I Ivan Kavčnik Društvo Pravnik tuguje ob svežem grobu svojega prvega in edinega častnega člana Ivana Kavčnika, predsednika viš. deželnega sodišča v Ljubljani. Z njegovo prerano smrtjo je društveno glasilo, Slov. Pravnik, izgubilo za vedno svojega najvztrajnejšega, odličnega sotrudnika. Sedaj pokojnega Ivana Kavčnika in naše pravniško društvo je nad trideset let vezalo tesno, dejansko prijateljstvo. Ko je Ivan Kavčnik odhajal leta 1914 iz Ljubljane kot dvorni svetnik vrhovnega sodišča na Dunaj, je na poslovilnem večeru, ki mu ga je priredilo društvo, iskreno povedal, »da se rad spominja, kako je pred mnogimi leti stopil v ožji Hterarni stik z društvom Pravnikom in kako mu je bila lastnapotreba, gojiti to zvezo, ki je tako postala neločljiva.« (Slovenski Pravnik, 1914 str. 223.) Rečeni stik se je bil pričel 1. 1891, ko je I. Kavčnik kot sodni pristav v Kranju priobčil v društvenem glasilu »Pripomnje k odločbi najvišjega sodišča z dne 10. marca 1891, v knjigi judikatov št. 123«, ki je določala preračunavanje terjatev, nastalih pred 1. 1799, a plačljivih po 1. novembru 1858 (razmerje med goldinarjem dunajske veljave in goldinarjem nove avstr. veljave). V rahli kritiki tega judikata je Kavčnik podal znamenito staro gradivo za presojo vrednosti terjatev ob padanju vrednosti papirnega denarja. V današnji dobi bi razprava o tem ali sličnem predmetu ne bila nič posebnega. Za oni minuli čas je pa le vprašati, kako to, da se je Kavčnik s tem strokovnim 17 258 Ivan Kavčnik f. spisom, ki je bil menda njegov prvorojenec, lotil bas tega tedaj apartnega vprašanja. Odgovor na to pokaže osnovno lastnost Kavčnika, ki je napravila iz njega odličnega sodnika in jurid. pisatelja. Kavčnik ni pristopal k jurističnim problemom zato, ker so problemi, marveč zato, ker je hotel biti vesten in temeljit sodnik. Pozitivno se lahko trdi, da so premnogi njegovi juristični spisi nastali le vsled in radi njegove prakse. Če mu je bilo treba premišljevati slučaj, premislil ga je temeljito s pomočjo literature in judikature. In sad tega ni bila le dobra odločba, marveč tudi razprava v Slov. Pravniku, v kateri je pokazal in utemeljil svoje lastno mnenje. O »vrednotah« (valutah) priobčil je daljšo razpravo še v Slov. Pravniku 1. 1900. Bavil se je tudi literarno s temi stvarmi, ker so mu pač prišle v praksi pod roko stare vknjižene terjatve, katerih vrednost je bilo treba preračunati na tekočo veljavo. Iz prakse je tudi potekla koj \ 1892 v Slov. Pravniku Kavčnikova obsežna razprava o pozivnih pravdah, v kateri je kritično obdelal sporna vprašanja o pozivni pravdi zaradi hvalisanja in o pozivu pri nameravani stavbi (sosedsko pravo). Tu je bil nanesel vso dotično teorijo in judikaturo. In tako je dala vestna praksa pobudo skoraj vsem njegovim nadaljnim člankom, ki jih je priobčeval v društvenem glasilu. List sam pa mu je bil tudi pobuda, v njem je nekako račun dajal o svojem sodniškem delu, kar mu je bilo obenem zadoščenje, in zato je tako lepo javno priznaval, da mu je zveza z društvom lastna potreba. Ko je 1. 1893. prišel za pristava dež. sodišča v Ljubljano, je takoj zastavil svoje moči pri delu društva Pravnika. Na glavni skupščini v januarju 1894. je stavil več praktičnih pred-iogov in zlasti opozarjal na nejasne jezikovne določbe vladnega načrta za novi civ.-pravdni red. Izvoljen je bil v odbor in v odsek za društveni Hst in obdržal te funkcije deset let do 1. 1904. Deloval je zlasti za društveno knjižnico (čitalnico) in pri društvenih predavanjih. Na njegov predlog je dalo društvo Pravnik iniciativo za poljudna znanstvena predavanja, ki so se vršila 1. 1901. in 1902. v Ljubljani. Posebno veliko zaslugo si je pa pridobil I. Kavčnik, da je priredil novi izvršilni red za društveno zbirko zakonov. Po- Ivan Kavčnik f. 259 nudil se je za to delo društvu sam v seji 29. aprila 1901., a že v seji 4. oktobra istega leta je poročal, da je rokopis dogotov-Ijen z vsemi zakoni, naredbami in judikati (nabranimi tudi iz češkega Pravnika ter Slov. Pravnika). Pri tem se je držal, kakor je bilo sploh njegovo pravilo, uradnih prevodov. Vendar 'pa je našel v teh prevodih nad 700 izrazov, ki jih je bilo treba preurediti v svrho enotne terminologije. To je po sklepu odbora opravil Kavčnik osebno na Dunaju s sodelovanjem g. dr. F. Vidica, tedanjega slov. urednika drž. zakonika, in g. dr. J. Babnika, tedanjega ministrskega tajnika. Tudi se je nekaj, pa le malo uradnili terminov nadomestilo z novimi, primernejšimi. To je bilo zopet predloženo društvenemu odboru, ki je lahko vse odobril in poleg tega — po želji — odločil, da je rabiti s o-dišče namestu sodni j a, ki se je bila zopet začela vrivati potom uradnih prevodov. Tako premišljeno in dovršeno delo je šlo julija meseca 1902. v tisk in še istega leta izšlo kot III. zvezek društvene zbirke zakonov. Obudilo je občno priznanje, ki se je obdržalo do današnjega dne. Kavčnik je bil odklonil vsak honorar in prepustil tudi čisti dobiček, ki se je kmalu pokazal, društvu Pravniku. Po vsej pravici se mu je društvo skušalo oddolžiti s tem, da ga je na skupščini dne 26. januarja J903. izvohlo soglasno za svojega prvega častnega člana. L. 1903. je bil I. Kavčnik prevzel tudi priredbo civilno-pravdnih zakonov za društveno zbirko zakonov. Vendar pa je po nekih mesecih izjavil, da te naloge ne more izvršiti, ker mu je bilo tedaj poverjeno sodno nadzorništvo za okrožje višjega dež. sodišča tržaškega, združeno z mnogim potovanjem po Pri-morju. Prineslo pa je to druge koristi društvu in Slov. Pravniku. Iz stvarnih in jezikovnih ozirov je I. Kavčnik obudil zanimanje za društveni list tudi med hrvatskimi pravniki in dosegel, da je tedanji predsednik viš. dež. sodišča tržaškega A. Oertscher dal naročiti Slov. Pravnika za vsa podrejena mu sodišča, pričakujoč, da bo list prinašal sestavke in pravne slučaje tudi na hrvatskem jeziku. To se je kolikor toliko izpol-njevalo in I. Kavčnik je sam 1. 1907. priobčil v Slov. Pravniku ; izborno študijo »O agrarnim i nasljednopravnim odnošajima u Primorju i njihovoj pravnoj uredbi«. 17* 260 Ivan Kavčnik f. Ko smo 1. 1914. mislili praznovati društveno petindvajset-letnico, je I. Kavčnik rad stopil na čelo odbora, ki je bil izvoljen, da pripravi primerno praznovanje, zlasti slavnostni zbornik. Začel je to delo, obrnivši se do strokovnih pisateljev za prispevke, in ga tudi s polnim zanimanjem nadaljeval, ko se je poleti preselil kot dvorni svetnik vrhovnega sodišča na Dunaj. .Ko pa je potem izbruhnila svetovna vojna, se je opustilo slavnostno praznovanje, vendar pa so se odlični spisi, ki jih je bil nabral Kavčnik, priobčili v Slov. Pravniku še isto leto . Po prevratu, ko je bil zasedel predsedništvo višjega deželnega in obenem kasacijskega sodišča za Slovenijo, je Ivan Kavčnik poleg vsega svojega organizačnega dela ali pravzaprav zaradi tega dela hitro mislil tudi na društvo Pravnik. Na izredni glavni skupščini v decembru 1918., ki se je sklicala po njegovi iniciativi, je zlasti želel, da bi društveno glasilo postalo nekak poloficiozni organ in da bi društvo prepustilo svojo knjižnico za snujočo se sodno biblioteko. Pokazal je s tem zopet svoje lepe praktične namene, ki so ga sploh spremljaH v njegovem obsežnem delovanju. Tudi v novi dobi je I. Kavčnik ostal društvu in njegovemu glasilu najzvestejši prijatelj, večkrat tudi buditelj in dejanski sotrudnik. Ni ga bilo zadnji čas društvenega sestanka, da bi ne bil nanj prihitel I. Kavčnik od svoje delavne mize, da bi se ne bil udeleževal diskusije, če že ni sam predaval. To vse je bil prerano umrli Ivan Kavčnik društvu Pravniku in njegovemu glasilu v dolgi dobi nad trideset let, S tem pa je tudi rečeno, kaj je bil Ivan Kavčnik narodu, ki se je moral do pred kratkim boriti za enakopravnost svojega jezika v uradih in moral dokazovati, da so njegovi sinovi kos svojim nalogam v javni upravi in v pravoznanstvu. Ivan Kavčnik je to klasično izpričal po svojih sposobnostih, svoji vestnosti in marljivosti kot sodnik in pisatelj. Ce bi ne bilo tako, ne bi bilo možno, da je bil v tedanjih razmerah kot Slovenec od dež. sodišča v Ljubljani poklican preko močnih političnih intrig med lord-sodnike na Dunaju. In znabiti je bila baš srečna usoda, da smo ga imeli, ko je bilo treba takoj po prevratu hitro organizirati višje sodstvo za Slovenijo. Saj vse, kakor se je to krasno izpolnilo, da smo še danes v tem pogledu zavidanja Ivan Kavčnik t. 261 ¦ vredni, je Kavčnikova zasluga v obilni meri. Last not least — centralna knjižnica v justični palači, ki jo je tako hitro zasnoval in obogatil, bo tudi stalen spomenik njegove skrbi za pospeševanje dobrega pravosodstva in pravnega znanja vobče. r Ivan Kavčnik je moral umreti, ko se je bil ravno dobro pripravil, da pomaga pri ujedinjenju prava v naši mladi državi. Pripravljal se je za težavni problem od prevrata sem s tem, da je dosledno, kakor malokdo drugi proučeval pravo in uredbe srbskega dela domovine, da je v ta namen potoval, iskal literarnih, pa tudi osebnih stikov s pravniškimi avtoritetami. Zlasti na polju civilnopravdnih zakonov in uredb si je pridobil mnogo primerjajočega znanja, katero bi ga, specialnega strokovnjaka sploh, odlično usposobilo za sodelovanje pri izenačenju zakonov. Tudi tu bomo ga pogrešali. Ivanu Kavčniku, možu izvrstnih lastnosti in del, je v ju-goslovanskem pravništvu zagotovljen trajen, časten spomin. Najzvesteje ga bo čuvalo društvo Pravnik. Pravni spisi I. Kavčnika (poleg gori navedenih) v Slov. Pravniku: L. 1S94: O jezikovnemu vprašanju v načrtu novega civilnega postopka. O pooblaščcnji v načrtu civ. postopka. . . h * • O meji pristojnosti med okr. sodišči in sodnimi dvori v načrtu zakona o sodnosti. L. 1897: O določbah 8 61 64 jurisdikcijskega pravilnika. L. 1S98: Iz eksekucijskega reda. I. o zastavni pravici na premičninah. — II. O uporabnosti določb § 280 eks. r. — III. O — IV. O ustavljenju prisilne uprave. dražbenih pogojih. — — V. O opravi izvršil na premičnine temeljem listin iz Ogrske ali Hrvatske. Ročno znamenje (križ) na pravnih listinah. h L. 1899: § 39 izvrš. reda pa izbris prisilno vknjižene zastavne pravice. ¦ . O pristopu k dražbenemu postopanju. ..... L. 1900: O vrednotah (valutah). • ¦ 262 Ivan Kavčnik f* L. 1904: Juristični paberki. L Neposrednost na drugi stopnji. — III. K § 46 jur. n. — — V. O zopetni L. 1906 L. 1911 L. 1914 L. 1914 L. 1920 II. Nekaj o sodnih poravnavah. — IV. Vknjiženi užitek in prisilna uprava. dražbi. Družbe z omejeno zavezo. Opazke k izvrš. redu z ozirom na Iex ferenda. Načrt hrvatskega civ. pravdnega reda. Načrt hrvatskega civ. pravnega reda. O ujedinjenju prava. Projekt zakona o uredjenju i nadležnosti sudova. L. 1921: Gradj. sudski postupak Kraljevine Srbije. (Tudi posebna brošura.) Ivan Kavčnik se je porodil dne 29. avgusta 1858. v Dragonieru (ljubljanska okolica), sin kmctskih roditeljev. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani z maturo 1. 1878. (Sošolci: t dr. Frančišek Lampe, t notar in skladatelj Stanko Pirnat, t pisatelj Matej Brence, t sodnik in pisatelj Jos. Škofič, dr. Danilo Majaron, Anton Mikuž). Na Dunaju je prebil enoletni prostovoljec^ častniški izpit in v jeseni 1. 1880. pravnozgodovlnski državni izpit. Ostaia dva izpita je opravil na univerzi v Gradcu 1. 1882., oziroma 1. 1883. Dne 26. februarja 1883. je vstopil za pravnega praktikanta pri dež. sodišču v Ljubljani in bil leto kasneje imenovan za avskultanta. V aprilu 1. 1885. je prevzel službo mestnega policijskega komisarja v Ljubljani, katero je pa popustil, in je bil, medtem prebivši v marcu 1886. sodniški izpit v Gradcu^ potem dne 6. oktobra 1886. zopet imenovan za sodnega avskultanta. Začetkom decembra 1889. je I. Kavčnik postal sodni pristav v Kranju, odkoder je v marcu 1. 1893. prišel v Ljubljano kot pristav dež. sodišča. L. 1897. je bil imenovan tajnikom istega sodišča in mu je bil ob uvedbi novih civilnopravdnih zakonov poverjen izvršilni oddelek okr. sodišča. Ko je bil določen za sodnega nadzornika v področju viš. dež. sodišča v Trstu, dobil je v septembru 1903. naslov in značaj deželnosodnega svetnika. Pravi svet-nik je postal 1. 1905. in bil dve leti votant trgovskega senata in v kazenskih senatih, v letih 1907. do 1911. redno votant in predsednikov namestnik v trgovskem in prizivnem senatu, obenem referent za trgovski register, v 1. 1912.—1914. predsednik IIT. (prizivnega) senata ter v upravnem in personalnem senatu. Medtem je bil v decembru 1909. postal svetnik viš. dež. sodišča. Obenem je opravljal sodno nadzorništvo v Primorju do 1. 1914., ko je bil dne 12. junija imenovan za dvornega svetnika pri najvišjem sodišču. Tu vsled nemških vplivov ni bil referent za graško okrožje, ampak za Primorje in Dalmacijo. Po prevratu je bil že z naredbo Narodne vlade od 18. novembra 1918. imenovan za prvega predsednika višjemu deželnemu sodišču v Ljubljani. — Ivan Kavčnik je živel izza leta 1885. v srečnem zakonu z gospo Cecilijo, roj. Pirnatovo ter zapustil poročeno hčer in tri i Novo meddržavno kazensko pravo. 263 odrasle, akademsko nacbražene sinove. Postave je bil srednje, a krepke, značaja mirnega in skromnega. Bolezni skoraj ni poznal. Koncem avgusta se je pa v nevihti na potu v svoj urad močno prehladil in vsled tega preminul dne 1. oktobra po polnoči. Svečano je bil pokopan dne 3. oktobra popoludne pri Sv, Križu.