163 Glasnik SED 60|1 2020 V spomin Iztok Ilich* Izkaznica foto kluba Slovenskega poročevalca za leto 1952 (dokumentacija SEM). Boris Kuhar pred sušilnico sadja v Gradežu (foto: Iztok Ilich, 1 1. 1 1. 2013). * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. Osnovna značilnost sodelovanja Borisa Kuharja s Sloven- skim poročevalcem leta 1953 je veliko povečanje števila prispevkov v primerjavi z leti 1949–1952. 1 Kaže, da so postale njegove obveznosti do časnika bolj redne, pa tudi uredništvo mu je po štirih letih neformalnega »pripravni- škega« obdobja očitno bolj zaupalo. Ker je dokazal, da se zna približati sogovornikom in z njimi vzpostaviti pristen stik, je ostal poročevalec s terena, in to ne le v Sloveni- ji, temveč v celotni Jugoslaviji. Občasno so mu dodelili prostor tudi za objavo za Poročevalca dokaj nenavadnih raziskovalnih projektov, kot je bila Povest brez konca, ki si jih je najbrž izbral sam. * Med temami, ki jih je leta 1953 obravnaval Slovenski po- ročevalec, jih je nekaj (vsaj po naslovih sodeč, npr. Še je čas, da rešimo naše sadjarstvo ali V olk – težko vprašanje) zelo podobnih današnjim, pri čemer je bila kritična ost ta- krat uperjena drugam. Velik pretres in obenem medijsko »pokrit« dogodek je bila smrt Borisa Kidriča. Močno po- udarjena je bila kritika ravnanja italijanskih oblasti s Slo- venci v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja in še bolj v Benečiji, ki po podpisu mirovnega sporazuma z Italijo v Parizu (1947) za zmagovite zaveznike niti ni bila predmet razprav, komu naj pripade. O veliki zaskrbljenosti jugoslo- vanske strani pričajo članki Megle nad Beneško Slovenijo, 1 To obdobje je predstavljeno v GSED 59/2, 2019, 161–168. Čuden sklep Zavezniške vojaške uprave v Trstu – Globa petih lir za vsako izgovorjeno slovensko besedo, Bratov v Trstu nе bomo pustili prodati fašističnim zverinam ter na drugi strani Nihče ne bo strl naših živih mejnikov na Rabi itn. Med notranjepolitičnimi temami so bili pogosti slavospevi JLA in predsedniku Titu: Krepitev jugoslovan- ske ljudske armade je tudi krepitev vseh miroljubnih sil sveta, Vse naše ljudstvo pozdravlja izvolitev maršala Tita za predsednika republike ipd. Najodmevnejša dogodka sta bila Stalina zadela možganska kap in Stalin je umrl – ko- mentarji so sledili šele čez nekaj tednov, npr. Jugoslavija kot celota je doživela v svetu ogromno zmago nad Sovjet- sko zvezo – ter Boji v Koreji so ponehali, čeprav je bila pot do mirovnega sporazuma še dolga. Za vsaj nekaj protiuteži politiki so poskrbele lažje vsebine na novi sobotni strani Sodobna žena, kot so bile Počitni- ška garderoba, Beseda o pričeski, O umetnosti oblačenja, Negovane roke ... in zdrave noge kljub napornemu gospo- dinjskemu delu ipd. Junija je Slovenski poročevalec dobil še popoldansko izdajo, ki je poleg ponatisov pomembnej- ših jutranjih člankov prinašala dnevne novice. * S področja etnologije je bil pomemben prispevek, obja- vljen ob jubileju Borisa Orla (2. 3.), v katerem je Milko Matičetov med drugim zapisal: BORIS KUHAR, NOVINAR SLOVENSKEGA POROČEVALCA Leto 1953 Glasnik SED 60|1 2020 164 V spomin Iztok Ilich Ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani Boris Orel praznuje v ponedeljek svoj petdeseti rojstni dan. Kaj vse so mu 2. marca 1903 v Brnci na Koroškem »rojenice vmerile«, je seveda še prezgodaj govoriti. Jubilant je namreč poln lepih, drznih načrtov. Saj je pravzaprav šele po osvoboditvi, ko mu je bilo zaupa- no vodstvo Etnografskega muzeja, dobil priložnost, da uveljavi svoje bogato strokovno znanje in zlasti svoje organizatorične zmož nosti. Ko se je ves po- svetil etnografiji, je začel nekako »na robu sloven- ske legende« (1935) […] nato pa nam je pripravil doslej najboljši pregled slovenskih ljudskih običajev (v »Narodopisju Slovencev«). Po osvoboditvi je bila ena njegovih prvih skrbi obnovitev strokovnega gla- sila, ki naj bi nadaljevalo tam, kjer je nehal nekdanji »Etnolog«. Prvi letnik časopisa »Slovenski etnograf« je izšel leta 1948, za njim pa do danes še trije. […] Leta 1947 je Etnografski muzej po četrtstoletnem životarjenju v enem samem prostoru pridobil dve novi razstavni dvorani. Kot posebno Orlovo zaslugo naj omenim še skrb za žive, načrtne stike s terenom: začenši od leta 1948 je organiziral osem večjih raz- iskovalnih skupin (10–15 oseb), ki so se mudile po mesec dni v raznih doslej slabo raziskanih predelih naše domovine. Te skupine prinašajo s sabo s terena dragoceno gradivo (zapiske, risbe, fotografske po- snetke, predmete) – prispevke za veliko kolektivno delo o etnografiji Slovencev sredi 20. stoletja. Ob izidu Etnografa je v prispevku Po poteh naše narodopi- sne znanosti (21. 6.) obširno poročal Božidar Borko. Tega dne je bilo objavljeno tudi kratko nepodpisano poročilo o razstavi Etnografskega muzeja v Moderni galeriji in (18. 7., s podpisom F. B.) članek Tridesetletnica Etnografskega muzeja. * Boris Kuhar se je s prvim podpisanim člankom, z reporta- žo Po naši lepi Koroški, oglasil šele 31. marca. V njem se je kritično lotil več tem, kar je napovedal že v podnaslovu: Velike priprave na vseljudski praznik Koroške – Po ze- mlji, prepojeni s krvjo – Novo letovišče, ki obeta nizke ce- ne – Tožba delavcev v Prevaljah – Elektrika sredi temnih gozdov pod Peco. Kuharjev je bil verjetno tudi prispevek (podpisan z Bor., 5. 4.) V Mežico – Ob 10 letnici partizan- skega napada na Mežico in prihoda komandanta Staneta na Koroško. Naslednji mesec je bil zanj izjemno delaven. V treh zapo- rednih dneh (6.–8. 4.) je objavil svojo znamenito Povest brez konca s podnaslovom Odlomek iz novele mladega francoskega realista Renea Veritéea. S pristopom, ki bi mu bilo danes še najbližje t. i. raziskovalno novinarstvo, je na- meraval opozoriti, da prostitucija v Ljubljani obstaja. To se je sicer vedelo, ne pa tudi javno razglašalo. Zato Kuhar ni udaril naravnost, ampak je vse skupaj zavil v zgodbo, ki se dogaja v Parizu, pri čemer se je še sam skril za izmišlje- nim imenom Rene Veritée. Ljubljanica je na primer Sena, s krajem Canion d'Igue je mišljen Iški vintgar, L'Union Grande je hotel Union, L'Elefant je Slon, Dai Lama je Daj-Dam, bar Chez Maison haute je na vrhu Nebotični- ka, medtem ko je s Francisko, po našem Frančiško, najbrž upodobil katero od resničnih ljubljanskih deklet. Družbo z davčnim uradnikom in s soprogo pa je Kuhar vpeljal zato, meni Nadja Valentinčič Furlan, 2 da je lahko opozoril na naivnost družbe in dvoličnost politike, ki je trdila, da v so- cializmu prostitucije ne more biti. Navedbe v Povesti brez konca so vzbudile veliko pozornosti, vendar tedaj 24-letni Kuhar, kot se spominja v intervjuju, virov ni hotel izdati. S tem je zaščitil tudi sebe, preiskovalce s policije, ki so ga klicali na pogovor, pa je pustil praznih rok. * Še preden se je vznemirjenje poleglo, je Boris Kuhar v ru- briki Naši problemi s kritičnim zapisom Za naš delavski naraščaj gre (11. 4.) odprl novo, za oblast neprijetno temo. V članku je ostro nastopil proti razširjenemu izkoriščanju in pretepanju vajencev, ostalini predvojnih časov, ki v so- 2 Pripomba v dopisovanju po branju besedila. Boris Kuhar v 50. letih (dokumentacija SEM). Glasnik SED 60|1 2020 165 V spomin Iztok Ilich cializmu ni imela kaj iskati. Najprej je zavrnil izgovore in neprepričljive predloge obrtnikov, nato se je vprašal, zakaj imajo vajenske šole le honorarne predavatelje, pripomnil, da bi tudi vajenci radi uživali socialistično demokracijo, in sklenil, da morajo biti vzgoja, šolanje in zagotovitev bolj- ših razmer za življenje in zdravje učencev v gospodarstvu skrb vse naše skupnosti. Da je bila težava res velika, je potrdil z zbranimi podatki: Učenci morajo večkrat opravljati delo, kateremu telesno niso kos in to gre v škodo njihovemu zdrav- ju. Statistika ambulant polikliniške službe pove, da so lani izgubili vajenci v starosti od 14 do 18 let 34.140 delovnih dni zaradi telesnih poškodb, obo- lenj dihal, kože in podkožja itd. Lani je bilo tudi 18 smrtnih primerov med mladimi delavci in vajenci. V petih primerih so bili krivi sami ponesrečenci, 1 primer ni bil razjasnjen, za 12 mladih smrtnih žr- tev pa nosijo polno odgovornost podjetja. […] Naj pri tem nihče ne smatra, da je to kakšna namerna akcija proti obrtnikom, mojstrom itd. ali hujskanje ter dajanje potuhe vajencem. Nasprotno, daleč sem od tega. Toda človek ne more ostati ravnodušen ob pojavih nečloveškega izkoriščanja vajencev, poseb- no pa še ne danes, ko ustvarjamo družbo svobodnih enakopravnih ljudi. Še tri dni pozneje, ob smrti Borisa Kidriča, so Kuharju v Poročevalcu zaupali posebno nalogo. Poslali so ga v Za- greb, kjer je prestopil na vlak s krsto pokojnega politika na poti v Ljubljano. V prvi reportaži je opisal razpoloženje med potniki. Znal je biti zelo slikovit: Železar z Jesenic, ki se je peljal na dopust v Split, je ves razgret pripovedoval sopotniku, mlademu Dal- matincu, da je osebno spoznal tov. Kidriča in se z njim razgovarjal, ko je obiskal jeseniško železarno. »Kako lepo po domače nam je razložil že pred več leti to, da bomo našo tovarno sami upravljali. Osvo- jil je srca nas vseh. Sedaj so njegove besede stvar- nost.« […] Starejši ženici se je nabiralo vedno več solz v očeh, ko je prebirala »Poročevalca«. »Tako mlad, pa je moral že umreti. Delal je preveč in ga- ral noč in dan, brez spanja. Nase ni gledal, temveč samo na delo ...« V posebni večerni, 15. 4. ponatisnjeni izdaji Slovenskega poročevalca so sledile še podrobnosti: Zagreb je s solznimi očmi ostal za nami. Vlak, ki vozi krsto s truplom Borisa Kidriča, pelje naprej proti slovenski meji. Kljub pozni uri so se na vseh postajah zbrali ljudje. Možje so sneli klobuke, že- nam so se orosile oči, ko so zrle odprti črni vagon z gomilo vencev […] Vlak drdra enakomerno naprej v noč. Zunaj je spomlad, povsod vse cvete in ze- leni, narava se prebuja, toda človeku se zdi, ko da tudi kolesa pojo žalostinko. Povsod je žalost, črni- na, mrtvaško cvetje. V Krškem, Brestanici so veli- ke razsvetljene slike tovariša Kidriča, obrobljene s črnim trakom. V Krškem stoji častna četa in velika množica ljudi. Okrog slik Borisa Kidriča visoko go- rijo plameni bakel. V Sevnici je postrojena častna četa gasilcev in nekaj sto ljudi. V svetlobi bakel so vidni njihovi žalostni obrazi. Roke pomahajo v slo- vo: Zdravo, tovariš Kidrič, čeprav te ne bo nikoli več med nas, boš večno živel med nami. […] Ob krsti nemo kot kip oficirji v čeladah – častna straža. Tiho so, toda njihove misli so pri njem, ki leži v kr- sti. Nanj v tem trenutku misli nekaj vagonov naprej njegov najdražji prijatelj Tito. Z njim je v družbi tudi žena pokojnega Borisa Kidriča z malo hčer- kico. Tu je še več njegovih najbližjih tovarišev in sodelavcev: Edvard Kardelj, Aleksander Ranković, Povest brez konca je odmevala (foto: Iztok Ilich z računalniškega zaslona, 2020). Glasnik SED 60|1 2020 166 V spomin Iztok Ilich Milovan Djilas, Miha Marinko, Lazar Koliševski, Petar Stambolić, France Leskošek, Djuro Pucar. […] Tako je bilo še naprej na vsej poti do Ljubljane, na zadnji poti Borisa Kidriča v mesto, kjer je začel svojo častno pot odločnega in nepomirljivega borca za pravice delovnega ljudstva. Še istega dne je Kuhar v članku Pot žalosti in večnega spo- mina prepričljivo opisal slovo v Ljubljani: Poslednji defile ob krsti Borisa Kidriča v Ljudski skupščini. Vrsta ljudi, ki čakajo za mimohod, sega do Tromostovja, čeprav stoje ljudje po trije ali štirje v eni vrsti. Živa ljudska reka, ki vstopa v skupščino, že v avli preneha z glasnim govorjenjem, tako da se čuje le še rahlo šepetanje. Od devete ure zvečer pa do polnoči, dokler sem opazoval množico, se vrsta ljudi, ki molče stopajo mimo krste Borisa Kidriča, ni pretrgala niti za trenutek. Ljudje pred mrliškim od- rom nemo zro v bledi in upadli obraz v krsti. V vrsti so mladi in stari in še o polnoči najdeš v mimohodu popolnoma osivelega starčka ali starko. Čeprav je že pozna ura, so v vrsti tu in tam tudi otroci, ki jih starši pred krsto dvignejo, ker so sami premajhni, da bi vi- deli na mrliški oder. […] Po končani žalni svečanosti ob grobu je množica spet zavalovila. Vsakdo je hotel še zadnjič videti vsaj krsto, drugi so hoteli osebno položiti vence. Med množico se je prerivalo tudi 40 mladih dijakov iz Tomaja. Vsak je imel šopek v ro- kah. Vsi so hoteli z njimi okrasiti krsto. Toda težek pokrov grobnice je zaprl krsto s tovarišem Kidričem med njegove prijatelje – narodne heroje. V naslednjih dneh je sledilo še nekaj nepodpisanih sku- pinskih preglednih člankov o žalovanju po Sloveniji, h katerim je svoje vtise bržkone prispeval tudi Boris Kuhar. Približevanje 1. maja je spominjanje na Kidriča s prve strani umaknilo v notranjost časopisa. V ospredje so sto- pile delovne zmage, v praznični številki pa je bila več kot polovica od 26 strani prepuščena voščilom oziroma ogla- som delovnih organizacij. * Po daljšem premoru se je Boris Kuhar (podpisan z B. K.) znova oglasil 14. septembra z reportažo – narekovano dan prej po telefonu! – Pretresljiva svečanost na Rabu ob od- kritju spomenika na novo urejenem grobišču rabskih žrtev je bila hkrati mogočna manifestacija nadaljnjega odločne- ga boja za čuvanje svobode in neodvisnosti naše sociali- stične domovine. Znova se je znašel v svojem elementu, sredi valoveče množice, in se izkazal za mojstrskega po- sredovalca pretresljivih trenutkov: Težko je opisati prizore, ki so se odigravali, ko so nekdanji rabski interniranci prišli na grobove, v katerih počivajo njihovi tovariši in svojci. Stare ženice z Dolenjske, iz Ljubljane, iz Čabranskega in drugod so iskale med množico grobov grobove svojih mož, sinov in hčera in ko so jih našle, je od- jeknil po grobišču pretresljiv jok. Žene so greble z rokami po prsti, v kateri počivajo njihovi možje in otroci. Na grobove so položili neštevilne vence in prižgali sveče […] Ginljiv je bil tudi prizor, ko so ljudje iztresali v veliko žaro zemljo, ki so jo prinesli prav iz vseh krajev, nekdanjih domov 5000 žrtev, ki počivajo na tem pokopališču. Nedopovedljivo strahovito je to, kar so tu počenjali Italijani. Zato človek ne najde besed, ko vidi, kako danes spet pro- slavljajo svoj iredentizem ter prirejajo celo sveča- nosti ob spominu na zlo, ki so ga prizadejali naše- mu ljudstvu. Drznejo se celo ponašati s tem svojim početjem, ki bi moralo biti najbolj sramotna stran v njihovi zgodovini. […] Dolgo se nismo mogli ločiti od grobov in ko smo odpluli, je daleč tja v morje odseval svit tisočev sveč, ki so še pozno v noč go- rele na grobovih, mrtvim v spomin, nam v opomin, tistim, ki še vedno stegujejo svojo grabežljivo pest po naši zemlji, pa v resno svarilo. Pet dni pozneje so se kot opozorilo Italiji ob udeležbi številnih tujih vojaških delegacij začeli veliki manevri JLA, kar je bila nova priložnost za Borisa Kuharja. Kot posebnega dopisnika so ga poslali na teren, od koder je (podpisan z B. K.) začel poročati o poteku dotlej največjih vojaških vaj jugoslovanske vojske. Od 20. do 25. septem- bra je bralce Slovenskega poročevalca sproti obveščal o premikih na navideznem bojišču. Sledila so si poročila: Napad se je začel, Napad se nadaljuje, Fronta se je ustalila, Ob smrti Borisa Kidriča (foto: Iztok Ilich z računalniškega zaslona, 2020). Glasnik SED 60|1 2020 167 V spomin Iztok Ilich Zatišje pred burjo, Z manevrske fronte – razgovor vojakov z načelnikom generalnega štaba, Zadnja bitka, Manevri so končani in Vrhovni poveljnik JLA priredil sprejem na čast tujim delegacijam. Za konec je Kuhar živo opisal še polet z bombnikom nad prizoriščem »spopadov« in v član- ku Nočni sokoli (26. 9.) akcijo z izvidniki za »sovražnimi položaji«. V naslednjih dneh je Kuhar pod skupnim naslovom Iz no- vinarjeve beležnice objavil še nekaj reportažnih odmevov in fotografij z manevrov. Na primer Človek, energija in jeklo – Povest o tanku (30. 9.), Partizanska noč (2. 10.) itn. * V petek, 9. oktobra, je Slovenski poročevalec na prvi strani s poudarjenim tiskom sporočil: Washington in London sta objavila komunike, da prevzame Italija popolno oblast v coni A STO – Brutalna kršitev mirovne pogodbe – Izdajalec je dobil nagrado za svoje izdajstvo – Senca fašističnih požigalcev in zločincev ponovno nad Trstom – Ne- popisno ogorčenje vsega ljudstva v naši državi … V teh težkih dneh je svoje novinarsko pero priostril tudi Boris Kuhar. V prispevku V sežanskem okraju (B. K., 24. 10.) je poročal o razpoloženju med pripravami na volitve in med drugim zapisal: Zbori volivcev so bili po kraških in istrskih vaseh prav v dneh, ko je vsa naša domovina – kot en sam mož enotno in odločno demonstrirala proti krivič- nim sklepom o Trstu. Zato se je tudi večina zborov volivcev v sežanskem okraju pretvorila v odločne manifestacije za naše pravice v Trstu in coni A. Samo da so ljudje slišali besedo Trst in o pohlepu Italijanov po naši zemlji, so stisnili pesti in najraje bi zdirjali čez mejo ter zaščitili svoje brate in sestre pred laškimi krvniki. * Ob koncu novembra so Borisa Kuharja znova poslali na pot – v Jajce, od koder je 24. 11. po telefonu poročal o pripravah na proslavo ob 10-letnici zasedanja A VNOJ-a: Praznično mesto v srcu Bosne. Tu, v srcu Bosne, kjer se divja Pliva zliva čez visok slap v Vrbas, je nastalo že pravo narodno veselje. S starih lesenih hiš s črnimi strehami in s številnih novih stavb, ki so v zadnjih letih zrasle v Jajcu, visi že na stoti- ne zastav. Ozke in krive strme ulice so že preple- tene z zelenjem, toda mladinci jih še vedno krase. Mladina, pa tudi starejši, so ustanovili prostovoljne brigade Socialistične zveze in te sedaj ves dan pa tudi pozno v noč krase ulice in hiše ter zgodovinske zgradbe. Okna se že vsa lesketajo. Tako praznično bo starobosansko mestece dočakalo v nedeljo naj- večji praznik ne samo Jajca in Bosne, tem več naj- večji praznik vse Jugoslavije. … Sledila so še poročila (Od našega dopisnika) Velika zgo- dovinska Proslava (27. 11.), Pred velikim dnem (28. 11.): Jajce navdušeno sprejelo maršala Tita – Vsi preživeli dele- gati in mnogi najvišji voditelji v Jajcu – Svečano zaseda- nje ljudskega odbora mestne občine … Na tematski strani Slovenski poročevalec z dne 3. maja 1953 (foto: Iztok Ilich z računalniškega zaslona, 2020). Glasnik SED 60|1 2020 168 V spomin Iztok Ilich Jajce = muzej velikih dni (29 11.) je Kuhar prispeval krajši zapis Noč, ki nam je dala Jugoslavijo. * Doma se je Boris Kuhar lotil še enega žgočega družbene- ga problema, prostorske stiske v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani. V reportaži Za stanovanje gre v umobolnici (8. 12.) je zapisal: … Kar spremljaj me, dragi bralec na poti po pro- stranem zemljišču bolnišnice. V raztegnjenem kur- niku sem na eni strani za gosto mrežo našel kokoši, na drugi strani pa prebivajo strežniki in bolničarji s svojimi družinami. V mali sobi, veliki 2 x 3 m, je stanovanje družine Tomše. Ima tudi kuhinjo, veli- ko le toliko, da se v njej komaj obrneš in po steni teče vlaga v potočkih. Tomšetova žena mi je žalo- stna potožila: »Komaj smo kupili novo omaro za 32 tisoč dinarjev, in sedaj jo poglejte. Od vlage že odstopajo deske.« Kaj bi ne, saj pod kurnikom te- če gnojnica, vsaj nos ti to pove. […] »Če bi dobili uslužbenci primerna stanovanja izven bolnišnice, bi lahko sprejeli še sto bolnikov,« sem še izvedel ob zaključku svojega obiska pri dr. Kanoniju v lju- bljanski umobolnici. Ko sem srečaval v široki aleji ob izhodu spet skupaj bolnike in otroke, sem v mi- slih ponovno obudil vse, kar sem v teh nekaj urah videl. Nad svojimi vtisi sem se zgrozil, kot se mora zgroziti vsakdo, ki ima človeško srce. Pred koncem leta se je Boris Kuhar še enkrat izkazal kot raziskovalni novinar. V prispevku Kaj vse pijemo? Grehi gostilničarjev in trgovcev v epruvetah (13. 12.) je opozoril na jesih namesto cvička, prekislo limonado in druge golju- fije, na katere je naletel. Dodal je potopisno reportažo S poti – Srečanja v srcu Bosne (15. 12.) in se poslovil s Pozdravi iz otroških src (19. 12.), prisrčno lepljenko iz pisem osnovno- šolskih otrok, poslanih vojakom in častnikom JLA.