Za poduk tn kratek cas. Kobilice selivke na Slovenskem. Napisal J. Sattler. (Konec.) Na Ruskem pa uničujejo že iz davnib čaaov kobilice z mučkalci. To so iz deak zbite škiinjice, ki imajo trnje na spodnji strani, na zgornji ao pa obložene s kamenjem. Te stroje vleče vprežna živina, kakor brano po zemlji. Tam imajo za to tudi kamene valjarje, katere vlečejo konji čez njive in travnike ter tako zmečkajo mrees. Vrb tega se na tako polje naženejo konji, voli in krave, da pogazijo in poteptajo kobilice. Na dalje priporočajo nekateri jeden meter siroke in ravrio tako dolge vreče, ki imajo obroč pri odprtera delu in visijo na kolih. S temi vrecatni mahajo delavci po žitnih steblib, na katerib sedijo kobilice. Kadar se jib je precej vjelo, ae zmečkajo; toda treba jib je loviti na vse zgodaj in na'večer, ker sede ob tem čaau na steblib hoteč se odtegniti rosi. Jako važni so pa jarki ali grabni. V teb se kobilice uničujejo uspešno. od drugega do četrtega leva; pozneje delajo prevelike skoke. Za to se izkopljejo pred njimi dolgi jarki v topem kotu, ki so dva čevlja globoki in jednako široki. Izkopana zemlja se pa na drugi strani, kolikor mogoče, visoko nameče. V dnu jarka vrežejo se tu iu tam še globlje strme jame. Ko je to pripravljeuo, postavi se za kobilicaini vrsta 1 judij, katerib vsak drži v roki brezovo metlo ali kosato vejo. S temi metlami gonijo rahlo kobilice; preplašena mrčea se umika v skokib, gonjaei pa počasi za njimi ter jib tako segaujajo proti jarku, kamor naposled poskačejo. Zdajci se nirčea pomečka in z izkopauo zemljo zagrne. Vendar pa je treba- pomaiti, da se kobilice ne smejo goniti proti vetru ali navzgor. Tako se okončujejo nerazvite kobilice; popolnoma razvitih se je pa težko ubraniti, ako pridejo naglo in v neizmerni množini. Stari Grki in Rimljani so hiteli v hiše, kadar so ae bližale kobilice, meneč, da letti mirno i-ez neobljudene kraje. Poznej pa so ljudje uporabljali vsakovratna aredstva, da -bi ustrašili iu pregnali kobilične roje. Šli so nad nje s cepci, z metlami, s koli in drogi, raz katere so plapolale pisane rute, kakor zastave; zvonili so, kričali in ropotali z deskami in z drugim orodjem ; zažigali hosto in smolo, da bi jih pregnali z dimom; atreljali ao s puškami in možnarji. Leta 1780 so kobilice prepodili iz Erdeljakega in Bukovine a streljanjem iž topov. Vendar pa vsa ta aredstva kaj malo pomagajo. Najbolje kaže, požeti in pokositi vse, ako preti nevarnost. Tako se najlaže iznebi kobilic. Se ve, da grozi potem sosedom pogin. Ali kaj si hoi-emo? Če ni druge pomoči, če ni nobenega upanja, da bi mogli uničiti aovražnika, veljati mora načelo: Vaak je sebi najbližji in je dolžen euvati svojo last. Saj še tudi dandanes po nekaterih krajih streljajo, kadar se bliža nevihta, da bi pregnali točonosni oblak, ki pa potem drugje ,,ledeno zrnje v setve vsuje". Smešnica 34. Tujec vpraša pastirja, ali ve, kako daleč da je do vasi Biadovice. ,,Kaj pa", odgovori pastir, ,,kaj pa, davemto!" Ako si nabašete svojo pipo pa izkadite, lehko ste že tam., Ako pa še niste, nabašite ai še drugo ali tretjo, potem pa aodim, da boate že v Bradovicah; tSe pa še ne boste, lehko izkadite še četrto, ako vam prej ne izmanjka tobaka".