LA MISION DE LA EMIGRACIONi ES LOVEN A
En mayo de 1945, antes de que Eslovenia cayera en la esclavi-tud comunista, se exiliaron mas de 10.000 civiles eslovenos. Sd han impuesto la mision de vivir y trabajar por los ideales que ha venerado el pudblo esloveno desde la epofia de su evangelizacion' el ideal de la fraternidad cristiana, del orden social cristiano, el reconocimiento de lo|s derdchos del hombre, la libertad en la vida social e internacional, la democracia. Se dispersaron por todos los continentes, dando a sus nuevas patri as ciudadanos lealds, tra-bajadores y honestcs. Los eslovenos se destacan como sacerdotes, fflcmo profesores univdrsitarios y de ensenanza media, como em-pleados, artesancs, obreros, deportistas y otros.
LAS ACTIVIDADES EN LA ARGENTINA
En la Argentina habia hasta el fin de la segunda guerra mun-dial alrededor de 20.000 dslovenois, entre ellos una considerable cantidad de refugiados antifacistas. Despues de 1947 se estable-cieron aqui unos 6.000 eslovenos pertdnccientes a la emigracion politica e ideologica. La mayolria vive en el Gran Buenos Aires; un grupo bastante numeroso esta dn Mendoza. Entre ellos hav alerededor de 70 sacerdotes; los demas ejcrcen las mas variadas profesiontti. Cuentan con una comunidad bien estructurada y de-sarrollan eficazmente su vida cultural en la libertad. Han orga-nizado la ensenanza y tidnen diversas asociaciones que cumplen con sus tardas a traves de conferencias, conciertos, representacio-nes teatrales, exposiciones.
Cuando en esto« dias de mayo y junio de 1975 conmemoramos la tragedia de la nacion eslovena, las matanzas masivas y e'l co-mienzo de la esclavitud comunista, elevamos nuestra voz ante todo el mundo libre y en nombrd de nuestra liacion subyugada y redu-cida al silencio, exigimos para ella el derecho de la autodetermi-nacion en eleccionesl libres bajo el control de lals Naciones Unidas.
Pedimoti a nuestros amigos argentinos que nos apoyen en ello y que con nosotros y con todos los hombres bien intencionados y de buena voluntad trabaje'n para que toda la humanidad respire en libertad y sca participe de la bendicion del amor fraternal.
Na prvi strani platnic:
Brezje, najbolj obiskana Marijina božja pot v Sloveniji (foto Ivan Makovec)
Spomin in opomin
Mesec maj je SPOMIN našega odhoda od doma — tisoče rese-n'h življenj, je pa tudi žalostna obletnica pomorjenih — tisoče izgubljenih življenj za narod na tem svetu. Cvet mladih mož in fan-lov Pa tudi žena in deklet je uničil nekontrolirani bes brezbožnega komunizma. Nepristranska zgodovina bo zapisala, da je bila narodna ■"evolucija tekom druge svetovne vojne, borba med resnico in zrno *o, ki se je sprevrgla v bratovsko sovraštvo in razlila smrt po Sloveniji.
Nismo postavljeni za to, da določimo subjektivno krivdo pri nikomur, objektivno odgovornost pa nosijo vsi tisti, kateri so odločili, da se je tek slovenske zgodovine obrnil v tragedijo, katere posledice ■'atijo bratje in sestre v domovini in begunci razseljeni po svetu. *^akor smo veseli, da smo z begunstvom rešili sebi fizično življenje *er dosegli svobodo, katero med tujci uživamo do današnjega dne — *;'ko smo še bolj srečni, da smo to pot izbrali poslušajoč učiteljstvo (’erkve. Ni to za nas izgovor, ampak ponos odgovornega kristjana.
Ta obletnica nam je pa tudi v OPOMIN, naj služimo resnici tudi v znova urejenem življenju in v blaginji, kakor smo ji služili te-duj v trpljenju.
Ne kličemo na odgovor božje Previdnosti, zakaj toliko našega Poroda trpi. Ne zahtevamo od božje Pravice, naj maščuje kri in solze Nedolžnih slovenskih žrtev. Prosimo pa božje Usmiljenje, naj nam da milost, da ostanemo zvesti Resnici in Življenju. Prosimo, naj podeli zaslepljenim spoznanje, krivim odpuščanje, mrtvim večni mir.
to občutek slabosti ali zavesti krivde, pač pa izraz krščanske Vere in ljubezni. Prosimo Boga, naj raztrga vezi brezboštva, katere hočejo vkleniti Slovenijo. S prvimi petki hočemo zadoščevati za vse, kar med nami ni bilo prav in kar je bilo krivice Bogu in Cerkvi v domovini. Dobroto smo užili, skazujmo jo na duši in telesu vsem, k' jo opravičeno od nas pričakujejo.
•Marija Pomagaj varuj naš narod v veri in ljubezni!
A. O.
ODHOD
Peter Lednik je bil vedno bolj utrujen na tej kamniti cesti. Njegov korak je postajal težak, vedno krajši, težje udarjajoč ob neusmiljeno trdoto, ki je odmevala pod njegovimi nogami. Sonce je bilo vroče sredi popoldneva, da se mu je ob obilnem znoju obleka lepila ob telo. Znojne kaplje so enakomerno padale s čela v zemljo, ki jo je puščal.
Dobro, da se je bil na poti pridružil družini, ki se je pomikala z umirjeno in vedno enakomerno hitrostjo. Mož je potiskal voziček na dveh visokih kolesih: na njem je bilo stlačeno njihovo imetje: obleka, povezana v pun-keljne, zvite odeje, nekaj posode. Bog ve, če je čisto na dnu te zbrane in pomečkane revščine bila skrita še kaka drobna reč, ki je romala z njimi na pot in ki jim je bila posebej sveta. Na vrhu sta na vsem tem nemo ždela dva otroka, ki bi še ne bila mogla prenašati trde ceste. Malo večje dekletce pa je mati, izsušena ženska s podolgovatim obrazom in z nazaj zavezano ruto na glavi, vlekla za seboj.
Tako je z njimi družno stopal Peter in čisto se je zdelo, da je z njimi enota: družina.
Še dopoldne, ko so bili njihovi koraki bolj prožni, in je bilo potovanje prijetnejše, so veliko govorili. Tako je zvedel od njih, da so že ves teden na poti, da se vedno umikajo zamolklemu nabijanju topov, regljanju strojnic in posameznim grozečim strelom pušk iz gozdov ob cestah.
Bežali so pred vsem tem, kat je bilo grozeče in je pomenilo stegovanje koščenih prstov smrti proti njim. Šli so naprej, a nihče ni vedel kam. Cesta je bila polna: vozovi, avtomobili, pešci, kolesarji, civilni in uniformirani ljudje. Vse je tovorilo svojo revščino, ki jo je na hitro zbralo-Sami zavitki, punkeljni, cekarji, nahrbtniki.
Edino, kar so ljudje čutili podzavestno: ne se ustavljati, ne čakati. Ko so se že odločili za pot, je treba uiti dimu in smrti...
Peter Lodnik je od utrujenosti govoril vedno manj. Težek nahrbtnik se mu je z naramnicami zarezoval v ramena in ga vlekel k tlom. Tudi on si je bil naložil le vsakdanje stvari, le za nekaj dni, vmes pa je vtaknil še knjige, da bi ne prekinil popolnoma s študijem. Še leto mu je
manjkalo, da bi končal pravne vede.
»Presneto me danes zdeluje!" je potožil mož, ki je na pol sključen potiskal voziček. Potegnil je z roko čez čelo, ki je bilo umazano od cestnega prahu.
Ni se bilo kje ustaviti in odpočiti, kajti zadaj so šli drugi, ki so sprednje potiskali naprej. To je bila nepretrgana vrsta bežečih, ki se je pomikala z ved-no isto zmerno hitrostjo. Kdor je izstopil iz vrste, si je potem moral priboriti novo mesto v njej.
»Tudi jaz že klecam," je pritrdil Peter možu, a ni hotel biti
on tisti, ki bi se prvi pokazal nezmožen poti.
»Pa počijmo! Midve tudi ne moreva več!" je zavzdihnila žena in se umaknila čisto ob rob ceste.
Prav tam je bilo nekaj dreves, ki so metale ozek rob skope sence ob lesenem plotu proti cesti. Trava, vsa obložena s prahom, se je prijetno ponujala izmučenim potnikom. Zavili so k plotu, da si opomorejo.
Vsi hkrati so tožili za žejo, kajti sonce jih je bilo prekuhalo in hoja je le še pripomogla k iz-žetosti.
Maj 1945. Tragična posledica pogodbe v Jalti, kjer je bilo sklenjeno, da bu Slovenija postala vplivno področje Sovjetske zveze. Dcsettisoči najbolj zavednih Slovencev so morali na trnjevo pot v tujino, da si ohranijo življenje in duhovno svobodo (foto Lojze Erjavec)
„Mama, vode!“ so tožili vsi otroci. „Mama, žejen!"
Komur sta sonce in pot izžgala grlo, zna ceniti kristalno pijačo, ki jo nudi zemlja iz svojih globin.
Na drugi strani plota so opazili ženo z dvema deklicama, sedeče v prijetni senci. Molčale so in gotovo slišale tožbe potnikov. Večja deklica je vstala in odhitela k hiši.
Peter Lodnik, ki je odložil nahrbtnik, si je božal razbolela vroča ramena ter se obrnil k ženi na oni strani plota: „Dobra mati, ali bi imeli malo vode za žejne otroke?"
Žena se je z neprijaznimi očmi ozrla vanj in skozi špranje v plotu motrila voziček in otroke.
„Kam pa greste v tem lepem majniškem dnevu?" je pobarala naravnost.
,,Bežimo... bežimo..." je žena ob vozičku potožila.
„Čemu pa bežite? Mi ne gremo nikamor! Bežijo samo tisti, ki se bojijo svobode! Tisti, ki imajo grehe in se bojijo dajati obračun zanje!" jim je s srditostjo očitala naravnost.
,,Nimamo grehov, za katere bi se bali polagati račune: stvar je le taka, da vsi ne mislimo enako. Vi po svoje, mi pa po svoje!" se je mož vmešal v pogovor. „Opro-stitc nadlegi, če smo vas prosili za malo vode za otroke...“
Deklica se je vrnila z lončkom v roki. Žena se je naglo dvignila.
„Daj sem, Cilka!" je ukazala
in ji iztrgala iz rok. Zlila je polovico vode v travo in rekla: „To naj bo le za otroke," ter pomolila lonček čez plot.
Vsi so ostrmeli. Niso imeli besede na jeziku da bi ji mogli odgovoriti. Otroci so stopili proti njej in stegnili ročice.
Mati jih je najbolj razumela: čutila je z njimi bolečino žeje in ni mogla odbiti ponudbe, čeprav je videla, da ne prihaja iz dobrih rok, še manj iz ljubeznivega srca. Vzela je posodo s trepetajočo roko in razdelila med tri otroke božjo pijačo, ki so jo željno posrebali do konca.
Še preden je odprla usta, da bi se zahvalila, se je trda žena spet obregnila vanje: „Drugi pa je prosite pri onih, katerim ste zvesto služili, pa si ne upate počakati plačila za svoje delo..."
„Glejte, da se vam ne bo jezik posušil za te krivične besede!" je usekal mož.
„Pa da vas ne bo kdaj sram. ker potrebnemu in žejnemu niste privoščili niti vode, ki vam jo Bog daje zastonj," je dodal Peter Lodnik. Pomignil je ostalim, da so se pripravili takoj na pot.
Dolgo so stopali molče po vroči cesti in pozabili na lastno žejo. Nekaj je stopilo med nje, ne vedoč, ali je to bila sramota iti razočaranje nad človekom iste krvi ali pa strah pred veliko zlobo, krivico, zaslepljenostjo, ki se je bujno bohotila v tem zmešanem času lažnivega zmagoslavja . . .
Naslednji majski dan je prehajal v večer.
Peter Lednik je sam prikrev-sal med množico ljudi, živali in vozil s svojim težkim nahrbtnikom pod vrh Ljubelja. Pred predorom se je bilo nabralo toliko ljudi in vozil, da se je vse ustavilo. Le nemške vojaške kolone so Počasi kot siva kača izginjale v temnem žrelu predora. Civilni ljudje so bili potisnjeni ob robovih v čakanje.
Peter se je pomaknil pod vej-nat mecesen malo više nad tem živim kolobarjem vrveža, sedel s hrbtom naslanjajoč se k deblu ter počival. Iz čutarice je bil srebnil nekaj požirkov vode, da hi se okrepčal.
Nekje globoko v dolini pod njim
je ostal Tržič. Zdaj ga čisto po-lahko zagrinja pajčolan sivkastega mraka, ki se razteza na vse strani: na vse vasi, hiše in cesto, ki jo je prehodil od Ljubljane in Kranja do sem. Samo do tu gor še ne seže. Tu še vedno rosi zlato drobnih sončnih žarkov, ki zadnji jemljejo slovo od teh pobočij in vrhov.
Kako prav je, da se dolina preliva z mrakom, je pomislil Peter. Tako oči ne vidijo sončne pokrajine, ki se je treba od nje poslavljati. Zadnja velika grenkoba je srcu olajšana; spomin bo ostal svetel le na sončno zemljo, ki jo je oko spremljalo ob vsej poti, koder je šel korak.
Zaprl je oči: verjeti ni mogel, da ždi tu tik ob meji domovine,
Skupina beguncev na cesti med Kranjem in Tržičem. Z vozom, s kolesom, peš, kakorkoli, le stran od partizanov (foto Janko Mernik)
ki jo bo zapustil še nocoj, morda ponoči ali jutri zarana. Tostran smo mi, na oni strani drugi ljudje, čeprav je tudi tam še naša zemlja. Ob tej misli mu je postalo topleje pri srcu, saj ne gre čisto na tuje, le bolj v nepoznane kraje, kjer bo slišal še kdaj in kje domačo govorico. To bo lajšalo težo tujine: to je tista samota, ko si čisto neznan med nepoznanimi, ko tvoja beseda ne najde odmeva ob srečanju, kjer je tudi podoba zemlje drugačna, ker je ne moreš ujeti s svojimi čutili. Občutiš hlad, ker ne najdeš doma, ki bi ti odprl vrata in te objel s toploto in domačnostjo.. .
Predramil se je šele v polnem mraku, ki je tudi sem gor razpel svoja krila. Zdelo se je, da se je prerivanje pred predorom nekoliko umirilo Vsaj kričanja, joka, rezgetanja konj in bobnenja ni bilo toliko. Noč ogrne s svojo tihoto tudi naiboj razdražene duhove, da se stisnejo in pomirijo,
Kjub temu pa se je nemirno in valujoče življenje kazalo v brez števila lučeh, ki so se gibale, utripale, ugašale in se spet prižigale med množico, ki je bila nagrmadena le za dober seženj pod njim. Sikanje, dviganje in padanje slepečih luči vojaških vozil je delalo to noč strašno. Izgubljajoči se streli, ki so daleč in blizu prebadali noč, so pa dajali slutiti prisotnost nevidnih poti, xi vodijo v tihoto onstranstva.
Beli sij žepne svetilke mu je
grozeče posvetil v obraz. Stresel se je v strahu, kajti čisto sam je bil ob tem mecesnu in krik po pomoči bi zamrl v zamolklem bučanju vretja pod njim. Noči vojnih dni pa so polne vsemogočih presenečenj in nezaželenih obiskov.
„Keine Angst! Keine Angst!" ga je miril neznanec in zaprl svetilko. „Ste vi Slovenec?" ga je brž pobaral.
»Slovenec! Ja, Slovenec," je Peter pritrdil in tesno mu je postalo pri srcu. Tako vprašanje na samem, dokler ne veš, s kom imaš opraviti, ti dvigne lase pokonci in te oblije z ledeno omrtvelostjo.
»Jaz sem tudi Slovenec!“ se je hotel opravičiti. »Odhajam domov. Bil sem tu spodaj v nacističnem taborišču, ki je razpuščeno. Vidite, nosim, še taboriščno obleko." Posvetil je po sebi in Peter je mogel videti belo-črno progaste hlače in jopič na visoki postavi.
V negotovosti in strahu je otrdel : varnostni čut mu je pravil, da to ni človek njegove miselnosti, že sam povratek domov ga loči od njega. Tudi ni vedel, če je oborožen. Peter se je pred njim počutil kakor jagnje brez obrambe. Takoj je pomislil, kako bi se skušal izmazati pred njim.
»Zdaj greste gotovo veseli domov, kjer vas čaka družina," je povzel Peter veselo, še preden je mož nadaljeval razgovor.
»V resnici sem vesel, da je ko-
nec vojne in se vračam. Vtaknili 80 me v to taborišče, ker ni bila možna pot dalje v Nemčijo zaradi bombardiranja. Drugače bi bili vsi poginili kje v nemških tovarnah ..."
„To je res grozno, biti daleč °d doma, delati za podaljšanje vojne, v resnici pa biti z vsemi štirimi proti njej!“ je pribil Peter.
Zdelo se je, da so te besede moža prijetno presenetile, kajti takoj se je predstavil za Antona in sedel k Petru. Ločil ju je le nahrbtnik.
„Ste tudi vi na poti?“ ga je pobaral, ko je obsvetil nahrbtnik.
„Na poti sem bil, a ne grem naprej!“ se je zvijal Peter. „Saj veste, kako je to: ko vidiš druge,
...-I
■ *	. ' ^ H W •’
jiiaj 1945. Procesija beguncev na poti med Iržičem in Ljubeljem. Komunisti v Sloveniji so bili vojaško poraženi. Uo oblasti so prišli Po zaslugi Stalina,
Po sklepu tujih velesil, ker so bili v službi
komunističnega
imperializma
(foto Janko Mernik)
da nekam gredo, še sam odrineš z njimi. Potegnejo te s seboj. Ko pa bolj pomisliš, spoznaš, da si noro počel," ga je prepričeval.
„To se rado zgodi. In sedaj ?“ pobara še Anton nezaupljivo.
„Vrnil se bom, a počakal bom kak dan, da ta nora množica odrine naprej. Poleg tega sem nerodno stopil in si v gležnju podvil nogo, da, me precej boli."
,,Pametno storite! Jaz bom odrinil še nocoj, mislim, da ne bom v nevarnosti zaradi te obleke. Sicer pa imam v žepu „železo" za obrambo. Škoda, da ne morete z mano! Na oni strani Kranja sem doma, lahko bi ostali kak dan pri meni," je ponujal.
„Ponoči s to nogo sploh ne morem nikamor. Otekla mi je; drugače bi se pa skupaj prijetno vračala."
Tam spodaj se je oglasila fantovska pesem: „Delaj, delaj, dekle, pušeljc!" V majsko noč se je prelivala, dvigala, pogum v srcih, lajšala in lepšala trenutke slovesa od svete domače zemlje.
„To so gotovo domobranci!" je vzkliknil Anton. ..Občudujem jih, da bežijo iz domovine in morejo še peti," je dejal.
„So prepričani, da gredo le za kratek čas in se bodo vrnili," je odvrnil Peter.
„Nič takega ni bilo! Titovcs smo eno noč prenočili in jim skuhali večerjo. Kaj naj naredim: prišli so v hišo, zasedli hleve in senik... jaz pa čez dober teden V taborišče..."
Ko so fantje prenehali prepevati, se je Anton poslovil. Točno je Petru opisal kraj in hišo ter ga povabil, naj se oglasi.
Peter se je oddahnil. Dobro je speljal Antona.
Majniško jutro je srkalo mrak kratke noči vedno bolj. Bledi vrhovi so se zarisavali na temnem nebu, na vzhodu pa se je svet prebujal z novo zarjo v sončen dan.
Tedaj se je Peter Lodnik dvignil, vrgel nahrbtnik na hrbet ter prešel na vrhu Ljubelja z grenkobo v srcu na drugo stran. Nič se ni ozrl na prehojeno pot nazaj ...
(Bo še) Dr. Jože Krivec
MOLITVENI NAMEN ZA MAJ
Splošni; Molimo, da bi z gorečim pospeševanjem če-ščenja Matere božje dosegli duhovno rodovitnost svetega leta.
„To so naivni! Slovenijo so za vezniki dali Titovcem!" je Anton poudaril.
„Zakaj so, pa vas poslali v la borišče?" se je Peter ojunačil z vprašanjem.
Misijonski: Molimo, da bi narodi Azije in Afrike medsebojno sodelovali v duhu prijateljske in brat-V'- ske sprave.
■■•■■seefceMeeeeeeeeeBeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee«
.......... - -A
Nekje je dan
.. .En cel kos naroda, odrezan °d temena do dna, se je vzdignil na pot umika proti planinam, preko planin. S temi tisoči, ki so krenili v nepoznan svet — drugačni rasti, drugačnemu zorenju naproti — in jih je zmagovalec videl lahko le v hrbet, so bili vsi stanovi :	preživeli politični vodniki,
škof s številno duhovščino, ljudje vseh izobrazbenih stopenj in poklicev — pravniki, šolniki, umetniki, študenti, kmetje in delavci
z družinami, fantje in dekleta — na kolesih, peš, na vozovih.
Razen teh tisočev pa so se ko sivomodre lise strnjeno pomikali proti Karavankam in čeznje še drugi tisoči: domobranski bataljoni, ki jih je nevidno zasenče-vala perut otožnega angela. S prevaro vrnjeni z Vetrinjskega polja bodo ti vojščaki, ti fantje in možje prej kot v treh mesecih drug za drugim pokonci prejeli strahotno obhajilo smrti iz zma-
Maj 1945. S civilisti s/> se umikali na Koroško tudi slovenski domobranci 'n četniki. Tedaj še niso slutili, da bodo iz Vetrinja zvijačno vrnjeni komunističnim partizanom (foto Lojze Erjavec)
govalčeve roke ter omahnili v jame in brezna domovine. Njihovim ostrmelim svojcem bosta preostala samo jok in molitev; a zgodovinarji bodo čakali, kateri heroj si bo za tisti pokol upal prevzeti odgovornost.
Temelj, na katerem bo stala nova hiša, je bil tako zacementiran. Si je Fronta ob svojem rojstvu želela takšno zmagoslavje?
Najbrž ne.
Toda kaj je mogla s skrajno nepopustljivostjo in oblastiželj-nostjo svoje vodilne sile, komunistične stranke, z zastraševanjem, grožnjami, nasilji in umori doseči drugega kot vse domače nasprotnike nagnati v nehoten, za obče gledanje izdajalski položaj: na rodnih tleh pri osovraženem okupatorju, v neizbežno zunanje sodelovanje z njim — in jih potem, na sramotni oder postavljene, zapečatiti. Ali pa v njih vsaj nezaupljivost do sebe same zbuditi?
Tako je nekatere spravila s sveta, druge pa je spravila iz domovine ter jih primorala — razpršene po tujih deželah, pod drugimi zvezdami, v drugačnem podnebju — pol življenjske moči porabiti za vživljanje v novo okolje in za učenje novih jezikov, prilagoditi imena in priimke tujim pisavam, stati v pozoru ob tujih himnah, žvečiti pelin domotožja, premagovati spomine na Evropo, brezmočno gledati, kako se že kri prvega roda meša s krvjo tujine, obenem pa vedeti:
„Nismo se motili: domovino je doletela nesreča, ki smo se je bali."
Zdaj je fronta z elito na čelu imela v svojih rokah tisto, na kar je štiri leta noč in dan mislila in za kar ji nobena žrtev ni bila prevelika: vso oblast.
Božanstvo Vsa oblast v imenu vse odgovornosti postavi na čelo institucij svoje najzvestejše. Oni vodijo vzgojne in kulturne zavode vseh stopenj ter usmerjajo tisk, radio, televizijo, gledališče, film. A poglavitna skrb velja najdragocenejšemu: dedičem slave, nadaljevalcem poti.
Njegovi zapovedi sta dve, dasi druga le prvo dopolnjuje: »Spoznavaj in uživaj ta svet! Ne glej drugam in drugače ko predse in vodoravno, sai zgoraj in onkraj ni nič!"
To zlato božanstvo podkupuje ali duši nasprotnike in nagraja slavilce. Zgradi si svetišča, kapelice in znamenja ter uvede praznike, svečenike in liturgijo po svojem okusu, v svoje poveličanje, v kajenje svojemu imenu.
Uradni zgodovinarji vejo, kaj so dolžni: učiti resnico, ki je po-volji božanstvu — in je lahko laž ali polresnica — a vsako drugo zamolčevati. Pa tudi varuhi zakona, po katerem se je podanikom prepovedano »vznemirjati", budno pazijo, da ne bi iz gladke sive stene preopazno pognali bledorde-či nagcljčki drugačnosti.
Kristjana, ki sta oblast še posebno pogosto imela v mislih — To-
ne Fajfar in Edvard Kocbek — nista bila med vojvodi, ki so na žrebcu zgodovine slovesno v jezdili v Ljubljano: opravljala sta vsak svojo službo v beograjskem zatišju. Nista torej užila sladkost devetomajskega triumfa. Prvi je z mnogimi tovariši šel do kraja, sprejel je novo vero in stopil v novo cerkev. Drugi je osamljen izpil žolč poraza in ostal živa Priča petletja, ko se je podoba Prihodnosti spočela s pesmijo in sanjami ter končala s solzami srca.
Ako namreč dvajset do trideset tisoč bratov in sester enega najmanjših evropskih narodov iz odpora, protesta ali straha pred osvoboditelji vse pusti in se umakne v tujino, a tisoči drugih, ki ne zmorejo ločitve ali so že v pasti, sklonijo hrbet in glavo ko pred neurjem, zagrne slavolok zmage senca in ostane na njem.
Senca pa spričuje, da je nekje luč.
Vinko Beličič (Nekje je luč, založil Tabor, Trst, febr. 75)
Maj 1945. Pred ljubeljskim predorom, še nekaj korakov in — zbogom, Slovenija! Mnogi so jo zapustili za zmeraj, še nikdar v slovenski zgodovini ni zapustilo domovine toliko) naših ljudi. 4 leta komunističnega divjamo in moritev je bilo zadosti, da je slovenski človek prepoznal pravi obraz »Osvobodilne fronte** 'n jo odklonil. Kasnejši pokol vrnjenih domobrancev je le še potrdil pravilnost spoznanja in odločitve (foto Lojze' Erjavec)
Ob 30 - letnici:
Pogled nazaj, pogled naprej
Imamo dve vrsti ljudi: take, ki v vsem našem 30-letnem zdomskem življenju ne vidijo ničesar pozitivnega, dobrega in uspešnega, ki so polni jedke kritike vsega, kar se je, oziroma kar se po njihovem mnenju ni napravilo. Z gorjačo udarjajo po vseh, ki desetletja javno delajo, češ da je bilo vse to delo napačno ali skrajno pomanjkljivo in zavoženo. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki vidijo vse zdomsko delovanje v čarobnih barvah, vse je tako odlično, da bolje biti ne more.
Seveda nimajo prav niti prvi niti drugi. Ni vzroka, da bi risali stanje naše emigracije v črnih barvah in ga označevali celo za polom. Prav tako ni vzroka za risanje tega stanja v čudovito svetlih barvah in govoriti, da smo najboljši in najbolje organiziran narod. Resnica je — kakor se to sploh redno dogaja v življenju ■— v sredi. Nismo najslabši in tudi ne najboljši. Ni potrebno, da obupujemo nad samim seboj in tudi ni na mestu, da kujemo sami sebe v zvezde.
Oglejmo si na kratko, kako je pravzaprav z nami!
Naše versko živjenje
Kako je z našo vero? Verskega življenja emigrantov ne smemo primerjati niti s tistim med vojno doma niti s tistim v taboriščih ali v prvih letih po preselitvi iz taborišč. To so bili izredni časi, težki časi, ki človeka zbližajo z Bogom in tudi s svojim bližnjim. Naš čas sedaj je bolj podoben predvojnemu stanju v Sloveniji in smemo torej sedanje versko stanje med nami primerjati s stanjem v tistih predvojnih časih.
Ta primerjava je za našo emigracijo — po 30 letih zdomstva — kar dovolj ugodna. Velika večina je verna, ne zaradi pritiska okolja, kar se je večkrat dogajalo doma, ampak je verna iz prepričanja, prostovoljno. Slovenska služba božja je v zdomstvu dobro organizirana, čeprav zaradi raztresenosti rojakov po raznih krajih ne more zajeti vseh ljudi;
ti se pa udeležujejo španske službe božje. Težko bi bilo reči, da so bile v pogledu verskega življenja doma pred vojno razmere boljše. V primeri s sedanjimi razmerami doma, ko se povprečno 35% Slovencev udeležuje verskega življenja, pa smemo mirno trditi, da je ta odstotek med zdomskimi Slovenci precej večji.
Verskih in na pol verskih publikacij je kar precej in so na primerni višini. V Argentini izhajajo: mesečnik Duhovno življenje z mladinsko prilogo Božje stezice, tednik Oznanilo, mesečnik Katoliški misijoni, občasno izhaja Baragov vestnik. V Združenih državah Amerike izhaja mesečnik: Ave Maria, v Kanadi
Maj 1945.
^a Ljubelju.
1‘rehod skozi predor Iv za tisoče Slovencev Pomenil življenjsko rešitev (teto Janko Mernik)
Božja beseda, v zahodni Evropi Naša luč, v Avstraliji Misli. Poleg teh so še razni manjši lokalni listi. — V teku 30 let je izšlo tudi lepo število verskih knjig, kar tudi dokazuje živo versko zavest.
Kulturno delo
Kakšne so razmere med slovenskimi zdomci na kulturnem področju? Tudi tukaj imamo ljudi, ki trdijo, da edino zdomstvo ustvarja kulturne vrednote in da je vse tisto, kar delajo doma, brez vsake vrednosti. Taka samohvala nikakor ni na mestu. Priznati je treba, da se povojna slovenska emigracija zelo trudi, da bi bila tudi na kulturnem področju živa in ustvarjalna, toda izrednih, svetovnih kulturnih del ne more u-stvarjati, ker zato niso dani zadostni pogoji (zlasti materialni).
Za slovensko kulturno delo v zdomstvu je zelo zaslužna Slovenska kulturna akcija, ki v Argentini že 20 let izdaja kvalitetna dela (knjige, splošnokulturno revijo Meddobjc, informativni mesečnik Glas) ter organizira kulturna predavanja, gledališke predstave, razstave in pod. -— Manjka pa v zdomstvu poljudna, družinska revija — nekaj podobnega kot je bila celjska Mladika ali kot je sedanja tržaška Mladika. Bilo je nenaj poskusov v tej smeri (npr. Slovenska beseda, ki jo je izdajal pokojni svetnik Karel Škulj), pa so sčasoma zamrli.
To pomanjkljivost skušajo popraviti verske publikacije s tem, da prinašajo tudi leposlovje in poljudno znanstvene članke.
Kot neko posebnost v zdomstvu moremo označiti revijo „Družab-no Pravdo", glasilo istoimenske organizacije, ki se peča s socialno problematiko v smislu katoliškega socialnega nauka. Posebnost sta tudi glasili bivših protikomunističnih borcev ..Tabor" in ..Vestnik" s pestro vsebino, ki sega tudi na leposlovno področje. S pretežno političnimi vprašanji se pa še bavi londonski „Klic Triglava".
Med izrazito kulturno delo spadajo knjige, ki jih poleg Slovenske kulturne akciie izdajajo razne založbe in tudi posamezniki v samozaložbi. Posebno omembo zasluži Zbornik Svobodne Slovenije, o katerem moremo brez pretiravanja reči, da je edinstvena knjiga slovenske emigracije. — Za medvojno zgodovinopisje pa ima velike zasluge dr. Filip Žakelj, ki je izdal že vrsto knjig iz tega področja (poleg tega je izdal tudi več verskih knjig).
Vendar je treba priznati, da zadnja leta peša izdajanje slovenskih knjig med zdomci, zlasti leposlovnih. Skoraj nerazumljivo ie, da izide tako malo slovenskih knjig v Združenih državah Amerike, kjer vendar živi mnogo Slovencev in kjer bi gotovo bila zadostna sredstva na razpolago za natisk knjig. V glavnem zalaga
zamejstvo (Primorske, Koroška) s knjigami zdomske Slovence.
Značilno za slovenske emigrante (predvojne in povojne) pa je, ^a so takoj po prihodu v svoja stalna bivališča ustvarili svoje lastne časopise, ki so mnogim ljudem edina slovenska duševna hrana. Edini slovenski dnevnik v zdomstvu (ustanovljen že pred Vojno), je sedaj Ameriška domovina. Tedniki pa so: Amerikanski Slovenec (ustanovljen tudi že pred vojno), Svobodna Slovenija in Oznanilo; 14-dnevnik je Sij slovenske svobode; mesečniki so: Klic Triglava, Slovenska država, Zarja, Mladinska vez, že prej omenjeni Glas Slovenske kulturne akcije. Občasno izhaja Smer v slovensko državo.
Pomanjkanje materialnih sredstev hromi zdomsko kulturno delo. Čudno je to, da je med zdomskimi Slovenci kaj malo mecenstva. V tem oziru so nam nekatere druge emigrantske skupine lahko za zgled. Udomačil se je pregovor: Kdor ima denar, nima smisla za kulturo. Seveda to ne velja za vse. So tudi častne, toda zelo redke izjeme.
H kulturnemu delu spadajo tudi kulturne prireditve. Večkrat slišimo, da večina naših prosvet-no-kulturnih prireditev ni kvalitetnih in da so skoraj vse prireditve le družabnega značaja. Deloma so te trditve resnične, to pa zato, ker skušamo meriti naše prireditve po domačih merilih, kjer so bile čisto druge razmere.
Maj 1945. Ljubelj. Kratek počitek in poslednji pozdrav ljubljeni domovini, ki jo bo- preplavila komunistična strahovlada (fot- Janko Mernik)
Država je vzdrževala gledališča, podpirala kulturno delo, vzdrževala državne knjižnice, muzeje itd. Tukaj sloni vse javno — tudi kulturno — delo zgolj na idealizmu in požrtvovalnosti posameznih članov, če so kljub temu nastopi nekaterih pevskih zborov in gledaliških družin na dostojni višini, je to pripisati neizmerni dobri volji nastopajočih.
Ni pa nobeno slabo znamenje, ki bi ga bilo treba grajati, a ko je med našimi rojaki mnogo družabnih prireditev. Nekateri se zgledujejo nad ..kolinami". To je vendar naša folklora in spomin na domovino. Dr. Odar je zapisal, da je „domača družba v tujini koristna in v mnogih ozirih potrebna," tudi „takrat, kadar domača družba ni nič več kakor le domača zabava". In še to je zapisal dr. Odar: „če bi torej domača družba ne bila nič drugega kot le veseljaška ustanova, nekaka pivska bratovščina in priložnost za medsebojno spoznavanje fantov in deklet, bi bila koristna." Zato so številne družabne prireditve v zdomstvu znak živega slovenstva, znak hrepenenja po domovini. Bodimo tudi teh prireditev veseli in gojimo jih!
Naše šolstvo,
Tudi slovensko šolstvo je del našega zdomskega kulturnega življenja. V veliki meri je ohranjevanje slovenstva v zdomstvu odvisno od slovenskih šol; brez
teh bo slovenstvo usahnilo in umrlo. Zato spada skrb za slovenske šole med naše glavne skrbi. Pomen slovenskega šolstva so takoj po nastopu begunske poti spoznali naši šolniki (naj izmed številnih šolnikov navedeni imenoma samo enega — ravnatelja Marka Bajuka), ki so že v taboriščih organizirali osnovne in srednje šole in ki so takoj po prihodu v kraje stalnega bivališča organizirali slovenske šolske tečaje, sprva osnovnošolske, nato pa tudi srednješolske. Jasno je, da ti tečaji ne morejo nadomestiti popolnih slovenskih osnovnih in srednjih šol, vendar ima'o velik pomen za ohranitev slovenstva, za gojitev slovenske zavesti, za boljše znanje slovenskega jezika in slovenskih pesmi — seveda le, ako dobivajo otroci v domači družini podlago in veselje do slovenščine, če kdo zasluži veliko zahvalo za svoje javno delovanje v zdomstvu, potem so to naši požrtvovalni šolniki, ki že 30 let brezplačno poučujejo na naših šolah.
Izreden pomen imajo slovenski dijaški domovi (Adrogue, Lanus), ki nudijo mladini mnogo večjo slovensko vzgojo (in tudi sicer dobro vzgojo), kot jo morejo nuditi šolski tečaji. Ne vemo, zakaj se v ZDA in v Kanadi niso ustanovili taki zavodi. Morda je še čas, da se ustanovijo in pomagajo pri vzgoji slovenskega inteligenčnega naraščaja.
Naše gospodarsko stanje
Oglejmo si še gospodarsko področje. Dr. Urbanc je napisal odlično poročilo o gospodarskem stanju Slovencev v Kanadi. Ta slika velja več ali manj za vse povojne emigrante po vseh kontinentih, ki so pokazali na gospodarskem Področju izredno marljivost. Skoraj ni družine brez lastne udobne hiše. Povprečen zaslužek slovenskih emigrantov je v vseh državah, kjer so se Slovenci naselili, nad povprečnim zaslužkom domačinov. Ustanovilo se je mnogo obrtnih in tudi nekaj večjih industrijskih podjetij, in mnogi Slovenci so v vodstvu velikih — tudi svetovnih — podjetij. Ti uspehi bi bili še večji, ko bi slovenski zdomci ne bili tako veliki individualisti, precej nezaupni in brez Večjega smisla ali poguma za skupne akcije (družbe). Z združenimi močmi bi se dalo gotovo še kaj več doseči.
Čast nam delajo naše kreditne zadruge, ki imajo veliko število članstva. Zadružno miselnost smo Prinesli Slovenci iz domovine in to nam sedaj zelo koristi.
V tej zvezi naj omenimo lansko razstavo slovenskega podjetništva ~ Exposlov 74 — v Buenos Airesu, ki je nazorno pokazala, kaj smo Slovenci že dosegli na gospodarskem področju. Priporočajo Slovencem v ZDA, v Kanadi ln v Avstraliji, da na podoben način pokažejo domačinom, kaj slovenska podjetnost zmore. Take
razstave ne prinašajo samo gospodarskih koristi, ampak tudi utrjujejo slovensko ime v svetu.
Ob sklepu tega kratkega pregleda moremo ugotoviti dobre in pomanjkljive strani našega zdomskega življenja. Ponavljam, da ni na mestu pesimizem in zabavljanje na slovensko emigracijo. Bilanca tridesetletnega dela je aktivna. Toda ob še večjem sodelovanju vseh zdomskih Slovencev bi lahko bila še bolj aktivna. Zato pa se ob vstopu v četrto desetletje življenja v zdomstvu še močneje potrudimo za slovenski napredek na vseh področjih našega udejstvovanja.
Rudolf Smersu
Domov
Žejen sem domače prsti, — prav v srce mi je suho. —
Kdaj se bom sklonil nad njo in jo vzel med prazne dlani?
Kdaj bom spet ogenj prižgal, pobožal tiho slamni krov, poljubil hleb in dobro sol in se pod lesenim stropom naspal?
Kdaj bom šel spet v čebeljnak in pipo nažgal in božal psa, bredel z roko med zrni prosa, sanjal ob sodih pod mrak?
Prenesi me, Bog, na rodna tla, tja, veš, kjer hruška medi, tja, veš, kjer so bele noči, tja, kjer je solz kot zvezda.
Ozrimo
v
se
na
\o
sončno
se
stran!
Letos poteka 30 let, odkar smo tisoči odšli od doma v begunstvo jn potem tv emigracijo. Poteka tudi 30 let, odkar so se komunisti doma polastili oblasti in od tedaj nepretrgoma ukazujejo in gospodarijo slovenskemu narodu. To obletnico bodo slovesno obhajali in prikazovali svoje uspehe in dosežke v teh letih. Hote ali nehote jih bodo morali poslušati. Vladajoči bodo še posebej prepričani, kot vedno, da človek živi samo od kruha in tvarnih dobrin. Res je, da človek živi od kruha, toda ne samo od kruha in to prav zato ker je človek. In o tem življenju, ki ni samo od kruha in ga oni niso sposobni dati, bodo molčali. Življenja duha in njegove svobode, življenja po veri, nihče ne bo omenil, ker ga zanikajo. Ker pa to življenje in hrepenenje po svo-
bodi obstaja in bo obstajalo, se za trenutek ustavimo pri njem in poglejmo, kaj raste in zeleni doma v teh dolgih jesensko hladnih in zimsko mrzlih letih. Samo drobec tega življenja poglejmo.
Predvsem o tem bodo molčali
Uradne statistike bodo prikazovale, koliko se je zvišala proizvodnja, zgradilo tovarn in asfaltiralo cest ter podobno. Gotovo je to napredek, a ni vse. Nihče pa n c bo povedal, da je bilo v teh 30 letih v Sloveniji posvečenih približno 1.500 novomašnikov ali 50 letno. Morda za Slovenijo v svobodi to ne bi bilo nič posebnega, v razmerah pa, v katerih se verni in Cerkev nahajajo, so te številke izrednega pomena. Povedo nam, da verni in Cerkev živijo in delajo Če te številke primerjamo s podobnimi v drugih deželah, tudi v svobodnem svetu, vidimo, da je Slovenija med prvimi narodi sveta. In to je veliko.
Po uradnih podatkih (Mesečni statistični pregled SR Slovenije št. 9, str. 54, Ljubljana 1974) je imela ljubljanska teološka fakulteta z oddelkom v Mariboru v prvem semestru akademskega leta 1973/74 313 slušateljev. Ta številka predstavlja 1, 34 odstotka slušateljev višjih in visokih šol v Sloveniji.
Podatki so v podrobnosti razporejeni po občinah. Izmed 60 občin, na katere je sedaj upravno razdeljena Slovenija, le župnije na
območju šestih občin v tem akademskem letu niso imele nobenega bogoslovca. Zato jih pa druge imajo več. Največ bogoslovcev imajo ^Upnije na območju občin Lendava in Ptuj in sicer po 25. Za občino Lendava ta številka predstavlja 15,62 odstotkov slušateljev višjih in visokih šol, za občino Ptuj pa 5.55 odstotkov. Obe sta v severno Vzhodni Sloveniji, deželi salezijancev in minoritov.
Morda te številke res niso naj-
bolj važne, ker je za njihov dosežek potrebno veliko več. To nam lahko konkretno in oprimljivo pokaže primer kaplana Janeza, ki kaplanuje v ljubljanski škofiji. Bli je ateist, vera se mu je zdela nekaj smešnega. V počitnicah leta 1967 ga je veren prijatelj povabil na svoj dom. Janeza je vernost prijateljeve družine prevzela, začel sc je zanimati za vero in postal duhovnik (glej Ognjišče št. 6, str. 7 in naslednje, Koper 1974). Pra-
Maj 1945.
Vetrinjsko polje. Čeprav v največjem Pomanjkanju, brez Najpotrebnejšega, s” begunci zadovoljni. Ostali !? vsaj pri zjvljenju. Nekaj oni kasneje je i? smeh zamrl.
,mobranci niso šli
v Italijo, kot je bilo rečeno, ampak v Titovino, y atrašno mučenje ln smrt
(foto Janko Mernik)
ktična vernost in dobrota družine sta premaknili goro nevere v mladem človeku. To živo priča, da na slovenski zemlji živijo dobri ljudje. Večina jih je dobrih. Ta dobrota se ne izraža v erotizmu in naturalizmu, kot ju rad opisuje Miško Kranjec in drugi, ampak v plemenitih prizadevanjih za dosledno krščansko življenje. O teh dobrih ljudeh bodo molčali.
Dve fronti
Za ohranitev plemenitosti v živ-vljenju se je treba vedno truditi. Dobro je vedno ogroženo od slabosti človeka samega in okolja. Boriti se mora z zlom, odkar obstaja svet. Nihče ne stoji nikoli tako trdno, da ne bi lahko vsak trenutek padel, so nas učili pri katekizmu. Zato sta potrebni vedno budnost in čuječnost.
iDsebna borba med dobrim in zlom je bolj intimna, manj opazna. V skupnosti, v narodovem življenju, je bolj odprta in vidna, večkrat je v ospredju. Zgodovina slovenskega naroda nam to potrjuje. Za naše čase je to borbo skoraj preroško napovedal nadškof Je glič tik pred drugo svetovno vojno. Kmalu po njegovi smrti so nastopili tisti odločilni trenutki, ko se je moral in se še mora slovenski človek vsak dan znova in znova odločati med svobodo duha in suženjstvom materializma. Obstajata dve fronti, slovenska Cerkev in obstoječi totalitarni režim. To današnjo slovensko realnost
nam potrdijo tudi naslednje besede: ,,Cerkev se iz eksistencialnih razlogov ne more odreči poseganju v celoto družbenega dogajanja, pa tudi noče iz čisto socioloških razlogov, kot družbena institucija, ki mora imeti vedno svoja stališča, če želi v družbenem življenju sploh biti prisotna in delujoča, to pa je pogoj njene eksistence. Zato ne sprejema tiste interpretacije svobode delovanja religioznih organizacij, ki delovanje omejujejo na najožje religiozno področje, se pravi na obredje in religiozno razlago ° t. i. zadnjih stvareh. Tako katoliška Cerkev kot socialistična država torej ne odstopata od svojih teženj k univerzalizmu, ne glede na to, da obe, še posebno socialistična država, spreminja te oblike svoje prisotnosti v družbenih odnosih. Iz tega lahko sklepamo na to, da odnosi med državo in katoliško Cerkvijo pri nas niso nikakor stabilizirani, stopnja medsebojne prilagojenosti ni tolikšna, da bi lahko zanesljivo in s trdnimi sociološkimi argumenti ter dejstvi trdili in dokazovali, da so intekrativni procesi med cerkvijo in državo minili... (Zdenko Boter, Odnosi med državo in katoliško cerkvijo v SFRJ, Teorija in praksa, št. 7—8, str. 793, Ljubljana 1974.) Te besede marksista so priznanje slovenski katoliški Cerkvi, a obenem nam tudi pokažejo njeno trdo življenjsko realnostt.
Dandanašnja borba je zelo o-stra. Ne vrši se v znamenju neke
farske gonje ali ločitve duhov, kot si jo je za svoj čas zamislil Mahnič. Je veliko hujša in moč-,lejša. Samo ena stran lahko polni časopise in revije' s protiversko Propagando in ima na razpolago Vsa sodobna sredstva družbenih °bčil, druga pa mora pod silo diktature molčati. Toda govori z zaprtimi usti, molk se spreminja v mogočen glas in krik po svobodi in pravici, nihče ga ne more Zadušiti. Je to klic množice vernih, izraz njihove volje in pravice do življenja. Ivan Pregelj je v času •ned dvema vojnama napisal o k°rbi koroških Slovencev za Mohorjevo v Celju večernice „Umre-nočejo". Takrat mu je Josip jidmar v Ljubljanskem Zvonu po krivici očital, da je pesimist, da
slovenski Korošci zaslužijo kaj boljšega, če bi Pregelj še živel, bi lahko napisal o življenju v današnji Sloveniji druge večernice, da bi se tudi nasprotnikom zdele optimistične, morda z naslovom „Živeti hočejo, živijo!" Da, na slovenski zemlji še živijo verni in pošteni ljudje.
Narod bo ostal sam
Če je posameznik osamljen, je hudo, še hujše je, če to zadene narodno skupnost. Drugi videc slovenske bodočnosti dr. A. Korošec je ob začetku druge svetovne vojne napovedal, da bo slovenski narod zadela huda nesreča, in v tej nesreči bo ostal sam, brez vodnikov, le Marija Pomagaj bo
A‘h> 1945. Slovenski begunci na Vetrinjskem polju. Izgubili so premože-nJe, izgubili predrago domovino, niso pa izgubili življenja in svobode (foto Janko Mernik)
z njim. Po cvetni nedelji 1941 se je ta napoved uresničila. Narod je ostal sam, brez prijateljev, razkosan, preganjan, zaničevan. Toda zaupal je vsa vojna leta, skozi vseh dosedanjih trideset povojnih let. Najbrž se od časov, ko so naši predniki postavljali cerkvice na gričih in holmih ter znamenja na potnih križiščih, v Sloveniji ni toliko romalo, prosilo in zahvaljevalo kot danes. Romajo v krajevna in narodna Marijina svetišča, romajo v Marijina svetišča v tujino. Ni težko uganiti, da poleg svojih osebnih potreb prosijo tudi za slovenski narod in Cerkev. Najbrž tudi noben narod ne roma v teh časih toliko in se zateka k Mariji kot ravno slovenski. (Glej obvestila v Družini skozi leto 1974.) Morda se lahko išče primerjave samo pri Poljakih.
Pokojni škof Rožman se je odločil zgraditi Marijino svetišče v Šiški, nadškof Pogačnik ga je posvetil 8. 9. 1974 v Kosezah kot romarsko svetišče Ljubljane. V pridigi je dejal: „Imam še eno željo, da bi ta cerkev postala romarska, saj je posvečena Materi božji. Sem naj bi prihajali vsaj ljubljanski romarji in tu prosili za ohranitev vere in medsebojne krščanske ljubezni." (Družina, št. 35, str. 2, Ljubljana 1974).
V povojni dobi so slovenski verniki obnovili veliko svetišč, primerno in umetniško prilagodili obstoječa novim liturgičnim predpisom, zgradili v razmeroma zelo kratkem času nova, v kolikor so
za to dobili potrebna gradbena dovoljenja. Vzporedno s tem so izdali kljub oviram veliko knjigi izdajajo revije in verski tednik, prevedli so in izdali koncilske dokumente in papeške okrožnice. Ali ni to veliko za razmere, v katerih so, vredno občudovanja!
Tiri mučencev, seme novih kristjanov
Pri vsem tem se pa nehote postavi vprašanje, odkod vse to doma zmorejo, odkod toliko moči, da že toliko let dosledno in odločno vztrajajo? Delni odgovor že imamo, nepretrgoma zaupajo v Marijino pomoč. Dodatni pa je, da >' slovenski zemlji počivajo deset-tisoči, ki so dali življenja za svoje prepričanje. So padli kot seme v slovensko zemljo, strohneli in tako dali življenje novim kristjanom. Iz knjige življenja vemo, da če zrno ne pade v zemljo in ne strohni, ne požene klice in ne obrodi. Oni so padli v to zernU0 in njihova žrtev rodi blagoslov grudi, ki so jo ljubili. Ostali so tam, kakor so izpovedovali s Pcy srni jo iz mladostnih grl, „da sinovi smo Slovenije, slavne naše matere". Bili so ji zvesti do konca i*| ker je mati samo ena, niso iskali mačehe.
Junaki, katerih žrtve kličejo blagoslov na slovensko zemljo, so svoji zvestobi materi Sloveni ij dodali še prošnjo, „da v slog’ bratski hvali naj Boga vsa Slovenija". Tej prošnji je v teh tri'
desetih letih še najmanj ustreženo. Po človeško gledano je skoraj nemogoče. Taki smo ljudje. Toda človeška gledanja niso dokončna. Vse človeško je podvrženo razjedanju časa in rje. Pride čas, ko niogoče postane mogoče. Pridejo drugi ljudje, nove generacije.
V bodočnosti, Bog ve kdaj, se bodo tisti na slovenski zemlji, ki Pravijo, da so Učenci, napotili v Emavs, da bodo tako lahko zvedeli, da je po velikem petku že Prišla velika noč, zmagoslavje. Savli, ki danes preganjajo na slovenskem Cerkev božjo, se bodo napotili v Damask, da se srečajo z milostjo in postanejo Pavli. Vsaka stran v drugo smer more na-
praviti velik ovinek za veliko stvar. Morda v nasprotju z vsako človeško logiko. Do velikih dejanj se navadno nikoli ne pride direktno in pričakovano. Duh veje, tam kjer hoče in kadar hoče. Bodimo pa prepričani, da bo prošnja mučencev uslišana.
Vsi pa, ki smo raztreseni po svetu, ostanimo vedno zvesti zgledu junakov in mučencev, ter ob tej tridesetletnici recimo nekako s Cankarjem: vse blagoslove tebi, slovenska zemlja, in dobrim ljudem, ki nosijo težo dneva in ohranjajo tvoj krščanski in slovenski obraz.
Avgust Horvat
Sen n vrnitvi
Ko boš, tujina, vso mi kri izpila, ko neizgovorjena bo beseda prišla kot ogenj mi na usta bleda, bo davna želja domu me vrnila.
Na srce dal prsti bom kot zdravila, sprejel me vase bo pozdrav soseda, spoznala na planini me bo čreda in v duši bo zaplala nova sila.
Okusil spet bom sok planinskih trav,
— spomini nanj skelijo kakor rane, ki jih zastrupil dolgih cest je prah.
Domači kraj, kako mi spet boš drag!
Kako bom ljubil gore razkopane, dokler ne bom nad njimi tih zaspal.
France Balantič
Škof Rožman in molitev za narod
Še preden je ljubljanski pomožni škof dr. Rožman prevzel vodstvo škofije, je na sestanku dekanov, 12. junija 1930 ugotovil, da Slovenci za svoj narod sicer delamo, premalo pa zanj molimo. Na sestanku pa je govoril kot zastopnik škofa Jegliča v škofijskem svetu Katoliške akcije. Rekel je dobesedno: „V zavesti, da je zlasti v naši dobi molitev za javne zadeve naroda pozabljena stvar, je škofijski odbor skušal po naših verskih listih organizirati posebno molitveno akcijo."
To točko svojega škofovskega programa, da je za narod treba moliti, je škof Rožman izpolnjeval prav do svoje smrti, čim večje so bile stiske, tem bolj je škof Rožman za narod molil in naročal duhovnikom in vernikom, naj tudi oni za narod molijo.
1.	Ko je Hitler Avstrijo priključil nemškemu rajhu, je škof Rožman sporazumno z mariborskim škofom dr. Ivanom Tomažičem pozval svoje vernike, naj molijo za domovino. Na vrhu Karavank je zavihrala zastava s kljukastim
križem. Sovražnik je bil že na mejah slovenske domovine. Na zahtevo Beograda, posebej zaradi posredovanja notranjega ministra dr. Antona Korošca, sta morala oba škofa poziv k molitvi preklicati. Vlada v Beogradu se je bala, da bo Hitler na tako javno molitev sovražno reagiral. Tedaj je škof Rožman v vladni palači v Ljubljani, kjer mu je ban dr. Natlačen sporočil željo vlade, odgovoril: „Bom pa jaz molil za Slovence, pa če si zdrgnem kožo s kolen."
2.	Škof Rožman se je tega sklepa držal. Njegov osebni stražnik m^ii vojno, danes duhovnik v Združenih državah, je ob četrti obletnici škofove 'smrti zapisal: „Ko bi človek mogel zbrati vse ure, ki jih je pokojni škof preklcčal pred Na j svetejšim, bi gotovo šle v leta; koliko rožnih vencev je šlo preko njegovih ustnic; koliko križevih potov je premišljeval, ve le Bog." — Neki osebi, ki je bila pri škofu v avdienci, preden je šla na duhovne vaje, je priporočal, naj molitve in žrtve tistih dni daruje predvsem za blagor našega naro-
da. Ko mu je obljubila, da bo njegovo prošnjo izpolnila, je dostavil : „Meni je blagor naroda, Predvsem njegov večni blagor, prva in glavna skrb." Isti osebi je nekoč zaupal, da gre zvečer po končanem delu — in tega je imel vedno silno veliko — v kapelo, kjer vztraja v molitvi, dokler ga zaspanost ne prisili k počitku, in to pozno v noč. Tako je delal Posebno med vojno.
3.	Ko mu je v prvi polovici aprila leta 1945 nekdo poročal o delu in načrtih Narodnega odbo-ra. je škof na to pripomnil: „Mo-rali bi pa za to v prvi vrsti mnogo nioliti... Slovenci se pri delu za svoj narod vse premalo spominjamo na Boga. Sploh za narod vse Premalo molimo. Jaz vam povem, da tako rekoč noč in dan molim Za ves naš narod in ga stalno blagoslavljam. Neprenehoma prosim tudi našo Kraljico, naj naš narod ne bi bil med tistimi, ki na.i bi po fatimski napovedi bil zapisan uničenju in bi kot narod
Preminil."
A škof Rožman ni molil le sam. ^ied vojno se je v Sloveniji veliko molilo, predvsem seveda tam, kjer s° skupne pobožnosti bile možne, molitev rožnega venca, pobožnost Prvih petkov, ki smo jo ponovili, Pobožnost prvih sobot, ki smo jo °Pravili petkrat, posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu, Post in druga spokorna dela, vse :° je trpeči narod na pobudo skofa Rožmana in pod njegovim
vodstvom med vojno storil za svojo rešitev.
4.	Toda nebesa so na molitev odgovarjala drugače, kot smo prosili. Preskušala so nam vero. Morda niso vsi te preskušnje prenesli, gotovo pa jo je zmagovito prestal škof Rožman in z njim mnogi verniki. Ko je po vojni prišel v Združene države, je dal novo pobudo, da vsi Slovenci, ki so raztreseni po svetu, znova opravijo pobožnost prvih sobot in se posvetijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Odziv na vabilo je bil velik. Škof sam je vodil slovesnost posvetitve v Lemontu 3. julija 1955.
In kar je največ, škof sam je pobožnost prvih sobot nadaljeval do svoje smrti. To vztrajnost si moremo razložiti samo z njegovo nepremakljivo vero in z njegovim nezlomljivim zaupanjem. Dne 1. septembra 1951 — bila je prva sobota v mesecu — je zapisal v svoj dnevnik: „Se začne 16. turnus prvih sobot, odkar smo v begunstvu." K tem besedam je sicer pripisal vprašanje: „Quosque?“, kar pomeni: Kako dolgo še? Kako dolgo bomo še molili? A on je molil dalje in opravljal pobožnost prvih sobot do prve sobote v novembru 1959, ki je bila zadnja v njegovem življenju.
5.	Molitve in druge pobožnosti, ki jih je slovenski narod opravil v najtežjih časih svoje zgodovine na pobudo škofa Rožmana, so brez dvoma velik kapital pred Bo-
gom. Narod doma in na tujem še danes živi iz obresti tega duhovnega kapitala. Kdaj pa bo Bog tudi kapital sam sprejel v svoje
škof dr. Gregorij ltožman oh zadnjem obisku v Argentini (foto Lojze Erjavec)
račune, je znano samo njemu. Škof Rožman je zaupal, da pride čas, ko se bo to zgodilo. Bilo je med vojno, škof je obhajal neki jubilej, morda 60-letnico svojega rojstva ali obletnico svojega škofovskega posvečenja. Med čestitkami so mu duhovniki, ki so v škofiji bili z njim pri mizi, rekli, da na položaj vse preveč črno gleda, saj vendar verniki toliko molijo in delajo pokoro, vse to pač ne more biti zaman. Škof pa jim je z odločnim glasom odgovoril : „Vem in sem trdno prepričan, da bo vsaka molitev, vsak očenaš uslišan. Samo tega ne vem, kdaj. Ali bo to v enem mesecu ali v pol leta ali v enem letu ali v desetih ali v petdesetih letih." In še enkrat je potrdil svoje besede:
„0 tem sem trdno prepričan."
Če bi škof Rožman vstal iz svojega tihega groba v Lemontu in zopet prišel med nas, bi gotovo ponovil isto, kar je rekel 12. junija 1930 na sestanku dekanov ljubljanske škofije: Premalo molite za naš narod. „Molitev za javne zadeve naroda" je zopet „poza-bljena stvar".
Spomin na škofa Rožmana naj nas vedno znova opozarja, da ni dovolj, da za svoj narod samo delamo, čeprav je to delo neobhodno potrebno, ampak moramo za svoj narod tudi moliti, mnogo in vztrajno moliti, če Gospod ne zida hiše, je zaman delo!
dr. Jakob Kolarič
Cerkev Marije Pomagaj! dokaz nase duhovne zrelosti
Po vztrajnem prizadevanju in kljub mnogoterim težavam je slovenska skupnost v Argentini zgradila svoje osrednje svetišče na Ra mo n Falconu. Eno leto poteka, odkar je bilo slovesno blagoslovljeno in posvečeno na čast Materi božji, kraljici Slovencev.
Ogromna večina slovenskih rojakov je z razumevanjem in odobravanjem sprejela zamisel neke osrednje bogoslužne stavbe, s katero so naši odgovorni cerkveni
organi stopili pred javnost. To razumevanje se je potem praktično potrjevalo v obliki finančnih žrtev, ki so jih rojaki vseh slojev tako velikodušno doprinašali in jih še doprinašajo za dokončno kritje stroškov, ki niso bili majhni. človek z resničnim ponosom in hvaležnostjo Bogu za tolikšno velikodušnost prebira teden za tednom seznam dobrotnikov za cer kev, kot jih objavlja naše Oznanilo. Tu se berejo imena podje-
Zunanjost cerkve Marije Pomagaj (foto Marjan Šušteršič)
tnikov, intelektualcev, delavcev, uradnikov, študentov in duhovnikov, vdov in družinskih očetov. Vsi so zastopani. Darovi so seveda različni, kot drugače ne more biti. Od pravih mecenskih darov do daru uboge vdove, ki da tako-rekoč zadnje, kar ima.
Menim, da smo Slovenci kot skupnost s tem dali nov dokaz duhovne zrelosti. Pokazali smo zlasti dvoje. Prvič, da znamo visoko ceniti duhovne vrednote in jim odkazati mesto, ki jim dejansko gre. To je v današnjem modernem svetu, ki smrtno boleha za praktičnim materializmom, še posebej pomembno. Med duhovnimi vrednotami so namreč najvišje verske, ker nas povezujejo z Vrednoto vseh vrednot, z Bogom. Duhovno je zrel tisti, ki zna vsaki stvari v življenju odkazati tisto mesto, ki ji po pravici gre. Slovenci v Argentini smo dali s tem lepo spričevalo, da smo še na pravi poti — na tisti, na kateri smo bili, ko smo se uprli brezbožnemu komunizmu in se pred njim umaknili tja, kjer smo upali, da bomo v svobodi in miru lahko služili najvišjim idealom.
Drugič pa smo pokazali, da hočemo ostati skupnost. Pokazali smo, da se zavedamo, kašnega pomena je za ta namen skupno, osrednje svetišče. Z voljo po osrednjem svetišču smo dokazali, da hočemo še naprej ostati ena sam i slovenska skupnost, katere simbol in eno najmočnejših sredstev je prav naša skupna cerkev. Vemo,
da so na delu razkrajalne sile, nekatere osnovane na naravnih in zato neizogibnih danostih, druge načrtno in hote izpodjedajoč našo skupnost. Tem se moramo postaviti v bran z delom, voljo in žrtvijo za ohranitev naše enotnosti in skupnosti.
S poudarjanjem važnosti skupnosti za naš narodni in versko moralni obstoj ni v nobenem nasprotju poudarjanje posameznih naših krajevnih središč. Ta imajo svoj naraven in zato važen pomen in nalogo za ohranjanje našega slovenskega in verskega življenja. Zdravje skupnosti je v harmoničnem odnosu med nižjim in višjim, med krajevnim in centralnim. Sni je isto tudi v Cerkvi kot celoti, isto tudi v državi. Ena Cerkev ni v nasprotju z mnogimi krajevnimi Cerkvami, ampak jih naravnost zahteva. Ena država in ena osrednja vlada ne izključuje, ampak predpostavlja in zahteva manjše skupnosti in nižje organizme.
Lep zgled za povedano najdemo v zgodovini izraelskega ljudstva-Dokler izraelsko ljudstvo ni bilo organizirano v narod, ampak je bilo samo skupina samostojnih družinskih občestev, toliko časa tudi ni imelo skupnega svetišča, zato tudi ne duhovništva. Narod je postalo izraelsko ljudstvo šele s skupnim begom iz egiptovske sužnosti pod vodstvom enega voditelja, zlasti pa še potem ko je naredilo zavezo z Bogom v sinajski puščavi. Tedaj dobi izraelski narod po izrecnem božjem naroči-
lu tudi osrednje svetišče — šotor zaveze, h kateremu sc zbira ljud-dstvo za verske obrede. Obenem je to svetišče središče sploh vsega narodovega življenja.
Ko Izraelci dokončno zasedejo Po nekaj desetletjih obljubljen') deželo Palestino, je njih prva skrb nadomestiti prenosni šotor zaveze z veličastnim templjem.
en sam tempelj za vseh 12 izraelskih rodov. Salomon ga sezida v nedosežnem sijaju — eden °d sedmerih čudes sveta. Tempelj je od tedaj naprej in zaradi templja tudi Jeruzalem sam, središče vsega verskega življenja, pa tudi narodnega. Tja mora romati vsak Izraelec vsaj trikrat na leto. Tako se Izraelci ohranjajo kot eno bo-
Cerkev
Marije Pomagaj, duhovno središče
slovenske skupnosti v Argentini (foto Marjan Šušteršič)
žje ljudstvo, kot en narod. Celo tisti, ki so se izselili v tuje kraje, gledajo v jeruzalemskem templju simbol verske in narodne edinosti. Tja hrepeni njihovo srce, tja se večkrat na leto usmerjajo njih koraki. Tempelj je njih veselje, njih ponos in simbol njihove narodne edinosti.
Tristo let kasneje Babilonci porušijo tempelj in s tem zadajo smrtni udarec izraelskemu narodu. Večina mora v izgnanstvo. A njih srce ostane v Jeruzalemu, njih misli neprestano hite proti templju. Ko se po 70 letih majhen del teh izgnancev vrne v sveto deželo, je njih prva skrb pozidati tempelj. Vedo, da od tega odvisi ponoven dvig Izraelcev kot narodne skupnosti. Ganljivo je brati v sv. pismu, s kakšnim navdušenjem, pa tudi s kakšnimi nadčloveškimi žrtvami in napori je bil sezidan ta drugi tempelj. In ko jim sosedni Samarijani hočejo pomagati, Izraelci njihovo ponudbo odklonijo. Bilo bi proti njihovemu narodnemu ponosu, da bi tujec pomagal graditi njihov narodni in verski simbol. Tako sc je narod ponovno dvignil.
Ko so pozneje tuji okupatorji onečastili tempelj in so v njem zato prenehali verski obredi, je bila prva skrb junaških Makabejcev po zavzetju Jeruzalema, da so očistili tempelj, in ga znova predali njegovemu namenu. Leta 70. po Kr. so Rimljani ponovno porušili tempelj, peščico preživelih Judov pa pregnali po vsem
svetu. Obenem pa dali kraj, na katerem je stal tempelj, posuti s soljo in pod smrtno kaznijo prepovedali, da bi ga kdo od Judov prestopil. Ni se več pozidal. Od tedaj do naj novejšega časa tudi ni bilo več judovskega naroda kot naroda. S templjem je bil uničen njih najvišji verski, pa tudi narodni simbol in najmočnejša vezna sila.
Ko smo se pred letom dni ob posvetitvi cerkve v do tedaj nedoseženem številu zbrali na Ramon Falconu, smo s tem hoteli dati izraza naši volji, da hočemo še naprej ostati ena narodna skupnost — skupnost, ki hoče tudi daleč od matične domovine ostati zvesta svojemu Bogu in svojemu slovenskemu poreklu.
P. dr. Al. Kukoviča
Razgovor z msgr. A. Oreharjem o graditvi cerkve Marije Pomagaj
Kdaj se vam je spočela misel 0 graditvi slovenske cerkve Mafije Pomagaj v Buenos Airesu?
Ko smo po sklepu dušnih pastirjev 1. 1954 kupili staro hišo na Ramon L. Falcon 4158, je bil takoj narejen načrt, da zgradimo slovensko središče v Buenos Airesu, katerega važen sestavni del je bila takoj mišljena cerkev.
So ljudje vašo zamisel razumeli ■n podprli?
Morda noben načrt ni bil v slovenski skupnosti v Argentini tako splošno in z razumevanjem sprejet kakor prav ta o slovenskem središču in posebej o cerkvi.
Katere nevšečnosti, težave in razočaranja ste doživljali med grajenjem?
Največja težava je bilo zasedeno zemljišče, zaradi česar smo morali večkrat spreminjati načrt oelotne zgradbe in z njo tudi cerkve. Razočaranja so se porajala iz omenjenih težav in jih ni treba Posebej opisati.
Ko smo določali velikost in obliko cerkve, nismo mogli ustreči tistim, ki se jim še danes zdi
cerkev premajhna, in drugim prevelika. Zgradili smo tako, kakor jo vidite. Za redno udeležbo zadošča. Ob izrednih prilikah odpremo vsa vrata in se vse dvorišče spremeni v bogoslužni prostor, odkoder morejo verniki spremljati potek pobožnosti.
In katera prijetna presenečenja in zadoščenja?
Najlepše presenečenje je bilo takoj v začetku, ko so rojaki z resničnim razumevanjem sprejeli in podprli načrt. Veliko zadoščenje sem imel do danes, da se je skupina sodelavcev, s katerimi smo sestavljali odbor za Slovensko hišo in Slovensko cerkev, ter zbiralcev prispevkov ves čas tako stanovitno posvetila delu.
Pohvaliti moram posebej ljubezen. s katero je arhitekt Marjan Eiletz zasnoval, izdeloval in ob potrebi spreminjal načrte; veliko sta sodelovala v tem arh. Jure Vombergar in ga. Bara Remec.
Vse priznanje zaslužijo rojaki iz Argentine in po svetu, ki so ob skromnih in srednjih zaslužkih sebi pritrgovali od ust in poklanjali prispevke za grajenje.
So tudi premožni rojaki razumeli važnost ustanove?
Priznati moram, da njihovo število med podporniki ni veliko in da njihovi prispevki niso bili sorazmerni s prispevki manj premožnih dobrotnikov, so pa med njimi tudi lepi primeri.
Ali je bilo potrebno tudi poslopje za šolo?
Vsako leto bolj uvidimo vsi, da bi srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka ne mogli nikamor vseliti, če ne bi pozidali novih prostorov, saj je v letošnjem šol-
skem letu vpisanih 200 dijakov in dijakinj v 5 letnikih.
Prostore ima v naši hiši tudi ljudska šola nadškofa Jegliča v Capitalu, ki je prav lansko leto lepo organizirala otroški vrtec s precejšnjim številom otrok.
Kakšni so bili stroški, kako so se ljudje odzvali in koliko je še dolga?
Strokovnjaki so ocenili zemv ljišče in zgradbe obeh sestavnih delov: cerkev s šolo ter dvorano z upravnimi prostori, malo dvorano in kuhinjo z obednico na vrednost okrog 300.000 dolarjev.
Msgr. Anton Orehar blagoslavlja novo cerkev (foto Marjan Pfeifer)
Gradnja druge skupine (cerkev in šola) je s pritiklinami stala doslej — 92,586.925, kar pomeni preračunano v dolarje, da morejo razumeti čitatelji zunaj Argentine 92.000 dolarjev; dolga je bilo 81. marca 1975 še 15,448.596 pesov, kar v dolarjih pomeni 16.000 dolarjev.
Ljudje so z večjo simpatijo spremljali gradnjo cerkve in za njo prispevali kakor za gradnjo dvorane in upravnih prostorov. Je spominska cerkev zahvale, Boku, Mariji in našim žrtvam.
Čakamo pa še, če povem po pravici, prispevkov tega in onega, niorda več tudi od organizacij.
Kako si zamišljate vlogo cerkve Marije Pomagaj za versko življenje in ohranitev slovenskega verskega občestva v Argentini?
Ta naša cerkev naj bi bila slovenska narodna cerkev v Argentini, naša božja pot, na kateri naj bi se stalno zahvaljevali Bogu za ohranitev, zadoščevali za svoje napake in prosili za fizično in duhovno ohranitev slovenskega naroda v izseljenstvu, domovini 'n zamejstvu. Vršile naj bi se v Ujej naše osrednje verske prireditve, prav tako slovenski krsti in Poroke, hvala Bogu, da jih morc-Oio opraviti v svoji cerkvi. Seveda nihče nikogar ne obvezuje. Lepo bi bilo, da bi — poleg osrednjega dognanja, ki ga bomo vedno obhajali vsako leto na nedeljo po prazniku Marije Pomagaj, ki je 24.
maja —, izbrali posamezni okraji, kjer imajo redno slovensko službo božjo, vsako leto en dan, da bi skupno poromali v našo cerkev MP, bodisi iz Vel. Buenos Airesa ali iz notranjosti države.
Kaj bi še dodali o cerkvi MP za bralce DŽ, morda posebej za rojake v Argentini?
Spomniti hočem po tej poti rojake v Argentini, naj tudi v bodoče radi prispevajo za poravnavo dolga in kasneje za vzdrževanje cerkve in slovenskega verskega centra, saj je vprašanje vzdrževanje ustanov slov. dušnega pastirstva v Argentini in slov. dušnih pastirjev pri nas še nerešeno in ga bo treba z razumevanjem urediti.
Srečal sem Marijo
Ob moji strani zdaj hodi,
blodeče stopinje vodi
na Goro. Vabeče zvonovi zvonijo.
Svoje nemirno srce
njej — Materi sem posvetil.
Svoje skrite solze
v njene dobre oči sem izlil.
Tako mi je dobro zdaj.
Nikogar me ni več strah.
Ob njenih materinskih nogah romal tako bi na vekomaj.
Stanko Janežič
Misli rojakov o cerkvi Marije Pomagaj
V duhovni igri o Mariji Pomagaj sta Karel Mauser in p. Bazilij — v Koledarju Ave Maria 1952 — zapela:
O, narod naš slovenski, kaj bi brez Marije, ki ti na Brezjah milostno kraljuje in spremlja te celo v dežele tuje!
Bridko in trpko je bilo pred tridesetimi leti slovo od doma! Vse se je trgalo v nas. A v tej največji bedi in revščini smo nosili sabo podobo Marije Pomagaj, ki je šla z nami tudi v naših srcih.
Kaj naj bo tedaj naravnejše in za našo zdomsko zavest v novi domovini Argentini tolažilnejše, kot da je sredi med nami zrastla cerkev Marije Pomagaj! ?
Prof. Božidar Bajuk
Zaprosili ste me, naj za prvo obetnico posvetitve naše „farne“ cerkve v Slovenski hiši napišem kakšen vtis o njej ali v njej. Dobro, da ste mi prošnjo izrazili prav po polnočnici na Veliko noč, ko sem še poln vtisov po slavnostnih vstajenskih obredih. Morda je bilo dobro, da sem stal ob zadnji steni, da sem imel ves cerkveni prostor ob sebi in pred seboj. Ob sebi: saj dvorišče danes ni bilo dvorišče, ampak cerkveni tlak, in palma na sredi je bila kot živ spomin na cvetno nedeljo, — Jeruzalem med nami za velikonočni čas. Na levi sem imel Ahčinov spomenik padlim v oleandrih in cvetju, in na desni steno z Vombergarjevimi grbi slovenskh mest, in gori više veliki mozaik Kregarjeve kompozicije sv. slovanskih Bratov v slogu povsem skladnim s cerkvijo, a nad vsem visoko nebo. Pred sabo pa sem videl skozi široko odprta vrata pod pisanim okenskim obokom naravnost mogočen Bukovčev križ s Koritnikovo Brezjansko na desni, in na levi „spominsko steno“ z Bukovčevim križevim potom in z Ba-rinimi plavajočimi vernimi dušami pobitih (ali pa so njihovi ange-I?) ki nas prosijo molitve, kazoč na napis, ki vsem udeležencem jasno pove, da je ta cerkev votivna cerkev, posvečena vsem našim
Pobitim v vojni, revoluciji in po prisilnih vrnitvah. Na skrajni levici Pa je pel „Gallus“ prelepe nove Tomčeve in Mavove pesmi po novem obredniku, o katerem smo že mislili, da bo zatrl cerkveno pesem.
je ni. Dobra akustika cerkve je napolnjevala tudi prostor „pred cerkvijo". Na desni je za zlatimi rožastimi vratci živelo Najsvetejše !,i ob njem krstni kamen. Vso to Eiletzovo arhitekturo in Vomber-Rarjevo opremo sem gledal pred seboj in spremljal obrede pod velikim križem.
Toda najbolj me je zajela — kar se bo marsikomu čudno zdelo — fista prva duša pobitega, ki s tako ekspresivno odprtimi očmi in '■ dolgo izproženo roko sega prav do slavnostnega celebranta, monsi-knorja, ki sedi pod njo, in katerega prosi, da, naravnost roti ga:
•Marija
Pomagaj,
zavetnica
nove cerkve v Buenos Airesu
Posreduj mi sv. daritev za nas! Za to dušo plavajo druge — v prozornih haljah so kot črte, zarisane s tušem, in v prepletanju luči in senc so resnično, kot da lete iz onstranstva na kraj svojega križevega pota, proseč te: Za mrtve ne bodi mrtev! — Tedaj me je spreletela misel: kako težka bi bila ta ogromna ploskev, da je poslikana s celostranskimi realističnimi freskami! Križev pot bi sploh ne pričel do veljave. Tako pa ta eterična kompozicja ne obtežuje stene in ne ubija harmonije z drugimi ncobtcženimi zidovi.
V sence teh osvetljenih duš zagledan sem se zavedel, da sem resnično v zaobljubljeni cerkvi, res, danes prav gotovo ne kapeli, kajti mi ob zadnjem zidu smo bili docela vključeni v enoten cerkveni prostor z nebom kot s kupolo in z mozaikom na desni kot v prali ršča tiski baziliki. Stoječ med spomenikom padlih in med grbi mest sem čutil, da sem v stari zgodovinski cerkvi, recimo v škof j i loški nunski cerkvi, kjer iz sten ob oltarju gleda mitra iz grba v gradu ub;tega škofa... Tu pa je toliko teh grbov in grobov, kot da je vsa Slovenija z njimi udeležena pri tej velikonočni vstajenjski obrednosti, ...da ta kapela ni več cerkev, ampak katedrala vseh živih in mrtvih zgodovine in sodobnosti, ni farna cerkev, ampak vseslovenska stolnica in „Gallus“ poje kot z ljubljanskega stolnega kora: Aleluja! Aleluja! Kristus je vstal: vstali bomo tudi mi! Aleluja!!
Morda še to: zadnjič sem kazal Ukrajincem našo cerkev. Začudeni so bili nad modernostjo arhitekture, ko so navajeni na svo.i tradicionalni bizantinski cerkveni slog, ki ima svoje kanone. In obrazložil sem jim, da je vse to, kar vidijo, delo slovenskih ljudi: arhitektov, umetnikov, stavbenikov, obrtnikov... in slovenskih darovalcev... Upravičeno se jim je zdelo, da sem lahko na to ponosen. Presenetilo pa me je to, da so bili polni hvale za njeno — maj' h n o s t : „Zakaj bi zidali tako veliko cerkev, kot je naša unijatska, tri kvadre odtod. Zdaj zgleda še ob nedeljah kot prazna, pa je razmeroma precej udeležencev. Prevelika je. Pri vas pa ta intimnost. Če pa potrebujete katedralo, pa samo —vrata odprete in jo imate!
Tako tujci. Domačim pa je nekaterim „garaža“, drugim „rcmi-za“, tretjim pa celo ,,nočni lokal" po svojem slogu. Toda cerkev Marije Pomagaj je v resnici važna arhitektska ustvaritev, po zunanji in notranji strani. Prigovarjal bi edino temu, da je prenizka, oz. da je preveč širok pas oken, za tiste, ki stoje pri zidu zadaj; Se višja vrata bi jim odprla polnejši pogled na središče s spominsko steno in na obrede. To samo ob slavnostnih množičnih udeležbah-V vsakdanji intimnosti pa je prostor zajet v mavričnost oken, kot da je ovit s cvetočim rožnatim vencem. Sicer pa: kakšen venec naj
>ma svetišče, če hoče biti odsev zlate krone Marije Brezjanske, Kraljice Slovencev!
dr. Tine Debeljak
Slovensko zdomstvo v Argentini je zgradilo božji hram sredi Buenos Airesa z dvojnim namenom: Bogu v čast, slovenstvu v ponos ln korist. Vera v Boga in slovenstvo sta stalnici zgodovine slovenskega naroda. Obe sta poudarjeni v cerkvi Marije Pomagaj v Bue-
Križ s Kristusom (Ivan Bukovec), Vodoba
Marije Pomagaj (Marjan Koritnik) in oltar (arh. Jurc * ombergar) v novi slovenski cerkvi v Buenos Airesu, blagoslovljeni l,a zadnjo nedeljo v n>aju 1974 O°to Marjan Šušteršič)
nos Airesu: pogled na križanega Boga pa na Njegovo brezjansko Mater in na spominsko ploščo slovenskim dušam s pozivom: Za mrtve ne bodi mrtev! — tu so potrditev in utrditev vere, narodnosti, slovenstva, vez preteklosti s sedanjostjo in bodočnostjo Slovenije v svetu. Nam in prihodnjim slovenskim rodovom pod Južnim križem.
Pavel Fajdiga
Če si že kdaj ob postajah križevega pota, ki so razvrščena na spominski steni, premišljeval Kristusovo trpljenje, si moral misliti tudi na trpljenje in zmago slovenskih žrtev. — Tukaj se duhovno srečujemo z našo preteklostjo. Spoznavamo ceno odrešenja, iz katere naj bi — tudi z našimi napori — klili vedno novi verni in pošteni slovenski rodovi.
Zdenka Gornik
Oj, naša farna cerkev! Kak ponos! „Pod njenim zvonom" sem bil rojen, v njej krščen, tu poslušal božjo besedo in spoznaval Boga. Prejel sem prvo obhajilo, potrdili so me v vojaka Kristusovega, podelili so mi zakrament svetega zakona — vse v tej naši farni cerkvi. Danes je daleč, a ponos nanjo ni izplahnel — na ta moj duhovni Dom.
Tudi ti, hči in sin vernih slovenskih staršev, boš ponosen na svojo slovensko farno cerkev, tembolj ker je edina pod Južnim križem. Ko bo Tvoja žrtev vsajena vanjo, ji boš prirastel!
Rudolf Hirschegger
Slovenska cerkev Marije Pomagaj v- Buenos Airesu so slovenske Brezje pod južnim križem. Duhovno oporišče v tujini, zatočišče pomoči potrebnim, nas povezuje v občestvo vernih z brati in sestrami, ki živijo na slovenski zemlji. Je in bo trajni pričevalec slovenske vernosti generacijam, ki prihajajo.
Avgust Horvat
Naša cerkev, kjer vlada Bog, mora biti tempelj, v katerega stopi človek molit in častit Njega, ki je nad vsem.
V njej je tudi Mati božja, ki nas ljubeče varuje pred nezgodami. K Njej smo se Slovenci vedno zatekali. Ona nam nudi zavetje, tolaž-
in pomoč v hudih trenutkih in nam daje pogum, da sprejmemo Vse križu življenja.
Naj ob prvi obletnici blagoslovitve naše cerkve vsak od nas pogleda v svoje srce in prosi Marijo milosti za življenje v veri do Boga in ljubezni do bližnjega.
Ana Marija Klanjšček
Kjerkoli so živeli, so naši predniki gradili cerkve in cerkvice. Bogu v, čast in v javen izraz svoje vere. Marsikdaj pa so se morali zbirati ob njih ne le k bogoslužju, marveč k obrambi svoje in narodove svobode. Tabor je v naši preteklosti simbol boja za ohranitev krščanstva in slovenstva in spominska cerkev Marije Pomagaj v Buenos Airesu, prav kakor vse cerkve in kapelice, ki so jih zgradili rojaki v izseljenstvu, naj bo krepak tabor — Slovenije v svetu.
dr. Marko Kremžar
V pozivu „Za mrtve ne bodi mrtev!" na spominski steni je zapo-Padeno poslanstvo in pomen slovenske cerkve Marije Pomagaj v
Spominska stena po zamisli arh. Jureta Vombfrgorja in Bare Remec b križevim potom Ivana Bukovca (foto Marjan Šušteršič)
Buenos Airesu. Ob molitvi za večni pokoj duš tolikih tisočev naših bratov po krvi in ideji se bomo nenehno utrjevali v zvestobi načelom, za katera so oni vse darovali.
Marjan Loboda
Že smo pri prvi obletnici blagoslovitve Slovenske cerkve in šolskih prostorov na ulici Ramon Falcon 4158, Buenos Aires - Argentina.
Ko obiščemo ta kraj in stopimo v prostorno — s cvetjem okrašeno — dvorišče, ki je pred vhodi, v cerkev in upravno poslopja Slovenske hiše, opazimo, da so še pred letom nedograjeni objekti danes že popolnoma zgotovljeni ter tudi vsa podrobna izdelava dokončana.
Za gradnjo teh — prepotrebne zgradbe spominskega svetišča, dvorane, pisarn, šolskih sob in drugih prostorov — je verjetno pripomogel tudi Vaš prispevek v gotovini in molitvi, za kar naj Bog plača, saj so vendar milijonske vsote dotekale kot po traku, tako da je glavni optimist presenečen rekel: „Le z veliko božjo pomočjo gre tako".
Samo 15% vsote od vseh stroškov je na dolgu ('čebelica). Upamo, da bo ta vsota — z dobro voljo, ki jo imamo Slovenci pri gradnjah svetišč — pri prihodnjih obletnicah izdatno zmanjšana.
Vsak najmanjši dar je v dobro dobrotniku cerkve in hiše in ni še zamujeno za uvrstitev v seznam ustanove, ki nosi na spominski steni emblem naše begunske usode.
Magister Albin st.
Marija Pomagaj!
Kakor v slovenski cerkvi kraljuješ- ob trpečem Kristusu, tako si blizu vsakega, ki trpi. Daj, da se bo slovenska družina v tujini še dolga leta z zaupanjem zatekala k tebi — Marija Pomagaj.
Marjana Marn
Cerkev Marije Pomagaj je priča naše slovenske vernosti. Kakor očetova hiša, v katero se vedno vračamo z zaupanjem, je cerkev raš skupen dom, kjer nas nebeška Mati druži v eno samo družino. Naj bi še bodočim rodovom pomagala ohranjati vero in bila res Očetova hiša.
Metka Mizerit
Naj ostane ta cerkev, zgrajena z darovi Slovencev, ki žive raztreseni širom sveta, trajen spomin našim rajnim, vsem živim pa naj vedno žarišče in opomin, da se vsak potrudi vsepovsod v vsakdanjem življenju izponjevati zapoved medsebojne ljubezni.
Kristina Prijateljeva
Slovenska cerkev stoji v dokaz, da hočemo ohraniti in krepiti vrednote vere in slovenstva. Predvsem pa, kot skupni božji krov, naj t>i preko Kristusa združevala vse Slovence v eno samo složno narodno družino.
Lic. Terezka Prijatelj
Želim, da bi slovenska cerkev Marije Pomagaj v Buenos Airesu leta in desetletja pomagala Slovencem v Argentini pri izvrševala gesla sv. leta 1975: pri spravi z Bogom in z ljudmi.
Lojze Sedej
Zakramenti poroke in krsta, kateri se dele vedno bolj pogosto v slovenski cerkvi, so znak, kako rojaki še zaupajo v brezjansko šarijo, h kateri se zatekajo ob tako važnih dogodkih.
Slovenska cerkev — naše Brezje, žarišče slovenske skupnosti,
Mozaik v veži Slovenske hiše, ki predstavlja sv. Cirila in Metoda, je po Predlogi Staneta Kregarja izdelal arh. Jure Vombergar (foto M. Šušteršič)
Hubezen zavednih Slovencev, Bog naj te ohrani še bodočim slovenskim rodovom v Argentini!
Roza Snoj
Zgraditev naše slovenske cerkve Marije Pomagaj je gotovo edin slvenega pomena za našo skupnost v Argentini.
S cerkvijo smo se skušali vsaj delno oddolžiti naši nebeški Materi, kateri smo vsi v večji ali manjši meri zadolženi. Kot spominska cerkev pa je najlepši spomenik našim mučencem.
Božo Stariha
Slovenska cerkev Marije Pomagaj v Buenos Airesu je naša luč. V vseh svetiščih odgovarja Bog na naš nenehni „zakaj“? —■ Toda tiste jasnosti: sem tu, ker sem se zaradi Njega uprl brezbožnemu komunizmu, ne vliva noben drug bogoslužni prostor.
Marjan Schiffrer
V novi cerkvi Marije Pomagaj ob Slovenski hiši se človek počuti kot otrok v hiši svoje matere. Ne le zaradi njene lepote in čudovite harmonije vse zgradbe in opreme pa domačnostnega občutja, ki ga ji daje okolje, temveč tudi (in še bolj) prelepa podoba naše nebeške Matere z božjim Sinčkom v naročju, ki te potrpežljivo čakata z neizmernim zakladom milosti, katerega nam je Jezus zaslužil na križu fkako pomembno nam to prikazuje trpeči Kristus na velikem križu, ki obvladuje ves prostor!), čakata te, da ju zaupno poprosiš za vse milosti, ki jih potrebuješ. Saj te gledata z milostne podobe prav tako ljubeznivo in prisrčno kot na naših gorenjskih Brezjah. In kakor <.am, tudi tu lahko nemoteno prosiš, moliš in častiš Boga pri slovenski sv. maši in vseh cerkvenih obredih v svojem jeziku. To so zdaj naše Brezje v novi domovini; simbolične podobe na steni pa te spominjajo tudi naših pobitih rojakov, žrtev za ohranjanje božjega Kraljestva in svobode v stari domovini.
Upajmo, da bo ta cerkev postala s časom tudi božjepotna cerkev z očitnimi uslišanji, morda celo s čudežnimi kot na Brezjah, zlasti še, ker nam bodo pripomogle tudi priprošnje naših mučencev, saj ima skoraj vsakdo iz naše skupnosti kakega bližnjega ali daljnega sorodnika med njimi — in Mati božja je tudi Kraljica mučencev! Seveda s pogojem, da bo naša vera res trdna, zaupna in goreča.
Joža Vombergar
Marija - Slovencev Kraljica
Brezje
Brezje, naše narodno svetišče, so, Kraljica, tvoj kraljevi dvor; nanj s ponosom gleda vsa Gorenjska, pesem svojo preko gor mu prepeva Notranjska, Dolenjska.
Vsa si naša, o Marija, naroda slovenskega Kraljica, naša sladka Mati, Pomočnica!
Ti si naših src molitev, ti si sonce naših dni, pesem naših brd in logov, zvezda žalostnih noči.
Sveta gora
Svetogorska Mati božja, ti ljubezen soških brd; radost src, do koder seže sladki vonj goriških trt. Čuvaj nam primorske brate, kršne Istre zvesti rod; jadrnicam našim. Mati, daj po morju prosto pot!
Vilarje
Ti, višarska božja Mati, ki prebivaš vrh gora, kjer kipi s pečin triglavskih naša žalost do neba. Materinski plašč razgrni nad slovensko solz dolino! Reši narod, ki te ljubi, reši našo domovino!
Ptujska gora
O Marija s Ptujske gore, ki na Štajerske rodove, iz Panonije, Prekmurja trosiš svoje blagoslove.
Varuj kleni Slomškov narod, varuj ljudstvo Koclja kneza, da bo zvesto v dneh usodnih, ko se svet v temo pogreza.
Gospa Svetil
Čudovita Gospa Sveta, naših dedov biser slavni, rod slovensko-karantanski je na gosposvetskih tleh prvo cerkev tebi zgradil v davnih, davnih dneh.
Gospa Sveta, prva mati vseh slovenskih si cerkva, prve milosti Slovencem si delila z Gosposvetskega polja.
Knezi naši ustoličeni pred tabo, bili so maziljeni in s tabo nesli blagoslov so tvoj.
Gospa Sveta, v nas usmiljeni
pogled obrni,
našo staro slavo vrni!
Naj velika gosposvetska misel, kakor bakla iz nebes, kakor zmagoslaven kres, razžari vseh src globine, prepoji vsak košček domovine.
Ves slovenski narod združi, da pod tvojim žezlom, o Devica, v zvesti veri Bogu služi!
Ti pa naših src, zedinjene Slovenije, bodi Mati in Kraljica!
M. Elizabeta
Milostna podoba Marije z Jezusom v cerkvi Gospe Svete
MARIJINA PODOBA V NAZAREU
15. februarja je v baziliki Marijinega oznanjenja v Nazaretu blagoslovil ljubljanski škof Stanko I-enič sliko iMatere božje. Slika je mozaik po načrtu umetnika St. Kregarja, z dodanim napisom
Marija, mati Slovencev, in
podobo slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Slika je na dominantnem mestu v pokritem hodniku ob cerkvi. Ko romar pride Pred cerkev, mu oko nehote obstane na lepi podobi. Tako bo tudi kraj, kamor bodo prihajali radi slovenski romarji, ko bodo obiskovali svete kraje.
Z blagoslovom je bilo končano delo, ki je bilo združeno z mnogimi težavami. Ko je g. Nande Babnik videl prostor in Marijine Podobe, ki so že tam, je začel z akcijo, da bi tudi Slovenci tja Postavili podobo Marije Pomagaj z Brezij. Prvi načrt je predložil Umetniškemu odboru v Ljubljani, a ni bil sprejet, sledila sta še dva načrta, obveljal je končno zadnji, kot je sedaj v baziliki. Original je v župnijski cerkvi na Ježici.
Težave so bile tudi s strani verske komisije \r Ljubljani, ki ni marala srečanja zdomcev, zamejcev in vernikov iz domovine. Najlažje bi označili s šikaniranjem, ■'šli so tako daleč, da se je zdelo, da romanja iz domovine ne bo. 1‘rvotno je bilo določeno, da bi bil blagoslov 16. februarja. Zbrali bi se vsi skupaj, morali so pa v Ljubljani toliko spremeniti, da se je
zdelo bolj primerno, da se držimo prvotnega programa. Bili smo prvi romarji, ki smo obiskali podobo Matere božje, čudovito se je naše romanje ujemalo z romanjem iz domovine, razen v času. Po maši smo šli k podobi med petjem litanij in tam molili za vse. Misel je bila samo ena: V Nazaretu imamo našo podobo Matere božje, k njej bodo romali še mnogo let Slovenci iz domovine, pa tudi oni, ki so v svetu.
Veren narod bo ostal zvest Mariji, ki ima na sliki napis, da je MARIJA, MATI SLOVENCEV.
Msgr. Ignacij Kunstelj
Lujar.ska Marija, zavetnica Argentine
Dr. Tine Debeljak
LUJANSKI ROMAR
Plapola bandero brezjansko.
Svetogoska zastava.
Pritrkujejo veliki zvonovi.
Gre procesija v baziliko lujansko.
Nad mestom tujim slovenska pesem plava v domovini novi.
Mogočni stolpi ob reki sveti, mogočne priče:
Narod v Narodu z Marijo, trikrat čudotvorsko Marija Lujanska v kreoljski kareti s pesmijo slovensko čez trg se prcmiče — z Marijo Brezjansko... z Marijo Svctogorsko..
O, Mnogoimena! Marija Ena!
Mati vseh narodov! Ščit vseh plemen!
Kraljica kronana obeh domovin!
Na vseh celinah v vseh jezikih češčena! Blagoslovljena izmed vseh žen!
Mati Odrešenika — vseh celin!
Imena menjaš — vsa v sladka! •— in nošnje, obiskuješ vse narode s prikazovanjem, sama izbiraš Svojim bivanjem kraje, da vedno med nami Si, da naše prošnje so blizu Ti Srcu, blizu Smehljajem, bliže roki, ki daje.
Ti daješ brezdomcem nam domove; na pragih hiš naših nas čakajo deca, domačnost izb naših: kot — Tvoja slika! Izprosi mladosti tej vse blagoslove!
Dvigni omahujočega, ki brezmočno kleca! Povrni ga v skupnost, kdor se ji odmika!
Rokam nalij sil, da si služijo hleba.
Telesom zdravja, bolnikom ozdravljenja, umirajočim tolažbe. Umrle pospremi na Rokah Tvojih v blaženstvo neba!
Času zmedenemu oslepljenja s svojo Dlanjo kot z Lučjo posnemi!
Brezdomovincem daješ domovino: iztrgan v viharju iz prsti rodne, vrtinčen v Besu, od žeje presušen, naj v prst tu primem se s korenino:
Praded bom potomcem te zemlje plodne! —
Mar zarod moj v veke živi naj brezdušen?
Ti, ki obupancem daješ nove nade:
Obudi od smrti naš Up na vrnitev!
Čez oceane domov nas popelji!
Daj, da pokleknemo na pobitih prepade!
Da Osramočenim damo počastitev!
Da Dom uredimo po Tvoji Želji!
Da dvignemo Narod spet v Tvojo procesijo skoz mesta... vasi... in polja... in klance... s pesmijo Tebi, Kraljici Slovencev!
Da skrita bandera se spet razvesijo,
skoz slavoloke gredo spet monštrance,
vsa okna da spet zapojo v cvetju vencev...
kot tu v Lujanu: vse v melodiji slovenske pesmi — veličastna zahvala Lujanski Mariji v kreoljski kareti...
Mariji Brezjanski. . . Svetogorski Mariji, v zvonov pritrkovanju... (kot z onstran zagrinjala, ko naši zvoniki so smeli še peti...)
»•">
Sveto leto v Rimu
Goreča sveča, simbol redovniškega življenja
Na praznik Jezusovega darovanja v templju ali Svečnice je papež vodil slovesno somaševanje v baziliki sv. Petra, ki je bila nabito polna redovnikov in redovnic. 12 vrhovnih predstojnikov in predstojnic redov je pred papežem ponovilo v imenu vseh Bogu posvečenih duš redovne zaobljube čistosti,, uboštva in pokorščine. Papež jim je skupaj s štirimi kardinali somaševalci poklonil blagoslovljene sveče, simbol Kristusove luči, ki jo je treba ponesti v ves svet. Somaševali so tile štirje kardinali: Mozzoni, Italijan — frančiškan Antonelli, francoski dominikanec Philippe in španski klaretinec Tabera, ki je tudi prefekt kongregacije za redovnike.
V pridigi je papež poudaril, da je darovanje Jezusa Bogu v templju očitno dejanje priznanja božje pravice nad človeškim življenjem. Vse bogoslužje tega dne hoče poudariti, da človeško življenje pripada Bogu. Pavel VI. •je pripomnil, da je verska hierarhija vzrokov in vrednot v sami naravi stvari in da je vera ontološka zahteva, ki je ne more uničiti nobeno brezboštvo in noben sekularizem brez velike človekove škode; priznanje vere je
nasprotno potrebna, modrost. Bogoslužje tega dne kliče vernike, naj se vrnejo k Odrešeniku.
Redovnikom in redovnicam Pa je dejal, da bo njegovo vprašanje v teku svete maše zahtevalo odgovor, ki označuje in obvezuje njihovo življenje; gre za vprašanje, če so pripravljeni obnoviti svoje zaobljube.
Že sveti Tomaž uči, da so v človeku posebni darovi, karizme, ki ga vodijo s pomočjo notranjega čutenja božjega navdiha. To j° poklic, poklic k posvečenemu de-vištvu, k svetemu celibatu; kdor ga tako sprejme, temu ljubezen oživlja duha, ki je pripravljen tudi na žrtve darovati se za brate, ki ne poznajo Kristusa in Njegove ljubezni.
Vsak izmed nas naj živi v prepričanju: moje življenje je Kristus. Mi vam danes poklanjamo blagoslovljeno svečo, simbol tega darovanja, ki — dokler se ne po-užije — razširja luč okoli sebe.
Po pridigi in litanijah je omenjenih dvanajst predstojnikov in predstojnic pred papežem ponovilo svoje zaobljube: ,,Ko hočemo v božjo čast Bogu obnoviti naše posvečenje in slediti Kristusu skozi vse življenje, obnavljamo v imenu vseh prisotnih redovnikov in redovnic v vaše roke, sveti oče, pred vso Cerkvijo obljube čistosti, uboštva in pokorščine po do-
ločilih konstitucij naših redov, da bi mogli prispeti z milostjo sv- Duha in s pomočjo Device Marije k popolni ljubezni v službi Bogu in Cerkvi."
,,Če boste vse to izpolnjevali," Je odgovoril papež, vam mi v imenu vsemogočnega Boga obljubljamo večno življenje."
Nato je papež blagoslovil sveče, ono prižgal in dejal: Bog, Stvar-
ni in dajalec resnice in luči, napolni naša srca s sijajem svoje slave. Nato je prižgano svečo dvignil pred prisotnimi in nadaljeval: Prejmite Kristusovo luč, da boste po Njem razsvetljeni hodili kot sinovi luči in da se bo vaše življenje vedno blestelo v oznanjevanju evangelija odrešenja: V Gospodovem imenu.
Roman Rus
Prvi maj - praznik dela
Eden izmed velikih sodobnih krščanskih mož, Francoz Leon Harmel, je nekoč dejal, da ne more imeti pravega spoštovanja do človeka, ako ne vidi na njegovih rokah žuljev dela. Odkar je v premišljevanju gledal žuljave roke Jezusove, si ni mogel več mislili prave človekove veličine, ako mu ni delo vtisnilo svojega pečata.
Delo je brezpogojno potrebno, ako hočemo živeti. Tako nas je Bog ustvaril. Zato s svojim delom Bogu služimo, njegovo voljo izvršujemo, z njim sodelujemo. Delo, pa naj bo že kakršnokoli, n; samo naša dolžnost, delo je tudi naša čast.
Kakor je naš Gospod posvetil vse odnošaje med človekom in njegovim bližnjim, tako je povzdignil in oplemenitil tudi vse človekove odnose do materialnega sveta in zemeljskih dobrin; med temi odnosi pa je najvažnejše delo.
Delo je človeku že z naravnega stališča dolžnost, da ohranja sebe, bogati svet in pomaga pri kulturnem in tehničnem napredka človeštva. Po Kristusovem odrešenju pa je delo tudi z nadnaravnega, večnega vidika zaslužno, če ga opravljamo pošteno in iz ljubezni do bližnjega, do skupnosti zaradi Boga in njegovega nebe-
škega kraljestva. V tej luči od zgoraj je tudi delo eden izmed pripomočkov h krščanski popolnosti.
V krščanski družbi delo ni več suženjsko opravilo, kot je to pojmoval stari poganski svet, temveč je človek po svojem delu gospodar sveta, ki vsako svoje prizade vanje usmerja v prid skupnosti in v slavo božjo, ki je na j višji namen vsega stvarstva.
Kakšno čast pa so izkazovali rokodelstvu in mu pripoznavali posebne svoboščine ter ga v vsakem pogledu zakonito ščitili tisti vekovi, ki so bili od krščanskega duha najbolj prešinjeni! Delavcu so postavili za vzor tesarja sv. Jožefa — Cerkev je vpeljala poseben praznik: Jožef Delavec, ki ga praznuje 1. maja — in njegovega rejenca, samega Zveličarja, ki se je po pobožnem izročilu od njega rokodelstva učil in ki je v svojem javnem delova nju v mnogih prilikah poudarjal dolžnost in vrednost dela.
Jezusov nauk o delu je jasen: krščanstvo, ki delo opiemenituje, in pohlepnost brzda, v skladu z nravstveno poglobitvijo pospešuje tudi ljudsko blaginjo, delavnost, smisel za družino, socialno pravičnost in težnjo po vsestranskem napredku.
Morris West — Jože Škerbec
..Govoril vam bom odkrito, doktor," je spregovoril Meredith ob zadnjih grižljajih. „V tem trenutku me skrbi manj Giacomo Nerone kot njegov sin. Nerone je umrl in je, kot upam, med blaženimi. Njegov sin pa doživlja hudo moralno krizo, je v vsakodnevni nevarnosti zapeljevanja. Čutim se odgovornega zanj. Toda kako sprejemam to odgovornost?"
„Je težavno," je dejal Meyer globoko zaskrbljen. „Deček je že skoraj fant. Ima prosto voljo in je moralno odgovoren, čeprav ie neizkušen. Gotovo se zaveda, kaj se pripravlja za bregom. Jaz sodim, da je zdrav fantič, toda Black je zelo prepričevalen."
Meredith se je raztreseno igral s koščkom kruha, ga drobil na krožniku in oblikoval male risbe s temnimi drobtinicami.
„Celo v spovednici je težko prodreti v odraščajočega dečka. So plahi kot zajci in mnogo bolj zapleteni kot odrasli. Če bi mogel prodreti v dušo contessc ali samega Blacka, bi imel kakšno možnost."
,,Ste poskušali ?“
„Z Blackom sem. Toda ta človek se je že popolnoma predal svoji zagrenjenosti in razžaljeno-sti. Nisem mogel najti nobeno skupne točke za kakšen sporazum. Z njo še nisem poizkusil."
Meyerju je zaigral leden nasmeh.
„To vam utegne postati še trše, monsignor. V najugodnejšem primeru ženske sploh nimajo logike, contessa je povrh pa še bolna:	ima bolezen kiimakteri-
ja in nekdanje ljubezni, ki jo postala žaltava in se je sramuje. Za prvo je zdravilo, za drugo pa..." Umolknil je za hip in dvomljivo namrščil obrvi. „0 eni stvari sem gotov, monsignor. Noben duhovnik je ne more ozdraviti."
„I<ako bo tedaj končala?"
„Z drogami, pitjem ali samomorom," je dejal neizprosno Me-yer. „Tri besede za eno samo stvar."
,,In to je edini možni odgovor?"
„Če želite, da bi vam dejal, da je odgovor Bog, tega, monsignor, ne morem reči. Je še drug odgovor, toda je nespodobna beseda in bi vas lahko spravila v slabo voljo."
Začudil se je, ko je videl, da je monsignor dvignil svoj sivi obraz in se dobrovoljno zasmejal.
„Veste, Meyer, to je zadrega materialistov. Zmeraj se mi je čudno zdelo, da jo spregledajo tako maloštevilni. Odstranijo Boga iz besednjaka in njihov edini odgovor na uganko vesolja je nespodobna beseda."
..Pojdite k vragu!" je odvrnil Meyer s hudomušno skremženim obrazom. ,,Pojdite k vragu, dob gonosi inkvizitor. Pijva kavo in govoriva rajši o Giacomu Nero-neju..."
Ob osmih zjutraj so aretirali Giacoma Neroncja v Ninini hiši. Niso bili posebno grobi z njim, vendar so mu okrvaveli obraz in mu raztrgali srajco, da bi bilo videti, da se je upiral. V resnici pa se ni upiral: stal je pokonci, tiho, in medtem ko sta ga dva mo ška držala za roke, ga je trd v bil, drugi pa so zadrževali N r,o ki je vpila in se borila kot divja zver. Ko so odpeljali Giacoma, se je zgrudila na posteljo in ječala, vendar otrok ni jokal; mir-
no je ostal v zibki in skušal r< ročicami, stisnjenimi v pesti, prijeti gube rjuhe.
Giacoma so prisilili, da je šel navzgor po klancu in prišel na pot, in da bi zboljšali prizor, so mu za hrbtom zvili roke, da se je globoko upognil in v taki drži šel skozi vas. Vaščani so stali pred vrati in ga gledali v tišini in celo otroke so potišali, ko je šel mimo. Noben glas se ni vzdignil v protest, nobena roka sc ni stegnila, da bi mu pomagala. Račun II Lupa je bil natančen. Glad ne pozna lojalnosti. To ljudstvo je videlo preveč osvojevalcev, ki so prihajali in odhajali, češčenje je izkazovalo močnim, ne pohlevnim. Ta zemlja je bila trda in njena zgodovina trpka. Ni bila dediščina krotkih.
Ko so prišli do Meyerjeve hiše, so ga surovo pahnili, da je vstopil. Vaščani so se približali kot mravlje, toda stražniki so jih med preklinjanjem prisilili, da so se umaknili v notranjost svojih hiš. II Lupo je hotel, da bi bila sodba urejena, brez vstaj, ki bi jo motile.
Znotraj stanovanja je Giaco-mo Nerone nekaj časa mahal z rokami, da bi pregnal otrplost, in si brisal kri z obraza. Nato se je ozrl okrog sebe. Soba je bila urejena kot sodišče. II Lupo, Me-yer in še trije drugi moški so sedeli za mizo in za njimi je bila vrsta stražarjev, ogorelih, slabo obritih, z usnjenimi suknjiči in upognjenimi kapami. Ob pasa
So imeli pištole in v rokah so ohlapno držali puške. Druga dva stražarja sta se postavila med Neroneja in vrata in med njim in mizo je ostal prazen prostor s samotnim stolom.
Na vseh obrazih je bilo videti resnoben izraz, kot pristoji ljudem, ki so navzoči pri zgodovinskem dogodku. Samo II Lupo se •le smehljal s svojimi čistimi očrni in vljudnimi manirami kakega gostitelja ob svečanem obredu. S hladnim glasom je dejal:
»Žal mi je, da sem moral uporabiti silo pri vas, Nerone. Ne hi se smeli upirati aretaciji."
Nerone ni odgovoril.
»Vi imate seveda pravico, da spoznate obtožbe proti vam." Vzel ■le list z mize in bral v skrbni toskanščini:	,,Giacomo Nerone,
°btoženi ste pred tem vojaškim Sodiščem dezerterstva iz angleške v°jske in aktivnega sodelovanja z nemškimi enotami, ki so manevrirale v predelu Gemelli dei ^onti." List je pustil na mizi in nadaljeval: „Predno boste podvrženi sodbi zavoljo teh obtožb, jmate prostost, da poveste, kar želite."
Nerone ga je mirno pogledal:
»Boste moje opombe vnesli v ^Pisnik?"
»Gotovo."
»To sodišče nima jurisdikcije klede obdolžitve dezerterstva. Sa-1110 vojno sodišče britanske voj-®ke me lahko sodi zavoljo tega. * ostopek, ki vam pristoja, je v em, da me pridržite prijetega in
me izročite najbližjemu britanskemu poveljstvu."
,,Zapisali bomo vaš ugovor, ki se mi zdi dobro utemeljen, čeprav nimate dokazov, da ste res angleški vojak. Kljub temu boste pa sojeni zavoljo druge obtožbe."
„Tudi glede tega zanikam vašo jurisdikcijo."
„Na kakšni osnovi?"
,,To ni pravilno sestavljeno so dišče. Njeni člani niso bili zakonito določeni."
„0 tem se ne ujemava," je dn-jal II Lupo, ne da bi se razburil. ..Gverilske skupine so enote, ki podpirajo zaveznike. Imajo identiteto de faeto kot vojaške enote in sumarično jurisdikcijo v krajevnih vojnih prizoriščih. Njihova oblast poteka konec konce/ od Visokega zavezniškega poveljstva in od Zasedbenih oblasti V Italiji."
„V tem primeru nimam kaj r’ či.“
II Lupo je vjudno prikimal.
„Dobro. Želimo, kajpak, da se razsodi pravično. Vi boste razpolagali z določenim časom, da pripravite svojo obrambo. Predlagam da izpraznimo to sobo. Prinesli vam bodo kavo in nekaj jesti. Doktor Meyer je pripravljen, da deluje kot vaš advokat branilec. Jaz kot predsednik sodišča sem pripravljen priznati vso težo kateremu koli ugovoru, ki ga pred stavite. Je jasno?"
Prvikrat po svojem prihodu se je Nerone nasmehnil.
„Zelo jasno. V slast mi bo šla vaša kava.“
Na znamenje II Lupa so stražarji odšli na vrt in trije moški so ostali sami. Meyer ni rekel ničesar. Stopil je k prenosnemu kuhalniku in začel pripravljati kavo. Nerone se je usedel in II Lupo mu je ponudil cigareto ter mu jo prižgal. Nato je sedel na rob mize in dejal prijazno:
„BiIa je neumnost, da ste ostali."
»Zadeva je storjena," je kratko odvrnil Nerone. »Čemu bi razpravljali o njej."
„Ker me vi zanimate. Občudujem vas, ne morem pa si vas predstavljati v vlogi mučenca."
„Vi ste mi jo pripravili."
„In vi ste jo sprejeli."
„Da.“
»Zakaj ?“
»Ugajajo mi sedmere besede," je dejal resno Nerone: »In bolj kot vse druge poslednja: »Dopolnjeno je.‘ “
»Vi in vaše delo," je odvrnil II Lupo.	-
Nerone je napravil brezbrižno kretnjo.
»Delo nima važnosti. Milijon ljudi ga bo lahko opravljalo bolje. Verjetno je, da ga boste vi bolje opravili. Delo umre. Koliko bolnikov je ozdravil Kristus? In koliko od njih jih še danes živi? Delo je izraz tistega, kar je človek, kar čuti, kar veruje, če obstane, če se razvija, to ni zavo-jo tistega, ki ga je začel, ampak ker drugi mislijo in čutijo ter
verujejo na isti način. Vaša lastna partija je primer za to. Vi boste tudi umrli. Kaj se bo zgodilo tedaj ?“
»Delo se bo nadajevalo," je dejal II Lupo. Njegove svetle oči so se nenadno zaprle kot pred velikim razodetjem. »Delo se bo nadaljevalo. Stari sistemi se bodo zrušili zavoljo lastne pokvarjenosti in ljudstvo bo doseglo, kar mu pripada. Zgodilo se je v Rusiji. Zgodilo se bo v Aziji. Amerika bo ostala osamljena. Evropa se bo morala uvrstiti. Zgodilo se bo, Nerone. Možno je, da mene ne bo tu, da bi videl, toda jaz nisem važen."
»Ta je razlika med nama," je dejal Giacomo Nerone po tihem-»Vi pravite, da niste važni. Jaz pa pravim, da sem. . . Kar se mi bo zgodilo, je važno za vso večnost, ker sem bil od večnosti v božjem razumu . . .jaz, slepi, nepomembni, nerodni, propadli. Jaz sem bil, jaz sem, jaz bom!"
»Vi to zares verujete?" Oči U Lupa so ga preiskovale kot kirurški nož.
„Da.“
»Bi za to tudi umrli?"
»Tako se zdi."
U Lupo ni odgovoril. Pogledal je na uro in dejal živahno:
»Postregli si bomo s kavo in boste lahko počivali vse dopoldne. Sodbi vas bomo podvrgli ob eni. Kako se mislite braniti pred sodiščem?"
»Je važno?"
»Dejansko ne. Sodba bo pač le
formalna. Izvršitev smrtne kazni Je določena za ob treh popoldne ‘
Neronejev obraz se je nenadno Pomračil.
,.Zakaj tako pozno?" je vprašal. ..Jaz bi rad, da bi se kmalu končalo."
„Mi je žal," je odvrnil prijazno II Lupo. ,,Ne gre za krutost z aioje strani. Je le zadeva pravega vladanja. Ostalo bo manj časa za nemire in demonstracije. Ko bodo nehali komentirati in začeli razmišljati, bo čas za večerjo. Vi razumete, kajne?"
»Popolnoma," je dejal Giaco-mo Nerone.
Meyer je prinesel kavo in vse drugo za zajtrk na mizo in so sedli skupaj ter zajtrkovali v tišini kot družina. Ko so končali, je vprašal II Lupo:
»Rad bi vedel, če nameravate Pred eksekucijo imeti kakšen govor?"
Nerone je odkimal.
»Nikdar v vsem svojem življenju nisem imel nobenega govo ra. čemu?"
»Me veseli," je dejal II Lupo živahno. »Drugače bi vas moral dati bičati, p redno bi vas odpeljali od tod. Ne smem dovoljevati junaških kretenj."
»Jaz nisem noben junak," je odvrnil Giaeomo Nerone.
Prvič mu je spregovoril Meyer. Ne da bi vzdignil oči od mize, mu je dejal med zobmi:
»Če hočete biti sami, pojdite v drugo sobo. Nihče vas ne bo nad-
legoval. Jaz vas bom poklical, ko bomo nared za začetek."
Nerone ga je pogledal hvaležno.
»Hvala, Meyer. Bili ste dober prijatelj. Spominjal se vas bom."
Vstal je od mize in odšel v sosednjo sobo ter zaprl za sabo vrata. Oba moška sta se spogledala. čez trenutek je dejal II Lupo obzirno:
„Meyer, po izvršitvi obsodbe postanete prosti službe, če hočete poslušati moj svet, odidite za nekaj časa. Vi niste za te reči."
»Vem," je dejal Aldo Meyer s slabotnim glasom. »Ne verujem zadosti ne na ta način ne oni drugi..."
»In drugo?" je vprašal Blaise Meredith.
Suhe Meyerjeve roke so izrazile s kretnjo, da je bilo vse končano.
»Bilo je zelo preprosto. Sodili so ga in obsodili kot krivega. Peljali so ga po hribu navzgor do starega oljčnega drevesa, ga zvezali k drevesu in ga ustrelili. Vsi vaščani so bili tam, celo otroci."
»Pa Nina?"
»Tudi. Približala se mu je, ga poljubila in se umaknila nazaj. Še med ustrelitvijo ni rekla ničesar, toda ko so drugi odšli, je ona ostala. Bila je še zmeraj tam, ko ga je tisto noč prišla tja iskat skupina ljudi, da bi ga pokopali."
»Kdo so ga pokopali?"
»Anzelm, contessa, dva moška iz dvorca, Nina... in jaz."
Meredith je zbegan namrščil obrvi.
„Ne razumem tega."
„Je zelo preprosto. Mi trije smo ga hotelu zasovražiti, toda navsezadnje nas je osramotil in smo ga vzljubili.
„In vendar," je vztrajal Meredith, „ko sem dospel, ste se ga vsi bali."
„Vem“ je momljal Meyer. »Ljubezen je najstrašnejša stvar kar jih je na svetu."
Enajsta ura je odbila, ko je Blaise Meredith zapuščal doktorjevo hišo, da bi se vrnil v dvorec. Preden je odšel, mu je Me-yer pokazal zadnje Neronejevo pismo in mu izročil zavoj, v katerem so bili drugi papirji. Vo ščila sta si lahko noč in Meredith je počasi lezel po kamniti cesti ob luninem svitu.
Polastilo se ga je občutje oddaljenosti in ločenosti, kot če bi zapuščal lastno telo in bil nekje na tujem in ob drugem času. Prenehali so dvomi in muke; ostajala je velika mirnost. Okrog njega so besneli siloviti hudourniki, toda on je bil v brezvetrju, v središču ciklona, v čudesu tišine in mirnih vodž.
Enako kot Giacomo Nerone se je bližal koncu svojega iskanja. Kot Nerone je uvidel da bo njegova smrt prišla s prenagljeno silo, neizbežna, a kratkotrajna kot sončni zahod. Bal se je je, vendar ji je šel naproti sam in pre-šinjen z mirom poslednje odločit-
Prispel je do železnih vrat gra-
ščine in šel mimo naprej. Prisilil se je, da je lezel po zadnji strmi rebri do kraja Neronejeve usmrtitve. To je bila majhna planota, kjer se je dvigalo oljčno drevo kot črn križ proti bledemu mesecu. Ko je prišel tja, je pustil zavoj na tleh in se oprl na drevo. Začutil je močno utripanje svojega srca in hrapavost drevesne skorje na svoji koži. Počasi je dvignil roke, da so obstale vzdolž grčavih vej in so mu suhe vejice opraskale kožo na rokah.
Giacomo Nerone ie bil v tej drži, privezan v zapestjih in gležnjih in z zavezanimi očmi, v trenutku dokončne predaje. Sedaj je bil na vrsti Blaise Meredith, hladni duhovnik iz kongregacij ske palače. Njegovo telo je otrpnilo, njegov obraz se je skrčil od smrtnega boja spričo odločitve, medtem ko je silil svojo voljo k dejanju pokorščine. Zdelo se mu je, da je preteklo celo stoletje, preden je izvil iz sebe besede, šepetajoče in agonijske:
»Vzemi me, o Bog! Napravi z mano, kar hočeš... naj grem v pozabo ali pa naj postanem predmet posmehovanja. Toda daj m' dečka, v spominu na njegovega očeta!“
Že je bilo izraženo in storjeno. Človek se je prodal na dražbi svojemu Stvarniku. Bil je čas vrnitve domov, da bi legel in ns zaspal, čas se je bližal h koncu. Predno bo prišlo jutro, bo moral prebrati papirje Giacoma Nero-neja in pisati valentskemu škofu.
med nami v ^Argentini
Priprava mladine na veliko noč
V hiši duhovnih vaj Malinckrodt — Ruta 3, km 39,5 — je opravilo duhovno pripravo na veliko noč (enodnevne duhovne vaje) v nedeljo 16. marca 50 mladih fantov od končane ljudske šole do 16. leta, v nedeljo 23. marca pa 30 deklet iste starosti. Vodil jih je dr. Alojzij Starc.
Pl uho v ne obnove za veliko noč
Duhovne obnove za veliko noč so oile po vseh slovenskih verskih središčih Velikega Buenos Airesa. V Berazateguiju, v San Justu, na Pristavi in v cerkvi Marije Pomagaj jih je vodil tnsgr. Anton Orehar, v Ra-mos Mejiji Gregor Mali, v San Martinu dr. Filip Žakelj in msgr. Orehar ■n v Slovenski vasi Franc Urbanija.
' elika noč
Na cvetno nedeljo je bil po slov. verskih središčih blagoslov oljčnih vej in slovenskih butaric, za katere je vsako leto več zanimanja, nato Procesija in maša z branjem pasijona Po Mateju. Udeležba pri tem obredu je bila povsod izjemno številna. Tudi
tisti rojaki namreč, ki hodijo redno med letom k službi božji v argentinske cerkve, prihajajo na cvetno nedeljo in k obredom velikega tedna v slovenska verska središča, zlasti še v cerkev Marije Pomagaj v Slovenski hiši.
Na veliki četrtek je bila v cerkvi Marije Pomagaj ob 19 slovesna večerna maša, nato prenos sv. Rešnjega telesa in češčenje: od 20—21 za žene, od 21—22 za dekleta, od 22—23 za može in od 23 do polnoči za fante.
Tudi na veliki petek je bilo sv-opravilo ob 19. Po berilih je bil peti pasijon po Janezu, pridiga, prošnje za vse potrebe, češčesije križa, obhajilo in križev pot. Pri češčenju križa so se vsi udeleženci zvrstili za poljub razpela, kar se sicer zelo zavleče, vendar je ljudem ta način češčenja križa všeč.
Na veliko soboto je bil po vseh slovenskih krajih blagoslov velikonočnih jedil.
Obredi velikonočne vigilije so se začeli ob 22. Rojaki so povsem napolnili cerkev in obširno dvorišče, ki
se skladno poveže s cerkvijo v enoten bogoslužni prostor. Vse obrede je opravil msgr: Anton Orehar; v četrtek sta mu asistirala Matija Lamovšek in dr. Alojzij Starc, v petek Gregor Mali in Jože Škerbec, v soboto pa Gregor Mali in Jure Rode. Pri vseh obredih je pel ,,Gallus" pod vodstvom dr. Julija Savellija, pri harmoniju pa je spremljala Anka Sa-velli-Gaserjeva.
V pridigah velikega tedna je msgr. Orehar poudaril te-le misli:
Z obredi velikega tedna končujemo naše duhovne obnove — spravo z Bogom.
Zahvalimo se mu za postavitev sv. Rešnjega telesa in duhovništva ter prosimo, da bi bili vsega tega vedno bolj vredni. Po zgledu Jezusa, ki uči ljubezen pri zadnji večerji in izkaže sovražnikom na križu, se naučimo odpustiti njim, ki jim nismo pri srcu, uredimo svoje misli, besede in ravnanje z bližnjim, da dosežemo namene svetega leta ter resnično urejeno življenje naše slovenske skupnosti. Ko premišljujemo krutost Jezusove smrti in verujemo, da je vse to trpel za grehe vsakega od nas, bomo resno vzeli sklepe duhovnih obnov, da ne bomo samo pustili greha, temveč v dobrem vsaj nekaj napredovali.
Na veliki petek molimo posebej za tiste, ki sovražijo Boga in Cerkev, saj je petina katoličanov po svetu v krajih, kjer jo preganjajo. Molimo tudi za svoje brate in sestre po veri v domovini, da bi uživali polno svobodo svojega verskega udejstvovanja v pravem pomenu besede. Ob tride-
setletnici odhoda od doma preverimo svojo zvestobo idealom, ki so nas peljali od doma, kar je imelo posledico izgube domovine, ki je vsakemu draga in d,o katere imamo še danes pravico. Z milostmi, ki jih bomo dobili po molitvi, zlasti družinski, ter po zakramentih, bomo to zvestobo zlasti veri utrdili in ohranili ter tudi svetu upali oznanjati krutost brezbožnega komunizma, posebej v deželi, v kateri živimo, ki doživlja toliko nesrečo nasilja in deželi pripravlja veliko nevarnost bodočnosti.
Iz dejstva vstajenja Gospodovega hočemo črpati zaupanje v Njega, ki je trpel in vstal za nas ter ostane vedno z nami, da le mi ostanemo pri Njem.
Občni zbor ,,Zedinjene Slovenije"
V nedeljo 18. marca je bil v Slovenski hši v Buenos Airesu 20. občni zbor društva »Zedinjena Slovenija." Pred občnim zborom je bila v cerkvi Marije Pomagaj maša za žive in umrle člane društva. Občni zbor je začel predsednik Bož,o. Stariha. Po molitvi za umrle člane v preteklem letu letu so sledila poročila odbornikov: tajnika Vilka Cudermana, blagajnika Franca Pergar-ja, kulturnega referenta arh. Jureta Vombergarja, ravnatelja »Srednješolskega tečaja Marka Bajuka" Pavleta Ranta, mladinskega referenta inž. Jerneja Dobovška in Marjane Marn, vodja vaditeljskih teča,-jev prof. Tineta Vivoda, šolskega referenta Franca Vitriha in predsednika Starihe. Po razgovoru o poročilih je za nadzorni odbor poročal
Emil Cof in predlagal razrešnico odboru.
V	novi odbor so bili izvoljeni: Marjan Loboda, predsednik; Jože Miklič in inž. Jernej Dobovšek, podpredsednika; Tine Selan, tajnik; Stane Mehle, blagajnik, in odborniki: Marjana Batagelj, Vilko Cuderman, Janez Dimnik, dr. Jože Dobovšek, Ignacij Glinšek, Ignacij Grohar, Jože Markež, Stanko Oberžan, msgr. Anton; Orehar, Franc Pergar, Franc Eernišek, Lojze Rezelj, Miloš Stare, ®°žo Stariha, prof. Franci Sušnik Prof. Tine Vivod, Franc Vitrih, arh. Jure Vombergar, Lojze žužek; na niestniki: Marjana Marn, Franc Lob nik, inž. Ivo Majhen, Beno Tičar; nadzorni odbor: Emil Cof, dr. Marko Kremžar, dr. Milan Komar. — Občni zbor je sklenil novoizvoljeni Predsednik Loboda z besedami: ,„Sto-Patno v 30-letnico zgodovinskih do godkov, ki jih bomo proslavili v Argentini in tudi drugod po svetu. Prepričani bodimo, da smo na pralni poti in skrbimo, da bo naša JO-Ietnica svečana potrditev naše borbe za pravilno idejo."
Občni zbor društva „Slovenska vas 1
V	nedeljo 9. marca je bil v Hladnikovem domu 22. redni občni zbor društva Slovenska vas, ki ima 194 članov, na katerem so odborniki podali poročila iz različnih področij društvenega delovanja. Pri volitvah ie bil odbor le delno zamenjan.
Odbor sestavljajo: Slavko Reven, Predsednik; Cene Bokalič, podpredsednik; Ignacij Glinšek, tajnik; Sta-
ne Jemec, gospodar; Franci Stanovnik, kult. referent; Vinko Glinšek in Anči Koprivnikar — predsednika mlad. organizacij — odbornika; v nadzornem odboru so: Jože Čampa, Marija Gorše in Stane Guzelj.
Večni' tbljube s. Gregorije Sušnik
Večne obljube je v provincialni kapeli slov. šolskih sester v San Lo-renzo napravila na svečnico s. Gregorija Sušnik iz Slovenske vasi v Lanusu. Cerkvene obrede je opravil msgr. Anton Orehar. Ime Gregorija so sestri izbrali v spomin na škofa dr. Gregorija Rožmana. Redovnica je sestra lazaristovskega duhovnika Rada Sušnika.
Začetek šolskega leta
V	nedeljo 9. marca je bila za slovenske ljudske šole v Buenos Airesu prireditev za začetek novega šolskega leta. Ob 16. uri je bila v cerkvi Marije Pomagaj šolska maša na čast Sv. Duhu, ki so se je udeležile vse šole s svojimi zastavami, Msgr. Anton Orehar je v pridigi poudarjal potrebo sodelovanja staršev s šolo.
V	dvorani je pozdravil vse navzoče, otroke, starše in učiteljstvo, predsednik učiteljskega sveta Franc Vitrih, se zahvalil učiteljem za njihovo delo in izročil novo šolsko knji-gd »Slovenski svet" sestavljavcem in sodelavcem ter dobrotnikom novega učbenika. Po besedah Pavleta Ranta je Marjan Pfeifer projektiral »Sprehod po Sloveniji v sliki in glasbi."
Naslednjo soboto, 15. marca, se j-2 začel reden pouk po vseh šolah.
Duhovnik Jakob Richter — umrl
24. februarja je v Mariboru umrl duhovnik Jakob Richter. Rojen je bil v Novi Štifti pri Gornjem gradu 1. 1902, študiral je v Mariboru in 1926 postal duhovnik. Nekaj časa je bil kaplan v Oplotnici, nato pa je postal prefekt v dijaškem semenišču v Mariboru, pozneje pa ravnatelj tega zavoda. Dolga leta je bil profesor verouka na gimnaziji. Med vojno je živel v Zagrebu, kjer je veliko pomagal izgnanim Slovencem. Po vojni je postal župnik in dekan v Šmarju pri Jelšah, pred 10 leti pa se je vrnil v Maribor in prevzel škofijski arhiv. V tej službi se je posvetil raziskovanju verske preteklosti mariborske škofije in slovenske Cerkve. Naj počiva v mini!
Katehetski tečaj
Februarja je bil v Mirenskem gradu pri Novi Gorici enotedenski tečaj za izpopolnjevanje katehetov. Predavanj in resnega dela po skupinah se je udeleževalo 106 katehi' stinj in katehetov. To je bila v vrsti petih dosedanjih tečajev naj ve-
čja udeležba. Letos so prvič usmerili pozornost na pripravljanje kate-hetov za katehizacijo odraslih. Ude-ležence tečaja je obiskal tudi primorski škof Jenko.
Tečaj je vodil Albert Metlikovec, predavali pa so dr. Valter Dermota (Delovanje psihičnih naprav pri o-blikovanju osebnosti staršev za versko vzgojo njihovih otrok), dr. P-Marijan šef (Zakon kot sredstvo in okolje rasti k osebnosti), dr. Anton Strle (Religioznost kot sestavina zakonskega življenja — teologija zakona), dr. Josip Weissgerber (Razvojna pogojenost religioznosti) ter dr. Vekoslav Grmič (Religiozna vzgoja v družini).
Teološki tečaj za duhovnike
V začetku aprila je bil v Mariboru in Ljubljani dvodnevni tečaj o pastoralnih vprašanjih za duhovnike. Pred začetkom 1. predavanja je bilo vsak dan opravilo božje besede. Na tečaju so predavali dr. Štefan Steiner (Teološki temelji pastoralne teologije), Albert Metlikovec (Pastoralni načrt), dr. Rafko Valenčič (Nova podoba krščanskega občestva), dr. Jože Rajhman (Mesto duhovnika v krščanskem občestvu) in Vinko Ve-gelj (Dušnopastirski pogovor).
Imenovanja
Za dekana dekanije Ribnica je bil na predlog dekanijske duhovščine imenovan za dobo 5 let Alojzij Dobrovoljc, župnik v Ribnici na Dolenjskem, za upravitelja župnije Šmi-helj pri Žužemberku pa je bil imenovan Jože Prijatelj, kaplan pri pri sv. Jakobu v Ljubljani.
duhovnik dr. Franc Walland, SI)B, umrl
14. februarja letošnjega leta je umrl v mestecu Varazze ob Genov-skeln zalivu dr. Franc Walland, SDB, star 88 let. Rodil sc je v Le-Scah na Gorenjskem dne 9. avgu-sta 1887. Gimnazijo je pričel v Kra-niu, dokončal pa pri salezijancih v daliji. L. 1903 je vstopil v sale-zUansko dnržbo. V duhovnika je bil Posvečen v Ljubljani 1911. Filozofijo 'n teologijo je študiral na Gregoriani v Rimu, kjer je tudi promoviral.
Med prvo svetovno vojno je bil kurat v Galiciji. Po vojni je vodil razne salezijanske zavode na Madžarskem, nato na Radni in na Rakovniku pri Ljubljani, kjer je dokončal zidanje cerkve Marije Pomočnice'. Nekaj časa je bil voditelj Salezijanskih bogoslovcev v Rimu.
L. 1929 je postal prvi slovenski Salezijanski inšpektor in je v tej službi razširil družbo tudi na Hrvaško 'n vodil začetke družbe tudi na Sionskem in češkem. V njegovem ča su so začele izhajati tudi znane ra kovniške knjižice. Ko mu je potekl-i (l°ba inšpektorja, so ga predstojniki Poklicali na salezijansko papeško fa kulteto v Torinu.
Bil je pravi oblikovalec duš, ne samo za katedrom, ampak tudi kot duhovni voditelj v spovednici, kot pridigar duhovnih vaj za redovnice, duhovnike in bogoslovce. Ko je bil kot profesor upokojen, je deloval v Alessiju, napisal nekak učbenik za dijake in izobražence, ki pa še ni izšel v tisku. Izdal pa je v tisku duhovne vaje za izobražence.
Njegovo truplo je bilo prepeljano v Slovenijo in je njegove zasluge za salezijansko družbo na pogrebu na ljubljanskih Žalah orisal sedanji inšpektor Žerdin, pogrebne slovesnosti pa je opravil ljubljanski nadškof. Naj počiva v miru!
Slovenska birma v Hamburgu
Slovenci v Hamburgu se zbirajo v cerkvi sv. Antona- Duhovno jih oskrbuje izseljenski duhovnik Mirko Jereb, ki stanuje v Bremenu, kjer središče njegovega dušnopastirskega področja
Za nedeljo, 9. marca, je povab'1 ljubljanskega škofa Stanka Leniča, da je nekaterim slovenskim otrokom in tudi odraslim p,odeliI birmo. Po obredu so se zbrali v dvorani k okrepčilu in razgovoru s škofom. Tudi slovenske pesmi ni manjkalo.
Ekumenski spomenik
Na Turracherhohe v Avstriji, v višini 1783 m bosta zgradili cerkev skupno evangeljska superintenditura in katoliška škofija kot dokaz ekumenskih prizadevanj obeh cerkva.
Cerkev N'otre Dame v nevarnosti
Pariški urbanisti so napravili načrt za cesto na stebrih, ki bi šla tik pariške stolnice Notre Dame in bi jo v veliki meri zakrila. Francoski predsednik je s posebnim dekretom zavrnil ta načrt, da ne bi bil pokvarjen prost pogled na to veličastno katedralo.
Na Irskem ni verske vojne
Nadškof iz Arnagha in irski pri-mas kardinal Con\vay sta na oddaji vatikanskega radia poudarila, da na Severnem Irskem ni verske vojne, kakor svet napačno misli. Spopadi med Irci (ki so katoličani) in Angleži (ki so protestatnti) imajo svoje globoke zgodovinske, socialne in politične korenine in nikakor ne verskih. Kardinal je še poudaril, da je poleg obeh ekstremističnih skupin na
Irskem veliko ljudi — lahko se reče velika večina —, ki želijo najti rešitev irskega vprašanja po mirni poti.
Isti pogledi glede splava
Grška pravoslavna cerkev je imenovala poseben odbor, ki naj sestavi etična načela za reševanje raznih spolnih vprašanj. Sedaj je ta odbor predložil pravoslavnemu sinodu poročilo, v katerem med drugim pove, da je namerni splav živega, a še nerojenega bitja, velik greh. Tudi ni dovoljeno predzakonsko spolno občevanje.
Nagrada Janeza XXIII. UNESCU
Letošnjo nagrado Janeza XXIII-je papež Pavel VI. podelil Organizaciji združenih narodov za vzgojo, znanost in kulturo (UNESCO). Nagrada ima namen spodbuditi prizadevanja za mir in vzgojo. Leta 1971 je tako nagrado dobila mati Terezija v Indiji.
Pritegovanje hrane v korist lačnim
Ameriški škofje so povabili vernike, naj se dvakrat na teden postijo
v korist lačnim po svetu. V teh dneh naJ se odpovedo štirim obrokom hra-ne. prihranjeni denar pa naj izročijo dobrodelnim ustanovam, škofje prosijo vernike, naj se ne pustijo zapeljati različnim reklamam, ki vabijo k razsipnosti in kupovanju dragih ^'v*k — Pritrgovanje hrane v korist lačnim so pred časom priporočili angleški in kanadski škofje.
Posledice preseljevanja ljudi
Škof Anoveros iz Bilbaa (Španija), znan po svojem zavzemanju za Pravice Baskov, je opozoril Špance na problem preseljevanja ljudi v Španiji- V pastirskem listu, ki so ga na izseljensko nedeljo brali po vseh cerkvah njegove škofije, je zapisal, da Preseljevanje prebivalcev pospešuje bogatenje nekaterih pokrajin in revščino v drugih. V 23 španskih provincah je danes manj ljudi, kot jih je bilo leta 1910.
Kdo najbolj škoduje širjenju
evangelija?
Berlinski nadškof kardinal Beng-scha je izjavil: „Tisti, ki spijo, ki so brezbrižni in se pustijo zasužnjevati zabavam, veliko bolj škodujejo širjenju evangelija kot neverni ljudje, ki se proti Bogu odkrito borijo."
Sporazumi med katoliško in
anglikansko cerkvijo
Ekumenska stremljenja napredujejo najbolj v odnosih med katoliško in anglikansko cerkvijo. Nedavno so Predstavniki anglikanske duhovščine v Angliji soglasno odobrili sporazum 0 duhovniški službi, ki ga je sprejela Mednarodna anglikansko-katoliška
komisija, sestavljena iz škofov in teologov. Prav tako je ta sporazum odobrila Narodna konferenca katoliških duhovnikov v Angliji.
To je sedaj že drugi sporazum med katoličani in anglikanci. Prvi je bil glede Evharistije in je bil prav tako sprejet z velikim navdušenjem od velike večine duhovščine obeh cerkva.
Francozi so za privatne šole
V Franciji so napravili anketo glede privatnega šolstva. Tisoč Francozov raznih poklicev in raznih političnih prepričanj je bilo vprašanih, ali naj se da staršem na prosto, da si izberejo privatno ali državno šolo. 87% jih je odgovorilo pritrdilno. Kar je najbolj zanimivo pri tem, je to, da je tudi večina levičarjev bila za to, da se prepusti staršem svobodna od-odločitev glede izbire med državno in privatno šolo. Ko so v letu 1968 napravili podobno anketo, jih je samo 64% odgovorilo pozitivno, v letu 1971 pa 68%. Sedaj pa se je ta odstotek dvignil na 87%. Zanimivo je tudi to, da je v zadnjem času naval na privatne šole (ki so 95% katoliške) tako narastel, da te šole mnogih otrok ne morejo sprejeti.
Kazen izobčenja
Škofje države Connectitut (Združene države Amerike) so v skupnem pastirskem pismu izjavili, da bo izobčena iz Cerkve vsaka oseba, ki sodeluje pri prostovoljnem splavu. To velja za ženo, ki je napravila splav, kakor, za zdravnike in bolničarke, ki pri tem sodelujejo.
UVODNIK	Spomin in opomin ............. 257
OB NAŠI	Odhod (dr. Jože Krivec) . .................. 258
30-LETNICI	Nekje je dan (Vinko Belichč) ............... 265
Pogled nazaj, pogled naprej	(Rudolf Smersu) 28 8
Domov (Janko) ............................. 273
Ozrimo še na to son,čno se stran! (Avgust
Horvat) ................................. 271
Sen o vrnitvi (France 'Balantič) .......... 2(9
Škof Rožman in molitev za narod (dr. Rudolf Kolarič) .................................. 280
OB 1. OBLETNICI	Cerkev Marije Pomagaj — dokaz naše du-
CERKVE MARIJE	h ovne zrelosti (dr. Alojzi; Kukavica) .. . 233
POMAGAJ V B. A.	Razgovor z msgr. A. Orekarjem o graditvi
cerkve .............................. 2S ■
Misli rojakov ,o cerkvi Ma. ije Pomagaj ....	230
MAJ —	Srečal sem Marijo (Stanko Janežič) ......... 289
MARIJIN MESEC	Marija — Slovencev Kraljica (M. Elizabeta) 299
Marijina podoba v Nazaretu (msgr. Ignacij
Kunstelj)	.............................. SOI
Lujanski romar (dr. Tine Debeljak) ......... 302
RAZNO	Sv. leto v Rimu (Roman Rus) ........... 391
prvi maj — praznik dela ............... 30.»
ROMAN	Hudičev advokat ......................... 307
NOVICE	Med nami v Argentini ........................ 313
Novice iz Slovenije ......................... 318
Slovenci po svetu ........................... 317
Svetovne novice ............................  313
Leto XL11 Številka 5
Maj 1975 Mavo N9 5
živlfenie
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar): urejuje uredniški odbor:
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158,
Buenos Aires.
Registre de la propiedad Intelectual No. 843-966 Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina
POVERJENIKI
ARGENTINA:	Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158
Buenos Aires•
ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103 USA.
Slovenskai pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3 Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Mam, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada.
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Goirizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Letna naročnina v Argentini in obmejnih državah je zaradi sedanjih gospodarskih razmer 220 pesov za pne, ki jo bodo poravnali do konca marca 1975. Pzneje bomo morali upoštevati nadaljne gospodarske spremembe: — v ZDA in Kanadi 9 dolarjev; v Avstriji 160 šilingov; v Italiji 3.500 lir; drugje protivrednost dolarja.
DENARNA NAKAZILA NA NASLOV:
Antonio Orehar, Ramdn Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.
Zunanja oprema in stalna zaglavja »Duhovnega življenja in »Božjih stezic": Stane Snoj.
Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo. Kajti, resnično, povem vam: Ne boste obhodili Izraelovih mest, preden pride Sin človekov (Mt 10, 23).
Blagor njim, hi so zaratli pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih fMt 5, 11-12).