ne bom postal mehak! In fant od fare mora biti trd kot kremen in oster kot jeklo, posebno če je filozof in mu pravijo: novi doktor Faust !« NARODNI ZNAČAJI e v starini je Cezar opisal značaj Galcev, Tacitus pa Germanov. V početku 19. st. je Kant v svoji Antropologiji opredelil značaje: angleški, francoski, italijanski, nemški itd. Poslej so ta nauk priznavali slovstveniki, n. pr. Michelet, H. Heine, učenjaki, n. pr. Boucher de Perthes, du-šeslovci kot Fouillée, ki je 1. 1903 zagrešil debelo knjigo »Psychologie des peuples européens«. Tako je Francoz živahen, prem eni jiv in prevržljiv (evropska opica), zgovoren, veseljak, bister, ljubezniv, dobrohoten, toda modrovalec, ugovarjavec, nezadovoljnež, vetrnjak, domišljavec. To sliko vsakdo priznava, vendar vsakdo brez pomisleka pripisuje francoskim pokrajinam precej drugačne poteze. Vendejec na priliko je zapet in zaprt, poniglav, trmast, zamerljiv, molčeč, delaven, gostoljuben, veren. Bretonec je vztrajen, trd, srčen, žilav, otožen, pa pijanec in nesnažen. Pikard je tih, resen, svojeglav, trezen, postrežljiv, pri tem pa »skoračič«, ki naglo in strašno vzkipi. Ti zgledi se dajo pomnožiti, a malo bi našli pri njih tega, kar velja za splošno francosko last. Podobno je pri drugih narodih. Španec je baje ponosen, ošaben, nedostopen, svečan, samotarski, nepristopen, len. Ali Katalonci, Valenčani, Aragonci, Andaluzi so jako različni od Kastiljanca. Italijan, ka-li, je vesel, umetniško na-dahnjen, gibek, ničemuren, pretiran, strasten; Piemontez, Napolitanec, Sicili-janec itd. pa se korenito ločijo od njega. Anglež ni podoben ne Škotu, ne Ga-lotu. Prus se razloča od Porenčana, Bavarca, Saksonca itd. Ta ali oni človekoslovec je že očrtal skupni obraz Slovencev, n. pr. J. Cvijić. A pri vsem tem takoj razbereš šegavega in dobrodušnega Dolenjca od bahavega, ponositega Gorenjca itd. (preneham, da se komu ne zamerim). Dobri poznavalci krajevnih razmer ločijo celo vas od vasi. Taka ljudska dognanja se zrcalijo često iz zabavljic, verzificiranih rečenic itd. Primerjaj v Grudnovi »Miški osedlani«: Pravijo, da Šenpolajci urno tečejo ko zajci, pravijo, da Nabrežinci jih premagajo z mezinci... Ali so narodni značaji nevenljivi, ne-menljivi? Ne. Blagohotni vljudni, prijazni, uslužni, razgovorljrvd, besedljivi Francoz je pripadal izobraženim slojem XVm. stol. Pritisk gmotnega življenja in družabne prekucije so poslej močno zmanjšale vse te vrline. Bernardin de Saint-Pierre je imel za oznako francoske duševnosti-ljubezen do kralja. Kdo bi si upal to še danes trditi? Verski duh, značilen za Špance, po malem gine. In Kant je zagotavljal, da Nemci nimajo narodnega ponosa: ko bi še živel, ne bi več tako mislil. Po vojnah Prvega imperija je angleško ljudstvo pijančevalo, preklinjalo, neči-stvovalo, razkazovalo svoje grehote. Po dolgem miru je vse to prešlo. Razvoj narodnih značajev odseva iz književnosti: veliko je nasprotje med pisatelji iz dobe Ludovika XIV., enciklo-pedisti in romantiki. Današnji razvoj je še hitrejši. Ljudje, naseljeni v novi deželi, porabijo vse sile za gmotni napredek. Američan stopa čisto mlad v življenjski boj. Dečki, skoro še otroci, se bavijo s kupčijo s tako odločnostjo kot stari »gadje« (Elisée Reclus). Enako se Argentinci spuščajo v trgovino in ne najdejo časa za duhovne posle (Ed. Montet). Sibirci so postali brezbrižni za umetnost, vero, politiko, v nasprotju z Rusi, od katerih izhajajo (E. Reclus). Kadar je ozemlje v dobrem tiru, se del občanov posveti duševnemu opravilu. Pri vsem tem pa goje najrajši uporab-nostne vede, kakor opažamo to v Zedi-njenih državah. Anglija je bila dolgo kmetski narod; trgovski duh se je vzbudil šele pred par stoletji. Nemec, ki je bil v začetku XIX. stol. čuvstven, prečutljiv, romantičen, se je takisto predrugačil. Ako pa se opusti kaka zgodovinska proga, se trgovske sposobnosti kaj brž izgubé: dejstvo bode v oči pri Benečanih in Lizboncih. Pod vplivom velikih prevratov in ho-matij se družabni značaj jadrno spremeni. Kuga, kolera je zanetila misel preganjanja; Jude in gobavce so dolžili, da trosijo te bolezni iz papirnih zavitkov (škrnicljev), polnih sokrvice. Kadar je epidemija ponehala, se je preostalcev polotila besna želja po uživanju, vse se je vdajalo razkošju, nasladi, razuzdanosti. Enako dušno stp"lV se ortaža po daljših vojnah, n. pr. 1315 in 1918. Preokret je seveda le začasen. Po nekaj letih se narod poprime prejšnjega značaja. • Po mnogoštevilnih zgledih, tn kar na kratko posnetih, sklepa dr. F. Regnault (Mercure de France 1. IV. 1933) : L Tako zvani narodni značaj pripada le vodilnemu sloju. 2. Poleg njega so značaj dežel, pokrajin, celo okrajev in občin, zvezani ж geološko, podnebno, prehransko, družabno okolico. 3. Etnični (narodnostni) značaj se utegnejo predrugačiti, tupatam nanaglo-ma, z življenjskimi pogoji. 4. Kadar spoznamo vse krajevne značaje, šele tedaj bomo mogli iz njih dobiti veljavne sinteze. K. ihvDENiEw mi v m hncu m— (LEWIS E.LAwEil DEVETNAJSTO POGLAVJE IV j : iti pet minnt ne traja od prvega l\ J koraka, ki ga jetnik napravi v Vi hodniku smrti pa do okreta 1 ^ I električnega spoja. Toda tudi to je več. kot dovolj, da ugasne od boga dana iskra življenja. Jaz to posebno pekoče občutim, ker spoznam vsakega jetnika v mesecih njegovega čakanja osebno. Res so zagrešili umore, toda razen tega dejstva, ki je sicer često le slučaj usode, ne najdem med njimi in povprečnim človekom z ulice nobene razlike. Imajo napake in včasi tudi prav hude, imajo pa tudi kreposti mnogokrat celo odlične in presenetljive. Znana jim je vloga, ki jo moram igrati v njihovi tragediji, vedo pa, da nastopam v njej kot uradnik države in ne kot njihov prijatelj Lewis Lawes. In" čeprav se bo mnogim-zdelo čudno, moram povedati, da hranim spomin na prijateljstva, ki sem jih sklenil v hiši smrti Sing Singa. Št. 69.645 je bil prvi človek, ki je šel na električni stol, odkar sem bil imenovan za ravnatelja kaznilnice. Bil je razmeroma neuk Italijan, ki je svoj zločin zagrešil v močni pijanosti in je prebival že več ko dve leti v hiši smrti. Bil je globoko veren, zato ga smrt ni plašila in električni stol je smatral za neke vrste voz, ki ga popelje naravnost skozi nebeška vrata. Ekstaza, ki jo je izdajal njegov obraz, ko je poljubil razpelo, preden je sedel na stol, nam je bila v dokaz, da je bilo njegovo upanje iskreno. Mož, ki mu je sledil, je bil št. 70.292, znan pod imenom brooklinski bančni bandit. Bil je izreden človek in spoznal sem ga zelo dobro. Bil je mlad mož iz dobre družine in lepe vnanjosti ter je že hodil v višjo gimnazijo, ko so ga izključili zaradi goljufije pri kartah. Rajši kot bi se obrnil na očeta, ki je bil zelo strog in mrk in ker tudi ni mogel najti nobenega posla, se je lotil bančnega ropa. Vse svoje rope je, kakor je zatrjeval, izvršil pri belem dnevu in često celo z znanjem policijskih uradnikov, s katerimi je potem delil svoj plen. Ko je priznal svoje roparsko življenje, je sedel v državnih zaporih v Brooklynu, kamor je bil obsojen zato, ker je ubil nekega svojega pajdaša. Ustrelil ga je v prepiru, ko je nasprotnik, kakor je mislil, segel po samokresu. Kasneje se je pa dognalo, da nasprotnik ni imel nobenega orožja, in ubijalec je smatral, da je napravil dejanje, ki ga lahko opere samo s smrtjo. Zaradi tega je sam prijavil svoje bančne rope, da bi, kakor je izjavil, izvršil »zakonit samomor.« Prepeljali so ga nanovo pred sodišče v New York in ker se ni hotel braniti, je bil kmalu obsojen. Imel je tudi to čudno prošnjo, naj se ne dela priziva v njegovo korist. Kljub temu je zagovornik vložil priziv in neka njegova znanka je zaprosila tudi guvernerja za milost. Oba koraka sta pa bila podvzeta • brez njegovega privoljenja. Onega dne zjutraj, ki je bil določen za njegovo usmrtitev, je prosil glavnega paznika, da bi smel na svoji zadnji poti nositi belo srajco namesto običajne črne. Ker se to ni še nikdar zgodilo, se je do-tični nekaj časa obotavljal, nato se je pa obrnil na mene. Ker se je po mojem mnenju človeka ravno tako lahko in naglo dalo usmrtiti v beli kot črni srajci, sem mu izpolnil prošnjo. \ Prosil je tudi, naj bi se mu dovolilo iti na električni stol brez okov na rokah in naj ga spremlja kak smehljajoč stražnik namestu mrkega in resnega. Tudi to sem mu dovolil. Smatral je sicer za krivico, da je ubil svojega nasprotnika, mislil pa je, da je bil popolnoma upravičen streljati, če bi nasprotnik tudi posegel po orožju. Vztrajno je odklanjal povedati svoje pravo ime ter tudi ni hotel podpisati svojega imena pod onim, pod katerim je bil obsojen. Uporabljal pa je denar, ki je pod tem imenom prihajal zanj v našo blagajno, da si je kupoval cigarete. Imel ni nobene vere, pač pa je čital neka dela o spiritizmu. Malo pred eksekucijo mi je rekel, da se bo vrnil, če bo le mogoče, v obliki du- RAZVALINE - ŽIVLJENJA NOVINE Bila je doba, ko se je pretočltev ali transfuzija krvi štela za junaški čin, h kateremu so se zdravniki zatekali samo v obupnih primerih. že zgolj ime je turobno zvenelo in E. Gautier pripoveduje, kako je nekako pred 40 leti v pariškem Francoskem gledališču nemilo prepadla igra »la Bûcheronne«, ker je obravnavala tak dogodek. Današnje občinstvo ni v tem oziru več tako rahločutno, časi so se spremenili. Spričo čudovitega napredka v opera-torski tehniki je postala pretočitev preprosta, lahka in malone nenevarna stvar. Posebno izza vojne, med katero je silno ko- BOLCKE: MLADE BREZE ha okrog 11. ponoči onega dne, ko bo usmrčen. One noči, ko sem šel po stopnicah navzgor v svojo spalnico, sem začul neke ubrane in ugasle glasove, ki so mi prihajali na ušesa iz teme. Prisluhnil sem za minuto ali dve, toda glasovi so prestali, trenutek nato so se spet ponovilL Priznati moram, da sem za hip mislil, da se je res vrnil št. 70.292 v obliki duha in mogoče bi to še danes mislil, če se ne bi slučajno nekaj minut kasneje vračal po stopnicah in našel mlade mačke, ki so se igraje podile po zamorski kitari, ležeči z navzgor obrnjenimi strunami pod stopnicami. DALJE (copyright bï king featores 8yndicatk) fponatis tdd1 ? izvlečku n1 dovoljen) ristlla, je prišla v vsakdanjo rabo: galva- nizira umirajoče pa tudi premlaja opešance. * O njenem pomenu lahko sklepamo iz dejstva, da se je pojavil nov poklic »krvoda-jev« (donneur de sang), pripadajočih vsem slojem sodobne družbe. Takih krvopustov je po velikih mestih že toliko, da si že snujejo zadruge v obrambo svojih koristi. Vendar navzlic velikemu svojemu številu Se ne morejo ustreči vsem potrebam. Kajti vsaka kri ni enako pripravna v zdravilne namene. Naj si bo človek še tako čvrst in čil, njegova kri ni prikladna za vsakega bolnika Zato je treba preizkušanja, to se pravi, marsikdaj pojde puščanje v izgubo. Razen tega se kri jako rada pokvari. V nasprotju z drugimi krepčili se v steklenici hitro spremeni, tako da po enem tednu že več ne učinkuje, ako ni že celo kvarna. Tako bi se v velemestih utegnilo pripetiti, da bi ob kaki hudi uimi nedostajalo tvorne krvi za ranjence. Zateči pa se ne moremo h krvi katere koli živali, ki se zbog pomanjkanja potrebne sintonizacije ne sklada s človeško krvjo. Potemtakem si je Rus dr. žadin zamislil, da bi kri za pretakanje poslej jemali mrtvecu, ki je preminil brez dolge mrtva-ščice (agonije), preminil dovolj naglo, da kri še ni utegnila predrugačiti svojega ustroja, svoje kemične sestavine, svoje ki-sične vsebine, skratka, svoje živnosti. Dr. žadin vodi ranocelniško kliniko v Moskvi. Po njegovih izvajanjih se mora mrliču kri puščati kar se da brez dotika z zrakom. Izbirati se smejo v ta namen le poedinci, ki niso počasi hirali in slabeli, pač pa so nenadoma ugasnili, n. pr. za prsno angino, srčno kapjo, razbito lobanjo, pri čemer žrtev ni preveč izkrvavela. Doslej so baje uspešno izvršili nad sto posmrtnih transfuzij. Ako se dejstvo potrdi, je kirurgija ob zadnii uri napravila imeniten korak naprej. (k) Levo: »Svetovni svetilnik«. V Parizu nameravajo zgTaditi za svetovno razstavo L 1937. nov fantastičen Eiffelov stolp, visok 700 m. V višini 600 m bo restavracija, kjer bo prostora za 2000 ljudi — Zgoraj v sredi; Pomlad v pristanišču Desno: Par, kl je plesal 56 ur na vrhu 75 čevljev visokega droga za zastavo. To se je zgodilo seveda ▼ Los Angel esu — Spodaj ▼ sredi: Japonci se poslužujejo pri okupaciji kitajskega ozemlja najmodernejše vojne tehnike MATI TRINDADE COELHO — PO PORTUGALSKEM IZVIRNIKU PRIREDIL L. U. L ujizina ljubezen do sinčka je mejila z obožavanjem. Lujiza ni poznala ne svojega očeta, ne svoje matere in niti ni vedela za gotovo, kje se je rodila. Nikdar prej ni imela nikoga na svetu, da bi mu posvetila svoja čuvstva, zdaj se je preverila, da tudi očetu svojega sina ni podarila svoje ljubavi, čeprav se ji je zdelo v kratki dobi njiju občevanja o žetvi, da ga ljubi iz vsega srca. Pričelo se je s tem, da jo je prosil poljuba in spominjala se je, da mu je odgovorila : — Ne, ne! S poljubi je tako kakor z jabolki: človek bi rad imel, da mu padejo zrela v naročje. A naposled mu ga je vendarle dala in varala se je, kakor jo je prevaral on. In ko jo je zapustil, ga je kmalu pozabila, skoraj zadovoljna, da more živeti samo za svojega »angelčka«. Ta je bil njen, le njen, ker ga je nosila pod svojim srcem. V povračilo za vse bridkosti, ki jih je pretrpela, je bil njen sinček zdaj luč njenih oči in vsa radost njenega srca. — A nenadoma je začel hirati in ko je Lujiza, držeča ga na rokah, morala noč in dan gledati, kako trpi, ji je bilo, kot da se ji trga od srca kos za kosom in uboga Lujiza že več ni imela solza, da bi se jokala. Pred kratkim so ji rekle sosede: — Ne pol jubuj ga toliko ! Ce mu daješ vedno poljube, mu izsesaš dušo! In zdelo se ji je, da je res tako, kajti kakor je prej bil krepak, je zdaj slabel in ko je Lujiza poklicala vaškega padar-ja, da naj sinčku zapiše kako zdravilo, ji je rekel: —■ Skrbi za drugo, bo kmalu potrebno. Bilo ji je, kakor da ji je prebodel srce, kajti kljub temu, da je že pred dnevi izgubila skoraj vsako nado in si je želela, da tudi sama umrje, je vedno še poskušala, samo sebe varati. — O Bog! Tedaj ni pomoči? je vprašala padarja. — Saj sem ti že rekel, da pripravi vse, ker bo kmalu potrebno. Kako jo je zadela ta brezsrčnost! — A vendar pridite! ga je prosila, on pa ji je odgovoril, da ne pride, ker bi bilo zaman. In res ni prišel in dan je pretekel tem žalostneje, ker tudi sicer Lujiza ni videla žive duše in je bila sama s svojo bolestjo in z bolestmi ubogega sinčka. Koča je stala zunaj vasi in prišel je mimo kvečjemu kdo, ki je šel na svojo njivo. Zdelo Se je Lujizi, da jo je pozabil v njeni bolesti ves svet in tudi sam Bog. In vendar je molila k njemu in kadar ni poljubovala svojega sinčka ali se ni vdala svoji obupnosti, je povzdignila svoje misli k Bogu in z vso gorečnostjo molila: — Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi... П. Ko se je začelo mračiti, je vzela Lujiza sinčka in sedla ž njim na prag. Med koleni mu je napravila zibko in mu dala, ker mu drugega ni imela, dati, vsaj mirno sladkost poletnega večera. Kotiček je bil slikovit — in v bližnjem gaju so se ptice že zbirale k po-nočnemu počitku in Lujiza je mislila na mimo leteče lastovice, ki so bile tudi matere, in na mladiče teh mater — vse tako živahne in vesele. In zdelo se ji je, da kličejo lastovice: — Ubogi tvoj sinček ! In mlade lastovice: — Ubogi naš bratec! In tako je bil ta večer še bolj žalosten, dočim so bili večeri prej tako lepi in veseli, ko je bil Lujizin sinček še zdrav. Sinček se je začenjal že smehljati pri čvrčanju ptic. Škrjanček je vsako jutro žvrgolel blizu koče, kakor da je hotel zbuditi malega sinčka in mu želeti dobro jutro in poljubi, ki mu jih je dajala pri teh prilikah mati ,so doneli tako kakor škrjančevo žvrgolenje, ker je mati v svoji radosti posnemala jutranjo ptičjo pesem. A kje je že vse to! Bilo je še pred kratkim — zdelo pa se ji je že tako davno. III. Iznenada se je spomnila vseh neznatnih dogodkov tega mladega življenja, ki je trajalo le malo več od dveh let. Spričo teh spominov je skoraj pozabila svoje sedanje bolesti in ga je ljubkovala po vratu, kar je bilo sinku nrej tako všeč, in mu je rekla: — Srce moje zlato, zakaj si tako drobno? Pri takem ljubkovanju je bilo, ko se ji je prvič nasmehljal in le Bog ve, kaj ji je bilo to smehljanje. Bilo je več kot sreča, bilo je največja slast in ko je dete poskusilo prvo besedo, je trepetala od radosti in se v svojem srcu zahvaljevala za to novo božjo milost. — In prvi poljubček, kdaj mi ga bo dal moj sinček? A tega še ne zna in — moj Bog! nikoli ne bo znal! In potem ga je spet videla v duhu, že večjega, ko poskuša prvi korak z'drobnima nožicama in potem ko je že krep-kejši, ko se že zanima za ptičja gnezda in jih gleda spočetka s tal, potem pa spleza na drevo, da si jih prav od blizu ogleda, in slišala je, kako ji toži prestrašena ptica: ^ Ali ga vidiš, tega tvojega paglavca, kako nas zalezuje? Nazadnje mi še gnes- do odnese! In Lujiza se zasmeje in zakfide: — Pusti gnezdo, ne smeš se ga dotakniti! In potem vidi spet sinka ▼ duhu, kako bo čeden in priden in kak korenjak bo, ko kedaj dorase. A oglasijo se skrbi: — Ko bo že dorasel! — Žalostno je mislila na čas, ko bo hodil s sekiro na rami v gozd in bo nosil težke tovore drv. In potem na »nabor« in če ga vzamejo k vojakom! In nekega dne se mogoče oženi! Glasno se zasmeje, ko jI pride na misel, da se bo ta črviček morda kedaj oženil, pokrije ga s poljubi in ga stisne k sebi, kot bi se bala, da ji ga vzamejo: — Moj sinček oženjen? Ne! Nobena mi ga ne sme vzeti! y«>mttiim. »MAMA, PRVE CVETLICE — SAMO ZA ЗЕШИЈ In jame ga izpraševati: — Moj sinček ne bo zapustil svoje mamice, kaj ne? Nikdar je ne zapusti? Tn razkrije mu svojo nepokojnost: — Tvoja mamica nima nikogar drugega! Samo tebe ima! Ni poznala ne očeta, ne mame! Edino le tebe ima! In ti nimaš drugega kot svojo mamico! Ali ni tako ? In sama je odgovorila zanj, medtem ko ga je poljubljala: — Da! Da! A spet se spomni sedanjosti in vzdih-ne: — Sanje! Sanje! In ko se zgrudi ves grad njenih sanj, se tolaži z besedami: — Kdo ve, ali bi bilo to nama v blagor? — Moj sinček umrje? Potem umrjem tudi jaz in greva skupaj v nebesa. Pomiri se malo in pristavi: — Za vekomaj. A oglasi se spet narava: — Ne! Ne! Moj sinček bo okreval! Ko tako sama s seboj govori, pride neka sosedinja mimo in jo vpraša: — No, Lujiza, kako je? — Ne vem prav — kakor Bog hoče. — Bog vse prav naredi. Življenje pa je tako in tako le trpljenje. Ta žena je nekdaj tudi imela sinove, ki so ji umrli. Tedaj je vendar mogoče, da se tudi mati vda v svojo usodo. Lujiza se je spomnila, da je tudi ona sama, ko je umrla hči njene prijateljice, le-tej čestitala k angelčku. Sožalje k sinčku, čestitke k angelčku — tako se je BEKE EV PRITOKI V LABORATORIJU Ako stopimo v veliko dvorano pruskega preizkuševalnega zavoda, tèdaj se nam zdi, da smo zašli v tajinstveno deželo Lilipu-tancev, kjer žubore majhne .reke, ki jih lahko preskočimo kar tako v zabavo. Laboratorijski prostori so prava živa narava s šumečimi vodami, s strujami, jezovi, moPiovi in zatvornicami. Tu nahajamo vodne 'izlive, kanalizacijske naprave v »mali izdaji« in vodne pregrade v miniaturi, ki odgovarjajo s svojo preciznostjo popolnoma 6-5 krat vsčji naravi. Regulacija rek in gradnja dobrih vodnih potôv sta velike važnosti za industrijo in trgovino. Samo s teoretičnimi računi bi ne prišli d-aleč, kajti čoprav so kon-etrukterju «oznani vsi teoretski in praktični princivi vodnega elementa, so vendar že pred sto in več leti poizkušali na umetnih modelih, ki so popolnoma slični pravi reki; posluževali so se torej tudi empiričnega načina. S pomočjo natančno po naravi izdelanih modelov ee lahko ugotovi, ko teče voda po miniaturni strugi, s običajno reklo. Tudi Lujiza je tako rekla. A takrat še ni bila mati, nevede je bila brezsrčna. Zdaj, ko bi se ji utegnilo zgoditi, da tudi njej tako rečejo, se je zavedala, da je brezsrčno govorila, ko je rekla: — Bog je zahteval življenje, ki je bilo njegov dar. In začela je spet moliti in prositi in delati obljube za življenje svojega sinčka: — Oče naš, ki si v nebesih.., IV. « Postajalo je pozno. Prijeten hlad je dajal bledemu licu Lujizinega sinčka nežno svežost. Zdelo se je, da mu je bolje, a višnjeve ustnice so ostajale odprte in tudi nohti so bili že višnjevi. Tedaj pa tedaj je dete odprlo oči, a Lujiza se je bala teh oči svojega sinčka, ker so imele izraz, kot da se od nje poslavlja. — Sinček mi umira, moj sinček! Brez njega naj ostanem! Hipoma jo zgrabi strah pred onim obupnim krikom, ki ga zaženo matere, kadar jim umira otrok v naročju. Videla je v duhu, kako ji sinček umira, videla ga je mrzlega in nepremičnega, videla je, kako ga neso v odprti grob. — O Bog! je vzkliknila in se onesvestila. ■ Ko se je osvestila in se tresla o.d nočnega hladu, ji je sinček ležal mrtev v naročju. pomočjo žaganja aH narezljanih papirčkov, vodno strujo reke v gotovih predelih, ki so večje ekonomske važnosti. Eksperimentalno se da ugotoviti, kje je struja najmočnejša ter kje in kako bi bilo treba izvršiti vodne naprave. Tudi se dožene kje n. pr. odlaga voda pesek, ali bi bila pregrada prosta peska ali ne, vse te okoliščine bi utegnile v večji naravi povzročiti stroške. Inženjer preizkuševalnega zavoda mora tudi izvršiti vsa potrebna merjenja struje, ki je pri reki odvisna popolnoma od krajevnih razmer, pred vsem pa od profila reke in njegove različnosti. Merjenja so povsem relativna ip jih je treba šele preračunati v naravne številke, upoštevajoč več koeficientov Praktične preizkušnje so posebno pri velikih plovnih rekah važne, kajti nikoli se ne sme dogoditi, da bi n. pr. pognala struja ladjo zarad". neupoštevanja narave in slabih kalkulacij ob obrežje. Z. š. as H SKOZI MAROŠKO PUSTINJO NA VISOKI ATLAS DR. OSKAR REJA NADALJEVANJE ađnja gorska vasica Arund leži v višini 2000 m na strmem pobočju divje ledniške morene. __Ker nismo hoteli živeti v neposredni bližini domačinov, smo si izbrali raven prostor pod senco košatih orehov blizu bistrega potoka, ki je nekako pol ure oddaljen od vasi. Na tem ugodnem prostoru smo postavili dva velika šotora. Pred šotori smo si postavili primitivno kuhinjo na dveh kamnih, kjer smo prirejali svoja skromna jedila. Uredili smo si vse zelo praktično, le glede drv smo bili v stiski. Prvotno smo mislili vzeti s seboj kot kurivo petrolej, toda v Mara-kešu so nam rekli, da dobimo drva pri domačinih. Res smo jih dobili, toda morali smo zelo štediti z njimi in si kuhati samo najpotrebnejše stvari. Gozda ni nobenega. Le tu pa tam raste poleg oreha še kaka grčava cipresa. Takoj po našem prihodu v Arund so prihrumeli berberski paglavčki iz vasi in strme opazovali vsako naše početje. Sporazumeti se z njimi je bilo seveda nemogoče. Le s kretnjami in s prispodobami smo si kaj dopovedali. Ves dan so posedali krog naših šotorov in kasneje so pričeli z nami tudi trgovati. Prodajali so nam jajca in kruh, pri čemer so se izkazali kot zelo dobri trgovci. Naš stalni gost je bil starešina do-tične vasice, nekak župan. Imenujejo ga »šejk«. Stalno je čepel pri našem ognjišču in z veliko radovednostjo opazoval našo kuho. Tudi smo ga k svoji skledi večkrat povabili. V znak zahvale je tudi on nas povabil v svoj dom in nas pogostil s čajem ter z neko drugo jedjo, ki je bila podobna naši kaši. Sedeli smo v krogu na tleh in z golo roko zajemali iz sklede. Iz kaše smo v pesti najprej naredili kepico in jo potem vrgli v usta. Ker smo bili spočetka zelo nerodni, se nam je vsa domača okolica od srca smejala in mi sami med seboj seveda tudi. Izmed vseh domačinov sem najbolj vzljubil mladeniča »Hasana«. Bil je moj spremljevalec na obeh glavnih turah, ki sem jih izvršil v teku našega desetdnevnega bivanja v Arundu, namreč na najvišji vrh Tubkal in na drugi najvišji vrh Likumt. Atlas se v turističnem pogledu razlikuje od naših planin toliko, da m tam nikakih potov, odnosno markacij. Zato je najbolj priporočljivo, da si turist vzame kakega domačina. Sicer bi lahko HA SAN potovali s pomočjo karte, toda te niso še prav točne in iskanje poti po karti vzame mnogo časa. Poleg tega pa domačin pomaga tudi nesti in so zaenkrat še zelo poceni. Za 15 frankov (40 Din) vas spremlja po ves dan in vam je zares dober prijatelj. Tudi vedo, kje višje izvirajo studenci in poznajo pripravne prostore za bivakiranje. Edina težava je, da se ni mogoče z njimi sporazumeti. Ko sva se z nekim profesorjem iz Mann-heima odpravila na vrh Likumta, nam je Hasan med potjo zatrjeval, da izvira ne daleč od vrha studenec, kjer naj bi tudi bivakirali. Ko smo pa dosegli dotično mesto, je studenec zaradi velike suše že presahnil. Ne da se dopovedati, kako je bil Hasan razočaran in žalosten, ker nam ni mogel kar najudobneje postreči. Nad vse važna osebnost naše ekskurzije je bil naš zdravnik, dr. Werner. Imel je lasten šotor, kjer je bila shra-njega tudi lekarna. Ob tej priliki naj izpregçvorim par besed tudi o zdravju v naši ekskurziji. Še preden smo odpotovali iz Evrope, smo se morali dati cepiti proti tifusu. Jaz sem se pustil cepiti ▼ ljubljanskem higienskem zavodu in sem Ljubljano zapustil v tistem mrzličnem stanju, ki se poloti človeka takoj po cepljenju. Nadalje smo stalno vsak dan uživali po eno ali dve tableti kinina proti malariji. Visoko v planinah seveda tega nismo jemali, ker v teh višinah ano-pheles ne živi več. Pač pa je večino izmed nas napadla neka druga bolezen, na katero smo bili najmanj pripravljeni, namreč krvavenje iz nosa. Ni ta bolezen toliko nevarna kolikor neprijetna. Krvaveli smo skoraj vsi, nekateri bolj, drugi manj. Že prej sem omenil, da je zaradi pomanjkanja deževja v teh krajih zrak zelo suh. Poleg tega pa se je temu pridružila še visoka absolutna nadmorska višina, kjer je zrak že itak sam po sebi izredno suh. Pri vdihavanju takega zraka nas je zelo peklo v nos, in so se nosnice zelo posušile. Pri tem so najbrže popokale žilice, kar je imelo za posledico krvavenje. Drugih bolezni nismo doživeli razen par disenterij in glavobolov. Pač pa smo se morali čuvati škorpijonov, ki žive v precejšnjih množicah med kamenjem. Njihovi piki niso sicer smrtno-nevarni, vendar pa povzročajo žgočo bolečino in močno oteklino. Ko se vzpenjaš na vrhove, se ti nudijo tudi tukaj kakor povsod v hribih »ŠEJK« MOHAMED prekrasni pogledi na okolne grebene. Smrtna tišina vlada nad njimi. Danes je Atlas Še tisto deviško gorovje, ki še ni oskrunjeno po sijajno oskrbovanih kočah in hotelih. Sicer ga predvsem Francozi v zadnjem času vedno bolj posečajo in zgradili so si tudi že nekaj koč, ki pa so neoskrbovane. Mislim pa, da se turi-stika v teh krajih ne bo nikdar tako razvila kakor v Alpah. Danes je Atlas dostopen le skromnim turistom, ki iščejo le prirodnih krasot in ki ne streme za različnim hotelskim komfortom in senzacijami. Geološka podlaga Visokega Atlasa se dokaj razlikuje od naših planin. Medtem ko prevladuje v Julijskih in Kamniških Alpah apnenec, je Atlas sestavljen iz starega kamenja, iz gnajsa in granita. Našel pa sem tudi mnogo eruptivnega kamenja ugaslih vulkanov. Usedlirakega kamenja, kakor sta apnenec ali peščenjak, pa v Visokem Atlasu ne najdete. NAŠ TABOR Temu primerno tudi odgovarjajo barve atlaških vrhov in grebenov. Med tem ko izgledajo naše planine sive, je Atlas rdeč, recimo nekako tako, kakor naši vrhovi v jutranji ali večerni zarji. Seveda pride ob takih prilikah rdeča barva še bolj do veljave. Atlas doseže v svojem najvišjem vrhu Tubkalu 4165 m. Zato sem mislil, da bom našel visoke doline in vrhove zasnežene in zaledenele. Temu primerno sem se tudi napravil z derezami in cepinom. Toda našel sem Atlas popolnoma brez snega. Le tu pa tam se je iz kakega zasenčenega žleba na severnih pobočjih belila majhna snežena lisa. Zaradi prevelike vročine se ves sneg, ki pade čez zimo, poleti raztopi. Pač pa je Atlas pozimi zasnežen in v zadnjem času se razvija .celo smučarstvo, ki ga goje francoski kolonisti iz Marakeša, Tudi so si ustanovili svoj klub, ki je že postavil nekaj neoskrbovanih koč. Po žlebovih in dolinicah Atlasa teko majhni potoki, vendar pa ko dosežejo maroško ravnino, se voda v kameniti pustinji ob vznožju Atlasa porazgubi, deloma tudi izhlapi. V Marakešu smo izmerili 45 stopinj zračne temperature in 50 stopinj ni tu nikak redek pojav. Ker je deževja zelo malo — okrog 300 mm na leto, Ljubljana ima 1600 mm — je tudi zrak zelo suh, kar smo pri vdihavanju zelo neprijetno občutili. Atlas je bil pred desetletji za turiste še nedostopen. Po njegovih dolinah in pobočjih ao prebivala domača berberska plemena, ki so se do poslednjega borile proti francoski okupaciji in za svojo svobodo. Vendar pa so Francozi s svojimi tujskimi legijami do danes vsa ta plemena podjarmili, vsaj vse severno pobočje Atlasa. Edino na južni strani v tako zvanem Anti Atlasu, se domača plemena še vedno bore in so vsakemu tujcu zelo nevarna, kajti v vsakem belem človeku vidijo sovražnika, ki jih hoče podjarmiti in jim vzeti svobodo. Tu pa tam se zgode tudi na severni strani še kakšni napadi, ki pa niso v nikaki zvezi s prejšnjimi borbami za svobodo, temveč so le navadni roparski napadi neciviliziranih in nekulturnih domačinov. Zato potujejo miroljubni domačini oboroženi po možnosti s puško ali pa vsaj z ostrim bodalom, M jim visi ob boku. Zaradi tega si mora tudi vsak turist izposlovati v Marakešu od oblasti specielno dovoljenje, odnosno se mora javiti, da bi ga šli iskat, če bi se pravočasno ne vrnil. Na sedlih srečate pogostokrat domačine, ki potujejo iz kraja v kraj. Vsak pozdravi z besedo »labas« in moški prosijo takoj za cigarete. Včasi pa le kateri iz-pregovori v slabi francoščini, ki se je je naučil, ko je služil v tujski legiji. Spočetka se jih človek ustraši, ker imajo zelo divje obraze. Ko se pa prijetno nasmejejo in pokažejo svoje bele zobe, se človek takoj potolaži in skuša kaj s-kretnjami dopovedati. Ko smo jim dopove-dali, da nismo Francozi, smo opazili, da so bili z nami še bolj prijazni. Kljub navideznemu miru tli v njih še zmerom srd in želja po maščevanju nad Francozi. (DALJE) MLADA LETALSKA PIONHUA V LETALU NAD EVERESTOM a letos so pripravili Angleži kar dve ekspediciji na Mont Everest. Zračna odprava naj bi po-. letela nad vršac in nkpravila kar največ koristnih fotografij, ostalo, kar zanima znanost, naj bi pa opravila ekspedicija hribolazcev pod vodstvom raziskovalca Rutledgea, ki bo skušala doseči vrh preko nevarnih lednikov, ki so doslej še vsem naskakovalcem zastavili pot. Kakor je bilo pričakovati,. je prva dosegla cilj letalska odprava in sicer dosti poprej, preden je »kopninska« odprava dosegla mejne višine. Po zraku so letalci zavojevali Everest točno v treh urah. Pet minut pred pol deveto sta se dvignili obe letali z letališča Lalbalu, skoraj ob znožju predgorja Mont Everesta in pet minut pred pol enajsto sta že spet pristali. Tehnično se mora smatrati ta podvig za nov sijajen uspeh angleškega letalstva, ki je zadnja leta vobče zelo aktivno in mu padajo cele hekatombe novih svetovnih rekordov. Za uspeh zračne odprave se morajo Angleži v prvi vrsti zahvaliti svoji temeljitosti in točnosti. Odprava je bila do najmanjših podrobnosti skrbno zamišljena in pripravljena. Nobene najdrobnejše morebitnosti niso organizatorji puščali v nemar. Preden omenimo nekatere podrobnosti o samem poletu obeh pilotov Clydesda-lea in Mac Intyrea, moramo spoznati še letala, ki sta jih povedla nad Everest. Aparata sta bila firme Westland in eden je bil krščen celo na ime » Houston« na čast darežljivi angleški športnici in bo-gatašinji, ki je finančno krepko podprla celo podjetje. Houstonova uživa • v angleškem letalstvu dober sloves, saj je pred nekaj leti prav ona z denarno podporo omogočila Angležem udeležbo pri tekmi za Schneiderjev pokal, ki je nekakšno merilo, katera država največ zmore v letalstvu. Vsako letalo je bilo opremljeno z motorjem znamke »Bristol Pegasus« z motorji v obliki zvezde na zračno hlajenje in z učinkom 550 do 650 konjskih sil. Večji učinek so imeli motorji, če je bil vklopljen zračni turbokompresor, ki je potreben zlasti v velikih višinah zaradi redkejšega zraka. Ker sta letali vojaškega tipa, so odstranili z njih vso za civilne potrebe nepotrebno opremo, mesto te pa so instalirali električne grelce, kisikove aparate, znanstvene merilne in- strumente in v vsakem aparatu po eno filmsko kamero. Pilota in opazovalca sta bila zavarovana pred nadležnim mrzlim vetrom pod kupolo iz sljude, ki se popolnoma tesno prilega vrhnima odprtinama na trupu, tako da je v letalu lepo toplo. Letali sta dvokrilnika z raz-petino 14 m pri dolžini 10.50 m. Z zalogo goriva in olja ter z dodatnim tovorom, ki odpade na pilota in opazovalca ter na instrumente se lahko dvigneta 10.500 m visoko. Pilota sta torej jako visoko merila, saj se dviga vrh Everesta »samo« 8441 m nad morsko gladino. Vsekako pa je bilo treba s tako višino računati zaradi megle, zlasti pa zaradi nevarnih navpičnih zračnih tokov, ki so v visokem gorovju izredno močni in utegnejo postati letalom usodni, če ne lete dovolj visoko nad terenom. Vzlic temu, da sta se letali lahko vzpeli skoraj 11.000 m visoko pa letalca na vsej progi nista prekoračila višine 9300 m kakor se je ugotovilo iz beležk barografov. To višino sta obe letali dosegli v pol ure, kar je spet nekaj rekordnega zlasti še, ker sta prišli ob Lo Tse nad severno ležečim predgorjem Everesta v območje zelo močnih padajočih zračnih struj, ki so vrgle včasi aparata v trenutku za sto ali celo dve sto metrov navzdol. Vršac Everesta sta zagledala opazovalca v višini ca. 5000 m ko sta se letali izmotali iz debele plasti megle v nižjih legah. Ena glavnih nalog zračne odprave je bila, napraviti dokumentaričen film Everesta in okoliškega gorovja in vobče kar le mogoče mnogo fotografičnih posnetkov ne samo tega in sosednjih vršacev, marveč celega Everestovega masiva. Na podlagi teh fotografij bi se izvršil po fo-togrametričnih metodah s pomočjo posebej v ta namen konstruiranimi instrumenti relief gorovja. Prav zaradi tega sta se morali letali na povratku držati druge, nekoliko bolj vzhodne smeri, da bi zajeli na fotografijah kar najširši teren. Koliko se je fotografiranje, ki bi bilo za znanost neprecenljivega pomena posrečilo, zdaj še ni znano. Sodeč po izjavah pilotov, da je ležala tisti dan v gorovju zelo gosta megla, ki je segala ponekod skoraj 6000 m visoko, pa lahko sklepamo, da opazovalca svoje naloge nista mogla izvršiti tako popolno, kakor bi bilo želeti, šele v višini nad 6500 m јз bil zrak docela čist in je sijalo nebo v nepopisno lepi, globoki modrini — pravijo poročila — tako da so se lahko fotografirali posamezni vršaci na prav kratko razdaljo. Nad nekaterimi grebeni sta letela avijona baje samo v višini dobrih 30 m. Dasi je pihal zelo močan veter z brzino ca. 45 m na sekundo, pa tako nizko letenje ni bilo nevarno, ker je bil veter zelo enakomeren in je držal ves čas isto smer. Letali sta po programu krožili nad Everestovim vršacem četrt ,ure, ves čas točno sledeč skrajnemu se zbrali na ta način, ne morejo biti posebno zanesljivi. Fotografije, snete na tako kratko razdaljo iz zraka, pa ne morejo varati. Zaradi tega so jih nemudoma odposlaU v Darjeeling, odkoder so jih brzi sli takoj odnesli za Rutledgeovo odpravo. Svet zdaj nestrpno pričakuje opisa poleta nad Everest iz ust letalcev samih. Zanimivo bo izvedeti, kako so se obnesli novi kisikovi aparati in obleka z električnim ogrevanjem v ledenem zračnem MASTV EVERESTA profilu gore, o katerem sta opazovalca naredila večje število fotografij. Nadejajo se, da bodo baš ti snetki velika opora Rutledgeovi odpravi in vsem kasnejšim ekspedicijam, ki se bodo skušale peš povzpeti na vrh. Ravno skrajni del vršaca, med višinama 8400 in 8841 m je še popolnoma neznan svet, kamor še ni stopila človeška noga in baš ta del bo najtežje premagati, dokler ne bodo znane najpripravnejše smeri za naskok. Fo-tografični dokumenti, ki so jih prinesli z višine angleški letalci, pomenijo za vse poznejše vzpone na Everest veliko olajšanje. Poslednji pas pod vrhom sta, kolikor se je dalo natančno študirali že zadnji odpravi 1922 in 1924 z daljnogledi. Toda jasno je, da topografični podatki, ki ao morju nad Everestovim masivom. Zanimivo bo slišati o vtiskih, ki jih je naredil na letalce neizmerni kaos ledu in skalovja, ki tvori največjo vzboklino zemeljske skorje, veličastno v svoji vekovni osamelosti, ki jo čuvajo nepristopni prepadi in strme stene, ki ponekod skoraj navpično padajo do 2000 m globoko. Srečni, trikrat srečni smrtniki, ki so lahko gledali ta edinstveni prizor. OŽIVLJAJ IV DŽUNGLI FRAN K &UCK 19. POGLAVJE LOV NA KOBRO okaizail sem na AJiy'a, ki se je sklanjal nad trpečim Bmnki-jem, je pa pri tem močno pa-_ zdi, da oe bi prišel v dotik s strupom pomaizanim licem psa al>i njegovimi nogami. Tudi Joe je stopil k nesrečnemu psu in pokleknil poleg njega. Vrgel sem mu svoje rokavice, ki sem jih imeil zatakmjene za pasom. »Oblecirte si rokavice, Joe,« sem ga opozoril. »Nato ga šele lahko prime te za noge, diržiite mu jih pa proč od gobca. Ce se opraska, potem je po njem, kot veste.« Joe je hitro nataknili rokavice, nato je z eno roko prijel psa za prednje noge, z drugo pa je skušal obrisati mu z robcem strupeno tekočino. Ali se je vrnil k meni in čakal navodila. Ukazal sem mu, naj reče enemu kuilitju, da prinese mrežnato vrečo, s katero se tod love metulji in kače. Sklenil sem, da ujamem kačo živo. Bila je najlepša pljuvajoča kobra, kar sem jih do tedaj videl Zapovedal sem hlapcem, maj odvale hlod, toda nihče se ni upal stopiti v bližino kačjega btiloga. Zato sem se sam oborožil z dolgo palico in nato sam odrinili z nogo hlod za dva ali tri prste. Valeče se deblo je vznemirilo kačo in hip nato sem ugledal njeno zvijajoče se telo. Udaril sem s palico proti nijej in v kratkem času sem uspel, da je prišla z glavo v mrežo. Dregnil sem še enkrat in kobra je zlezla cela v past. Cim je enkrat kača v te vrste mreži jn je odprtina mreže zadrgnjena, je kača brez moči. Nosil sem jih na ta način že milje skozi džunglo im jim pri tem nisem posvečal nobene večje pozornosti, kot bi nosil toliko metrov vrvi s sabo. Izročil sem vrečo s plenom Aliiju in mu naročil, naj odnese črnega jeitnika v kočo, kjer sem zbiral plazilce, ter na*i ga tam spusti v leseno škaitllo s pokrovom iz debele medene žice. Ko smo dospeli domov, je Joe s solzami y očeh gledad kako sem pri- pravljal iz neke jedke tekočine, tople kižmiice in vrelega olivnatega olja neke vrste izmivalno sredstvo. Držaji je sam drago mu žival, med tem ko sem ji jaz skrbno izmival oči s kosi mehkega in tekočino vsricavajočega bombaža. Videti je bilo, da ubogi Bunkie zelo trpi in moje izpiranje mu je bolečine očividmo samo še povečalo. Trudili smo se z našimi reševalnimd poskusi sikoraj celo uro. Otožno cvilemje psa je sicer polagoma pojemalo, toda iz njegovih tresočih udov smo še vedno sklepali, da ima hude bolečine. Slednjič so po preteku ene ure pričele njegove mišice hipoma trpneti. Spoznal sem znake smrti. Strup je bil prišel v njegovo tek) in vedel sem, da ga ne more nič več rešiti. Poginil je preden sem to lahko še izrekel. Joe se je dvignil, in ка^ videti je bilo kako mu je hudo. Potegnil sem mu rokavice z rok in jih vrgel skupaj s svojimi in malimi volnenimi zvitki, ki sem jih rabil pri izpiranju oči na majhen kup ter zasbičal slugi, naj vse skupaj zažge. Z Joejem sva stopila v hišo. Reke! ш niti besede, temveč je samo stopil k omari in pogoltnil polovico steklenice močnega konjaka. Jaz sem ga posnemal. Nato se je Joe oprostil in odšej Y svojo sobo. kjer je ostal ves dan. Zadržal sem se še en teden na Joe-jevem domu in dobil sem vtisk, da se je že malo vdal v izgubo Buinlkija. Obljubil sem mu, da mu bom s svojega prihodnjega potovanja v Ameriko prinesel najlepšega airdal&kega psa. Ali in ostala dva lovca so imeli prav ugodno žetev v džungli. Do konca našega bivanja na Joejevem posestvu so ujeli sedem mladičev medarja, tri bi-turinge, dvajset rafijev, tri ježevce, enega štiri metre dolgega udava m tri mamjše, tri beloroke opice vrste gibon, ш celo vrsto rdeče grebenastih zelenih gozdnih jerebic. Odpeljal s ran vso zbirko na dveh velikih Joejevii tovornih avtih x svoje staje v Katomg. Novi plen in stara zaloga sta skupaj predstavljala že cel zve-rinjak, zato sem se namenili, da zbirko čimprej odpeljem v Ameriko. Joe je odšel z menoj v Singapore in se ustavil v hotelu Raffles, kjer sem mu obljubil, da ga obiščem pri večerji. Proti večeru so bili že vsi novodošleci nastanjeni, kamor so spadali in podal sem se na svoj prvi nadzorni obhod, preden odidem na večerjo. Začeil sem pri glavnem hlevu. Moral sem pogledati celô delo tako zanesljivega delavca, bi mogla narediti najmanj škode in kjer bi jo tudi najlažje nadzirala v zaboju, ki je bil pomaknjen globoko v poiioo nedaleč od velike kletke orangutana. Se bolj bi bilo varno, če bi pritrdili na-d zaboj deščico z opozorilom, kako' nevarna žival je v njem. S tem bi pa zastrli dohod svetlobi in kača ne bi uspevala. Problem bi bi pa takoj rešen, čim bi Hin Mong, moj dobri, toda prilične počasni mizar v Singaiporu napravil poseben zabotj s steklenim pokrovom, ki sem ga pri njem naročil. kakor ie bil Ali, ker tudi najboljšega domačina je treba nadzirati pri tej obrti. Najprej sem se podal k skupini kletk, v katerih je bilo kakih sto kakadujev s polotoka Malaike. Pregledal sem, če imajo dovolj zrnja, sadja in vode. Bilo je vse v redu, zato sem odšel h kletkam, kjer sem imel mlade medarje. Ko sem videl, da so tudi ti mali junaki dobro založeni s hrano, zmešano iz riža in mleka, sem se podal k muhastemu orangutanu V sosedni kletki. Moja glavna skrb je bila, če ima možak dovolj čiste in sveže slame za svoje ležišče in svojo odejo. Sam je vedel najboljše, kako si je treba pravilno razgrniti slamo po tleh in v hladnih nočeh se je zavil v svojo odejo kot vsak. ki ljubi udobnost. Ogledoval sem si ga iz varne razdalje, ker je hudomušna opica prav rada iztezala svoje dolge roke izza mreže in si nisem prav nič želel njenega objema. Tudi tukaj je Ali dobro opravil svoj posel, zato sem nadaljeval svojo pot do nadaljnjih kletk. V prvi je bila pljuvajoča kobra, ki je zakrivila tako žalost na Joejevem posestvu. Izbrali smo za njo mesto, kjer Seveda sem postopal skrajno previdno pri ogledovanju tega zahrbtnega plazilca. Tukaj sem bil prvič malo.nezadovoljen, ker sem opazil, ko sem izvlekel škatlo na svetlo in vrgel v njo nagel pogled, da je pozabil Ali postaviti vanjo posodico z vodo. V to svrho se običajno uporablja prazna škatla sardin. V zaboj se spusti na ta način, da se na vrhu odpre konec mrežnate stene in se škatlica spusti v notranjost s pomočjo kovinske šibice. V Johoru smo napajali golazen enostavno na ta način, da smo zlili v zaboj vedro vode. Tako se običajno postopa z vsemi plazilci na prevozu. S tem se kače napajajo in kopajo obenem. Cisto drugačna pravila pa veljajo v mojih stajah. Pri meni je vsaka kača morala imeti svojo škatlo za vodo. ki smo jo napolnili, kadar je bila prazna s pomočjo škropilnice z dolgim vratom, tako da smo vtaknili vrat skozi mrežo na vrhu zaboja ali pa skozi mala vratca ob strani, če je zaboj imel steklen pokiov. DALJE (COPYRIGHT BY E.ING FEArUEES SYNDICATS) ÎENIKA IN SVET ŽENA WALTERJA SOOTTA Mož, ki mu je bilo postati pozneje slavni romanopisec Walter Scott, je bil 1.1797. samo mlad odvetnik, ki je v svojem 26. letu sanjal o sijajni literarni karieri. Med počitnicami je obiskoval peš in na konju svoje drage škotske hribe iin nabiral med prebivalci legende ter balade. Med nekim. izletom v grofija Curnbe rianclskl je srečal go. Charpeatierovo in njeno hčer Marjetico, ki sta bili prAbežali v času velike revolucije iiz Lyona. Pričel se je lep roman. Walter Scott je preizrl predsodke svojih ljudi zoper francosko snaho. Prosil je za mladenkino roko in jo je dobil. Poroka Walterja Scotta in Marguerite Ohanpentie. Tove se je slavita. 24. dec. 1797, na božični večer. Marguerite Charpentier se je rodiila v Lyonu. Lockhart, Scottov zet, piâe o njej: »Bila je hči Jeana Charpentiera iz Lyona, ki je hil zvest rojaliist in je imel visoke funkcije v vladni službi. Njo in njenega starejšega brata so vagojiE v protestantski veri njiju matere. Ko je oče ob izbruhu revolucije umrl, je ga. Chaipentierova pobegnila s svojima otrokoma v Pariz, nato v London, kjer so našla zvestega prija. telja v osebi markija Devonshireškega.« Stvar je bila po vsej priliki nekoliko drugačna. Zdi se, da sta se Charpemtie- rova že v Lyonu seznanila z nekim Angležem, lordom Fairfordom, ki je postal 1793. marki Devonahireeika. Vsi trije so ostavili Lyon med 17S0. in 1783. Jean François Charpentier, Margueritin oče, je ostal sam v Parizu, med tem ko je njegova žena odšla z lepim Angležem čez Rokavski preliv. Ni znano, da-li je nesrečni mož umrl v Parizu ali v svojem rojstnem mestu. Njegova žena je umrla po vsej priliki na An. gleàkem, neznano kdaj. življenje Walterja Scotta in Marguerite Charpemtierove je bilo vzor medsebojne Ijubeizhi in zaupljivosti, tako v dobrih kakor v slabih dneh. 1817. je slavni škotski slikar David -Wilkie v Abbotsfordu slikal Scoittovo družino v skupini. Za vso skupino, na levi strani slike, se smehlja v fcme-tiški noši, s košaro v naročju Marguerite Charpentier, mati diružrine. »Bližala se je že štiridesetemu letu,« je dejal Wilkie. »ko sem jo slikal. Ni imela več vilinskega stasa, o katerem je govoril nje mož, ko je pripovedoval o njiju prvem srečanju na jezdnem Metu ob vodovju Gilkanda, a ohranila si je svojo svetlorja-vo, blestečo polt, očd z južmjaškim žarom in sila prekrasnih črnih las.« Človek in dom SKLOPKO POHIŠTVO Današnje stanovanjske razmere, ki so prisilile človeka, da ee je n tesnil т svojem domu, bo prinesle marsikateri predmet hišne opreme, da se ga lahko po uporabi sklopi in atiPne v kraj, kjer ni na poti, da pa je spet za primer potrebe hitro pri roki. Tako je nastalo iz te nujnosti tako zvano sklopno pohištvo. Sklopne mize, stole in postelje poznamo že dolgo. Toda sklopne mize in stole so imeli v rabi le gostilničarji in kavarnarji za gostilniške in kavarniške prostore. Postelje iz železa so navadno rabili т gospodinjstyih za služkinje ali otroke. Te postelje niso bile v splošnem priljubljene, kajti sklopljene so zavzemale še zmerom dovolj prostoTa in niso tudi postlane bile posebno lične. Sčasoma so jih izdelovali ii finejšega materiala in jim dali tudi lepo vnanjo obliko, vendar »o te postelje samo la nočni počitek,- če« dan jih je bilo treba sklopiti in spraviti v kraj. Dandanes pa imamo poleg teh treh gori imenovanih oprem nih predmetov ée mnogo različnih drugih, ki so v vsakem gospodinjstvu potrebni in za пмјћпд stanovanja naravnost idealni. Težnja po udobnem in lepo opremljenem stanovanju je prinesla, da so ti predmeti prav lični in služijo mnogokrat dvema namenoma Tako na primer današnji spalni divan, ki je čez dan dekorativen, a obenem udoben del modernega pohištva, čez noč pa spremenjen v toplo, mehko, široko posteljo. Naša slika nam kaže nekako odprto knjižno polico, ki se jo po individualnih potrebah lastnika dvigne za več polic y njenem vznožju je skrita sklop na postelja. Čez dan je ta postelja lahko zsu-krita z ličnim prosojnim zastorčkom, ki propušča zrak, da se vzmetna žiainica Govolj prezrači, če je pa notranja stena te police iz boljšega, lepo izdelanega lesa in žimniea pokrita s primernim blagom ali pregrnjena s preprogo, nam služi postelja preko dneva lahko za udoben divan. V tem primeru ga obložimo še z dekorativnimi blazinami in blazinicami. Sklopna kopalna banja za dojenčka je pač zelo praktična novost, ki bo marsikateri materi ugajala zaradi svoje praktičnosti. Po uporabi se, kakor razvidno na sliki, stisne skupaj in shrani v kraj, kjer zavzame prav malo prostora in je zmerom pri roki. Banja je iz lesa in gumijevega kavčuka, ki vzdrži več let. Velika je že tudi izbira sklopnih stolov, ki jih rabimo za vrtove in verande tudi v privatnih gospodinjstvih. Praktične so servirne mizice, ki nam služiio za servirno ploščo, z odklopljenimi nogami pa za mizico, ki jo lahko poštar vimo kamorkoli. Vsi sklopni predmeti imajo v prvi vrsti namen, da zavzemajo v stanovanju čiim manj prostora, kajti sodobni človek nima rad natrpanega stanovanja, ampak hoče, da se v njem lahko svobodno giblje, da mu ni treba paziti, da bi se z vsakim korakam zaletel ali dregnil v kak predmet, obenem pa noče pogreša/ti ničesar izmed opreme, ki jo potrebuje. ZNAMKE PRIP0VEDUPE7O FRANCOSKA ZNAMKA ČASTI VELIKEGA ZNANSTVENIKA Louis Pasteur je v domači hiši tako hrepenel po strojarskem vonju, da je zapustil šolo v Parizu in se podal v Arbois. Čez nekaj tednov se je spet vrnil v šolo. Bil je dober učenec, čeprav je njegovo spričevalo vsebovalo po prvem izpitu opazko, da ni posebno vnet za kemijo. Njegovi tedanji učitelji so danes seveda že davno pozabljeni. Pasteur je odkril skrivnost vrenja. Odkril je, da je kakovost vina in piva odvisna od načina uporabljene snovi pri vrenju. Te L.»жш.М ш * — ~ «^ЖЈ odkritje mu je prineslo ime važnega kemika. čez nekaj let je bila industrija svile na južnem Francoskem v veliki nevarnosti, ker je neka bolezen napadla sviloprejke. Pasteur je dobil nalog, naj preišče to vprašanje. Odkril je povzročitelja te bolezni ter metodo za njegovo zatiranje. Njegovo največje odkritje pa je nedvomno zdravljenje stekline. Njegova metoda je znižala število teh nesrečnežev na. 1%. Vse to je zasluga moža, ki so mu v šoli odrekali sposobnosti za kemijo. Pasteur ni bil kljub temu nikoli bogat. Pričujoča Pasteur je va slika je izšla na francoskih znamkah 1. 1923. и \ л и л PROBLEM 19 X. Hagiuud Drug» nagrada dređske šahovske aveee e f g f Crni: B—ow e7—e5 Sb8—сб a7—аб Sg8—f6 Sf6 :e4 b7—b5 d7—d5 Mat v diveh potezah. ŠPANSKA IGRA Igrana v Hollywoodu v slepi igri proti osmim nasprotnikom Beli: Aljehin 1. e2—e4 2. Sgl—f3 3. Lfl—b5 4. Lb5—a4 5. 0—0 6. d2—d4 7. La4—b3 8. Sf3 : еб --- Tako nadaljevanje s sledečo zgodnjo izmenjavo važnega kraljevega konja je odločno slabše kakor običajna d4 : еб. 8 .------Sc6 : e5 9. d4 : e5 Lc8 : e6 Teorija priporoča tu Lc8—b7, da se s sunkom f2—f4—f5 ne spravi tekača v nevarnost. Aljehin izrabi to slabost čisto drugače. • 10. a2—a4 Se4—c5 11. Sbl—d2 Lf8—e7 12. Ddl—e2 c7—c6 13. c2—c3 Sc5 : b3 14. Sd2 : b3 b5 : a4 Za to ni bilo nobenega povoda. Črni slabi svojo formacijo kmetov in spravi sam črnega stolpa v igro. 15. Sb3—d4 Le6—d7 16. e5—еб f7 : e6 17. Tal : a4 Dd8—c8 Po c6—c5 bi igral beli Sd4 : e6! 18. Tfl—el Ke8—f7 "Srni je imel tu te časa za rošado, Ako 19. S : e6, potem L : e6. D : e6+, Tf7. 19. Sd4—f5 Th8—e8 20. De2—h5+ Kf7—g8 21. Sf5:g7! --- Odločilno. Po K : g7 22. Lh6+ bi črni ne imel več nobene obrambe. 21 .------Te8—f8 22. Ta4—g4 Kg8—h8 23. Tel—e3 »6—e5 24. Sg7—e6! Crni kapitulira. Zelo spreten konec. Proti grozeči damski žrtvi na h7 ni mogoče ničesar iznajti. Rešitev problema 18 1. Le3!, D:f5 (a) 2. Lg5 mat 1. Sg5 (b); 2. Sd4 mat 3____Sf8 2. g7:f8S! mat. IA MISLECE GLAVE Obleka na drevesu (PONATIS iABRANJEÏO Mali Tonček se ie kopal. Pred kopanjem je obesil svojo obleko na vejo bližnjega drevesa. Toda kaj je videl, ko se je vrnil, da se obleče? Nekdo je bil med tem privezal k drevesu psa, ki je pozdravil Tončka s silnim laježem. Tonček na noben način ni mogel priti do svoje obleke. Začel je jokati in klicati na pomoč, toda zaman. Nikjer ni bilo človeka v bližini. Pes je lajal neprestano ter se zaganjal vanj. Slednjič se je Tončku vendarle posvetilo v glavi — in že čez nekaj trenutkov Je bil v posesti svoje obleke. Kako je Tonček »ukrotil« gea?