avgust 201744 B E S E D A Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 21. septembra 2017. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ ______________________________________________________ ______________________________________________________ Geslo 22. številke SB: ______________________________________________________ ______________________________________________________ Izžrebani reševalci križanke iz 21. številke revije Svobodna beseda: 1. France Lušina, Dražgoše 70, 4228 Železniki 2. Neli Okroglič, Anhovo 73, 5210 Deskle 3. Amalija Dragoš, Vojna vas 15/a, 8340 Črnomelj Rešitve križanke: SPOVEDNIK, POKRAJINA, ILIOS, EST, NE, ČTIVO, LOTTI, VOLK, SAMOSPOZNANJE, VU, MERKUR, AARAU, KER, IRANKA, PA, DRENJ, LOKA, VODA, POTICA, JM, RADENSKA, IRAK, KIT, RAFIJA, OČA, ATENE, ANALIZA, ZV, IRA, FRA, ČR, NUNA, ENOJČEK, DEMOKRAT, ZGRADBA, SKALARKA. Geslo: Poletna pasja vročina B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 21. septembra 2017 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. POSUŠENA TRAVA DRUGE KOŠNJE GESLO NAJVEČJI KITAJSKI FILOZOF (ZI) OGNJENIK NA SICILIJI NADALJE- VANJE GESLA GRŠKI OTOK S HOMERJE- VIM GROBOM TINE MIHELIČ IRSKI POLITIK DE VALERA (IZ ČRK: EMONA) VNUKINJA IZGUBA VIDA NAVDUŠE- NEC NAD GLEDALI- ŠČEM LEPI MLADENIČ V GRŠKI MITOLO- GIJI KRAVJI GLAS RJAVA BARVA VILER ELDA KRŠČAN- SKI ZAKRA- MENT ANTON KARINGER PRIMOŽ RAMOVŠ ČASOVNI TERMIN 4. RIMSKI KRALJ MARCIJ MEMBRANA; TUDI TAPETA, STENSKA OBLOGA PROSTOR ZA GOJENJE DREVESNIH SADIK ORGAN ZA GIBANJE TELESA PRITOK JEZERA TURKANA V ETIOPIJI (IZ: OOM) VINKO OŠLAK PROSTOR S ŠOTORI MESTO V RUSIJI (IZ: KROS) POULIČNO GLASBILO GROBO DOMAČE SUKNO POSLEDI- CA VPRA- ŠANJA POULIČNA POPEVKA KILOGRAM JEZIK ASIRCEV POTEZA PRI ŠAHU, ROŠADA KONEC GESLA TRGOVEC Z BUKVAMI TENISA- ČICA SRE- BOTNIK SVOD NAD ZEMLJO SKOPUH PREBIVAL- CI UNIŠ PRI ŠENT- JURJU HRV. PISA- TELJ VELI- KANOVIĆ CESTA, POT AMERIŠKA DIVA GARDNER UČENJE EDEN NAJBOLJ GLEDANIH FILMOV PISATELJI- CA FATUR VNEMA, SKRBNOST IVJE ZANOS PRI DELU; TUDI NAŠA NEKDANJA ZNAMKA SMUČI DETE AM. IGR. DAMON (NI: MAST) VAS PRI PIVKI NEKDANJA PAPEŠKA KRONA NAVIHA- NEC LITINA ZA OSI LETEV, LETVA ŠTEFKA DROLC HRVAŠKI OTOK (IZ: BILO) TEODORA NOVŠAK DŽAMIJA V KAIRU (IZ: RAŠA) HEBREJ. ČRKA ERIJSKO JEZERO ESTONSKI OPERIST (GEORG) OČE OSEBNI ZAIMEK SREDNJE- GA SPOLA SODNIK; TUDI VAŠKI POGLAVAR ŽUPAN VEJA ZA OBTIKANJE OBTIČ SARAJEVO VZDEVEK OLIVERJA MLAKARJA SIMON RUDEŽ ANTON TROST STROKOV- NJAK ZA OCEANE PLAČILO ZA PRE- NAŠANJE, NOSNINA SLOVEN. PEVSKA SKUPINA (IZ ČRK: ISTRANKA) IZVAJALEC AKROBACIJ / R E V I J A Z Z B Z A V R E D N O T E N O B S LO V E N I J E / B E S E D A 22 9 772463 821805 avgust 2017 cena 3 eur Letnik III ISSN 2463-8218 Park vojaške zgodovine Pivka Kolumna / Jože Poglajen Volitve kralja Matjaža Aktualno / Miran Hladnik Partizanska spominska dediščina Aktualno / Tone Partljič Pohorci se spominjajo svojih partizanov S T R A N 6 S T R A N 1 0 – 1 1 S T R A N 3 2 – 3 3 avgust 20172 43 R A Z S TA V A Park vojaške zgodovine Pivka Zgodbe o naši polpretekli zgodovini V Parku vojaške zgodovine Pivka pripravljajo tradicionalni, letos že 11. festival vojaške zgodovine, ki bo potekal od 11. do 17. septembra. Za obiskovalce pripravljajo številne dogodke, odpr- tje gostujočih razstav, predavanja, obudili bodo nekdaj tradici- onalno Vestirngo, vrhunec pa bo festival dosegel v nedeljo, 17. septembra, ko bodo na ogled vojaški tabori iz različnih zgodo- vinskih obdobij, vožnje oklepne tehnike, ponazoritev vojaškega spopada iz druge svetovne vojne, pa tudi sejem militarij. Park vojaške zgodovine Pivka je muzejska ustanova, ki se ukvar-ja z ohranjanjem in predstavlja-njem vojaško-zgodovinske de- diščine s poudarkom na vojaški tehni- ki. Je v kompleksu nekdanje italijanske in pozneje jugoslovanske vojašnice ter vključuje bližnjo utrdbo Alpskega zidu, do katere vodi tematska učna pot. Upravitelj parka je občinski Zavod za turizem Pivka. Začetki Parka vojaške zgodovine Piv- ka segajo v leto 2004, ko je bila med obrambnim ministrstvom in Občino Pivka podpisana pogodba, s katero so nekdanji vojaški objekti v Pivki prešli v last občine Pivka. Občina se je zaveza- la, da bo zapuščene stavbe obnovila in v njih uredila vojaški muzej z obsežno zbirko oklepnih, artilerijskih in drugih vojaških sredstev. Septembra leta 2006 so odprli prvi paviljon s tankovsko-ati- lerijsko zbirko. Leto dni pozneje so mu- zejsko zbirko razširili in z denarjem iz evropskih sredstev obnovili objekt ko- manda in okolico muzeja. Septembra istega leta so pripravili uprizoritev spo- pada med zavezniško in nemško vojsko, dogodek pa je v muzej privabil več tisoč obiskovalcev, zato podobne uprizoritve ponavljajo vsako leto v okviru priredi- tve Festival vojaške zgodovine. Nato so zbirko obogatili z nekdanjo jugoslovan- sko diverzantsko podmornico P-913, ki jo je muzeju podarila Črna gora, Slo- venska vojska jim je predala helikopter Gazela TO-001, leta 2013 je v muzej prispelo letalo F-84G Thanderjet, ki ga je v sredi prejšnjega stoletja Jugoslavija dobila kot zavezniško vojaško pomoč, nato še jugoslovansko jurišno letalo OREL/IAR93 Vultur, zbirko ves čas do- polnjujejo. Leta 2013 je muzej z vsemi pripadajočimi zemljišči dokončno pre- šel v last občine Pivka. Park vojaške zgodovine je zagotovo eden najsodobnejših in najbolje ureje- // BESEDILO IN FOTO: Jožica Hribar nih slovenskih muzejev. Obiskovalce z razstavljenimi predmeti in s pomočjo sodobnih avdiovizualnih sredstev nevsi- ljivo popelje skozi našo ne tako davno preteklost. Za obiskovalce, ki niso po- sebni navdušenci nad orožjem, je naj- zanimivejša zbirka Pot v samostojnost, s katero tudi tistim, ki o naši zgodovini pred letom 1991 vedo bore malo, zelo privlačno predstavijo nekdanjo Jugosla- vijo, življenje v njej, obvezno služenje vojaškega roka in našo pot v samostoj- nost. Za generacije, rojene po osamo- svojitveni vojni, je to svojevrstna pripo- ved o času in življenju njihovih staršev, za starše pa obujanje spomina na čase, ki so nekoč bili, a jih danes več ni. Za- radi svoje interaktivnosti je zbirka zani- miva za stare in mlade, tudi za tujce, ki muzej obiskujejo v vse večjem številu. V muzeju bodo na svoj račun prišli vsi, ki jih zanima bojna tehnika od tan- kov in oklepnih vozil preko letal in heli- kopterjev, v podmornici pa bodo lahko občutili življenja v »sardini« na utes- njenem prostoru globoko pod morjem. Omeniti velja tudi zbirko vozil in orožja JLA, razstavo partizanskih tankovskih enot, ki zajema tanke in druga oklepna vozila, ter orožja iz obdobja druge sve- tovne vojne. Pohvalijo se z mnogimi redko videnimi eksponati. Vodniki so ogled zasnovali kot zgodbe, ob katerih se ne bo nihče dolgočasil. Na sliki je vodnik Matej Jug. Sovjetski rovokopač BTM-3, eden izmed redko videnih eksponatov. V okviru muzeja sta tudi odlično založena tematska trgovina in restavracija. Naročam revijo SVOBODNA BESEDA Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: ZZB za vrednote NOB Slovenije Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana N A R O Č IL N IC A Ime in priimek: ................................................................................................................................................ Kraj, ulica, poštna številka: ................................................................................................................................................ ................................................................................................................................................ Telefonska številka: ......................................................................................................... Naročnino bom plačeval(a): (odgovor označite) četrtletno 9 €, letno 36 €. Podpis: ...................................................... Srečanje na slovesnosti na Šipku (z leve): Stanislav Simšič, borec Dolomitskega odreda, Marjan Šarec, župan Kamnika, Franc Sever Franta, tedanji komandant operativnega štaba Šlandrove brigade in Lado Sluga, predsednik KO ZB Zadobrova Sneberje. (Foto: Ladislav Zupančič) Predsednik ZZB NOB Jesenice dr. Aleksander Klinar je Albini Repinc podelili zlato plaketo ZZB NOB Slovenije za ohranjanje zgodovinske resnice o NOB, za spoštovanje vrednot in njeno delo v borčevski organizaciji. (Foto: Janko Rabič) Ladislav Lipič, predsednik Zveze vojnih veteranov Slovenije in general Lado Kocjan, ki je 16. avgusta praznoval svoj 92. rojstni dan. (Foto: Daniel Divjak) www.svobodnabeseda.si B E S E D A J U B I L E J I S M O L J U -U T R I N K I 3 B E S E D A 6 – 7: Kolumni Jože Poglajen: Volitve kralja Matjaža Martin Premk: Sovražna dejstva 9 – 15: Aktualno Ob izjavah Boštjana M. Zupančiča Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji raste Vloga domobrancev pri iztrebljanju Judov Ob 70. obletnici začetka graditve Nove Gorice 16 – 17: V metežu zgodovine Kaj je res in kaj ni res o Vojkovi smrti Z ranjenci iz Pekla do Prezida 20 – 22: Pripoved Miro Zupančič o izkušnji iz Gonarsa Štefka Bevk o zločinu na Bukovem 31: Prejelo smo Zlorabe in potvorbe pesmi iz zbirke Zimzelen pod snegom 32 – 33: Aktualno Pohorci se spominjajo svojih partizanov 34 – 35: V spomin dr. Anton Vratuša Fotografija na naslovnici: Razstava v Parku vojaške zgodovine Pivka. (foto: Jožica Hribar) SVOBODNA BESEDA je revija ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Tit Turnšek, predsednik Uredniški odbor: Janez Alič (predsednik), dr. Maca Jogan, Božo Kovač, Mitja Meršol, Franc Štibernik. Odgovorna urednica: Jožica Hribar telefon: (01) 434-46-17 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si Cena: 3 € letna naročnina: 36 evrov, trimesečna naročnina: 9 evrov ISSN 2463-8218. Transakcijski račun: SI56 0201 0001 8541 225 Davčna številka: SI 84151714 Tisk: Schwarz print, d. o. o. Ljubljana Sredi avgustovske vročine, ko se zdi, da živijo samo še novodobni turistični nomadi v brezkončnih kolonah na poti na morje ali z nje- ga, vsi drugi pa skriti v sencah čakamo na ohladitve, in ko so celo naši prizadevni or- ganizatorji proslav v borčevskih združe- njih malce predahnili, je čas za premislek o nekaterih vprašanjih, ki bodo oživela v jeseni. Med njimi je tudi sodobna varno- stna, obrambna in vojaška problematika. Čeprav se zdi, da je ta v slovenski po- litiki ne glede na letni čas potisnjena v ozadje, pa prav v ZZB zelo skrbno opa- zujemo, kakšno vlogo dobiva slovenski nacionalno-varnostni sistem v pripravi proračuna za prihodnji dve leti, kakšna sta delovni in socialni položaj slovenskih vojakov in vojakinj ter kako pogosto se zakonodajalec, parlament, ukvarja z no- tranjimi problemi Slovenske vojske (SV) in njenega statusa v družbi. Za svojo skrb imamo več razlogov. V ZZB vidimo SV v vlogi varuha temeljnih državnih vrednot, za katere so se bojevali že naši predniki. SV je naša partnerka na veliko slovesnostih; gardna enota je skrb- na čuvajka spomenikov NOB in Orkester SV je že velikokrat na borčevskih prosla- vah gradil prijateljske vezi med vojsko in civilnim okoljem. Hkrati pa se zavedamo vse bolj ranljivega mednarodnega miru, ki se počasi, a vztrajno premika v smeri večjih političnih zaostritev. Sredi vroče- ga poletja je na Daljnem vzhodu Sever- na Koreja rožljala z raketnimi poskusi in jedrskim orožjem, ameriški predsednik je v odgovor »čivknil« »z ognjem in gne- vom«. Da bi bila grožnja še bolj trdna, je spotoma z vojaškim posegom zagrozil še Venezueli. Tako zelo je bil zavzet s tema dvema frontama, da je skoraj »spregle- dal« rasistično-teroristične izpade svojih podpornikov v Virginiji. V teh nepredvidljivih mednarodnih okoliščinah je temeljno vprašanje, kako je naša vojska pripravljena na prihajajo- če nevarnosti, koliko (vojaške) varnosti nam lahko zagotovi skupaj z zavezniki (in brez njih). Vsakoletno poročilo o prip- ravljenosti SV, ki ga javnosti spomladi predstavi vrhovni poveljnik, že nekaj let kaže stagnacijo in padec pripravljenosti, sistem pridobivanja kadrov za poklicne vrste SV je v krizi, popravki plačnega sis- tema v javnem sektorju so vojsko obšli, obseg sodelovanja v mednarodnih ope- racijah, ki je bilo pomemben motivacijski dejavnik, se zmanjšuje. Modernizacija SV se je ustavila pred osmimi leti in za seda- njo opremo lahko rečemo, da jo je po le- tih slabega vzdrževanja najedel zob časa. Vlada RS je letos napovedala poveča- nje sredstev za obrambni sektor v prihod- njem dveletnem proračunu. Toda sistem- skih sprememb, ki bi obrambni sektor in SV postavile v središče novih varnostnih razmer in v središče našega zavedanja, da je za nove nevarnosti treba imeti dobro pripravljeno vojsko, še ni na vidiku. Mi- nistrica za obrambo že od začetka 2016 predstavlja v javnosti možne spremembe Zakona o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski. Zlasti spremembe prve- ga so politično zahteven projekt. Zakon se namreč spreminja s kvalificirano veči- no (dve tretjini navzočih poslancev), kar nujno zahteva soglasje vladne večine in vsaj dela opozicije. Vlade so pripravljene sodelovati z opozicijo na začetku manda- ta, kar bi bil pravi trenutek za spreminja- nje Zakona o obrambi. Vendar takrat še noben minister ni imel že pripravljenega osnutka novega zakona, pa tudi če bi ga imel, bi moral v proces usklajevanja s so- cialnimi partnerji (sindikati) ter z drugimi vladnimi resorji, kar bi (in tudi je) zausta- vilo proces sprejemanja sprememb. Proti koncu mandata pa vlade običajno nimajo več energije ali politične potrebe, da bi se usklajevale z opozicijo, pogosto pa ni vo- lje niti za medresorsko usklajevanje. Nekje na tej točki smo zdaj s pripravlje- nimi sistemskimi spremembami zakonov, ki jih je ministrstvo za obrambo izdelalo v tem vladnem mandatu in prinašajo po- sodobitev in izboljšanje statusa vojaka v javnem sektorju in v družbi. Na zadnji seji vlade 27. julija pred (v tem mandatu najbrž zadnjimi poletnimi) parlamentarni počitnicami oba obrambna zakona nista prišla niti na dnevni red. Nasprotovala sta dva resorja. To niso dobri obeti v času, ko bi se celotna vlada morala že pogoditi z opozicijo o podpori Zakonu o obrambi. V ZZB si želimo, da bi vlada enakopravno obravnavala celoten nacionalnovarnostni sistem in vse temeljne poklice v njem, policiste, obveščevalce, vojake in poklic- ne gasilce. Šele izboljšanje položaja vseh naštetih bomo razumeli kot pomemben uspeh vladanja v tem mandatu. U V O D N I K Slovenska vojska v mednarodnem okolju // PIŠE: dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije avgust 20174 N O V I C E Tesnejše sodelovanje med ZZB NOB Slovenije in ANPI - VZPI V zadnjih desetletjih se je močno razširilo in vsebinsko poglo- bilo sodelovanje med slovenskimi in italijanskimi borčevskimi organizacijami, zlasti na obmejnem območju. To sodelovanje je pred nekaj leti dobilo tudi svojo pomembno vsebinsko po- trditev in jasnejšo perspektivo z dvema pomembnima dogod- koma, kot sta bili konferenca v Gorici – Italija (8. junija 2013 – Resolucija partizanskih, borčevskih, protifašističnih organizacij Italije, Slovenije, Hrvaške in avstrijske Koroške, ki so jo podpisa- li takrat prisotni predsedniki omenjenih organizacij) in dvo- stransko srečanje predsednikov ANPI - VZPI Carla Smurag- lije in ZZB NOB Slovenije Tita Turnška (Oglej, 28. februarja 2015 – »Skupna izjava«). Pred nekaj dnevi so nam predstavniki Pokrajinskega odbo- ra ANPI - VZPI Videm, ki je hkrati koordinator dela organi- zacije v FJK, izročili konkreten predlog besedila Dogovora o sodelovanju naših organizacij ob slovensko-italijanski meji, o čemer smo večkrat govorili. Namen sklenitve Dogovora naj bi bila organizacijska in vsebinska obogatitev našega skupnega delovanja v bolj zaostrenih razmerah, ki jih čedalje bolj odkrito ustvarjajo razna desničarska stara in novejša fašistična gibanja. Sodelovale bodo krajevne organizacije združenj borcev za vrednote NOB: Ankaran, Izola, Koper, Komen, Nova Gorica, Piran, Sežana, Bovec - Kobarid - Tolmin, ki se vsa strinjajo s sodelovanjem pri uresničevanju dogovora. V dosedanjih pogovorih je bil omenjen predlog, da naj bi se predstavniki obeh borčevskih organizacij srečevali (v širšem krogu) dvakrat na leto, izmenično na italijanski in slovenski strani. Cilj srečanj naj bi bila izmenjava mnenj o pojavih in težnjah, ki imajo namen rušiti vrednote NOB in italijanskega antifašističnega odpora. Priprave za uresničitev opisane pobude začasno koordinira tovariš Štefan Cigoj, član Sveta ZZB NOB Slovenije. Na prvem srečanju naj bi delovanje pobude vodil poseben mešani koor- dinacijski organ. Katjuša Žigon Rimske Toplice: Stoletnica Ruske steze Ob letošnji slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem smo se spomnili še enega izmed objektov, ki so ga zanamcem v Slo- veniji v času prve svetovne vojne zapustili ruski ujetniki: obi- skali smo Rusko stezo pri zdravilišču v Rimskih Toplicah. Tako imenovano Rusko stezo so začeli graditi leta 1917, ime je dobila po ruskih ujetnikih, ki so bili v večini. Poleg ruskih vojakov je bilo še nekaj Čehov, Slovakov in Poljakov. Bivali so v šotorih na tedanjem teniškem igrišču v gozdu nad tedanjo vilo Sanhof. Kuhinjo so si uredili na današnjih Malih iglah. Pot je začelo graditi 47 ujetnikov, zima konec leta 1917 in na začetku leta 1918 je bila zelo ostra in nekaj ujetnikov ni dočakalo pomla- di. V oktobru leta 1918 je bila 1216 metrov dolga sprehajalna pot – steza, imenovana Ruska steza – dograjena in se je v takšni obliki ohranila do današnjih dni. Sicer pa izpod 655 metrov visokega Stražnika iz razpok v triadnih dolomitnih skalah izvirajo vrelci s termalno vodo. V letih od 1769 do 1845 so bili najdeni spomeniki in žrtveniki, posvečeni boginjam in nimfam še iz časov Rimljanov na slo- venskih tleh. Ti so si že leta 39 pr. n. št. omislili prve bazene s toplo, vročo in mrzlo vodo. Rimske Toplice se kot toplice prvič omenjajo leta 1486 v Oglejski listini, saj so tedaj Habs- buržani že 30 let uporabljali toplice po izumrtju Celjskih gro- fov (1456). V vseh obdobjih so bile Toplice dobro obiskan kraj, gostje so prihajali z vsega sveta in še danes v parku najdemo številna eksotična drevesa: orjaške sekvoje, kanadske čuge, japonske hloe, kalifornijske cedre in številna druga drevesa in grmovnice. Leta 2008 je bil v Rimskih Toplicah povsem prenovljen Sofijin dvorec, zdravilišče pa je zdaj znova izredno dobro obiskano. Besedilo in fotografije: Filip Matko Ficko Prihaja film V imenu resnice Režiser Dejan Babošek, avtor odmevnega kratkega igranega filma Strah, se je lotil še ene aktualne, boleče in nikoli do kon- ca raziskane zgodbe, predstavlja jo v 30-minutnem kratkem filmu V imenu resnice. Film bodo premierno predvajali v kinu Komuna v Ljubljani 8. septembra ob 20. uri, nastal pa je po knjigi z istim naslovom, ki jo je napisala Barbara Furjan. To je pripoved o skrivnostni smrti mladega vojaka Blaža Furjana, ki je v nikoli do konca pojasnjenih okoliščinah umrl kot vojak na obveznem služenju vojaškega roka. Po uradni razlagi naj bi na- mreč Furjan v vojašnici, tik preden bi moral oditi domov, storil samomor, razlaga pa naj bi bila na zelo majavih temeljih. Nje- gova sestra Barbara se je prav zaradi nepojasnjenih okoliščin tragedije, molka, v katerega so se zavili tisti, ki bi o tragičnem dogodku lahko več povedali, skrivnostnega izginotja dokazov in številnih nejasnosti odločila za temeljitejšo raziskavo brato- ve smrti. Prepričana je namreč, da je njen brat moral umreti, ker je očitno izvedel in videl stvari, ki jih ne bi smel. Na osnovi številnih pogovorov, posnetkov in dokumentov je pred petimi leti izdala knjigo, letos, 20 let po Blaževi smrti in na njegov 40. rojstni dan, ki ga ni nikoli dočakal, pa prihaja film. »Knjiga V imenu resnice je resnična zgodba o pogumnem Blažu, ki je izgubil življenje 27. maja 1997, na služenju voja- škega roka. Knjigo je napisala njegova sestra, Barbara Fur- jan. Ni želela le osvetliti skrivnostnih okoliščin okoli njego- Izhodišče Ruske steze pod Sofijinim dvorcem V spomin na graditelje Ruske steze v letih 1917/1918 5 ve smrti, temveč tudi ohraniti trajen spomin nanj in zapisati knjigo. Ta lahko vlije moč in vero vsem, ki so morda doživeli podobno krivico v svojem življenju – za resnico, ki je edina, ki osvobaja,« piše na spletni strani https://www.adrifund.com/ project/view/237. Vlogo vojaka Furjana v filmu igra Ljubljančan Andrei Le- nart, mlad slovenski igralec, ki je v manjših vlogah nastopil že v hollywoodskih filmih Vojna zvezd: Sila se prebuja in Kin- gsman: Tajna služba, pri nas pa smo ga lahko videli v serijah Usodno vino, Da, dragi! Da, draga! in Česnovi. Vlogo Barbare Furjan pa v filmu igra Valentina Plaskan, letošnja dobitnica viktorja za vlogo v seriji Ena žlahtna štorija. V dokumentar- nem delu filma bodo nastopili različni strokovnjaki in tudi pri- če, ki so bile usodne noči prisotne na kraju, kjer je pod streli puške obležal Blaž Furjan. Foto: promocijsko gradivo ZZB na Festivalu za tretje življenjsko obdobje Na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, ki bo od 26. do 28. septembra potekal v Cankarjevem domu v Ljubljani, bo tudi letos sodelovala ZZB za vrednote NOB Slovenije. Tokrat se ne bomo posvečali obujanju zgodovine, ampak želimo na podlagi izročil in vrednot NOB ter glede na sedanje razmere te vred- note predstaviti mlajšim generacijam za sedanji in prihodnji čas. Na razstavnem prostoru bomo na predlog Janeza Kosa predstavili nekatere večje spominske pohode, ki potekajo vsa- ko leto po Sloveniji in se jih udeležuje tudi veliko mladih. Poleg tega pripravljamo okroglo mizo z naslovom Ali smo še svobodni, na kateri bodo gostje vsak s svojega zornega kota osvetlili razumevanje svobode skozi polpretekli čas in skušali odgovoriti na vprašanje, kako jo mladi razumejo danes s stali- šča svojih potreb in pričakovanj. Okrogla miza bo v Cankarje- vem domu v sredo, 27. septembra, ob 17. uri. Pogovor bo povezoval Aljaž Verhovnik, sodelovali bodo dr. Maca Jogan, dr. Zora Konjajev, dr. Ciril Ribičič, dr. Lilijana Burcar in Primož Siter. To so osebe, ki razmišljajo, kako v spremenjenih druž- benih razmerah zmanjšati razkrojevalne silnice, ki siromašijo posameznika in celotno skupnost. Pričakujemo tudi odzive in razpravo poslušalcev. Pohod za mir Na pobudo Svetovne veteranske federacije (SVF) bodo tudi le- tos v glavnih mestih držav, katerih organizacije vojnih vetera- nov so članice Svetovne veteranske federacije, 21. septembra pripravili pohod za mir. Organizatorji pohoda za mir v Sloveniji so predstavniki štirih članic SVF, Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (ZZB NOB), Zveza društev vojnih invalidov Slovenije (ZDVIS), Zveza veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) in Zveza policij- skih veteranskih društev Sever (ZPVD Sever), pridružili pa se bodo tudi MNZ/Policija in MORS/Slovenska vojska. Osrednji sporočili svetovnega dneva miru sta izkaz spoštovanja do pa- dlih v vojnah ter prizadevanje za mir in nenasilje. Pohod se bo začel ob 11. uri z zborom veteranov na trgu Ajdovščina v Lju- bljani. Pohodniki bodo krenili po Slovenski cesti na Kongresni trg, kjer bodo ob 11.55 uri prebrali poslanico generalnega se- kretarja OZN, sledilo bo 12 udarcev na veliki boben Orkestra Slovenske policije. Ob 12.05 uri bo nagovor oziroma mirovno sporočilo, ki ga bo letos prenesla dr. Anica Mikuš Kos, dolgole- tna humanitarna aktivistka, častna občanka Ljubljane in pred- sednica Slovenske filantropije. Sledil bo nastop članov klubov OZN. Na prireditvi bo sodeloval Orkester slovenske policije. Slovestnost pri bolnišnici Cafa Pri nekdanji partizanski bolnici Cafa, pri Kocbekovih v Zgornji Voličini v občini Lenart je sredi julija potekala tradicionalna spo- minska slovesnost, kjer smo počastili spomin na to partizansko bolnišnico. Slavnostni govornik je bil podžupan Občine Lenart, Franci Ornik, ki je med drugim je poudaril, da bi na veliki dr- žavni proslavi morala sodelovati tudi ZZB, še posebej, če gre za spravno dejanje. Andrej Kožar pa je med drugim poudaril, da so medvojne izdaje in nečedna dejanja kolaborantov ostala, nihče se ni opravičil zanje in zato je nemogoče sprejeti nekakšno o politično spravo. Opozoril je, da se v družbi krepijo razdiralne sile, ki rušijo dobre odnose in dogovore, zato je zelo pomembno, kako predstavljamo resnico in se borimo za pravico. Jeseni leta 1944 je gospodar Franc Smrdel zaradi ugodne lege njihove domačije začel v gospodarskem poslopju kopati bunker kot skrivališče za partizane. Bunker je imel dva vhoda: glavnega, prikritega s kupom desk, in zunanjega – zasilnega, ki je bil predviden za zasilni izhod, če bi Nemci odkrili bunker. Vhod je bil tesno ob zidu, zametan z zemljo, na kateri je rasla majhna češnja. Bunker je imel obliko pravokotnika, opremljen je bil s pogradi in mizico v sredini. Takoj ko je bil bunker do- končan, so ga začeli uporabljati kot bolnico. Bolnišnica je de- lovala v strogi tajnosti. Zdravila in drugi material so dobivali iz mariborske bolnišnice ter ga po skrivnih poteh prinašali v par- tizansko bolnico. Bolnišnico so stražili dan in noč, mnogokrat kar sam gospodar Smrdel. V tej bolnici je bilo običajno precej bolnikov in ranjencev z lahkimi poškodbami, za katere so med drugimi skrbeli kar Smrdeljevi. Težkih ranjencev ni bilo, zato tudi ni bilo potrebe po zdravniku. Prireditev so poleg družine Kocbek omogočili še Občina Le- nart in številni posamezniki. Alojz Bezjak Razstavni prostor ZZB NOB lani (Foto: Jožica Hribar) avgust 20176 K O L U M N A Jože Poglajen Volitve kralja Matjaža Ž e zdavnaj ne velja več, da so volitve praznik (de- mokracije). Tistih, ki denimo volitve predsednika države jemljejo resno, ni prav veliko. Oziroma zmeraj manj. Če je na prvih tovrstnih volitvah leta 1992, kdo bo predsednik republike, zanimalo kar 86 odstotkov volivcev, je to število na naslednjih volitvah padlo na 68 odstotkov, pet let pozneje na 65 in nato na 58, da bi se drugega kroga volitev pred petimi leti udeležilo zgolj 42 odstotkov volivcev. Lažna utvara je tudi, da je predsednik republike, na primer Pahor, predsednik vseh Slovencev. Poglejmo: Pahorja je v prvem krogu volilo 326 tisoč volivcev, kar je slaba petina vseh volivcev. V dru- gem krogu je Pahor z glasovi volivcev Janševe SDS rezul- tat popravil na 479 tisoč gla- sov, kar znese nekaj več kot četrtino vseh volivcev. Pahor je torej predsednik vsakega četrtega Slovenca. Še naj- bližji nazivu predsednik vseh Slovencev je bil Milan Ku- čan. Zanj je leta 1992 gla- sovalo skoraj 800 tisoč, to je skoraj polovica vseh polnole- tnih slovenskih državljanov. (Vsaj) z volitvami predse- dnika države in nasploh z njegovo vlogo v sistemu dr- žavne oblasti je torej nekaj narobe. A ga ni junaka, ki bi sprožil resno razpravo o tem, ali takšnega predsednika, kot ga imamo, sploh potrebujemo. Zelo redki se tudi sprašujejo ali ni pet milijo- nov evrov, kolikor znašajo stroški neposrednih volitev predsedni- ka, in še dodatnih 12 milijonov, kolikor porabi predsednik in nje- gov dvor v enem mandatu, stran vržen denar. Lepo priložnost, da načne razpravo o tem, je pred dnevi ob razpisu letošnjih predse- dniških volitev za 22. oktobra imel predsednik parlamenta Milan Brglez. A je določitev datuma volitev pospremil le z besedami, da »Slovenija potrebuje predsednico ali predsednika z odlikami, kot so pogum, načelnost, iskrenost, poštenost in odprtost.« Zatem je šef parlamenta izvoljenemu na volitvah še zaželel »veli- ko vladarske modrosti«. Od profesorja Brgleza, ki vendarle ima nekaj politične kilometrine v samem vrhu slovenske politike in za razliko od večine naših politikov ne velja za političnega naklada- ča, bi pričakovali, da bi na primer namesto pobožnih želja o tem, kakšnega predsednika Slovenija potrebuje, načel vprašanje o pot- rebnosti oziroma nepotrebnosti takega predsednika republike, ki ga imamo in s tem povezanim načinom njegovega izbiranja. Na dlani namreč je, da je funkcija predsednika republike pri nas v resnici politično obrobna in nepomembna. Tudi če bi se Brglezove želje po poštenem, načelnem, pogumnem in tako dalje predsedniku po nekem srečnem naključju izpolnile, ta ne bi imel nobene mož- nosti, da bi te svoje »vladarske modrosti« uveljavil pri upravljanju države. Njegovo vlogo so, ko so sprejemali ustavo, boječ se Ku- čanove sence, oklestili na raven nižjo od ravni angleške kraljice ali, če hočete, slovenskega kralja Matjaža. Strankarski veljaki predsednika države, ko gre za politične odločitve pri upravljanju z državo navadno nič ne vprašajo, kaj šele da bi on lahko o čem pomembnem sam odločil. Neso- jena kandidatka za prvo pred- sednico države Verica Trstenjak ima tako popolnoma prav, ko pravi, da jo ta funkcija ne za- nima, ker je zgolj forma brez vsebine. Takšne so tudi volitve, na katerih predsednik očitno zlahka postane vsakdo, ki si zna zavezati kravato. Kot rečeno Brglez resne raz- prave o tem, čemu imeti takega predsednika in ga celo voliti na neposrednih volitvah, tokrat ni upal odpreti. Škoda. Da je ne odpira tudi noben drug od strankarskih veljakov, je razumljivo, kajti morebitna sprememba v dosedanji ureditvi bi lahko ogrozila njihovo praktično absolutno oblast v državi, ker bi morali v igro oblasti vključiti še enega po- membnega igralca. Veliko vprašanje je celo, ali bi se strinjali vsaj s tem, da se aktualno predvsem protokolarno funkcijo predsedni- ka države preprosto črta iz ustave. Predstavljanje države navzven, organiziranje sprejemov, podeljevanje odlikovanj in kar je še pred- sednikovih pristojnosti pa se prepusti predsedniku parlamenta. To ne bi v ničemer poseglo v strankarske oblastne fevde. Kar je seveda slabo, ker ravno za to gre: da se vzvodi oblasti po- razdelijo, oziroma da strankarsko kupčkanje dobi nadzornika, kar bi verjetno hitreje rešilo marsikatero težavo v državi. Tudi po svetu je večinoma tako, da predsednik države ni nekakšen kralj Matjaž, ampak pomemben člen v tako imenovanem sistemu zavor in ravnotežij oblasti. Pri nas je to očitno misija nemogoče. Niti pritiska kritične javnosti ni čutiti, ker se je, kot kažejo odzivi, spri- jaznila s tem, da sta glavna favorita prihajajočih volitev za pred- sednika države nekdanji maneken in nekdanji poklicni šaljivec. Zelo redki se tudi sprašujejo ali ni pet milijonov evrov, kolikor znašajo stroški neposrednih volitev predsednika in še dodatnih 12 milijonov, kolikor porabi predsednik in njegov dvor v enem mandatu, stran vržen denar. Lepo priložnost, da načne razpravo o tem, je pred dnevi ob razpisu letošnjih predsedniških volitev za 22. oktobra imel predsednik parlamenta Milan Brglez. 7 P red kratkim so se v Rusiji spet vnele razprave, koliko je bilo žrtev »Stalinovih čistk«. Po uradnih številkah iz arhivov obveščevalnih služb je bilo v letih od 1930 do 1953 zaprtih približno štiri milijone ljudi, obsojenih na smrt pa jih je bilo malo manj kot osemsto tisoč. Zgodo- vinarji tem grozljivim številkam ne nasprotujejo, večja težava pa je, da so te številke »premajhne« za širšo javnost. Od razpa- da Sovjetske zveze je javnost navajena poslušati o desetinah ali stoti- nah milijonov žrtev stalinizma. Znani oporečnik Aleksander Solženi- cin je naštel kar več kot šestdeset milijonov žrtev stalinizma, ki jim je dodal še čez štirideset milijonov žrtev druge svetovne vojne, za katero naj bi bil tudi kriv Stalin. Tako je Solženicin naštel kar sto deset mili- jonov Stalinovih žrtev v času, ko je v Sovjetski zvezi živelo približno sto sedemdeset milijonov ljudi. Vsakemu, ki zmore sam premisliti, je bilo lahko jasno, da so take številke močno pretirane oziroma zlagane. A v času razpadanja dr- žave in komunističnega sistema je imelo pomembno vlogo tudi ob- računavanje z obdobjem staliniz- ma, zato so bile pretirane številke močno propagandno orodje, ki je javnost prepričevalo o »zločin- skosti komunizma«. Zloraba zgodovine (oziroma laganje o zgodovinskih dejstvih) v politične namene ni nekaj, kar bi se začelo ali končalo v obdobju razpada Sovjetske zveze. Tudi da- nes, ko je Rusija zaradi spora z Ukrajino znova postala »sovražnica«, je pretiravanje o stalinističnih zločinih še vedno dobrodošlo propagandno orodje. Pri tem gredo Ukrajinci celo tako daleč, da so žrtve »namer- no povzročenega« stradanja oziroma stalinističnega »golodomora« tudi tisti deli Ukrajine, ki so bili pred drugo svetovno vojno pod poljsko oblastjo. Število žrtev pa sega v desetine milijonov – ko gre za zlorabo zgodovine v propagandne namene, je dovoljeno vse. Ne le na območju nekdanje Sovjetske zveze, temveč tudi pri nas. Najpripravnejše zgodovinsko orodje za politične obračune so »povoj- ne usmrtitve«. Vojno početje raznih švabobrancev, ustašev ali četnikov je najbolje spregledati, saj je nemogoče najti eno samo stvar, ki bi jo lahko pohvalili ali dajali za zgled. Zato je toliko bolj uporabna njihova povoj- na usoda, številke in dejstva seveda niso pomembni. Predvsem številke po vojni ubitih »nedložnih ustašev« gredo kar v stotisoče ali celo milijone. Po nekaterih ocenah »resnicoljubnih zgodovinarjev« je bilo po vojni v »bleiburških masakrih« (čeprav pri Pliberku po predaji ustašev sploh ni bilo organiziranih usmrtitev) in na »križevih potih« ubitih celo več Hrva- tov, kot jih je tisti čas sploh živelo. Pri nas naj bi po vojni partizani pobili na »stotisoče« ljudi, Slovenija naj bi bila »največje morišče v Evropi«. Koliko prebivalcev današnje Slovenije je umrlo med vojno, je znano. Na voljo so uradni popisi žrtev vojne, vključno s tistimi, ki so bili us- mrčeni po koncu spopadov. A to ne ovira nekaterih posameznikov in nekaterih »sredstev javnega obveščanja«, da ne bil lagali, napihovali številk in spreobračali dejstev. Če jim kdo reče, da lažejo, nato še uža- ljeno pobesnijo. Na javni televiziji denimo že kar nekaj časa predva- jajo oddajo, v kateri ostareli zagrenjenci brez zadržkov trosijo kakršne koli laži o drugi svetovni vojni, voditelj pa jih k temu še spodbuja. Na naši javni televiziji, ki naj bi bila »apolitična«, se tudi natančno ve, ka- teri novinarji so podaljšana roka katere stranke. Na obskurni zasebni televiziji pod nadzorom »najbolj poštene stranke« pa ima zadnje čase glavno besedo »pornesa«, ki o drugi svetovni vojni blebeta stvari, ki nimajo nobene povezave z zgodovinskimi dogodki. Pri zgodovini, ki naj bi bila tudi znanost, pravila o dokazljivosti in preverljivosti dejstev očitno ne veljajo. »Svoboda govora«, ki smo jo dobili v »demokraciji«, je torej videti tako, da se lahko javno izreče vsakršna laž. Če se bo takšna »svoboda govora« prenesla še na druge znanost in druga področja, bomo kma- lu doživeli, da nam bodo geografi razlagali, da je zemlja ploščata (da se bodo našli ljudje, ki jim bodo verjeli, ne smemo dvomiti); matematiki, da je dva plus dva šest; in kemiki, da kisika za življenje sploh ne potrebujemo. Trenutno so taki »pristopi« omejeni predvsem na zgodovino, ki je od vseh znanosti najbolj pripravno politično oziro- ma propagandno orodje. Žal se podajanje lažnih dejstev in številk v javnosti ne more prikazati kot kaznivo dejanje ali pa vsaj kot po zako- nu kaznivo namerno spodbujanje sovraštva, ker v naših zakonih kaj takega pač ni opredeljeno. Pri navajanju lažnih podatkov, številk ali dejstev se lahko sklicujemo le na »novinarjevo« ali »zgodovinarjevo« poklicno čast in pokončnost, če kaj takega pa pri nas sploh še obsta- ja. Saj so tudi »novinarji« in »zgodovinarji«, ki živijo od potvarjanja zgodovine, pretežno razni obsojeni goljufi in plačani hlapčevski pisuni brez izobrazbe, ki jim čast ne pomeni veliko. Čeprav imamo zdaj »svo- bodo in demokracijo«, to še zdaleč ne pomeni, da sta ti zasnovani na resnici in dejstvih. Tudi iz same »največje demokracije« oziroma Združenih držav Amerike in njihovih »sredstev javnega obveščanja« prihajajo v glavnem le še propagandne laži. Tudi ameriški pogledi na drugo svetovno vojno so polni laži in zavajanj, ki imajo namen predvsem poveličevati njihovo vlogo v vojni in zmanjševati pomen sovjetskega prispevka k zmagi nad nacizmom. Dejstva in resnico, ki naj bi bila temelj svobode in »demokracije«, si mora zdaj vsak zago- toviti sam, tako kot vse druge stvari. Na srečo so pomočjo sodobnih elektronskih medijev resnična dejstva o vsem, tudi o drugi svetovni vojni, vedno lažje dosegljiva in postajajo orožje v boju za svobodo, za katero se je bilo vedno treba bojevati. K O L U M N A Martin Premk Sovražna dejstva Žal se podajanje lažnih dejstev in številk v javnosti ne more prikazati kot kaznivo dejanje ali pa vsaj kot po zakonu kaznivo namerno spodbujanje sovraštva, ker v naših zakonih kaj takega pač ni opredeljeno. avgust 20178 K O M E N TA R dr. France Križanič O javnofinančnem primanjkljaju N astanek države je močno povezan z gospodarstvom. Skozi zgodovino se medsebojni vpliv gospodarstva in države sicer spreminja. Danes država vpliva na gospodarstvo z denarno in davčno politiko, s trans- ferji gospodinjstvom in posameznim gospodarskim subjektom (socialna in razvojna politika), z zagota- vljanjem varnosti, z vzdrževanjem infrastrukture ter z izvajanjem cele vrste dejavnosti, ki jih skupaj štejemo v tako imenovani kvartarni sek- tor (šolstvo, zdravstvo, kultura, znanost, sociala). Ta sektor omogoča nastajanje in vzdrževanje tako imenovanega »človeškega kapitala« in s tem konkurenčnost na svetovnem trgu. Država s fiskalno politiko skrbi, da narodno gospodarstvo ne zdrsne v recesijo. Nastanek javno- finančnega primanjkljaja, ko javnofinančni prihodki v celoti ne pokri- vajo odhodkov, je pričakovana posledica. V obdobju vrnitve stabilne gospodarske rasti ta primanjkljaj izgine. Na postindustrijski ravni gospodarske razvitosti je znanje (»človeški kapital«) najpomembnejši dejavnik konkurenčnosti danega narodne- ga gospodarstva. Zato je v bruto domačem produktu (BDP) delež javnofinančnih izdatkov, s katerimi se financira tudi kvartarni sektor, precej večji kot v predhodnih fazah gospodarske razvitosti. Leta 2016 je ta delež v celotni EU dosegel 47 odstotkov, po nekaterih državah članicah pa: v Nemčiji in na Nizozemskem po 44, v Sloveniji 46, v Ita- liji in na Švedskem po 50, v Avstriji 51, na Danskem 54, v Franciji in na Finskem pa po 56 odstotkov. V obdobju recesije se z javnofinanč- nim primanjkljajem delež javnofinančnih izdatkov v BDP poveča, v obdobju gospodarske rasti pa spet zniža. Kadar nastaja javnofinančni primanjkljaj tudi v konjunkturi, govorimo o strukturnem javnofinančnem primanjkljaju – in ta je za dano naro- dno gospodarstvo težava. Dolg države narašča in težave z njegovim financiranjem se povečujejo. Če se država zadolžuje pri centralni banki, ustvarja ponudbo novega denarja in potencialno inflacijo. Pravimo, da se javnofinančni primanjkljaj monetizira. V narodnem gospodarstvu v postindustrijski fazi razvoja je težava rešljiva z dvigom davčnih stopenj ali pa s spremembo razvojne politike, tako da uspe pri enakih davčnih stopnjah vplivati na višji BDP. Vprašanje strukturnega javnofinančnega primanjkljaja ni rešljivo na način, da bi država razgradila družbene podsisteme kvartarnega sektorja. Izguba konkurenčnosti vodi v gospo- darsko stagnacijo, revščino, razslojevanje in izseljevanje. Slovenijo je leta 2009 svetovna finančna kriza zajela v fazi, ko je ime- la visok strukturni javnofinančni primanjkljaj. Zaradi optimističnega znižanja davčnih stopenj v letih 2005 in predvsem 2007 je v letu 2009 po rezultatih analize ministrstva za finance Slovenija izgubila 911 mi- lijonov evrov javnofinančnih prihodkov (160 milijonov evrov zaradi odprave dveh najvišjih dohodninskih razredov, 114 milijonov evrov zaradi znižanja stopnje davka na dobiček in 637 milijonov evrov za- radi odprave davka na izplačane plače). Reforma je v celoti koristila ljudem z nadpovprečnimi dohodki. Skupni negativni učinek je bil 2,6 odstotka BDP v letu 2009. Spomnimo, kako je nastal in bil odpravljen davek na izplačane pla- če. Prispevno stopnjo delodajalcev v pokojninsko blagajno je v dveh korakih, leta 1996 in 1997, s 15,5 odstotka (tolikšen delež plačujejo zaposleni) na 8,85 odstotka (toliko plačujejo zdaj delodajalci) znižala Drnovškova vlada. Izgubljene prilive je nadomestila z novim davkom na izplačane plače. Prva Janševa vlada ga je v letih od 2006 do 2008 postopoma ukinila. Od 1. januarja 2009 dalje ga ni več, z njim pa tudi ne javnofinančnega vira za pokrivanje dela izdatkov slovenske pokojninske blagajne. Odprava tega davka je slovenski javnofinančni primanjkljaj povečala za 1,8 odstotka BDP. V letu 2009 je naš BDP upadel za osem odstotkov, Slovenija pa je imela javnofinančni primanjkljaj v vrednosti 5,9 odstotka BDP. Če davčna reforma leta 2005 in 2007 ne bi poslabšala strukturnega javnofinančnega ravnotežja, bi leta 2009 slovenski javnofinančni pri- manjkljaj obsegal 3,3 odstotka BDP, komajda nad z Maastrichtskim sporazumom predpisano zgornjo mejo 3 odstotkov. Okoli nje bi se gibal še v letih 2010 in 2011 ter bi pozneje ob gospodarski rasti počasi izginil. Zaradi umetno povzročene krize dvojnega dna (upadu BDP v letu 2009 je sledila rast v letih 2010 in 2011, tej pa upad v letih 2012 in 2013) ter zaradi nenormalno visoke dokapitalizacije bank v letu 2013 (javnofinančni primanjkljaj v vrednosti 15 odstotkov BDP) je ostal slo- venski javnofinančni primanjkljaj nad petimi odstotki BDP vse do leta 2014. Z gospodarsko rastjo v letih 2015 in 2016 se je zmanjšal pod tri odstotke BDP. V letu 2016 je dosegel 1,8 odstotka BDP. Slovenski strukturni javnofinančni primanjkljaj so dodatno pos- labšali znižanje stopnje in dodatne olajšave pri davku na dobiček z ocenjenim učinkom 0,5 odstotka BDP v letu 2012, na nasprotni strani pa sta ga s skupnim učinkom okoli 1,7 odstotka BDP znižala dvig trošarin (v letih od 2009 do 2013) in povišane stopnje davka na do- dano vrednost (leta 2013). Pozitivno so vplivali tudi uvedba davčnih blagajn ter rezultati razvojne politike z izboljšano konkurenčnostjo slovenskega gospodarstva in s stabilno gospodarsko rastjo. Vprašanje strukturnega javnofinančnega primanjkljaja ni rešljivo tako, da bi država razgradila družbene podsisteme kvartarnega sektorja. Izguba konkurenčnosti vodi v gospodarsko stagnacijo, revščino, razslojevanje in izseljevanje. 9 nespremenjeni in večinski: stališče, da mora biti odločanje o rojstvih otrok svo- bodno in da je dolžnost socialne države, da to svobodo omogoči, ter stališče, da naj se Cerkev ne vmešava v politiko in javno šolo. Zato je družbena obsodba, ki je tokrat le doletela BMZ, klasičen primer, ko strokovnjak s predsodki za- dene ob oviro: širša javnost je namreč že ponotranjila žensko pravico do od- ločanja o lastnem telesu in se je zanjo pripravljena tudi aktivno zavzeti. Tisto, kar mene zares skrbi, pa je, da kazen, ki je doletela BMZ zato, ker je slabo ocenil razmerja družbenih sil glede splava, ne pomeni, da se bo infor- mirana javnost enako odločno odzvala in dosegla sankcije za storilce, ki vsak dan javno razglašajo različne seksistič- ne mačistične stereotipe in sovraštvo do žensk. Širša javnost je še vedno pre- več brezbrižna, ko »normalizirajo« na- silje nad ženskami, ko se posmehujejo spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu, ko se zavzemajo za dekrimi- nalizacijo zvodništva in organiziranja prostitucije, ko ne verjamejo številkam, da so za isto delo ženske tudi pri nas manj plačane od moških, ko se vsilje- ne prezgodnje poroke romskih deklic v pravni »stroki« ocenjujejo kot sprejem- ljive (ker da gre le za »njihov posebni način življenja«), ko se javno prodaja za samoumevno, da »na ženski stojijo trije hišni vogali«, ko se ne zdi popolno- ma neprimerno, da mediji poročajo o dolžini premierkinega krila mnogo na- tančneje kot o tem, kaj hoče povedati o proračunu, ko ugledni ljudje modro prikimavajo javnim napadom na fe- ministke kakor tudi na vse številnejše moške soborce za nedeljive človekove pravice žensk. Zaradi pretežnega molka take jav- nosti se varuhom »naravnega reda« še naprej omogoča čisto odkrita diskri- minacija žensk. Bojim se, da gre v tej zgodbi za lastovko, ki še ne bo prinesla pomladi, in da je v slovenski javnosti (vključno z velikim delom delujočih v družboslovju, pravu in politiki) celo odkrit seksizem (mačizem) še ved- no dopusten »greh«. Z znano pesmijo Joan Baez se sprašujem: kako dolgo še? (How many years?) Ob aktualnih izjavah Boštjana M. Župančiča Ugledni strokovnjaki, seksistični predsodki in slovenska javnost A K T U A L N O Prof. dr. Boštjan Marija Zupančič gotovo ni prvi med »uglednimi« družboslovnimi strokovnjaki, ki slovenski in svetovni javnosti brez zavor izražajo svoje sovraštvo do žensk v javni sferi. Domnevam pa, da je vendarle med zadnjimi, ki jim ob odkritih mačističnih nastopih v javnosti in ob dvomih o sposobnostih žensk za ustvarjalno sode- lovanje pri urejanju javnih zadev ni nerodno in svojega delovanja ne doživljajo kot oviro, ki bi lahko škodljivo vplivala na njihov ugled. Doktorji prava so samo ljudje in tudi njim se lahko pripeti, da se na vso njihovo pravno učenost prilepijo stari patriar- halni in seksistično mačistični predsod- ki. Mimogrede, saj je ravno pravo bilo eden od ključnih »varuhov« in utrjeval- cev podrejenosti žensk skozi stoletja. Resnično zelo problematično pa je, da se je takšno »partnerstvo« zgodi- lo nekomu, ki si je brez težav ustvaril mednarodni znanstveni ugled, ko je dolga leta na Pravni fakulteti predaval o človekovih pravicah, predstavljal Slove- nijo na Evropskem sodišču za človeko- ve pravice, ki na to temo svetuje aktu- alnemu ministru za pravosodje in ki se je kot neodvisen strokovnjak s podporo slovenske države poskušal uvrstiti med najuglednejše pravnike sveta, ki sedijo v strokovnem telesu OZN, bedečim nad že pri(po)znanimi človekovimi pravica- mi. Do zdaj mu ni ogrozilo kariere nje- govo vsem znano odkrito podcenjeva- nje in poniževanje študentk prava v pre- davalnicah Pravne fakultete v Ljubljani. Sprašujem se, ali pa je takšno dopuš- čanje »svobode govora« še sprejemlji- vo ob zadnji, skrajno sramotni izjavi o Simone Veil, francoski desni političarki, ki ji je uspelo dekriminalizirati splav v Franciji. To borko za pravico ženske, da odloča o svojem telesu in da rodi samo otroka, ki si ga resnično želi, je razgla- sil za največjo množično morilko vseh časov, morilko »milijonov nerojenih otrok«. Tako je (posvetno) izjemno ug- ledna oseba podprla vse tiste, ki sledi- jo strogim zapovedim Katoliške cerkve (tudi na Slovenskem). Zato verjetno ni naključje, da je BMZ kot zagovornika še »nerojenega življenja« posredno podprl najvišji predstavnik KC pri »sveti maši« na Brezjah ob dnevu Marijinega vne- bovzetja 15. avgusta letos. Ob tem, ko se zagovornice in zago- vorniki načela, da so človekove pravice tudi ženske pravice, v različnih občilih že kritično odzivajo na skrajno žensko- -sovražno delovanje celo sodelujočega na MP, se mi zdi potreben javni premi- slek o tem, kaj ta zgodba pripoveduje o sedanjem stanju duha v slovenski javnosti kot delčku procesa, v katerem človeštvo počasi napreduje k boljšemu položaju njegove »druge polovice«. Pred odpravo suženjstva so številni ugledni pravniki v Evropi in ZDA do- kazovali, da so sužnji manjvredna člo- veška bitja, nesposobna biti svobodna. Zlasti v času bojev za volilno pravico žensk (ki so bile že v stari Grčiji dolo- čene kot »govoreča orodja«) so tudi ugledni teologi in filozofi podobno do- kazovali, da mesto ženske ni v javnosti, ampak samo v sferi zasebnosti, kjer je njeno edino resno »naravno« družbe- no poslanstvo, da skrbi za dom, moža in otroke. S takšno opredelitvijo njiho- ve družbene vloge so (vladajoči) moški skozi stoletja izključevali ženske s pod- ročij znanosti, umetnosti in političnega odločanja. Plod dolgotrajnega boja, da bi odpravili vse oblike diskriminacije žensk, ki je v drugi polovici 20. stoletja dobil svetovne razsežnosti, se v začetku 21. stoletja kaže v prevladujočem zavra- čanju seksističnega moško-središčnega delovanja; to se že večinsko označuje kot čudaško mračnjaštvo. Na Slovenskem so se po osamosvo- jitvi nekateri znaki tega mračnjaštva okrepili, kot kažejo raziskave sloven- skega javnega mnenja, še posebno med mlajšimi generacijami. Toda dve stališči sta ostali ves ta čas skoraj popolnoma // PIŠE IN FOTO: Sonja Lokar, članica sveta Ženskega lobija Slovenije avgust 201710 la objava intervjuja, ki ga je za Nedeljski dnevnik 17. maja pod naslovom »Kdor uničuje spomenike, je kulturni idiot: Profe- sor literarne zgodovine Miran Hladnik o spominih na drugo svetovno vojno« pripravil Matjaž Kranjec. Posamezniki so se oglasili po telefonu ali po e-pošti s podatki o spomenikih v svoji bližini in s spodbudnimi besedami, nekateri so v zbirko posegli tudi sami. Nazadnje je svoje sodelovanje in udeležbo svojih zgodovinarskih, geografskih in umetno- stnozgodovinskih kolegov obljubil di- rektor Znanstvenoraziskovalnega cen- tra SAZU Oto Luthar, ki je sicer pod- pisan pod zbirki spomenikov iz prve svetovne vojne in domobranskih spo- menikov na akademijskem spletišču. V prihodnji številki Planinskega vestnika bodo objavili moj prispevek o popiso- vanju težko najdljivih hribovskih loka- cij spomenikov. Naslov članka je Lov za partizanskimi spomeniki, saj je iskanje obeležij v težko dostopnih krajih v res- nici naravnost avanturistično. Poziv za popisovanje so objavili v nekaterih ob- činskih glasilih; poslal sem ga sicer na več kot 80 občinskih naslovov, najbrž bo treba za popisovanje nagovoriti kar vse slovenske župane neposredno. Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji raste Partizanska spominska dediščina kot naša posebnost A K T U A L N O Ko smo 6. in 13. februarja 2017 na sedežu Zveze borcev pripravili štiri delavnice za vpisovanje spomenikov na Geopedijo, je bilo v zbirki 600 obeležij. Dva meseca pozneje, 4. aprila, jih je bilo že 1249, in ko sem 26. junija 2017 pogledal na števec, jih je 1832. Če bi se popisovanje nadaljevalo s tem tempom, bi bili v letu dni gotovi. Domnevam namreč, da je celotno število partizanskih spo- menikov na Slovenskem nekaj čez 4000. Domneva izhaja iz podatka o vojnih obeležjih v Registru nepremične kulturne dediš-čine (RKD), ki ga vzdržuje Ministrstvo za kulturo in našteva 2927 enot; to je nekaj sto spomenikov več, kot so navajali do zdaj. Selekcija parti- zanskih obeležij za RKD je od pokrajine do pokrajine različna, če pa sklepam po spomenikih iz svoje ožje okolice, kjer smo popisali vse, pokriva RKD približ- no 70 odstotkov partizanskih spomeni- kov. Vse druge spomenike bo treba po- pisati iz drugih virov: iz občinskih od- lokov, krajevnih zbornikov in lokalnih publikacij, spletnih strani ter registrov. Zelo nenavadno je, da država nima po- pisa vseh spomenikov iz časa druge svetovne vojne na podoben način, kot obstajajo popisi vseh cerkva, vseh šol, podzemskih jam, smetišč, arheoloških lokacij, grobišč itd., in da oblikovanje takega seznama prepušča naključni po- budi prostovoljcev. Poglejmo še s pozitivne plati: s sa- moiniciativnim popisovanjem se prav- zaprav izkazuje vitalnost tega dela do- mače kulturne dediščine, kar zagota- vlja njen nadaljnji obstoj ne glede na menjave političnih garnitur in njihovih nazorskih pristranosti. Brez vztrajnega obveščanja in spodbujanja seveda ne gre. Skromni začetni ideji za osmišlja- nje družinskih izletov so najprej dali poleta prijatelji pri Zvezi borcev, poseb- no Lado Nikšič, Damjan Renko in Ivan Krivec, potem so se vključili študenti zgodovine s seminarskimi nalogami, februarskih delavnic v Zvezi borcev se je udeležilo več kot 50 predstavnikov krajevnih organizacij in vsak peti izmed njih je v zadnjih mesecih prispeval v zbirko desetine spomenikov s svojega območja. Najbolj aktivni so bili Franc Podnar za škofjeloški okoliš, Alojz Ov- nič, ki je pokril večino Koroške, Ivan Zorč je z zvezdicami posejal obalni konec, Marko Gričar Žirovnico, Teo- fil Bizjak za vrhniški in Ivan Pergovnik za logaški konec, Pavel Majerle Kukin in Vasja Marinč kočevski del, Kostel, Osilnico in Lož, Anton Petrovič Krško, izstopajo še Peter Palčič za Borovnico, S. Potepan in še kdo. Dobri odzivi na časopisne članke Projekt je najprej predstavil članek Va- bljeni k vnosom spomenikov: Zbirka parti- zanskih spomenikov na Geopediji v mar- čevski Svobodni besedi. Lepo je odmeva- // PIŠE IN FOTO: Miran Hladnik Med letoma 1945 in 1953 je bila na križu na vrhu Škrlatice plaketa z napisom Kot žrtve ste padli v borbi za nas. Zdaj se nahaja na župnijskem vrtu na Dovjem. 11 Problematičnih primerov je nekaj. Ivan Zorč je poročal o konfliktu z lastnikom zemljišča v Gradinu, ki je spomenik poškodoval in tudi njemu preprečeval fotografiranje, meni neprijazen vojak na vhodu ni dovolil fotografirati kipa Staneta Žagarja v kranjski vojašnici, zbiralci barvnih kovin so vandalizi- rali spomenik v Trebiji. Sveža so uni- čenja spomenikov na Bistrici pri Nak- lem, v Jelenovem žlebu, pri Socki, v Laškem, Vojniku … Komisija za parti- zanska spominska obeležja pri IO ZB NOB Kranj poroča, da je »na območju kranjskega združenja ZB problematič- na kakšna desetina (26 od skupaj 230 obeležij): nekatera je zgolj načel zob časa ali so čisto pozabljena, nekate- ra so ob adaptacijah stavb zaradi ne- naklonjenih vodilnih (občine Naklo, Šenčur, Gorenjski muzej, Biotehniški center Naklo itd.) obtičala v občinskih depojih. Urejanje te problematike zah- teva mnogo potrpežljivosti in vztraj- nosti. Tudi ZVKDS ne opravlja svojega poslanstva tako, kot državljani od nje- ga pričakujemo (vsaj tisti, ki spoštu- jemo vrednote NOB): kadar poškodo- vani spomenik ni vpisan v register kot spomenik državnega pomena, si umije roke, češ da ni pristojen za ukrepanje, z drugih mest pa odgovora celo ni. Ilu- strativen je primer skrunitve na Gimna- ziji Poljane v Ljubljani, tam so spomin- sko obeležje trem profesorjem in štirim dijakinjam kar zazidali. Če bo tako šlo naprej, bomo kmalu samo še borci za ohranitev pomnikov iz obdobja NOB. Sankcij proti vandalom, ki jih predvide- va Zakon o varstvu kulturne dediščine, vse od leta 1991 menda ni bilo, čeprav je bilo poškodovanj mnogo. Policija v glavnem le vodi statistiko kršitev, meg- lena definicija lastništva spomenikov pa hromi nujno pravno ukrepanje. Žal ZZB NOB Slovenije nima svetovalne- ga in s pravno službo podkrepljenega organa, ki bi svetoval nam »terencem«. Na koga se lahko obrnemo, ko naletimo na poškodbe?« Urejeni spomeniki kot turistične točke Vandalizirani spomeniki so vendarle v manjšini, kar potrjuje splošno dobro sta- nje spomenikov iz časa NOB na Sloven- skem, daleč boljše npr. od tistega na Hr- vaškem ali drugod na Balkanu. Vandali se hranijo z odzivanjem javnosti. Če jim to hrano odtegnemo in poškodbe hitro sa- niramo, jih bo minilo uničevalno veselje, tako kot mine pobalinske šolarje, ki čeč- kajo po geslih na Wikipediji, potem ko se ta za njihovo destruktivno dejavnost ne zmeni. Namesto obrambne in zaščitniške drže zavzemimo raje proaktivno: spome- nike fotografirajmo in jih vpisujmo v zbir- ko, uredimo pot do njih, osvežimo napise na njih, uredimo okolje in jih predstavi- mo kot kulturno dejstvo, vredno ogleda, govorimo in pišimo o njih, ozavestimo jih kot del našega vsakdanjega kulturnega okolja, tako kot to počne Ivan Krivec s Spominskim parkom Davovec. Ponekod so že ugotovili, da je partizanska mem- orialna dediščina ena od kulturnih speci- fik našega območja, ki jo lahko ponudijo tujim turistom v obliki izletniških točk in tematskih poti. Krute in žalostne zgodbe 33.000 partizanov in aktivistov, katerih imena so vklesana v spomenike, govori- jo same zase. Na Wikiverzo pod naslov Partizanski spomeniki na Geopediji dodajam nove enote v seznam dokumentacije, ki naj bo v pomoč popisovalcem, nazadnje izpis vseh 2927 partizanskih spomeni- kov, ki so ga prijazno poslali z Direktora- ta za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo. Tole poročilo naj spodbudi kulturno zainteresirane bralce revije s tistih območij Slovenije, kjer do zdaj ni bilo mogoče najti prostovoljcev za po- pisovanje in imajo na zemljevidu status belih lis, zlasti v vzhodnem delu Slove- nije; Marko Gričar se je ponudil, da vas uvede in vam pomaga, če bo treba. Še naprej srečno roko in veliko veselja pri tem lepem zastonjkarskem početju! Na spomeniku na grobišču 86 partizanov na Goreljku so Borovi verzi. Namesto obrambne in zaščitniške drže zavzemimo raje proaktivno: spomenike slikajmo in jih vpisujmo v zbirko, uredimo pot do njih, osvežimo napise na njih, uredimo okolje in jih predstavimo kot kulturno dejstvo, vredno ogleda, govorimo in pišimo o njih, ozavestimo jih kot del našega vsakdanjega kulturnega okolja. avgust 201712 krivdi njihovega po Židih in njihovih plačancih zapeljanega vodstva deloma z orožjem borili proti Nemčiji«. V domobranski propagandi se upo- rablja tudi besednjak iz srednjeveške- ga »antijudaizma«, po katerem so Jude obtoževali križanja Jezusa Kristusa in neizmernega bogatenja na račun ode- ruških obresti. Omenjajo tudi druge judovske nečednosti, ki so bile v sre- dnjem veku marsikje povod za množič- ne judovske pogrome. Zato so Judje po navedbah propagandistov sami povzro- čili svoje preganjanja. V tem kontekstu sta zelo jasno poudarjena »judovsko- -boljševiška« zarota in močan judovski vpliv na Rusijo. Tudi Leon Rupnik je v svojih govorih povezoval boljševizem s kontekstom judovstva, ki »hoče do to- pih robotov brez duše in želi potlačiti Boga. Z njim pa plutokracija, ki bi nam za judovske blagajne ukradla še to bore malo, kar imamo«. Pri nas ni »politike obžalovanja« Žal mi prostor ne dovoljuje celovitejše analize tovrstne propagande, zato sem Pozaba, laž ali preprosta poneverba zgodovinske resnice? Vloga domobrancev pri iztrebljanju Judov A K T U A L N O V slovenski javnosti se še vedno preveč pozablja na sodelovanje slovenskega domobranstva pri aretacijah ljubljanskih Judov leta 1944 in tudi na siceršnje aktivno sodelovanje domače kolaboracije pri preganjanju redkih Judov na Slovenskem med drugo svetovno vojno. A pozaba ni edino, kar brez sramu počnemo, še hujša sta javno zanikanje in potvarjanje zgodovinske resnice o tem početju. V vse pogostejših poskusih po-polne relativizacije krivde za zločine in izenačevanja sto-rilcev in žrtev zločinov na- mreč lahko prebiramo vse mogoče tr- ditve in ocene, tudi tiste, da naj »z Judi domobranci kot domobranci ne bi ime- li nič«, kar preprosto ne zdrži kritične zgodovinske presoje. Težko bo izbrisati ta madež, posebno če vemo, da številni mlajši raziskovalci z argumenti prepri- čujejo, da so bili »domobranci tako kot nacisti hudi antisemiti, kar dokazuje tudi njihov tisk (Slovensko domobranstvo)«. Bo kar držalo, da so bili domobranci »na neki način celo večji antisemiti kot sami Nemci«. Njihova antisemitska pro- paganda je bila več kot prepoznavna in je služila skupni genocidni politiki naci- stične Nemčije. Zato niso sprejemljivi nobeni poskusi opravičevanja kolabora- cije, vključno z zanikanjem sodelovanja pri uničevanju Judov v letih od 1943 do 1945 na območju nekdanje Ljubljanske pokrajine. Slovenska kolaboracija tudi nad Jude V Novi slovenski zavezi javno poudar- jajo, da z »Judi kot Judi protipartizan- ska stran ni imela nič«. Slovenska ko- laboracija, še zlasti domobranstvo, se je poskušala (in to še vedno počne) na vse kriplje otresti antisemitske politike in sodelovanja pri pogromu malošte- vilnih slovenskih Judov, vključno z za- nikanjem antisemitske propagande, ki veje iz domobranskega časopisja. Ko je po italijanski kapitulaciji septembra leta 1943 nastalo Slovensko domobran- stvo, je ta vojska imela tudi svoje glasi- lo, revijo Slovensko domobranstvo. Šte- vilni članki in sporočila v reviji pričajo o odkritem simpatiziranju (in podpori) vodilnih ljudi v slovenskem domobran- stvu z nacistično ideologijo. V reviji na- mreč najdemo veliko govorov Leona Rupnika in drugih vodilnih mož sloven- skega domobranstva, med katerimi je bil izredno dejaven Stanko Kociper. Ta propaganda ni samo odvračala ljudi od OF, ampak je bila velikokrat tudi odkrito antisemitska. Odkrito namreč namigu- je, da so partizani plačanci s tujim de- narjem in vodeni ne le od sovjetskega režima, ampak tudi od svetovnega ju- dovstva (uporabljajo izraz »židovstvo«). V reviji je bilo objavljenih veliko kritič- nih komentarjev na rovaš komunizma, pa tudi karikature, v katerih so prikaza- ne tipične podobe Judov, kot so jih že pred vojno objavljali nacistični časopi- si v Nemčiji. Med drugim lahko v reviji preberemo, da so »istočasno z Nemčijo nastopili prostovoljci vseh narodov in držav, ki so v kakršni koli obliki obču- tili na svojem telesu židovsko – plutok- ratsko pest ali rdečo zver. Danes stoje v vrstah SS tisoči in tisoči evropskih pro- stovoljcev, ki so se še pred nekaj leti po // PIŠE IN FOTO: dr. Marjan Toš Spominska plošča v slovenskem jeziku v Auschwitzu (Foto: Jožica Hribar) Bo kar držalo, da so bili domobranci »na neki način celo večji antisemiti kot sami Nemci«. Njihova antisemitska propaganda je bila več kot prepoznavna in je služila skupni genocidni politiki nacistične Nemčije. 13 V noči z 2. na 3. avgust leta 1944 so v koncentracijskem taborišču Auschwitz »ukinili« cigansko taborišče in v plin- skih celicah pomorili še zadnjih 3000 Sintov in Romov. Po nepopolnih po- datkih so v to taborišče iz vse Evrope pripeljali približno 21 tisoč Romov in Sintov, a natančnega števila vseh žrtev verjetno ne bo mogoče nikoli zapisati. Zatorej je 2. avgust mednarodni dan spomina na romske žrtve holokavsta (holokaustos – daritev bogovom s sežigom). Zveza Romov Slovenije, ki ima svoj se- dež v Murski Soboti, je v sodelovanju z Evropskim muzejem romske kulture in zgodovine v Murski Soboti, Mestno občino Murska Sobota in Ustanovo dr. Šiftarjeva fundacija pripravila simpo- zij, ki ga je začel mag. Jožek Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slove- nije. Prof. dr. Dragoljub Acković, ge- neralni sekretar Evropske romske unije, ki ima sedež v Murski Soboti, in dol- goletni raziskovalec, je prepričan, da se genocid nad Romi v svetu izvaja že ves čas, predstavil pa je tudi svoja razisko- vanja o trpljenju Romov v času prve svetovne vojne. Novinar Radia Patrin iz Amsterdama na Nizozemskem Orhan Galjus, ki je po rodu Rom s Kosova, je opozoril, da imajo v njihovi državi vsako leto 5. in 6. maja dneva spomina na holokavst ni- zozemskih Romov. Letos se je takšne- ga spominskega dneva udeležil 2. av- gusta v sosednji Hrvaški in meni, da bi tudi država Slovenija morala slediti temu zgledu. Doc. dr. Vera Klopčič z Inštituta za narodnostna vprašanja je Simpozij Zveze Romov Slovenije v Murski Soboti Spomin na genocid nad Romi nanizal zgolj nekaj ilustrativnih paber- kov. O vsem tem (in še čem) si lahko preberete novejše znanstvene članke in razprave domačih in tujih avtorjev. Veliko jih je, med njimi posebno pri- poročam študije izpod peresa prof. dr. Ota Lutharja in dr. Irene Šumi. Gre za zahtevno tematiko in različna znan- stvena dela je treba primerjati in ana- lizirati ter seveda umestiti v najširši kontekst novodobnega zgodovinskega revizionizma in relativizacije zgodo- vinske krivde za genocidno nacistično in fašistično politiko. Potem bo marsi- komu vendarle bolj jasna tudi »groz- ljiva vloga domobrancev v Ljubljani«. Strah pred »židovskim komunizmom« se je tudi na Slovenskem izrabljal kot alibi za tipični krščanski antisemitizem slovenskih kolaborantov (domobranci in njihovo časopisje). Zato se velja stri- njati z oceno dr. Ota Lutharja, da v slovenski spominski pokrajini ni »poli- tike obžalovanja« in resnične izmenja- ve spominov, ampak le soočenje žrtev. Kot poudarja dr. Oto Luthar, govorimo torej o »dehistoriziranem zgodovinopisju«, ki ni sposobno določiti resničnosti ne- kega dogodka. A ne gre zgolj za aktivno sodelova- nje organizirane kolaboracije oziroma protikomunističnega tabora pri uresni- čevanju Hitlerjevega ukaza o »dokonč- ni rešitvi judovskega vprašanja«. Sam k temu dodajam, da so pri množičnih aretacijah prekmurskih Judov apri- la leta 1944 madžarskim orožnikom in žandarjem pomagali tudi nekateri tamkajšnji Slovenci. Posamezniki seve- da, domačini, sosedje in celo nekateri prijatelji, ki so judovske družine dobro poznali. In ki so se po njihovem tran- sportu v taborišča smrti lotili njihove lastnine. Na veliko so jo pobirali iz pra- znih judovskih hiš in stanovanj in jo ve- selo uporabljali. Žal ta problematika tako rekoč sploh še ni obdelana, ni pa več skriv- nost. Leto 1944 je bilo tako za večino slovenskih Judov usodno: ne le da so, potem ko je Nemčija prevzela oblast na Madžarskem, med aprilom in okt- obrom tega leta deportirali vse prek- murske Jude, tudi osrednja Slovenija je svoje Jude izgubila v tem času, ko je bil konec vojne že blizu in so proti središču Evrope prodirale zavezniške osvobodilne sile. Takšna je pač ža- lostna resnica, ki je ni mogoče spre- meniti. Lahko pa se iz nje kaj naučimo – in morali bi se naučiti, saj živimo v turbulentnih časih nestrpnosti, kseno- fobije, sovražnega govora in nespošto- vanja drugačnosti. prepričana, da je holokavst pri Romih izredno globoka in potlačena bolečina, ki so jo zelo pozno začeli priznavati, a gre ob tem za univerzalno sporočilo, da so vse žrtve vredne spoštovanja. V to je prepričan tudi Tit Turnšek, pred- sednik Zveze združenj borcev za vred- note NOB Slovenije, in opozoril nas je, kam nas predsodki do kogar koli ali če- sar koli lahko kadar koli znova pripelje- jo do česa podobnega. Drugi del srečanja je potekal na dvo- rišču nekdanje Ekonomske srednje šole v Murski Soboti, kjer je od lani na steno pritrjena spominska plošča v spomin na žrtve holokavsta slovenskih Romov. Po polaganju vencev so za kulturni program poskrbeli mladi Romi (violinist Luka Horvat, klaviaturist Sebastjan Sapač Ža- lig, solopevka Nina Brasseur in povezo- valka programa Damijana Pestner), kraj- ši nagovor pa je imel Jani Möderndor- fer, poslanec državnega zbora. Besedilo in fotografije: Filip Matko Ficko Nastop Tita Turnška, predsednika ZZB NOB Slovenije Polaganje vencev k spominski plošči v spomin na holokavst slovenskih Romov avgust 201714 A K T U A L N O // PIŠE: Jože Šušmelj brigade. Brigadirji so z velikim zano- som in tekmovalnostjo začeli priprav- ljalna dela za graditev novega mesta sredi polj in močvirja – s krampi, lo- patami in samokolnicami. Tem so ob nedeljah pomagale »frontne brigade«, ki so iz različnih krajev Primorske pri- hajale gradit mesto. Bila je to zvezna mladinska delovna akcija, v kateri so sodelovali tudi brigadirji iz drugih ju- goslovanskih republik. Tako je od 3. decembra 1947 do sredine novem- bra 1948 sodelovalo skupaj 25 brigad s 5.194 brigadirji. Mladina je z mla- dostnim elanom in množičnostjo dala odločilen zagon graditvi novega mes- ta. To mladostno navdušenje se izra- ža tudi v besedilu pesmi, ki je postala himna brigadirjev – »Pesem graditeljev Nove Gorice«. Napisal jo je Ivan Mina- tti, uglasbil pa Janez Kuhar, oba briga- Ob 70. obletnici začetka graditve Nove Gorice Z novim mestom zacelili rane izgube Gorice Pesem dela bo zvenela, rastel nov bo, lepši vrt, zrasla bo Gorica nova, sredi oljk in trt. Ivan Minatti Odločitev o graditvi novega mesta je bila odgovor na izgubo Go- rice, ki so jo Slovenci skupaj z Italijani in Furlani stoletja ustvarjali. Bila je kulturno, upravno in gospodarskega središče Goriške. Kri- vična odločitev, kot so jo sprejeli na pariški mirovni konferenci, ko so Gorico dodelili Italiji, je zelo boleče odjeknila med ljudmi, saj je bila Gorica neločljivo povezana s pokrajino ob Soči in Vipavi. Bila je branik in srce slovenstva, ki je stoletja kulturno, gospo-darsko in politično utripalo kot pomembno središče Slo- vencev ob zahodni narodni meji. Gorici gre zgodovinska zasluga, da romaniza- cija skozi stoletja ni močneje posegla v spremembo narodnostne meje in da se je s svojimi slovenskimi kulturnimi in- stitucijami enakovredno kosala z itali- janskimi in s tem krepila slovenstvo. Izbojevana svoboda izpod fašizma je bila okrnjena in oblast je morala najti nadomestilo za Gorico in zaceli- ti rano, ki je nastala. V tem zanosu, da zmoremo nadomestiti izgubo Gorice, je nastala smela odločitev o graditvi nove Gorice. Tako je bilo vsaj deloma zmanjšano razočaranje ljudi in ljudska energija je bila preusmerjena v gradi- tev novega mesta, ki naj bi po besedah arhitekta Edvarda Ravnikarja »postalo nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje«. Ta od- ločitev je bila sprejeta v času, ko je v Jugoslaviji zaradi posledic vojne vlada- la revščina. Takrat bi se lahko odločili tudi drugače. Lahko bi razširili Solkan in zgradili potrebne zgradbe za uprav- ne, šolske in kulturne institucije ali pa bi isto naredili v Šempetru. Vendar to v psihološkem smislu ne bi bilo isto, saj bi bil to le invalidni nadomestek. Treba je bilo ohraniti ime Gorica, in to se je lah- ko zgodilo samo z zgraditvijo novega mesta – Nove Gorice. Bila je tudi prili- ka, da novi družbenopolitični sistem na meji kapitalističnega sveta pokaže svoje zmožnosti ustvarjanja in kljubovalnost. Že nekaj mesecev po priključitvi so 3. decembra 1947 na nastajajoče gradbišče prišle mladinske delovne Nova Gorica je v sedemdesetih letih zrasla v moderno mesto. Eda center je najvišja stavba v mestu in na Primorskem. (Foto: Janez Alič) 15 Judovski center v Ljubljani Izjava ob žaljivih zapisih Boštjana M. Zupančiča dirja v Novi Gorici. 13. junija 1948 so začeli graditi prvi stanovanjski blok. Ta dan je bil postavljen temeljni ka- men za graditev mesta. Sporazum o maloobmejnem prometu Prvotni zagon ustvarjanja novega mes- ta se je po letu 1950 upočasnil. Jugo- slavija se je v tem obdobju soočala s posledicami informbiroja, z grožnjami sovjetske zasedbe, s sušo in drugimi te- gobami. Prenehal je dotok republiških in zveznih sredstev. Nadaljnja gradi- tev mesta je bila prepuščena lokalnim možnostim. Nov pospešek mestu je dal avgusta leta 1955 v Vidmu podpi- san italijansko-jugoslovanski sporazum o maloobmejnem prometu, ki je odprl do takrat zaprto državno mejo in omo- gočil obmejnim prebivalcem čezmejne stike in izmenjavo dobrin, pa tudi sode- lovanje na političnem, gospodarskem in kulturnem področju, kar je dalo tudi Novi Gorici nov pomen in vzpon. Z od- prto mejo je to novo mesto postalo po- membna opora pri ohranjanju in razvoju slovenske narodne skupnosti v sosednji Italiji. Hiter gospodarski razvoj Goriške v sedemdesetih letih je pospešil prihod novih prebivalcev in nastala je potreba po novih stanovanjih. Uvedba obvezne- ga prispevka za graditev stanovanj pa je dala širjenju mesta nov zagon in omo- gočila zgraditev velikih stanovanjskih stavb, ki so dale današnjo podobo Nove Gorice. Velikim potrebam na področju družbenega standarda, predvsem šol- stva in otroškega varstva, je bilo skoraj v celoti zadoščeno v obdobju od leta 1974 do 1984 z dvema samoprispevko- ma. Nova Gorica je s kulturnimi in šol- skimi ustanovami vedno bolj postajala regionalno središče. Nastali so poklicno gledališče, študijska knjižnica in nove srednje šole. Propadli številni nosilci razvoja Po osamosvojitvi Slovenije so zaradi neustrezne gospodarske politike in pri- vatizacije propadla številna podjetja, ki so bila nosilci razvoja in so veliko pri- pomogla k rasti mesta. Z vstopom Slo- venije v EU so prenehali delovati špedi- terska podjetja in razni obmejni in drugi organi, kar je v slovenskem prostoru zmanjšalo pomen Nove Gorice. Čez- mejno povezovanje, od katerega se je veliko pričakovalo po vstopu Slovenije v EU, je le deloma zaživelo. Opuščen je bil policentrični razvoj države in vedno bolj prevladuje centralizacija državnih in drugih institucij, kar ima za posledi- co nazadovanje tudi Nove Gorice. Niso bile ustanovljene pokrajine, ki so pred- videne v ustavi, da bi preprečile centra- lizacijo in spodbudile regionalni razvoj. Razvoj igralništva, ki danes daje utrip Novi Gorici, pa je v mestu zavrl razvoj sodobnih podjetij, ki bi zaposlovala teh- nične kadre. Ti si morajo iskati zaposli- tev zunaj tega mesta. Ob žaljivih zapisih Boštjana M. Zupan- čiča, sedaj že nekdanjega kandidata Vlade Republike Slovenije za člana Od- bora za človekove pravice v Organiza- ciji združenih narodov, so v Judovskem centru Ljubljana v posebni izjavi, ki jo je podpisal direktor Robert Waltl, zapisali: »V Judovskem kulturnem centru Lju- bljana z ogorčenjem ugotavljamo, da se antisemitizem in izkrivljanje dejstev in zgodovine holokavsta v slovenski javno- sti vse pogosteje pojavljata. Zadnji pri- mer, ki se ponaša z izjemnim cinizmom in zraven še z mizoginijo, je izpod peresa nekdanjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu in še aktivnega uslužbenca Ministrstva za pravosodje Boštjana M. Zupančiča. Tar- ča njegovega napada na Facebooku je bila nedavno umrla Simone Veil (1927– 2017), pravnica, sodnica, nekdanja fran- coska ministrica za zdravje (1974–1979) in predsednica Evropskega parlamenta (1979–1982), prva predsednica franco- ske Fundacije za spomin na holokavst in članica Francoske akademije, ki je bila kot otrok internirana v Auschwitzu in je tam izgubila večino svoje družine. Boštjan M. Zupančič trdi, da je Simone Veil zaradi travmiranosti v holokavstu kot ministrica, ki je dosegla dekriminali- zacijo abortusa, postala »največja moril- ka vseh časov«. Ekstremna stališča Boštjana M. Zu- pančiča do pravice žensk do odloča- nja o lastnem telesu kažejo na porazno mizoginijo in nespoštovanje dejstva, da so ženske pravice človekove pra- vice, ki ga je povezal še s perverznim izkrivljanjem izkušnje preživelih naciz- ma in holokavsta. V JKC od slovenske vlade zahtevamo, da se na to eskapado ustrezno odzove, hkrati pa o škandalu obveščamo domačo, evropsko in sve- tovno javnost. Glede na to, da je Boštjan M. Zu- pančič kandidat Republike Slovenije za člana Odbora OZN za človekove pravi- ce, zahtevamo, da se kandidatura takoj umakne. Od slovenske vlade in njenih ministrstev namreč pričakujemo dokaz, da ta vlada do žensk, Judov, preživelih holokavsta ni sovražna in da se je prip- ravljena odločno upreti izkrivljanju zgo- dovine holokavsta.« Hiter gospodarski razvoj Goriške v sedemdesetih letih je pospešil prihod novih prebivalcev in nastala je potreba po novih stanovanjih. Uvedba obveznega prispevka za graditev stanovanj pa je dala širjenju mesta nov zagon in omogočila zgraditev velikih stanovanjskih stavb, ki so dale današnjo podobo Nove Gorice. avgust 201716 smrti: da ga je ustrelil partizan M. S., ki je pozneje dezertiral in šel k Italijanom; po drugi verziji naj bi ga ustrelil »tovariš I.« iz zavisti. Po njegovem naj bi edina še živa priča bitke »molčala kot grob«. V polemiki z omenjenim člankom Alojz Krpan v Primorskih novicah 5. marca 1991 in v TV-15 7. marca 1991 med drugim omenja, da je bil Vojko zadet skozi pas in nabojnico v trebuh; umrl torej ni »po krivici«, temveč juna- ške smrti v boju z Italijani. Vse podatke o spopadu in o Vojkovi smrti poznajo še živi udeleženci, ki jih našteje in s tem demantira navedbe Žigona o edini še živi priči, ki da molči. Konča s poudar- jeno enotno ugotovitvijo preživelih bor- cev Vojkove čete, ki obsojajo lažno pri- čevanje o smrti narodnega heroja Janka Premrla - Vojka. Predstavitev dogodkov, trditev in poudarkov o smrti Janka Premrla - Vojka Kaj je res in kaj ni res o Vojkovi smrti V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Ob številnih spominih, izjavah in ocenah o delovanju narodnega heroja Janka Premrla Vojka, o njegovem ugledu in pomenu, ki so bili takrat in so tudi danes enotni in nedvoumni, nastaja razhajanje predvsem glede njegove ranitve v spopadu z italijanskimi vojaki 15. februarja 1943 pri Idrijski Beli, njegovega prenosa v taborišče, zdravstvene oskrbe in poskusov zagotovitve pomoči zdravnika. Članek govori o nekaterih neizpodbitnih dejstvih, podkrepljenih z izjavo Janeza Winklerja. Pričevanja udeležencev obravnavanih dogodkov Med pričevanji in izjavami soborcev in prič teh dogodkov najprej omenjamo pričevanje njegovega soborca od za- četka, partizana Ivana Renka - Jakca (Vojkov vod, 2000, str. 134–141). Avtor omenja, da se je Vojko na vrhuncu spo- pada ob premiku od ene k drugi skupini partizanov odločil za zadnji naskok, in takrat ga je sovražnikova krogla zade- la v trebuh. Partizani so prekinili napad in se začeli skupaj z ranjenim poveljni- kom umikati iz dosega sovražnikove- ga ognja. Med potjo je manjša skupina borcev pohitela naprej, da pripravi vse potrebno za sprejem ranjenca, eden pa proti Idriji, da poišče zdravnika, ki pa si zaradi policijskega nadzora ni upal pri- ti do taborišča. Ko so za to izvedeli, so poslali patruljo v glavni štab, da pripe- lje zdravnika in potrebna zdravila, a je žal prišel prepozno – po nekajdnevnem trpljenju je Vojko v noči z 21. na 22. fe- bruar 1943 izdihnil. Partizan Rafael Lampe - Ciril v svo- jih spominih opisuje trenutek, ko se je Vojko odločil za naskok; ker sta bila sku- paj na položaju, ga je opozoril, da stre- ljajo Italijani tudi z druge strani in ga lah- ko zadenejo. Vojko pa se za to ni zmenil (ARS, AS 1871, Medvojni spomini). Njegov soborec Vladimir Krpan - Aleksander v svojih obsežnih rokopi- snih spominih na NOB in Vojkovo četo omenja, da je Vojko, ko je opazil, da se zaradi njega, ki je bil ranjen, partizani začenjajo umikati, zahteval, naj ga pus- tijo in nadaljujejo napad. Vendar tega zadnjega njegovega povelja niso izvršili (PANG 1014, Zbirka spominov, T. E. 10, str. 615, 29. januarja 1959). Odmevna knjiga Vojkovega sobor- ca Cirila Pelicona Po Vojkovih poteh (2003) med drugim govori o Vojkovem trpljenju, tudi o tem, da si ga je posku- šal skrajšati, a so mu to soborci prepre- čili. Za našo obravnavo so pomembne ugotovitve o tem, da je zdravnik Hri- bernik kljub svojemu obotavljanju za neposredno pomoč takoj spoznal re- snost rane in tudi da ničesar drugega ni mogel storiti, kot da ranjencu pomaga blažiti bolečine (str. 65–69). Številni poznejši pisci so upoštevali in se naslanjali na omenjene zapise ter izjave neposredno udeleženih v teh do- godkih oziroma jih povzemali ali del- no dopolnjevali: Karel Leskovec: Heroj Vojko je umrl, (Borec 7/57, 294, 95); France Škerl: Zadnji tedni Vojkove par- tizanske dejavnosti (Borec 2/1973, 66– 86); Tone Ferenc: Primorska pred vse- ljudsko vstajo 1943 (1983, str. 86–90); Stanko Petelin: Vojkova brigada, 1980 (str. 19–22); Branko Babič: Primorska ni klonila, 1992 (strani 43, 44); Jože Hoče- var, Prvi primorski partizanski bataljon, 2001 (strani 159, 160); Milica Kacin Wohinz (M. Kac.), Vojko, Enciklopedija Jugoslavije, zv. VI (stran 603). Izjave in ocene piscev z drugačnimi pogledi Zvonko Žigon v študentski Tribuni (10/1990, 11. junija 1990) v prispev- ku Krogla v zasedi ponudi precej spre- menjeno podobo dogajanj ob Vojkovi // PIŠE: Savin Jogan Obnovljena brunarica, v kateri je umrl Janko Premrl - Vojko. (Fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.) 17 Zvonko Žigon v odgovoru (Primor- ske novice 29. 3. 1991) sam pove, da so vse njegove navedbe v prvem članku »morda le govorice«; priznava le eno napako, o molčanju edine priče »kot grob« (vmes se je z Ivanom Renkom pogovarjal po telefonu, vendar je vpra- šani »vsako njegovo namigovanje od- ločno zavrnil«). V poznejšem članku v Primorskih novicah (19. julija 1991) je v polemiki z nekaterimi novejšimi obja- vami drugih avtorjev preciziral in znova osvetlil dogodke ob Vojkovi smrti tudi Ivan Renko. Omenja, da so z zdravni- kom vzpostavili stalno zvezo in po njej poročali o stanju ranjenca, on pa jim je sporočal navodila. Posebno pozornost zaslužijo ugo- tovitve in izjave Vojkove sestre Ra- doslave v knjigi Moj brat Janko - Vojko (1992). O smrti Vojka je izvedela šele oktobra leta 1943. Omenja, da se je po Vipavskem razširila govorica, »da ga je ustrelil neki partizan«; pozneje je članu njene družine Vojkov soborec omenjal, naj bi med akcijo iz zavisti streljal nanj soborec »I.« (nekje z Notranjskega). Za širšo informacijo naj bi se obrnili na Vojkova soborca C. P. in I. R., vendar se družina za to ni odločila (str. 92, 125– 127). Sestra je imela različne pomisleke tudi o Vojkovi oskrbi po njegovi ranitvi, kar naj bi bilo verjetno zanj usodno … Kot domnevni razlog takega ravnanja omenja stališče vodstva o Jenkovem odnosu do borcev, »ker je bil preveč to- variški« (str. 93, 99, 126, 127). Mira Cenčič (TIGR, 1997, stran 295) je pozneje nekatere od omenjenih dog- nanj kot popolnoma nesporne povze- la v širšem zamahu, češ da »nekatera pričevanja in dejstva kažejo, da niso padli, ampak so bili zahrbtno ustreljeni vidnejši tigrovski voditelji in tudi orga- nizatorji partizanskega boja – A. Maj- nik, F. Kravanja, M. Rejec in tudi Janko Premrl - Vojko«; glede smrti slednjega omenja kot vir celotno knjigo Radosla- ve Premrl. V svoji zadnji knjigi (Pri- morska sredina v primežu bratomorne vojne, 2011) avtorica ne problematizira več ustrelitve, ampak naj bi na Dreno- vem griču Vojko »umrl v nepojasnjenih okoliščinah« (stran 383). Podobne izjave in govorice o tem so sicer nastajale že med vojno in po njej. Že v poročilu poverjeništva CK KPS za Primorsko 29. marca 1943 (Lidija Šen- tjurc) o predlagani razglasitvi Vojka za narodnega heroja je poveden dodatek (Aleš Bebler), da bi bila njena čimprejšnja objava nujna zato, ker »plavi šepetajo, da so Vojka morda ubili komunisti sami«, ker da je bil »nacionalist« (AS 1487, šk. 19, pe 1823). Tako preoblikovane vesti in ocene so se širile tudi po občilih, ki sta jih izdajala domobranska oblast in pozneje emigrantski tisk (prim.: Primorski kmečki glas 3. maja 1944; M. Tratnik v Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1951 idr.) V taki povezavi postanejo nekatere poznejše nove trditve jasnejše: zaseja- no seme je z zamudo obrodilo ustrezen plod. Na ta način naj bi izpričano zve- stobo Vojkovih soborcev legendarnemu poveljniku, trdnost in bojno učinkovi- tost njegovega voda in čete prav zara- di tovariških odnosov v enoti, skupaj s podrobnimi in v bistvenih črtah uskla- jenimi pričevanji sobojevnikov, nado- mestili z »modernejšo« in času primer- nejšo podobo okoliščin smrti njihovega poveljnika in vzornika, njega pa označili celo kot naivneža, ki naj ne bi spregle- dal zavistnih, slavohlepnih in zahrbtnih želja pripadnikov njegove zveste čete. Eden največjih sinov Primorske v zgo- dovini si take zapoznele sprevržene ocene zagotovo ne zasluži. Izjava o okoliščinah smrti Janka Premrla - Vojka Janez Winkler, borec Vojkove čete, zaradi nekaterih novejših, netočnih ali prirejenih ocen ter izjav o zadnjem Voj- kovem boju in njegovi smrti v imenu redkih preživelih borcev Vojkove čete izjavljam: Podatki, ugotovitve in celotna podoba okoliščin ranitve ter smrti narodnega heroja Vojka v času od 15. do 22. febru- arja 1943 so pri borcih, ki so bili udele- ženci bitke pri Idrijski Beli, in tudi dru- gih, ki so bili pozneje v taborišču na Bri- novem griču, v bistvenih točkah jasni in usklajeni. To velja tudi za nas mlajše, ki smo se prav v tistih dneh pridružili Voj- kovi četi in pozneje v več skupinah od- hajali v partizanske enote na Dolenjsko. Vsi skupaj pa smo s skrbjo in strahom sprejeli vest o njegovi ranitvi ter pozne- je lovili drobce sporočil tistih, ki so bili z njim, se veselili vsakršnega trenutnega izboljšanja in s strahom sprejemali bolj resne vesti in napovedi. Pozneje so začele do nas prihajati tudi vesti o drugačnih zgodbah, o tem, da naj bi ga pokončal soborec, ki se je tik pred bitko pridružil četi zaradi veli- ke nagrade za Vojkovo zajetje ali smrt, o nekakšnih razprtijah v enoti, da ga je morda ustrelil kdo od njegovih bli- žnjih zavistnih soborcev. Take ocene je treba zavrniti predvsem zato, ker si v tistih okoliščinah ni bilo mogoče niti teoretično zamisliti, da bi tako dejanje ostalo v boju neopaženo, še bolj pa, da soborci, ki so skoraj oboževali svojega poveljnika, ne bi takega dejanja v tre- nutku kaznovali. Poleg tega so vsi ne- posredni udeleženci v svojih spominih in izjavah tako navedbe o razprtijah kot verjetnost takih ravnanj odločno zavr- nili. Pravi prelom v iskanju ali celo za- trjevanju o verjetnosti take smrti Vojka pa se je zgodil ob spremembi sistema (v letih 1990 in 1991), ne da bi pri tem podali kakršna koli nova dejstva in do- kaze – eden od glavnih nosilcev teh no- vih pogledov celo izrecno priznava, da ni poskušal svojih trditev niti preveriti s preživelimi borci, ki so bili takrat sredi opisanega dogajanja. Zaradi tega v imenu skupnosti Vojko- ve čete poudarjam, da je glede tragične usode narodnega heroja Janka Premr- la Vojka veljavna samo zgodba, ki so jo zapisali takoj po smrti ter pozneje v spominih in izjavah Vojku najbližji so- borci. Vse drugo pomeni njeno sprevra- čanje, v katerem se dogajanje v tragič- nih dneh Vojkovega slovesa zamegljuje in spreminja ter tako celo zlorablja ple- menita, odločna in enkratna človeška in uporniška podoba enega največjih sinov Primorske in slovenskega naroda v njegovem boju za obstoj. (Datum: 31. julija 2017) ________________________ Podrobnejši pregled dogodkov in okoliščin bo objavljen v reviji Borec septembra letos. Janez Winkler (foto: Jožica Hribar) Obnovljena brunarica, v kateri je umrl Janko Premrl - Vojko. (Fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.) Eden največjih sinov Primorske v zgodovini si take zapoznele sprevržene ocene zagotovo ne zasluži. avgust 201718 Požig Vrhovcev in Brda 23. julija 1942 Kruto maščevanje za uboj V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Italijanski okupator je brez milosti, brez predsodkov in brez človeš- ke slabe vesti 23. julija 1942 na Vrhovcih in Brdu požgal 25 doma- čij, ustrelil 17 nedolžnih ljudi, oškodoval oziroma izropal 50 družin, nato pa naložil trupla ubitih ljudi na vozove, povrh pa še žive praši- če ter jih odpeljal na viško pokopališče. To je eksemplarični primer, kako se okupatorska vojska obnaša do civilnega prebivalstva. Ljubljana je bila od februarja leta 1942 obdana z bodečo žico, ki je potekala tako, da je bilo staro središče Viča znotraj žice, Brdo in Vrhovci pa sta bila kot eno naselje zunaj žice. Viški prehod je bil izredno pomemben za povezavo med mestom in partizani v Polhograjskih dolomitih. Okupator je to vedel, zato je izkoristil prvo priložnost, da je na tem mestu pre- sekal ilegalne poti – izbral si je krvavo maščevanje. 21. julija 1942 se je Anica Sitar s svojo krščenko in posvojenko Bogomilo Boni- fer namenila požeti pšenico na njivi pri Dolgem mostu. Ker takrat noben moški ni smel iz Ljubljane, je posestnica iz Ši- ške prosila znanca, italijanskega poroč- nika, za pomoč. Ta ji je določil dva gre- nadirja, tako da so se odpravili na vozu iz Šiške mimo Vrhovcev proti Dolgemu mostu. Pod Vrhovškim klancem pri Pe- čariču je partizanska zaseda ubila enega italijanskega vojaka, drugi se je rešil po Gradaščici, ženski pa sta se vrnili do- mov in povedali, kaj se je zgodilo, nakar so ju Italijani priprli. Italijanska oblast je zahtevala, da se morajo v 48 urah javiti izvajalci poboja, kar pa je v času okupa- cije smešno, vendar je okupator očitno dobil neke namige, saj je 22. julija pred hišo Slavka Vrhovca likvidiral Alojzija Bojta, ki je bil menda določen za strelca na enega od grenadirjev. 23. julija pa so Italijani izvedli maš- čevalno akcijo: obkolili so naselje, na domačem pragu brez zaslišanja ustre- lili Franceta Riharja, nato pa ustrelili ali pobili vsakega moškega, ki so ga sre- čali ali dobili doma (na srečo je velika večina moških zbežala v gozd). V 31 hišah so podtaknili ogenj, zgorelo jih je 25. Otroci in ženske so morali svoje // PIŠE: Živa Vidmar // FOTO: Anton Ipavic goreče domačije gledati s ceste. Na Be- lčevem pod lipami je okupator ustrelil pet žrtev, med njimi sta bili tudi Anica Sitar in Bogomila Bonifer. Večina žrtev je bila ustreljena na Vrhovškem hribu. Vseh je bilo 17. V spomin na krvave tragične dogodke je bil 23. julij razglašen za dan krajevnih skupnosti Vrhovci in Brdo, od leta 2006 pa je to dan Četrtne skupnosti Rožnik. Ker pa je ta dan nesrečno umeščen med šolskimi počitnicami in je vsekakor vre- den, da zanj ve odraščajoča mladina, ga zaznamujemo s proslavo vsakih pet let v juniju pred koncem šole. Prireditev so že junija pripravili Četrtna skupnost Ro- žnik Ljubljana, ZZB NOB Ljubljana Vič - Rudnik, KO ZB Vrhovci-Brdo-Kozarje, KO ZB Vič-Rožnik in Skupnost borcev Dolomitskega odreda, potekala je na Osnovni šoli Vič. Nastopili so učenci domače osnovne šole in Osnovne šole Vrhovci, ter Pevci izpod Rožnika, Jerica Mrzel in številni praporščaki. Prireditve sta se udeležila tudi predsednik in pod- predsednik sveta ČS Rožnik Aleš Jenko in Matej Weissenbach. Slavnostna go- vornica je bila Živa Vidmar, predse- dnica Četrtne skupnosti Rožnik. Slavnostna govornica Živa Vidmar Iz zakladnice uporniške poezije Žetev Pšenica je zrela, polje se zlati, naš kruh, naša nada na polju zori; žanjice bi rade, že srp je sklepan, pa žet jim zabranil je tujčev ferman. Zasidral se črni je tujec med nami in brani na polje nam s puško na rami; pšenica je naša, polje naša last, mi žanjemo pa, kot hodili bi krast! Ko ded mu bo pravil, verjel ne bo vnuk, kaj letos naš narod pretrpel je muk. Kot bajka se sliši, a žal je resnica, Da letos s krvjo je kropljena pšenica. Sedaj, ko nam tujec deli kruh pravice, med snopjem po njivah ležijo žanjice, v otrplih rokah se jim srpi blešče in rabeljnom z njimi še mrtve groze. Vid Ambrožič Opomba: »Besedilo je nastalo 31. julija 1942 ali 1943 v Škerjančah ali Sevnici.« Boris Paternu (iz. in ur.): Slovensko pesni- štvo upora, tretja knjiga. Novo mesto: Do- lenjska založba 1996: str. 137. 19 naši ranjenci pa so stokali. Res, trpljenje naših borcev presega vse meje! Mi pa smo stali in stisnili zobe in tu sredi mo- krote, gozda in dežja, sredi lačnih, utru- jenih, golih in bosih borcev ter ranjen- cev, ki so ihteli od bolečin, vsi mokri in premraženi smo sanjali o naši zmagi, o svojem domu, o naši državi, govorili o njej in hlastali po njej pod ceradami, z glavami skupaj ... Zvečer krenemo!« Opisano trpljenje in hrepenenje po domu in svobodi sta pomagala blažiti tudi dva duhovnika, ki sta v bataljon prebežala s Štajerskega. Oblečena sta bila v svoja talarja, s pokrivalom in zvezdo na njem, nista nosila orož- ja, sta pa zelo požrtvovalno in disci- plinirano opravljala svoje dolžnosti ter borke in borce tolažila in hrabrila. Oba borca, ki sta umirala, sta spovedala in dala v sveto olje. Pot do bolnice je zaradi nenehnih spo- padov trajala deset dni, da smo končno prispeli do Prezida. Na poti so kolono spremljali aktivisti OF in jo oskrbovali s hrano. Pri Babnem Polju nas je zno- va pričakal sovražnik, z mitraljezi v ro- kah smo se morali bojevati, pobili smo šest njihovih vojakov in druge pregnali nazaj v Loško dolino. Pred Gerovim so nas pričakali nosači naše bolnice Snež- nik in hrvaški partizani in končno smo v Jazbini počivali dva dni ter se nato vrnili v Slovenijo. Z ranjenci iz Pekla do Prezida Reševanje ranjencev 9. SNOB Kočevske V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Za nemško vojsko je bila proga Ljubljana–Trst zaradi povezave z bojiščem v Italiji strateškega pomena. Nepričakovano so 7. julija 1944 Nemci umaknili nekaj svojih manjših oporišč okoli Rakeka in glavnemu štabu NOV in POS predlagali, da bi sklenili lokalno premirje: partizani naj ne bi več napadali proge, oni pa bi nam prepustili Notranjsko, kjer je prav tiste dni začelo delovati letališče v Nadlesku za zvezo z Barijem. Pogajanja v vasi pri Svetem Pe-tru niso uspela, ker je bil od-govor naše, partizanske strani, da mi lokalnega premirja ne sprejemamo in da zahtevamo njihovo brezpogojno kapitulacijo in predajo domobrancev. Zato so se boji na tem območju nadalje- vali in dosegli vrhunec, ko je ljubljanska brigada 26. septembra 1944 porušila Štampetov most. Nemci so iz besa in obupa izkrcali na Rakeku oklepno di- vizijo s približno 12.000 vojaki in upri- zorili napad na Loško dolino, prodrli do Prezida in z obkoljevanjem hoteli uničiti naše enote. Ljubljanska brigada se je iz obroča hitro izvila, njenih 27 ranjencev pa je prevzel Prvi bataljon Devete bri- gade, ki se je obkoljen moral zateči v Pekel. Tam je prebil tri dni, dva ranjen- ca sta umrla. Te dogodke je v svojem dnevniku ta- kole opisal politični komisar bataljona Marko Vrhunec, ki je vodil celotno operacijo: »Prišli smo nad dolino Pru- snice nasproti Borovnice. Dež je lil, us- tavili smo se in čakali. Minilo je poldne, hrane ni bilo, dež in mraz sta pritisnila, // PIŠE: M. V. Pot, ki so jo prehodili partizani, skupaj z ranjenci. avgust 201720 P R I P O V E D // BESEDILO IN FOTO: Silvana Dobrila boriščnikov, se pravi, da nas je bilo tam skupaj s Hrvati 2.400. V baraki so bili pogradi ob levi in desni steni, na sredini pa je bil hodnik. Vsaka baraka je imela »kapico barake«, to je bila šefica bara- ke, ki je bila odgovorna za poročanje ta- boriščni upravi in je poročala na apelih. Naša kapica se je pisala Šlibar.« Miro Zupančič se spominja, da so bili prve dni po prihodu zadovoljni, da jim ne bo treba več spati v šotorih za štiri osebe, kot je bilo na Rabu. A zaradi sla- be prehrane in higiene, mrzle burje in neznanskega števila lasnih in telesnih uši so ljudje vedno bolj pešali in dneve so pretežno preživljali na pogradih pod odejami, loteval se jih je obup. »Zdi se mi, da sem največjo krizo doživljal v fe- bruarju, ko sva z bratom spoznala, da čez škarpo ne moreva po bližnjici do stranišča. Vsak večer sta šla skozi barako dva karabinjerja, strogo so nas nadzoro- vali in nihče ni smel imeti odeje, da bi si nekako zaprl svoj prostor,« pripoveduje. »Vsakodnevni apeli so bili dolgotraj- ni, ker nas Italijani nikoli niso znali prav prešteti, pa smo stali in stali tam zunaj. Nato so nam razdelili »kavo« – kosta- njevo projo in košček kruha. Opoldne je bila običajno juha iz vode, pese, repe, buč, zelja, slabe žlice riža ali makaro- nov, vsega je bilo zelo malo. Kuharji so morali zelo paziti, da ni bilo nobenih pri- vilegijev, vsak je dobil približno enako. Zvečer se je vse skupaj ponovilo. Tabo- rišče je bilo obkroženo s tri metre viso- ko žično ograjo in z metrom podaljška na notranji strani, ki se ji nismo smeli približevati. Opozorili so nas, da bodo streljali na vsakogar, ki se bo približal tej žici. To se je ob požaru tudi zgodilo, te- daj so ustrelili moškega in žensko. Red v taborišču je bil oster. Potem ko je avgusta osem komunistov pobeg- Interniranec v taborišču Gonars in Rab Miro Zupančič o svoji težki izkušnji Hudim spominom ne ubežiš Člani ZZB za vrednote Ankaran smo pred časom v Italiji obiska- li spomenik, ki so ga v spomin na taboriščnike, ki so med drugo svetovno vojno trpeli v koncentracijskem taborišču Gonars, pos- tavili Slovenci in Hrvati. Z nami je bil tudi 84-letni Miro Zupančič iz Ankarana, ki je bil sam še kot otrok z družino interniran najprej na otok Rab, nato pa v Gonars. Predstavil nam je svojo pretresljivo izkušnjo, ki ga je zaznamovala za vedno. Ob njegovi pripovedi je prostor nekdanjega taborišča oživel pred našimi očmi. Miro Zupančič je otroška leta preživljal v notranj-ski vasici Ravnik na Blo-kah. Oče je bil gozdarski delavec, obdelovali so tudi nekaj zem- lje, kljub temu pa je bila doma velika revščina. Starši in starejši brat Jože – partizansko ime Pepi, ki je kot častnik NOV padel leta 1945, so se že zgodaj vključili v NOB. To je bil vzrok, da so belogardisti in Italijani najprej aretirali očeta, preostalemu delu družine pa na- menili odhod v internacijo. Čeprav Miro nerad obuja boleče spo- mine, pa meni, da so tedanje razmere odločilno vplivale nanj in je zaradi tega zgodaj in prehitro dozoreval. »Že kot 13-letnik sem bil sprejet v Skoj. Na tis- te čase imam kar preveliko spominov in mnogo, tudi nepomembnih, doživetij mi je danes bolj v breme kot v prid. Ko sem odhajal na Rab, sem bil star deset let in sem imel za seboj tri razrede osnovne šole. V prvi polovici decembra leta 1942 so Italijani tudi mojo družino – brez očeta, ki je ostal na Rabu – premestili v Gonars. Iz vlaka so nas iztovorili v Pal- manovi. Spominjam se, da nas je tam pričakala skupina žensk, ki so nas zmer- jale z »ribelli, schiavi« (uporniki, sužnji) in drugimi psovkami, ena od njih je celo pljunila v žensko iz naše skupine. Ko so nas iztovorili, so našo prtljago, cule in nekaj žensk naložili na tovornjak, dru- gi pa smo s culicami in spremstvom pešačili osem kilometrov do Gonarsa. Tam so nas čez noč namestili v veliko polodprto zgradbo, ki smo jo imenova- li pisarna. Zjutraj pa so nas namestili v barake in nam odredili ležišča na pogra- dih. Naša baraka je imela številko 11 in je stala nasproti pisarne. Druge Sloven- ce, doma z Notranjskega, Dolenjskega, iz Bele krajine, pa so namestili v barake 1, 9 in 12. V vsaki baraki – menim, da je bilo vseh 24 – je bivalo približno sto ta- Miro Zupančič pred spomenikom v Gonarsu Člani ZB NOB Ankaran med obiskom v Gonarsu 21 R E P O R TA Ž A // BESEDILO IN FOTO: Anton Ipavic Posebno glasbeno doživetje Koncerti zbora Navdih iz Moskve Koncertni otroški zbor Navdih iz Moskve je imel v maju v Sloveniji tri koncerte: v Ljubljani v Osnovni šoli Vič, kjer se je zbralo 390 poslušalcev, v Novem mestu v Kulturnem domu Janeza Trdine jih je poslušalo 280 poslušalcev, v Gorici pa jih je v Kulturnem domu Gorica prav tako poslušalo 280 poslušalcev. Zbor je imel kratke na- stope tudi pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani, v Postojnski jami in na Bevkovem trgu v Novi Gorici. Koncertni otroški pevski zbor Navdih Otroške pevsko-zbo-rovske šole No. 106 Severnega moskovskega okrožja je dobi- tnik številnih prvih nagrad na mednaro- dnih zborovskih tekmovanjih. Zbor veli- ko koncertira ne samo v Rusiji, temveč tudi v številnih evropskih državah. Na svojih turnejah je nastopal tudi v Slo- veniji: leta 1996 v Kamniku, leta 2004 v Novi Gorici in Ljubljani, leta 2008 v Sežani … Večkrat so peli ob državnih praznikih na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Moskvi. Glavni organizator vseh koncertov je bila ljubljanska krajevna organizacija ZB Vič-Rožnik. Koncertov brez denarne pomoči Društva Slovenija-Rusija in brez do- nacij številnih prijateljev ne bi izpelja- li. Žal nam Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ni priskočila na pomoč, ker »nimamo tega stroška predvidenega v finančnem planu za leto 2017«, so nam pojasnili. Tako sta naša mala borčevska organizacija v Četrtni nilo iz taborišča, so režim še poostrili in gibanje ponoči je bilo omejeno: smel si le na stranišče. To pa je bilo na seve- ru taborišča in le deloma zakrito, mame in otroci so skupaj opravljali potrebo. Kakšno ponižanje! Tam je bil tudi dalj- ši umivalnik iz pocinkane pločevine z osmimi pipami, kjer si se lahko umil.« Sogovornik se spominja, da vojak, ki je vodil pisano, sicer ni bil tako hudoben kot številni drugi, a ko so začeli prihajati paketi, je z njimi ravnal zelo grdo, mno- go stvari iz njih je razrezal in pogosto vsebina sploh ni prišla do taboriščnikov. Posebno se spomni enega izmed oficir- jev, ki je po taborišču hodil z dolgim bi- čem in z njim oplazil vsakega otroka, ki se mu je približal, kar se je zgodilo tudi njemu. Sicer pa so zelo kruto ravnali tudi s svojimi podrejenimi, saj so po- gosto videli podoficirje, ki so jih zaradi kakšne nepravilnosti privezali ob kole in so morali gledati v žgoče sonce. »Včasih sem razmišljal o tem, ali v taborišču delujeta OF in Skoj. Včasih sem namreč opazil skrivnostno obnaša- nje svoje sestre, ki je bila skojevka. To sem sklepal po tem, ko je prišel pape- žev nuncij in so te skojevke, tudi moja sestra je bila med njimi, organizirale de- monstracije, na katerih so jetniki glasno žvižgali in kričali: 'Hočemo kruha! Ho- čemo domov!' Nuncij se je brez besed obrnil in odšel.« In še tole Zupančičevo razmišljanje: »Italija ni doživela svojega Nürnberga, čeprav so fašisti storili veliko zločinov od Etiopie, Grčije, Albanije, Črne gore do Dalmacije in Slovenije. Številni po- membni oficirji niso nikoli odgovarja- li za svoja dejanja, razen Mussolinija, z njim so obračunali italijanski parti- zani. Morda zavezniki sojenja niso iz- peljali zaradi bojazni, da bi v Italiji na oblast prišla tamkajšnja komunistična partija. Zato pa današnje generacije ne vedo ničesar o zločinih svojih predni- kov. Ko sem bil sam prvič na obisku v Gonarsu, šla sva s tedanjim generalnim konzulom Štefanom Cigojem, nama je tedanji župan dejal, da je prvič slišal o otroškem taborišču, ko je bil star 28 let. Podobno so nama povedali tudi dru- gi tamkajšnji prebivalci. Kako naj kaj vedo, saj o taborišču ni več sledu? Za razliko od Nemčije od Italije nikoli nis- mo dobili nobene odškodnine, vsaj in- dividualne ne, čeprav smo se shirani in bolni vrnili na požgane in izropane do- move. Verjetno so bili vmes tudi diplo- macija in prizadevanja jugoslovanske vlade za vrnitev našega ozemlja. Rezul- tat takšne diplomacije so bili Osimski sporazumi.« Miro Zupančič pred spomenikom v Gonarsu skupnosti Rožnik in Društvo Slovenija Rusija organizirala tri odlične koncerte tega zbora, v katerih so ljubitelji dobre zborovske glasbe resnično lahko uživali. V Ljubljani so ob izvajanju pesmi upo- ra Lipa zelenela je vsi v dvorani vstali, nekateri pa tudi zajokali. Dokaz, da gre za izjemen pevski zbor, potrjuje tudi od- ločitev Radia Slovenija, da posname ce- loten koncert, in ga bodo predvajali na tretjem programu, programu Ars. Zbor je prišel iz Riminija, kjer se je udeležil festivala zborov Kraljica Jadrana in za- sedel prvo mesto, Olga Skvorcova pa je bila razglašena za najboljšo zborovod- kinjo. Meni osebno kot glavnemu organi- zatorju pa veliko pomeni izjava zboro- vodkinje, ki je dejala, da je zanje »go- stovanje zbora Navdih v Sloveniji velik praznik« in veliko zadoščenje. »Ne bodi žalosten, nasmej se in poj« (»Не грусти, улыбнись и пой«) je bila prva pesem, s katero se je zbor Navdih predstavil na vseh koncertih v Sloveniji! Spomnite se na to pesem, ko boste slabe volje! avgust 201722 P R I P O V E D Končno smo šli pogledat. Bilo je groz- no, tega se ne da opisati! Mrtvi ljudje, vse naokrog pa krvav sneg. Prestrašeni vaščani so mrtve po nekaj dneh pobrali in jih z vozovi vozili proti Orehku. Tam je bila neka bajtica, kjer so jih zbrali in jih nato pokopali pri spomeniku. Groz- no je bilo, grozno … Potem so se takšna dejanja kar vrstila. Vsak dan so prihaja- li: bela garda, Italijani, pa Nemci. Ko sva aprila z mamo sadili krompir, so krog- le kar pršele okrog. Tisto leto nihče ni posadil krompirja, prazna njiva je bila. Prav na tisti njivi je obležal mrtev par- tizan, nihče si ni upal blizu. Potem so prišli trije italijanski vojaki, garibaldinci smo jim rekli, eden je bil ves iz sebe in se je sesedel na klop, bilo mu je slabo. Bil je tisti, ki je ubil vojaka na naši njivi. Eden izmed vojakov mu je rekel: »Ali si brata ubil?« Mrtvi vojak na njivi je bil tudi Italijan, le da je bil eden v partiza- nih, drugi pa pri okupatorjih. Nemci so se utaborili pod našim ko- zolcem, od koder se je videlo navzdol, takoj so opazili partizane, če so se kje prikazali, in streljali … Grozno je bilo. Potem so prišli k nam partizani in rekli, da smo izdajalci. Pa so nam vse pobrali, četudi nismo bili nič krivi. Povsem čisto vest smo imeli. Ubogali pa partizani niso nič. Nekega dne so prišli trije, oče je re- kel: »Kako da zdaj hodite sem okoli pol- dneva, ko je najbolj nevarno? Bežite na- zaj!« Dva sta rekla, da sta tako lačna, da ne moreta nikamor. Mama jima je dala kosilo. »Hitro pojejta in pojdita nazaj. Ne hodita na Bukovo.« Pa sta rekla, da mo- rata tja. Nista nas ubogala, šla sta in oba so ubili. Potem so požgali vso vas razen pri nas, ata so pa tako pretepli, da je eno leto ležal v bolnišnici v Šempetru. Pripoved Štefke Bevk o zločinih na Bukovem Prizori, ki jih ni mogoče pozabiti Štefka Bevk z Bukovega v občini Cerkno je ena redkih še živih prič okupatorskega nasilja v tem delu Slovenije. Na slovesnosti ob odkritju prenovljenega spomenika garibaldincem na Bukovem na začetku junija letos je njeno pripoved prebrala dramska igralka Mi- lena Zupančič. Leta 1928 rojena Štefka Bevk živi na Ravnah pri Cerknem. Objavljamo skrajšano različico njene pripovedi. Spomnim se tistega 21. januarja 1945, bilo je zelo mraz. V naši vasi je bilo že skoraj vse požga-no, nam je ostala hiša, v njej smo bivali domači in nekateri sosedje, ki so ostali brez domov. Vsi smo bili v hiši, le ata je bil v štali. Šel je rešit živino. Imeli smo nekaj govedi, vse drugo je bilo že požgano. Vsakemu v zaselku pa je nekaj ostalo: enemu kozolec, drugemu štala, nam pa hiša. Potem je domobranec mo- jega očeta prignal v hišo in rekel, da ne sme nihče iz nje. Bili smo v kuhinji, z nami je bilo nekaj stražarjev in Nemec. Z nami je bilo tudi sosedovo dekle, ki je reklo, da gre k maši na Bukovo, a ji niso dovolili nikamor. Iz izbe je prišla mama in rekla: »Joj, zunaj so Nemci, vsi v be- lih uniformah s kapucami!« Tisto noč je zapadel sneg, zato jih ni nihče opazil, ko so se približali. Potem pa je prišel narednik in odpeljal Nem- ca, ki je bil z nami. Sosedovo dekle mi je reklo: »Pojdiva na podstrešje pogle- dat, kaj se dogaja.« Greva gor in vidi- va, da so vzdolž plota Nemci v tistih belih kombinezonih. Pa brzostrelke so imeli pripravljene na strel. Pogle- dala je skozi okno na cesto in zagle- dala kolono partizanov. »Joj, ko bi jim lahko dala kakšen znak!« je rekla. Partizani so se ustavili in sneli puške, Nemci so bili naravnost pred njimi. »Zdaj zdaj bo zaropotalo,« sva vede- li. Soseda je odškrnila okno, da je za- ropotalo, Nemec pa je puško nameril naravnost v naju. Vrnili sva se v kuhi- njo, ko se je začelo streljanje. Tako je pokalo, da smo si ušesa mašili! Nihče si ni upal pogledati ven. Ves dan smo bili v hiši, spraševali smo se, kaj neki se dogaja zunaj. Moj oče je vprašal sosedovo dekle: »Ženska, zakaj pa si prišla ravno da- nes?« Rekla je, da je hotela k maši, pa so jo ustavili partizani na izvidnici na Nemcih. »Če bodo kje Nemci, pridi po- vedat, ker nameravamo na Bukovo. Če jih ne bo, greš pa lahko k maši,« so ji naročili. A partizanov ni mogla posvari- ti, ker je bila skupaj z nami zaprta v hiši. Potem pa je prišla starejša soseda, žena mojega strica, ki so stanovali pri nas, ker je njihova hiša pogorela. Po- vedala je, da se je gotovo zgodilo ne- kaj groznega, da se ji zdi, da so pobili partizane. Nihče od nas si ni upal ven. Drugega dne proti večeru so vaščani gnali živino h koritom in povedali, kaj je spodaj pod hišo: da ležijo mrtvi ljudje razmetani po snegu. Živina je obupno tulila, govedo je hotelo nazaj v štalo, no- bena žival ni hotela k vodi, ker bi mora- le hoditi mimo mrtvih ljudi. Na klancu pod našo hišo sta ležala dva mrtveca. Štefka Bevk med obujanjem spominov (Foto: Jože Jeram) 23 oceno, da je sistem financiranja zakon- sko dobro urejen kljub težnjam po spre- jemu nove zakonodaje o fundacijah. Slavnostni govornik Matjaž Nemec je v nagovoru spomnil na pomen in vrednost vrednot tovarištva, pomoči sočloveku in prijateljstva. Vrednote so najmočnejše vezivo vsake organizaci- je ali skupnosti in prav iz rojstva pra- vih vrednot se družba lahko razvija na bolje. Vsem vojaškim invalidom se je zahvalil za požrtvovalnost, predvsem za to, ker so odprli svoja srca. Prav za- radi tega lahko danes praznujemo sre- čanje vojnih invalidov, ko hkrati slavi- mo tudi svojo svobodo. S tem, da vojni invalidi ne le spoštujejo vrednote, am- pak jih dejansko živijo, so pravi navdih mlajšim generacijam. Vojni invalidi so krojili identiteto naše domovine in nji- hova dejanja so izraz najvišjega etične- ga dejanja. S svojo udeležbo so praznik vojnih inva- lidov počastili predstavniki iz invalidskih, veteranskih in domoljubnih organizacij iz Slovenije, Italije in zamejstva, s kateri- mi zveza dobro sodeluje, zlasti na podro- čju varstva invalidov, vojnih veteranov, žrtev vojn in vojnega nasilja, negovanja domoljubja ter ohranjanja zgodovinskih vrednot. Tudi tokrat ni manjkal veličas- ten mimohod praporov zveze in društev vojnih invalidov ter domoljubnih in vete- ranskih organizacij v spremstvu koračni- ce Pihalnega orkestra Koper. Posebna zahvala gre Društvu vojnih invalidov slovenske Istre Koper za iz- vedbo prijetnega dogodka in pogosti- tev ter članicam društva, ki so vse ude- ležence pogostile z domačimi kroštuli (krhkimi flancati). Vojni invalidi so se zbrali na 18. srečanju vojnih invalidov v Kopru Dan, ko praznujemo povezovanje in prijateljstvo R E P O R TA Ž A Pred osemnajstimi leti je v Zvezi društev vojnih invalidov Slovenije vzniknila ideja o druženju in sodelovanju in se udejanjila kot prvo srečanje vojnih invalidov, ki je bilo v Kranju. Srečanje se je selilo po različnih krajih Slovenije in je z leti postalo osrednji dogodek vojnih invalidov in društev vojnih invalidov ter njihovih članov. Preraslo je v dan povezovanja, snidenja, prijateljstva in tovarištva, postalo je dan spominjanja in ohranjanja spomina na našo skupno preteklost, ki je bila v mnogo primerih težka in nevarna, kot je na letošnjem 18. srečanju v pozdravnem nagovoru povedal predsednik Zveze društev vojnih invalidov Slovenije Janez Podržaj. Da vojnim invalidom vsakole-tna srečanja veliko pomenijo, je dokaz tudi udeležba sto let starega vojaškega vojnega in- valida Joška Bajca iz Društva vojnih in- validov Celje. Letos so se vojni invalidi, njihovi svojci in prijatelji ter zagovorni- ki miru, tovarištva in domoljubja konec maja zbrali v Kopru. V dvorani Osnov- ne šole Koper so prisluhnili pozdrav- nim nagovorom, slavnostnemu govor- niku Matjažu Nemcu, podpredsedniku Državnega zbora Republike Slovenije, predsedniku zveze Janezu Podržaju, predsednici gostujočega Društva vojnih invalidov Slovenske Istre Janji Žagar in podžupanu Mestne občine Koper Petru Bolčiču. Prijeten kulturni program so oblikovali Pihalni orkester Koper, otro- ci Osnovne šole Koper in Moški pevski zbor Delfin. Poleg praznovanja polnoletnosti so s sre- čanjem počastili tudi 75. obletnico ustano- vitve prvih partizanskih osvobodilnih bri- gad in 25. obletnico sprejema Republike Slovenije kot 176. polnopravne članice v Organizacijo združenih narodov. Ker je zveza reprezentativna inva- lidska organizacija za vojaške vojne in vojaške mirnodobne invalide, je pred- sednik Janez Podržaj spomnil na do- godke, ki so vojne invalide in njihove družine nepozabno zaznamovali. Letos namreč mineva 72 let od konca dru- ge svetovne vojne, 26 let od slovenske osamosvojitvene vojne, 26 let od kon- ca obveznega služenja vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi in 14 let od odprave obveznega služenja vo- jaškega in naborniškega sistema v Slo- veniji. Opozoril je, da smo dolžni zah- valo vsem tistim, ki so s svojo požrtvo- valnostjo in trpljenjem izbojevali tako želeno svobodo in samostojnost, kar so bile večstoletne sanje številnih Slo- vencev. Prav je, da vsem tistim, ki so se bojevali za domovino in jih ni več med nami, dolgujemo neizmerno spoštova- nje in jih ohranimo v trajnem spominu. Predsednik je opozoril na leta 2012 trajno ukinjeno pravico vojnih invali- dov do zdravljenja v zdraviliščih, kar je označil kot sramotno dejanje države, da varčuje pri starejši, že opešani populaciji vojnih invalidov na račun njenega skro- mnega življenjskega standarda. Poudaril je vlogo vojaških mirnodobnih invalidov v društvih, izrazil interes za izboljšanje njihovega položaja in usmerjenost zve- ze in društev k posamezniku, k njego- vim željam in interesom z izvajanjem posebnih socialnih programov. Pri tem se je za podporo zahvalil financerjem z // PIŠE IN FOTO: Andreja Markovič avgust 201724 Po vojni so barako in predmete iz nje raznosili neznano kam. Na pobudo območnega odbora ZZB in članov NOB Radovljica in v sodelovanju s podjetji, osnovnima šolama na Bledu in v Bohi- nju, domačini in vojaki JLA so prenov- ljeno stavbo odprli leta 1984, leta 2006 pa je bila s pomočjo Občine Bohinj stavba na novo prekrita z macesnovimi skodlami. Ob koncu letošnjega sreča- nja je tedanja bolničarka Marica Ravnik Rosvita prebrala nekaj dejstev o zdrav- nikih in domačinih. Ambulanta E je kot spominski objekt vpisana v register slovenske kulturne dediščine. Za kulturni program ob tok- ratnem srečanju so poskrbeli: pevke ženskega pevskega zbora Kulturnega društva Bohinjska Bistrica pod vod- stvom Cilke Novoselec, harmonikarja Aljaž Rožič in Jan Šubelj ob spremljavi Emila Šublja na ukulele, pevci vokalne skupine LIP Bled KUD Zasip s harmoni- karjem Nikom Krajgerjem, Nataša Sta- re, Tomaž Bergant in Stanka Zupan, ki je program tudi povezovala. Scenarij je pripravila Vlasta Felc. Za ogled srečanja poiščite povezavo https://youtu.be/8DSs4rdcPAo. Zelo aktivni v ZZB Bohinj Bodimo ponosni na svojo zgodovino R E P O R TA Ž A V maju in juniju smo bili v KO ZB za vrednote NOB Bohinj zelo delavni, saj smo pripravili kar tri večje dogodke, na katerih smo obudili spomin na čas druge svetovne vojne, spomnili smo se dveh prvoborcev in obudili spomin na partizansko ambulanto E preko 4 G. Daljši zapis o ambulanti je bil objavljen aprila v Svobodni besedi. 20. maja so člani KO ZB za vred-note NOB Bohinj pripravili spo-minski pohod v spomin na prvo-borca Tomaža Godca in Avgusta Gašperina, ki je vodil iz Stare Fužine do partizanskega doma – koče na Vojah, kjer je na steni stavbe spominska plo- šča. Tam je potekala spominska priredi- tev s pozdravnim govorom župana Ob- čine Bohinj Franca Kramarja in predse- dnice ZZB za vrednote NOB Radovljica Danice Mandeljc, ki je s kratkim življe- njepisom Tomaža Godca in Avgusta Gašperina orisala dogodke izpred 75 let. Program so popestrili recitacije in harmonikar z izvajanjem partizanskih skladb. Po končani proslavi je sledilo druženje. Konec maja je KO ZB za vrednote NOB Polje Bohinj v sodelovanju z Ob- čino Bohinj v dvorani Kulturnega doma Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici pripra- vila predavanje z naslovom Otroci v času druge svetovne vojne, ki ga je pripravila zgodovinarka Zorica Petrovič. V obširni in podrobni predstavitvi s projekcijo sli- kovnega materiala so bili predstavljeni življenje, trpljenje in grozote otrok, na- silno ločevanje od staršev, izseljevanje in prisilno delo. Predstavila je način in metode pridobivanje otrok vseh staros- ti, kar so počeli okupator in vse druge vojaške fašistične strukture po Evropi. Po predavanju so svoje spomine in pri- čevanja predstavili nekateri še živeči udeleženci vojne, ki so vse te grozote doživeli tudi sami. Prvo soboto v juniju so člani KO ZB Bohinj v sodelovanju z Občino Bohinj pripravili srečanje pred partizansko am- bulanto E preko 4 G na griču gozda Sta- ra Polana nad planino Konjska dolina, kjer stoji lesena stavba, ki je bila pred več kot 70 leti namenjena ambulan- ti. V njej se je zdravilo več kot sto ra- njencev in bolnih partizanov iz različnih enot, nekaj pa tudi s Koroškega. Zaradi nevarnosti, da bi jo Nemci izsledili, se je ambulanta gibala med Mrzlim Stu- dencem, Rudnim Poljem, Praprotnico, Podjeljami in Koprivnikom. Njen zače- tek sega v 15. december 1943, v boj 3. bataljona Prešernove brigade z Nemci na Goreljku. Domačini si ogledujejo razbitine letala na Vanetini. Proslava na Vojah Utrinek s predavanja Otroci med drugo svetovno vojno Levo Ivanka Štrajn - Alenka, kuharica v ambulanti; desno bolničarka Marica Ravnik - Rosvita // PIŠE: Martin Gorišek // FOTO: Dušan Bavčar 25 se pogreznil 12 metrov globoko v mo- čvirje. Po pričevanju potomcev teda- njih očividcev dogodka so bili Nemci takoj zraven in so preživelega pilota za- jeli. 7. februarja 1945 je na travnikih pri Vitomarcih prisilno pristal bombnik, iz njega so v dolini Čagone srečno pristali trije člani posadke, pilotu Janeju Neifre- du pa se padalo ni odprlo. Pokopan je na pokopališču v Cerkvenjaku. Šlo naj bi za ameriškega zavezniškega lovca. Poseben gost okrogle mize je bil upo- kojeni pilot številnih vojaških zračnih plovil, Stanislav Šerc iz Maribora, ki je bil deset let član Titove letalske eskadri- lje in pilot letal, ki so prevažala voditelja nekdanje Jugoslavije z ženo Jovanko in ožje državno vodstvo. Postregel je s pri- povedjo o poletih, o nekdanjem jugoslo- vanskem voditelju, o ozadjih dogajanj in tudi humorno z anekdotami predsta- vil tedanji čas, zakulisje in razpoloženje. O Titu ni imel slabega mnenja, o Jovan- ki pa je dejal: »Tito jo je imel rad.« In še mimogrede, Šerca poznamo tudi kot v Sloveniji in svetu priznanega karikatu- rista, viteza karikature. Cerkvenjak: ob občinskem prazniku o zavezniških letalcih na Slovenskem Pomembni del krajevne zgodovine R E P O R TA Ž A V občini Cerkvenjak v juniju praznujejo svoj občinski praznik. Letos so praznovanja potekala ves mesec, vključila so se društva in orga- nizacije v občini, tokrat je v programu sodelovalo tudi tamkajšnje domače Združenje borcev za vrednote NOB Cerkvenjak z okroglo mizo Zavezniški letalci v drugi svetovni vojni na Slovenskem. Izhodišče za pogovor, ki ga je vo-dil Edvard Pukšič, upokojeni no-vinar in urednik Radia Maribor in je potekal v avli Doma kulture, so bila sestreljena zavezniška letala, ki so v času druge svetovne vojne padla na ozemlje Slovenije, s posebnim poudar- kom na tistih, ki so padla na območje sedanje občine Cerkvenjak. Bilo jih je več, osrednja pozornost predstavljenih zgodovinskih podatkov in dokumentov je bila namenjena do zdaj najbolj raz- iskanemu in dokumentiranemu sestre- ljenemu ameriškemu letalu, Liberator B-24 H, ki je 19. marca 1944 padlo na Vanetino pri Cerkvenjaku. Štirim čla- nom posadke se je uspelo rešiti s pa- dali, šest jih je končalo v razbitinah v Kurnikovem vinogradu. Pokopali so jih na pokopališču v Cerkvenjaku. Po vojni leta 1947 so jih izkopali in so danes po- kopani na vojaškem pokopališču v St. Louisu v Misuriju. Marjan Žmavc, župan občine Cerkvenjak ter zgodovinar in član Zdru- ženja borcev za vrednote NOB Cerkve- njak, je v predavanju govoril o letalu in letalcih, ki so 60 let po koncu druge sve- tovne vojne privedli do tesnih stikov s člani družin letalcev oziroma z njihovimi sorodniki. Strmoglavljenje letala na Va- netini je nato s pomočjo medijev, pred- vsem revije The Star in pozneje svetov- nega spleta, postalo znano v ameriški javnosti. Cerkvenjak in Vanetino pa so večkrat obiskali sorodniki letalcev in di- plomati z ameriškega veleposlaništva v Sloveniji, nazadnje maja letos. Delo je začel mag. Ciril Paluc v 60. letih prej- šnjega stoletja in ga je z odkritjem po- izvedovanja sorodnice umrlega letalca dodatno spodbudil Vido Blažič. Razi- skovanje širših razsežnosti je nadaljeval zgodovinar Marjan Žmavc, tudi v okviru Slovenskogoriškega foruma, ki ga je vo- dil, leta 2005 pa ga je pripeljal do posta- vitve spominskega obeležja na Vanetini in do izdaje publikacije Zavezniški letalci v cerkvenjaški zgodovini. Strokovni in osebni stiki med Cerkvenjakom in Američani se nadaljujejo in poglabljajo. Vršilec dolžnosti predsednika Zdru- ženja borcev za vrednote NOB Cerkve- njak Franc Bratkovič je spregovoril o vrednotah, domoljubju in dimenzijah zavezniške pomoči v drugi svetovni voj- ni. Po dosedanjih, še vedno nepopolnih podatkih je bilo nad Slovenijo sestrelje- nih 244 zavezniških letal, največ je bilo sestreljenih 18. in 19. marca 1944, ter rešenih 806 letalcev (vir Zlomljena krila av- torja Matije Žganjar). Predstavil je tudi ne- kaj podatkov o angleškem dvotrupnem lovcu, ki je 7. januarja 1943 strmoglavil na čagonske travnike pri Cerkvenjaku in // PIŠE IN FOTO: Franc Bratkovič Domačini si ogledujejo razbitine letala na Vanetini. Udeleženci okrogle mize avgust 201726 D O G O D K I Loški Potok: Na Ogenjci pri Loškem Potoku je bila tradicionalna slovesnost v spomin na žrtve italijanske ofenzive leta 1942. Italijanski okupator je tedaj požgal ve- liko vasi v okolici Loškega Potoka in prebivalce odpeljal v koncentracijska taborišča. Uničena je bila tudi partizanska bolnišnica Ogenjca, ki jo je Ob- čina Loški Potok leta 2000 razglasila za kulturni spomenik zgodovinskega pomena. Partizansko bolnico na Ogenjci, ki je v času roške ofenzive julija 1942 v tajnosti delovala sredi mogočnih kočevskih gozdov, je vodil zdravnik Aleksander Gala, doktor Peter. Skrivni bunker na Ogenjci je eno redkih ohra- njenih skrivališč, kakršna so gradili in uporabljali ob skoraj vseh partizanskih bolnišnicah. Namenjen je bil evakuaciji težkih ranjencev v primeru nevarnos- ti, da bi jih odkrila sovražnikova vojska. Bunker ponazarja način delovanja partizanske vojaške sanitete na Slovenskem in je spomenik enega najbolj tragičnih in dramatičnih dogodkov v zgodovini partizanskega zdravstva. Za- radi redkosti, ohranjenosti in zgodovinske pričevalnosti spada med kakovo- stnejšo memorialno dediščino iz druge svetovne vojne na Slovenskem. Številni obiskovalci, ki so se zadnjo julijsko nedeljo udeležili spominske slovesnosti ob 75. obletnici tragičnih dogodkov, so se podali tudi do jame, kjer je ugasnilo življenje 13 ranjencev in bolničarke Mimice. K jami je pone- sel cvetje in sveče tudi slavnostni govornik, svetovalec predsednika Repu- blike Slovenije, akademik Boštjan Žekš. Kot je dejal, ga tragedija pri Ogenj- ci spominja na antično tragedijo, saj ima vse njene elemente. V njej je uga- snilo 13 mladih življenj težkih ranjencev in 20-letne bolničarke Mimice. »To ni bil le tragičen dogodek, bil je tudi del odporniškega gibanja v Sloveniji in Evropi, kjer je obramba domovine slonela na mladih,« je poudaril Žekš in se dotaknil še sprave. Zbrane sta pozdravila še župan Ivan Benčina in Jakob Bartol, predsednik Društva Ogenjca, v kulturnem programu pa so sodelovali člani kvarteta Gallus, recitatorji Igor Rojc, Jelka Domevščak, Jana Sega in Majda Rački ter harmonikarja. Petdeset pohodnikov pa se je udeležilo po- hoda iz Loškega Potoka, Dragovške doline in Sodražice do slovesnosti, ki so jo spremljali prapori in častna straža Slovenske vojske. Besedilo in foto: Olga Knez Golišče nad Jevnico: V počastitev dneva državnosti in nekdanjega praznika, dneva borca, sta konec junija na vrhu Golišč nad Jevnico potekala spominska slovesnost in tradicionalno srečanje članov Združenja borcev za vrednote NOB Litija - Šmartno. Slovesnosti so se udeležili člani borčevske in drugih domoljubnih organizacij ter številni krajani Litije in okolice. Obudili so spomine na do- godke izpred tri četrt stoletja, ko je v teh krajih delovalo močno narodnoo- svobodilno gibanje. V osrednjem govoru je Jože Godec, predsednik KO ZB za vrednote NOB, poudaril predvsem pomen nekdanjega praznika dneva borca, saj so med NOB tod mimo potekale glavne partizanske povezave čez Savo z Dolenjsko, Štajersko in Koroško. Vsa štiri leta vojne pot ni bila nikoli prekinjena, razen ko je poplavljala Sava. Skozi naše kraje je prehajalo na tisoče novih borcev s Štajerskega in Koroškega naprej na Dolenjsko v brigade, v nasprotni sme- ri pa so prenesli in prepeljali na tone orožja, streliva in druge opreme za štajerske partizane. Konec avgusta leta 1944 so borci Šercerjeve brigade pri Ožbaltu na Dravi osvobodili 98 angleških ujetnikov in jih pospremili čez Savo v Belo krajino, od koder so z letali poleteli domov. V spomin na ta dogodek je letos londonska televizija BBC posnela reportažo, ki bo predvi- doma na sporedu konec leta. Čeprav so domačini množično podpirali partizanski boj, so se našli posa- mezniki, ki so temu nasprotovali. Zaradi njihovega izdajstva so v teh krajih gorele domačije, umirali so nedolžni ljudje, otroci, ženske in starejši. Nekaj misli je med slovesnostjo strnil predsednik ZB za vrednote NOB Litija - Šmar- tno Mirko Kaplja in v svojem govoru poudaril, da dogodki iz časa NOB ne smejo v pozabo kot opomin, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Priso- tne je pozdravil tudi predsednik najštevilnejše krajevne borčevske organiza- cije Zadobrova - Sneberje Lado Sluga in ob tej priložnosti prenesel pozdrave legendarnega komandanta z Menine planine, Franca Severja - Frante. V kulturnem programu so sodelovali pevci Mešanega pevskega zbora Miha Vahen pod vodstvom Natalije Šuštar s partizanskimi pesmimi in reci- tatorka Lucija Kotar s poezijo iz časa NOB. Jože Godec Logatec: Marsikdo ne ve, da je bil tako kot naše glavno mesto tudi Logatec od febru- arja leta 1942 pa do konca vojne obdan z žico. Kljub temu se je odpor proti okupatorju nadaljeval, saj ljudem ni bilo vseeno, kakšna bo prihodnost naše dežele, če bodo v njej vladali Italijani. Za marsikoga je bivanje doma postalo prenevarno, zato so se iz toplih domov zatekli v gozdove. Manjša skupina je najprej postavila šotor nedaleč od Korenčeve domačije na Ravniku, sredi aprila pa so se umaknili globlje v gozd in se ustalili nad sotesko Laih kamen. Po vodji (člani so med seboj izbrali komandirja) se je imenoval Radotov vod, pozneje se je preimenoval v Logaško četo. Četa je samostojno delovala slab mesec, od 18. aprila do 20. maja 1942, potem pa se je priključila 4. bata- ljonu Notranjskega odreda, ki se je kmalu preimenoval v Dolomitski odred. Več je mogoče prebrati v knjigi Zgodovina NOB na Logaškem, ki jo je pred dvema letoma izdalo Združenje borcev za vrednote NOB Logatec. OK ZB Logatec - Tabor vsako leto v maju organizira pohod do Laih kamna. Ko smo se letos bližali spominskemu obeležju, se je šumenju dreves pridru- žil zvok harmonike Gašperja Klevišarja. Tajnica KO ZB Logatec - Tabor je ob spomenik položila cvetje s pentljo trobojnice, praporščaka sta se postavila ob prapore, čas je bil za krajšo slovesnost. Prisotne je nagovoril predsednik Krajevne organizacije ZB Branko Rupnik. Spregovoril je o mladih, ki so pred tri četrt stoletja šli v boj in so po sili razmer postali junaki upora – vse zato, da bi živeli svobodno. Kritično je spregovoril o razmerah v današnji družbi, o tem, 27 da nam ne bi smelo biti vseeno za to, kar se dogaja okrog nas. Zvonka Gantar nam je Kajuhovo in Levčevo pesem predstavila tako, kot ona zna. Zahvala gre vsem, ki so poskrbeli, da je bil dan mladosti še lepši, tudi Mici Tumletovi! Prireditev je gmotno podprla Občina Logatec. Besedilo in foto: Brane Pevec Dolenja vas v Selški dolini: Tudi letos je pri Plečnikovem spomeniku v Dolenji vasi potekala slovesnost Pomni, dolina!, na kateri so se spoštljivo poklonili slovenskemu odporu, padlim 338 borcem in žrtvam okupatorjevega nasilja iz Selške doline, 19 talcem, ki so za svojo domovino dali svoje življenje, ter takrat ustanovlje- ni Prešernovi brigadi, najmočnejši partizanski enoti, ki je v drugi svetovni vojni delovala na Gorenjskem in severnem delu Primorske. Slavnostni go- vornik mag. Drago Štefe, predsednik Organizacijskega komiteja Po stezah partizanske Jelovice, je med prisotnimi posebej pozdravil dva partizana in prešernovca, Iva Miklavčiča in Tineta Tomazina. Govornik je podal zgodovinski oris takratnega dogajanja, ko so želeli Gorenj- sko že leta 1941 priključiti Nemčiji, vendar jih je silovito uporniško gibanje tako presenetilo, da so namero, tudi zaradi velikih težav z železniškim prevo- zom, opustili. Kljub temu so leta 1941 izselili 2.400 Gorenjcev in ustrelili 152 talcev. Gorenjska je takrat dala najmanj 1.100 partizanov ali več kot polovico vsega partizanstva na Slovenskem, od šestih bataljonov pa so bili kar štirje s tega območja. 9. julija 1943 je 4. bataljon Gorenjskega odreda na Bukovškem polju iz zasede napadel in uničil dva nemška tovornjaka in posadko okupa- torjevih vojakov. Iz maščevanje je okupator 14. julija na isto mesto pripeljal iz begunjskih zaporov 20 talcev in jih 19 ustrelil. Pred tem je bila 12. ju- lija ustanovljena Prešernova brigada. Največ partizanov je prišlo iz Gorenjskega od- reda, ki je obstajal od sre- dine junija leta 1942 do konca oktobra 1944, ko se je transformiral v Škofjelo- ški in Kokrški odred. Na tem mestu je 6. oktobra Loška četa Gorenjskega bataljona napadla kolono nemških vo- jakov. Vsem tem dogodkom je združena Selška dolina postavila spomenik. Že drugo leto zapored so pripravili tudi pohod Po poti Prešernove bri- gade s Farjega potoka čez Kal pod Blegošem v Rovte, Sleme, Stirpnik in k spomeniku v Dolenji vasi. Prisotne na slovesnosti je pozdravil župan Občine Železniki, mag. Anton Luznar. V kulturnem programu pa so sodelovali KUD France Koblar, Mešani pevski zbor Domel, Harmonikarski orkester Železniki in orgličar France Čufar. Besedilo in foto: ZB NOB Škofja Loka Ljubljana: Na tradicionalni slovesnosti ZB za vrednote NOB Komandant Stane v Šiški v Ljubljani smo konec junija v svoje vrste sprejeli 17 novih članov, ki pomeni- jo dobrodošlo popestritev in dopolnitev naših vrst. Na slovesnosti smo jim predstavili delo in utrip svoje organizacije, v kateri so nam naši člani najbolj pomembni in smo veseli vsakega, ki se nam pridruži. Naša organizacija šteje 151 članov, želimo si, da se bi novi člani med nami dobro počutili. KO ZB komandant Stane, Ljubljana Štore: Ob 76. obletnici ustanovitve 1. celjske partizanske čete in ob 76. obletni- ci vstaje slovenskega naroda smo se člani častniške in veteranske organi- zacije občine Štore, člani KO ZB za vrednote NOB Štore in Celje ter člani Društva generala Rudolfa Maistra poklonili njihovemu spominu. 20. julija je minilo 76 let od ustanovitve čete na Javorniku nad Štorami. Občina Štore je pred leti postavila novo spominsko obeležje na tem mestu. Domoljubne in veteranske organizacije pa ohranjamo spomin na takratno obdobje. Na slovesnosti sem na kratko predstavil pomen in delovanje 1. celjske partizanske čete. Zelo pomembno sporočilno vrednost pa ima datum usta- novitve čete, to je bilo namreč dva dneva pred dnevom vstaje slovenskega naroda, ki smo ga nekoč praznovali 22. julija. Letos mineva natanko 76 let od tega pomembnega dogodka za slovenski narod. V Štorah vsako leto slo- vesno zaznamujemo tudi dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tega dne pridejo tudi predstavniki ruskega veleposlaništva iz Ljubljane. Na grobu vo- jaka ruske Rdeče armade položimo cvetje. Člani domoljubnih organizacij se vsako leto poklonimo tudi velikemu domoljubu in Maistrovemu borcu, nadporočniku Franju Malgaju, ki je pokopan na šentjurskem pokopališču. Pred časom, ko je na teharskem pokopališču stalo spominsko obeležje šti- rim padlim ameriškim letalcem, smo se skupaj s pripadniki ameriške vojske poklonili tudi njihovemu spominu. Danes žal tega spomenika ni več, sam pa še vedno skrbno hranim imena letalcev skupaj z njihovimi rojstnimi podatki. Veterani vojne za Slovenijo želimo v Štorah odkriti pomnik osamosvojitve- ne vojne za Slovenijo 1991. Lokacije še nismo določili. Srečko Križanec Kokra: Občinski odbor ZB za vrednote NOB Preddvor je pripravil tradicionalno spo- minsko slovesnost pri spomeniku, ki je postavljen na pogorišču nekdanjega dela vasi Kokra v spomin na 75. obletnico požiga te vasi 20. junija 1942. V tem zločinu so zgoreli pet domačij, župnišče z mežnarijo in dve gostilni. Ubitih je bilo 13 domačinov, starejših od 17 let, ženske in otroke pa so od- peljali v nemška taborišča. Cesta skozi vas Kokra v dolžini 12 kilometrov na relaciji Kranj–Jezerski vrh proti notranjosti Avstrije in naprej v Nemčijo je bila izjemno strateško pomembna. Ob pripravah na decembrsko vstajo na Gorenjskem se je 10. decembra 1941 nastajajoča partizanska enota poimenovala Kokrška četa. O delovanju domačinov priča tudi podatek, da so Nemci že avgusta 1941 na območju Obence v Kokri zajeli dva partizana Storžiškega odreda. Med vojno so se na tem območju razvile partizanske bolnišnice in ambulante, ustanovljene so bile partizanske tehnične delavnice, tiskarne, kurirske re- lejne trase … Vse to je potekalo v okviru Gorenjskega in Kokrškega odreda in okrožnega komiteja KPS Kranj, med drugim je bila tukaj natisnjena tudi avgust 201728 D O G O D K I brošura Gorenjski partizan. Okupator se je zavedal moči partizanskega de- lovanja na območju Kokre, zato so okupacijske sile tukaj izvedle številna zločinska dejanja, kokrška cesta pa je bila poimenovana »krvava cesta«. Na slovesnosti so se zbrali več kot sto članov ZB, pripadniki veteranskih in domoljubnih organizacij in pohodniki, posebno toplo smo pozdravili še živeče udeležence NOB. Prisotne je v uvodu pozdravil domačin Franc Pre- šeren, ki je bil med izseljenimi po požigu Kokre, med udeleženci pa je bil tudi Jože Rezman, ki je bil kot otrok prav tako izseljen v nemška taborišča. Slavnostna govornica pa je bila predsednica pokrajinskega sveta ZB NOB za Gorenjsko Doroteja Osterman. Kulturni program so izvedli člani Mešanega pevskega zbora Kokrški odred in recitatorji pesmi Karla Destovnika - Kajuha. K osrednjemu spomeniku so položili cvetje, poklonili pa so se tudi padlim partizanom, ki so pokopani na kokrškem pokopališču ob podružnični cerkvi. Besedilo in foto: Franci Ekar Vodiška planina: Na začetku avgusta smo se v KO ZB NOB Kokrica odzvali prijaznemu vabilu kolegov iz KO ZB NOB Besnica - Podblica in se udeležili 5. spominskega pohoda iz idilične gorske vasice Jamnik po vzhodnih obronkih Jelovice na Vodiško planino, kjer je pri Partizanskem domu potekala spominska slove- snost ob 76. obletnici ustanovitve legendarnega Cankarjevega bataljona. Ustanovljen je bil 5. avgusta 1941 na Pogrošarjevi plani v bližini Vodiške planine. Cankarjev bataljon je bil v tistem času ena prvih večjih partizan- skih enot, sestavljalo ga je 120 borcev Jeseniške in Jelovške čete. Prva se je imenovala tudi Cankarjeva in je bila ustanovljena 28. julija 1941, druga pa tudi Četa Ilije Gregoriča in je bila ustanovljena 29. julija 1941. Cankarjev bataljon je ustanovil Stane Žagar, član glavnega poveljstva slovenskih par- tizanskih čet in član KPS. Za poveljnika je bil imenovan znani španski borec Jože Gregorčič, za političnega komisarja pa Ivan Bertoncelj. Spominske slovesnosti na Vodiški planini, ki jo je organizirala ZB NOB Radovljica v sodelovanju z občino Radovljica, se je udeležilo od 300 do 400 ljudi. Povezoval jo je pisatelj, pesnik in recitator Andrej Kokot, v kultur- nem delu pa je sodeloval še oktet LIP s harmonikarjem Nikom Kraigherjem. Zbrane sta nagovorila Danijela Mandeljc, predsednica ZZB NOB Radovljica, in župan občine Radovljica Ciril Globočnik. Slavnostni govornik je bil pod- predsednik ZZB NOB Slovenije, dr. France Križanič. Za dolgoletno in prizadevno delo v okviru ZZB NOB Slovenije sta nato France Križanič in Danijela Mandeljc podelila dve srebrni plaketi ZZB NOB Slovenije, dobila sta ju Rado Erjavc in Anton Mrak, oba z območja ZZB NOB Radovljica. Skupina dvanajstih pohodnikov, med katerimi je bil tudi pisec prispevka, se je na izhodiščno točko na Jamnik vrnila po drugi trasi, in sicer mimo mes- ta nekdanje ilegalne partizanske tehnike Meta. Tam je predsednik KOBZV NOB Besnica - Podblica Lado Nikšič pohodnikom v strnjeni besedi predsta- vil medvojno delovanje tehnike, nekaj pohodnikov pa si je tudi ogledalo podzemno votlino, v kateri je ta delovala. Besedilo: Damjan Renko; foto: Društvo Prava beseda Murska Sobota: Društvo brigadirjev Pomurja, ki ga vodi Ludvik Filo, je ob letošnjem praznovanju 40. obletnice začetka Mladinske delovne akcije (MDA) Goričko junija v Gornjih Petrov- cih izdalo jubilejni bilten z naslovom Mi gradimo Goričko – Goričko gradi nas ter pripravilo posebno razstavo. Z naslovom 40 let MDA Goričko si jo je že ob odprtju ogledalo večje število nekdanjih brigadirk in brigadirjev, na začetku avgusta pa so to razstavo odprli še v prostorih Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti. Ob tej priložnosti je Ludvik Filo opomnil, da je bil v prostorih Osnovne šole Gornji Petrovci od poletja leta 1977 sedež republiške mladinske delovne akcije, ki je leta 1985 prerasla v zvezno mladinsko delovno akcijo, ko so na Goričko v Prekmurje prihajale brigade mladih iz vse nekdanje SFR Jugosla- vije. Na tej akciji je pri različnih delih (cestne povezave, vodovodi, kanaliza- cija, agromelioracije …) sodelovalo v vseh letih skoraj pet tisoč brigadirk in brigadirjev v 120 mladinskih delovnih brigadah. Na trinajstih panojih je bilo predstavljenih trinajst let MDA Goričko v obdobju od leta 1977 do 1989. Eden izmed pobudnikov, organizatorjev ter predsednikov skupščine Mladin- ske delovne akcije Goričko v letih 1977–1989, Geza Farkaš, je ob tem dejal: »Po štirih desetletjih se vračamo v Gornje Petrovce, v kraj, v katerem se je takrat začel vrvež in zaslišala brigadirska pesem mladih na Mladinski de- lovni akciji Goričko 1977 …« Besedilo in foto: Filip Matko Ficko Lenart: Na začetku julija je v organizaciji ZZB Lenart pred spominsko ploščo v kul- turnem domu v Selcih potekala komemorativna slovesnost, na kateri so počastili spomin na tragično usodo družine Druzovič, ki je bila posledica izdaje domačinke. Skromna in klena družina se je zavedala usode sloven- stva pod nemško okupacijo, zato je nesebično in pogumno podpirala Lac- 29 kov odred. 13. julija 1942 so gestapovci požgali domačijo z živino vred in družino odpeljali v ptujski zapor, od tam pa naprej v zapor na gradu Borl in nato v celjski Stari pisker. Po večdnevnih mučenjih so 30. julija ustrelili očeta Gregorja, mamo Marijo in hčer Antonijo Druzovič. Šestnajstletno Pep- co pa so poslali v taborišče Auschwitz, kjer je preživela kot interniranka s številko 18681. Slavnostni govornik Andrej Kocbek, predsednik Sveta KS Lenart, je opo- zoril na zlo izdajstva in veličino žrtve družine Druzovič ter poudaril, da so njihova nasilno prekinjena življenja vtkana v svobodno in samostojno Slo- venijo. Tragična usoda družine, prežete z ljubeznijo do domače slovenjego- riške rodne grude, si zato zasluži naše spoštovanje in spomin. Andrej Kocbek; foto: Alojz Bezjak Ptuj: Na dvorišču nekdanjih zaporov na Ptuju (zdaj je tam upravna zgradba Po- krajinskega muzeja) je na začetku avgusta potekala spominska slovesnost v spomin na 75. obletnico zadnjega boja Lackove (Slovenjegoriške) čete v Mostju in grozljive usmrtitve 48-letnega Jožeta Lacka, ki je bil 21. decembra 1951 razglašen za narodnega heroja. Prireditev sta skupaj pripravila Mestna občina Ptuj (župan Miran Senčar) in Območno združenje borcev za vrednote NOB Ptuj (predsednica Branka Bezeljak), ki sta k sodelovanju povabila tudi druga veteranska in domoljub- na združenja in društva s Ptuja in iz okolice. Prireditev je potekala pod naslovom »Uporni kmet – poslednji boj legendarne čete«, slavnostni govornik na slovesnosti pa je bil dr. Matjaž Kmecl, podpredsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki je med drugim opozoril na lažne izjave in nedopustno prenarejanje zgo- dovine o NOB in boju Slovencev med drugo svetovni vojni, kar se dogaja celo v zgradbi slovenskega parlamenta. V bogatem kulturnem programu so nastopili združeni pevski zbori, pevka Karmen Ivančič in Teater III. Predsednica Območnega združenja borcev za vrednote NOB Ptuj Branka Bezeljak je izročila šest zahvalnih listin tega združenja, ki so jih prejeli: Prosvetno društvo Ruda Sever Gorišnica, Moški pevski zbor KUD Rogozni- ca, Moški pevski zbor KUD Alojz Štrafela Markovci, Ljudski pevci KUD Sta- ne Petrovič Hajdina in Mira Petrovič iz domoznanskega oddelka Knjižnice Ivana Potrča Ptuj. Dr. Matjaž Kmecl pa je izročil priznanji ZZB za vrednote NOB Slovenije: pisno priznanje ZZB za vrednote NOB Slovenije je prejel praporščak Stanko Kokol, srebrno plaketo ZZB za vrednote NOB Slovenije pa borec Cvetko Novak. Ob koncu slovesnosti je posebna delegacija pritrdila venec k spominski plošči narodnemu heroju Jožetu Lacku na stavbi upravne zgradbe Pokrajin- skega muzeja Ptuj. Sledilo je druženje članic in članov veteranskih organi- zacij, na ogled pa je bila tudi spominska zbirka v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Besedilo in fotografije: Filip Matko Ficko Cazin, BiH: Delegacija Odbora Avnoj Slovenija se je konec julija udeležila odkritja ob- novljenega spomenika 800 žrtvam ustaških klavcev v okolici Cazina v Bosni in Hercegovini in ob tej priložnosti k spomeniku položila cvetje. Spomenik je bil uničen med zadnjo vojno na ozemlju držav nekdanje Jugoslavije, ob prizadevanju vodstva in članstva Zveze protifašističnih borcev (SABNOR) Cazin in posebno Seada Klicića, predsednika Društva Josip Broz Tito Cazin, pa so ga obnovili. Prireditve na območju, kjer živi pretežno muslimansko prebivalstvo, so se udeležili tudi predstavniki borčevskih organizacij iz Hr- vaške, Bosne in Hercegovine ter Sarajeva. Franko Pleško Kranjska Gora: Društvo Slovenija-Rusija je v sodelovanju z veleposlaništvom Ruske federa- cije v Sloveniji, občino Kranjska Gora in Fundacijo Russkij mir tudi letos prip- ravilo tradicionalno spominsko slovesnost pri Ruski kapelici pod Vršičem. Na čelu slovenske delegacije so bili tokrat predsednik republike Borut Pahor, predsednik državnega sveta Mitja Bervar in minister za zunanje zadeve Karl Erjavec, ki je bil letos tudi častni pokrovitelj dogodka. Rusko delegacijo je vodil minister za zveze in množične komunikacije Nikolaj Nikiforov. V svo- jem govoru je poudaril, da kapelica predstavlja spomin na vse padle vojake v zadnjih sto letih, in se zahvalil vsem Slovencem za njihovo skrb za Rusko kapelico in druga znamenja ruskim vojakom. V delegacijah obeh držav so bili tudi predstavniki civilne družbe in duhovščine ter poslanci. Po tradiciji je potekala tudi pravoslavna maša pod vodstvom metropolita Hanti-Manjsijskega in Surgutskega, Pavla, padlim vojakom so se poklonili s tradicionalnim polaganjem venca. Kulturni del proslave so popestrili nas- topi slovenske vokalne skupine Gallina, prazničnega pevskega zbora Bo- gojavljenske katedrale iz Moskve in mešanega pevskega zbora kulturnega društva Odmev iz Kranjske Gore. Proslave pri Ruski kapelici se vrstijo že od leta 1992. Lani se je ob 100. obletnici postavitve kapelice dogodka udeležil tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Slovesnost poteka v spomin na tragič- ne dogodke med prvo svetovno vojno, ko je več sto ruskih vojnih ujetnikov med graditvijo ceste čez prelaz leta 1916 zasul snežni plaz. Vir: portal RBHT Šipek nad Lukovico: 6. avgusta 1943 je bila na Šipku nad Lukovico kot sedma po vrsti ustanov- ljena slovenska brigada, ime je dobila po Slavku Šlandru, eni prvih žrtev okupatorjevega režima v Sloveniji. V mariborskih zaporih so ga ustrelili kot talca 24. avgusta 1941, za narodnega heroja so ga razglasili 25. oktobra 1943. Šlandrova brigada je bila ustanovljena z namenom, da nemškim oku- pacijskim enotam onemogoča prometne zveze v Črnem grabnu, Tuhinjski dolini in Zgornji Savinjski dolini. avgust 201730 D O G O D K I Slovesnost pri spomeniku, ki stoji na kraju ustanovitve, je pripravila ZZB za vrednote NOB Lukovica v sodelovanju z Odborom skupnosti borcev VI. SNOUB Slavka Šlandra in z ZZB za vrednote NOB Kamnik. Poleg številnih obiskovalcev so se prireditve udeležili tudi župan Občine Kamnik Marjan Šarec, ki je bil slavnostni govornik, podžupan Igor Žavbi in župan Občine Moravče Martin Rebolj. Navzočih je bilo tudi nekaj udeležencev NOB, med njimi Franc Sever - Franta, takratni komandant operativnega štaba Šlando- ve brigade. V kulturnem programu so nastopili recitatorji, harmonikarji in pevski kvartet Krt. J. H. , foto: Ladislav Zupančič Lehen: Pri Urbančevi koči v Lehnu na Pohorju vsako leto konec julija pripravijo spominsko slovesnost v čast prvim pohorskim partizanom. Slovesnost prip- ravijo ZB NOB Radlje ob Dravi, KO NOB Podvelka v sodelovanju z Občino Podvelka, Vaški svet Lehen, KUD Lehen in Umetniško društvo Vila. Pri Ur- bančevi koči so 30. julija 1941 prvi pohorski partizani ustanovili Pohorsko četo in v noči na 12. avgust napadli orožniško postajo v Ribnici na Pohorju, kar je bil prvi oboroženi upor poroti okupatorju v tem kraju. Med napadom sta umrla tedanji župan Ribnice na Pohorju in orožnik, zato so se okupatorji kruto maščevali in 24. avgusta 1941 v mariborskih zaporih ustrelili prve talce, med njimi so bili tudi pomembni organizatorji odpora: Slavko Šlander, Franjo Vrunč, Slava Klavora, Edo Grubelnik, Franc Ekar in drugi. O tedanjih dogodkih je letos na slovesnosti spregovoril Borut Končnik, predsednik KO ZB Podvelka in častni občan občine Podvelka, prisotne pa je pozdravil tudi župan Anton Kovše. Slavnostni govornik pa je bil pisatelj in nekdanji politik Tone Partljič. Slovesnosti se je udeležilo več kot 350 ljudi, ki so prišli od Ptuja pre- ko Dravograda do Mislinje, med njimi tudi podpredsednica Zveze koroških partizanov Maria Koletnik z delegacijo, poslanec Državnega zbora Bene- dikt Kopmajer, nekaj borcev Lackovega odreda in potomci Alfonza Šarha in legendarnega narodnega heroja Jožeta Lacka, člani Društva izgnancev ter predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij občine Podvelka, pripadniki 74 PEHP Slovenske vojske Vojašnice generala Rudolfa Maistra in namestnik poveljnika Mitja Čander ter pohodniki iz krajev Zgornje Dravske doline. V bogatem kulturnem programu so nastopili Ljudske pevke s Kaple in Ženski pevski zbor Vuhred, Moški pevski zbor Lehen in Moški pevski zbor Stane Sever iz Ribnice na Pohorju ter Klara Vajs, Lara Mesner, Milena Konč- nik in Gabrijela Planinšič. Prireditev je povezovala Sanja Tacer. J. H. , foto: Borut Končnik Laško, Igriše: Na Igrišah, na sedlu med Mrzlico in Šmohorjem in stičišču občin Laško, Hra- stnik in Žalec, je na območju nekdanje Hribarjeve domačije tudi letos po- tekala spominska slovesnost v spomin na tragedijo, ki se je 7. marca 1943 zgodila na tej zavedni gorski kmetiji. V ognjenih zubljih požgane domačije so umrli gospodar Leopold, njegova žena Marija, sin Franci, sosed Ramšakov Franci in trije partizani Veličkove čete: Lojze Hafner - Veličko iz Hrastnika, Jože Košir iz Rečice in Štefan Vasle iz Zabukovice. Tragedijo sta preživeli le domači hčeri Mimika in Slavica, ki so ju odpeljali v celjski Stari pisker – tam so nosečo Slavico izpustili, Mimiko pa poslali v Auschwitz. Po njenem pri- povedovanju je Branko Zupan o tragediji napisal knjigo Rdeči sneg na Igrišah, lani pa je umr- la tudi Mimika, zadnja priča te tragedije. V spomin na ta dogodek bor- čevske in veteranske organiza- cije iz vseh treh občin vsako leto pripravijo slovesnost, ki jo zaznamujejo tudi s pohodi iz vseh treh smeri. Med pohodni- ki, ki so krenili iz Zgornje Re- čice mimo spominskih obeležij do Igriš, je bil letos tudi pred- sednik državnega zbora Milan Brglez, ki je bil slavnostni go- vornik. Prireditev je vsako leto bolje obiskana, organizatorji pravijo, da prav zaradi pohoda, ki privabi tudi mlajše udeležence. Slove- snost so dopolnili s kulturnim programom, v katerem so sodelovali Godba na pihala Laško, Moški pevski zbor Laško in Branko Zupanc. J. H.; foto: Vili Hladin Čemšeniška planina: Združenje borcev za vrednote NOB Zagorje ob Savi je v okviru praznova- nja občinskega praznika Občine Zagorje ob Savi, organiziralo tradicionalno borčevsko proslavo na Čemšeniški planini (1204 m) v spomin na ustanovi- tev Revirske partizanske čete. Zadnjo julijsko nedeljo se je v gozdu, pred spominskim pomnikom četi, zbralo več kot 1000 udeležencev različnih sta- rosti iz zasavskih in tudi drugih občin, iz mnogih krajev, organizacij in dru- štev. Organizirano so se prireditve, poleg članov in članic združenj borcev, udeležili tudi veterani vojne za Slovenijo, člani policijskega veteranskega društva Sever, člani združenj slovenskih častnikov, domoljubnega društva General Maister ter mnogi planinci in pohodniki. Sodelovala je tudi spo- minska partizanska četa. Med obiskovalci je bilo zelo veliko mladih in tudi družine z otroki. Res, navdušujoča, pestra, raznolika, prava OF sestava! Pred spomenikom pa nas je že štirinajstič zaporedoma združila Revirska partizanska četa in z njo sku- pen, enoten, spoštljiv odnos do narodnoosvobodilnega boja ter hkrati do vseh bojev in uporov ter generacij ljudi, ki so se v preteklosti postavili v bran domovine. Vzdušje in razpoloženje na proslavi je bilo res pravo, partizansko! Za to so priskrbeli tudi govorniki in izvajalci udarnega programa. Naše skupno in enotno sporočilo s planine v vse zasavske doline je bilo: ''Narodnoosvobo- dilni boj je naša vrednota! Zavračali bomo blatenje partizanskega boja ter politikantsko spreminjanje zgodovinskih dejstev. Ravnali in delovali bomo tako, da žaljivi pogledi na NOB ne bodo nikoli prevladali!'' Besedilo in foto: Miloš Prosenc 31 I M E L I S M O L J U D IP I S M A Pesmi Otona Župančiča z raznovrstni- mi manipulacijami zlorablja politična desnica. Na udaru so predvsem pesmi iz zbirke Zimzelen pod snegom (1945). Med poslednjimi si je reinterpretacijo svetovnonazorske opredelitve Otona Župančiča za cilj postavil izr. prof. dr. Boštjan M. Turk (Rdeča zvezda nad Tri- glavom in Bit in potvorba, Reporter, 21. in 29. marca 2016, str. 35). Poleg ma- nipulacij in novotarij s pesmima Zlato jabolko in Veš, poet svoj dolg? (glej: B. Repe, Mladina, 2016, str. 33) si Turk pri- zadeva prikazati Otona Župančiča tudi kot krščanskega pesnika. Odzivov na te Turkove navedbe nisem zasledila, zato sama odgovarjam. Turk je vzel pod drobnogled pesniške prispodobe, ki naj bi jih v zbirki Zim- zelen pod snegom Župančiču navdihni- lo krščanstvo: kadilo (str.: 10), duh (16), Trije Modri Kralji (37), človekov um zma- gujoči Bog (20), Bog razodet v stvarstvu (21) in molitev Bogu zoper Turke (28). V zbirki je odkril tudi izpoved največje kr- ščanske resnice, ki se bere kot vrsta mo- litve (48-49). Poglejmo, kaj od naštete- ga je res prispodoba, kaj je izvorno kr- ščansko, kje in na kakšen način je Turk odkril molitev in kaj od tega je sploh Župančičevega. Z verzom V nebo so se vzvijale kot kadilo iz pesmi Enodnevnice je pesnik pona- zoril vzlet teh žuželk iz vode k rojenju. Kadilo ni izvorno krščansko, uporabljalo se je že v predkrščanskih obredih. Duh v pesmi Iz osamelosti ni krščanski božji duh. V verzih Sanjalo se mi je o beli roži / z opojnim duhom, ki vse rane leči sta bela roža in njen duh prispodobi za Župan- čičevo drago, saj pesnik upa: Me čutiš, daljna?. Ali je profesor francoske knji- ževnosti za iskanje »krščanskih besed« uporabljal računalnik, da sta se mu pri kadilu in duhu zgodila taka, sicer osnov- nošolska, spodrsljaja? Trije modri z Vzhoda imajo izvor v pred- krščanstvu. Prispodoba in je kakor eden Treh Modrih Kraljev / iz naših krajev./ ve- lja za Ivana Cankarja (Spomenik na Vrh- niki). Ko opolnoči vstane s kantona z za- upanjem, pesnik ne napoti Cankarja na Vrh Sv. Treh Kraljev v rovtarsko hribovje, temveč zarji naproti, ki se je v času na- stanka pesmi (oktober 1943) že kazala Zlorabe in potvorbe pesmi iz zbirke Zimzelen pod snegom na vzhodu. Da Turk ne omenja polnoči in zarje, prispodob za okupacijo in svo- bodo, je razumljivo. Toda ali je profesor načrtno spregledal krščansko upanje, skrito v zaupanju, ker je bilo povezano s prihajajočo Rdečo armado? Sledijo tri dokaj drugačne Turkove »pris- podobe«, pripisane Župančiču. Za pesem Filozof, kjer reši vse zanke in uganke, je Turk napisal »prispodobo« človekov um zmagujoči Bog. Nič tako resnega ni pri Župančiču, čutimo celó nekoliko pos- meha na filozofska kajstva in najstva, ki zapletajo le v nova nas zakajstva. Verz iz različice na vsa -ajstva je posmehljivejši: se zde mi zdrave pameti izdajstva. V pesmi Morska mesečina je Turk našel »prispodobo« Bog razodet v stvarstvu, ki ni pesnikova. Literarni zgodovinar aka- demik Anton Ocvirk se je spominjal, da je Župančič o dečkovem lovu na morsko mesečino povedal kot o prispodobi za ničevost razpravljanja o njegovem bi- vanju (Zbrano delo III, str. 422–425). Véro je Župančič zgodaj izgubil, štiri- indvajsetleten je ob smrti šestnajstle- tne sestre Mimice zapisal: Ako bi bil do zdaj še veroval v Boga – od zdaj ne veru- jem v nič (Zbrano delo 11, str. 218). Za Miklovo Zalo je Turk našel sicer od- lično »prispodobo« molitev Bogu zoper Turke, toda pesnikova Zala ni bila tako protiturško nastrojena, kot misli Turk. V turškem ujetništvu je molila za svoje drage, ne zoper Turke. Turkove »prispodobe« človekov um zma- gujoči Bog, Bog razodet v stvarstvu, mo- litev Bogu zoper Turke niso prispodobe, kaj šele Župančičeve (!), so nekakšni povzetki pesmi – turkizmi. Višek potvorb in politično manipulacijo je Turk (21. 3. 2016) izvedel pri pesmi Rekvizicija, navajam: Morda višek Župan- čičeve »partizanske lirike« pomeni kar pe- sem, v katero je vložena izpoved največje krščanske resnice: »V imenu Boga Očeta, v imenu Boga Sina, v imenu Svetega Duha«, pravijo partizani, ki pridejo na kmetijo po živež. »V imenu Svete Trojice« jim odgo- varja lastnik in radovoljen naloži na voz hrano, ki jo potem odpeljejo v gozd. Pe- sem se dejansko bere kot vrsta molitve (konec navedbe). Oglejmo si odlomek »molitve« v origi- nalu brez Turkovega korenitega mani- pulativnega posega: »V imenu Boga Očeta zakoljite nam praseta; v imenu Boga Sina nalijte nam vedro vina; v imenu Svetega Duha vsadite nam peko kruha!« V delu pesmi Rekvizicija je Turk s črta- njem vsakega drugega Župančičevega verza dosegel želeno, za politično ma- nipulacijo primerno krščansko molitev. Razlago nadaljevanja pesmi je Turk ne le deloma prikrojil (npr.: drugemu govorcu pripiše V imenu Svete Trojice in deloma zamolčal (V imenu Vseh Hudičev ), temveč načrtno potvoril poanto pesmi in posle- dično Župančičevo svetovnonazorsko opredelitev. Turk se ozkogledo sprašuje, s čim si je dr. Janez Evangelist Krek prislužil Žu- pančičevo spoštovanje, ter sklene: Za- kaj, je skrivnost biti, Župančičeve, Kreko- ve in vsakršne. Skrivnost? V Krekovem krožku katoliških dijakov so se zbirali vedoželjni dijaki, Dragotin Kette, Ivan Cankar, Oton Župančič . . . Mlademu Otonu je Krek dajal prve napotke v svet poezije. Župančič mu tega nikdar ni pozabil. In še: Véliki in modri običaj- no presegajo svetovnonazorske razli- ke, veličino priznavajo tudi »nasprot- nikom« (glej tudi: A. Rebula, Mladina, 2003, 8). Dokazala sem, da v Turkovem izboru iz zbirke Zimzelen pod snegom ni izvorno krščanskih prispodob, ki naj bi navdiho- vale Župančiča. Nekatere »prispodobe« to niso po njih definiciji, so turkizmi, ki naj bi zavajali in napeljevali na Župan- čiča kot krščanskega pesnika. Pri pesmi Rekvizicija gre Turk najdlje, z grobim, nič kaj »krščanskim posegom« v verzno strukturo, ki popolnoma spremeni smi- sel pesmi, s potvorbo ustvari za poli- tično manipulacijo primerno krščansko molitev. Reinterpretacija svetovnona- zorske opredelitve Otona Župančiča kot krščanskega pesnika prof. dr. Boštjanu M. Turku s primeri, ki si jih je sam izbral, ni uspela. Alenka Župančič avgust 201732 A K T U A L N O // PIŠE: Tone Partljič ne korake v poveljstvu, kakor recimo ob boleči »pohorski aferi«. Seveda zlasti na začetku niso bili pred- vsem Pohorci pohorski partizani. Poli- tični delavci so jih v gozdove pošiljali predvsem iz Maribora, največ prek Ruš in Smolnika. Tudi tistih prvih dvajset fantov (in še žena enega izmed njih), ki so se zbrali v Urbančevi koči zadnje dni julija 1941, so bili poslani iz mesta in so imeli z njim stalno zvezo. Ni čudno, da so jih tam obiskali mladi mariborski ko- munisti Slava Klavora, Slavko Šlander, Leon Novak, preden je bil komite v Ma- riboru izdan. Z njimi so prisegli. Toda Hvaležno stojimo na ramah svojih upornih prednikov Pohorci se spominjajo svojih partizanov Seveda se ob besedi Pohorje domačini takoj vprašajo, katero Po- horje imamo v mislih, saj imamo vendar Zreško, Ribniško, Mislinj- sko, Ruško, Lovrenško, Mariborsko in še kakšno »Pohorje«. In torej Ribničane, Lovrenčane, Mislinjčane, Rušane, poleg njih pa še Jo- sipdolčane, Lehenčane, Primožane, Framčane itd. A partizane smo imeli le ene – »pohorske partizane«. Enotam so pravili Pohorska četa, Pohorski bataljon, Pohorska brigada, Pohorski odred … Pohorje je tako rekoč »prehoje-no« od partizanov. Vse stezice in poti in vse globače. Štiri leta nenehni premiki dan za dnevom, predvsem noč za nočjo. Pohodi in napa- di, obkolitve in umiki, pobegi iz obročev, nenehno gibanje patrulj, zasede, kurirske poti, skrivališča s hrano, oskrbovanje Pavčkovih in Slokanovih bolnic … Od vzhoda do zahoda dobrih šestdeset ki- lometrov; na severu Drava, na zahodu Mislinja, onkraj Mislinje Koroška, onkraj Drave Kozjak, na vzhodu Dravsko polje, na jugu Šaleška dolina. Pohorski bataljon in Šarh ali njegovi dečki so sicer bili doma iz Ruš, a so bili danes pred Mislinjo, jut- ri okoli Hudega kota v Ribnici, potem na Zreškem, padli pa so nad Slovensko Bi- strico na Osankarico … Kaj vemo o pohorskih partizanih Tudi letos poleti so med drugimi pra- znovali »podvelški« in »ribniški« borci za vrednote NOB. Prvi pri Urbančevi koči v Lehnu, drugi v Josipdolu, nekoč industrijskem središču (kamnolom, gla- žute), pol ure od Ribnice, čeprav se je partizanski boj prepletal in selil od ene do druge lokacije … Prve trenutno vodi upokojeni zobozdravnik Borut Konč- nik, druge pa moja nekdanja učenka Jana Pok Ladinek. Bil sem počaščen, ko sta me povabila, naj govorim na obeh proslavah, a obenem zelo zaskrbljen, kaj naj jim povem. Ne bo zdaj neki Mariborčan Pohorcem pripovedoval o pohorskih partizanih! Res je, da sem bil eno šolsko leto, 1960/61, učitelj v Ribnici na Pohorju. Res sem prebral kar nekaj knjig o pohorskih partizanih, naštejmo le nekatere! Najprej je tu se- veda France Filipič, ki se je kar prese- lil v Ribnico, s svojimi zgodovinskimi pričevanji Pohorski bataljon (prvič leta 1952, v več dopolnjenih izdajah), Prvi pohorski partizani (1965) in Na razpotjih zgodovine 1994 z razpravo Kronika NO gibanja v občini Radlje ob Dravi. (Govori- li pa smo že o monografiji Mauthausen, 1996, kjer najdemo seveda tudi inter- nirane Pohorce …). Tu so prvi ravna- telj muzeja NO Maribor Milan Ževart s »priročnikom« Po sledovih NOB v Ma- riborskem okraju (1962), Mirko Fajdiga z Zidanškovo brigado (1975) in Pohorskimi partizani (1985). Velik prispevek, dopol- njen s številnimi novimi razkritimi dej- stvi, pa seveda predstavlja monografi- ja Marjana Žnidariča Četrta operativna cona (2014), ki je magistralno delo šta- jerskega in prekmurskega partizanstva in ki prvič analizira tudi kakšne napač- Pohorski kmetje bi si zaslužili velik spomenik slovenskega narodnoosvobodilnega boja, kakor tudi štajerska slovenska duhovščina, ki se je za razliko od kranjske in dolenjske odločila za odpor. 33 Tone Partljič kot slavnostni govornik na lehnu. (foto: Borut Končnik) že 31. julija je pritekel kmet Urbanc in vzkliknil: »Bežite, izdani ste …« A so se spet zvečine zbrali v noči s 11. na 12. avgust in napadli orožniško postajo v Ribnici in ustrelili njihovega komandir- ja in še nemškega župana; dan pozneje se je v Ribnico pripeljal sam Steindl … Zaradi tega dogodka so bili v Mariboru ustreljeni prvi talci. Toda, da so lahko eno prvih partizanskih akcij v Slovenji sploh izpeljali, so se seveda naslonili na domačine, v Ribnici je že delovala celi- ca OF. V novembru leta 1942 pa je po- horski bataljon napadel bližnji Josipdol, napad je vodil in bil v njem resno ranjen Dušan Kveder - Tomaž. Prvo štajersko osvobojeno ozemlje Na Pohorje sta v prvih dveh letih voj- ne dvakrat prišla Kveder in legendarni komandant Stane, ki je oživil pohorsko partizanstvo po padcu bataljona, ko se je s skupino partizanov vračal s Koro- škega. V času težav z obveščevalno sa- movoljo v pohorski aferi sta bila na Po- horju celo Mitja Ribičič in pozneje Ser- gej Kraigher in danes lahko zapišemo, da nista povsem razumela dogodkov in njihovih razsežnosti in sta v glavnem štabu doživela tudi kritiko. Prvi je bil na Pohorju v dneh »dogodkov pri Urban- cu« v decembru, drugi naj bi pozneje poročal o njih. Mitja Ribičič pa je bil pri- soten tudi ob ustanovitvi Pohorske bri- gade (natančno leto dni po padcu ba- taljona) v Primožu na Pohorju. Vodstvo cone ni preveč maralo lokalpatriotske- ga naziva »pohorska« in je terjalo, da so imenujejo Zidanškova brigada, kakor je bila tudi ustanovljena. Štela je vendar 300 borcev! Pozneje prihaja na Štajersko 14. divi- zija, ki se v prvem poskusu ni mogla v celoti prebiti na Pohorje, kamor je na- menjena; pozneje pa njeni Tomšičeva in Šercerjeva brigada odločilno delujeta in 22. in 23. avgusta prva osvobodi Ribni- co, druga pa Lovrenc in za več mesecev imamo na tem območju prvo štajersko osvobojeno ozemlje. Po prvem napadu na Ribnico 12. avgusta 1941 pa so Nem- ci okolico Ribnice razglasili za »zaprto« območje. Prav Šercerjeva je spomladi leta 1945 pri Josipdolu razbila štiride- setčlansko kolono nemške policije, s či- mer so se dokončno končali tudi pogosti pohodi in hajke nemške vojske in polici- je … Anekdota pravi, da so sicer nekate- ri napačno razumeli radijske informaci- je o vdaji nemške vojske (šlo je za neko enoto v Italiji) in so novico 3. maja 1945 prinesli v Ribnico in že ta dan so tam pripravili »miting osvoboditve« … Še pred tem je domači kronist v Ribnici na- pisal, da je bila vsa vas z okolico, v kateri je bilo leta 1941 še okoli 20 nemčurjev, pravi dom pohorskih partizanov, kjer so se lahko nasitili in odpočili … Četudi samih Pohorcev v prvem letu pravzaprav ni bilo v enotah, pa so bile tople kuhinje s hrano, so bili ku- rirji, obveščevalci, oskrbovalci … Ve- likokrat so imeli v hlevih partizanske ranjence, v kuhinjah pa so jih zasliše- vali in ropali Nemci. Za partizane so kmetje tvegali življenje, požige, zapo- re. Pohorski kmetje bi si zaslužili velik spomenik slovenskega narodnoosvo- bodilnega boja, kakor tudi štajerska slovenska duhovščina, ki se je za raz- liko od kranjske in dolenjske odločila za odpor. Ko sem v šoli zapisoval ime- na učencev v spričevala, sem seveda naštel iste priimke, ki jih zdaj najdem v zgodovinskih knjigah, pa če gre za Za- pečnike, Miklavce, Ladineke, Urban- ce, Vresnike, Urane, Dularje, Ptačni- ke, Grubelnike itd. itd. Zato si tudi ne drznem, da bi jim razlagal o pohorski partizanščini, saj so se tega naposluša- li od otroških let dalje. Naj sklenem s pregovorom, da človek umre dvakrat: prvič, ko mu neha biti srce, in drugič, ko se zadnjič spregovori njegovo ime. Torej bodo pohorski partizani živeli toliko časa kot pohorski rod. Današnji svobodni rodovi hvaležno sto- jimo na ramah svojih upornih predni- kov, na ramah zmagovalcev druge sve- tovne vojne. Zato vidimo jasno in daleč. Samo sočustvujem lahko s tistimi roja- ki, ki iščejo svoj izgovor in opravičila in zavistno sovraštvo na ramenih poraže- nih prednikov, ki so bili sodelavci oku- patorja … Užaljeni ne morejo gledati daleč in naprej, lahko gledajo le nazaj ali v nekatere cerkvene zvonike. Vendar ne v pohorske. Pohorje je bilo in bo ostalo dom partiza- nov in svobode. avgust 201734 V S P O M I N Anton Vratuša(1915–2017) S smrtjo ne umre vse Vratuševo prvo objavljeno be-sedilo nosi naslov Non omnis moriar, objavili so mu ga v prekmurskih Novinah leta 1936. Zdaj, ob njegovi končni postaji, lahko to staro latinsko modrost ponovi- mo zanj – za njegovo domala neizmerno plodno življenje: S smrtjo ne umre vse. In imamo v misli tistih skoraj 400 raz- prav, ki jih je objavil, vse univerzitetne profesure, častne doktorate, brezštevil- ne politične funkcije v Sloveniji, vključ- no s predsedovanjem izvršnemu svetu oziroma vladi – vsekakor pomembnej- šem, kot bi bilo mogoče sklepati po for- matu osmrtnice za njim – v Jugoslaviji in po svetu; imamo v mislih tistega pol stoletja, skoraj petdeset let življenja, ki jih je kot član ustvarjalno posvetil naši SAZU in njenim delovnim odborom, vse, kar je dobrega postoril za svoje rodno in ljubljeno Prekmurje, za zdaj že znameniti spominski vrt prijatelja Vane- ka Šiftarja in dr. Šiftarjevo fundacijo. In še naprej: da se je zvest svojim huma- nističnim načelom takoj po okupaciji naših krajev leta 1941 vključil v OF, v upor, ob tem pa še ubranil sijajno dok- torsko disertacijo; da je bil aretiran, za- prt in konfiniran, da je ob zlomu italijan- skega fašističnega režima leta 1943 sou- stanovil Rabsko brigado, ki je razorožila italijansko vojsko na Rabu, zaplenila ne- kaj ladjic in oborožena pospremila po- polnoma izčrpane taboriščnike na svo- bodo, med partizane pod Snežnik. Da je sam moral potem za svojevrstnega zveznega oficirja med našimi partizani in severnoitalijansko gverilo; da je pos- lej s svojo treznostjo, modrostjo, skoraj olimpsko mirnostjo ter znanjem jezi- kov, tudi nepopravljivo, pogosto skoraj z naivno dobronamernostjo, obenem pa nepopustljivostjo služil jugoslovanski diplomaciji na najvišjih, svetovnih rav- neh in bil pri tem pomemben tudi za vse dobro, kar se nam je po vojni Sloven- cem zgodilo na primorskem robu naše domovine. Ni mogoče izpustiti niti teo- rije in prakse neuvrščene politike, »de- tanta«, najrazličnejših manjšin, ki jih je preučeval in branil – saj je občutljivost zanje nosil v sebi še iz otroških let, nje- govi Dolnji Sláveči ležijo blizu stičišča troje jezikovnih in siceršnjih kultur – vse tri so večine in manjšine hkrati, vse se tako tudi počutijo in se tako obnašajo. Vse to spada k Vranovemu – Vratu- šovemu non omnis moriar, saj ostaja kot izjemna kulturna zapuščina. Vranova neverjetna, otroško odprta in svetla zvestoba lastnim ljudem, privrženost njihovemu-našemu jeziku in zgodovi- ni, njegova univerzalna dobronamer- nost in blagost, toda tudi njegov ponos in nadarjenost, delavnost in doslednost so bili zemlja, iz katere je zrasla njego- va usoda – vsem Slovencem, še pose- bej pa prekmurskim, v bogato dobro- bit. Naše slovo od njega je zato polno hvaležnosti, da smo imeli takega moža – s tolikerimi talenti, s takšnimi etičnimi vrednotami, s tolikšno človeško širino in globočino. Non omnis moriar – tako kot je še kot mlad, iskriv fant z Goričkega zapisal ob začetku svoje bleščeče življenjske poti. Matjaž Kmecl Žalna seja na ZZB NOB Spomin na svojega dolgoletnega člana, partiza- na, taboriščnika, nosilca partizanske spomenice leta 1941, dobitnika najvišjega priznanja ZZB, politika, diplomata, jezikoslovca in znanstvenika so na žalni seji počastili tudi na sedežu ZZB za vrednote NOB Slovenije. Slovesnosti so se udeležili tudi najožji pokojnikovi sorodniki, o dr. Vratuši pa je v uvodu spregovoril Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije. 35 V svet po veliki beli cesti Žalna seja na ZZB NOB Orisal je lik pokojnega soborca Vrana, njegovo izjemno osebnost in neverjetno življenjsko pot in energijo, ki ga ni zapustila vse do konca. Svoje spomine na Vrana so vsak s svojega zornega kota predstavili tudi nekateri drugi člani predsedstva in Sveta ZZB. V imenu Tabo- riščnega odbora Rab Gonars, katerega član je bil dr. Vratuša, pa je Janez Maršič Vratuševi hčeri Veri izročil posebno skulpturo, delo kočevskega umetnika Jožeta Lisca. »Veliko trpečih in umrlih v taborišču Kampor na Rabu je bilo s slovensko- -hrvaškega obmejnega območja, z obeh strani bregov rek Čabranke in Kolpe, iz krajev, ki so bili stoletja žrtve različnih zavojevalcev. Ker jim nih- če ni pomagal, so si ustvarili mit o legendarnem junaku Petru Klepcu, ubogem pastirčku, ki so mu dobre vile dale nadnaravno moč, s katero je izruval breze in z njimi pometel in pregnal tiste, ki so jih zatirali,« je predstavil pomen skulpture Janez Maršič. Nameravali so jo izročiti dr. Vratuši, a jih je prehitela njegova smrt. Končala se je velika zgodba člo-veka velikega duha in toplega srca – čudovita zgodba dobre-ga in velikega prekmurskega človeka. Dr. Vratuša je prišel do kraja svoje ne vedno prijetne »velike bele ces- te«. Sokrat je zapisal: »Bolje naredi malo na pravi način kot veliko stvari slabo.« Dr. Vratuša je naredil veliko stvari na pravi način! Malo je v novejši slovenski zgodovini takšnih zidarjev novih časov. Tovariš Vran, zvest vrednotam Osvo- bodilne fronte in NOB kot rdeči niti, hrbtenici svojega bogatega življenja, je razumel, spoštoval in živel tovarištvo in skupnostno življenje v njunem najžlaht- nejšem pomenu; z vizijo, da je boljši svet mogoč, da je humanizem njego- va podstat in solidarnost uresničljiva; z vztrajnim in ustvarjalnim delom za boljši svet socialne pravičnosti in člove- kovega dostojanstva; s pretanjenim ob- čutkom za sožitje različnosti, z razume- vanjem kulture dialoga v najboljši volta- irovski maniri in z etičnim poslanstvom intelektualca; s študijsko in raziskoval- no strastjo; z razumevanjem opiranja na lastne sile v vseh razsežnostih. Ob tem pa je bil skromen človek, ki mu je bilo nerodno govoriti o svojem uspešnem in izjemno bogatem delu. »Statve«, kot bi sam dejal, na kate- rih je neutrudno dolga desetletja tkal in stkal svoj prepoznavni prispevek za mozaik nacionalne zgodovine, za našo kulturno dediščino, so se zaustavile za vedno. Kaj vse je bilo na njih, daleč pre- sega takšen zapis. Kot da je želel potr- jevati izreku starega modreca: »Nikoli nehati začenjati in nikoli začeti nehava- ti.« Še mnogo nedokončanih mrež, niti in prediva je ostalo v njihovih čolničkih. Tudi želja, da bi končal svoje spomine »Profesorja Urbana,« dragoceno priče- vanje o pomembnem poglavju svojega partizanstva, ostaja neuresničena. Bil je spoštovan doma in v širnem svetu. Trpki spomin, da ob visokem ži- vljenjskem jubileju upravljavci sloven- ske države niso prepoznali in zmogli primerno ovrednotiti njegovega celot- nega izjemnega opusa, bo prerasel ple- vel. Ostajajo neizbrisne sledi, ostajamo pričevalci njegove velike zgodbe. Dolga dolga je bila velika bela cesta akademika dr. Antona Vratuše, Toneka z goričkih brejgov, našega tovariša Vra- na in profesorja Urbana. Od Slavečkega brega – skozi Mursko Soboto, Ptuj, Mari- bor do Ljubljane; od italijanskih koncen- tracijskih taborišč od Gonarsa in drugih vse do Raba; s svojimi partizanskimi so- borci od Raba do Mašuna in do italijan- skih partizanov; od Ljubljane skozi Beo- grad do Pariza, New Yorka, v širni veli- ki svet in nazaj se je vila njegova velika bela cesta. Kakor koli je bila Vranova ži- vljenjska pot raznovrstna in vsestranska, se je s svojim srcem vedno vračal v rod- no gnezdo, ohranjal žive vezi s svojimi prekmurskimi koreninami in življenjem v svetu ob Muri, s svojimi Prekmurci. Vedno znova je prisluhnil svojim so- rodnikom, svojim Goričancem, s poslu- hom za na videz še tako drobne in ne- pomembne stvari; pozorno je spremljal življenje mladih, razvoj lokalnih skup- nosti – od Grada, Murske Sobote, Tiši- ne do drugih na obeh bregovih Mure; že pred mnogo leti je s svojim pozna- vanjem in razumevanjem trajnostnega razvoja, sožitja narave, razvoja in kul- turne dediščine soustvarjal razvojne perspektive Krajinskega parka Goričko; rušil je stereotipno podobo Prekmurja; spodbujal vsakršna mogoča povezo- vanja, ki bi lahko povečevala blaginjo ljudi in razvoj; se veselil uspehov, ras- ti in razvoja domačih krajev in žarišč kulturne, izobraževalne in znanstvene ustvarjalnosti in njihovega čezmejnega sodelovanja; zato je tudi bil med pobu- dniki in aktivnimi soustvarjalci bogate- ga intelektualnega življenja in identitete Pomurske akademske znanstvene unije – velike družine pomurskih doktoric in doktorjev znanosti. Spisek ljudi, s katerimi je sodeloval, je zelo zelo dolg. Z mladostnim in naj- tesnejšim prijateljem in sodelavcem prof. dr. Vanekom Šiftarjem sta sodelo- vala že pri predvojnem »Mladem Prek- murcu« in pri pripravah na izid večdelne – žal nedokončane – študije o prekmur- skih dialektih in urbarjih. Posebno vez z njim in Prekmurjem so predstavljali Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih in uveljavljanje njegovega svobodoljubne- ga in humanističnega poslanstva ter na- stajanje in vse uspešnejše delovanje Ši- ftarjeve fundacije, tudi zahvaljujoč nje- mu. Naš Vran ostaja med nami, v svetu ob Muri – na svoj način. Matej Bor, Vranov partizanski soborec, je sredi vojne vihre, sredi boja slovenske- ga naroda za obstoj in svobodo zapisal: »Če jaz umolknil kdaj bi tu med bori, prija- telj, daj, še zame spregovori!« Dragi tova- riš Vran, spregovorili bomo tudi za Tebe in o Tebi ... in čuvali, kar puščaš za seboj, kar trajno zaznamuje tvojo dolgo belo cesto – tudi kot dokaz, da je mogoče živeti polno življenje za druge, za skupnost, kot priče- vanje o Tvoji srčnosti, človeški toplini in pokončnosti – človeškosti po prekmursko. Kako si, tovariš Vran, že dejal? »Človek se mora znajti in najti pot do rešitve. To so trenutki, ko človek kleše samega sebe. In to lahko človek naredi le, če je zvest sa- memu sebi, če je na lastnih nogah, če ima čvrsto hrbtenico in misli z lastno glavo.« V našem in tvojem goričkem kra- jinskem parku, povezovalcu goričkih brejgov in sveta onstran sotinskega in Srebrnega brega, bodo ostale tvoje vizi- onarske ideje in pobude še naprej trdna opora in zanesljivo vodilo, v pomurski akademski skupnosti bo tvoja človeška in znanstvena veličina ostajala spodbu- da vsem, zgled sedanjim in prihodnjim rodovom pomurskih doktorjev znano- sti, novim rodovom intelektualcev v svetu ob Muri in iz njega. V Vrtu spominov in tovarištva, v katere- ga si se vedno znova rad vračal kot na svoj svojstveni dom, pa bosta rasla »Vranova vrba« in »Vranov hrast«, ki smo ju zasadili letos spomladi. Žal brez Tebe, dragi Vran. Marjan Šiftar avgust 201736 Adrijan Kumar V Ljubljani smo se na lep poletni dan poslovili od Adrijana Kumarja, upornika, revolucionarja, borca za pravičnost, svo- bodo in enakost in pomembne osebnosti narodnoosvobodil- nega gibanja, nosilca partizanske spomenice 1941. Rodil se je 21. januarja 1924 v zavedni primorski družini mami Emiliji in očetu Andreju v Goriških brdih in rasel v revolucionarnem duhu v za Slovence zatirajočem italijanskem okolju. Zavedna družina ni dolgo prenašala pritiskov fašizma in oče Andrej, predvojni član KP, je sprejel odločitev – družina se je s po- narejenimi potnimi listinami in ob svakovi pomoči leta 1928 preselila na Ježico v Ljubljani. Razmere so bile hude, denar- ja ni bilo, a lahko so govorili slovensko in otroci so hodili v slovensko šolo. Kumarjeva hiša je kmalu postala središče revolucionarnega gibanja v ljubljanskem Posavju, v njej je bila tudi ilegalna ciklostilna tehnika KPS. Družino so takratne oblasti kmalu dobile na piko, njeni člani so bili preganjani in zaprti. A trdna vera v lepšo prihodnost je nepremagljiva. Adrijan je moral meščansko šolo zapustiti zaradi očetove- ga političnega delovanja. Sku- paj s starejšo sestro Danilo, članico KPS in poznejšo naro- dno herojko, se je izoblikoval v pogumno malo trmasto ose- bo z izrazitim občutkom za pravičnost in sočloveka. Našel si je nekaj služb, povsod je bilo delo naporno in slabo plačano, zato se je pridružil sindikatom in kmalu pristal na cesti. Ob okupaciji je bil oče sekretar rajonskega komiteja KP in se je moral umakniti v ilegalo, Danila je postala kurirka, Adrijan pa je z delom preživljal družino. Vsako priložnost je izkoristil za organiziranje akcij proti okupatorju in med drugim je ita- lijanskim vojakom drzno izmaknil pištolo. Sedmega septembra leta 1941 se je s prijatelji mladinci, člani borbene trojke, pri Ruskem carju spopadel z italijansko patruljo. V streljanju sta bila ranjena dva italijanska vojaka. Akcija je zelo odmevala in je pomenila prvi oborožen spo- pad v ljubljanskem Posavju. Za vedno se je zapisala v zgo- dovino – najprej kot praznik nekdanje občine Bežigrad in zdaj kot praznik Četrtne skupnosti Posavje. Po tej akciji je Ljubljana za Adrijana postala prenevarna in z mamo se je vrnil na Primorsko z nalogo, da organizira mladinske organi- zacije in prepreči odhode mladih fantov v italijansko vojsko. Na domači primorski zemlji je bil uspešen v prepričevanju ljudi in zbiranju orožja. Ker je postal sumljiv Italijanom, se je umaknil v ilegalo, kjer je bila že vsa družina. Pozneje je odšel v Vipavsko četo in nato v Goriško četo, vseskozi pa so ga naloge vodstva vodile na teren. Zaradi težav z zdravjem je nekaj časa delal v prvi primorski tiskarni. Marca leta 1945 se je s skupino aktivistov napotil v IV. armado v Trst. Pot ga je zaradi zadnjih bojev za osvobo- ditev malo zavito vodila skozi Bakar, kjer se je po dolgem času srečal z očetom Andrejem. Maja 1945 sta skupaj prišla v že osvobojeno Ljubljano. Sestra Danila je padla leta 1944. Adrijan si je po vojni ustvaril družino in doštudiral na Strojni fakulteti v Ljubljani. Delal je v Litostroju, Slovenija- -avtu in na koncu kot direktor v Crveni zastavi za Slovenijo. Bil je premišljen, duhovit in pronicljiv sogovornik, besedo je znal ublažiti z nasmeškom, pravi besedi zanj sta dobrosrčen in dobronameren. Vrednotam, ki so ga izoblikovale, je bil zvest vse svoje življenje. Mojca Slovenc Tone Kropušek Konec junija smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od Tone- ta Kropuška, gospodarstvenika, partizana, borčevskega to- variša, častnega občana mesta Maribor in velike osebnosti svojega časa. Univerzitetni diplomirani politolog se je rodil 2. novembra 1928 v Zibiki, mladost pa je preživel pri starih starših v Bočni v Zgornji Savinjski dolini. Drugo svetovno vojno je previharil kot borec v brigadah Miloša Zidanška in Slavka Šlandra. Bil je eden izmed peščice še živih borcev iz legendarne bitke na Menini planini pozimi leta 1945. Po vojni je končal gozdarsko šolo in se zaposlil v Vuhredu, po preselitvi v Maribor pa je prevzel vodenje mladinske organizacije, nato je bil sredi pet- desetih let izvoljen za predsednika Ljudske mladine Slovenije. Po končani fakulteti v Beogradu je opravljal vrsto po- membnih funkcij in nalog v Mariboru, ta je tedaj kot sedež velikega okraja odigraval po- membno povezovalno vlogo in se je prvič po vojni vzposta- vil kot regionalno pomembno gospodarsko središče, kar je bila dobra osnova tudi za ra- zvoj šolstva, znanosti in kul- ture. Vse to je Tone Kropušek podpiral, vsestransko je pod- piral tudi gospodarske reforme. Leta 1967 je bil izvoljen za predsednika slovenskih sindika- tov in po njegovi zaslugi so sindikati spet našli svoje avtentič- no torišče delovanja. Postal je eden ključnih nosilcev moder- nizacije in liberalizacije slovenske družbe in se uvrstil v najož- jo skupino reformatorjev Staneta Kavčiča. Bil je pomemben akter v ključnih procesih, ki so obetali priključitev Slovenije k najnaprednejšemu in najrazvitejšemu delu Evrope. Bil je aktivna osebnost pri oblikovanju sodobnega razvoj- nega koncepta Slovenija 2000, ki je vodil v 30-letni načrt prestrukturiranja iz Sloveniji neprimerne bazične industrije v predelovalno industrijo in terciarne dejavnosti; uveljavlja- nja politike socialnega varstva, v katerem sindikati zastopajo interese zaposlenih, kar je seveda pomenilo usmeritev v eko- nomski in politični pluralizem; in ne nazadnje decentraliza- cije Slovenije, povezane z regionalnim planiranjem in vklju- čitvijo v skupnost Alpe-Jadran. Tovariš Tone je trdno verjel v te osnove, na katerih bi Slovenija na začetku sedemdesetih let krenila na pot resnične demokratizacije, kar pa za takratne stare sile ni bilo sprejemljivo. Istega dne kot Stane Kavčič je Tone Kropušek odstopil kot predsednik slovenskih sindika- tov in se iz političnega življenja umaknil v gospodarstvo in v svoj Maribor in prevzel vodenje Hidromontaže. V kolektivu s 3500 zaposlenimi je uveljavil menedžerske prijeme in do- segel uspehe, ki jih ni bilo mogoče spregledati. To mu je leta 1983 prineslo prestižno Kraigherjevo nagrado, Hidromonta- ža pa se je uveljavila kot svetovno pomembno podjetje. Po upokojitvi leta 1988 pa se je posvetil delu v borčevski organizaciji. V obdobju osamosvajanja Slovenije je skupaj z drugimi v Zvezi borcev uveljavljal odločno patriotsko stališče, kar je organizaciji omogočilo, da se je vključila v življenje sa- mostojne Slovenije kot aktiven in konstruktiven dejavnik. Več let – vse do svojega odhoda v Ljubljano – je bil podpredsednik ZZB NOB Maribor, zelo aktiven je bil v odboru XI. SNOUB Miloša Zidanška, saj se je še ne 16-leten 11. julija 1944 pridru- žil borcem XI. SNOUB Miloša Zidanška, kjer je opravljal nalo- ge kurirja – za svoje soborce je bil za vedno kurirček Tonček. Jože Vrhnjak I M E L I S M O L J U D I 37 posekanega in izropanega gozda. Vse do konca vojne so bili pri njih partizani vedno dobrodošli, njihova domačija je bila varno partizansko zavetišče. Franc je bil tudi vsestranski kulturnik, saj je bil ustanovi- telj in predsednik Mešanega pevskega zbora Jakob Petelin Gallus in soustanovitelj prvega lovskega zbora na Koroškem in lovskega pevskega zbora v Železni Kapli. Kot odličen pe- vec je bil vseskozi dejaven v domačem cerkvenem zboru na Obirskem. Glasbeno je izšolal svoje sinove, ki nastopajo z lastnim zborom kot Bratje Smrtnik. Franc Smrtnik je bil vse svoje življenje politično aktiven in zelo narodno zaveden. Več let je bil odbornik Narodne- ga sveta koroških Slovencev na Obirskem. Ko je bil slo- venski jezik vse bolj ogrožen in asimiliran, so se zavedni Slovenci odločili, da se vključijo in kandidirajo v nemških strankah, predvsem v ljudski in socialni. S kandidaturo je uspel tudi Smrtnik. A čeprav je bil član stranke in odbor- nik, ni imel dovolj podpore in moči, da bi prodrli s pravi- co do uporabe in veljave slovenskega jezika v javni rabi. Smrtnik je nato kot kandidat in pobudnik ustanovil stranko Enotna lista. Uspeli so na volitvah in dobili dve mesti. Za- čela se je bitka, da bi na občinskih volitvah uvedli dvoje- zičnost. Kljub ostrim nasprotovanjem je Francu Smrtniku uspelo, da se je javno in legalno na občinskih uradih in sejah smelo govoriti slovensko. Kot pobudnik in dolgoletni odbornik stranke EL (Enotna lista) je ustvaril temelje za nadaljnje samostojno politično gibanja v občini, ki je do- seglo svoj vrhunec s tem, ko je bil njegov sin Franc Jožef Smrtnik leta 2009 prvič izvoljen za župana občine Železna Kapla - Bela. V Smrtnikov večni spomin pa bo ostalo knjižno delo Korte in Korčani, ki ga je napisala in zanj zbrala gradivo etnografka Marija Makarovič, tudi na pobudo in z materialno podporo Franca Smrtnika. Franc Ekar Milan Žerovnik Na koncu julija smo se poslovili od člana KO ZB Vodice Mi- lana Žerovnika iz Zapog pri Vodicah. Na pogrebu je bil nav- zoč tudi vojaški ataše Aleksander Krasnov z ruskega velepo- slaništva v Ljubljani. Milan je bil med drugo svetovno vojno mobiliziran v nem- ško vojsko in postal je ruski ujetnik. Njegova bojna pot se je začela skupaj z Rdečo ar- mado. Sodeloval je pri osvo- bajanju Moldavije, Romunije in Jugoslavije od Beograda, Slavonije, sremske fronte do Prekmurja in vse do Celja. Na domačih tleh je bil hudo ra- njen in je zmago nad okupa- torjem dočakal v bolnišnici. V tej vojni je Milan izgubil dva svoja brata. Ob 70. obletnici zmage nad okupatorjem je leta 2015 Milan Žerovnik dobil visoko odlikovanje predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina, na slovesnosti na ru- skem veleposlaništvu v Ljubljani mu ga je izročil vojaški ataše Mihael Glagazini. Milan Žerovnik je bil borec, ve- teran in velik domoljub. Spoštoval je vrednote, ki so bile izbojevane s krvjo in žrtvami, ter bil za zgled vsem nam. Franc Durič, predsednik KO ZB Vodice Maks Žnidar V 92. letu starosti nas je v prvih junijskih dneh zapustil naš član KO ZB Maksimiljan Žnidar - Maks, domoljub, veteran in borec druge svetovne vojne. Na začetku januarja leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Po uspešnem po- begu se je pridružil Gorenjskemu odredu, v njem je prevzel naloge obveščevalca. Konec junija leta 1944 je bil preme- ščen v štab 31. divizije Deve- tega korpusa na Primorskem. Po zavzetju postojanke v Čr- nem Vrhu nad Idrijo je dobil čin podčastnika. Na začetku septembra leta 1944 je bil premeščen v obveščevalni center v štabu Vojkove brigade. Hitro se je povezal z mla- dimi aktivisti, ki so mu pomagali pri njegovem zahtevnem delu. 28. februarja 1944 je bil v kraju Zavratec hudo ranjen v roko. Zdravil se je v bolnici Franja pri dr. Dergancu. Ko- nec vojne je dočakal v bolnici na Jelovici. Maja leta 1945 se je vrnil domov kot vojaški vojni invalid. Kljub invalidnosti je bil vpoklican v JLA in je opravljal naloge kot kapetan. Invalidnost in vojna leta so mu močno spremenili življenje, zmanjšana je bila zmožnost za delo v obrtni delavnici ščet- karstva v Utiku, ki jo je vodil polnih 40 let. Maks je bil vse svoje življenje predan delu doma in na terenu. Sodeloval je v številnih družbenih in političnih or- ganizacijah in društvih, pomagal je vsem, ki so bili potreb- ni njegove pomoči. Bil je eden od ustanoviteljev KO ZB na območju Vodic, dajal je pobude za postavitve obeležij in spomenikov padlim borcem, aktivistom in talcem. Bil je naš zgledni član, tovariš in častni občan občine Vodice. Za svoja hrabra dejanja med vojno je bil večkrat odlikovan. KO ZB Vodice Franc Smrtnik Po dolgi in težki bolezni je v 84. letu starosti umrl Franc Smrtnik s Kort na Koroškem nad Železno Kaplo. Bil je kmet, pevec, lovec in trden domoljubni borec ter močan in pokon- čen steber slovenstva na Koroškem. Vključeval se je v kul- turne, politične in gospodarske strukture narodne slovenske skupnosti na Koroškem. Franc Smrtnik je zaradi pre- zgodnje očetove smrti na dob- rih 200 hektarjev veliki kmetiji začel samostojno kmetovati že s 16 leti. Tako kot njegov oče in dedje je tudi on poleg kme- tovanja in gozdarstva nadalje- val rodbinsko lovsko tradicijo. Njegovo zapisano lovsko spo- ročilo je bilo: »Osebno mi lov dosti pomeni, saj me pomiri, ko opazujem naravo. Žival, divjad raje opazujem in jo naslednji dan, če znova pride, z veseljem znova opazujem. V veliko ve- selje pa mi je še posebej, če isto žival spet opazim naslednje leto in morda celo z mladičem.« Bil je aktiven lovec 69 let, od tega 50 let tudi lovski čuvaj. Smrtnikovim druga svetovna vojna ni prizanesla, 14. apri- la leta 1942 je bila vsa Smrtnikova družina z otroki iz Kort izseljena v nemška taborišča na Bavarskem. Ko so se vrnili, so našli povsem izropan in uničen dom in kar 25 hektarjev avgust 201738 R E K L I S O »Že več desetletij se spra- šujem, ali se dediči in dedinje partizanskih bork in borcev ter ši- rokega kroga aktivistk in aktivistov OF še za- vedajo veličine NOB in tega, da je slovenski narod preživel kot narod prav po zaslugi zmagovi- tega partizanskega boja in številnih žrtev. Ali se ta epopeja ohranja v dovolj hvaležnem in spoštljivem spominu? Pri odgovoru na to vprašanje moramo upoštevati delitev sedmih desetletij na obdob- je do leta 1990 in po tem letu; leta 1990 naj bi namreč z večstrankarskimi demokratičnimi volitvami šele prišla prava osvoboditev (izpod »suženjstva totalitarizma«). Ta nova »osvobo- ditev« se kaže predvsem v tem, da že več kot četrt stoletja divja na Slovenskem pravi proti- partizanski vihar, ki ima vedno hujšo rušilno moč. V imenu boja zoper »komunizem/totali- tarizem« se brezobzirno in sistematično na sim- bolni in materialni ravni uničuje humana de- diščina upora zoper okupatorje, krnijo se soci- alne pravice, ki so bile priborjene (pod geslom: Za svobodo in kruh!) in uresničene v zgodnjem socializmu; po osamosvojitvi so bila odprav- ljena imena šol, ulic, vojašnic, ki so kakor koli povezana z NOB; simbol (rdeča zvezda), ki je spremljal trpeče in boreče se za svobodo, je pre- ganjan in izenačevan s totalitarizmom … V novejšem času se vedno pogosteje pojav- ljajo oznake, da naj bi šlo za »tako imenovani NOB«, srečujemo trditve, da je govor o NOB mit, da gre torej za izmišljotino, plod »politič- ne ideologije«, za »privid preteklosti«. Ko bi šlo le za privide, potem tega spomenika nikoli ne bi bilo! In Vinko Möderndorfer ne bi s pesmijo opozarjal, kaj je treba vedeti: treba je vedeti / in nikoli pozabiti,/da so ne- kateri zmrzovali / pod smrekami / žrli koreni- nice / in s svojimi telesi greli / puškine cevi /// treba je vedeti / da so nekateri drugi / metali karte v toplih kasarnah / se ovijali v volnene šale / ko so odhajali na svoje / krvoločne po- hode / za tujce / za boga/in zoper brate.« »Pred dnevi so v Ljubljani odkrili betonsko gmoto, vredno 1,3 milijona evrov, ki naj bi nas opominjala na spra- vo. Predsednik države je s tem priznal, da smo še daleč od sprave. Bili smo že spravljeni. Moji vrstniki, katerih starši so bili okupatorjevi sodelavci, so se šolali in živeli enako kot jaz in drugi vrstniki iz par- tizanskih družin. Razlika med nami je bila samo v tem, da mi nismo dobivali paketov iz Amerike, ker so naši starši gradili poruše- no domovino, njihovi strici pa so pred gne- vom ljudstva in zasluženo kaznijo izdaje in služenja okupatorju pobegnili čez lužo. Celo oni, ki so nosili puške v službi okupatorja, so zastonj študirali, hodili k maši in postali celo sodniki, vmes pa ovajali oblasti (udbi) svoje sodelavce in prijatelje. Izdaja je bila njih več- na usoda in še danes izdajajo. Izdajajo slo- venski narod, saj ga v imenu nekakšne spra- ve razdvajajo. Po njihovi zaslugi smo danes bolj sprti, kot smo bili pred vojno. Spravo so na plan potegnili, da bi oprali svoje grehe. Če bi jim bilo res do sprave, bi to storili že ob spravni maši pod Krenom v Kočevskem rogu. Zatrjujejo, da bo sprava postala od »besede meso«, ko bomo nasledniki partizanov priz- nali greh očetov in se opravičili domobranski strani. Nadškof Zore je ob odkritju spomeni- ka dejal, da je treba povedati, da vsi sodelavci okupatorja niso bili izdajalci. Po mednarodnih konvencijah morata v službi okupatorja ostati samo policija in uprava. In orožniki so ostali, vendar so sode- lovali z OF. Že v decembru leta 1941 so Itali- jani celotno policijo očistili Slovencev, glavne organizatorje pa drastično kaznovali, enega so celo obesili, vse pa so napodili iz službe, os- tali so samo izdajalci, kot je bil krvnik Hacin. Obveza, moralna in kanonska, duhovnikov pa je bila, da ostanejo z ljudstvom. Tako je babnopoljski župnik Črnugelj prosil Italijane, da vsaj prizanesejo otrokom, ženam in star- cem, v tem je uspel. Tudi župnik iz Drag Franc Lončar je dan poprej zaščitil otroke in ženske, da jih Italijani niso odpeljali v internacijo. Neprecenljiv je tudi prispevek takratnega osil- niškega župnika Franca Fistra, ki je spodbu- jal vaške fante, da se pridružijo partizanom.« »Torej naj bi bili za obstoj slovenskega naroda najbolj nevarni takšni možje, kot je bil Lac- ko, kot so bili Šarh in njegovi, ali tistih več ti- soč talcev, ki so jih samo na Štajerskem pobili ne krive ne dolžne, tistih sto frankolovskih obeš- encev, tisti štajerski duhovniki, ki so jih ustaši zaklali v Jasenovcu, ali pa njihov lavantinski, mariborski škof, ki je ves čas hitlerjevske oku- pacije ostajal v hišnem priporu, saj bi drugače umazal spomin na svojega prednika Antona Martina Slomška, enega največjih Slovencev, in nešteto drugih naših ljudi, ki so takrat ve- deli, kaj so poštenje, čast in zvestoba – in so ostali pokončni tudi za ceno življenj in najbolj bridkega trpljenja! Ko človek posluša in bere te 'novozgodovinske' izume in iznajdbe, se mu pamet bojuje z bruhanjem. Ko pa jih ti ljudje še razglašajo za zgodovinske temelje naše de- mokracije, si ne moremo kaj, da ne bi vodstvu našega parlamenta predlagali, naj vsaj za nekatere 'poslance slovenskega naroda' uve- de dopolnilno izobraževanje – da ne bi vsem nam delali prevelike sramote. Ali si ljudje, ki so za našo pravico do obstan- ka, za našo svobodo, celo za državo, ki jo imamo, žrtvovali največ, kar ima vsakdo med nami, to je lastno življenje – ali si res zaslu- žijo vse to nedoraslo, neetično, z agitpropov- ščino in všečnostjo gospodarjem napumpano obkladanje? Vsi, ki danes s spoštovanjem go- vorimo o NOB, OF in vrednotah, o generaci- ji, ki si je takrat upala, čeprav je bila skrajno nesrečna, naloženi sta ji bili obe svetovni vojni in nenehna skrb za obstanek, ne govorimo s spoštovanjem zato, da bi bili všečni in dopa- dljivi komur koli, še najmanj polituradnikom, nabasanim s samopomembnostjo oblasti in moči. Ti časi so minili. Taki so organizacijo že zdavnaj zapustili in je zdaj čista. V njej pa ostajamo samo tisti, ki nam je vseljudski upor NOB ena največjih zgodovinskih vrednot na- šega ljudstva, našega naroda. Nekaj takega, kot je umnemu kmetu najboljši gozd, ki ga bo obvaroval za hude čase in morebitne ujme, ka- dar ga bodo in če ga bodo stisnile za vrat.« dr. Maca Jogan članica Sveta ZZB NOB Slovenije, na slovesnosti v Rodiku, občina Hrpelje - Kozina, 23. julij 2017 Milan Gorjanc član predsedstva ZZB NOB Slovenije, na slovesnosti v spomin na poboj talcev, Babno Polje, 29. julij 2017 dr. Matjaž Kmecl podpredsednik ZZB NOB, na slovesnosti ob obletnici zadnjega boja Lackove čete, Ptuj, 8. avgust 2017 39 »Prav je, da se redno spomi- njamo tega dogodka, še posebno pa ob bolj ok- roglih obletnicah. Ne le zaradi njegove drama- tične narave, ampak zato, ker ponazarja ce- lotno slovensko odporniško gibanje v drugi svetovni vojni. To spominjanje je posebno pomembno v teh časih, ko izgublja- mo merila za to, kaj je prav in kaj ni, kaj je po- membno in kaj ne. Toda tudi v tem obdobju re- lativizacije, ko skušamo vse napake in napačne odločitve razumeti in skušamo iz tega sklepati, da smo oziroma smo bili vsi enaki, saj smo bili v napake na neki način prisiljeni, moramo ohra- niti osnovna etična merila, po katerih je odpor proti premočnemu sovražniku nekaj pozitivne- ga, kolaboracija s sovražnikom in izdaja pa sta nekaj slabega ali celo greh in zločin. Tudi dogodke na Ogenjci lahko relativizira- mo. Saj bi se lahko predali in bi najbrž tako ali drugače preživeli. Saj je bil morda celoten od- por slovenskega naroda odveč, mirno bi lahko sklonili glave in se podredili okupatorju. Ta je sicer načrtoval uničenje slovenskega naroda, toda najbrž bi do konca vojne, ki bi jo bili in dobili drugi brez naše pomoči, nekako preži- veli. Toda tudi če bi se to zgodilo, bi mi izgubili svoj narodni ponos in narod brez ponosa ni sposoben za velike dosežke in ni sposoben priti do svoje države. Zato se moramo zavedati, da stoje temelji naše države tudi tu na Ogenjci. Iz tega mora slediti tudi naš pogled na spra- vo. Da smo postavili v Ljubljani spomenik vsem žrtvam vojn, je prav. Vse žrtve so naše žrtve in vse žrtve obžalujemo. To pa ne pome- ni, da so bila dejanja teh žrtev enakovredna in enako dobra ali enako slaba. Oceno teh dejanj moramo prepustiti zgodovini in zgo- dovinarjem, sami pa se moramo spravno in tolerantno obnašati in se izogibati poudar- janju neprimernih in enostranskih pogledov. Ena od takih po mojem mnenju neprimernih izjav v zadnjem času je nedvomno tista, da so se partizani zatekali v varno zavetje gozdov in prepuščali prebivalstvo okupatorju. Ogenjca nedvomno ni bila varno zavetje.« »Povzročiteljem takratne izdajalske kolaboracije naših ljudi z Italijani in Nemci in njihovim dedičem, današnjim podrepnikom, ki bi jo radi na vse načine opra- vičili in prikazali v pozitivni luči ter jo na različne načine opravičili, bi rad dejal le, naj se ne igrajo z ognjem in resnico. V poduk naj slišijo besede enega izmed izje- mno spoštovanih cerkvenih dostojanstvenikov tistega časa, med narodom izjemno priljublje- nega in spoštovanega duhovnika in pisatelja Frana Saleška Finžgarja, ko je dejal, da je ko- laboracija velik črni madež, »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodo- vini najbridkejši črni madež, ki ga noben iz- govor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistič- na usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orož- ju smrtnega narodnega sovražnika za boj zo- per svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.« Očitno smo obsojeni na kolaborante, iz- dajalce slovenstva v našem narodu. Takšne ljudi smo imeli med nami skozi vso našo zgodovino, to so bili že zagrizeni germanofi- li v Avstro-Ogrski, italijanski podrepniki med obema vojnama v Italiji in v Ljubljanski pok- rajini do danes. In s takšnimi se srečujemo tudi v današnjem času. Danes se srečujemo z novodobnimi oblikami kolaboracije, ko politiki in gospodarstveniki, tajkuni vseh vrst razprodajajo skupno lastni- no tujcem, ko dediči domobranstva ustvarja- jo sistematične razprtije in s tujci razprodajo slovenske lastnine, ko strankarski časopisi objavljajo laži, neresnice in potvarjajo znana dejstva. Trosijo laži, spreminjajo zgodovino, klevetajo, blatijo in žalijo vsepovprek, ne da bi zaradi tega kakor koli odgovarjali. Če je to demokracija, je ne sprejmem – to je to lažna demokracija, za takšno se tudi v času osamo- svajanja leta 1991 nismo bojevali. Pričakovali smo lepše in boljše življenje za vse. Na žalost so nas že kmalu zatem izdali nekateri takratni voditelji, v katere smo povsem zaupali.« »Vojna ni prijetna. V vojni se ne najde nič lepega. V vojni imajo korist samo vojni dobičkarji, pa še tistim ta denar nič ne pomaga, kaj- ti kazen pride prej ali slej. V vojni šteje samo lju- bezen do svojega naroda, a ne tako, da za- ničujemo druge narode in jih imamo za manj vredne. Slovenci nismo nikoli napadali. Slo- venci smo bili vedno iskreni v ljubezni do svo- jega naroda. In ko se je vojna končala, smo se morali soočati tudi s krutimi povojnimi dejstvi. Zgodili so se tudi poboji, zločini brez sojenja in tega nihče ne zanika. A danes, po toliko letih, ne moremo obremenjevati mlade generacije s tem. Leta 1991 bi morali s tem končati. Veliko se danes govori tudi o spravi. Spra- va ne more biti vsiljena od zgoraj, sprava se je že zgodila v našem narodu. Naši ljudje med seboj niso sprti zaradi samih sebe. Med seboj so sprti zaradi politike, ki spretno izkorišča medvojna in povojna dejstva za to, da neti sovraštvo. Da neti slabo voljo. Da polarizira narod. Spravo smo že dosegli, kajti sprava se lahko doseže samo med dvema, ki sta sprta. Kdor ima otroka, ve, da kadar se spreta, tudi sama najdeta pot do prijateljstva. Težava nas- tane, ko skušamo starši urejati njune spore in včasih naredimo več škode kot koristi. In tako je tudi z ljudmi. Koliko hčera in sinov, potom- cev domobrancev, je danes poročenih med seboj in znajo živeti skupaj! Mi pa s to kvazi- spravo in kvazispomeniki, ki niso ne estetski in ne postavljeni na prostor, kamor sodijo, skuša- mo dosegati neko kvazispravo. Živimo v medsebojni slogi in priznajmo, da ni bilo vse lepo. Časa za nazaj se ne da popra- viti. Mrtve je treba pokopati, a ne z ustaškimi simboli in gesli oziroma tistim, kar potvarja zgodovino, dviguje domobranstvo, ustaštvo, četništvo in ideje, ki so težile k uničenju drugih, ne nazadnje tudi lastnega naroda. Slovenski narod je velik narod, ima veliko potenciala. In ne nazadnje imamo svojo državo. Dolga leta smo bili zatirani, danes nismo več. Ne nase- dajmo in ne dovolimo, da z nami manipuli- rajo tisti, ki so že predolgo v slovenski politiki. Zato je čas za nove generacije.« Boštjan Žekš svetovalec predsednika republike, na slovesnosti na Ogenjci, 30. julija 2017 Miha Butara častni predsednik Zveze slovenskih častnikov, na slovesnosti na Žlanu v Bohinju, 12. avgust 2017 Marjan Šarec župan Kamnika, na slovesnosti ob ustanovitvi Šlandrove brigade, Šipek nad Lukovico, 6. avgust 2017 Vsi govori so v celoti objavljeni na spletni strani www.svobodanabeseda.si avgust 201740 // PIŠE: Milan Rejc, KO ZB NOB Bled // PIŠE: Viktor Jager 90 let Marjan Jensterle 90 let Franjo Marošek Sredi aprila, natančneje 19. aprila, je naš član Marjan Jenster- le praznoval 90 let. Do 27. aprila letos je bil predsednik nad- zornega odbora KO ZB NOB Bled, zdaj pa je član upravnega odbora krajevne organizacije. Marjan Jensterle izhaja iz Gorij, iz družine enajstih otrok, sam je bil drugi po starosti. Drugo svetovno vojno je dočakal star 14 let. Mladi fantje so se po ka- pitulaciji Italije kmalu pridružili partizanom. Marjan Jensterle se je s še štirimi vrstniki leta 1944 pridružil mobilizacijskemu odboru, nato pa kmalu 4. bataljonu Prešernove brigade. Izva- jali so mobilizacijo po Bohinju. Nato je odšel v Soško brigado, ki se je po boju v Trnovskem gozdu preimenovala v Bazoviško brigado. V tej brigadi je bil tudi bataljon Čerkezov. Komandanti so bili mladi fantje, po- večini so šteli dobrih dvajset let. Ob nemškem napadu so se umaknili v vas Labine, kjer je bil Marjan ujet. Imel je srečo, da ga Nemci niso ustrelili. V ujetništvu je bil mulovodec, vodil je mulo, ki so jo klicali Mussolini. Nosila je akumulatorje za radijsko postajo. Nato so ga Nemci pripeljali v Ljubljano in ga predali domobrancem, ki so bili zelo nasilni, tako da ga je pred njimi branil celo nemški oficir, saj je bil Marjan še mladoleten. Spomladi je svoj 90. rojstni dan praznoval Franjo Marošek, še en član Krajevne organizacije ZB za vrednote NOB Vitanje. Je tudi častni predsednik Območnega združenja ZZB Slovenske Konjice in častni občan Občine Vitanje. Rodil se je 27. marca 1929 v Loki nad Dobrno, osnovno šolo je obiskoval v Dobrni, najprej slovensko, po okupaciji pa nem- ško. Marca leta 1943 so ga vpoklicali v nemško vojsko, a ker je bil preslaboten, so njegov vpoklic preložili za tri mesece. Ob naslednjem vpoklicu pa je že našel zvezo in vstopil v Tom- šičevo brigado. Iz Zgornje Ponikve so prek Paškega Kozjaka odšli na Pohorje, kjer se je pridružil14. diviziji in tam spoznal komandanta Ivana Kovačiča-Efenko. Na začetku marca leta 1945 pa je postal borec 3. brigade VDV in bil kmalu imenovan za komandirja oddelka v drugi četi 3. bataljona VDV. Odpeljali so ga v Begunje na zaslišanje, nato pa v taborišče v Avstriji. Ko so jih osvobodili Američani, je Marjan takoj odšel v Škofjo Loko, v jugoslovansko vojsko. Leta 1948 je nadaljeval šolanje, najprej je delal v Železarni Jesenice, nato pa na okraju do leta 1951, ko so okraj ukinili. Nato je na cestni upravi vodil upravo za promet (urejali so lo- kalne ceste). Leta 1958 pa je Marjan Jensterle postal upravnik reševalne postaje v Radovljici, kjer je delal do 1964. Vmes je dokončal srednjo prometno šolo in dosegel visoko kvalifika- cijo. Potem je bil pri Transturistu od leta 1964 šef avtobusne postaje. Vedno je vztrajal pri poštenih odnosih, imel pa je dolg jezik, kar ga je kar prevečkrat teplo. Sedem let je bil zasebni avtoprevoznik. Že takrat so organizirali Združenje šoferjev in avtomehanikov. V tem poslu so bile tedaj plače slabe, zato je od leta 1972 delal na Komunali. S politiko se ni želel preveč ukvarjati, ker mu marsikaj ni bilo všeč. Ženo Miro je spoznal na okraju, kjer sta bila skupaj v službi. Imata dva otroka, razveseljujejo ju štirje vnuki in dva pravnu- ka. Pravi, da je bilo včasih materialnih dobrin po kapljicah, pa so bili ljudje veseli in zadovoljni. Zdaj ko je vsega dovolj, smo pa vsi skregani. Bolijo ga neresnice o povojnih pobojih, saj številni želijo vso krivdo in odgovornost naprtiti mladi povojni oblasti na Slo- venskem, kritike in zanikanje zaslug NOB, sprevračanje resni- ce. Meni še, da ni bilo prav, da smo v ZB NOB 25 let molčali, ko se je partizansko gibanje blatilo in omalovaževalo, danes pa imamo zaradi tega težave. Upanje polaga v pomladitev vrst v Zvezi borcev. Organizacija se mora osvežiti in delovati bolj aktivno, meni. Prepričan pa je tudi, da imajo krajevne or- ganizacije ZB premalo denarja. Po vojni je še nekaj časa ostal v vojaški službi, nato pa se je odločil za učiteljski poklic in opravil šolanje v Mariboru. Najprej je služboval v Osnovni šoli Polzela, nato je prevzel mesto upravnika dijaškega doma v Šmarju pri Jelšah. Pozneje pa je odšel v Mladinski dom Mihe Pintarja na Dobrni. Leta 1961 se je zaposlil v Osnovni šoli Vitanje, kjer je pozneje pos- tal ravnatelj in s tega mesta odšel v pokoj. Franjo Marošek je bil zelo družbeno in politično aktiven v ob- čini Slovenske Konjice, v Zvezi borcev, vodil je brigadni odbor 3. VDV-brigade. Napisal je vrsto člankov in knjig, zadnja, ki jo je izdal, nosi naslov Po Čerenu v 14. divizijo. Zdaj Franjo biva v domu starostnikov Špesov dom v Vojniku. J U B I L E J I S M O L J U -I I 41 // PIŠE: Viktor Jager // PIŠE: Grozdana Kalan 90 let Pavla Kozikar 90 let Danijel Lovišček - Danilo Pavla Kozikar se je rodila 26. decembra 1926 na Paškem Kozjaku, kjer je obiskovala osnovno šolo. Kot zavedno slo- vensko dekle jo je tam doletela druga svetovna vojna. Za- Danijel Lovišček - Danilo, upokojeni podpolkovnik nekdanje JLA, je letos avgusta praznoval devetdesetletnico. Rodil se je 17. avgusta 1927 kot tretji od štirih otrok zavednima Slo- vencema na goriškem območju, v vasici Ajba pri Kanalu na takratnem okupiranem ozemlju. Obiskovati je moral italijan- sko osnovno šolo v Kanalu. Ker očetova plača ni zadoščala za številno družino, si je moral Danijel že kot šolar kakšno liro zaslužiti sam z različnim delom. Kot 15-letni fant se je zaposlil v Kanalu, ob kapitulaciji Italije in vseljudski vstaji na Primor- radi svoje naravne lege so bili na Paškem Kozjaku ves čas prisotni partizani, v vse to dogajanje pa se je vključevala tudi mlada Pavla. Na začetku je nosila pošto in doma po- magala pri pranju obleke za partizane. V njihovi hiši je bil štab brigade, zato je bila vedno polna partizanov, saj so jim domačini izdatno pomagali. Pavlin brat je pomagal bolni- čarjem pri sprejemu in namestitvi ranjencev, saj je bila v bližini njihove domačije skrita bolnišnica. Zaradi zanimive lege so se pri njih pogosto ustavljali tudi Nemci in pozneje ustaši. Sama pravi, da je bilo najhuje pred prihodom 14. di- vizije na Štajersko. A preživela je vojno, se po njej poročila, dobila otroke in se z možem preselila v Ljubnico, kjer sta kmetovala. Danes zanjo skrbi hči. skem pa se je, star le 16 let, odločil za vstop v partizanske vrste. Oče Jožef ga je z vozom odpeljal v Kramberško, kjer se je kot kurir pridružil drugim nabornikom Soške brigade in dobil ilegalno ime Vlado. Soška brigada je pozneje dobila ime 17. SNOB Simona Gregorčiča, se preoblikovala in preimenovala in postala XXX. divizija v sestavi IX. korpusa. Po vojni je bila brigada, v kateri se je Danijel bojeval, odlikovana z redom zaslug za narod in z redom bratstva in enotnosti. Tudi Danijel je dobil kar nekaj odlikovanj: 6 redov in medaljo. Še pred koncem vojne, no- vembra leta 1944, je bila ustanovljena Vojaška akademija DFJ v Beogradu. Danijel je bil v tistem času v vasi Predmeja, ko je prišlo obvestilo, da iščejo kandidate za Vojaško akademijo. Kot vodnik zaščitne čete se je odločil, da se bo pridružil red- kim izbrancem. Vojaško akademijo je uspešno končal in prvo službo dobil kot zastavnik podporočnik v Pivki, kjer je deloval vse do leta 1956, ko je bil premeščen v vojno okrožje v Lju- bljani. Pred upokojitvijo je služboval v raznih službah v okviru JLA, nazadnje kot kadrovik v štabu divizije v Ljubljani. Kljub visokim letom še vedno zna skupaj s svojimi bližnjimi uživati v vsakodnevnih preprostih druženjih. V A B I L A Vojsko: ZB NOB Idrija - Cerkno, Odbor društva vojnih in- validov Nova Gorica v sodelovanju s Planinskim društvom Idrija in z Območnim združenjem ve- teranov vojne za Slovenijo Idrija - Cerkno vabijo na 34. pohod po poteh prenos ranjencev, srečanje osebja, ranjencev in prijateljev SVPB Pavle in Fra- nje s Primorskega in Gorenjskega na Notranjsko, ki bo v soboto, 26. avgusta. Pohodniki bodo kre- nili na pot z Želina ob 6.30, iz Zadloga ob 6. uri in iz Tihe doline pri Predmeji ob 8. uri. Spominske slovesnosti bodo ob 11. uri na Hudem polju, ob 13.30 na Vojščici in ob 15.30 na Vojskem s sprejemom pohodnikov in sklepno prireditvijo na Vojskem. Posebni avtobusni prevozi bodo z AP Idrija: 6.00 Idrija–Želin, 10.00 Idrija–Hudo Polje, 13.30 Idrija–Vojsko–Vojščica, ob 17. uri oziroma po dogovoru bodo odhodi avtobusov Vojsko–Idrija– Želin in Vojsko–Idrija–Črni Vrh. Laško, Šentrupert: Občina Laško, ZZB za vrednote NOB Laško in KS Laško vabijo na spominsko slovesnost ob 76 – letnici zadnje- ga boja Celjske čete. Prireditev bo v Šentrupertu pri Laškem v nedeljo, 27. avgusta, ob 11. uri pri spominskem obeležju v bližini cerkve. Slavnostni govornik bo Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije. Uskovnica/Pokljuka: Odbor Jeseniško-Bohinjskega odreda, Združenje borcev za vrednote NOB Jesenice in Radovlji- ca ter Krajevne organizacije Bohinja vabijo na proslavo v spomin na ustanovitev Jeseniško-bo- hinjskega odreda, ki bo v soboto, 2. septembra, ob 11. uri na Uskovnici na Pokljuki. Železniki: Občina Železniki, borci gorenjskih partizanskih enot, ZZB za vrednote NOB Škofja Loka in Občin- ska organizacija ZB za vrednote NOB Železniki vabijo na srečanje borcev gorenjskih partizan- skih enot ter vseh članov in prijateljev Združe- nja borcev za vrednote NOB, ki bo v nedeljo, 3. septembra, ob 11. uri na Puču (pri Potočnikovih) v Martinj Vrhu. Slavnostni govornik bo Viktor Ža- kelj. V kulturnem programu bodo sodelovali KUD France Koblar, MePZ Domel, orgličar France Čufar in harmonikar Gašper Jelenc iz Davče. Metlika: Občina Metlika, Odbor domicilnih enot belo- kranjskih občin in Območni odbor ZZB NOB Metlika vabijo na 58. srečanje borcev domicilnih enot in krajanov Bele krajine, ki bo v nedeljo, 3. septembra, ob 11. uri na letališču Prilozje pri Metliki. Slavnostni govornik bo Tit Turnšek, pred- sednik ZZB NOB Slovenije. V kulturnem progra- mu bodo nastopili Partizanski pevski zbor, ki je član domicilnih enot, godba občine Metlika, re- citatorji in člani belokranjskih folklornih društev. avgust 201742 Iz Ljubljane je predviden prevoz z avtobusom z odhodom ob 8.30 izpred dvorane Tivoli. Prija- ve zbira Mestni odbor ZZB na telefonski številki 01/432-52-41. Trebelno: Združenje borcev za vrednote NOB Trebnje, Občinska organizacija borcev za vrednote NOB Mokronog - Trebelno, Skupnost Gubčeve brigade, Skupnost 12. SNOUB in Občina Mokronog - Tre- belno vabijo na spominsko slovesnost v počas- titev 75. obletnice ustanovitve Gubčeve brigade, 74. obletnice ustanovitve 12. SNOUB (Slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade) in 76. oble- tnice ustanovitve Mokronoške čete, ki bo v sobo- to, 9. septembra, ob 11. uri pri Lovskem domu na Trebelnem. Slavnostni govornik bo Milan Gor- janc, član predsedstva ZZB NOB Slovenije. Taborišče Kampor - otok Rab: Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije, Taboriščni odbor Rab - Gonars in ZB za vrednote NOB Kočevje v sodelovanju z občino Rab pripravljajo spominsko slovesnost ob 74. obletnici osvoboditve koncen- tracijskega taborišča Kampor. Slovesnost s kul- turnim programom bo 9. septembra 2017 ob 16. uri na pokopališču žrtev taborišča v spominskem parku v Kamporju. Organiziran odhod z avtobusom bo iz Kočevja in Ljubljane. Informacije na telefonskih številkah 041 408 231 (Janez Maršič) in 041 953 065 (Jože Oberstar). Portorož: Taboriščni odbor Ravensbrück - Auschwitz pri ZZB za vrednote NOB Slovenije pripravlja vsa- koletno tradicionalno, tokrat 56. vseslovensko srečanje nekdanjih internirank, internirancev, političnih zapornic, zapornikov in ukradenih ot- rok nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov, izgnancev, njihovih svojcev in prijateljev. Srečanje bo od sobote, 9. septembra, do ponedeljka, 11. septembra, v hotelih Life Class (Slovenija, Rivie- ra) v Portorožu. Osrednja proslava bo v nedeljo, 10. septembra, ob 11. uri v Kongresnem centru dvorane Colombo Hotela Slovenija v Portorožu. Slavnostni govornik bo predsednik države Borut Pahor. Cerklje na Gorenjskem: ZZB NOB Kranj in ZB Cerklje na Gorenjskem va- bita v soboto, 9. septembra, ob 11. uri na spo- minsko slovesnost ob 75. obletnici napada na 2. grupo odredov in v spomin na padle borce 2. grupe odredov ter domačine v avgustu leta 1942. Spominska slovesnost bo na planini Jezerca pod Krvavcem pri osrednjem spomeniku NOB. Ob tem bodo organizirali pohod po Poti spomina in tovarištva in 2. grupe odredov z B’ča preko Da- vovca na planino Jezerca. Zbirno mesto bo ob 8. uri na B’ču pred Štefanjo goro, 500 metrov nad postajo gondolske žičnice za Krvavec. Ljubljana, Golo: MO ZZB Ljubljana vabi na spominsko prireditev ob 75. obletnici ustanovitve I. SNUB Tone Tomšič Ljubo Šercer ter drugih partizanskih enot in bri- gad na območju Mokrca in Krima. Prireditev pod geslom »Mi pa nismo se in se ne bomo uklonili« bo v soboto, 9. septembra, ob 11. uri na Golem pri Gasilskem domu. Slavnostni govornik bo zgo- dovinar dr. Martin Premk. Odhod avtobusov izpred dvorane Tivoli bo ob 9.30, prijave sprejemajo na telefonski številki: 01/432 52 41. Radlje ob Dravi: ZZB za vrednote NOB Radlje ob Dravi, krajevne organizacije borcev za vrednote NOB Radlje ob Dravi, Vuhred in Remšnik vabijo na prireditev z naslovom Popoldan partizanskih pesmi, ki bo v dvorani Hostla v Radljah ob Dravi v soboto, 9. septembra, ob 17. uri. Partizanske pesmi bodo izvajali: Moški pevski zbor Radlje ob Dravi, De- kliški pevski zbor Remšnik, Cerkveni pevski zbor Vuhred, Moški pevski zbor KUD Stane Sever Rib- nica na Pohorju, Moški pevski zbor KUD Lehen, Ženski pevski zbor Klasje Muta, Milena Končnik in Upokojenski pevski zbor Dravograd. Vstopnine ni! Planina Kuhinja pod Krnom: Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Ko- barid, Planinsko društvo Kobarid in Združenje za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin vabijo na srečanje borcev in planincev v spomin na partizanske boje v Krnskem pogorju. Srečanje s kulturnim programom bo v nedeljo, 10. sep- tembra, ob 11. uri pri planinski koči na planini Kuhinja pod Krnom. Slavnostni govornik bo zgo- dovinar dr. Jože Pirjevec. Informacije: Vojko Hobič, 040/234-051. Logatec: ZZB za vrednote NOB Logatec vabi v nedeljo, 10. septembra, ob 11. uri na proslavo ob 74. obletni- ci ustanovitve Logaškega partizanskega bataljo- na. Proslava s kulturnim programom bo v Gostilni pri Kramarju, Tržaška cesta 14 v Dolnjem Logatcu. Prireditev sofinancira Občina Logatec. Ljubljana, Cerje: KO ZZB za vrednote NOB Savsko naselje v Lju- bljani vabi na izlet na Cerje, ki bo v četrtek, 14. septembra, z odhodom ob 8. uri izpred trgovine v Ulici Luize Pesjakove. Prvi postanek z okrepči- lom bo v Opatjem selu, nato bodo obisk in voden ogled Cerja ter polaganje venca k spomeniku. Sledila bosta kosilo in vrnitev domov. Prijave bodo sprejemali v ponedeljek, 28. avgusta, in v ponedeljek, 4. septembra, med 10. in 12. uro v pisarni v Belokranjski 6, prvo nadstropje. Lenart: ZZB za vrednote Lenart vabi na okroglo mizo z naslovom NOB in kolaboracija, ki bo potekala v petek, 19. septembra, ob 18. uri v večnamen- ski dvorani knjižnice Lenart. Sodelovali bodo poslanci različnih političnih strank, med njimi Dragan Matič (SMC) in evropska poslanka Tanja Fajon. Pogovor bo vodila Darinka Čobec. Beceletova jama v Zagradu pri Otočcu: Združenje borcev za vrednote NOB Novo mesto in KO ZB Otočec vabita na spominsko slovesnost v čast narodnega heroja Vinka Paderšiča in nje- govih tovarišev, aktivistov OF, ki so pred 75 leti padli kot žrtve izdaje pod okupatorjevimi streli. Spomnili se bomo tudi talcev, ki so jih Italijani ustrelili, da bi maščevali smrt vojaka, ki je padel med obleganjem Beceletove jame. Slovesnost bo v soboto, 23. septembra 2017, ob 11. uri pred Beceletovo jamo v Zagradu pri Otočcu. Slav- nostna govornica bo Marjeta Bregar, kustosinja Oddelka za novejšo zgodovino v Dolenjskem mu- zeju Novo mesto. Nova Gorica: Ob obletnici priključitve Primorske bo osrednja prireditev potekala v petek, 15. septembra, ob 20. uri na travniku pred stavbo Mestne občine Nova Gorica. Nastopili bodo Mešani pevski zbor Reunion, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, Orkester Slovenske vojske, Glasbena skupina Ana Pupedan, pevec in igralec Iztok Mla- kar, glasbenik Marko Hatlak in igralci, člani Stal- nega slovenskega gledališča iz Trsta. Slavnostni govornik bo predsednik Državnega sveta Mitja Bervar. Ves dan pa bo potekal tudi spremljevalni pro- gram, ko se bodo zbrali mladi brigadirji, od 17. ure dalje pa bo na Bevkovem trgu potekal glas- beni program z nastopom Tržaškega partizanske- ga pevskega zbora Pinko Tomažič in Združenih moških pevskih zborov Goriške s programom partizanskih in domoljubnih pesmi. Na voljo bodo številne stojnice s pestro lokalno ponudbo. Popravek V zadnji številki Svobodne besede sta se nam pripetili dve neljubi napaki. Na strani 18 smo pri članku Partizanski sestanek na žagi v Spodnji Luši pomotoma zapisali napačnega avtorja. Be- sedilo in fotografijo je prispevala Mira Hladnik. Na straneh 20 in 21 pa je v prispevku z naslovom Spominska obeležja NOB so indikator družbene- ga interesa do partizanstva pri objavi fotografij spomenikov pomotoma izpadel Miran Hladnik kot avtor obeh fotografij. Obema avtorjema in bralcem se opravičujemo. Uredništvo J U B I L E J I S M O L J U -V A A avgust 20172 43 R A Z S TA V A Park vojaške zgodovine Pivka Zgodbe o naši polpretekli zgodovini V Parku vojaške zgodovine Pivka pripravljajo tradicionalni, letos že 11. festival vojaške zgodovine, ki bo potekal od 11. do 17. septembra. Za obiskovalce pripravljajo številne dogodke, odpr- tje gostujočih razstav, predavanja, obudili bodo nekdaj tradici- onalno Vestirngo, vrhunec pa bo festival dosegel v nedeljo, 17. septembra, ko bodo na ogled vojaški tabori iz različnih zgodo- vinskih obdobij, vožnje oklepne tehnike, ponazoritev vojaškega spopada iz druge svetovne vojne, pa tudi sejem militarij. Park vojaške zgodovine Pivka je muzejska ustanova, ki se ukvar-ja z ohranjanjem in predstavlja-njem vojaško-zgodovinske de- diščine s poudarkom na vojaški tehni- ki. Je v kompleksu nekdanje italijanske in pozneje jugoslovanske vojašnice ter vključuje bližnjo utrdbo Alpskega zidu, do katere vodi tematska učna pot. Upravitelj parka je občinski Zavod za turizem Pivka. Začetki Parka vojaške zgodovine Piv- ka segajo v leto 2004, ko je bila med obrambnim ministrstvom in Občino Pivka podpisana pogodba, s katero so nekdanji vojaški objekti v Pivki prešli v last občine Pivka. Občina se je zaveza- la, da bo zapuščene stavbe obnovila in v njih uredila vojaški muzej z obsežno zbirko oklepnih, artilerijskih in drugih vojaških sredstev. Septembra leta 2006 so odprli prvi paviljon s tankovsko-ati- lerijsko zbirko. Leto dni pozneje so mu- zejsko zbirko razširili in z denarjem iz evropskih sredstev obnovili objekt ko- manda in okolico muzeja. Septembra istega leta so pripravili uprizoritev spo- pada med zavezniško in nemško vojsko, dogodek pa je v muzej privabil več tisoč obiskovalcev, zato podobne uprizoritve ponavljajo vsako leto v okviru priredi- tve Festival vojaške zgodovine. Nato so zbirko obogatili z nekdanjo jugoslovan- sko diverzantsko podmornico P-913, ki jo je muzeju podarila Črna gora, Slo- venska vojska jim je predala helikopter Gazela TO-001, leta 2013 je v muzej prispelo letalo F-84G Thanderjet, ki ga je v sredi prejšnjega stoletja Jugoslavija dobila kot zavezniško vojaško pomoč, nato še jugoslovansko jurišno letalo OREL/IAR93 Vultur, zbirko ves čas do- polnjujejo. Leta 2013 je muzej z vsemi pripadajočimi zemljišči dokončno pre- šel v last občine Pivka. Park vojaške zgodovine je zagotovo eden najsodobnejših in najbolje ureje- // BESEDILO IN FOTO: Jožica Hribar nih slovenskih muzejev. Obiskovalce z razstavljenimi predmeti in s pomočjo sodobnih avdiovizualnih sredstev nevsi- ljivo popelje skozi našo ne tako davno preteklost. Za obiskovalce, ki niso po- sebni navdušenci nad orožjem, je naj- zanimivejša zbirka Pot v samostojnost, s katero tudi tistim, ki o naši zgodovini pred letom 1991 vedo bore malo, zelo privlačno predstavijo nekdanjo Jugosla- vijo, življenje v njej, obvezno služenje vojaškega roka in našo pot v samostoj- nost. Za generacije, rojene po osamo- svojitveni vojni, je to svojevrstna pripo- ved o času in življenju njihovih staršev, za starše pa obujanje spomina na čase, ki so nekoč bili, a jih danes več ni. Za- radi svoje interaktivnosti je zbirka zani- miva za stare in mlade, tudi za tujce, ki muzej obiskujejo v vse večjem številu. V muzeju bodo na svoj račun prišli vsi, ki jih zanima bojna tehnika od tan- kov in oklepnih vozil preko letal in heli- kopterjev, v podmornici pa bodo lahko občutili življenja v »sardini« na utes- njenem prostoru globoko pod morjem. Omeniti velja tudi zbirko vozil in orožja JLA, razstavo partizanskih tankovskih enot, ki zajema tanke in druga oklepna vozila, ter orožja iz obdobja druge sve- tovne vojne. Pohvalijo se z mnogimi redko videnimi eksponati. Vodniki so ogled zasnovali kot zgodbe, ob katerih se ne bo nihče dolgočasil. Na sliki je vodnik Matej Jug. Sovjetski rovokopač BTM-3, eden izmed redko videnih eksponatov. V okviru muzeja sta tudi odlično založena tematska trgovina in restavracija. Naročam revijo SVOBODNA BESEDA Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: ZZB za vrednote NOB Slovenije Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana N A R O Č IL N IC A Ime in priimek: ................................................................................................................................................ Kraj, ulica, poštna številka: ................................................................................................................................................ ................................................................................................................................................ Telefonska številka: ......................................................................................................... Naročnino bom plačeval(a): (odgovor označite) četrtletno 9 €, letno 36 €. Podpis: ...................................................... Srečanje na slovesnosti na Šipku (z leve): Stanislav Simšič, borec Dolomitskega odreda, Marjan Šarec, župan Kamnika, Franc Sever Franta, tedanji komandant operativnega štaba Šlandrove brigade in Lado Sluga, predsednik KO ZB Zadobrova Sneberje. (Foto: Ladislav Zupančič) Predsednik ZZB NOB Jesenice dr. Aleksander Klinar je Albini Repinc podelili zlato plaketo ZZB NOB Slovenije za ohranjanje zgodovinske resnice o NOB, za spoštovanje vrednot in njeno delo v borčevski organizaciji. (Foto: Janko Rabič) Ladislav Lipič, predsednik Zveze vojnih veteranov Slovenije in general Lado Kocjan, ki je 16. avgusta praznoval svoj 92. rojstni dan. (Foto: Daniel Divjak) www.svobodnabeseda.si B E S E D A J U B I L E J I S M O L J U -U T R I N K I avgust 201744 B E S E D A Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 21. septembra 2017. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ ______________________________________________________ ______________________________________________________ Geslo 22. številke SB: ______________________________________________________ ______________________________________________________ Izžrebani reševalci križanke iz 21. številke revije Svobodna beseda: 1. France Lušina, Dražgoše 70, 4228 Železniki 2. Neli Okroglič, Anhovo 73, 5210 Deskle 3. Amalija Dragoš, Vojna vas 15/a, 8340 Črnomelj Rešitve križanke: SPOVEDNIK, POKRAJINA, ILIOS, EST, NE, ČTIVO, LOTTI, VOLK, SAMOSPOZNANJE, VU, MERKUR, AARAU, KER, IRANKA, PA, DRENJ, LOKA, VODA, POTICA, JM, RADENSKA, IRAK, KIT, RAFIJA, OČA, ATENE, ANALIZA, ZV, IRA, FRA, ČR, NUNA, ENOJČEK, DEMOKRAT, ZGRADBA, SKALARKA. Geslo: Poletna pasja vročina B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 21. septembra 2017 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. POSUŠENA TRAVA DRUGE KOŠNJE GESLO NAJVEČJI KITAJSKI FILOZOF (ZI) OGNJENIK NA SICILIJI NADALJE- VANJE GESLA GRŠKI OTOK S HOMERJE- VIM GROBOM TINE MIHELIČ IRSKI POLITIK DE VALERA (IZ ČRK: EMONA) VNUKINJA IZGUBA VIDA NAVDUŠE- NEC NAD GLEDALI- ŠČEM LEPI MLADENIČ V GRŠKI MITOLO- GIJI KRAVJI GLAS RJAVA BARVA VILER ELDA KRŠČAN- SKI ZAKRA- MENT ANTON KARINGER PRIMOŽ RAMOVŠ ČASOVNI TERMIN 4. RIMSKI KRALJ MARCIJ MEMBRANA; TUDI TAPETA, STENSKA OBLOGA PROSTOR ZA GOJENJE DREVESNIH SADIK ORGAN ZA GIBANJE TELESA PRITOK JEZERA TURKANA V ETIOPIJI (IZ: OOM) VINKO OŠLAK PROSTOR S ŠOTORI MESTO V RUSIJI (IZ: KROS) POULIČNO GLASBILO GROBO DOMAČE SUKNO POSLEDI- CA VPRA- ŠANJA POULIČNA POPEVKA KILOGRAM JEZIK ASIRCEV POTEZA PRI ŠAHU, ROŠADA KONEC GESLA TRGOVEC Z BUKVAMI TENISA- ČICA SRE- BOTNIK SVOD NAD ZEMLJO SKOPUH PREBIVAL- CI UNIŠ PRI ŠENT- JURJU HRV. PISA- TELJ VELI- KANOVIĆ CESTA, POT AMERIŠKA DIVA GARDNER UČENJE EDEN NAJBOLJ GLEDANIH FILMOV PISATELJI- CA FATUR VNEMA, SKRBNOST IVJE ZANOS PRI DELU; TUDI NAŠA NEKDANJA ZNAMKA SMUČI DETE AM. IGR. DAMON (NI: MAST) VAS PRI PIVKI NEKDANJA PAPEŠKA KRONA NAVIHA- NEC LITINA ZA OSI LETEV, LETVA ŠTEFKA DROLC HRVAŠKI OTOK (IZ: BILO) TEODORA NOVŠAK DŽAMIJA V KAIRU (IZ: RAŠA) HEBREJ. ČRKA ERIJSKO JEZERO ESTONSKI OPERIST (GEORG) OČE OSEBNI ZAIMEK SREDNJE- GA SPOLA SODNIK; TUDI VAŠKI POGLAVAR ŽUPAN VEJA ZA OBTIKANJE OBTIČ SARAJEVO VZDEVEK OLIVERJA MLAKARJA SIMON RUDEŽ ANTON TROST STROKOV- NJAK ZA OCEANE PLAČILO ZA PRE- NAŠANJE, NOSNINA SLOVEN. PEVSKA SKUPINA (IZ ČRK: ISTRANKA) IZVAJALEC AKROBACIJ / R E V I J A Z Z B Z A V R E D N O T E N O B S LO V E N I J E / B E S E D A 22 9 772463 821805 avgust 2017 cena 3 eur Letnik III ISSN 2463-8218 Park vojaške zgodovine Pivka Kolumna / Jože Poglajen Volitve kralja Matjaža Aktualno / Miran Hladnik Partizanska spominska dediščina Aktualno / Tone Partljič Pohorci se spominjajo svojih partizanov S T R A N 6 S T R A N 1 0 – 1 1 S T R A N 3 2 – 3 3