Mali črni mučenec.
Piše afriški misijonar.
Nekega vročega dne je čepel zamorski deček na pragu naše misijonske hišice. Milost božja, ali bolje rečeno, glad, ga je privedel sem, prosil je riža, ker sta se »obe strani  njegovega  želodca  dotikali«,   kot
Stran 138                 ANGELČEK                    Leto 27
se izražajo tukajšnji Somali-zamorci, če trpijo veliko lakoto.
Tako je mali Tomaž, star kakih 12 let, ostal pri nas. Saj poznal je samo Boga kot očeta; tudi o svoji materi ni vedel ničesar. Pri nas se mu je pa smehljala velika sreča; učil se je rad krščanskega nauka in neizrečeno se je veselil dneva, ko prejme sveti krst in postane otrok božji.
Ker je mnogo pretrpel, preden je prišel k nam, zato je zelo bolehal. Tisto poletje je pa vladala grozna vročina na obrežju. Da obvarujemo to rahlo cvetko gotove smrti, smo ga hoteli poslati v našo drugo misijonsko postajo, ki leži bolj v notranjosti in kjer je podnebje ugodnejše.
Ravno ie prišla neka karavana tistc dni mimo in je tovorila svoje blago na oslih in na mulah. Njej sem izročil Tomaža.
»Tomažek,« sem dejal, »jutri greš s temi ljudmi k našim misijonarjem v Berbera. Tam bo bolje zate. Pridno se uči katekizma in lepo ubogaj, da boš prej mogel k svetemu krstu. Ko se pozdraviš, boš smel priti nazaj in pomagal mi boš na mojih misijonskih pohodih, da tudi druge tvoje črne rojake poučiva in krstiva.«
Zadržal je Tomažek komaj solze in skril se mi je pod suknjo. A ker je bil vedno tih in priden, tudi scdaj ni nič nasprotoval.
Zarana drugega dne se je odpravila karavana. Dali smo potrebnega živeža za dečka, in Tomaž je odšel ž njo. A komaj so potovali nekaj časa, že so zupustile dečka moči. Postalo mu je slabo tako, da ni mogel slediti hitremu potovanju karavane. Svetovali so rau, naj se vme, preden popolnoma omaga. Ubogi otrok je menil, da je še zadosti močan, in je hotel karavani slediti od daleč. Počasnih korakov in z veliko težavo jc hodil dalje in dalje, dokler ni prišel v neki klanec. Tam si je zopet odpočil in nabral novih moči.
V tisti, kakih 30 metrov dolgi soteski, je bila siromašna gostilna. Ondi so se ustavljali potniki in pili2čaj.|Pravijo, da prodajajo ondi čaj, pristni kitajski
Misijonar roma od koče do koče in pončuje pogane v sv. veri.
Stran 140                 ANGELČEK                    Leto 27
čaj; toda resnici na ljubo moram reči, da ima tisti čaj ves drug okus, samo čajevega ne. Posestnik onc gostilne se je nekoč z nami pogodil, da proti odškodnini pomaga našim otrokom v sili. Doslej je držal besedo in je vsakemu postregel.
Toraaž je bil torej tudi eden naših otrok, če-ravno še ne krščen, ker je prebil komaj petnajst mesecev v misijonu, Stopil je v gostilno in prosil vode, dasi bi si bil zbog utrujenosti lahko želel kaj boljšega.
»Ali želiš vode ?«
»Da, sicer umrem od žeje,« je dejal.
»Dobro, glej, tukaj je vrč! A poprej moraš moliti, kakor molijo mohamedanci.«
»Kako molijo?« je vprašal otrok, čeravno je dobro vedel. A v tem trenutku je čutil, da ga krepi in podpira neka nadnaravna moč.
»Oni pravijo : Samo en Bog je, in Mohamed je njegov prerok«.
»Samo en Bog je —« začne Tomaž. Potem pa trdovratno molči.
»In dalje ?« so silili vanj navzoči.
»Ostalega ne znam,« je odgovoril Tomaž.
»Dobro, potem lahko brez vode hodiš dalje,« so ga pikro odslovili v gostilni.
Kaj je hotel Tomaž ? Sam ni imel ničesar pri sebi. Karavana, ki ji je bil izročen, je imela pač njegovo večerjo in tudi nekaj vode; a odhitela je žc davno mimo. Lahko bi dobil Tomaž toli zaželeno vodo in se ž njo pokrepčal — potniki, ki so se ondi mudili, so mu jo ponujali in držali pod nos — a za kakšno ceno ? Terjali so od njega več ko ves svet: zahtevali so njegovo vero in hoteli, da moli Moha-meda.
Ni še kristjan, ne nosi še znamenja otroka bož-jega na svojem čelu, toda v svojem srcu sovraži Mohameda in ljubi Jezusa Kristusa. Saj tako so ga učili misijonarji, in zato rajši trpi žejo, žgočo žejo, nego da zataji Kristusa. Tomaž gre dalje in pusti krčmarju njegovo vodo. On pa nosi vero v svojem srcu,
Leto 27___________ANGELČEK_________Stran 141
in ta mu bo kmalu odprla vrata v sveta nebesa. Angeli mu že hite naproti in mu pripravljajo pot.
Dvajset milj mu je še hoditi, da dospe na svoj cilj, do bližnje misijonske postaje. Najtežavnejši del poti vede po strminah in po kamenitih stezah, in na tej poti ne bo našel niti kapljice vode. —
Drugo jutro pride sel iz misijona v Berbera tam mimo in najde Tomaža  na  tleh, onemoglega in   ne-zmožnega, da stori le en korak. ^.^^^»Ljubi otrok, kai delaš tu?« ga vpraša,
»Nisem mogel več za karavano ; ne morem dalje, umrjem od žeje.«
»Ostani tukaj! Takoj grem v vas in se vrnem z oslom, da te naložim.« Nato odhiti sel in naznani misijonarju patru Štefanu, da je našel Tomaža umi-rajočega. Patcr Štefan ukrene v naglici vse potrebno, a ko dospe na mesto, ne najde drugega ko del obleke umrlega Tomaža.
Kje je truplo ? Gotovo ga je požrla hijena ali leopard, ker teh zveri sc klati mnogo po tistih deželah. Iščejo Tomaža po bližnjih hribih, in drugi dan rcs najde neki zamorec drugi del njegove suknjice. Vihrala je nad dvema pečinama. In nedaleč od tam ie ležalo truplo malega črnega katehumcna in mučenca.
Ni li res umrl za Jezusa, ker se je branil vere v Moharaeda ? In če je umrl za Kristusa, ni li prejel od Zveličarja krsta krvi ?
Njegove blede, mrzle ustnice so se ljubko smeh-ljale. Okrog vratu je pa imel še tri svetinjice. Zadnji-krat jih je pritisnil na svoje srce, saj je že kot kate-humen tako nežno ljubil preblaženo Devico Marijo. Alčide Siben, priden zamorski mladenič, in njegov tovariš sta mu izkopala grob in vanj položila Tomaževo truplo. Lahko bi zapisali na njegov grob besede : »Tukaj počiva katehumen (to so taki, ki se pripravljajo na sveti krst) Tomaž, ki je umrl od utrujenosti, ker se je branil, da moli Mohameda.«
Srcčni Tomaž, ti si se vzpel na nebeške griče, kjer ne čutiš več ne bolečinc, ne lakote, ne žeje, ampak uživaš samo srečo in samo veselje ! Prosi ondi
Stran 142                 ANGELČEK                    Leto 27
za svoje čme rojake, za nesrečne potomce Kamove, da jim skoraj zasije luč svete vere, da bodo tudi oni nekdaj pridruženi tebi. In ti, ljubi čitatelj, uči se od tega zamorskega dečka, rajši vse pretrpeti za Kristusa Jezusa, kot pa postati nezvest krstni obljubi in zatajiti sveto vero. V svojih molitvah se pa spo-minjaj tudi ubogih poganov!