, POSTNINA PLAČANA V (JOTO V INI
štev. 12 1-9-3-9
ETNI K
xlii
Vsebina:
Na novo pot!............181
Pleskanje panjev..........182
Skrbimo za vosek!..........183
Plemenilna postaja na Fužinah pri Kokri	184
f Ivan Čer nič............¡86
Čebelarska razstava' na švicarski državni
razstavi v Ziiric.hu.........186
I/ zgodovine sporov med piravaževalei če-
Občni zbori
Ljubljanska podružnica. Zadnja seja pred občnim zborom bo 12. t. m. Vabljeni vsi odborniki, pa tudi drugi člani podružnice, da se dogovorimo o občnem zboru.
Ljubljanska podružnica bo imela svoj redni letni občni zbor dne 17. decembra ob 9. uri v posebni sobi gostilne pri Ban-kotu na šmartinski cesti. Dnevni red običajen. Odbor vabi zopet vse člane, da pridejo, poziva pa tudi neorganizirane čebelarje. da se udeleže občnega zbora in pristopijo kot člani, ker bomo le. z združenimi močmi prebrodi i vse težave, ki ti.šče nas čebelarje.
Podružnica Ormož-Vel. Nedelja ima svoj redni občni zbor dne 6. januarja 1940 ob 8. uri pri g. Ilržicu \ Mihovcih. Spremenilo se bo marsikaj. Pridite!	Odbor.
Podružnica v Tacnu bo imela občni zbor due 24. decembra t. I. ob H. uri popoldne \ gostilni Vajdič v Tacnu št. 75. Vabimo vse čebelarje, organizirane in neorganizirane. Posebnih vabil ne bo. Na občnem /boru bo blagajnik pobiral članarino za bodoče leto. na njegovem domu pa samo do I. januarja 1040.
bel nu pašo in čebelarji domačini v 18.
in 19. stoletju..........ISO
Čtivo za začetnike.
December............190
Kotiček za radovedneže.......191
Opazovalne postaje.........192
Društvene vesti...........195
Naše podružnice..........194
Paberki i/ domačih in tujih virov	194
podružnic.
Podružnica Medvode. Naša podružnica stopa / letom 1940. v dvajseto leto svojega delovanja. Ustanovljena je bila namreč leta 1920. po zaslugi g. Sajovica Franca, trgovca \ Medvodah. ki je bil njen prvi in /elo delavni predsednik. Podružnica je vsa leta prav živahno delovala. Četudi sla se v zadnjih letih ustanovili v naši soseščini dve novi podružnici, je število članstva letos precej večje kot v prejšnjih letih, ko so bili včlanjeni še nekateri čebelarji, ki spadajo sedaj v nove sosedne podružnice. Občni /bor podružnice bo 14. januarju 1940 ob r uri popoldne \ gostilni ..pri Tinčku" v Preski. Za vse člane podružnice je udeležba obvezna, privedite pa s seboj še druge čebelarje.
Podružnica Velenje bo imela redni občni zbor dne S. decembra t. 1., to je na Marijin praznik ob pol 9. uri v velenjski šoli / običajnim dneivnini redom. Čebelarji, udeležite se zborovanja!	*
Podružnica št. Jernej bo imela občni /bor dne 6. januarja 1940 po prvi sv. maši \ šoli na Beričevero. Odbor vabi vse čebelarje, člane in nečlane, da se zborovanja udeleže. Na zborovanju bomo pobirali tudi članarino.
Čebelarska podružnica Begunje pri Cerknici bo imela redni letni občni zbor 6. januarja 1940 ob 3. uri popoldne pri g. Ludviku Škerlju.
Sejni zapisniki.
XXXII.	seja dne 20. oktobra 1939. Vodja Čebel ar ne je poročal, da je Čebelama dobila izvozno dovoljenje za dva vagona medu. Ni pa gotovo, ali ga bo mogoče izrabiti. Zaradi morebitnega izvoza je odbor pozval vse podružnice, da mu javijo, koliko medu imajo člani na razpolago. Nekatere podružnice so podatke /e dostavile. Odbor je vzel na znanje zapisnik seje Zveze v Mariboru in razpravljal o vzreji čistokrvnih matic. Dovolil je predavanje v Trbovljah in sklenil, da bo tečaj za bolezenske strokovnjake v dveh skupinah, ker se je prijavilo nad 50 čebelarjev, (i. predsednik je poročal o izrabi voščenih tropin. Čebelama si je nabavila za razvažanje blaga tricikelj. Od Sadjarskega društva je dobil odbor ponudbo, oziroma vprašanje, če bi hotelo društvo prevzeti tudi prodajo sadjarskih potrebščin. O tem pa še ni bil storjen nikak sklep.
XXXIII.	seja dne 27. oktobra 1959. G. predsednik je poročal o težkočah. ki jih ima društvo z naročanjem sladkorja. Odbor je v zel na /nanje zapisnik seje Zveze v Mariboru, ter ponovno razpravljal o eksportii medu. Podružnice so do tega dne prijavile skupno 3 vagone medu. Glede na to majhno množino medu, ki mora biti na razpolago tudi za domače potrebe, bi bilo mogoče izvoziti kvečjemu en vagon. Ker so pa trgovcem v tujini naše cene previsoke, bo eksportna akcija najbrže težko izvedljiva.
XXXIV.	seja dne 5. novembra 1939. Vodja Čebelarne je poročal odboru o tekočih zadevah društvene prodajalne. Sklenjeno je bilo. da se bo cene čebelarskih potrebščin dvignilo le tedaj, če bo morala Društvena čebelama pri novih naročilih posamezne predmete dražje plačati. G urednik je podal poročilo o čebelarjenju v osvetljenih panjih, ki jih je imel tri leta na preizkušnji. Za podporo revnim otrokom v obmejnih krajih je društvo darovalo din 100.—.
XXXV.	seja dne 10. novembra 1939. Tajnik je poročal o raznih osebnih intervencijah v čebelarskih zadevah v Beogradu, ko je bil zaradi svojih osebnih poslov v prestolici. Odbor je ponovno razpravljal o nakupu sladkorja. Dosegel je, da bo društvo odslej dobivalo droben kristalni sladkor, namesto sladkornega prahu. O. predsednik je poročal o preizkušnji lesene posode za transport medu. Sodčki so se do sedaj prav dobro obnesli. Odbor je razpravljal o dopisu podružnice Turnišče glede cene medu- O tem bo razpravljal še gospodarski odsek društva. Dalje je razpravljal o vosku, ki ga bo spomladi najbrže zelo primanjkovalo. S posebno notico bo opozoril čebelarje, naj si vosek prihranijo, oziroma ga že sedaj nakupijo, ker bo čebelama oddajala spomladi satnice v prvi vrsti proti zamenjavi za vosek.
Glasilo Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani
Izhaja mesečno.
Številka 12	V Ljubljani, 1. decembra 1939	Letnik XLII
Na novo pot!
lože Okorn — škofja Loka.
Kamen do kamna palača! Zabavljati in podirati je lahko, ustvarjati pa zelo težko, posebno, ker primanjkuje dobrih in sposobnih delavcev. Če hočemo, da bo slovensko čebelarstvo napredovalo in doseglo tisto stopnjo in upoštevanje, ki mu v slovenskem narodnem gospodarstvu pripada, moramo vsi prijeti za delo, vsak po svojih zmožnostih v svojem delokrogu in po točno določenem načrtu.
V razburljivih in težkih časih živimo. Skoraj sleherni dan prinese kaj novega, vendar moramo biti zadovoljni in veseli, da je pri nas tako kot je, ker vemo kako je drugod. Dane okoliščine nas ne smejo spraviti s tira. Ob koncu leta napravimo obračun. Pri tej priložnosti presodimo, kaj je bilo prav in kaj ne. Na osnovi teh zaključkov napravimo načrt in sklep za bodoče delo. To mora storiti posameznik in organizacija, če hoče napredovati. Tudi mi vsi smo v to poklicani, če nočemo, da nas tok življenja ne pusti ob strani.
Čebelarska organizacija je v Sloveniji razmeroma lepo razvita. Društvo ima okrog 160 podružnic z nad 5000 člani. Lepo je tudi število opazovalnih postaj. Centrala ima obilo dela in skrbi s „Cebelarno", stroškov z izdajo lista itd. itd. Ce pogledamo ustroj organizacije nekoliko natančneje, vidimo, da ni vse tako kot bi lahko bilo! Naš „Čebelar" ni tako pester in živahen, kakor bi lahko bil z ozirom na velik krog čitateljev in strokovno izobrazbo slovenskih čebelarjev. Tega ni kriv g. urednik, temveč pomanjkanje sotrudnikov. Vesti iz podružnic so večinoma stereotipne in neza-
nimive. V listu se kvečjemu objavi kako predavanje, dan občnega zbora, odbor podružnice, ni pa poročil o paši, o zanimivih doživljajih ondotnih čebelarjev, o pridobljenih izkušnjah, o medenju rastlin itd. itd. Poglejte stare letnike „Čebelarja", zlasti iz predvojne dobe, pa boste videli, kako so bili takrat čebelarji z listom tesno povezani in nanj ponosni!
Dolgih in učenih znanstvenih razprav od naših podružnic nihče ne zahteva, pač pa so doživljaji in izkušnje podeželskega čebelarja zanimivi in poučni ne le za preprostega, marveč tudi za izobraženega čebelarja, četudi obsega tako poročilo le nekoliko vrstic.
Poslovanje podružnic bo treba v mnogo-čem ne le poživiti, temveč tudi izpopolniti. Ni dovolj, da se skliče vsako leto samo občni zbor, pobere članarina in ev. sklepa o prireditvi kakega predavanja ali tečaja. Na občnih zborih podružnice bi moral vsak čebelar povedati svoje težnje, skleniti bi bilo treba, kaj naj podružnica ukrene v svojem delokrogu za izboljšanje čebelarskih obratov in pridelkov, paše, kontrole, cene in prodaje medu, plemenske vzreje. zdravstvenega stanja čebel, pritegnitve še neorganiziranih čebelarjev, ter določiti, kdo naj posamezno delo prevzame in izvrši. K sodelovanju je po možnosti pritegniti vse člane.
Vsaka podružnica bi morala imeti točen seznam vseh čebelarjev njenega okoliša, o številu in sistemih panjev, čistosti pasme itd.
To je obsežno, toda za napredek čebelarstva nujno potrebno temeljno delo. O stanju čebelarstva v svojem delokrogu bi morala poslati vsaka podružnica društvu
letno enkratno izčrpno poročilo s predlogi, kaj naj se pokrene za izboljšanje in napredek čebelarstva.
Trgovina z medom kriči po ureditvi. Sedanje stanje je nevzdržno. Nekateri čebelarji so prodajali med po 8, drugi pa po 20 in še več dinarjev za kg. Osnovno načelo mora biti: „Vsak čebelar mora dobiti za svoje pridelke primerno ceno!"
Po daljših naporih se je posrečilo ustvariti možnost, da bomo lahko ves odvišni med prodali v inozemstvu. Pravilna rešitev trgovine z medom pa je odvisna od poslovanja naših podružnic, ki bodo morale redno pošiljati centrali zahtevana in za njeno redno poslovanje nujno potrebna poročila. Dela je dovolj za vse — zato na delo!
Pleskanje panjev
Ur.
Za pleskanje novih panjev je poletje najprimernejši čas. Pleskamo jih pa lahko kadar koli, tudi pozimi, toda delo v toplem času gre hitreje od rok. ker se barve naglo sušijo. Jaz se na letni čas malo oziram. Pleskam, kadar utegnem in kadar je potrebno.
Za pleskanje naseljenih panjev so najbolj primerni mrzli sončni dnevi decembra ali januarja meseca, ko čebele ne izletavajo in nas pri delu ne motijo, mi pa ne njih. Barve se sicer počasneje sušijo, pa saj se ne mudi.
Novi, nenaseljeni panji so tako rekoč že pripravljeni za pleskanje, če jih je izdelal vesten mizar, ki je sprednjo končnico gladko obdelal in vse kotanjice zatiiazal z mizarskim kitom. Če tega ni storil, moramo les zgladiti s steklitim papirjem (Glas-papier) in brusilnim kitom. Tega nanesemo v kotanjice in razpoke z lopatico za kita-nje. Kolikor ga je odveč, ga sproti posnamemo na ta način, da lopatico držimo bolj pokonci. Kit je trd že čez nekoliko ur in ga potem lahko zbrusimo s steklitim papirjem. Končnico ometemo z omelcem, da ni na njej prahu in drobcev lesa.
Stare naseljene panje pleskati je nekoliko teže. Poleti, ko čebele izletavajo, to ni mogoče, zato jih moramo pozimi. Jeseni, ko čebele še ne mirujejo, umijemo končnice panjev, zgladimo staro barvo s steklitim papirjem, zamažemo vse razpoke s kitom in ga obrusimo. Panji so sedaj pri-
pravljeni za pleskanje, ki ga pa izvršimo pozneje, ko je mir v čebelnjaku. Nikakor ne gre, da bi ta dela opravljali tik pred zimskim pleskanjem, ker bi čebele preveč vznemirjali, s samim pleskanjem jih pa ne.
Če so bili panji že večkrat pleskani, moramo staro barvo pred novim pleskanjem obžgati, sicer končnice ne moremo lično popleskati. Tudi se potem kaj rado pripeti, da se na vročem soncu delajo po končnici mehurji, čez čas pa začne barva pokati in v kosih odletavati. To je vselej znamenje, da firnež ni prodrl do lesa. marveč je ostal v plasteh stare barve, ne da bi bil novo barvo vezal z lesom.
Obžiganje barve s spajalko je jako prijetno in kratkočasno delo. V levici držimo gorečo spajalko, tako da plamen sika z daljave kakih 15—20 cm na barvo, v desnici pa imamo pleskarsko lopatico. Čim se napravijo na obžiganem mestu cvrčeči mehurčki, je že stara barva godna za posnemanje. Dovolj je, da sika plamen na barvo dve, tri sekunde. Ne smemo čakati, da se barva vname in začne že les goreti. Upoštevajmo, da je ognjeni curek vroč več sto stopinj.
Panj začnemo obžigati zgoraj. Žrelo panja moramo prej zapreti z leseno zagozdo, da čebele ne morejo ven. Za obžiganje enega panja potrebujemo kvečjemu četrt ure, tako naglo gre delo od rok. Seveda, od začetka ne gre gladko, kakor je tu povedano, toda pri drugem panju bo že bolje, pri tretjem pa kar dobro.
Plamen iz spajalke ne sme padati na barvo prepoševno, pa tudi ne prenavpično. Pazimo, da si prstov ne opečemo ob vroči lopatici, in da nam ne začne panj goreti. Čim se pokaže plamen na lesu, odmaknemo svetilko in pihnemo na goreče mesto. Panje smemo pažiti s papirjem, senom ali listjem šele po obžiganju. Glejmo, da ne zažgemo čebelnjaka!
Obžgane panje zgladimo s steklitim papirjem in obdelamo, če treba, s kitom, kakor že povedano.
Pleskanje. Ko smo napravili točen načrt, s kakšno barvo bomo posamezne panje popleskali, začnemo lepega sončnega dne z delom. Tik pred uporabo barvo dobro premešamo, čopič pomočimo vanjo do polovice ščetin.
Poglavitno je, da je ni preveč na čopiču in da jo pomalem nanašamo na les. Ne smemo je nametati na debelo, da se potem cedi po panju. Moramo jo temeljito raz-mazati, tako da je po vsej ploskvi enako-
merno razdeljena. Čopič držimo samo s palcem in kazalcem, debeli del pa naj sloni na sredincu. Potem čopič v roki nekako plava, ne pritiska na ploskev, ki jo pleskamo ter se na barvi ne poznajo sledovi ščetin. Pleskamo samo s konico čopiča in vedno v smeri rasti lesa.
Če smo zajeli preveč barve, otrimo čopič ob robu posode. Marsikdo misli, da mora barva les pokriti že po prvem pleskanju in jo nanaša kar na debelo. To je napačno. Panj moramo pleskati vsaj dvakrat, če ne trikrat, kakršna je pač barva. Silo delati ni dobro. Škoda blaga in truda!
Ko smo popleskali vso končnico, otremo čopič do dobrega in z njim zličimo vso ploskev. Čopič držimo prav rahlo in švigamo z njim po končnici sem in tja — vedno v smeri rasti lesa — tako dolgo, dokler ne zginejo vsi sledovi ščetin in je barve povsod enako. Pri tem delu je treba nekoliko potrpljenja in lahke roke, tako da se čopič komaj dotika barve.
Pazimo, da ne bo preveč barve med žrelom in da bo prišla tudi tja, kjer se deščice končnice stikajo.
Sedaj pustimo barvo temeljito posušiti. To je posebno važno. Največ greši tisti, ki ne more počakati in pleska že vdrugič, ko prva barva še ni dovolj suha. Tako po-pleskani panji ne ostanejo dolgo lepi. Barva se kmalu začne luščiti in odpadati, ali pa se napravijo mehurji. Šele kadar čutimo, da je barva pod roko resnično suha. smemo pleskati vdrugič.
Sedaj lahko vzamemo nekoliko gostejšo barvo. Tudi to moramo temeljito razvleči. Poprej pa prvo barvo narahlo obrusimo s finim steklitim papirjem, da je ploskev čisto gladka. V vsaki barvi so debelejši drobci, ki napravijo površino lesa hrapavo. Zato jo moramo obrusiti.
Nove in obžgane panje je treba trikrat pleskati. Kolikokrat jih moramo, nam pokaže barva sama. Ce se dvakrat pleskan panj, potem ko se je barva dobro posušila, enakomerno sveti kakor da bi bil poličan (lakiran), je dovolj pobarvan. Če se pa kažejo lise, ki se ne svetijo, ga je treba še enkrat pleskati. Za tretje pleskanje rabimo zelo malo barve, ker je temelj že tu, povečamo pa z njim trpežnost pleska za več let.
Nekatere mastne barve krijejo les hitreje kakor nekatere (suhe), zato je tudi od vrste barve odvisno, ali je treba pleskati dvakrat ali trikrat. Ne moremo pa
priporočati lakastih barv. Panji so potem preveč gladki za čebeline nožice.
Popleskanih panjev ne smemo sušiti na vročem soncu. Barva bi odstopila in potem bi se napravili mehurji.
Povedali so mi, da se prav lepo poda, če so verande pri A. Ž. panjih popleskane z drugačno barvo kakor ostala čelna stena. Treba pa je, da za to izberemo primerne barve, ki spadajo skupaj, rumeno in modro in narobe, rumeno in zeleno, modro in nežno sivo, rdečo in zeleno, sivo in modro.
Barve panjev naj imajo sledeči red: rumena, modra, oranžna, zelena, rdeča, modra, siva. Ker čebele rdeče barve ne vidijo, a je zelo učinkovita, napravimo okoli žrela polumesec iz modre barve ali pa listnozelene.
Skrbimo za vosek!
Vse kaže, da bo nastalo občutno pomanjkanje voska. Slabe čebelarske letine, ustavitev uvoza iz tujine in večja uporaba voska v domači industriji je vzrok, da smo že sedaj v zadregi za to blago. Težave bodo pa še večje, ker ni mogoče uvažati parafina in bo zaradi tega imel vosek tem večjo veljavo.
Pomanjkanje voska se bo pokazalo že spomladi. Skoraj izključeno je, da bi ga Društvena čebelarna mogla nakupiti večjo množino za izdelovanje satnic. Zavoljo tega bodo dobili satnice v prvi vrsti tisti čebelarji, ki bodo vosek pravočasno poslali v zameno. Drugim čebelarjem bo DČ dobavila satnice le tedaj, če bo kaj voska na razpolago.
Na to opozarjamo naše čebelarje že sedaj in jih prosimo, da skuhajo vosek vsaj do začetka februarja meseca. Takrat bomo začeli izdelovati satnice — če bo vosek na razpolago.
Od naših čebelarjev je tedaj odvisno, ali bomo mogli pravočasno začeti z delom. Če nam bodo čebelarji začeli prinašati in pošiljati vosek šele maja in junija meseca, kakor se je godilo letos, bodo nastale velike težave z dobavo satnic in marsikdo bo moral oditi praznih rok.
Pozivamo naše podružnice in vse čebelarje, da to naše opozorilo prav resno sprejmejo na znanje in vplivajo na čebelarje, da bodo vosek pravočasno oddali.
Kdor nima lastnega voska, naj si ga preskrbi pravočasno. Svečarji in trgovci z voskom že sedaj prav posebno živahno povprašujejo po njem. Zato ga naj čebelarji kupijo kolikor ga morejo. Pojdite tudi za voščinami in pokupite vse. Škoda sleherne trohe blaga, ki bi ga vešče snedle. Vosek bo postal dragocen in naša dolžnost je, da ga zberemo in ohranimo ikar največ mogoče. Naj ne ostane ta poziv „glas vpijočega v pu-
vv	■ It«
scavi!
Plemeniliia postaja na Fužinah v Kokri
Ravnik Janko — Kranj:
Po zaključeni dobi rojenja in končni ureditvi čebelnih družin pred ajdovo pašo, je prenehalo za leto 1939. tudi delovanje naše mlade čebelarske ustanove, plemenilne postaje na Fužinah. (Glej sliko!)
Ustanovljena je bila pod zelo težkimi okolnostmi in z veliko požrtvovalnostjo odbora kranjske čebelarske podružnice leta 1938. Ne malo zaslug za uresničenje te koristne zamisli pa ima tudi upravitelj posestev lesne industrijske družbe „Jezersko", g. A. Medven, ki je v svoji iskreni naklo-
njenosti do čebelarstva izposloval, da je družba za postajo odstopila vsem potrebam in zahtevam odgovarjajoče zemljišče za nedoločen čas v brezplačno uporabo.
Za to je g. upravitelju Medvenu odbor „Zveze čebelarskih podružnic" dolžan izreči najlepšo zahvalo s priporočilom, da tej, za izboljšanje naše čebelne pasme zelo potrebni in velevažni ustanovi, ohrani svojo naklonjenost tudi še v naprej.
Kraj, kjer je plemenilna postaja, je na nekoliko vzvišenem levem obrežju bistrega potoka Kokre, severozapadno od selišča starodavnih Fužin. Fužine je naselbina treh hiš, ki stoje v nekaki kotlini, obkroženi od lepo obraščenih reber in hribovja, ki mu severo-vzhodno mogočno kraljuje sivi orjak Grintovec (2558 m).
Vsa pokrajina je za slehernega obiskovalca izredne privlačnosti, posebno pa še za ljubitelja romantične narave v tem planinskem predelu naše lepe slovenske zemlje.
Glavna prometna žila (Kranj—Preddvor —Kokra—Fužine—Jezersko z dnevno avtobusno zvezo) je v zadnjih letih preurejena in lepo izpeljana banovinska cesta, ki se vije od Preddvora po ozki dolini ob bistri Kokri navzgor, mimo Fužin na Jezersko in dalje čez državno mejo v dolino Bele na Koroškem.
Vse te očarujoče naravne krasote prelepega kraja pa le polagoma dramijo naše „Kranjce, zaspance".
Leta 1938. je kranjska čebelarska podružnica na omenjeni postaji razpostavila 10 hramčkov za 20 plemenilnikov, V ustanovnem letu pa je bilo število rejcev, ki so se plemenilne postaje posluževali, žal, le skromno (5).
Prinešenih je bilo vsega 18 matic, ople-menilo pa se jih je 16, torej nad 88%. Prijavljenih je bilo še 20 matic, ki so pa izostale, ko je neki čebelar sprožil novico, da je na kokrški plemenilni postaji postavljen trotar z močno bastardiranimi čebelami!
Leta 1959. je kranjska čebelarska podružnica to plemenilno postajo odstopila v splošno korist gorenjskega čebelarstva „Zvezi čebelarskih podružnic Antona Janše" v Kranju, ki jo je opremila s še nadaljnjimi 20 hramčki in adaptirala v neposredni bližini nahajajočo planinsko lopo v zasilno prenočišče za oskrbnika postaje in za potrebno shrambo.
Od 1. maja do 10. julija 1939. je na postaji stalno bival in jo vestno oskrboval proti primerni odškodnini čebelarski veteran, g. Ivan Javornik iz Kranja.
Ureditev, oskrbovanje in delovanje postaje je bilo v tem letu zadovoljivo, lahko pa bi bilo boljše.
Manj zadovoljiva, skorajda žalostna pa je resnica, da se je število rejcev pomnožilo le za skromne tri, kljub temu. da se je mnoge čebelarje osebno in tudi na predavanjih (v Kranju dne 5. febr. 1939; predaval čebel, referent g. Okorn) opozorilo na važnost in koristnost oprašitve matic na plemenilnih postajah za naše slovensko čebelarstvo.
Pokazala se je med čebelarji sicer velika dovzetnost za napredek v čebelarstvu, a je bila, kakor se je pozneje moralo na žalost ugotoviti, le trenutna.
Neovrgljivim načelom, da bo naše čebelarstvo lahko prav in dobro koristilo ne le posameznemu čebelarju, ampak tudi naši narodni celoti edino le tedaj, ako bo stremelo za napredkom in izpopolnitvijo v smislu zahtev in potreb sedanjosti in bližnje bodočnosti — je ostalo zvesto za enkrat še skromno število rejcev.
Neutemeljeni dvom v koristnost tega po-žlahtnenja matic, nezaupljivost, v določeni meri pa tudi komoditeta nekaterih čebelarjev, je bila v glavnem vzrok, da se plemenilne postaje niso poslužili.
Na postajo je bilo v letošnji dobi ple-menenja prinešenih vsega samo 20 matic. Od teh se je oprašilo 13, ali 65%, 4 so se na prahi izgubile, 3 družinice pa so bile zavrnjene, ker se jih v hramčke ni moglo vtakniti.
Vzrok, da se število rejcev ni povečalo do pričakovane višine, tiči deloma tudi v tem, ker je oddaljenost plemenilne postaje od Kranja prevelika ter so zaradi tega stroški za avtobusno vožnjo, prehrano in prenočišče zavoljo enosmerne avtobusne vožnje dnevno za večino naših kmečkih čebelarjev preveliki. Vse te navedene ne-
Predsednik kranjske podružnice, g. Ivan Japelj s plemenilniki v nahrbtniku ob prihodu na Fužine
dostatke bo treba na vsak način odpraviti, dostavitev plemenilnikov na plemenišče pa že za prihodnjo prašilno sezono popolnoma preurediti in organizirati tako, da bo postaja dostopna brez razlike vsem čebelarjem.
Kako naj bi se to prenašanje plemenilnikov in vračanje lastnikom praktično izvedlo, podajam v naslednjem nekoliko misli, ki naj jih Zvezin odbor vzame v pretres.
Predvsem je treba, da bi Zveza med člani kranjske podružnice pridobila čebelarja, katerega naloga bi bila, da sprejema do-nešene naseljene plemenilnike, jih skrbno pregleda glede zaloge hrane, ali je druži-nica v plemenilniku brez trotov itd. in da zbranih najmanj 6 plemenilnikov odpremi v posebnem zabojčku po avtobusu enkrat
ali dvakrat na teden na Fužine. Dan bi se moral točno določiti in vsem čebelarjem objaviti! Čebelar pa, ki bi to delo prevzel, bi moral o vsem tem poslu voditi točen zapisnik.
Stalno oskrbovanje, oz. nadziranje postaje se je pokazalo za popolnoma nepotrebno, ker je v tem predelu hoja po lovskih potih in stezah — to velja tudi za dohod k plemenilni postaji — od uprave posestev družbe „Jezersko" prepovedana.
Za prevzemanje in namestitev plemenil-nikov v hramčke, za oskrbovanje in nadzorstvo plemenilne postaje, v kolikor bi bilo to potrebno, je po lastni izjavi na razpolago nekdanji čebelar, ki je pri upravi lesno-industrijske družbe stalno nastavljen kot gozdarski nameščenec. Omenjeni čebelar se za delovanje plemenilne postaje že od njene ustanovitve izredno živo zanima ter bi bil pripravljen prevzeti vso naloženo skrb in opravila na plemenišču za skromno protiuslugo, da bi se mu dovolila brezplačna souporaba čebelnjaka na plemenilni postaji. Ta pogoj bi bil zelo ugoden in sprejemljiv, toda le tedaj, ako bi imel oskrbnik svoje panje v plemenilni dobi opremljene s trotolovkami. Na to bo brez škode za svoje čebele tudi pristal.*
Prevozne stroške za plemenilnike iz Kranja na Fužine in nazaj, naj bi krila Zveza iz svojih sredstev.
Na opisani način urejeno delovanje funkcionarjev plemenilne postaje v zaledju in na postaji sami, bi nedvomno omogočilo in olajšalo tudi vsem ostalim čebelarjem izboljšanje njihovih čebelnih družin.
* V tem primeru bi moral oskrbnik svojim panjem izmenjati matice še preden jih postavi na postajo. Matice morajo biti istega rodu kakor plemenjak. Trotolovke niso absolutno zanesljive in so muka za čebele, če jih imamo dalj časa pred žrelom. Ur.
Ni vsak vzrejevalec, ki ima živali, tudi oni ne, ki živali pari in mladiče redi. Vzre-jati se namreč pravi, pariti po določenem načrtu, da dobimo boljše potomce, kot so bili njih starši. Vzrejevalec mora predvsem poznati pravila o dednosti. Ta veljajo za vsa živa bitja, živali in rastline in tudi za človeka. Zato se zanje toliko zanimajo. Prav lahko pa jih ni doumeti, zato se je treba učiti in vaditi.
f Ivan Černič
Dne 7. novembra t. 1. je umrl v Ljubljani g. Ivan černič, zavarovalni potnik Vzajemne zavarovalnice in čebelar. Pokopan je bil dne 9. novembra.
Pokojni g. černič je bil rojen dne 4. maja 1871 na Orlem pri Ljubljani. Pri Vzajemni zavarovalnici je služboval 39 let. Bil je vnet čebelar skoraj ves čas svojega življenja. Nazadnje je čebelaril v Stajah pod Krimom.
Ko je naše društvo pred vojno uredilo majhno zalogo čebelarskih potrebščin za društvene člane, jo je g. černič upravljal do konca svetovne vojne. Zalogo je imel v svoji hiši na Hrvatskem trgu. Ni bila velika, toda za tiste čase zadostna in tudi pomembna, kajti pokazalo se je, da čebelarji radi kupujejo potrebščine pri društvu, da se izognejo težavam, ki jih imajo pri naročevanju iz tujine.
Iz tega malega začetka se je z leti razvila sedanja Društvena čebelama, in ravno pokojnik je s svojim delom mnogo k temu pripomogel.
G. černič je bil zelo delaven človetk in dobrega srca. Dolgo vrsto let se je z vzorno vnemo in veliko požrtvovalnostjo udejstvoval pri raznih dobrodelnih društvih. Naj v miru počiva! Blaa mu spomin!
Čebelarska razstava na švicarski državni razstavi v Ziirichu
Avšič Maks — Boh. Bistrica.
(Konec.)
V	paviljonu št. 78 je bila prirejena razstava čebelarskih pridelkov čebelarjev kantona Ziirich pod vodstvom njih predsednika g. Ed. Riiegger-ja. Kljub slabi spomladanski in poletni paši so razstavili zelo veliko medu, razne tvrdke pa panje, čebelnjake in orodje.
V	skupini predmetov omenjenih čebelarjev, ki je bila zelo okusno urejena, je bilo razstavljenega največ medu in seveda tudi voska. Med so nudili tndi v nadrobni prodaji in tudi v satju. Med je bil v enotnih kozarcih po 1 in 2 kg. Vsi so bili opreml jeni s kontrolnimi etiketami. Poleg kozarcev so bili tudi manjši lončki iz povoščene le-
penke ter posode iz pločevine. Na zelo vidnem mestu je razstavil neki čebelar zvonec iz stekla, v katerem je bilo izdelano satovje zalito z medom do zadnje celice. Na nvoje vprašanje, kako je čebelar mogel zvonec razstaviti, ko so imele letos čebele tako slabo pašo, so mi povedali, da je družini, katera mu je izdelala satje in nanosila med v zvonec, pokrmil 40 kg medu v vrednosti 160 švicarskih frankov. Zvonec
je bil visok 16 cm, širok pa 28 cm. Draga šala, katere bi si pri nas nihče ne privoščil!
Na steni nad razstavljenim medom so visele tri slike, ki so vzpodbujale obiskovalce razstave k nakupu medu. Prva slika je predstavljala majhnega, rdečeličnega in dobro razvitega otroka in je imela sledeči napis: „Tudi jaz dobim vsak dan kontrolirani švicarski med!" Druga slika je predstavljala gospodinjo srednjih let. spodaj pa je bilo napisano: „Jaz uživam dnevno kruh s surovim maslom in kotrolira-nim švicarskim medom." Na tretji sliki je bila stara mamica, spodaj pa napis: „Moraš vedeti, da kontrolirani švicarski med ohranjuje zdravje."
V besedilu na vseh treh slikah je bilo poudarjeno uživanje kontroliranega švicarskega medu. Pod to devizo prodajajo med sploh vsi ondotni čebelarji. Kje smo še pri nas do take prodaje in tako učinkovite reklame.*
Razstavljeni vosek v večjih in manjših kolačih je bil zelo čist in lepe barve. Tudi nekaj voščenih izdelkov je bilo razstavljenih.
Razne tvrdke so razstavile krasno izdelane panje različnih sestavov in tudi dva popolna čebelnjaka s praznimi panji švicarskega sestava, ki je najbolj razširjen v deželi.
Razen panjev sestava „Triumph" in „Spiihler" imajo vsi prečno satje. Le zgoraj navedena imata podolžno satje, in sicer 10 do 11 satov, toda z razliko, da ima panj „Triumph" v medišču prečno satje. Pri pregledovanju sem opazil, da imajo vsi sestavi v medišču satnike manjše mere kakor v plodišču, malo več kakor polovico višine satnika v plodišču. Zato pa sta zgo-
* Op. ur. Naše društvo je tudi pri nas uvedlo kontrolo medu, pa se je čebelarji kar ne-čejo oprijeti.
raj dve vrsti sainikov, druga nad drugo, tako da je prostor v medišču višji kakor v plodišču.
Panj švicarskega sestava ima prečno satje. V plodišču je prostora za 12—15 sat-nikov. Približno tri četrtine naseljenih panjev je tega sestava. Imajo pa še mnogo različnih drugih sistemov, katerih sem samo na razstavi naštel čez 10 pri enem samem izdelovalcu panjev.
Švicarski čebelar le redko uporablja v panju matično rešetko. V vseh panjih pa jo je mogoče namestiti. V splošnem pravijo, da je matična rešetka mučilnica za če-čele. Če jo že morajo namestiti, denejo tako veliko, da prekrije vso ploskev nad plodiščem.
Pri ogledovanju ostalega orodja in pripomočkov za čebelarstvo, katerih je bilo zelo mnogo razstavljenih, sem videl razne reči, vendar nič takšnega, kar bi nam manjkalo. Seveda so poleg navadnih točil različnih oblik in velikosti razstavili tudi moderna točila na električni pogon, ki jih pa pri nas lahko pogrešamo, ker imamo več slabih kakor dobrih letin. Razstavljeni so bili tudi razni topilniki za vosek.
Omeniti moram še posebno, da polagajo švicarski čebelarji zelo veliko važnost na vzrejo plemenitih matic, ki je v Švici zelo razširjena. Zato je bilo na razstavi videti razne vrste plemenilnikov in ostalih pripomočkov za vzrejo matic.
V članku v novembrski številki SČ sem pozabil opisati posebni oddelek na čebelarski razstavi, oddelek v „Hiši živinoreje" v paviljonu št. 78. Tukaj je bil razstavljen modelček plemenilne postaje za matice, poleg njega pa je bil plemenilček na tri satičke, katerega se v največji meri poslužujejo. Nad tema predmetoma je visel grafikon, kateri je kazal napredek v vzreji matic od leta 1914. do 1938. Leta 1914. so imeli 43 plemenilnih postaj, 1. 1923. že 101, 1. 1938. pa čez 150. Na vseh teh postajah se sedaj letno opraši s troti iz najboljših družin pribl. 10.000 do 15.000 matic, izbranih iz najboljših panjev. V dosego resnično izbranega plemena pa vodijo posebne matične knjige.
Na nasprotni strani dvorane je v sredini med drugimi slikami visela slika živino-zdravnika dr. h. c. Ulricha Kramerja, katerega 25 letnico smrti so obhajali v letošnjem letu. Dr. Kramer je bil ustanovitelj plemenilnih postaj in stremljenja po zboljšanju čebelne pasme. Z odbiro dobrih dru-
žin in vzrejo plemenitih matic naj bi se zvišala donosnost čebelarstva.
Ostale slike, razmeščene okoli slike dr. Kramerja, so kazale zelo povečano matico, čebelo in trota, sliko sata s čebelami in matico v sredini, dalje lepo razvit in en pregrizen matičnik, različne celice, sliko neke plemenilne posta jice, dva manjša zemljevida Švice z označenimi plemenilni-mi postajami itd. Pod slikami je bil z velikimi črkami napisan izrek dr. Kramerja: „Züchten ist kein eintägig Heu" (Yzreja ni enodnevna mrva).
Omenim naj še, da so predvajali vsako sredo popoldne v veliki dvorani „Hiše živinoreje" dva filma iz čebelarstva. To je bil višek vsega, kar se je moglo na razstavi videti. Ogledal sem si ju tudi jaz.
Prvi film, napravljen od g. K. Fischer-ja iz Dottikona, je kazal življenje čebele v panju. Ne da se popisati, koliko truda in potrpljenja je imel imenovani gospod pri snemanju teh slik. Prikazal nam je življenje matice, čebele in trota, od izleženega jajčeca dalje, njegov razvoj v celici v ličinko, kako ličinka raste in se debeli in slednjič, kako čebele celico pokrijejo s pokrovčkom. Točno smo videli razvoj bu-be matice, čebele in trota, kako se razvija in raste v pokriti celici in slednjič kako doraste in pregrize pokrovček ter zleze iz celice. Vse slike so bile tako razločno in precizno napravljene, da si resnično lahko videl ves razvoj čebelne družine v panju in posamezna dela, katera morajo opravljati njegovi prebivalci.
Drugi film pa je bil zvočni. Pokazal nam je delo čebele zunaj panja in njegov pomen za narodno gospodarstvo. Ta film je sestavljen kot predavanje. Tudi ta film je bil nekaj izrednega in poučnega, pa naj bo gledalec čebelar, ali ne.
Zelo bi bilo na mestu, da bi o priliki kake večje čebelarske prireditve ali razstave predvajali oba filma v Ljubljani, saj bi se jih mogoče dobilo, če ne drugače, na posodo.
Tako sem v glavnem opisal, kaj vse je bilo mogoče videti na Švicarski državni razstavi.
Čim bolj počasi segrevamo med, tem
dlje časa ostane tekoč. Najbolje je, če ga segrevamo, predno se začne strjevati (Scottish Beekeper).
Iz zgodovine sporov med prevaževalci čebel na pašo in čebelarji domačini v 18. in 19. stoletju
Stane Mihelič.
(Nadaljevanje.)
V. Prvi znani spori med prevaževalci čebel na paše in čebelarji domačini na Koroškem. Prva znana uredba o prevažanju čebel na Koroškem.
Vsi drugi dekreti in navodila, ki jih je izdala vlada po 1. 1775. in katere smo že v prejšnjem poglavju omenili, so sicer vplivali na razvoj čebelarstva v avstrijskih deželah, niso pa pravno izpopolnjevali odredb čebelarskega patenta iz 1. 1775.. kljub temu da so se v teku časa pokazale njegove pomanjkljivosti, zlasti kar se tiče ureditve vprašanja pasišč. Spori med prevaževalci čebel na pašo in čebelarji domačini so se namreč začeli vedno bolj množiti in tu pa tam je prišlo celo do nasilja.
Iz 1. 1790. je znan prvi takšen spor. Čebelarji Zgornje Koroške so vozili svoje čebele na ajdovo pašo na Dolenje Koroško. S tem niso bili zadovoljni čebelarji domačini, zlasti ker so prevaževalci nakopičili na paši preveč čebel na enem kraju. Tako je prišlo 1. 1790. v Št. Petru pri Celovcu do tako hudega prepira in pretepa, da je moralo nastopiti vojaštvo, ki je zopet napravilo red.1 Ti spori so se potem še ponavljali; zato je bila oblast slednjič prisiljena izdati uredbo, ki naj bi uredila to vprašanje.
Z dvornim dekretom dne 30. junija 1796 je bila izdana postava za Koroško, ki takole ureja prevoz čebel z Zgornje Koroške na Dolenje Koroško: ..Pri nadaljnjem dovoljevanju prevažanja čebel z Zgornje Koroške na Dolenje Koroško je treba postopati previdno. Pri nameščanju tujih panjev je treba izbrati najugodnejše mesto blizu cvetočega ajdovega polja, vendar pa morajo biti oddaljeni od domačih čebelnjakov najmanj četrt ure. Če pa so tuji panji postavljeni na pobočju, nad domačimi čebelami, mora ta razdalja znašati najmanj pol ure hoda. Pripeljati se smejo čebele v pašo najprej 16. avgusta, a odpeljati se morajo najkesneje 9. septembra. V enem kraju naj se ne postavi preveliko število panjev, ampak naj se razdele pri-
merno po okolici, če se sicer posestniki tujih in domačih čebel niso med seboj sami sporazumeli."2
Obenem s to uredbo so dobile oblasti na Dolenjem Koroškem nalog, da domačinom pojasnijo, da čebele z nabiranjem medu prav nič ne škodijo ajdovemu cvetju in da zato prav lahko dovolijo tujim čebelam nabirati med, od katerega ima dežela le korist in drugič, da s tem pomagajo tistim čebelarjem, katerih čebele bi bile pozimi prepuščene smrti, ako bi jih ne smeli več voziti na ajdovo pašo na Dolenje Koroško.3
Iz uredbe so razvidni vzroki, zaradi katerih so jo izdale oblasti. Prevaževalci čebel so vozili čebele v ajdovo pašo prezgodaj, odvažali pa so jih kesno, ko že ni bilo več paše na ajdi in so se začele zato čebele med seboj ropati. Nadalje so prevaževalci postavljali svoje panje preblizu domačih čebel. Oblast je sedaj določila razdaljo, ki je znašala nekako 1,5 km'—2 km.
Glede števila na pašo pripeljanih panjev je stala odredba na stališču, naj se za vsak kraj to uredi sporazumno med čebelarji -prevaževalci in domačini. Šele v primeru, da do takega sporazuma ne bi prišlo, bi posegla vmes oblast in razdelila čebele sorazmerno po pasiščih.
Čeprav imamo izpričano, da so v tem času tudi drugod nastajali slični spori4 in da so se tudi drugod čebelarji domačini potegovali za zaščito svojih interesov, vendar nikjer drugod niso uspeli, da bi bile oblasti v tem pogledu kaj ukrenile. Zato je ta uredba o prevažanju važna tudi, ker kot prva ureja vsaj v neki meri odnose med prevaževalci čebel in čebelarji domačini.
Da pa tudi ta uredba ni popolnoma dosegla svojega namena, kaže dejstvo, da je izdal 9. septembra 1815 (pod št. 11215) okrožni urad v Celovcu morda kot dodatek k navedeni uredbi uradna navodila (normalo),5 ki je še bolj določno urejala odnose prevaževalcev čebel in domačih čebelarjev:
a)	Vsak čebelar, ki želi prepeljati svoje čebele v tujo občino na ajdovo pašo, mora najkesneje do 20. julija vsakega leta napraviti pismeno vlogo na dotično občino z navedbo števila panjev, da bi tako imela oblast čas ukreniti potrebna poizvedovanja in pravilno presoditi okoliščine.
b)	Nihče ne sme dovoliti pod kaznijo enega goldinarja za vsak panj. da bi kdo odložil tuje čebele pri njem ali na njego-
vem zemljišču, če mu ni prej oblast dostavila imena tujega čebelarja in ¡Prepustila oskrbo postavljenih čebel. Globa je namenjena za sirotišnice.
c) Ležarino (Lagerzinns) določi imenovana oblast in jo sporoči obenem z odlokom čebelarju, kajti samo ta (oblast; op. pis.) sme določiti kraj in število pripeljanih panjev.
Če sedaj primerjamo uredbo iz 1. 1796. z normalo, spoznamo takoj, da je med njima bistvena razlika.0 Medtem ko je uredba iz 1. 1796. določala samo, kaj mora čebelar prevaževalec upoštevati, če pripelje na pašo čebele, normala iz I. 1815. povsem točno določa, kaj mora storiti prevaževalec, da mu bo dovoz čebel na pašo sploh dovoljen. Krajevna oblast si je pridržala izključno pravico odločiti o tem, kam, kdaj in koliko čebel sme kdo pripeljati na pašo. Če pa upoštevamo še določbe, ki jih ima o prevažanju čebelarski patent iz 1. 1775.. moramo reči, da mu normala kratkonialo nasprotuje. Po odredbi v patentu M. Terezije je namreč smel čebelar prevaževalec tudi proti volji posestnika postaviti svoje čebele na njegovo zemljišče, če s tem ni napravil dejanske škode lastniku zemlje, po odredbi v normali pa niti posestnik zemljišča sam ni imel pravice, da bi sprejel na pašo tuje čebele, če mu prej tega ni dovolila krajevna oblast.
Jasno je, da se je celovški okrožni urad, ko je izdal normalo, postavil povsem na stran čebelarjev domačinov in si je proti
December
K. Brezovčan.
V tem mesecu je čebelarjevo opravilo enako onemu, ki smo ga podali za mesec januar, zato ni treba besed ponavljati.
Sedaj je čas, da čebelar izpopolni svoje znanje z branjem čebelarskih spisov in s pogovori z naprednimi čebelarji. Naj se tudi zanima za delovanje domače' čeb. podružnice in naj se tam tudi sam udejstvu-je v kolikor je za to zmožen. Ni pravično, da pričakujemo samo od drugih, da bi vodili organizacijo in vzeli vsa bremena nase, sami pa držali roke križem.
Med letom je čebelar zapisoval na listke (beležnice) na panjih, kar je opazil. Sedaj
prejšnjim čebelarskim odredbam dunajske vlade prilastil vso oblast odločati o tem, kdo sme pripeljati čebele na pašo, koliko panjev in kam jih sme postaviti. Z normalo so namreč odvzete vse pravice prevaževal-cem, ki so jih imeli po prejšnjih odredbah. Ali so prevaževalci proti temu kaj ukrenili, ni znano; gotovo pa je, da niso mogli biti zadovoljni, če se je oblast striktno držala normale in s tem delala težave preva-ževalcem čebel na Dolenje Koroško. Iz normale pa tudi spoznamo, da celovški okrožni urad ni gledal na prevažanje čebel kot na nekaj, kar je s stališča narodnega gospodarstva važno, kakor je v zvezi z uredbo iz 1. 1792. prvič poudarjala tudi dunajska vlada, marveč je imel predvsem namen ugoditi domačim čebelarjem. Tudi težišče spora, ki je bilo dotlej med prevaževalci čebel na pašo in čebelarji domačini, se je preneslo drugam, t. j. med krajevno oblast in prevaževalce čebel na pašo.
1	Prasser (IV, 1 g) 247.
2	P., Gesetze und Verfügungen (III b).
3	Beck (IV, I č, d).
4	Glej VI. pogl.!
5	„Normale des K. K. Kreisamtes Klagen-furth von 9ten September, No. 11215" v prepisu v arhivu Kmet. družbe za Slovenijo kot priloga k aktu okrožnega urada v Postojni z dne 9. jul. 1822, štev. 1368 na gubernij v Ljubljani. Sedaj v arhivu Kmet. družbe za Slovenijo v Ljubljani.
6	Glej o tem tudi mnenje predsednika Kranjske kmet. družbe Busseta iz 1. 1822. v pogl. VI.!
je treba beležnice zamenjati z novimi, a starih nikar ne pokurimo. Kar je raztresenega po posameznih beležnicah, spravimo skupaj na eno samo veliko polo, tako da imamo pregled čez vse svoje panje. Potem lahko primerjamo družine med seboj in bomo vedeli, katere družine so bile najboljše, katere najslabše. Ako potem primerjamo take pole od več let med seboj, bomo opazili, da prehajajo dobre in slabe lastnosti kaj rade od stare matice na hčerko. Ugotovili bomo. da imamo v svojem čebelarstvu enega ali več dobrih rodov, ki jih kaže zamnožiti, slabe pa iztrebiti. Kakor ne more mlekarstvo nikamor, ako ne vzredimo mladih krav od dobrih mlekaric. tako se ne more donos našega čebelarstva
ČTIVO ZA ZAČETNIKE
dvigniti, ako ne vemo, od katerih matic naj vzrejamo mlade matice.
Dobro je, da napravi čebelar sedaj točen obračun o dohodkih in stroških svojega čebelarstva. Točen obračun bo marsikomu pokazal, da je bil v zmoti, ko je cenil čisti dobiček previsoko ali prenizko. Na vsak način pa naj čebelar ne pretirava svojih uspehov proti nečebelarjem, ker si bodo to predobro zapomnili in verjeli, ne bodo mu pa verjeli, ako bo prihodnje leto hotel dokazati, da je moral pri čebelarstvu še do-plačevati.
Zahvaljujem se gg. čitateljem za pozornost, ki so jo posvečevali mesečnim navodilom. oprostijo naj mi, če jih nisem z ni'-mi popolnoma zadovoljil. Vsem starim in novim naročnikom S. Č. pa želim še več čebelarskega uspeha v prihodnjem letu.
— Urednik se g. Brezovčanu za sodelovanje prisrčno zahvaljuje in ga prosi, da se SČ tudi v bodoče kdaj pa kdaj spomni.
Kotiček za radovedneže
1.	Pošiljam vam vzorec voska, ki sem ga skuhal iz zavrženih satnic. Te so ležale precej časa zunaj na zraku in so postale bele. Tudi skuhan vosek je bil bolj bele barve. Pravijo, ker ni rumen, da mu je primešan loj. Prosim pojasnila. J. Z. v L.
Poslani vzorec voska ima res tako barvo. da je bolj podoben loju kakor vosku, toda blago je pristno. Satnice so se na svetlobi obelile, zato vosek ni rumen. Saj tudi voščene sveče na oltarju niso rumene, ampak bele, ker so izdelane iz obeljenega voska. — Čebele satnic zato niso izdelale, ker ni bilo nobene paše. Le čemu naj bi takrat rabile satje! Saj morajo še zalega-nje omejiti, pa naj satje izdelujejo. Če hočemo kako žival opitati, ji moramo po-kladati obilico tečne hrane. Potem bo tudi kaj špeha, ali masti. Tudi vosek spada med maščobe in čebele ga pote. kadar imajo živeža v izobilju, ne pa kadar lakoto tolčejo.
2.	Gospoda K. L. v M. N. prosimo, da nam sporoči svoj točni naslov in ceno za so-phoro ter razne vrbe, če jih ima v drevesnici. Nujno!
3.	Letos so panji imeli trote še novembra meseca, kar se še nikdar ni pripetilo. Kaj naj to pomeni? F. K. v O.
Nič posebnega! Pri vas so čebele čez leto v revščini živele, ob ajdi so se pa do sitega najedle. Matica je zalegla trote šele
takrat, ker so panji dosegli višek razvoja šele med ajdovo pašo. Zaradi obilnih zimskih zalog so čebele odlašale z odgonom trotov.
Pri meni je bil splošen odgon trotov šele 18. oktobra. Pred žreli nekaterih panjev je bila zvečer za pest velika kepa odgnan-cev. Ne pomnim, da bi jih kdaj tako pozno odgnale. Celo 18. novembra so čebele posamezne trote jahale.
4.	V več A. Ž. panjih sem zazimil po dve družini, eno v plodišču, eno v medišču. Bral sem, da družine v tem primeru ne prezi-mujejo dobro in da spomladi tudi slabše napredujejo. Kaj je na tem resnice? A. R. v T.
Tudi jaz sem že večkrat prezimoval po dve družini v enem panju. Opazil sem, da spodnja družina precej trpi zaradi stalnega prepiha med spodnjim in zgornjim žrelom in da imajo taki panji spodaj neprimerno več mrtvic kakor panji z eno samo družino. Če prezimujejo čebele na slabem medu, je spodnja družina ponavadi izgubljena.
Skoraj vsako leto pa prezimujem v medišču kakega prašilčka. Čim nastopi hud mraz. zamašim zgornje žrelo z vato. pa prezimita obe družini prav dobro. Ne bojte se. da bi prašilčku v medišču zmanjkalo zraka. Za tisto pest čebel ga je kmalu dosti. Meni se ni še nobeden zadušil.
5.	Koliko časa lahko ohranim med v dobro zaprti posodi, da ostane dober za prodajo? R. S. v R. S.
Med ne smemo primerjati z drugimi živili. Dr. Zander pravi: „Mrtvo mešanico snovi (medečino), ki jo čebele prinesejo domov, spremene kvasice v nekako živo telo. ki izven čebelinega telesa še nadalje deluje, zori in umre." Umiranje pa je počasno in traja več let. Medtem se spremeni barva medu, vonj porazgubi in tudi okus močno spremeni. Več let star med nima pravega okusa, zato je najbolje, da jra dali ko tri leta nimamo v shrambi. Nekatere vrste medu, n. pr. hojev. se dalj časa drži kakor n. pr. ajdovec, ki že prihodnje leto začne kipeti, pa naj bo še tako na suhem. Potem postane izredno dober za pomladansko krmljenje čebel, manj dober pa za človeški konsum.
6.	Ali je paša na tako zvani prašni ajdi ravno tako izdatna, kakor na jesenski? F. L. v R.
Na ljubljanskem Barju sejejo mnogo te ajde, ki pa nikdar ne medi tako obilno kakor jesenska. V najugodnejšem primeru
naberejo čebele toliko ajdovca, da dobi cvetlični med okus in značaj ajdovca. Dovolj je, da primešamo najboljšemu cvetličnemu medu 20% ajdovca, pa je uničen ves značaj cvetličnega. Nekako tako je tudi na Barju. Ob cvetenju prašne ajde
čebele nekoliko bolj živahno nabirajo, precej zalegajo in tudi satje grade, posebnih donosov pa ni.
Seme za prašno ajdo je isto kakor za jesensko.
OPAZOVALNE POSTAJE
Mesečni pregled za oktober 1939
Kraj	Višina nad morjem	Panj je teže										Toplina zraka				Dni		je	bilo		
		pridobil v			izgubil		v	v mesecu čistih dkg		največ pridobil		najvišja	najnižja	srednja mesečna	| izletnib	| deževnih	I snežnih	I oblačnih	pol jasnih	| jasnih	M 1 S *
		1.	2.	3.	1.	2.	3.														
		mesečni tretjini dkg						pri- | podobi 1 rabil		dkg	dne		C	0							
Blejska Dobrava . .	577	_	_	_	85	65	40	—	190	—	—	+23	— 4	+ 7-96	8	12	4	23	6	2	—
Breg-Križe.....	483	—	—	—	30	40	30	—	100	—	—	+ 22	— 4	+ 7-27	3	19	2	18	11	2	—
Kranj.......	385	—	—	—	35	40	60	-	135	—	—	+ 22	— 3	+ 8-77	16	20	2	17	9	5	7
Virmaše-škofja Loka .	361	_	—	—	—	25	20	—	45	—	—	+ 22	—	+10-87	10	17	2	18	11	2	24
Tacen-Šmarna gora . .	314	_	—	—	60	50	75	—	185	—	—	+ 23	— 1	+ 10-40	11	16	1	26	1	4	6
Barje.......	289	_	—	—	45	35	10	—	90	—	—	+ 22	— 3	+ 9-24	12	12	1	8	14	9	5
Dob........	305	_	—	—	25	35	40	—	100	—	—	+ 24	— 3	+ 10-17	10	19	1	25	4	2	3
Rova.......	350	_	—	—	25	50	20	—	95	—	—	+ 24	— 1	+ 10-09	14	20	1	19	7	5	6
Mekinje.....	415	—	—	—	40	20	20	—	80	—	—	+23	— 3	+ 959	21	20	1	16	13	2	24
Škorno-Novi klošter	450	_	—	—	15	25	10	—	50	—	—	+ 24	— 3	+ 10-35	11	14	1	12	19	—	9
Sp. Ložnica-žalec . .	252	_	—	—	20	20	10	—	50	—	—	+ 25	— 4	+ 9-93	16	19	—	11	20	—	26
Leveč-Sl. Bistrica . .	355	_	—	_	25	—	25	—	50	—	—	+ 15	— 2	+ 6-46	4	24	—	26	4	1	17
Muta.......	387	*	_	—	—	—	—	—	—	—	—	+ 18	— 1	+ 7-66	11	13	1	14	16	1	23
Sv. Lovrenc-Pohorje .	442	_	—	—	45	75	15	—	135	—	—	+23	— 3	+ 8--	15	16	3	14	12	5	12
Sv. Duh-Selnica . . .	536	__	—	—	15	20	10	—	45	—	—	+ 18	— 1	+ 7-37	18	10	3	12	18	1	9
Selnica ob Dravi . . .	324	_	_	—	30	15	20	—	65	—	—	+ 26	- 2	+ 9-32	13	11	1	18	13	—	13
Studenci-Maribor . . .	265	_	—	—	95	65	25	—	185	—	—	+23	— 3	+ 8-25	15	16	—	12	13	6	15
Mala Nedelja ....	279	_	—	—	25	105	—	—	130	—	—	+20	— 1	+ 7-95	17	13	1	18	12	1	15
Cezanjevci.....	182	_	_	—	_	20	120	—	140	—	—	+ 25	—	+ 1012	3	10	1	14	10	7	16
Turški vrh-Ptuj . . .	336	_	—	—	_	—	—	—	—	—	—	+ 21	+ 1	+ 11-16	13	16	—	11	14	6	4
Nedeljica-Turnišče . .	170	_	—	—	50	50	—	—	100	—	—	+21	—	+ 11-46	13	4	—	16	10	5	7
Žetale-Rogatec ....	322	_	—	—	15	50	20	—	85	—	—	+24	+ 1	+ 11-50	8	13	1	16	7	8	14
Rogaška Slatina . . .	224	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	+21	+ 1	+ 11-16	13	16	—	11	14	6	4
Donačka gora-Rogatec .	397	**	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
Kozje.......	307	—	—	—	20	10	15	—	45	—	—	+ 19	+ 5	+ 11-77	12	11	—	10	17	4	14
Leskovec-Krško . . .	168	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
Brežice okolica ....	156	—	—	—	_	—	20	—	20	—	—	+ 21	+ 3	+ 13-03	21	11	—	17	13	1	8
Toplice-Dol.....	179	—	—	—	—	20	10	—	30	—	—	+ 25	— 1	+ 10-48	11	15	—	17	7	7	19]
Krka.......	300	_	_	—	30	70	5	—	105	—	-	+ 25	+ 2	+ 12-79	15	11	1	22	4	5	24
Št. Janž-Dol.....	347	—	—	—	45	30	35	—	110	—	—	+ 20	— 3	+ 7-96	13	18	1	15	11	5	3
Št. Vid-Stična ....	360	—	—	—	—	30	20	—	50	—	—	+ 22	— 4	+ 7-98	13	8	1	15	15	1	3
Gerknica......	575	—	—	—	15	30	25	—	70	—	—	+ 22	— 2	+ 8-35	13	20	3	17	10	4	8
Sv. Gregor-Ortnek . .	736	—	—	—	25	15	15	—	55	—	—	+ 16	— 4	+ 7-61	15	7	3	8	12	11	17
Novo mesto.....	180	—	—		20	40	20	—	80	—	—	+ 26	— 2	+ 10.52	16	17	1	13	11	7	7
Šmarjeta......	375	—	—	—	150	120	80	—	350	—	—	+ 24	—	+ 9-80	14	17	1	15	4	12	30
Valpča vas.....	280	—	—	—	110	70	35	—	215	—	—	+ 22	+ 2	+ 11-19	14	21	—	17	12	2	15
Sv. Lovrenc ima Liifteneggerja. vsi drugi AŽ panj. -
Letošnji oktober je bil mrk in deževen ter izkazuje izredno mnogo deževnih dni: kar šest postaj je imelo nad 20 dni z de-
* Pokvarjena tehtnica. ** G. poročevalec vpoklican.
žjem. Povprečno je bilo letos nekako 15 deževnih dni z 206 mm dežja in ves mesec smo imeli le 65 ur sonca. Temu tudi odgo-
varja nizka povprečna mesečna toplina, ki je s 9'6° C daleč pod dolgoletnim povpreč-kom za oktober.
V začetnih dnevih druge polovice meseca smo imeli nekoliko lepih dni, ki so jih čebele hitro izrabile za temeljito trebljenje. Tudi obnožino so tiste dni pridno dona-šale. Nekatere postaje javljajo obnožino še celo zadnje mesečne dneve: 24.—26. Cerknica, Kranj in Mekinje; 29. Mala Nedelja. 30. pa Brežice okolica in Valpča vas.
Dolgotrajno deževje je ozračje polagoma a stalno hladilo in prvi sneg je začel na-letavati sredi druge mesečne polovice. Obležal sicer ni, ker je bila zemlja še vse pretopla, pa tudi poznejša jugovina ga je zlizala še visoko z gorovja. V čebelnjakih je imelo hladno vreme za posledico, da so čebele lepo zapustile medišča in se strnile v plodišču v zimsko gručo. Polagoma so čebelarji začeli z zazimljanjem .. .
Iz poslanih poročil posnemam tele zanimivosti:
Po nekaterih predelih Dolenjske so imeli letos tako slabo letino kot že dolgo ne. Tovariš poročevalec je moral dobesedno vse leto pokladati: pomlad je bila hladna in deževna, ob rojevni so bile poplave, nato je pritisnila nepričakovana suša in ajda je temeljito odpovedala ...
Občni zbori. Prišel je čas občnih zborov. Vse podružnice prosimo, da jih skličejo pravočasno. Morajo biti v mesecu decembru t. 1. ali najkasneje v mesecu januarju prihodnjega leta. Podružnični odbori morajo podati poročilo o delu v preteklem letu in določiti smernice za bodoče delovanje. Gradiva za to je mnogo. Poživite delovanje podružnice in skrbite, prosimo, da se bo število članov zvišalo. Le v skupnosti je moč in le z združenimi močmi je mogoče doseči uspehe. Smo na pragu novega delovanja, ki bo vsem članom v korist. Bodimo zato organizirani, pospešimo delo v korist našega čebelarstva in ne za-vrzimo trudapolnega dela naših prednikov, ki so z vztrajno požrtvovalnostjo gradili naše društvo.
Vsem podružnicam. Nujna potreba je, da nam vse podružnice čimprej pošljejo imenike članov za prihodnje leto. Imeniki morajo biti dostavljeni glavnemu
Nekaj podobnega so doživeli čebelarji na krhkem svetu Cerkniške in Bloške planote.
Od dveh poročevalcev z ajdovih pasišč na lepem Štajerskem sem prejel poročilo, da so panji še ta mesec odganjali trote. Pri enem čebelnjaku je bilo skoro polovica takih panjev. Čebelarji so bili zaskrbljeni, da li so panji brezmatični. Pri pregledu pa so ugotovili, da so matice zaradi dobre paše v septembru še močno zalegale in tako prišle tudi na trotovino .,.
V vinorodnih krajih letos ni bilo posebnih tožba, da bi čebele „napadale" grozdje. Letos ni bilo skoro nič gnilega in načetega grozdja, kjer bi iskale sladek grozdni sok. zato niso „obletavale" vinogradov.
Eno poročilo prihaja z meje, kjer imajo na Hrvaškem lepa ajdova pasišča. Tam so nekateri čebelarji natočili lepe množine ajdovca, saj so ponekod kar po dvakrat sukali točilo... Resnico so govorila ta poročila, toda med je voden! Tamošnji nepoučeni čebelarji že zavrtijo točilo, ko se med v mediščih komaj pokaže. Zato imajo sicer velik pridelek, po kakovosti pa je malovreden in se kaj kmalu pokvari in skisa.
odboru brezpogojno do konca meseca januarja. Opozarjamo pa, da bo odbor odslej pošiljal list le onim čebelarjem, ki bodo članarino plačali, oziroma, ki jih bo podružnica prijavila za svoje člane. Vsem drugim bomo brezpogojno list ustavili in nadaljevali s pošiljanjem šele potem, ko bo članarina poravnana. Z zaostalo članarino je imelo društvo že dovolj težav in stroškov, pa tudi nereda, ki ga ne more več trpeti. Prosimo, da vzamejo vse podružnice to obvestilo na znanje in na to opozore svoje člane.
Članarina. Posamezni člani in nekatere podružnice še niso poravnali članarine. Zadnjikrat opozarjamo vse zamudnike, naj jo v mesecu decembru prav gotovo nakažejo.
Čebelarske knjige prav toplo priporočamo vsem čebelarjem za najlepše zimsko razvedrilo. Brez strokovnega čtiva
DRUŠTVENE VESTI
je čebelarjenje v sedanjem času nemogoče. Čebelarji, naročite čebelarske knjige, ki jih ima društvo v zalogi in zboljšajte si na podlagi teh svoje čebelarstvo.
Tečaj za bolezenske strokovnjake. Sprva se je za ta tečaj prijavilo le malo čebelarjev, pozneje pa toliko, da je odbor primoran prirediti dva tečaja. Na prvi tečaj, ki bo med 1. in 6. januarjem prihodnjega leta je vabljenih 25 čebelarjev. Za več udeležencev, žal, nimamo prostora. Vsem, ki so sprejeti v ta tečaj, je odbor že razposlal potrebna navodila in brošuro prof. Verbiča „Čebelne bolezni".
Smrtna kosa
t Križaj Anton. Položili smo v grob enega izmed starejše garde rovtarskih čebelarjev, ki je imel že čez sedem križev na hrbtu in je bil še vedno ves zaverovan v čebele.
Zalejški oče — Anton Križaj — je bil vzor delavnega, nikdar ugnanega kmeta. Iz gmajne v Zalejčku, kjer je bila mala njivica in za pest košenine, je ustvaril z leti lepo kmetijo, na kateri je redil 12 glav živine. Pozneje si je kupil še svet ob rovtaski cesti in tam zgradil še eno hišo, ki jo je dal na razpolago mlekarni.
Paberki iz domačih in tujih virov
Anton Žnideršič.
Prednost prestavljanja. V „Leipziger Bie-nenzeitung" sem bral v mesečnih navodilih za maj sledeče: „V panjih, ki imajo spodaj in zgoraj enako mero, priporočamo prestavljanje. S tem dobimo v vsakem primeru več čebel; razen tega take, ki prej začno izletavati. Poskušnje so namreč pokazale, da mlade čebele v prestavljenih po-njih že po 6 in 7 dneh izletavajo, medtem ko se v plodišču izvaljene pokažejo na bradi večinoma šele po 16 in 17 dneh." Nadalje priporoča, da prestavljamo le sate s nepokrito zalego, sate z odprto, pa pustimo spodaj. Te prestavimo šele po 10 dneh, ko je vsa zalega še pokrita.
Med — zdravilno sredstvo pri zastrupitvi z nikotinom! G Podboj, višji davčni upravitelj v p., mi je pripovedoval sledeče: „Bil sem strasten kadilec od mladih nog.
Ostali prijavljenci pridejo na vrsto pozneje. Za prvi tečaj je odbor sprejel iz vsakega okraja po enega prijavljenca.
*
Društvo dobiva razne inozemske čebelarske liste v češkem, poljskem, bolgarskem, italijanskem, francoskem in angleškem jeziku. Ker ni niti pri uredništvu, niti pri upravi n ikogar, ki bi te jezike razumel, prosi odbor SČD čebelarje, ki so enega ali drugega teh jezikov zmožni in ki bi hoteli posnemati iz listov zanimive vesti ter jih objavljati v „Čebelarju", da se javijo. Za trud bodo dobivali enak honorar, kakor za izvirne spise.	Odbor.
Včasih je imel tudi nad 100 kranjičev, in je bil v čebelarskih krogih zelo spoštovan zaradi svoje značajnosti in delavnosti. Če bi imeli Slovenci kaj več takih mož, bi v veliki meri preobrazili našo zemljo, pa ne bi bilo treba nikomur stradati. Zato mu naj bo blag spomin!
t Matevž Rudolf, predsednik čebelarske podružnice pri Sv. Vidu nad Cerknico, je umrl dne 21. avgusta t. I. Bil je skrben in marljiv čebelar ter splošno spoštovan in priljubljen. Člani podružnice so se udeležili njegovega pogreba in položili venec na grob. Naj v miru počiva!
Ko sem šel v pokoj, mi je nekoč v gostibii postalo slabo: napadla me je huda omotica. Mislil sem, da me bo konec. Vedel sem, da prihaja slabost od kajenja. Prijatelji so pristopili k meni, da mi pomagajo, jaz pa sem jih prosil za žlico medu, ker sem nekoč slišal, da je med izvrstno sredstvo za zastrupitev z nikotinom. In res — ko so mi prinesli med in sem ga zaužil, mi je takoj odleglo. Žal pa me ta napad ni izučil. Po kratkem odmoru sem začel zopet kaditi, posledice pa niso izostale: zopet se je napad ponovil. Tako kot prvič sem ga odpravil tudi drugič z medom. Od tedaj pa seveda ne kadim več.
Izvoz medu v inozemstvo. Pred kratkim nam je srbsko čebelarsko društvo med drugim poročalo, da kupujejo ogrski trgovci med pri nas v Jugoslaviji. Kako naj si človek te kupčije razlaga? Ogrski trgovci izvažajo med v Nemčijo, pri nas pa ga kupujejo. Nemogoče je, da bi pri nas mogli dobiti med po 8'— din ali še ceneje in nemogoče je, da bi ga v Nemčijo proda-
NAŠE PODRUŽNICE
jali po 8'— din, to je po tisti ceni, ki jo plačujejo nemške tvrclke za inozemski med. Izključeno je tudi, kakor smo zvedeli od merodajnih vodilnih oseb v Nemčiji, da bi nemška vlada popustila na carini, ker ne stori tega v nobenem primeru. Možnost pa je, da daje ogrska vlada izvoznikom medu eksportne premije. Naše društvo je glede tega že ukrenilo potrebne korake. Predlagalo je naši vladi, naj dovoli ekspertno premijo tudi za med, kakor je to storila za nekatere druge kmetijske pridelke in nekatere industrijske izdelke. Če se nam to posreči, bo mogoče doseči tudi izboljšanje cene medu na domačem trgu.
Ajdova pasišča. Neki čebelar, ki biva stalno v kraju z ajdovimi pasišči, je kupil od čebelarja izven teh pasišč večje število panjev in jih prepeljal na svoj dom tik pred ajdovo pašo. Na opozoritev domačih čebelarjev je župan kupca pozval, naj kupljene čebele odstrani, ker sumijo, da sta se prodajalec iin kupec dogovorila, da kupčija velja le za čas ajdove paše, potem pa bo kupec „prodal" čebele prodajalcu. Kupec in prodajalec trdita, da takega dogovora ni bilo, ampak da sta sklenila pravilno kupčijo, ker bo kupec trajno obdržal čebele na svojem domu. Prosita pojasnila, če je postopamje župana upravičeno ali ne.
Odgovor: Samo na podlagi suma županstvo ne more ničesar ukreniti. Če se pozneje izkaže, da sta kupec in prodajalec hotela naredbo o prevažanju čebel v ajdovo pašo obiti z namišljeno kupčijo, je to kaznivo in politična oblast lahko oba kaznuje.
Ponudba in povpraševanje. Po tem načelu se urejujejo cene v domači in svetovni trgovini, pa bodisi da prodajamo državne papirje ali pa med. To se pravi, če pride obilo blaga na trg in je malo povpraševanja, potem cene popuščajo, če pa ga pride malo in je več povpraševanja, potem cene naraščajo. Tako je bilo in tako bo, dokler bo trgovina svobodna. Isto je pri medu. Ob slabih letinah cene naraščajo, ob dobrih popuščajo, prav tako pa tudi popuščajo v jeseni zato, ker hoče večina čebelarjev svoj pridelek čimprej prodati, medtem ko spomladi naraščajo, ker ga imajo čebelarji malo v zalogi.
V Kaliforniji prevažajo panje z odprtimi žreli. Izkušnje so bile dobre. Pri nakladanju in razkladanju nakadijo čebele skozi žrelo. Čebele se pomirijo, če so pa-
nji obrnjeni v smer vožnje, tako da prihaja veiter do žrel. Splošno ne postavljajo več kakor 200 panjev na posamezno stojišče. (Gleanings).
Moj čebelarski tovariš Dok leva iz Klen-ka pri Št. Petru na Krasu mi je nekoč pravil, da je včasih tudi on vozil kranjiče in eksportovce z odprtimi žreli. Odmašil jih je šele potem, ko je že nekaj časa vozil. Čebele so visele od brade in niso odle-tavale. Pri prevažanju na daljavo in v vročini je neobhodno potrebno, da čebele izpustimo s satja. V A. Ž. panjn ne zadostuje, če odpremo ali odstranimo le vratca ali le dušnike v vratcih, ampak je treba čebelam dati prostora, kamor se umaknejo, ko nastane med satjem vročina. Nekateri čebelarji vzamejo pred prevažanjem nekaj satov iz medišča, nekateri pa odstranijo mreže na okencih, to pa zato, da se čebele lahko umaknejo v prazni prostor med okenci in vratci.
Op. ur. Gorenjski in koroški čebelarji prevažajo kranjiče z odprtimi žreli že stoletja. V Kaliforniji so na to prišli precej pozno. Pa naj kak gorenjski čebelar poroča, kako ravnajo pri prevozu s panji z odprtimi žreli.
Vpliv lune na medenje. Gerhard Gocken piše v listu „Unsere lmmen", da medijo rastline izdatno le v določenih časih. Repi-ca je leta 1955. odrekla. Nekateri so valili krivdo na severni veter, drugi so dejali, da je pozebla ali da ni bilo potrebne gor-kote. Na podlagi večletnih opazovanj je izjavil Gocken, da repica medi v jako ne-priličnem času, za časa mlaja. Misel, da ne od visi medenje samo od vetra in vremena, ni nova. Že stari Grki so verjeli, da imata tek ali stanje zvezd vpliv na medenje. Čudno je, da traja vsaka paša redkokdaj dalj časa kakor 10 do 12 dni, in da medijo rastline včasih pri severnem vetru, včasih pa ne, kdaj pri zapadnem ali južnem vetru, kdaj pa tudi pri teh ne.
Vzroke za to moramo iskati še v drugih nepoznanih silah, ki vplivajo na življenje rastlin. Te sile prihajajo od lune. V času mlaja, prvega in zadnjega krajca se pomika luna podnevi čez zemljo in pošilja svoje sile nanjo. Še nikdar ni Gocken v tem času opazil pomembnega izločevanja nektarja. Čim bolj se pa bližamo polni luni, in čim dlje je luna ponoči nad zemljo, tem bolj izdatni so viri nehtarja.
Naše prevažanje čebel temelji na dobri sreči. Vzemimo jesensko resje.* Včasih prepeljemo čebele v to pašo konec julija ali
* Velja za Nemčijo! Ur.
v začetku avgusta, pa pridemo mnogo prezgodaj, ker začne resa mediti šele 20. avgusta. Drugo leto jih prepeljemo 15. avgusta, pa pridemo prepozno, ker je resa začela mediti že v začetku avgusta. Nekaj pa je pribito: redkokdaj medi nad 12 dni. Torej kdaj medi? Vedno ob polni luni, redkokdaj pred prvim krajcem ali po zadnjem krajcu. To velja za spomlad in za jesen, sploh za vse leto. Če to strnemo, lahko rečemo: luna vpliva s svojim izžarevanjem na življenje na zemlji. Tako pravi «pisec.
Sedaj pa poglejmo, kak je bil lani njen vpliv na medenje ajde pri nas. Kakor znano, cvete pri nas najbujneje v Jerne-jevem tednu. Lansko leto je bil mlaj od 18. avgusta do 1. septembra. Potemtakem bi utegnilo biti res, da zato ni ajda me-dila, kljub razmeroma dobremu vremenu. Letos pa kaže bolje. Polna luna bo 29. avgusta. Torej bo, če ima Gooken prav, v Jernejevem tednu cvetje najbolj medilo. Bomo videli!
Ali škodujejo čebele grozdju? Profesor Planleh, docent na kmet. visoki šoli na Dunaju, je na potovalnemu zborovanju v Imnsbrucku obravnaval: „Ali škodujejo čebele kmetijskim pridelkom?" Poročal je sledeče: Poizkuse sem delal na ta način, da sem zrelo zdravo grozdje različnih vrst položil na satnike v plodišču panja. Te poskuse sem delal na vinarski šoli in v svojem zasebnem čebelnjaku. Grozdje sem pustil 14 dmi v panju. S posikusi sem začel namenoma j ako pozno, za to da sem mogel uporabljati le najbolj zrelo grozdje. Čebele močnih poskusnih družin so lazile po grozdnih jagodah, ne da bi na koncu opazil kako poškodbo. S temi poizkusi se je neoporečno dokazalo, da čebele ne morejo pregristi kožice grozdne jagode, ker so njih čeljusti za to delo prešibke. Glavni krivci so kosi, vrabci, ose in sršeni. Tudi glivičaste bolezni lahko poškodujejo jagode tako, da se vsebina začne izcejati. V takem primeru obletavajo jagode tudi čebele. Neprijetne pa postanejo pri beri grozdja, zlasti pri stiskalnicah v vinogradih, ker ovirajo delo. Pri tem pa imajo
največ škode čebelarji, ker se jim uniči na tisoče čebel.*
A. Ž. panj v višini 1200 metrov. Zanimiv poizkus je napravil I. 1957. čebelar izpod Kuma s tem, da je spravil 7 A. Ž. panjev na poletno pašo na Kura, in to sredi julija, ko ni v dolini ni kake paše. Po pobočjih Kuma pa je takrat cve+ja obilno, posebno še na veliki površini, kjer je bila pred leti posekana bukovi na. Tam se bohotijo cvetlice v velikosti do dva metra in so travniki na oko kakor višnjevo rdeče morje samega cvetja. Čebelar se je hotel prepričati o meden ju v tej višini, kajti čeravno so bile prve čebele 4 km daleč, so na Kumu brale kakor ob dobri paši na ajdi v dolini. Ker za prevoz ni bilo misliti, je enostavno znosil panje v goro. Postavil je 6 Žnidaršičev v višino 900 metrov, sedmega pa na sredo pasišča v višino 1200 m torej malo pod vrhom Klima samega. Nekaj dni je bilo sicer neugodnih zaradi dežja, vendar je bilo povečini lepo vreme. Zanimivo je bilo pač to. da so čebele šle na pašo skozi meglo in tudi v njej brale, samo, da je bilo dosti toplo. Po dežju, takole proti 8. ali 9. uri, ko je sonce lepo sijalo v višini 900 m in vabilo čebele iz panjev, se je v višjih legah vzdi-govala in vlačila gosta megla, so Čebele ko-rajžno šle skozi njo in dobro nosile po znani poti, četudi megleni.
Panji so se ugodno razvijali in so imeli po treh tednih že do 7 zaleženih satov, do-čim je v dolini, čeravno samo dobre 4 km zračne črte nižje vladala v tem pogledu prava praznota.
Kura bi bil pravi eldorado za čebele, samo da ni na njem toliko hladnih vetrov in nimajo čebele nikakega zavetja pred vetrom. Cvetlice se razcvete po pobočju Kuma šele proti koncu julija, vendar se že ob rahlem dežju zrak toliko ohladi, da je let čebel zelo tvegan.	H. K.
" Op. Ur. Enake poizkuse je napravil pred davnimi leti znameniti srbski čebelar prof. J. Živanovič in dognal isto kakor sedaj prof. Planleh. O Zivanovičevih poizkusih je SI. Č. pred leti poročal.
Vesele božične praznike želimo sotrudnikom SC in vsem čebelarjem !	Uredništvo.
Sklep za uredništvo je 20. dne vsakega meseca. Pisma in denar za društvene namene je naslavljati na „Slovensko čebelarsko društvo" v Ljubljani. Ček. račun št. 11.066. — Blagovne pošiljke (vosek, med) in naročila za čebelarske potrebščine je pošiljati na „Društveno Čebelarno" v Ljubljani, Tyrševa c. 21. Telefon 35-45. Ček. račun št. 15.645. — Društveno tajništvo je v Ljubljani, Poljanska
c. 13/1. Telefon 38-38.
Izdajatelj za Slovensko čebelarsko društvo in urednik: Avgust Bukovec. Tisk ]. Blasnika nasl.. Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuš.
DRUŠTVENA
ČEBELARNA
Skupina H. Točenje in shranjevanje medu.
Št 171. Stojalo s podstavkom za odkrivanje satja.
Št. 172. Vilice za odkrivanje satja.
Št. 178. Nož za odkrivanje medenega satja.
a) krajši; b) daljši.
Št. 174. Točilo.
a)	na 5 sate do mere 52 X 45 cm;
b)	na 4 sate do mere 28 X 45 cm.
Naša točila na tri sate, odnosno na štiri, se odlikujejo po solidrji izdelavi in trpežnosti. Točilo je zunaj prepleskano s specialnim emajlnim lakom za kovine. Obod je izdelan iz fine in močne pločevine. Notranjščina in koš nista prepleskaua. Pred prvo uporabo je treba notranjščino oboda in koš dobro omiti z vročo vodo in skrbno obrisati s čisto mehko cunjo. Paziti je tudi treba, da je gonilo znotraj vedno mazano z rumeno mastjo j.Tovot", ležišči gonila ter ležišče in os koša pa s finim oljem za mazanje, koles ali šivalnih strojev. Da gonilo trajno ohranimo v dobrem stanju, ga smemo pri točenju poganjati v tek le polagoma in ga ne sinemo ustavljati s silo, sicer preveč trpi kolesje in se prezgodaj izrabi ter pokvari.
Št. 175. Koš za točilo.
a)	za 3 sate do mere 32X43 cm;
b)	za 4 sate do mere 23 X43 cm.
Št. 176. Ležišče za koš za točilo iz medenine z jeklene kroglico.
Št. 177. Gonilo za točilo,
za pogon na sredi:
a)	brez prečnega železa;
b)	s prečnim železom.
Št. 179. Mreža iz fino pokosi-trene (pocinjene) žice za koš
za točilo m za stojalo štev. 160.
Mreža je iz l'4mm močne, dobro pocinjene žice. Široka ie41 cm, zanke so 1"5 cm velike.
Št. 178. Gonilo za točilo» zelo močno in trpežno, najnovejšega sestava za pogon s strani: a) brez prečnega železa; b) s prečnim železom.
Št. 180.
Odtočna štula s pipo, fino po-nikljana.
DRUŠTVENA	ČEBELARNA
ik za med z dvojnim sitom
obrat, 16 1 prostornine.
Št. 182. Čistilnik za med za večji obrat.
Kakor je razvidno i/, slike, je čistilnik sestavljen i/, petih delov: iz zbiralnika (A), obroča (B). spodnjega sita (C), zgornjega sita (D) in pokrova (E). Zbiralnik je v premeru 32 cin širok, visok pa 40 cm ter je v njem prostora za približno 35 kg' medu. Obroč rabi za podstavek za spodnje sito z vloženim zgornjim sitom. Čistilnik je izdelan iz najmočnejše bele pločevine
Čistilnik je zložljiv. Zložen ne zavzema več prosiora kot 35 cm v premeru in 4-7 cm v višini in je zelo pripraven za transport. Vanj namreč lahko spravimo obe siti, ki ju moramo oviti s papirjem, da pločevine ne odrgnemo. Potem ga zapremo s pokrovom, nanj pa položimo obroč, ki ga tudi ovijemo s papirjem.
Da se siti prehitro ne zamašita, je prav. da pri točenju že pod točilom prestrezamo večje drobce voščin z redkejšim sitom (št. 183).
Ker ima zbiralnik posebno pipo, ki se dobro zapira, je prav poraben za polnjenje kozarcev in drugih posod z medom.
Št. 183. Sito, enojno, redko, za čiščenje medu,
premer 18 eni.
Št. 184. Sito, dvojno, za čiščenje meda, premer 18 cm.
Št. 185. Sito, dvojno, za čiščenje medu, premer 22 cm.
Št. 186. Mreža, žična za sita za čiščenje medu, izdelana iz fine, močno počrnjene žice:
a)	št. 20 redka;
b)	št. 30 srednje gosta;
c)	št. 40 zelcr gosta in fina.
Št. 187. Posnemača iz celuloida za med,
zelo pripravna.