vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati. Rokopisi se ne vračajo. Za i n s e r a t e se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat. $ zaceloleto4 krone (2gld.) Denar naj se pošilja pod napisom : Upravništvo „Mira‘* v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se naprej. plačuje Leto XXII. V Celovcu, 24. septembra 1903. Štev. 39. Kaj smo mi? Vabilo. Katoliško-politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem priredi v nedeljo due 4. oktobra t. 1. § Is. @ d pri g. J. Leitgebu v Dobu pri Pliberku. Začetek točno ob 3. nri popoludne. Vspored : 1. Pozdrav. 2. Delovanje koroškega deželnega zbora. Poroča deželni poslanec g. Fr. Grafenauer. 3. Kakšna naj bo naša politika? Govori č. g. župnik Jurij Trunk. 4. Razni govori. Po shodu prosta zabava. — Rojaki, pridite v obilnem številu na važni shod! Poziv! Strašna povodenj, ki je nastala dné 13. in 14. septembra v velikem delu Gornje Koroške, je vzela mnogim prebivalcem zadetih krajev streho in imovino. Po razdejanih poljih, uničenih selih, pokončanih cestah, mostih in potih se že danes lahko spozna, kako velikanska škoda je nastala vsled te uime. Povsod, kamor je razlila povodenj uničujoče svoje valove, so prebivalci v najhujši bedi. Ta beda nepremožnega dela prebivalstva je tem večja, ker je prenehalo delo pri vseh obrt-nijskih podjetjih, ki so deloma težko oškodovana, deloma ločena od vsake poti in zveze. Dravska dolina od Gornjega Dravograda do Paternijona z vsemi postranskimi strugami, doline Lieser, Moll in Malta, največji del Ziljske doline in Kanalska dolina so postale žrtve neusmiljenega elementa. Spominjati se je pa tudi onih mnogih, visoko v hribih ležečih sel, katerih prebivalci so ločeni od vsakega prometa in morebiti še do danes niso mogli najti pota, po katerem bi poslali klic na pomoč v doline. Prebivalstvo, ki je v svojem gospodarskem obstanku za dolga leta najtežje oškodovano in v mnogib krajih skoro čisto pogubljeno, more pričakovati rešitev v svoji bedi samo od blagosrčne dobrodelnosti. Ta klic za pomoč v sili je kakor vselej, tudi v tem slučaju Njegovo c. in kr. Apostolsko Veličanstvo, naš presvitli cesar, uslišal kot prvi. V očetovski skrbi je blagovolilo Njegovo c. in kr. Apostolsko Veličanstvo najmilostneje podariti po povodnji zadetim koroškim prebivalcem svòto dvajset tisoč kron. Spodbujen po tem najvišjem sklepu se je ustanovil deželni pomožni odbor, ki ima nalogo posredovati z vsemi sredstvi, ki morejo olajšati hudo bedo od nesreče zadetih sodeželanov. Da se ta namen lažje doseže, se je pomnožil odbor po zaupnikih iz tistih krajev dežele, katere je zadela uima. Z ozirom na nastalo neznansko bedo obračam se v imenu odbora s tem pozivom na občno milo-darnost in upam, da bodo vsa sočutna srca sledila vzgledu našega presvitlega cesarja in se usmilila bede hudo zadetega prebivalstva. Milodari se sprejemajo pri političnih in duhovnih deželnih oblastih, kakor tudi pri c. kr. deželnem predsedništvu, in se bodo objavljali v ^Celovškem listu“. V Celovcu, dné 21. septembra 1903. C. kr. deželni predsednik kot načelnik pomožnega odbora: Robert baron Hein. „Mi smo mi!“ Ta izraz čuje se med nami Slovenci mnogokrat; posebno pa, če smo dobre volje med seboj, se ta izraz, pomešan s smehom, prav rad in pogosto rabi. „S smehom1*, pravim... Ali ni to napačno ? Ali moremo Slovenci sploh, posebno pa na Koroškem, rabiti ta izraz z dobro voljo? Brez prepričanja naj mož ne govori, kdor pa govori, naj govori resnico. Brez resnične podlage tudi solnce na nebu ne more plavati in besede „mi smo mi“ morajo tudi svojo podlago imeti. Podlaga solnčnemu toku je vsemogočnost božja, podlaga našemu „mi smo mi“ pa naša zgodovina. Kdor je zgodovino Slovencev bral, kdor življenje Slovencev pozna in kdor pozna njim namenjeno usodo, tega morajo besede „mi smo mi“ pretresti. Kaj pa smo ari? Kdaj so se naselili naši pradedje v Evropi, se še ni natanjko dognalo ; gotovo pa že imenujemo dežele, v katerih prebivamo skoz 1500 let, naše. Jezik slovenski pa se je razprostiral še ob času sv. bratov Cirila in Metoda po celej današnjej Kranjski, Primorski, Štajerski, Koroški, in tudi po solnograjski, tirolski ter deloma po italijanski in bavarski deželi. (Jaric: „Ueber die grosstenteils slavische Abstammung der Bewohner deutscher Bander.“) In danes? Kaj smo? Danes smo Slovenci na Koroškem „avstrijski državljani*1, ki delajo ali morajo napraviti prostor — Albancem! Mi Slovenci sploh plačujemo pridno davke, mi dajemo svoje čvrste sinove kot krvni uavek k vojakom, mi služimo pokorno najvišjim interesom države, mi podpiramo vsako avstrijsko vlado — če je, ali če ni — mi povišujemo čast, last in rast tujih, nam sovražnih ndrodov in . . . in zanemarjamo, zaničujemo in odiramo — sami sebe. Mi delamo sami sebe nepotrebne. Taki smo mi! Dokler ni nevarnosti, je v državi vsakdo lahko patriot (domoljub), a ob času skušnje se pokaže pravi patrijotizem v dejanju. In da bi mi Slovenci sploh ne bili pri vsaki priložnosti pokazali našega patrijotizma dejanski, to nam menda še Košut ali kak nemški zagrizenec ne bo odrekel. Kje bi neki bila Avstrija danes, ko bi je ne bili rešili poleg naših, sedaj kruto tlačenih bratov Hrvatov, naši slavni, jekleni očetje, naši pradedje pred peklenskim Turkom, kateri je požigal, moril in opustošil skoz stoletja ponajveč našo domovino, in kateri je bil groza in strah vsej zapadni Evropi? In ko so naši očetje v brezštevilnih krvavih bojih omagovali — kdo je rešil leta 1683. Dunaj? Ali ne Slovan? Kdo seje boril leta 1848. zoper ustaše? Ali ne Hrvati in Slovenci? Kdo je bil v viharnih letih 1859., 1866., 1878. med prvimi bojevniki za čast Avstrije? Ali niso bili štajerski, koroški in kranjski polki? Kdo je odločil bitko pri Višu ? Ali ne hrabrost Primorcev in Dalmatincev? V dnevih nevarnosti za obstoj naše države zovejo nas: hrabre sinove, zveste podanike avstrijske države itd.; a ko smo storili svojo dolžnost, moremo iti — ne poznajo nas več. Ce zahtevamo le pičico naših pravic, nam čestokrat odrekajo: zaradi celokupnosti države, zaradi višjih interesov, zaradi višjih državnih potreb in tudi zaraditega, ker je nam Slovencem v srečo in zveličanje potrebno, da — nemški znamo. Mi pa vemo, da se od gotove strani smatra „najpotreb-nejšim državnim potrebam" — naš pogin. To smo zaslužili za naš patrijotizem in za naše zvesto službovanje! To mi vemo, ker je jasno kot beli dan, in to — boli in mrzi. Med nami Slovenci pa se nahajajo žalibože na vsej črti ljudje, odpadniki od svojega nàroda, ki odobravajo in podpirajo počenjanje in nakane, katere imajo znani — zapadni Turki. To je največja rana na našem nàrodnem telesu. Sebičnost je že od davnih časov smrtni greh in poguba vsega slovanstva ; med nami Slovenci pa imajo naši nasprotniki še zaradi naše nàrodne mlačnosti tem lahkejše delo, ker dobro vedó, da bi med Culukafri zastonj iskali onih merilnih močij, onih strupenih kač, katere se vijejo po naši slovenski zemlji v živi podobi, z imenom — Judeži Iškarijoti, ki so prostovoljna, a sra- motna podlaga tujčevi peti, in katerih rovanje nasproti nam je zadnji „turški smrad" na slovenskih tleh. Mi Slovenci preživeli smo že veliko hudih časov; dobivali smo udarce od vseh stranij, jih še dobivamo in jih bomo še dobivali, ker smo nàrodno leni in popustljivi. Čas je torej, skrajni čas, da se naredi brezobzirno konec temu, da začnemo neprenehoma in z vso resnobo tirjati, da se nam dajo postavno zajamčene pravice. G. Cesar je govoril! Bralcem našim je znano, kako delajo Ogri z vso močjo na to, da se razbije enotna avstro-ogrska armada, in Ogri dobé svojo lastno armado z madjarskim poveljem. Te nakane so tudi pravi vzrok zadnjim homatijam na Ogrskem, kjer letos še nimajo potrjenega proračuna. Na vse načine so pritiskali na cesarja, naj se udd ogrskim zahtevam, a cesar je ostal trden in minuli teden je jasno in glasno izjavil, da predrznim Madjarom nikakor ne ugodi. Po velikih vojaških vajah v Galiciji, katerih se je sam udeležil, je namreč cesar Franc Jožef izdal sledeče povelje do svojih vojakov : „ Vsled važnih državnih opravkov se nisem mogel udeležiti vaj 7. in 12. kora (voja. Te vaje so bile na Ogrskem). Ker pa me je nadomeščal general konjiče, nadvojvoda Franc Ferdinand, sem dobil natančna poročila o vajah, katere je nadvojvoda v vsem oziru pohvalil. Pri vajah v Galiciji pa sem se sam prepričal o dobrem vodstvu, izvežbanosti in vztrajnosti vseh oddelkov, čimbolj sem prepričan o potrebi, važnosti in udanosti vse svoje armade, tembolj moram in hočem vzdrževati obstoječe in dobre naprave. Tisti, ki hočejo z enostranskimi zahtevami, nepoznajoč velikih nalog skupne armade za obe državni polovici, zrahljati močno njeno sestavo, naj vedo, da se nikdar ne odpovem pravicam, ki jih imam kot naj višji poveljnik. Krepka in enotna, kakor je, mora ostati moja armada, močna obramba avstro-ogrske države proti vsakemu sovražniku. Zvesta svoji prisegi bode moja armada izvrševala svojo resno dolžnost v duhu edinosti in skupnosti, ki spoštuje vsako ndrodao posebnost in rešuje nasprotja, ker uporablja posebne prednosti vsacega nàroda v blagor velike celote." To odločno povelje presvitlega cesarja je povsod vzbudilo največje zanimanje in pozornost, na ogrske prenapetneže, ki se hočejo šopiriti na škodo Avstrije, je vplivalo tako, da zdaj kar besnijo. Po svojih listih napadajo zdaj tudi cesarja. Cesarjeva odločna beseda bode imela važne posledice za bodočnost. Koroški deželni zbor. Dné 14. septembra je imel naš deželni zbor, ki se je bil prvikrat zbral dné 16. aprila t. 1., svojo tretjo sejo, na katere dnevnem redu pa ni bilo važnejših in pomenljivejših razprav. Prošenj je došlo 50 in več samostojnih predlogov, ki se od-kažejo odsekom. Razni predlogi deželn. odbora se brez razgovora odkažejo odsekom. Deželni predsednik, baron Hein, naznanja, koliko škodo je povzročila po Koroškem od nedelje 13. t. m. do ponedeljka huda ura, in pravi, da se je vse ukrenilo, da se poškodovancem odpomore. 4. seja dné 15. septembra. 31 došlih prošenj in več poročil ter predlogov deželnega odbora se odkaže odsekom. Iz Strucmanove ustanove se dovoli 11.253 kron za posuševanje blat. — Za one, ki so trpeli dné 23. julija 1. 1. po uimi, je dežela dovolila 4000 K, država je bila v isti namen dala 10.000 K. Od tega je dobila občina Žrelec 2800 K, dalje občine Bela, Bistrica, Ovbre, Ruda itd. — Obrtno-umetni razstavi v Celovcu se je dovolila podpora. Posl. Dobernig je utemeljeval svoj predlog, naj se deželni zbor izreče zoper ukaz vojaškega mi-nisterstva, da morajo vojaki-tretjeletniki do novega leta ostati v službi. H temu so govorili dr. Pu-povac, ki je prijemal nemške nacijonalce, Weiss, dr. L e mi s eh ia deželni predsednik, kije svaril pred takim sklepom. Predlog se je sprejel. Dr. Steinwender s tovariši je predlagal, naj dežela pride po zadnji povodnji poškodovanim na pomoč. Država se pozivlje, da pošlje vojaštvo. Za najnujnejše potrebe se naj dovoli kredit v znesku 200.000 kron. — K temu predlogu je govorilo več poslancev iu deželni predsednik, ki so vsi pojasnjevali, kako grozna nesreča je zadela deželo, in nasvetovali, kako se naj prizadetim revežem izdatno pride na pomoč. 5. seja dné 16. sept. Med raznimi poročili in predlogi, ki se odkažejo odsekom, je tudi poročilo, da mora dežela izplačati že dovoljeni donesek za železnico iz Celovca v Borovlje. — Deželni odbor predlaga, da se razdeli občina Podklošter v občini Podklošter in Bigarjavas. 6. seja dné 17. sept. je bila zelo kratka. Več manj važnih poročil se je vzelo na znanje, nekaj predlogov pa odkazalo odsekom. Huda ura na Koroškem. Grozne posledice je imela za Koroško huda ura, ki je razsajala po večjem delu naše dežele v nedeljo dné 13. septembra. Škoda se danes še ne dà pregledati, a gre v milijone in milijone kron. Mnogo vasij, nebroj hiš je do cela uničenih, več ljudij je našlo v vodi žalostno smrt. Bana, ki jo je prizadejala ta huda ura itak že siromašni deželi, se kmalu ne bo dala zaceliti. Spodaj stoječi dopisi nam kažejo, s kako neznansko silo je nastopila huda ura. Na tem mestu podamo iz drugih listov še nekaj kratkih podatkov o silni nezgodi. V Pontablju je uničenih 6 poslopij, škode 70.000 K. Pri Kotičah sta se podrla dva mostova. V Bablju so trpeli zlasti gozdovi in ima borštna direkcija nad 10.000 K škode. Tovarna za papir družbe Leykam-Josefstal pri Šmohoru je uničena, škode je nad 100.000 K. — Na Cajni je razdrlo 2 poslopji, v Čačah 3 hiše. V Jernejevem grabnu pri Bistrici ob Žili je razdrlo most, odtrgalo 4 gospodarska poslopja, 2 žagi, 1 mlin, 12 poslopij je hudo poškodovanih. — Zilski most pri Čajni se je podrl; škode 30.000 K. V Špitalu je škode do 150.000 K ; mnogo hiš je hudo poškodovanih. V vodi so našli truplo neznanega človeka. Na Zgornji Beli je bilo več hiš pod vodo. Škode nad 20.000 K. — V Sachsenburgu je odtrgalo več hiš; nek otrok, star poldrugo leto, je utonil. V Melo je padel delavec, ko je spravljal les, in brez sledu izginil. Dravska dolina je bila podobna velikemu jezeru , polje in travniki so večinoma zasuti, ceste zelo poškodovane. V Špitalu je uničena elektrarna. Po vodi je gnalo mimo Spitala hišico, iz katere so ljudje klicali na pomoč. Po vodi Lieser so plavale tudi rakve. V Malti je odneslo več hiš, vse mostove, in ponesrečilo se je tudi nekaj ljudij. Pobralo je malone vse mostove preko Mele, Lieser in Drave, kakor tudi ob manjših hudournikih. V Zilski dolini so zlasti trpele Blače, ki so bile vse pod vodo. Državna cesta je zelo poškodovana. Od raznih krajev se poroča, da je voda vzela mnogo živine. V Sovodju je vzelo konec tudi precej ljudij, pravijo, da jih pogrešajo okrog 30. V Ljubnu je razdrlo pokopališče in odneslo rakve. Med prvimi se je spomnil ubogih ponesrečencev naš cesar, ki je podaril za po povodnji poškodovane na Koroškem, Tirolskem, Solnograškem in Štajerskem vkup 55.000 K. Od tega zneska odpade na Koroško 20.000 K. Večje zneske so za oškodovane dalje darovali: Celovška občina 3000 kron, Koroška hranilnica 10.000 K, beljaška hranilnica 5000 K, knezoškof dr. Kahn 1000 K itd. Na razne strani so poslali vojake na pomoč pri prvih delih. V Celovcu se je zbral odbor, ki oskrbuje zaklad za prvo pomoč ob uimah, in sklenil, da bo nabiral darove za poškodovance. Njega oklic objavljamo v današnjem listu. Dopisi. Št. Štefan na Žili. (Huda nevihta na spodnji Žili.) Do malega cele tri tedne smo imeli prav toplo in jako ugodno vreme za spravljanje poljskih pridelkov in otave; istina je, da še v letošnjem poletju nismo imeli takih toplih dnevov, kakor začetkom tega meseca; toplomer je kazal 35° C. Vročina pa je tako vplivala, da kedar bodi je pašnike že posmodila ; tudi za turšico smo se bali, da bode presuho imela. Pričakovali smo dež, da bi pomočil ! Dež je prišel ! Pa ne pohleven dež, ampak strašna nevihta!! Že celo soboto je lilo; celo noč od sobote do nedelje, celo nedeljo in celo noč na pondeljek pa je deževalo tako, kakor bi iz »škafa vodo lil*, pravijo Zilani. Vsled tega so na-rastli potoki, da so z besno močjo podirali, kar se je jim ustavljalo. V Št. Štefanski občini leži na državni cesti soseska imenom „Potok“ ; ravno tam se združujeta dva prav nevarna potoka : jeden iz žužabske doline, drugi iz močidelskih hribov. Oba sta prihitela s tako divjo močjo, da je cela soseska bila prav v največji nevarnosti, da bo zginila, da bo voda hiše odnesla. Eden potok je potrgal po domače „Uncov“ mlin v Porečah; kratko pa pred Potokom samim je podrl en del „H5rerjevega“ mlina, drugi potok pa je pretil od druge strani soseski; samo množica zbranih ljudij je zabranila, i da se hiše niso podrle, ker ljudje so prav z levovo ; močjo — ne gledajoči na svojo lastno nevarnost j — klade, drva, potrgana drevesa, ki so po vodi ! plavala, spravljali naprej, da se ne ustavijo, da | more voda brez zadržka svojo pot v strašnem, prav besnem toku in razuzdani moči. Pri „Ledererju“ je bila vsa živina v hlevu; hlev pa sam čez eden meter v vodi; hoteli so živino rešiti, pa niso mogli hlevovih durij odpreti zavoljo vodnega pritiska ; pri enem oknu pa se poda gospodar v hlev, sam do prsi v vodi ; ker pa vidi, da živina čisto že oslabljena plava po hlevi, udari z vso močjo na duri, katerih polovica se je odprla, da so potem živino mogli v varnost spraviti. Kovaču Neidiserju je potrgala voda njegovo kovačnico; pri Mecgerju so morali ob dvanajsti uri po noči živino iz hleva spraviti, katera je do malega na meter visoko stala v vodi; Pahorjeva hiša je bila podobna otoku. Splošna škoda po njivah, travnikih, po potih in cesti je velika. Bog nas obvari hude ure! Sv. Višarje. (Noč, strašna in grozna.) „Ali si še živ?“ tako smo se povpraševali dné 14. septembra zjutraj. Že zadnjič sem omenil o viharju in nalivu na sv. Višarjah. Mislil sem, da je najhujše že pri kraju. Toda „človek obrača, Bog pa obrne*. V nedeljo dné 13. t. m. popoludne je prihajal vihar vedno močnejši in hujši tako, da ni bilo mogoče zunaj stati. Šli smo trije na vrh, gledat preplavljene Žabnice, kar na mah potegne vihar, da smo se morali na zemljo vleči, sicer bi nas bilo brez dvoma odneslo. Med orka-ničnim viharjem pa je dežilo in snežilo, parkrat je tudi precej debela toča vse pobelila. Že popoludne istega dné nas je bilo strah pred vremenom, ka-koršnega še nismo doživeli. Vrhunec vseh nesreč in strahd pa nam je prinesla noč. Ob deveti uri smo se podali k počitku ; toda že črez pol ure nastane vihar, ki je s svojo močjo daleč presegal onega po dnevu ; vmes je strašno lilo, padala gosta toča, močno grmelo in nepretrgano bliskalo tako, da je bilo kar naprej svetlo, kakor po dnevi. Najstarejši ljudje ne pomnijo kaj takega in naša kronika ne poroča nič podobnega. Hiše so se vsled močnega orkana zibale, stene so pokale in strehe je deloma močno poškodovalo, verando pred gostilno je popolnoma odkrilo in streho neslo, kakor kos papirja v dolino, ravno tako je odneslo streho še s treh drugih manjših poslopij ; velik del pločevinaste strehe pri „novem gostilničarjuu je vrglo daleč v jarek. V cerkvi je metalo, kljub temu, da je bilo vse dobro zaprto, majhne sohe in podobe na tla. Tudi okna so trpela vsled goste toče. Da pri teh strahu polnih prizorih nismo zatisnili celo noč oči, ni treba še posebej omenjati. Občudovati moramo na vsak način trdnost zidanja višarskih poslopij, da so takemu viharju še v toliki meri kljubovala. Če bi jih bili zidali taki mojstri in delavci, kakor dandanašnji, gotovo bi ne bil ostal kamen na kamenu ; vse bi bilo neslo v dolino, zlasti če pomislimo, da je veliko nižje v dolini ruvalo orjaška drevesa, da ležijo skrižem kakor bojevniki na bojišču po vroči in krvavi bitki. Kanalska dolina se je videla s sv. Višarij popolnoma poplavljena, podobna dolgemu jezeru. Nepopisna množica vode je vsled nenavadno naraslih hudournikov napravila silno škode v Žabnicah, Trbižu, posebno v Ukvah, kjer je večji del vasi podsulo, dobri del pokopališča z mrliči odneslo, župnišče podkopalo. Cerkev sama je bila v skrajni nevarnosti. Zelo sta trpeli tudi vasi Lužnica in Lipaljavas, ki je zgubila mnogo hiš. Samo od nedelje opoldan do pon-deljka zjutraj smo namerili 108 cm3 dežja (v Žabnicah celo 228 cm3 v teku 24 ur); vsega skupaj pa je padlo dežja s snegom in točo vred od dne 10. do 16. septembra 244,5cw3. Umevno je, daje vsled takega naliva razdrlo in močno poškodovalo romarske poti, katere so pa do sedaj že toliko popravljene, da ni nobene nevarnosti. Tudi mraz smo že imeli prav občuten ; trikrat je že stal toplomer dve stopinji pod ničlo, tako da so od streh visele ledene sveče. Železnična proga od Ukev do Pontabelja je 29krat pretrgana; promet je za 6 tednov ustavljen. Danes, dne 18. septembra, imamo zopet lepo vreme in krasen razgled. Nepopisljivo lepo je gledati velikanski beli obroč ob daljnem obzorju. Mili Bog nas naj obvaruje v bodočnosti enakih vremenskih nezgod! Ukve. (Naša nesreča.) Iz Ukev vam še ni došlo tako žalostno poročilo kakor sedaj. Okoli sedemdeset hiš je po povodnji deloma odnešenih, deloma zasutih; svinje, krave, kuretnino itd. je deloma odneslo, deloma zasulo. Sreča je, da še ni vsa živina v vasi, da je je še nekaj na planini, sicer bi bila nesreča še grozovitejša. Polja je veliko posulo. Tudi farovž je povodenj zelo poškodovala; en vogal je odnesla in voda je tekla skozi hišo. Dalje je odnesla pokopališče in stolp je bila že podkopala ; ko bi ne bili hitro grmovja k stolpu djali in vojaki iz naborješke trdnjave ga zvezali z vrvmi, bila bi šla naša starodavna cerkev po vodi. Na planini se je trgala zemlja ; en hlev s tremi kravami je odneslo in zasulo. Neka ženska je storila smrt v hiši na peči; prej ven ni šla, potem pa ni več mogla. Več ljudi so morali pri oknih rešiti, zlasti ženske in otroke. Voda je prišla tako naglo, da se človeku zgrozi, ko se tega spominja. Hiše imamo zidane ; spodaj je hlev za živino, zgoraj stanovanje ; in to je vse zasuto. Voda je prinesla iz planine lesovje, drevesa s koreninami in grozovito kamenje. Na ravnini se je bilo bati, da nas voda odnese, v bregovih, da se zemlja vtrga in nas podsuje. To je bilo bučanje, da smo mislili, da ne doživimo drugega dné. Nekaj hiš je voda odnesla, da se j ne pozna, kje so stale. One hiše, ki še stojé, so i vse polne ljudij, ki so zbežali iz svojih hiš. Jaz | tudi ne pišem tega v svoji hiši, ker je zasuta, čeravno je z enim nadstropjem, in še sedaj teče voda v hišo. G. župnik je moral prvo noč tudi prebiti v tuji hiši. Sedaj je pa v Ovčji vasi; bukve in listine v farovžu so bile vse v luži; sreča je, da te sobe ni voda cele odnesla. Rožek. (Huda ura.) Po dolgo trajajočem lepem vremenu razveselili smo se dežja, ki je začel v soboto dné 12. septembra padati, kajti njive so ga zelo potrebovale, posebno ajda. A da bo iz blagonosnega deža takšna nesreča, kdo bi bil mislil ? Tudi nam, kakor po drugih krajih Koroške, je bilo doživeti strašen dan. V nedeljo je po noči divjal strahoviti vihar, ki je trgal vse, kar ni bilo dosti močnega. Spati ni bilo mogoče, človek je mislil, da se bo hiša podrla, tako se je vse treslo. Zjutraj je bilo po vrtovih veliko dreves in vej polomljenih in sadje je skoraj vse ležalo po tleh. Drava je narastla po noči črez navadno stopinjo in nosila hlode, obrezan les in polno buč. Naš most je dosti trdno napravljen, a nevarnost mu je vendar pretila; zato ga je deset mož branilo, da se les pri korah ne zamaši. Delali so z vso močjo in rešili so tretjo koro, kjer so prinešeni hlodi bili že prvi steber zlomili. Med tem smo videli, da je voda nesla veliko prase in kmalu po tem kravo. Okoli 9. ure ni bilo skoraj nobenih drv na vodi, le tu in tam je kakšen osamel hlod plaval in videlo se je, da ni več nevarnosti. Pa za kake pol ure je prinesla Drava lesa, da bi bil mogel skoraj po njem priti na drugi breg. Voda je vedno naraščala, in ž njo tudi nevarnost za most, kajti prihajali so po vodi celi kupi lesa na enkrat. Med njimi je prišel močni plav in je po celi svoji dolgosti zadel z ogromno močjo v srednjo kozo. Kar je sledilo, je bilo nepopisljivo grozno. Ljudje na mostu so zavpili in se razleteli nazaj in z ogromnim ropotom se je ta del mosta zrvnil v vodo. Podoba sv. Janeza Nepomučana, ki je stala na tem delu mosta, je padla na vrh in vse je drvelo naprej po vodi. Lesu na Dravi je bila odprta cesta in skoz od-prtijo je plavalo tudi več kupov sena in slame, en cel most, cela drevesa s koreni izruta. Pa prostora je bilo še premalo. Pri sosednji kozi se je nabralo vnovič lesa, katerega človeška moč ni mogla odpraviti, in gledati smo morali, kako se je druga koza omajala, a padla ni po prvem udarcu; še v drugič se je omajala in ko je v tretjič novi kup lesa zadel ob njo, se je prevrnila v vodo. Močni hlodi so kakor šibice letele v vodo, katera je še vedno naraščala. Videli smo na vodi strehe, orodje iz mlina, zibelko, v kateri je bil menda otrok, seveda že mrtev, in brezštevilno buč. Od 12. ure do pol ene je voda tako hitro rastla, da je mutarjeva hiša, skedenj in hlev bil že kakor otok. Za mit-ničarjevo hišo je voda udarila črez breg in tekla okoli ; hitro so morali živino reševati iz hleva. Tudi p. d. Motičnik je moral svojo živino spraviti proč, ker kmalu je bil hlev poln vode. Polovica travnika pod farovžem je bila pod vodo, katera je močno tekla črez cesto in zaplavila njive in travnike pod mostom ter še vedno rastla. Skozi mit-ničarjevo hišo je tekla voda in iztrgala pod; občinska pisarna je bila pod vodo, na meter visoko je stala voda okoli hiše. G. mitničar ima veliko škode; poprava mosta, hiše itd. ga bo stala kakih 6000 kron. Ste sicer le dve kozi mosta podrti, a druge so močno poškodovane. Pod vodo je bila cesta v Brojah proti Šmartnu in njive pri nji do polovice; ajda je tam uničena. V Dulah je voda prišla v hleve p. d. Kupniku in Baluču, kjer so jo imeli še drug dan ; tudi pri Postrajniku na Bregu so morali živino in svinje spraviti iz hlevov. Na drugem bregu Drave, v Ločah, so spodnje hiše vse stale v vodi kakor na otoku, in ena koča je podrta. Veliko lesa so ljudje potegnili iz Drave. Njive pri Dravi so vse zasute s peskom. Do danes je poštna zveza pretrgana. Prve dni sploh nismo nič zvedeli o drugem svetu. — Sedaj šele smo dobili zvezo z Vrbo po ladiji, ker je voda že toliko padla, da ni nevarnosti. Od leta 1882. ni bilo take povodnji. —iž— Črni grad pri Šmarjeti. (Huda ura.) Posestniku A. Bučeju je Drava pri zadnji povodnji napravila silno škode. Odneslo je njemu, pa tudi sosedom veliko drv, ki so bila ob Dravi zložena. — Tudi posestnikoma p. d. Eažunu in Rjaku v Goreči vasi je Drava prizadjala občutno nesrečo s tem, da je Ražunu odnesla troje, Rjaku pa dvoje telet. Reberca. (Viha r.) Po štirinajstdnevnem lepem vremenu, ko se je komaj upal pokukati tu in tam kak oblaček izza štajerskih ali kranjskih gorà v koroško deželo, zbrali so se naenkrat črni oblaki na nebu in med bliskom in gromom začelo je liti, kakor bi se hotelo zliti celo adrijansko morje na nas. Temu hudourju priselil se je v noči od 13. do 14. t. m. še močen vihar, ki posebno na Reberci močno razsaja. Polomil je mnogo drevja, da izgleda kakor po tridesetletnej vojski, odnesel v Plaznici posestniku Dlinovcu streho, stresel vse sadje na tla, dà, še celo perje je neslo in na ta način prihranil ljudem trud otrešanja. Uničil je mnogo poljskih pridelkov, razbil šipe v oknih, tako da je škoda precej velika, ki ljudstvo še posebno zadene, ker je pred nekim časom tudi pobila toča. Raz gostilne pri Kovaču vrgel je jug napis „Gast-haus“, iz česar se mora sklepati, da ta veter nemškim napisom ni prijazen. Ljudi, potujoče iz Kaple, vlekel je vihar v Tabrih z vso silo proti Beli, češ, mrzla kopel bi ne škodovala; rešili so se pa pri močnih ograjah. No, in če povem, da je tudi naša znamenita železnica imela take težave, da je imela tri četrt ure zamude, sem povedal menda dosti. Po žitrajskem polju se je komaj zoperstavljala in že je mislila naprositi pri Miklavcu za par volov, da bi jej pomagali iz zadrege. Posebno v komendije hudo razsajal vihar, še hujše kakor lani, kajti lani vzelo je petelinu samo rep, letos pa je šla celo glava s pomočjo naše — znane Zefe. In iz daljnega Štajerskega prinesel je jug celo listič od našega urednika, bivajočega v toplicah, da naj bi poročal kaj reberški Ožbej, zato pa — evo — ta dopis. Podrožčica. (Požar.) Čeravno je v noči od 13. na 14. t. m. tako grozovito lilo, se je vseeno užgala Fridelnova baraka ob 11. uri po noči ter v malo trenutkih pogorela do tal. Najpotrebnejše so rešili, a tisto jim je zunaj potem pokvaril dež. Dve požarni brambi : nemška v Podrožčici in slovenska iz Št. Jakoba sta bili na licu mesta, a rešiti ni bilo mogoče ničesar. Dobro da je stala baraka na samem, sicer bi bila nesreča še večji, ker je pihal silen vihar. Kako je ogenj nastal, ni znano. Prevalje. (Uradniki južne železnice.) Zares žaljivo je, kako postopajo pri južni železnici s slovenskimi potniki in sicer v slovenskih krajih. Nekoč pridem na kolodvor v Guštanju. Nek možak zahteva vozni list v slovenskem jeziku : „Sinčavas-nazaj.“ A kakor bi ji stopil na kurje oko, zarohni blagajničarka (o kateri vemo, da razume slovenski) nad njim: „K5nnen Sie nicht deutsch? Auf der Bahn konnen wir nicht windisch!“ — Nekaj podobnega se je prigodilo tudi v Prevaljah. Potnik zahteva vozni list slovenski: „Celovec-re-tour.“ Uradnik R. ga začudeno pogleda in vpraša: „Wie?“ Potnik ponovi : ,Celovec-retour“. „Das ver-stehe ich nicht", se razvname uradnik (ali res tega ni razumel ali samo ni hotel razumeti, ne vem.) „Un-sere Dienstsprache ist deutsch." „Pa na postajah bi morali uradniki slovenski znati", meni popotnik. aWegen Ihnen („klasična“ nemščina) werde ich diese Sprache nicht lernen," bil je osoren odgovor. In pritrdila mu je še druga precej rejena uradna oseba s svojim nedostojnim, zaničljivim krohotom. — Tako nastopanje uradnikov južne železnice nasproti slovenskim popotnikom je zares nesramnost ter je skrajno žaljivo in vzbuditi mora pri vsakem Slovencu opravičeno ogorčenje in nevoljo; ravno to nas pa mora tudi vzpodbujati, da bodemo za naprej z vso odločnostjo zahtevali pravice našemu slovenskemu jeziku tam, kjer se sprejema naš slovenski denar, in to velja tudi za južno železnico. Nemarnost je, da njeni uradniki v čisto slovenskih krajih, in to še na glavnih postajah, slovenski ne znajo, brezobzirno je, da pustijo slovenske potnike tako dolgo čakati pred blagajno, dokler nemškega imena za postajo ne zvejo in voznega lista nemški zahtevajo. — Ce bodo ravnali uradniki južne železnice z nami kakor brezobzirni Madjari, nastopimo mi kakor odločni Hrvatje, zahtevajmo brezobzirno, da se tudi na železnici upošteva naš slovenski jezik. Iz sv. Višarij se poroča, da mnogi begajo in strašijo romarje, da je vsled zadnjih vremenskih nezgod romanje na goro silno nevarno. Resnici na ljubo naznanjamo, da tega ni treba verjeti. Poti so sedaj zopet popravljene in odstranjene vse nevarnosti. Tudi snega še nimamo nič, kakor se je govorilo; kar ga je padlo, je zopet izginil. Kdor je še namenjen na sv. Višarje, naj se brez strahu podd na pot! Sv. Višarje. (Razno.) Če se druzega ne vé, pa se začne z vremenom. Nismo še imeli tako ugodnega vremena letos, kakor zadnje tri tedne. Več kakor celi teden je bil zrak tako čist, da nismo zapazili niti najmanjše meglice na celem širnem obzorju. Umevno je, da smo ta čas porabljali za izlete v višarsko okolico in občudovali vrhove raznih alpskih velikanov, kateri se le redko dajo videti. To so porabili tudi turisti in leto-vičarji, katerih je bilo nekterikrat toliko , da niso dobili v gostilnici prenočevanja, in smo jih tudi v župnišče sprejeli. Kakor je bilo pričakovati, se je na nagloma vreme spremenilo. Za neznosno vročino je prišel naenkrat mraz; včeraj, dné 12. t. m., smo imeli dve stopinji pod ničlo; strašen vihar, kateri se je začel že v četrtek, nam je privlekel iz Italije čez obmejne velikane najpoprej dež s točo, potem pa sneg, kateri je globoko v dolino vse pobelil. Danes, ko to pišem, razsaja taka burja, da ne more nihče izpod strehe. Grmi in bliska pa le bolj po redko. Toča s strašnim nalivom je vse pobelila. — Tudi romarji so v tem času mnogoštevilno obiskali višarsko Mater božjo. Samo ob-hajancev je bilo okoli 4000. Med drugimi se morajo omeniti takoimenovani Bridci iz Goriškega; ti prihajajo v majhnih trumah, tako imenovanih „kompanijah“. Omeniti se mora zelo pohvalno njihovega petja, pred vsem pa njihove pobožnosti, katera presega vse druge Marijine okiskovalce. Dà, zares nad vse dobro ljudstvo je to. Dné 9. t. m. sta pripeljala čč. gg. J. Slatinšek iz Vogrč in Fr. Lasser iz Pliberka okoli 80 pobožnih romarjev iz omenjenih župnij. Med oddaljenimi gosti moramo omeniti tudi dva župnika iz škofije Hildesheim na severnem Nemškem. — Pretekli teden so bili tukaj zemljemerci, ki so merili električno železnico na sv. Višarje. Ce se bo to le izplačalo? Romarji se bodo gotovo malo vozili! — Brali smo tudi v „Miru“, da je dovolilo železniško ministerstvo za slovensko planinsko kočo v Zajezeri 200 kron; pač najboljša brca za naše nemškutarje, ki se trudijo na vse kriplje, da bi se to podjetje onemogočilo in se nam poti v omenjeno dolinico zaprle. Sicer pa smo radovedni, če kaj vé kompetentno ministerstvo o počenjanju trbiškega mogočneža. — Naš, zlasti v spovednici neumorno delujoči gospod o. Maurus Rožman pride zanaprej v kapucinski hospic v Gradec. Do konca pobožnosti, t. j. do dné 4. okt., pa še ostane z ostalima dvema duhovnikoma na sv. Višarjah. Šmarjeta pri Velikovcu. (Razno.) Ker je bil imenik volilcev napačno in krivično sestavljen, se je vložila pritožba, ki pa ni bila hitro rešena; radi tega se volitev za občino dné 15. septembra ni vršila in je preložena na nedoločen čas. —- Radi velikega deževja so češpeljni zelo spokali; drugače jih je letos v našem kraju prav veliko, kakor tudi drugega sadja. — Šentjurski gospod se celo boji, da bodo imeli premalo posode; toliko vinskega mošta namerava dobiti. Njegov strah pa bo menda prazen; da bi le ne bil! Šmarjeta pri Telenbergu. (Predrznost učitelja.) Tukajšnji podučitelj Glančnik je pred nekolikim časom med šolskim poukom-učencem drugega razreda prepovedal, med prostim časom govoriti slovensko in jim zagrozil tudi s kaznijo, ako ne govore nemški. Ubogi šolarji so bili med prostim časom večinoma tihi, ker nemški ne znajo, slovenski pa niso smeli govoriti. Le 8 dekletec je bilo toli korajžnih, da se niso zbale nepostavne učiteljeve zapovedi in so govorile med seboj slovenski. Toda bile so učitelju izdane in ta jih je kaznoval z l3^ urnim zaporom! Kaj takega je pač samo v Šmarjeti mogoče! Upamo pa, da bo višja šolska oblast temu nemškutarskemu zagrizenemu petelinu pristrigla greben ; saj še ima tudi g. deželni predsednik besedo, ako bi Šmarješki „kulturonosci“ Velikovčanom zamašili usta. Šmarjeta pri Telenbergu. (Volitvene sleparije.) Kar še dosedaj nikoli, se je zgodilo tokrat. Šmarješki „naprednjaki", z občinskim pisačem na čelu, so nas kmete že desetletja vodili za nos in nam pri volitvah lagali o svoji „vesti". Kako luknjasta je ta vest, se je pred kratkem pokazalo v najsvetlejši luči! Kako šmarješka ^napredna" gospéda za nas uboge kmete skrbi, smo se sedaj dovolj prepričali. V volilnih imenikih so od naših kmečkih žuljev mastno plačani naprednjaki imeli volilce, ki niti gospodarstva voditi ne smejo in pa v prvi vrsti mladoletne učitelje. Nas kmečke volilce pa in volilce delavskega stanu so imeli izpuščene! Mi davkoplačevalci bi prišli volit, vi bi se nam pa smejali, ker naših imen ni bilo v volilnih imenikih! Vi bi sami sebi glasove dajali, kakor pri zadnjih volitvah, ko je župan samega sebe volil, mi pa bi stradali in za vas davke plačevali! Šedaj pozna vaše početje ne samo vsaki izmed nas, temveč tudi politična oblast. Št. Jurij na Vinogradih. (Pogreb.) V četrtek, dné 17. septembra, smo spremili k večnemu počitku moža, ki ni bil znan samo v domači fari in okolici, temveč daleč na okrog, skoraj gotovo po celem spodnjem Koroškem. Bil je to Simon Verčnik p. d. Fišar na Važenbergu, ki je preminul nagle smrti dné 15. septembra, 82 let star. Zanimivo bi bilo zvedeti, kolikor zvonikov in ruštov na cerkvah je rajni, ki je bil izvrsten tesarski mojster, napravil in popravil. Pri vsaki stavbi je rajni rad pomagal in morda vsled svoje prevelike dobrotljivosti dostikrat tudi škodo trpel. Bil je rodom Štajerc iz Solčave v zgornji Savinjski dolini in ob jednem vrl katoličan. Pri pogrebu je bila velika udeležba od vseh strani. Ganljivo je bilo videti, kako so nekdanji njegovi delavci, katerih je imel Fišer v svojih mladih letih čez 80, spremili solznih očes na pokopališče truplo svojega nekdanjega tovariša in mojstra. Pač resničen je nàrodni pregovor, ki pravi: kedar umrje kje kakšen priden delavec, pomeni to ravno toliko in še več, kakor če v kakem kraju pobije toča. Pri sveti maši in na grobu mu je zapel domači moški zbor prav lepo ginljive ža-lostinke in nagrobnice. Počivaj v miru, dragi Fi-šarjev^oče! Žabnice. (Posledica plesa.) Pretekli teden smo pokopali pri nas 12 letno deklico, katera si je nakopala svojo smrtno bolezen pri plesu. Sukala se je raj za rajem, tako da je vse teklo po nji. Godilo se je to vpričo starišev ; bila je edina hčerka, in zato se ji je najbrže marsikaj spregledalo. Kakšno veselje mora biti za 12 letnega otroka poguben ples ? To pač pové ta slučaj ! Oe tudi se je godilo to med otroci takorekoč za šalo, a vendar bi morali biti stariši toliko previdni in že itak bolehnega otroka opomniti na posledice, ter ga že v mladosti odvajati od nevarnih razvad. Kakšen odgovor čaka stariše? Da bi vendar enkrat ta nesrečna in pregrešna razvada, ki tirja toliko žrtev in ki je pri nas na Koroškem tako razširjena, vsaj deloma ponehala. Stariši, odgojujte svoje otroke za dom, ne pa za ples! Gospodarska zadruga v Sinčivasi. 1. Sadnih drevesc je v zadružni drevesnici že precej priraslo. Požlahtnjevalo se je vseskoz le s cepiči poznega dobrega zimskega sadja. Drevesca so izrejena na najbolj rodnem peščenatem zemljišču, zato imajo izvenredno dobre korenine in bodo povsod rasla, kjer se jim količkaj postreže. Zadruga jih oddaja: najlepše po 30 krajcarjev, srednje po 20 krajcarjev. Cena je tako nizka, da se nikjer ne more dobiti ceneje in zato se priporoča, da jih zadružniki vzamejo, vsaj za poskušnjo. V mnogih naših slovenskih vaseh, ležečih na slabem zemljišču, ne sadijo sadnih dreves, ker pač pravijo, da ne rodé. Zato smo poskusili drevesa vzrediti na domačem svetu, in vsakdo se lahko prepriča, da niso slaba. Drevesca se pošiljajo tudi na zunaj. 2. Dovažanje žita postalo je že precej živahno. V šestih tednih smo sprejeli žita v vrednosti 18.000 kron. Ker imamo letos izvanredno dobro rž, bo prav, če zadružniki ta pridelek pripeljejo, dokler ga bo sprejemala celovška vojašnica. Le-ta potrebuje 40 vagonov rži, 20 jih letos vzame od kmetov in društev. Pošiljali bomo tja tudi svoj oves. Opozarjati treba kmete celovške okolice, naj rž in žito vozijo v vojaško skladišče ; če v Celovcu na trg ne pride več dosti žita, se takoj pozna pri tržni ceni. Družba sv. Mohorja. Družba sv. Mohorja šteje letos 76.058 ndov, to je 3988 manj kakor lansko leto, ko smo bili dospeli do prečastnega števila 80.046 udov. Po posameznih škofijah, oziroma krajih, je število sledeče : 1. Goriška nadškofija .... . . 8301 ( 396) udov 2. Krška škofija . . 6205 ( 360) 3. Lavantinska škofija. . . . . . 23293 ( 2115) 4. Ljubljanska škofija .... . . 30398 ( 915) 5. Tržaško-koperska škofija . . . . 4048 (— 220) 6. Sekovska škofija .... . . 560 ( + 4) 7. Somboteljska škofija . . . . . 306 (— 40) 8. Zagrebška nadškofija . . . . . 423 (— 23) » 9. Senjska škofija . . 188 (— 5) V 10. Poreška škofija . . 102 (— 30) „ 11. Djakovska škofija .... 63 (— 3) 12 Bosna . . 214 (— 15) 13. Videmska nadškofija . . . . . 175 (— 8) 14. Razni kraji . . 472 ( + 50) 15. Amerikanci . . 1119 ( + 137) 16. Afrika in Azija . . 191 (— 51) V Skupaj . . 76058 (— 3988) udov. Ta razkaz nam kaže, da smo po treh pokrajinah napredovali; zlasti so se odlikovali Ameri-kanci, ki štejejo 137 udov več kakor lansko leto. Po raznih krajih je 50 udov več, v sekovski škofiji 4. — Nazadek se kaže po škofijah, oziroma krajih: Lavantinska 2115, ljubljanska 915, goriška 396, krška 360, tržaško - koperska 220, Afrika in Azija 51, somboteljska 40, poreška 30, zagrebška 23, bosniške^ 15, videmska 8, senjska 5, djakovska 3. — V družbene »zlate bukve", v katere se po pravilih vpiše vsak novo vstopivši ud, se je zapisalo 7167 novih letnih udov, namreč od številke 234.722 do številke 241.889. Družba razpošlje svojim udom letos 456'348 knjig. Pač častno število za mali in še tako razkosani slovenski nàrod! Če prištejemo te knjige onim, katere je družba sv. Mohorja od svojega obstanka že podala svojim udom, najdemo, da je Slovencem vkup poklonila 9,300.040 isztisov knjig! Y istini pa je to število še precej višje, ker so tu štete samo one knjige, ki so jih prejeli udje, natisnjeni in izkazani v naših koledarjih. V Celovcu, dné 20. septembra 1903. Odbor. Novičar. Duhovske zadeve. Vč. g. gimnazijski profesor, o. Norbert Lebinger, O. S. B., je imenovan za kn.-šk. častnega konzistorijalnega svetovalca. — C. g. Jožef Tiefenbacher, župnik v Tiefenu, je imenovan za župnika v Rojah. — Prestavljeni so gg.: mestni kaplan dr. Lambert Ehrlich iz Beljaka k stolni cerkvi v Celovec; Al. Mlinar, provizor v St. Janžu za mestnega kaplana v Beljak; Jan. Loigge, kaplan naVišarjah, zaprovizorja v Št. Janž v Rožu. — V mašnika posvečen bode dné 26. t. m. kapucin, č. br. Kamil Požar v Celovcu. Osebne novice. V pokoj je stopil šolski vodja g. F. Jaric pri Fari. Učiteljica J. Schitnig v Hodišah je zapustila šolsko službo. Prestavljeni so: nadučitelj g. Mat. Stramec iz Tigerč v Celovec; g. Jan. Pil gram od sv. Primoža v Velikovec; učitelj g. M. S e bastian iz Krčanj k Sv. Primožu ; podučiteljica gospodičina Ela Tavčar iz Št. Petra na Vašinjah v Hodiše. G. Jos. Jeki je imenovan za podučitelja v Št. Petru na Vašinjab. — Za voditelja novega oddelka (ekspoziture) celovškega okrajnega glavarstva v Trgu je imenovan e. kr. okrajni komisar dr. A. Trotto r. V pokoj je stopil nadučitelj g. A. Supik pri Sv. Nikolaju. Umrla je dné 22. septembra v Lešah pri Št. Jakobu v Rožu č. gospa Avgusta Janežič, rojena Kitzl, soproga bi. g. c. in kr. nadštabnega zdravnika dr. Val. Janežič-a v Celovcu, stara 55 let. N. p. v m. ! Državni zbor sklican. Državni zbor je sklican na 23. dan septembra. Zasedanje bode le kratko. Državni zbor se bode sedaj bavil le z vprašanjem gledé vojaških novincev, ki so bili letos potrjeni. Vlada predloži premembo letos sklenjenega zakona, da bode mogoče tretjeletnike odpustiti. Ko državni zbor reši to vprašanje, bodo deželni zbori nadaljevali svoje delo. Ta ukrep osrednje vlade bode gotovo razveselil vojake tretjeletnike in njihove družine. To pa je tudi edina ustavna pot, ki vodi iz zagate. Obžalujemo le, da se merodajni krogi niso preje odločili za ta korak. Preprečili bi bili mnogo nejevolje, ki ne pospešuje vojaškega reda. Orglarska šola Cecilijinega društva za krško škofijo. Začetkom oktobra t. 1. se prične pouk na orglarski šoli Cecilijinega društva za krško škofijo. Ob zadostnemu številu učencev delil se bode pouk v dva tečaja. Zahteva se izrecno dobri posluh, verski čut in posebno sposobnost za cerkveno službo. Poučevalo se bode v nemškem jeziku. Gojenci imajo za hrano in stanovanje sami skrbeti. Pouk je brezplačen. Vzprejmejo se samo orglarski učenci krške škofije. Naznanila naj se pošljejo voditelju orglarske šole g. Aleksandru Lutschounigg, Buchengasse št. 3, v Celovcu. Judežev! groši. Nemški šulferajn bode šoli v Vetrinju oskrbel nove šolske klopi, ker jih občina menda ne more plačati. To bodo slovenski otroci mehko sedeli na šulferajnskih klopeh! — „Sfidmarka“ je za Koroško razdelila sledeče podpore : pogorelcem v Maloščah 1000 K, nekemu posestniku 100 K, požarni hrambi na Gozdanjah 30 K, učiteljskemu pripravniku (!) v Celovcu 50 K, nekemu pogorelcu v Borlah 200 K. Nek obrtnik v Pliberku je dobil posojilo 500 K. — Imen še vedno ne imenujejo, ker pač sami dobro vedo, kako — častni so Judeževi groši! Licenciranje bikov vršilo se bo po slovenskih krajih Koroške meseca oktobra ob sledečih dnevih : v Medgorjah 6., v Timenici 7., Bilčovsu 13., Hodišah 14., Škofičah 15., Dholici 15., Borovljah 9., Svetni vasi 9., Bistrici 10., Šmohoru 10., Štebnu na Žili 9., Podkloštrom in Čajni 19., Gozdanjah 12., Vrbi 12., Rožeku 13., Št. Jakobu 13., Trbižu 10., Ukvah 10., Libučah 5., Bistrica 5., Pliberku 6., Švabeku 7., Libeličah 8., Kotljah 9., Prevaljah 10., Mižici 12., črni 12., Doberli vasi 19., Škocijanu 19., Galiciji 20., Globasnici 21., Železni Kapli 14., Beli 14., Koprivni 16., Jezerskem 17., Grebinju 5., Rudi 6., Djekšah 11., Štebnu 11., Tinjah 12., Šmarjeti 12., Velikovcu 14. in v Spodnjem Dravogradu 5. oktobra. Celovško porotno sodišče. Dné 15. sept. : Delavec Fr. Marini je bil radi težke telesne poškodbe obsojen na 3 leta težke ječe. — SUetna delavka A. Švabe je p. d. Lamprehtu v Šmartnu pri Celovcu iz omare ukradla 2000 K. Zato je dobila 2 leti težke ječe. — 371etni posestnik Fr. Feldner in 281etni hlapec J. Magde v Steinbergu sta bila obtožena goljufije. Drugi je zažgal bajto svojega gospodarja, da je ta dobil zavarovalnino. Prvi je bil obsojen na 18 mesecev, drugi na 1 leto ječe. — 16. sept. 201etni Lah Jak. Bertioti je dné 23. marca 1. 1. v Podrožčici delavca Drapia po nekem pretepu tako pahnil z nožem, da je umrl. Bil je obsojen na 8 mesecev ječe. — 241etni črevljarski pomočnik Jos. Grašič iz Klanca je dné 5. julija 1. 1. v Velikovcu pri tepežu smrtno ranil pekovskega pomočnika Kasperja, ki je že drugi dan umrl. Grašič je dobil 6 let težke ječe. — (Dva moža obsojena na smrt.) Dné 18. sept. je stal pred porotniki 27-letni hlapec Buchbauer iz Vesice pri Brežah, ki je julija meseca na potu pobil 641etnega bajtarja K. Sibicarja na tla, mu vzel mošnjo z 10 kronami in ga potem vrgel, z neke pečine, da je obležal mrtev. Morilec je bil obsojen na smrt. — 211etni delavec Jan. Murat v Podrožčici je z nožem zabodel in tako umoril delavca Blažkoviča. Bil je obsojen na smrt. Obravnava se je vršila s pomočjo tolmača deloma slovensko in hrvatsko. Drobiž. V Milštatu se je obesil 191etni trgovski vajenec F. Staudaher v trgovini. Zakaj, ni znano. — V Dobrlovasi je razpisano mesto občinskega tajnika do 20. oktobra. — Na šoli v Krčanjah je razpisano mesto učitelja do konca septembra. — Zdaj so tudi ob Celovcu pričeli z deli za karavansko železnico. Dné 17. sept. so začeli z gradnjo pri Novi vasi ob Stražišču. — Razpisano je mesto učitelja pri sv. Nikolaju ob Dravi do 6. oktobra. v M 9 Dr. Janko Brejc § naznania, da ima svolo w naznanja, da ima svojo ^ odvetniško pisarno v Celovcu na ^ Jj? benediktinskem trgu št. 4. (stara W W Mohorieva Mšai. w Mohorjeva hiša) Uradne nre: od 9. do 12. in 3. do 6. popoiudne. Ob nedeljah in , , , »vi dopoludne ^ praznikih je pisarna zaprta. ^ Cena vžigalic: 1 orig. zaboj s 500 zavitki (normal) K. 48’— franko Ljubljana, 2% popusta. B S=5 rTZ5 P-H CIh VŽIGALICE družbe sv. Cirila in Metoda Zaloga pri Jv. Perdana v Ljubljani. ---Te sov prid družbi sv. Cirila in Metoda vLJUBLJANI. •“O CB i-tS s» c=s 1 orig. zaboj s 500 zav. (Flaming) K. 52--franko Ljubljana, 2% popusta. 3 Vabila. I. koroško tamburaško društvo »Bisernica« v Celovcu priredi v nedeljo dné 27. septembra 1903 v gostilni „pri zlatem studencu', Lidmanskijeve ulice, v sobi slovenskega kluba „veseli