Rdeča Slovenija Spekter 2/2003 BELEŽKA O AVTORJU Božo Repe je bil rojen leta 1956 v Spodnjih Gorjah pri Bledu. Doktori¬ ral je leta 1992 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je od leta 1996 profesor za sodobno zgodovino na Oddelku za zgodovino. V letih 1999- 2001 je bil tudi predstojnik oddelka. Njegovo raziskovalno področje je sodobna slovenska, južnoslovanska in srednjeevropska zgodovina. Ukvarja se tudi z vprašanji pouka zgodovine v šoli. Redno predava in objavlja članke v različnih evropskih državah in v ZDA. Je avtor ali soavtor petnajstih knjig in učbenikov, med njimi Obračun s Perspektivami (Znanstveno in publicistično središče, 1990); »Liberalizem« v Sloveniji (Borec, 1992); The Repluralization of Slovenia in the 1980s (soavtor, University of Washington, Seattle 2000); Slovenci v osemdesetih letih (Zbirka Zgodovinskega časopisa, 2001); Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije (Modrijan, 2002) in Viri o demokrati¬ zaciji in osamosvojitvi Slovenije (I. in II. del, Arhivsko društvo Slovenije, 2002 in 2003). BOŽO REPE RDEČA SLOVENIJA Tokovi in obrazi iz obdobja socializma Založba Sophia Ljubljana, 2003 Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 329.14(497.4) (091) 339.97 REPE, Božo Rdeča Slovenija : tokovi in obrazi iz obdobja socializma / Božo Repe. - Ljubljana : Sophia, 2003. - (Zbirka Spekter / Sophia; 2003, 2) ISBN 961-6294-53-9 126516224 Slika na naslovnici: Kazimir Severinovič Malevič - Rdeča konjenica /Izrez/ Vsebina Predgovor. 1 I. Uvod: Revolucionarne utopije 20. stoletja . 5 Socialistična oblast v Sloveniji in Jugoslaviji . 19 Odnos Slovencev do komunizma/socializma. 19 Sistem »ljudske demokracije« in obračun z opozicijo. 23 Spor z informbirojem. 29 Zvezne in republiške volitve . 39 J Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva. 52 Zgodnja intelektualna opozicija. 70 Znotrajpartijska opozicija: partijski »liberalizem«. 82 Študentsko gibanje. 94 Navidezna ali resnična drugačnost »titoizma«? . . . 109 Od civilne družbe do večstrankarstva. 115 V Slovenija v jugoslovanski federaciji. 137 Navidezni federalizem. 137 Konec politične monolitnosti, proces federalizacije do leta 1974 . 144 Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države . 152 Vzroki za konec slovenskega bivanja v Jugoslaviji. 173 II. Josip Visarionovič - Stalin. 181 Josip Broz - Tito. 194 Edvard Kardelj. 217 Boris Kidrič . 259 Stane Kavčič. 272 Stane Dolanc. 284 Milan Kučan. 295 Izbrana pregledna literatura v slovenskem jeziku. 315 Seznam virov slikovnega gradiva. 321 Seznam kratic. 323 Imensko kazalo. 325 \ VI Predgovor Pričujoče besedilo temelji na raziskavah o slovenskem so¬ cializmu (komunizmu), ki sem jih opravljal v zadnjem deset¬ letju in pol in jih v različnih oblikah (knjigah, zbirkah doku¬ mentov, srednješolskih in univerzitetnih učbenikih, člankih v znanstvenih in strokovnih revijah ter v časopisih, nastopih v elektronskih medijih, na znanstvenih posvetih, okroglih mizah in na predavanjih) predstavljal javnosti doma in v tu¬ jini. V preteklih letih sem od prijateljev in znancev, ki niso zgodovinarji, večkrat slišal pripombo, da sicer pišem korekt¬ no, odmerjeno in tudi zanimivo, da pa jim debele knjige ali obsežne študije z opombami v napetem vsakodnevnem rit¬ mu preprosto ne »znesejo« in se zato omejujejo na moje članke v časopisih in na tisto, kar slučajno ujamejo v elek¬ tronskih medijih. Po drugi strani pa so mi nekateri zgodovi¬ narski prijatelji in kolegi namignili, da bi lahko osvežil kak¬ šno zanimivo temo, ki sem jo objavil že pred časom ali pa je iz različnih razlogov (največkrat gre za objave v tujini) težje dostopna. In da naj vendar že enkrat strnjeno objavim bio¬ grafije, ki sem jih ob različnih priložnostih pisal za časopise (največ Sobotno prilogo Dela), da me bodo lahko »spodob¬ no« citirali. Iz teh pobud je nastala »Rdeča Slovenija«. Napisana na znanstveni in strokovni podlagi, a z »esejističnim« pristo¬ pom, prilagojena zanimanju povprečnega bralca. Družbeni sistem, ki ga obravnava, je propadel. Država, ki gaje uvedla, je razpadla. Ideologi, ki so ga utemeljili, in politiki, ki so ga 1 Rdeča Slovenija izvajali, so večinoma mrtvi. Mladim generacijam osebni spo¬ min na socializem in na Jugoslavijo sega v najzgodnejša otro¬ ška leta, ali še to ne, zgodovinskega pa skorajda nimajo. Lju¬ dje srednje in starejše generacije imajo z obojim bodisi dobro bodisi slabo izkušnjo, največkrat pa mešanico obojega. Za zgodovinarje sta socializem in Jugoslavija zaključen zgodo¬ vinski proces, do katerega lahko pri raziskovanju vzpostav¬ ljamo vedno bolj distančen odnos. Seveda imamo pri ocenah različne poglede. Želim si, da bo moj dovolj informativen in utemeljen za vse tiste, ki jih tema še (ali na novo) zanima to¬ liko, da bodo knjigo vzeli v roke in jo vsaj prelistali, če že ne tudi prebrali. Ljubljana, oktober 2003 2 L Uvod: revolucionarne utopije 20. stoletja »Vsaka revolucija je grandiozna simfonija«, je leta 1926 zapisal Anatolij Lunačarski, ljudski komisar za izobraže¬ vanje in »dobri pastir« ljudske umetnosti, kot gaje označil znani ruski pisatelj Ilija Erenburg. Izhajal je iz prepričanja, da revolucija silovito priganja k rešitvi socialnih problemov, da vsaka revolucija razkriva in riše podobo tistega srečnega sveta, za katerega se bori, da vsaka revolucija z največjim ogorčenjem doživlja zlo, proti »kateremu se dvigajo njeni hrumeči valovi« in da vsi udeleženci revolucije najgloblje do¬ življajo nepričakovane obrate borbe. Carska Rusija je bila na prelomu 19. stoletja v takšni ago¬ niji, daje odprava carizma ali vsaj omejitev njegove absolut¬ ne moči visela v zraku, nihče, niti Vladimir Iljič Uljanov - Lenin in njegovi revolucionarji, pa ni pričakoval, da bo v Ru¬ siji prišlo do socialistične revolucije, temveč le do meščanske, podobno kot leta 1905. »Mi, stara generacija (takrat je imel 47 let, op. p.), ne bomo doživeli revolucije«, je resignirano vzdihnil Lenin v Ziirichu januarja 1917. Manj kot dva mese¬ ca kasneje se je v Petrogradu revolucija začela. Ko je razvoj dogodkov pokazal, da ima majhna, elitna skupina boljše- vikov možnost prevzeti oblast, je Lenin temu prilagodil teze iz Komunističnega manifesta ter drugih Marxovih in Engel¬ sovih teoretičnih del. Teoretična definicija nasilja, ki ga po klasikih marksizma povzroča razredni antagonizem, defini¬ cija državljanske vojne kot prikrite vojne in zahteva po za- 5 Rdeča Slovenija menjavi meščanske dominacije z dominacijo delavskega raz¬ reda v družbi so se pri Leninu spremenile v reze o absolutni nujnosti nasilja (če hoče revolucija zmagati), o diktaturi (in ne dominaciji) proletariata in neizogibnosti javne (fizične) državljanske vojne za dosego tega cilja. Potegnil je enačaj: de¬ lavski razred = komunistična partija = sovjetska oblast. Kljub veliki priložnosti pa je Lenin dvomil, da se lahko ruska revo¬ lucija obdrži kaj dosti več kot dva meseca, če ne bo prišlo do revolucije tudi v drugih državah, zlasti v Nemčiji. Tam sta revolucionarno vrenje in vzpostavitev Bavarske sovjetske re¬ publike sprva kazala, da bo tako, upanje v uresničitev svetov¬ ne revolucije pa so v letih 1917-1919 dajala revolucionarna žarišča na različnih koncih sveta (Madžarska, Španija, Kuba, Kitajska, Argentina, Mehika...). Seveda je v navedenih prime¬ rih težko govoriti o »čistem« boljševizmu, čeprav voditelji pre¬ poznavajo sorodnost svoje revolucije z revolucionarno Ru¬ sijo: »Marx in Engels sta postala njeni ikoni, skupaj z Mon- tezumo, Emilianom Zapato in izbranimi indijanskimi bo¬ jevniki, in še zmeraj ju je videti na velikih stenskih slikarijah takratnih uradnih umetnikov«, je o mehiški revoluciji zapi¬ sal Erič Hobsbawm. Zgrešena ocena o svetovni revoluciji je leta 1920, z usta¬ novitvijo Kominterne, povzročila delitev delavskega gibanja na komunistični in socialdemokratski oz. socialistični del. Ta delitev je bila presežena šele konec stoletja, s propadom socializma v vzhodni Evropi, ko so se komunistične stranke večinoma znova proglasile za socialdemokratske in sprejele nujnost parlamentarnega boja. V pričakovanem širjenju re¬ volucije na začetku dvajsetih let razen pri redkih izjemah (Rosi Luxemburg npr.) parlament ni bil nekaj, kar bi lahko prineslo zmago. Revolucija je potrebovala vojake revolucije, zbrane v majhnih, elitnih komunističnih partijah in koordi¬ nirane iz enega centra. Zato je bilo med 21 pogoji za vstop v 6 Uvod: revolucionarne utopije 20. stoletja Kominterno zapisano tudi, da morata biti program in sta¬ tut komunističnih partij potrjena na kongresu ali izvršnih organih Kominterne, da so vsi sklepi kongresa Kominterne za članice obvezujoči, da morajo članice uresničevati uradne dokumente izvršnih organov Kominterne, tiste pa, ki tega ne bodo počele, bodo izključene. Direktive kominternske centrale v Moskvi so tudi izhajale s stališča, da razredni boj skoraj povsod v Evropi in v Ameriki prehaja v fazo držav¬ ljanske vojne, zato morajo komunistične partije v Evropi in Ameriki poleg legalnih organov vzpostaviti ilegalne, ki bodo sposobni obračunati z nasprotniki revolucije in tako zagoto¬ viti njen uspeh. Galop rdeče konjenice, ki ga je s fantastično prepričljivo¬ stjo naslikal Kazimir Severinovič Malevič, literarno pa poetič¬ no opisal Isak Babelj, seje po prvi svetovni vojni ustavil na okr¬ njenih mejah nekdanjega velikega ruskega imperija. Na hitro ustanovljena Rdeča armada je sicer prišla do Varšave, a se nato umaknila. Leninov naslednik Josip Visarionovič Džugašvili - Stalin je frakcijski boj v komunistični partiji dobil tudi s po¬ močjo teze o komunizmu v eni državi. Kominterno je spreme¬ nil v poslušno orodje sovjetske državne politike. Vendar to ni bilo v nasprotju z Leninovim pogledom. Tudi on je pred smrt¬ jo spoznal, da bo revolucija ostala v sovjetskih mejah, nova oblast pa da lahko to izkoristi za dvig razvojne in kulturne ravni ter sovjetsko družbo približa zahodni. »Velika iluzija« pa je kljub temu v času med obema vojna¬ ma sprožala veliko strahu na eni in simpatij na drugi strani. Po padcu liberalizma v Evropi in hudi gospodarski krizi, ki se je iz ZDA širila po svetu konec dvajsetih let, je bil njen so¬ cialni inženiring privlačen za milijone brezposelnih, lačnih in obupanih. Sovjetska zveza je dajala videz države, ki se je kriza ni dotaknila (o ceni, ki sojo za to plačali njeni prebival¬ ci v času elektrifikacije in industrializacije, seje resnica širila 7 Rdeča Slovenija Slika 1. Petrograd 19. julija 1920. Vladimir Iljič Lenin, voditelj ruske revolu¬ cije in simbolna oseba mednarodnega komunističnega gibanja, govori na množičnem zborovanju. V začetku dvajsetih let je v večini evropskih socialde- 8 Uvod: revolucionarne utopije 20. stoletja počasi, mnogi pa so si pred njo zatiskali oči). Do zmage na¬ cizma je živelo tudi upanje, da bo Nemčija postala center svetovne revolucije, od tam pa naj bi se revolucija razširila tudi na druge razvite kapitalistične države. To upanje so ne nazadnje širili poklicni kominternski revolucionarji, ki so, kot je nekoč zapisal Bertold Brecht, »menjavali države pogo¬ steje kot čevlje«. V resnici Kominterna ni delala kakšnih konkretnih načrtov, pač pa le nadzirala komunistične par¬ tije, opravljala kadrovske čistke in skrbela, da so uresničevale sovjetsko politiko. Z železno disciplino ter finančno pomoč¬ jo je v mednarodnem delavskem gibanju ohranila nadzor in tudi uspešno obračunavala z nevarnimi posamezniki in konkurenčnimi gibanji, kakršno je bilo anarhistično (npr. v španski državljanski vojni), trockistično (uboj Stalinovega konkurenta Leva Davidoviča Bronštejna - Trockega v Me¬ hiki), ali maoistično. Slednje je v komunistično gibanje vne¬ slo novo strategijo, drugačno od mestne revolucije, to je gve¬ rilsko bojevanje (sicer značilno tudi za nekatere latinsko¬ ameriške države - npr. Nikaragvo, kjer je tako gibanje proti Američanom vodil general Cesar August Sandin). Ta taktika je - ob kombinaciji z odporom proti okupaciji - v času druge svetovne vojne uspeh prinesla komunističnima partijama Jugoslavije in Albanije v Evropi, podobno pa tudi nekaterim komunističnim partijam v Aziji. Ljudskofrontna politika, ki naj bi v tridesetih letih zdru¬ žila leve in sredinske demokratične politične sile v boju proti skrajni desnici in fašizmu, se ni obnesla ne v Španiji (kjer je prišlo do državljanske vojne), ne v Franciji in tudi ne v dru- \ '1 mokratskih strank prišlo do razcepa na socialistične stranke, ki so se zavze¬ male za parlamentarni prevzem oblasti, in komunistične, ki so po ruskem vzoru hotele prevzeti oblast z revolucijo. Politične in gospodarske razmere so v številnih državah po prvi svetovni vojni nakazovale možnost (svetovne) re¬ volucije, vendar se je ta ustavila za okrnjenimi ruskimi mejami. 9 Rdeča Slovenija gih državah. Nezmožnost odgovoriti na izzive totalitarizma, heterogenost gibanja in sektaštvo, h kateremu sta se vrnila Stalin in Kominterna po paktu Stalin - Hitler in po sovjet- sko-finski vojni, so pokopali sicer obetajočo idejo, v katero so verjeli številni liberalno in socialdemokratsko pa tudi ko¬ munistično usmerjeni intelektualci in politiki. Komunizem se je iz ene države razširil šele po drugi sve¬ tovni vojni, svetovni proces je lahko postal zaradi zavezni¬ štev in zmage protifašistične koalicije v drugi svetovni vojni, ko naj bi (po nekaterih tezah) začasna in nenavadna zveza li¬ beralnega kapitalizma in komunizma odrešila svet pred ne¬ varnostjo fašizma. V resnici ni šlo za zavezništvo dveh ideo- logij proti tretji, pač pa predvsem za pragmatično sodelo¬ vanje držav, ki so v osvajalnem pohodu Nemčije, Italije in Ja¬ ponske videle največjo nevarnost zase in za svet. Po vojni se je politika skoraj povsod obrnila v levo, razen redkih izjem se nikjer niso obdržale stare politične sile, četu¬ di niso neposredno sodelovale z okupatorjem. Nove politič¬ ne sile so skoraj v celoti izšle iz odporniških gibanj. Desnica je bila na splošno povsod politično poražena in v defenzivi, f Čeprav zmagovalec v vojni, je celo Winston Churchill izgubil •■volilno bitko z laburisti. Tako v Evropi kot v Aziji je nastalo več različnih odporniških gibanj z različnimi programi, azijska specifičnost pa je tudi protikolonializem, ki seje po vojni marsikje nadaljeval v obliki gverile proti kolonialnim državam. V odporniških gibanjih so imele pomembno vlogo leve politične sile ali pa so jih vodile, kar je vplivalo na pro¬ grame za povojni čas. Tudi tam, kjer so bila leva gibanja ko¬ maj omembe vredna ali so bila manjšina v raznih koalicijah, so po vojni prevzela oblast s pomočjo Rdeče armade oz. Sov¬ jetske zveze. V vzhodnoevropskih državah je šlo za t. i. »sala¬ ma taktiko« (»rezanje« koalicijskih partnerjev na kosce). Če 10 Uvod: revolucionarne utopije 20 . stoletja izhajamo s stališča, da bi revolucionarni prevzem oblasti po vojni lahko preprečil konsenz med zmernimi (liberalnimi, krščansko-socialističnimi in podobnimi) silami in komuni¬ sti, potem bi za vzor lahko vzeli program Francoskega nacio¬ nalnega odporniškega sveta (Conseil national de la Resi- stance) iz marca 1944, ki pomeni kompromis republikancev, \ demokratov, krščanskih demokratov, komunistov in vrste ’ drugih organizacij. V programu je obrušen revolucionarni vidik komunistov, hkrati pa so upoštevane njihove zahteve K po socialnih reformah. Je pa že drugo vprašanje ali, oz. v kak¬ šni obliki, se je ta skupni program potem uresničil, saj so v tistih državah, ki so jih zasedli zavezniki, ti storili vse, da na oblast ne bi prišli komunisti. To velja zlasti za Italijo in za Francijo, medtem ko so se v Grčiji tudi vojaško vpletli v državljansko vojno in jo obrnili v korist rojalistov. Sovjetska zveza po drugi svetovni vojni ni ponovno po¬ skušala s konceptom svetovne revolucije, čeprav je iz vojne izšla mednarodno okrepljena in z velikim ugledom. Stalin je od zavezništva z Veliko Britanijo in zlasti Združenimi drža¬ vami Amerike (na bolnega Roosevelta je imel velik vpliv) pričakoval zelo veliko, neke vrste nadaljevanje partnerstva iz vojne. Zato je npr. Josipa Broza - Tita svaril pred prenaglimi j revolucionarnimi potezami, že medvojno (1943) je razpustil Kominterno, ameriškim komunistom pa ukazal, naj stran¬ ko razpustijo, ker da vprašanja socializma ne bo reševal na račun enotnosti z zavezniki. Od zavezništva ni ostalo nič, začela se je hladna vojna, Stalinov domet pa je segel do tja, do kamor so prišli tanki Rdeče armade oz. do meje, za katero so se dogovorili po di- | plomatski poti. Po tihem je računal na revolucijo v Italiji in j Franciji, do katere pa ni prišlo, in kljub hladni vojni se je držal dogovora in ni posegel v državljansko vojno v Grčiji. Z c , doseženim je bil lahko zadovoljen, povrnil je večino ozemlja, 11 Rdeča Slovenija ki gaje Rusija izgubila po prvi svetovni vojni, ter svoj vpliv še razširil na srednjeevropske države. Obnovil je mednarodno politično organizacijo v obliki kominforma (informbiroja), vendar Jugoslavije, ki je izvedla avtentično revolucijo, ni uspel disciplinirati. Konflikt med obema blokoma se je prenesel v tretji svet (izraz je bil prvič uporabljen leta 1952), ki je v povojnih de¬ setletjih doživel več kot sto vojn ali spopadov večjih razsež¬ nosti. Protiimperialistična kolonialna gibanja politološke teorije večinoma prištevajo k levim gibanjem, čeprav gre za zelo pisano mešanico tradicionalizma, verskih čustev (zlasti v islamskih državah) pa tudi »navadnih« vojaških udarov in diktatur brez izrazitejših ideoloških ozadij. Pri nekaterih je bila vidna nagnjenost k marksizmu, ki pa je bil marsikje po¬ pačen do nespoznavnosti, še precej bolj kot v Sovjetski zvezi in državah t. i. realnega socializma. Kolonialni svet seje v pr¬ vih dveh povojnih desetletjih spremenil v veliko skupnost formalno samostojnih držav. Samo v Afriki je v šestdesetih letih iz bivših kolonij nastalo več kot petdeset držav. Sociali¬ stični imperij seje močno povečal z zmago revolucije na Ki¬ tajskem (čeprav se je kmalu začel spor s Sovjetsko zvezo in nato celo oboroženi spopadi). Kitajska ni nikoli imela Mo¬ skve za center socialističnega sveta. Kmalu je imela svoje atomsko orožje in na moč nepredvidljivo filozofijo: »Kdo pa pravi, da morajo Italijani preživeti nuklearno vojno«, naj bi dejal Mao vodji italijanskih komunistov Togliattiju. »Tristo milijonov Kitajcev bo ostalo in to bo dovolj za nadaljevanje človeške rase.« Procesi v tretjem svetu so imeli za posledico tezo o socia¬ lizmu kot svetovnem procesu. V Sovjetski zvezi so se sprijaz¬ nili s tem, da revolucije niso bile izvajane po vzoru oktobrske revolucije. Protikolonialna gibanja in »revolucije« so podpi¬ rali, saj so s tem širili svoj vpliv in grenili življenje ZDA, ki so 12 Uvod: revolucionarne utopije 20 . stoletja Slika 2. Mao Cetung med pohodom v severnem Sensiju leta 1947. Komunisti so bili sprva na Kitajskem precej šibkejši od nacionalističnih (kvomintanških) sil. V letih 1934-35 so se pred porazom umaknili z legendarnim 10.000 kilo¬ metrov »dolgim pohodom« na severozahod Kitajske, med katerim so njihove sile upadle s 100.000 na komaj 8.000 mož. Med drugo svetovno vojno je Ki¬ tajsko okupirala Japonska, okupaciji so se upirale tako Cangkajškove kvo- mintanške sile, ki so jih močno podpirale ZDA, kot tudi Mao Cetungovi ko¬ munisti. Ob koncu vojne je med obema stranema prišlo do boja za prevlado, v državljanski vojni so leta 1949 zmagali komunisti. Kitajska kljub nekate¬ rim reformam poleg Koreje in Kube ostaja država s klasičnim komunističnim (stalinističnim) sistemom. bile - še posebej v Latinski Ameriki - močno nepriljubljene. SZ je imela tretji svet za zaveznika in si je zato tudi skušala podrediti gibanje neuvrščenih. V Jugoslaviji so procese v tret¬ jem svetu sprejemali z evforijo. Starejše generacije se gotovo še spomnijo knjige Branka Pribičeviča Socijalizam, svetski proces, ki je bila katekizem za študente družboslovnih in humanističnih ved. Tudi med intelektualci na zahodu so to¬ vrstna gibanja, razen najbolj genocidnih, kakršno je bilo Pol 13 Rdeča Slovenija Potovo, uživala simpatije. Sredi šestdesetih let je levičarski zgodovinar Erič Hobsbawm zmagoslavno zapisal: »Predsta¬ va o družbeni preobrazbi človeštva, ki bi jo prikazali s površi¬ no sedanjih socialističnih držav in s številom njihovih prebi¬ valcev, bi bila povsem nepopolna, čeprav bi bila matematič¬ no še tako točna. Socializem je kot splošna smer razvoja in gibanja k prihodnjemu in boljšemu zajel ves svet, čedalje manj gaje možno označevati z mejami.« No, na koncu »kratkega« dvajsetega stoletja«, po padcu komunizma, je Hobsbavvm priznal, da je teza o dveh, med seboj izključujočih se svetovih, »kapitalizmu« in »socializ¬ mu«, umetna konstrukcija, ki jo je mogoče razumeti le v okviru posebnega zgodovinskega konteksta. Iz zahodne družbe je razvoj v petdesetih in šestdesetih le¬ tih naredil svet potrošništva. Na revolucijo ni mislil nihče. Obstoj socialističnih držav je okrepil sindikalna gibanja in moč socialističnih in socialdemokratskih strank. T. i. welfare State in ekonomski boom s hkratnim napredkom znanosti sta na osebni ravni prinesla tisto, kar je obljubljal socializem, a ni uresničil. Poslovni svet seje lakoti ljudi po dobrinah blisko¬ vito prilagodil in jo začel načrtno spodbujati. Oglaševanje je postalo eden najpomembnejših elementov poslovanja, z njim so se ukvarjali psihologi, sociologi, umetniki, pri čemer so spretno izkoriščali vse močnejše elektronske medije, zlasti ra¬ dio in televizijo. Politiki v zahodnih državah so na volitvah zmagovali s slogani »Nikoli vam ni šlo tako dobro kot doslej.« In vse do naftne krize leta 1973 so te besede v glavnem držale. Večina razvitih držav seje na predvojno gospodarsko raven vr¬ nila v začetku ali sredini petdesetih let. Toda dobrine potroš¬ niške družbe, kot so avto, televizor, hladilnik, pralni stroj, mo¬ derna stanovanja, telefon, novi in novi gospodinjski pripo¬ močki, so postale prevladujoče v vsakdanjiku prebivalcev Uvod: revolucionarne utopije 20. stoletja razvitih držav šele v šestdesetih letih. Se v petdesetih letih se je nezaposlenost v evropskih državah vrtela v relativno visokih odstotkih in šele v šestdesetih se je povprečna zahodnoevrop¬ ska raven ustavila v povprečju pri enem odstotku in pol. V »zlatih letih«, kot so petdeseta in šestdeseta ter začetek se¬ demdesetih let za nazaj poimenovali ekonomisti, seje svetov¬ na proizvodnja več kot početverila, pri čemer so razvite kapita¬ listične države predstavljale tri četrtine celotne svetovne pro¬ izvodnje in 80 odstotkov izvoza. Na drugi strani pa je tretji svet postajal vse revnejši in hkrati populacijsko eksplozivnejši. Število Afričanov in Azijcev seje od začetka petdesetih do kon¬ ca sedemdesetih let podvojilo, število Latinoameričanov je ra¬ slo še hitreje. Toda: v petdesetih, šestdesetih in tudi sedemde¬ setih letih ni bilo množične lakote zaradi pomanjkanja hrane, pač pa zaradi vojn ali politične norosti. To je pomenilo, daje proizvodnja hrane naraščala hitreje kot naraščanje populacije in to tako v razvitem kot nerazvitem delu sveta. Hektarski do¬ nos se je podvojil. Življenjska doba svetovnega prebivalstva se je v povprečju zvišala za sedem let. Problem zahodnega sveta je bil, daje proizvajal preveč hrane in ni vedel, kaj bi z njo. Tisto, kar so mlade generacije na zahodu (pa tudi v Jugo¬ slaviji) čutile kot pomanjkanje, je bila participacija pri oblasti. Odrasli so v senci močne vojne generacije svojih očetov, ki jih je utesnjevala. Študentski in intelektualni upor šestdesetih lahko zato neposredno povežemo s klasičnimi revolucionar¬ nimi težnjami v smislu utopičnega iskanja spremembe insti¬ tucij, vrednot, nove, popolne družbe, tudi socialnega egalita¬ rizma. Gibanje je bilo revolucionarno tudi v akciji, na barika¬ dah, v demonstracijah in drugih oblikah protestov, v najbolj skrajni različici seje razvilo ali povezalo s terorističnimi frak¬ cijami (nekateri tedanji pripadniki gibanja, danes vplivni poli¬ tiki, so se gibali na meji legalnega političnega delovanja in re¬ volucionarnih akcij -Joschka Fischer, na primer). Hkrati je bil 15 Rdeča Slovenija to zgodnji val internacionalizma, ki se je v spremenjenih raz¬ merah, po padcu komunizma, ponovil konec 20. in v začetku 21. stoletja. Knjige Herberta Marcuseja so v šestdesetih letih izhajale v vseh jezikih, tudi v srbohrvaščini. In mlada genera¬ cija je našla svoje vzornike v revolucionarnih (maoističnih in podobnih) gibanjih tretjega sveta. Glavni idol je postal Che Guevara, južnoameriški in karibski svet je bil imenitna podla¬ ga za revolucionarni romantizem: fotografije zagorelih mla¬ deničev v uniformah in s kalašniki, ki iz latinskoameriških džungel želijo spremeniti svet, so postale del ikonografije ge¬ neracije iz šestdesetih. Ne za vso mlado generacijo, del je odre¬ šitev iskal stran od nasilja: v »uporništvu brez razloga«, v glas¬ bi, hipijevskih kolonijah in v »travi«. Za večino zahodnih revo¬ lucionarjev iz šestdesetih, ki so se hoteli ukvarjati s politiko, se je pot končala v strankah leve ali liberalne usmeritve. Del je v politiko prišel tudi preko vplivnega ekološkega gibanja zele¬ nih, ki je prav tako postalo internacionalno. Ostrigli so si lase, kavbojke zamenjali za obleke, nataknili so si kravate in dobro vnovčili svojo mladostno zagnanost. Pač v skladu z geslom, ki je dolgo krasilo tudi podhod pod železnico v bližini študentskega naselja v Rožni dolini v Ljub¬ ljani: »Hotel sem spremeniti svet, pa je svet spremenil mene.« Vzhodnoevropski blok je medtem živel svoje sivo vsak¬ danje življenje. Vsake toliko časa je doživljal krize in upore (v Nemški demokratični republiki leta 1953, na Madžarskem leta 1956, na Češkoslovaškem 1968, na Poljskem v osemde¬ setih letih). Do konca osemdesetih let, ko je Mihail Gor¬ bačov v Sovjetski zvezi z reformno politiko glasnosti in pere¬ strojke omogočil množična gibanja in s tem začetek konca socializma (komunizma), je Sovjetska zveza v skladu s tihim dogovorom med obema blokoma, da vojaško ne intervenira¬ ta na območju jasno določenih interesnih sfer, razmere lah¬ ko obvladala. Vzroke za konec socializma (komunizma) v 16 Uvod: revolucionarne utopije 20. stoletja Evropi se v običajni politični interpretaciji prikazuje kot zmago ZDA, ki je s pritiski in oboroževalno tekmo prisilila sovjetsko gospodarstvo k zlomu. Precej zaslug si pripisuje tudi Vatikan oz. papež Janez Pavel II. Socialistični svet je v šestdesetih letih začel razvojno vse bolj zaostajati, ni pa bil več samozadosten in izoliran, ampak seje postopoma odpi¬ ral (čeprav je manj kot tretjina trgovine potekala izven bloka in še to je večinoma šlo za surovine, nafto in orožje). Odpi¬ ranja (ugodne cene nafte in drugih surovin) socialistične države niso izkoristile za sanacijo gospodarstva, ampak za oboroževalno tekmo in tekmo v osvajanju vesolja ter ohra¬ njanje sicer nizkega, a egalitarnega družbenega standarda in to jih je v osemdesetih ekonomsko pokopalo. Sovjetska zve¬ za je nasploh zrasla iz vojnega komunizma in z izjemo krat¬ kotrajnega obdobja NEP v dvajsetih letih ohranila specifičen centralnoplanski sistem, ki so ga potem prevzele tudi druge satelitske države, vključno s Češkoslovaško, ki je imela pred vojno eno najbolj razvitih gospodarstev v Evropi. Problem Sovjetske zveze je bil tudi, da so bile članice vzhodnega bloka ekonomsko šibke in jih je bilo v velikem delu treba vzdr¬ ževati, medtem ko so si ameriški zavezniki po vojni opomo¬ gli in gospodarsko močno napredovali (spomnimo se japon¬ skega in nemškega »gospodarskega čudeža«) in so lahko participirali pri Natu in drugih vojaških paktih ter raznih obrambnih programih. Zaostajanje vzhodnega bloka sprva ni bilo opazno, sovjetski voditelji, še posebej Nikita Hruščov, so bili celo prepričani, da bo Sovjetska zveza kmalu prehitela ZDA. V tem prepričanju sojih utrjevali tudi sovjetski uspehi v oboroževalni tekmi in v vesolju. ZDA so si za oboroževanje lahko privoščile nekajkrat več kot Sovjetska zveza (okrog 7% bruto domačega proizvoda, pri čemer je večji del šel na račun zadolževanja)-. Če bi Sovjetska zveza hotela ostati enakovred¬ na, bi morala za oboroževanje dati več kot četrtino bruto 17 Rdeča Slovenija državnega proizvoda, o zadolževanju v desetinah milijard dolarjev pa ni mogla niti sanjati. Detant je prišel prepozno, j res pa je tudi, da po začetku perestrojke in glasnosti procesa ni bilo mogoče več zaustaviti niti s poskusom državnega udara v Sovjetski zvezi. Vendar bi ob kakšnem ideološko bolj zavrtem voditelju, kot je bil Gorbačov, strožja disciplina, re¬ presivni ukrepi in bojazen ljudi, da bodo izgubili še tisto, kar imajo (vedno pa je kaj mogoče izgubiti), povzročili, da bi so¬ cializem v Sovjetski zvezi in vzhodnoevropskih državah trajal še dolgo. Ali tragična bilanca 50 milijonov mrtvih, kolikor sojih na¬ šteli avtorji Črne knjige komunizma, pomeni dokončni in po¬ polni potop ene od največjih »utopij« 19. in 20. stoletja? Alije sistem na Kitajskem, ki ostaja največja država starega revolu¬ cionarnega tipa, sploh (še) socialističen? Ali »konec zgodovi¬ ne«, kot je zmago liberalne ideologije nad drugima dvema ideologijama dvajsetega stoletja (komunizmom in fašizmom) zmagoslavno označil ameriški politolog japonskega rodu Francis Fukuyama, pomeni, da živimo v najboljšem od vseh svetov in alternativ preprosto ni oziroma končajo v zgrešenih in tragičnih režimih? Alije odgovor v nejasnem kompromisu t. i. tretje poti, ki v resnici vedno bolj podlega neoliberalizmu in tudi sicer izgublja na zagonu? Ali bo razredni spopad 20. stoletja zamenjal svetovni spopad civilizacij v 21. stoletju, kot trdi Fluntington? (Samomorilski napadi v ZDA in drugod ter nedavna vojna v Iraku in njene posledice vsaj delno naka¬ zujejo v to smer). Ali bodo morda heterogena in nepovezana protiglobalizacijska gibanja nadomestila nekdanje organizi¬ rane revolucionarne partije? To so izzivi, na katere v začetku 21. stoletja nimamo odgovorov, lahko pa v nastajajočih novih ideoloških, političnih, verskih in kulturnih delitvah prepoz¬ navamo potencial za nove utopije. 18 Socialistična oblast v Sloveniji in Jugoslaviji Odnos Slovencev do komunizma/socializma Tudi Slovenija je komunizem (socializem) doživljala zelo intenzivno. Ves čas njegovega obstoja so ga spremljale tako evforične hvalnice kot izničujoče kritike. S pozitivnim ali ne¬ gativnim predznakom se je močno vtisnil v zavest genera¬ cijam od konca prve svetovne vojne dalje do devetdesetih let dvajsetega stoletja, tako tistim, ki so se do njega zgolj politič¬ no opredeljevale v času med obema vojnama in med drugo svetovno vojno, kot tistim, ki so v petinštiridesetih povojnih letih živele v njem. Odnos Slovencev lahko z določeno poe¬ nostavitvijo razdelimo v tezo in protitezo znotraj šestih ča¬ sovnih obdobij. Pred drugo svetovno vojno Teza: družbeni sistem, kakršen je nastal z oktobrsko re¬ volucijo, je najbolj demokratičen in pravičen sistem na svetu, je družbena ureditev prihodnosti, naklonjena zlasti nižjim slojem in še posebej delavskemu razredu. Kratek čas po prvi svetovni vojni je bilo pod vplivom revolucionarnega vrenja močno tudi prepričanje, da se bo komunizem razširil in pre¬ vladal v Evropi in nato v svetu. 19 Rdeča Slovenija Protiteza: komunistični sistem je zločinski, brezverski, Slovencem (in še posebej katolicizmu) najhujši sovražnik, zato je treba na vsak način preprečiti, da bi postal vpliven ali da bi celo prevladal v Sloveniji. V tridesetih letih, še posebej po španski državljanski vojni, se je to nasprotje (ob že sicer šibkem liberalizmu, ki je na Slovenskem izgubljal tudi zara¬ di zagovarjanja integralnega jugoslovanstva) izrazilo v hu¬ dem ideološkem konfliktu med levico in katoliško desnico in geslu: »Prihodnost Slovencev bo ali katoliška ali pa ko¬ munistična.« V času druge svetovne vojne Tako teza kot protiteza iz tridesetih let sta obstajali tudi v času druge svetovne vojne, le da sta bili še okrepljeni. Na re¬ volucionarni strani s prepričanjem, da je edino Sovjetska zveza tista, ki se je zmožna upreti nacistični Nemčiji in je zato najmočnejša zaveznica Slovencev, na protirevolucionar¬ ni strani pa s stališčem, daje komunizem večja nevarnost od okupacije (nacizma) in da Komunistična partija (Osvobodil¬ na fronta) izkorišča vojno in narodnoosvobodilni boj za do¬ sego revolucionarnih ciljev, zaradi česar sta kolaboracija in oboroženo sodelovanje z okupatorji proti odporniškemu gi¬ banju upravičena in legitimna. V prvih letih po drugi svetovni vojni Teza: nova jugoslovanska (slovenska) oblast po vzoru Sov¬ jetske zveze gradi nov sistem (sistem ljudske demokracije), ki bo zagotavljal pravičnost in dobro življenje vsem delovnim ljudem. Nič več ne bo izkoriščanja. Protiteza: Jugoslavija (Slovenija) je postala komunistična država in najzvestejša zaveznica Sovjetske zveze. Po sovjet¬ skem zgledu je izvedla revolucionarne ukrepe in brutalno obračunala z nasprotniki. 20 Odnos Slovencev do komunizma/socializma Slika 3. Kongres združitve v Beogradu 20.-23.6. 1919. Jugoslovani so se s ko¬ munizmom, tako kot večina Evropejcev, soočili po prvi svetovni vojni. Usta¬ novnega kongresa jugoslovanske komunistične stranke - poimenovala se je Socialistična delavska partija Jugoslavije/komunistov - se pripadniki Jugoslo¬ vanske socialdemokratske stranke (tako se je imenovala slovenska socialde¬ mokratska stranka) zaradi zmede, nejasne orientacije vodstva in posledično razkola in frakcijskih bojev niso udeležili. Slovenski komunisti so se jugoslo¬ vanskim pridružili kasneje. Stranka je bila organizirana kot enotna organi¬ zacija in ne kot zveza pokrajinskih organizacij. Je pa že na kongresu sprejela sklep, da postane članica Komunistične internacionale. Po sporu z informbirojem (1948) in z uvedbo samoupravljanja v podjetjih Teza: sovjetska različica državnega socializma je prav tako izkoriščevalska kot kapitalizem, edino samoupravlja¬ nje pa lahko zagotovi resnično odločanje ljudi, napredek in pravično družbo. Protiteza: samoupravljanje bistva socializma v Jugoslaviji ni spremenilo, še vedno gre za boljševiški model družbe. 21 Rdeča Slovenija V sedemdesetih letih, po obračunu z »liberalizmom« Teza: delegatski sistem, ki temelji na t. i. pluralizmu sa¬ moupravnih socialističnih interesov, je najbolj demokrati¬ čen sistem na svetu, bolj demokratičen od realnega sociali¬ zma in od klasičnih parlamentarnih sistemov, odločanje omogoča kar najširšemu krogu ljudi, hkrati pa zagotavlja vi¬ sok osebni in družbeni standard. Protiteza: sistem zgolj prikriva, da v družbi dejansko vla¬ da ozek vodilni sloj komunistov. Po koncu socializma Teza: v Sloveniji je petinštirideset let vladal komunistični totalitarizem, ki je ves čas svojega obstoja v svojem bistvu ostajal nespremenjen. Protiteza: socializem v Sloveniji in Jugoslaviji je bil (zlasti od šestdesetih let dalje) v glavnem dober sistem, ljudem je omogočal visoko socialno zaščito, enake možnosti šolanja, polno zaposlitev in relativno dober standard. 22 Sistem »ljudske demokracije« in obračun z opozicijo Prva leta po drugi svetovni vojni je bil v Jugoslaviji for¬ malno obnovljen večstrankarski sistem, kar je bila predvsem posledica tega, da KPJ (še) ni absolutno obvladovala polo¬ žaja v nekaterih delih države, še bolj pa mednarodnih obvez. Te so izhajale iz obljub Josipa Broza - Tita Winstonu Chur¬ chillu avgusta 1944 v Neaplju in so bile nato konkretizirane ^ -*-- — v sporazumu Tito - Subašič. Večstrankarstvo v novi Jugosla¬ viji je bilo uzakonjeno še pred prvimi povojnimi volitvami, 25. avgusta 1945 z Zakonom o združenjih, zborih in javnih zborovanjih. Tudi kasnejša zvezna ustava je januarja 1946 v 27. členu priznala pravico do političnega združevanja, za¬ konska ureditev je ostala praktično nespremenjena, dodana pa je bila (po sovjetskem vzoru) prepoved strank, ki želijo porušiti ustavno ureditev. Normativno je taka ureditev osta¬ la do sprejetja druge ustave leta 1963 oziroma do novega / zakona o organizacijah in društvih leta 1965, ko je bila pose¬ bej opredeljena vodilna vloga ZKJ in s tem uveden eno¬ strankarski sistem. Večstrankarski - v praksi močno omejen - sistem je bil v vodstvu KPJ pojmovan kot prehoden, zato sije to prizadevalo, da bi opozicijo čim prej zatrlo. Kot prehodna oblika je bila iz¬ brana Ljudska fronta. Statut Ljudske fronte, sprejet na prvem kongresu avgusta 1945, je predvideval koalicijsko urejeno or¬ ganizacijo, v kateri naj bi bile vse množične organizacije, kijih je med vojno in neposredno po njej ustvarila Partija. Od me¬ ščanskih strank in skupin jih je bilo vanjo vključenih sedem. Vse so se obvezale, da bodo sprejele programska načela Ljud¬ ske fronte. V resnici večstrankarstvo ni bilo zaželeno. Kot raz¬ logi proti so bili navajani nevarnost razpada države, držav- 23 Rdeča Slovenija ljanska vojna, nasprotovanje federalni obliki države pa tudi povsem »pragmatični« razlogi kot npr. obnova porušene države, ki je po mnenju vodilnih partizanskih politikov ne bi bilo mogoče izvesti, če bi se stranke prepirale kdo in po kakš¬ nih kriterijih naj bi pri obnovi imel prednost. Se vedno pa je bila dopuščena možnost »konstruktivne opozicije«, to je take, ki želi podpirati program Ljudske fronte. Tiste opozicijske stranke, ki v Ljudsko fronto niso vstopi¬ le, na prvih povojnih volitvah niso sodelovale. Razloge za ne¬ sodelovanje so navedle v izjavi Združenih opozicijskih strank, v kateri so zahtevale od zavezniških sil, da te dosežejo usta¬ novitev jugoslovanske vlade, sestavljene iz predstavnikov vseh strank (kar naj bi pomenilo tudi konec državljanske vojne v Slika 4. V vsesplošnem povojnem pomanjkanju in ob zavrnitvi Marshallove¬ ga načrta so nove oblasti domovino obnavljale predvsem s pomočjo prostovolj¬ nega fizičnega dela. Ljudje, zlasti mladi, so to ob močni propagandi in prevla¬ dujočemu egalitarnemu duhu sprejemali z navdušenjem, prepričani, da gra¬ dijo novo, pravično družbo. 24 Sistem »ljudske demokracije« in obračun z opozicijo Jugoslaviji), da naj v državo pride zavezniška vojna misija, ki bo reorganizirala JA in jo naredila nepolitično, da naj ta mi¬ sija vodi armado in policijo do volitev in da naj mednarodna komisija nadzoruje izvedbo volitev. Ob realni moči KPJ, kije temeljila na uspešno izvedeni NOB, in ob dejstvu, da se je večina meščanskih strank med vojno kompromitirala s kola- boracionizmom (pa tudi zaradi zapletenih mednarodnih razmer, zlasti odnosov med zavezniki), taki pozivi niso imeli veliko uspeha. KPJ je razmere izkoristila za temeljit obračun z izvenfrontovsko opozicijo, tako da ta na drugih volitvah že ni mogla več sodelovati, tudi če bi želela. Ljudskofrontna oblika demokracije naj bi nadomestila strankarsko organiziranost in omogočila miren prehod v »drugo fazo« revolucije (socialistično družbeno ureditev). Obračunu z izvenfrontovsko opozicijo je sledil tudi obračun s tistimi strankami, ki so vstopile v Ljudsko fronto. Aprila l949 je Ljudska fronta sprejela program KPJ kot svoj program, posamičnestrankev njejso praktično izgubile svoj pomen in so bile razbite (še zlasti ostanki organizacij na te¬ renu), vodstva pa razpršena. Od leta 1949 organizirane opo¬ zicije ni bilo več. Kot institucija je opozicijo komunistični oblasti predstavljala predvsem Cerkev (zlasti katoliška). V Sloveniji je Osvobodilna fronta koalicijski značaj izgu¬ bila že med vojno (Dolomitska izjava, L marca 1943), njeni predstavniki v jugoslovanski začasni ljudski skupščini pa so že takoj po vojni nasprotovali obnovitvi dejavnosti strank z argumentacijo, da tudi v Sloveniji razen Osvobodilne fronte ni nobene druge stranke in da vlada splošno prepričanje, da jih tudi ni potrebno ustanavljati. 16. julija 1 945 j e imela Osvobodilna fronta svoj kongres, £arna~prostem, v ^par ku Tivoli. Proglasila seje za edinega političnega predstavnika za vso^Slovenijo. Temeljne točke OF iz leta 1941 j e razširila s povojnimi nalogafhijTčot sta bili obnova in izgradnja ljudske 25 Rdeča Slovenija oblasti. V Osvobodilno fronto so bile vključene številne mno- ' žične organizacije in društva, tako daje bilo proti koncu štiri¬ desetih let v njej več kot 70 odstotkov vseh volilnih upravičen¬ cev. Osvobodilna fronta Slovenije je postala sestavni del Ljud¬ ske fronte Jugoslavije, v začetku petdesetih let pa se je pre¬ imenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva. Nekateri slovenski politiki so v povojnem času postali najvišji jugoslovanski voditelji in so pomembno sooblikova¬ li povojni jugoslovanski razvoj. Boris Kidrič je bil do svoje smrti J^eta^ 1953 glavni načrtovalec gospodarskega sistema, Edvard Kardelj pa do konca sedemdesetih let prvi kreator vsakokratne politične ureditve in idejni oče vseh povojnih ustavnih aktov (1946, 1953,1963 in 1974). Slika 5. Boris Kraigher, eden najvplivnejših slovenskih politikov. Po drugi sve¬ tovni vojni, v času obračuna z nasprotniki novega režima, je bil slovenski no¬ tranji minister. V šestdesetih letih je kot predsednik slovenske vlade in nato podpredsednik zvezne vlade postal zagovornik reformnih usmeritev in je uti¬ ral politično pot Stanetu Kavčiču. Umrl je leta 1967 v prometni nesreči blizu Sremske Mitroviče. 26 Sistem »ljudske demokracije« in obračun z opozicijo Edino opaznejše opozicijsko gibanje v Sloveniji je bila neposredno po vojni t. i. Nagodetova skupina, ki je izhajala iz Stare pravde, »sredinske« skupine, ki se je na začetku voj¬ ne vključila v Osvobodilno fronto, nato pa se z njo razšla za¬ radi prevladujoče vloge KPS, različnih ocen četniškega gi¬ banja in različnih pogledov na način odpora. Poleg Nagode¬ tove skupine je krajši čas obstajala tudi ilegalna dijaška opo¬ zicijska organizacija, ki pa je kmalu razpadla. Komunistična partija je po načelu personalne unije (pod¬ vajanja partijskih in državnih funkcij) v celoti obvladovala vsa glavna področja v družbi. O vsem je odločal politični biro (politbiro) CK KPJ z desetimi ljudmi. Kadrovska poli¬ tika je bila skrbno načrtovana. V Sloveniji je npr. kadrovska uprava CK KPS neposredno skrbela za 6.000 vodilnih funk¬ cij v republiki, komiteji na nižjih ravneh pa še za nadaljnjih 10.000. Socialna struktura družbe se je začela naglo spre¬ minjati. (Nova~eIita\o postali vodilni ljudje iz partizanskega in predvojnega revolucionarnega gibanja, ki so večinoma iz¬ šli iz nižjih slojev in so bili pomanjkljivo izobraženi. Pojem meščanstvo je dobil negativni prizvok. Ključni kriterij za do¬ sego položaja v družbi je bil politični in ne strokovni. Ena glavpjjh^novih značilnosti je postala egalitarn ost. S peljan je bil (kult fizičnega dela, medsebojnega^tekmovanja v dose- ganjtr-zarstavljenih delovnih rezultatov, udarništva. »Juna¬ kom borbe naj slede junaki dela«, je bilo tedaj vodilno geslo, ki ga je izrekel Boris Kidrič. Na kulturnem in umetniškem področju se je povečeval sovjetski vpliv, kulturni ustvarjalci so postali državni uradniki, organizirani v stanovskih dru¬ štvih, prevladujoča smer v umetnosti je postal socialni reali¬ zem. V razmerah zelo skromnega standarda in vsesplošnega pomanjkanja so oblasti oskrbo še zlasti mestnega prebival¬ stva skušale reševati s prisilnim odkupom pridelkov in živi¬ ne pri kmetih (ti so se temu upirali), z administrativnim 27 Rdeča Slovenija razdeljevanjem živil (živilske in druge nakaznice) ter z med¬ narodno pomočjo Unrre. Uvedena je bila večja socialna in zdravstvena zaščita, še posebna skrb je bila namenjena zašči¬ ti in varstvu otrok ter zagotovitvi enakih možnosti za šolanje vsem slojem prebivalstva. Med zapoznelimi procesi modernizacije slovenske druž¬ be, ki so jih nove oblasti na hitro skušale uresničiti v okviru uvajanja novega družbenega reda, je bila tudi emancipacija žensk. Ta je bila pojmovana na specifičen, socialistični način, glavne nosilke enakopravnosti so bile revolucionarke, ki so se prebile v politični vrh med vojno in so svet dojemale »skozi Marxa in Lenina« ter z »ognjem svetega zanosa.« Zen¬ ske naj bi v vsakem pogledu, tudi kar zadeva fizično delo, postale enakovredne moškim. Dobile so volilno pravico, večje možnosti zaposlitve, porodniški dopust (sprva zelo skromen, manj kot trimesečni). Zasedle so okrog 10% vodil¬ nih položajev v politiki. Kljub tem posebnostim je začeti proces v kasnejših desetletjih omogočil, da se je zaposlilo skoraj dve tretjini žensk, da so se po doseženi izobrazbi po¬ stopoma izenačevale z moškimi, v posameznih poklicih (tudi intelektualnih) pa začele tudi prevladovati. 28 Spor z informbirojem Informbiro (Informacijski biro komunističnih in delav¬ skih partij) je bil i]sranovljen i30. septembra 1947 v Skl jarski Poremb i na Poljskem. P osvetovanja so se udeležile komuni¬ stične partije Sovjetske zveze, Romunije, Bolgarije, Mad¬ žarske, Češkoslovaške, Poljske, Albanije, Francije, Italije in Jugoslavije. Po sestankuje bil objavljen komunike, v katerem piše, da so naloge informbiroja organiziranje izmenjave izkušenj med komunističnimi partijami in v primeru potre¬ be koordinacija njihove dejavnosti na osnovi vzajemne so¬ glasnosti. Na zasedanju je bilo odločeno, da bo Informa¬ cijski biro izdajal svoj list, sedež redakcije pa bo v Beogradu. Resnični namen posvetovanja je bil utrditi vpliv Sov¬ jetske zveze v vzhodnoevropskih državah in v Jugoslaviji, obenem pa preko največjih zahodnih komunističnih partij (italijanske in francoske) vplivati na napete, skorajda revolu¬ cionarne razmere v teh dveh državah. Taka sovjetska usmeri¬ tev je zelo hitro prišlav konflikt z usmeritvijo KPJ, ki je bila — poleg VKP (b) - najmočnejša komunistična partija v sociali¬ stičnem taboru in ki je imela za sabo izkušnjo avtentične re¬ volucije v bistveno drugačnih razmerah in okolju, kot je bilo to za časa ruske revolucije leta 1917. Zaradi spora se je Jugo¬ slavija znašla na robu vojne, na njenih vzhodnih mejah so potekali oboroženi spopadi med obmejnimi enotami, Sov¬ jetska zveza in vzhodnoevropske države so imele priprav¬ ljene načrte za invazijo. Jugoslavija, ki je bila gospodarsko vezana na Sovjetsko zvezo in vzhodnoevropske države, seje v razmerah, ko država še niti ni bila dobro obnovljena, znašla v hudi ekonomski krizi. Mednarodno je bila skorajda izoli¬ rana (zaradi mejnih sporov je bila v slabih odnosih z zahod¬ nimi državami, vzhodnoevropske države pa so z njo prekini- 29 Rdeča Slovenija Slika 6. Hildegarde Hahn pred sodiščem na »Diehlovem procesu« (enem od dachauskih procesov). Dachauski procesi so bili eni od številnih sodnih procesov, ki so jih z različnim ozadjem po drugi svetovni vojni organizirale nove oblasti (procesi proti nacističnim vojnim zločincem, proti narodnim izdajalcem in so- 30 Spor z informbirojem Slika 7. Obešanje na smrt obsojenih s procesa proti enemu vodilnih madžarskih komunistov in zunanjemu ministru Lazslu Rajku leta 1949. Stalinistične me¬ tode obračunavanja so se iz Sovjetske zveze razširile v vse vzhodnoevropske države. Po sporu z informbirojem so se tam začeli podobni montirani procesi, kot jih je poznala Sovjetska zveza v tridesetih letih, na katerih so z mučenjem izsilili iz ljudi priznanja, da so bili zahodni in jugoslovanski špijoni. delavcem okupatorja, procesi pred sodišči slovenske narodne časti, procesi proti terorističnim skupinam, vohunom, saboterjem in organizatorjem »kraljeve« vojske v domovini, procesi proti duhovnikom, politični procesi - npr. proti Crto- miru Nagodetu in soobtoženim, procesi proti kulakom...). Dachauski procesi so od drugih odstopali po tem, da so bili neke vrste notranji partijski obračun z ne povsem pojasnjenim ozadjem. V preiskave so bili vključeni številni intelektualci in politiki - bivši taboriščniki, ki do konca niso vedeli, ali bodo nastopili kot priče ali obtoženi. Obsojenci naj bi sodelovali zgestapom. V letih 1948/49 je bilo na desetih procesih obsojenih 34 ljudi (15 na smrt, od tega 11 usmrčenih, pri čemer so bile sodbe izvršene tudi več let kasneje, kot so trdile oblasti). Trije so umrli v preiskovalnem zaporu. Že od začetka petdesetih let se je pojavljal dvom v upravičenost obsodb, prva sodba je bila razveljavljena leta 1952, večina - po vztrajnih prizadevanjih preživelih obsojencev in sorodnikov usmrčenih - v letih 1971-1979, nekaj še'kasneje. Do popolne politične rehabilitacije obsojencev je prišlo šele leta 1986, po izjavi, ki jo je sprejel 10. kongres ZKS. 31 Rdeča Slovenija le diplomatske odnose). Kljub temu je vodstvo še nekaj časa zatrjevalo, da je Jugoslavija socialistična država, ki sledi so¬ vjetskemu vzoru, in ne kapitalistična oz. celo fašistična (kot so jo obtoževali v informbiroju), in je v dokaz uvedlo prisil¬ no kolektivizacijo na vasi (eden od očitkov je namreč bil, da vodstvo uvaja kapitalistične odnose na vasi, ker je nacionali¬ zirano zemljo razdelilo kmetom in dopustilo individualno kmetovanje). Opredeljevanje komunistov za informbiro pa je vodstvo KPJ okvalificiralo kot narodno izdajo. Proti in¬ formbiroju se je borilo s stalinističnimi metodami. V obra¬ čunu z dejanskimi ali domnevnimi informbirojevci je bilo v Jugoslaviji okrog 60.000 ljudi izključenih iz partije, 16.312 (tudi visokih kadrov - poslancev, ministrov, oficirjev ipd.) obsojenih ali na osnovi administrativnih ukrepov zaprtih v posebna izolacijska taborišča na otokih Goli otok, Grgur in drugod. Zaporniki so bili (pod pretvezo »prevzgoje«) pod¬ vrženi raznim oblikam fizičnega in psihičnega mučenja, šte¬ vilni so mu tudi podlegli. V državi se je še dodatno okrepil represivni aparat in razne oblike pritiska, vodstvo pa je s po¬ spešeno kolektivizacijo na vasi hotelo dokazati, da kljub kri¬ tikam Sovjetske zveze »izgrajuje« socializem in daje na »pra¬ vi poti«. Okrog 5.000 jugoslovanskih državljanov, ki so po¬ begnili iz Jugoslavije, je v raznih propagandnih centrih v vzhodnoevropskih socialističnih državah delovalo proti Ju¬ goslaviji. V Sloveniji seje le malo ljudi odkrito izjasnilo za inform¬ biro, tako da o organizirani informbirojevski opoziciji ne moremo govoriti. Bojazni, da bi, tako kot v tradicionalno rusofilskih predelih Jugoslavije, v primeru sovjetskega napa¬ da lahko obstajala nevarnost »pete kolone«, v Sloveniji ni bilo. Bilo pa je na spiskih Uprave državne varnosti (UDBE) veliko ljudi, ki so iz različnih razlogov kritizirali oblast. Ker je izraz informbirojevec postal sinonim za notranjega držav- 32 Spor z informbirojem nega sovražnika, so take kritike oblasti proglasili za »in- formbirojevce«. Večina je bila zaprtih brez sodnega postop¬ ka, doživljali so tako kot »pravi« informbirojevci fizična in psihična mučenja, mnogi sojih tudi popisali (Janez Jezeršek, Martin Mencej, Radovan Hrast, Cene Logar, Jože Jurančič, Igor Torkar). V letu 1 948 aretac ij še ni bilo veliko. Se pred sporom je bil aretiran Dragotin G ustinčič. )ki so mu nato v zaporu prisodili informbirojevstvo. Gustinčič je bil predvoj¬ ni komunist, član politbiroja KPJ, udeleženec razprave o na¬ cionalnem vprašanju v KPJ v dvajsetih letih in zagovornik federalizma. Bilje tudi španski borec, v tridesetih letih pa je večinoma živel v Moskvi. Po vojni je bil univerzitetni profe¬ sor, v partijskem vrhu ni imel pomembnejše besede, aretiran je bil aprila 1948, nato pa leta 1951 izpuščen zaradi bolezni (kazen je prestajal na Golem otoku). Informbirojevcem in tudi sicer tistim, ki so jih šteli za politične nasprotnike, je bila svoboda lahko odvzeta na dva načina. T. i. upravno kazen je neposredno izrekala Uprava državne varnosti brez sodelovanja sodstva. Pooblastila UDBE so bila velika, saj je lahko posameznika poslala na »druž¬ beno koristno delo« za čas do dveh let, ta postopek pa so lahko ponavljali (zapornika so za kratek čas izpustili in ga nato ponovno aretirali). Drugi način je bila obsodba pred ci¬ vilnimi in vojaškimi sodišči. V celoti je bilo v Sloveniji areti¬ ranih 731 ljudi (tako članov komunistične partije kot nečla¬ nov), upravno kaznovanih 334, sodno pa 157. Nekateri se s prestajanja kazni niso vrnili. V celoti so ocenjevali, da je v Sloveniji okrog 1.000 informbirojevcev, kar je bilo primerjal¬ no precej manj kot v drugih delih Jugoslavije. Informbi- rojevce so oblasti iskale zlasti med intelektualci, saj so bili ti do napak oblasti najbolj kritični, čeprav so sicer aretirani in obsojeni izhajali iz vseh slojev. Sredi petdesetih let so obtož¬ be zaradi informbiroja (z nekaj izjemami) ponehale, čeprav 33 Rdeča Slovenija so bivše zapornike skrbno spremljali in jih po »stopnji na¬ sprotovanja« kategorizirali v štiri skupine. Ta kategorizacija je bila predvsem posledica ponovne zaostritve jugoslovan- sko-sovjetskih odnosov leta 1956 j razpust informbiroja kot koordinat ivnega organa komunist ičnih p ar t ij , nemiri na Poljskem, intervencija Rdeče armada na Madžarskem). Ker ta zaostritev ni primerljiva s tisto iz leta 1948 in ker so se tudi razmere v Jugoslaviji med tem že postopoma demokratizira¬ le, so oblasti hotele informbirojevce »prevzgojiti«. Zato so jih razdelili v kategorije, od katerih bi tiste iz prve skupine lahko takoj ponovno sprejeli v ZK, druge pa postopoma vklju¬ čili v družbeno in politično življenje. Le v zadnjo, četrto sku¬ pino so bili uvrščeni tisti, ki so bili po mnenju oblasti še na¬ prej odkrito sovražni (leta 1958 so za take šteli 58 oseb). Te¬ daj informbirojevstvo ni več obstajalo niti kot jugoslovanski niti kot slovenski politični problem, čeprav seje nadzor nad informbirojevci nadaljeval še do srede osemdesetih let. 34 Spor z informbirojem Upor Stalinu in Sovjetski zvezi je v kasnejši jugoslovan¬ ski politiki dobil skoraj tako mitično težo kot medvojni odpor proti okupatorjem. Veliko je bil obravnavan tudi v publicistiki, literaturi in zgodovinopisju, vendar do začetka osemdesetih let enostransko. »Tabu tema« je ostajal način obračuna z resničnimi in domnevnimi informirojevci in tr¬ pljenje zapornikov, sicer pa je bila osnovna teza, daje spor le logično nadaljevanje prejšnjih konfliktov, ki naj bi jih po¬ vzročilo dejstvo, da je jugoslovanska partija že med vojno začela z izvirno potjo v socializem. V historiografiji so sicer znani in obdelani primeri nesporazumov, ki so se že med vojno in takoj po njej pojavljali med obema partijama (ka¬ sneje pa tudi v sovjetsko-jugoslovanskih odnosih). Medvoj¬ no zato, ker je SZ svoje ravnanje podrejala odnosom z zavez¬ niki in to zahtevala tudi od osvobodilnega gibanja v Jugosla¬ viji. Zato je zavračala vse »prezgodnje« revolucionarne ukre¬ pe, pa tudi ukrepe, ki so bili uperjeni proti vladi v izgnanstvu 'Mn kralju Petru, npr. vprašanje proletarskih brigad oz. njiho¬ vih oznak - srpa in kladiva, vprašanje izvajanja t. i. druge faze revolucije, vprašanje ustanovitve Avnoja v Bihaču leta Slika 8. Tito z domačimi in tujimi novinarji. Na informbirojevski napad je Tito med drugim odgovoril tako, da ga je po začetnem internem dopisovanju med CK KPSZ in CK KPJ naredil javnega. Resolucijo, ki jo je 28. junija 1948 na sestanku v Bukarešti sprejel informbiro (Jugoslavija se srečanja ni hotela udeležiti) in v kateri so bili jugoslovanski voditelji obtoženi celo fašizma, so po sklepu CK KPJ v celoti objavili v jugoslovanskem tisku. Sledil je kongres KPJ julija 1948 v Beogradu, kije Tita in vodstvo podprl. Informbirojevski napad je Tito razglasil za državno (in ne zgolj partijsko) zadevo, za napad Sovjetske zveze in vzhodnoevropskih držav na Jugoslavijo. Pri tem stališču je vztrajal do leta 1955, ko je na pobudo Sovjetske zveze prišlo do pomiritve. Beograd je obiskala najprej državna delegacija pod vodstvom Hruščova in sprejeta beo¬ grajska deklaracija je govorila o normalizaciji odnosov med državama, šele naslednje leto je bila v Moskvi sprejeta tudi deklaracija o normalizaciji odno¬ sov med obema partijama. 35 Rdeča Slovenija 1942 kot oblastnega (in ne zgolj političnega) telesa narodno¬ osvobodilnega gibanja. Podobno velja tudi za drugo zase¬ danje Avnoja leta 1943, o katerem so vodstvo Kominterne in Sovjetske zveze obvestili šele tik pred začetkom, da ne bi Sta¬ lin zaradi mednarodnih političnih interesov znova preprečil nastanka vzporedne jugoslovanske oblasti pod Titovim vod¬ stvom. Jugoslovansko vodstvo je sovjetskemu potihem tudi zamerilo, ker je bila sovjetska pomoč med vojno (do jeseni 1944, ko je SZ opremila dvanajst pehotnih in dve letalski di¬ viziji JA) neprimerno skromnejša kot zahodna in ker je Mo¬ skva do spomladi 1942 slavila četniškega vodjo Dražo Mi¬ hailoviča kot vodjo odpora v Jugoslaviji. Maja 1945 je sovjetske proteste izzval Titov govor v Ljub¬ ljani, v katerem je rekel, da Jugoslavija ne bo drobiž v kupče¬ vanju med velikimi silami, kar je med drugim letelo na med¬ vojni dogovor zaveznikov v Moskvi, da se Avstrija obnovi v mejah izpred anšlusa, s čimer bi avstrijska Koroška avtoma¬ tično pripadla Avstriji, potem na vprašanje Trsta, kjer SZ ni hotela tvegati zaostritve odnosov (morebitne nove vojne) in na vprašanje nedosledne podpore jugoslovanskih zahtev s strani SZ na pariški mirovni konferenci. Konflikti so se poja¬ vljali tudi zaradi ravnanja Rdeče armade v času vojaških ope¬ racij na jugoslovanskem ozemlju (posiljevanj, kraj, nasilnega obnašanja do prebivalstva), vendar so to do spora z inform- birojem prikrivali. Zlasti problematični so bili v prvih povoj¬ nih letih odnosi zaradi gospodarstva: neenakomerne trgo¬ vinske menjave, ustanavljanja mešanih družb, ki so bile v korist Sovjetski zvezi, pritiskov, da bi ustanovili sovjetsko-ju- goslovansko mešano banko, ki bi bila pod sovjetsko kontro¬ lo, ipd. Kljub temu pa ti konflikti v celoti gledano niso načeli odnosov med obema partijama in državama, najtesnejši od¬ nosi s prvo deželo socializma nikoli niso bili postavljeni pod vprašaj in tudi na zahodu je Jugoslavija še do začetka petde- 36 Spor z informbirojem setih let veljala za zvesto pripadnico socialističnega tabora in privrženko SZ. Šele ko so v ZDA ugotovili, daje spor resen, so začeli s premišljeno politiko »keeping Tito afloat« (»ob¬ držati Tita nad vodo«), torej omejene finančne, vojaške in druge pomoči, ki pa je postopoma naraščala in v celoti dose¬ gla višino nekaj milijard dolarjev (nekateri zgodovinarji me¬ nijo, da je Jugoslavija dobila celo več, kot bi lahko, če bi bila vključena v Marshallov načrt). Notranje politične razmere pa so se v Jugoslaviji začele umirjati šele nekaj let po sporu z informbirojem. Postopo¬ ma je popuščala represija: po podatkih javnega tožilstva LRS je bilo leta 1952 v Sloveniji 207 političnih obsojencev, leta 1953 pa 91 (v letih 1948-1950 je bilo zaradi političnih delik¬ tov letno obsojenih okrog 1.000 oseb, v kar niso vštete t. i. administrativne kazni). Opuščena je bila kolektivizacija (leta 1954 je bilo v Sloveniji le še 43 kmečkih delovnih zadrug, ko je bila kolektivizacija na vrhuncu, je bilo v 382 zadrug vklju¬ čenih 8.600 kmečkih gospodarstev z 32.000 družinskimi člani). Novi gospodarski sistem, uveden v začetku petdesetih let, je v slovenskih razmerah pomenil predvsem sprostitev notranje trgovine in vzpostavitev bančništva na modernej¬ ših osnovah (med drugim uvedba t. i. komunalnih bank, ki so začele v omejenem obsegu poslovati z občani, dajati sta¬ novanjske kredite in nuditi druge storitve). Novi gospodar¬ ski sistem je prinesel tudi precejšnje spremembe v oskrbi prebivalstva. Oktobra 1951 je bil ukinjen sistem zagotov¬ ljene preskrbe, oskrba prebivalstva je postala odvisna od de¬ lovanja trgovskih podjetij in zaslužka kupca. Leta 1952 je bil ukinjen agitpropovski aparat, ki je nadzoroval kulturno in znanstveno sfero (v blažji obliki je bil kot ideološka komisija pri CK ZKS obnovljen leta 1956). Ideološki nadzor je popu¬ stil, kar je imelo za posledico nastanek vrste neobremenje¬ nih del na raznih kulturnih področjih (npr. filma Vesna 37 Rdeča Slovenija režiserja Františka Čapa). K bolj sproščenim odnosom je pri¬ spevala ureditev mejnih vprašanj. Po hudi zaostritvi jugoslo- vansko-italijanskih odnosov leta 1953 (tržaška kriza) je sle~ dil podpis t. i. drugega londonskega memoranduma leta 1954. Leta 1955 sta Jugoslavija in Italija že podpisali spo- 1 razum o maloobmejnem prometu, t. i. videmski sporazum, ki je bil prvi tovrstni sporazum med dvema sosedama z različno politično ureditvijo v času hladne vojne. Istega leta je bila s podpisom Državne pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije urejena tudi meja z Avstrijo. Odprtost meje je prinesla možnost primerjave in slovenske oblasti so bile - bolj kot oblasti v drugih delih Jugoslavije - prisiljene, da skušajo osebni in družbeni standard približati sosednji¬ ma državama. Tudi slovenska industrija je - sicer počasi in okorno - sledila željam kupcev in sredi petdesetih let začela proizvajati hladilnike, pralne stroje in druge gospodinjske aparate, razvijati privlačnejšo tekstilno in drugo predeloval- ' no industrijo. Vpliv Zahoda v obdobju po informbiroju je si¬ cer treba upoštevati v širšem kontekstu in ne zgolj v povezavi - z mejami: skupaj z zahodnimi filmi in glasbo, ki so začeli prihajati v začetku petdesetih let, razvojem televizije konec petdesetih, naraščanjem motorizacije in tujskega turizma. Posledice procesa zgodnje liberalizacije so se kazale v po¬ stopnem zviševanju standarda in večji usmerjenosti k potro¬ šništvu. Kljub tem spremembam se stvari niso spremenile, kar zadeva dominantno vlogo zveze komunistov v družbi, prevladujočo ideologijo na vseh področjih družbenega živ¬ ljenja in prevlado političnih elit nad ekonomskimi in drugi¬ mi centri moči. 38 Zvezne in republiške volitve Prve povojne volitve nove ljudske oblasti na lokalni ravni v okrajne in okrožne narodnoosvobodilne odbore so bile v Sloveniji izvedene poleti 1945 (konec julija in v avgustu). Po¬ menile so neke vrste generalko za najpomembnejše volitve, to je volitve v ustavodajno skupščino Jugoslavije, ki so po vsej državi potekale 11. novembra. Predhodno je bil, še pred koncem vojne, sfporazumom Tito - Šubašlc)in z ustanovit¬ vijo enotne vlade marca 1945 odpravljen dualizem oblasti med kraljevo begunsko vlado in Titovo avnojsko vlado. Na tretjem zasedanju Avnoja od 7. do 26. avgusta 1945 v Beogradu (10. avgusta se je preimenoval v Začasno ljudsko skupščino), ki je združeval tako medvojne poslance Avnoja kot del poslancev zadnje predvojne jugoslovanske skupšči¬ ne, sije opozicijaprizadevala, da bi spremenila volilni zakon, ki je šel na roko pripadnikom narodnoosvobodilnega gi¬ banja. Volilni zakon je prvič dajal volilno pravico ženskam (na osvobojenih ozemljih so volile že med vojno) in vojakom ter znižal starostno mejo volilnih upravičencev na 18 let (ak¬ tivnim udeležencem narodnoosvobodilnega boja pa je dal volilno pravico, tudi če so bili mlajši). Obširno je opredelje¬ val tudi, kdo nima volilne pravice (osnovni kriterij je bila ko¬ laboracija in sodelovanje v fašističnih in protipartizanskih organizacijah, deloma so bili zajeti tudi predvojni politiki). Te kriterije so sprva razlagali zelo radikalno, tako da je v začetni fazi prihajalo do visokega deleža črtanih volilnih upravičencev. Volilne spiske so nato na zahtevo političnih vodstev popravljali. Na koncu je odstotek črtanih v posa¬ meznih republikah znašal od približno pol odstotka do de¬ setih odstotkov (kar naj bi bila zgornja meja) volilnih upra¬ vičencev, V celoti je ukrep po uradnih podatkih prizadel 39 Rdeča Slovenija 194.58 ljudi, to je približno 2,3% volilnih upravičencev, ven¬ dar podatki niso v celoti zanesljivi. V kontekst »čiščenja« vo¬ lilne baze so šli namreč tudi številni procesi proti kolabora¬ cionistom in nasprotnikom novega režima, ki so jim na so¬ diščih med drugim odvzemali tudi državljanske pravice, ve¬ čina vrnjenih pripadnikov kolaboracionističnih enot pa je bila usmrčena po izvensodni poti. Opozicija je iz vrste razlogov volitve bojkotirala, tako da je na njih sodelovala s svojo listo le Ljudska fronta, ki je na¬ stala iz ljudskih front posameznih federalnih enot in iz raz- Slika 9. Prve povojne volitve so bile predvsem množična manifestacija, resne alternative Ljudski fronti ni bilo. Manipulacije na nekaterih voliščih (presi- panje kroglic iz »črne skrinjice« v skrinjico Ljudske fronte) so se dogajale bolj iz želje po čim višjem volilnem rezultatu kot iz bojazni, da bi Ljudska fronta lahko izgubila. Na strani zmagovalnih sil so bile ženske, ki so prvič dobile vo¬ lilno pravico, in množica mladih, med katerimi so volilno pravico dobili tudi mlajši od 18 let, če so se borili v partizanih. Kot je ocenil eden od tujih diplo¬ matov, je bila Titova vlada sicer represivna, vendar v tistem času tudi najbolj reprezentativna. 40 Zvezne in republiške volitve nih množičnih organizacij, ustanovitveni kongres pa je ime¬ la avgusta 1945 v Beogradu. Nosilec liste Ljudske fronte je bil Josip Broz - Tito (v Sloveniji pa za zbor narodov Josip Vidmar). Komunistična partija se kot stranka ni registrirala (čeprav bi se po zakonu morala) in formalno na volitvah ni sodelovala. Njeni predstavniki (vključno z najvišjimi vodi¬ telji) so kandidirali na listi Ljudske fronte. Program Ljudske fronte je bil sprejemljiv za široke sloje, poudarjal je oze¬ meljsko celovitost, nacionalno enakopravnost, bratstvo in enotnost, obnovo, zboljšanje delovnih in življenjskih po¬ gojev, večjo socialno enakost. V programu ni bilo izrazitih revolucionarnih poudarkov, kakršne so nove oblasti že izva¬ jale ali se na izvedbo potihem pripravljale. Pomemben vpliv na pretežno kmečke volilce je imela agrarna reforma, ki sojo začeli izvajati poleti 1945. Volilna propaganda je bila še po¬ sebej osredotočena na mladino in na ženske. Volitve so bile zaradi visoke nepismenosti (pa tudi lažjega manipuliranja) izvedene z volilnimi kroglicami. Na volišču sta bili dve skrinjici: skrinjica Ljudske fronte in skrinjica brez liste (ime¬ novana tudi črna skrinjica). Vsak volilec je v dlan stisnil volil¬ no kroglico, potem pa jo je odvrgel v eno ali drugo skrinjico. Pri štetju je prihajalo do goljufij (presipavanja kroglic iz skrinjice brez liste v skrinjico Ljudske fronte), ponekod skrinjica brez liste ni bila oblazinjena, tako da so člani volil¬ nih komisij lahko slišali, kam je volilec vrgel kroglico. Znani so tudi primeri, da črne skrinjice sploh niso postavili. Jugo¬ slavija je imela v času volitev (brez Cone B Julijske krajine) 13.934.038 prebivalstva, volilno pravico je imelo 8.383.435 volilcev, na volišča je prišlo 7.264.666 volilcev (86% ude¬ ležba). Ljudska fronta je po podatkih, objavljenih v Urad¬ nem listu, dobila 6.725.047 ali 90,48% glasov za zvezni zbor (podatki, objavljeni v tisku, navajajo nekaj višji odstotek, to je 92,55%). Skrinjica brez liste je dobila 838.239 glasov. Za 41 Rdeča Slovenija zbor narodov je lista Ljudske fronte v povprečju dobila 88,69% glasov, skrinjica brez liste pa 11,31%. Najvišji odsto¬ tek glasov je Ljudska fronta za zvezni zbor dobila v Črni Gori, najnižjega v Sloveniji, kjer je 16,75% volilcev oddalo svoj glas za skrinjico brez liste. Pri glasovanju v zbor narodov je največ glasov v skrinjico brez liste prispevala Vojvodina (19,35%), čeprav tudi Slovenija s 17,7% ni veliko zaostajala. Slabi volilni rezultati za listo Ljudske fronte v Sloveniji so bili v nekaterih okrajih na Štajerskem in na Dolenjskem (vendar ne pod 50%), poraz pa je doživela v Gornji Radgoni (ob 79% odstotni udeležbi 57,90 % glasov za skrinjico brez liste za zvezni zbor in 57,70% za zbor narodov) in v Dolnji Lendavi (ob 76% udeležbi je črna skrinjica dobila 54% oz. 56% glasov). ____ __ Novoizvoljena Cjudska s k upščina FLR pje bila dvodom¬ na. V zvezni zbor so volili vsi volilni upravičenci, po en pred¬ stavnik na 50.000 prebivalcev; v zbor narodov pa ie prišlo po trideset predstavnikov iz posameznih republik, dvajset iz avtonomne pokrajine Vojvodine in petnajst iz Kosovsko-me- tohijske oblasti. Med 524 poslanci obeh domov so bili 404 člani komunistične partije. Podoben trend se je nadaljeval tudi na republiških volitvah, ki so sledile v letu 1946, saj je bilo od 1.062 poslancev v vseh republiških skupščinah le 170 nekomunistov. Ne glede na specifičnost volitev in malverzacije so tuji di¬ plomati ocenjevali, da Tito (kljub represivnemu načinu vla¬ danja) uživa večinsko podporo. Rezultat volitev v medna¬ rodnih krogih ni bil vprašljiv niti ni vplival na priznanje FLRJ oz. na navezavo diplomatskih odnosov, ki so jo zahod¬ ne države povezovale predvsem s prevzemom starih finanč¬ nih obveznosti s strani Jugoslavije. Britanski opazovalci so v internih analizah volitve - zaradi nepravilnosti, ki sojih opa¬ zili, pa tudi zaradi dolgoletnega pomanjkanja demokratične 42 ' t t J,VA Zvezne in republiške volitve <1> , u tradicije v Jugoslaviji in nizke izobrazbene stopnje prebival¬ stva v nekaterih delih - jemali z nezaupanjem, bile pa so tudi ocene, da so bile bolj kot prave volitve plebiscit za nove poli¬ tične sile ali proti njim. Ustavodajna skupščina je 29. novembra 1945 sprejela de¬ klaracijo o proglasitvi . republike. Monarhija je bila tudi for¬ malno ukinjena, kralju s celo dinastijo pa odvzete dotedanje pravice. Začasna vlada Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ) pod vodstvom Tita je 30. novembra 1945 ponudila odstop, ki pa ni bil sprejet. Vladaje nato delovala dalje tudi kot vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) potem, ko je bila januarja 1946 brez enega samega glasu pro¬ ti sprejeta nova jugoslovanska ustava. V naslednjih mesecih so potekale volitve v republiške skupščine. Povsod se je udejanila kontinuiteta ljudske oblasti, nastale med vojno. V Sloveniji so oblast že med vojno na osvo- Slika 10. Vida Tomšič. Socializem naj bi »žensko vprašanje« tako kot nacionalno, razredno in še kakšno načelno rešil enkrat za vselej, ven¬ dar so resnične razmere v prvih po¬ vojnih letih daleč zaostajale za dek¬ larativno emancipacijo. Politika je bila sploh domena moških, le kakš¬ nih 10% pomembnejših funkcij so zasedale ženske, revolucionarke iz predvojnih in medvojnih časov. Vida Tomšič, žena med vojno ustreljene¬ ga organizacijskega sekretarja CK KPS Toneta Tomšiča, je postala prva ženska v povojni slovenski vla¬ di, ves čas politične kariere po vojni pa seje zavzemala za žensko eman¬ cipacijo in o njej tudi veliko pisala. 43 Rdeča Slovenija bojenem ozemlju najprej prevzemali terenski odbori OF, ti so nato izvedli volitve v narodnoosvobodilne odbore. 17. maja 1942 je bil v Slovenskem poročevalcu objavljen odlok o posta¬ vitvi narodne oblasti na osvobojenem ozemlju. Volili so lahko vsi prebivalci, starejši od 18 let, tudi ženske. V letu 1944 je pri¬ šlo do množičnejših volitev v krajevn e. okrajneirLokr ožne n a- k rodnoosvobodilne odbore. Osvobojena ozemlja so imela po¬ sebno vodstvo (najprej 1942 svet, nato 1943-1944 upravno komisijo). Primorska je v letih 1943-1944 imela še svoj pose¬ ben protifašistični svet. Vrhovni plenum OF, poleti 1941 prei¬ menovan v Slovenski narodnoosvobodilni ndhnr (SNO P) je H' bil sprva hkrati politični in oblastni organ. V njem so bili pred¬ stavniki vseh skupin v OF. Oktobra 1943 so prvotne predstav¬ nike skupin zamenjali člani, izvoljeni na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. 120-članski odbor je postal vrhovni predstavniški in zakonodajni organ slovenskega na¬ roda v osvobodilnem boju. Na svojem 1. zasedanju 19. fe¬ bruarja 1944 v Kočevju se je preimenoval v Slovenski narod¬ noosvobodilni svet (SNOS) in kot slovenski parlament delo- U val do svojega drugega zasedanja 9. in 10. septembra 1946, ko je sprejel volilno zakonodajo, pooblastil svoje predsedstvo (prezidij), da izvede volitve in se nato razpustil. Volitve v 120 člansko ustavodajno skupščino so bile 27. oktobra 1946. Za večino mest (razen enajstih) sta se potegova¬ la po dva kandidata OF. Nekateri najbolj vplivni funkcionarji so kandidirali v več volilnih enotah in nato obdržali en man¬ dat, drugje pa so njihovo mesto dobili namestniki. Na volit¬ vah je s svojo listo nastopila le Osvobodilna fronta. Njeno vodstvo je ocenjevalo, daje v njenih vrstah okrog 80% volilcev, kar seje izkazalo kot precej točna ocena. Na volitvah je sodelo¬ valo 743.401 volilcev, kandidatna lista OF je dobila 712.703 glasov (95,87%), skrinjica brez liste pa 4,13%. Vodstvo je poskr¬ belo, da tokrat ni bilo neprijetnih presenečenj tudi v tistih okrajih, kjer so imeli prej negativne oz. slabe rezultate. 44 Zvezne in republiške volitve Ustavodajna skupščina se je prvič sestala 18. novembra 1946, sredi decembra pa je v javno razpravo poslala osnutek ustave. Dopolnjen predlog ustave je bil skupščini predložen 14. januarja 1947. Po tridnevni razpravi je bila prva ustava v slovenski zgodovini sprejeta 16. januarja 1947. Od volitev v letih 1945 in 1946 v Sloveniji do leta 1990 ni bilo klasičnega parlamentarnega življenja. Ustavne spre¬ membe in z njimi povezane spremembe delovanja politične¬ ga sistema ter strukture skupščine so bile v povojnih deset¬ letjih sicer pogoste, vendar bistva enopartijskega sistema niso spreminjale. Temeljna značilnost povojnega skupščin¬ skega razvoja je bila v tem, da se je vedno bolj oddaljeval od klasičnega predstavniškega sistema in vnašal vedno več ele¬ mentov specifičnega korporativističnega samoupravnega si¬ stema, kar se je med drugim odrazilo v uvajanju več zborov, ki naj bi zastopali interese posameznih poklicev oz. katego¬ rij prebivalstva. Vmesni sistem med klasično parlamentarno demokra¬ cijo in enostrankarskim sistemom je veljal še na volitvah 8. aprila leta 1950 (zvezne) in 27. marca 1951 (republiške). Voli¬ tve so potekale podobno kot prve povojne, to je z dvema skrinjicama: za Ljudsko fronto oz. v Sloveniji za OF in za skrinjico brez liste. Ni bilo več kroglic, pač pa volilni lističi. Na zveznih volitvah je za trideset poslancev v zbor narodov ljudske skupščine FLRJ od 840.461 volilcev v Sloveniji za kandidatno listo OF glasovalo 778.619 volilcev ali 94,27%, za skrinjico brez liste pa 61.842 volilcev ali 7,36%. Podobni rezultati so bili tudi za zvezni zbor (20 poslancev). Na teh vo¬ litvah je v vsaki volilni enoti nastopal le po en kandidat. Od leta 1953 dalje med zveznimi in republiškimi volit¬ vami ni bilo več časovnega zamika, ampak so potekale v istem letu. Ni bilo tudi več potrebe po prikrivanju sociali¬ stične narave družbene ureditve. Volitve so bile predčasne 45 Rdeča Slovenija zaradi sprejema ustavnega zakona, ki je že vpeljal pojem so¬ cializem. Sistem je bil spremenjen tako, da sta na zvezni ra¬ vni obstajala zvezni zbor in zb or proizvajalcev. Prejšnji zbor narodov, ki naj bi zagotavljal državnost republik, je bil in- korporiran v zvezni zbor in se je sestajal le občasno. Zvezne volitve so potekale 22. novembra (v Sloveniji so izvolili 23 poslancev za zvezni zbor in 17 poslancev za zbor proizvajal¬ cev). Novost na zvezni ravni je bila uvedba funkcije predsed¬ nika države, ki gaje izvolila zvezna skupščina. Predsednik države (od 1972 hkrati tudi predsednik predsedstva) je po¬ stal Josip Broz - Tito (z ustavo iz leta 1974 je bilo tudi do¬ ločeno, da bo ostal predsednik do smrti). Na republiških volitvah 22. septembra 1953 je bilo izvoljenih 120 poslan¬ cev v republiškem zboru in 72 poslancev v zboru proizva¬ jalcev. Za zbor proizvajalcev so v prvi skupini volili svoje predstavnike delavci in uslužbenci v industriji, trgovini in obrti, rudarstvu, gozdarstvu, gradbeništvu, prevozništvu, poštni in telefonski službi, trgovini, gostinstvu in komuna¬ li. V drugi skupini so bili kmetje, člani kmetijskih zadrug in člani njihovih družin ter delavci in uslužbenci kmetij¬ skih posestev. Kriterij je bil delež posamezne proizvajalne skupine v skupnem družbenem proizvodu, kot je bil določen v teko¬ čem republiškem (za zvezne volitve zveznem) družbenem planu. Razmerje v letu 1953 je bilo 82,1% za industrijo (59 poslancev) in 17,9% za kmetijstvo (13 poslancev). Volilni si¬ stem je določal, daje po en poslanec izvoljen na 12.000 pre¬ bivalcev. Kandidate so predlagale kandidacijske komisije, lahko pa tudi skupina državljanov (najmanj 100 volilcev). Rahlo sled pluralizma (predlog skupine volilcev) so zabe¬ ležili le v treh volilnih enotah od 122. Volitve leta 1958 (23. marca za zvezni zbor, 26. in 27. mar¬ ca za zvezni zbor proizvajalcev, 23., 25. in 28. marca za re- 46 Zvezne in republiške volitve publiški zbor in zbor proizvajalcev v Sloveniji) so potekale po enakem principu kot leta 1953. Za zvezni zbor je bilo izvoljenih 25 poslancev, za zbor proizvajalcev iz Slovenije 22. V Sloveniji je republiški zbor imel 129 poslancev, zbor proizvajalcev pa 76 (od tega kmetijska skupina 9). Na zborih volilcev so zabeležili le po eno kandidaturo za oba repub¬ liška zbora. Mandat je bil tako republiški kot zvezni skupšči¬ ni podaljšan zaradi sprejemanja nove ustave. Slika 11. Razprava o ustavi v Ljudski skupščini v Ljubljani leta 1963. O osnutku ustave so se v Jugoslaviji razvnele ostre polemike med centralisti in fe¬ deralisti. Večinoma so bili uspešnejši centralisti, vendar so tudi federalisti uspe¬ li vnesti v ustavo nekaj svojih zamisli, ki so prinesle več samostojnosti repub¬ likam, predvsem na ekonomskem področju. Politikom je bilo jasno, da taka ustava ne bo dolgo zdržala. Že v drugi polovici šestdesetih let, ko je bil iz jav¬ nega življenja odstranjen predvideni Titov naslednik in vodilni srbski politik Aleksandar Rankovič, so začele prevladovati zamisli Edvarda Kardelja o »re¬ publikah kot državah«. Do leta 1972 je bilo sprejetih več amandmajev, ki so krepili samostojnost republik, leta 1974 pa nova ustava, ki je po mnenju srb¬ skih politikov in vojske »razbila« Jugoslavijo. 47 Rdeča Slovenija Z volitvami leta 1963 (3. junij 1963 zvezne in 13. junij re¬ publiške v republiški zbor in v druge zbore) je bilo tako na zvezni kot republiški ravni uvedenih po pet zborov: zvezni (v Sloveniji republiški) zbor, gospodarski zbor, prosvetno-kul- turni zbor, organizacijsko-politični zbor in socialno-zdrav- stveni zbor (število poslancev v zborih se je nato v posamez¬ nih obdobjih spreminjalo). Poslance v vse zbore so volili v občinskih skupščinah. Za republiški zbor (120 poslancev) so potem v občinskih skupščinah izvoljene kandidate volili še volilci na neposrednih volitvah. Za republiški zbor je bil v vsaki volilni enoti le po en kandidat, medtem ko so za druge zbore v treh volilnih enotah (od 120), npr. za prosvetno-kul- turni in socialno-zdravstveni zbor, na zborih volilcev predla¬ gali tudi svoje kandidate. Na enak način so potekale volitve leta 1967 (9. aprila zvezne in 13. aprila republiške). Volitve leta 1967 in nato že čez dve leti 1969 (13. aprila zvezne in 23. aprila republiške) so bile med leti 1945 in 1990 najbolj demokratične volitve, čeprav so bili seveda vsi kandidati privrženci socialistične družbene ureditve. Odločitev za zgolj dveletni mandat je izhajala iz stališča, da naj bi to peljalo k večji demokratično¬ sti, vendar se praksa v skupščinskih volitvah ni obdržala (za nekatera izvršilna telesa je bil kasneje uveden dvoletni ali celo enoletni mandat, dolžina mandatov pa je ob koncu se¬ demdesetih let postala resen predmet sporov med Titom in predstavniki nekaterih republik ter Slovenijo, ki je zago¬ varjala stališče, da so »dežurni« mandati nefunkcionalni). V vseh volilnih enotah je bilo za vse zbore še enkrat toliko kan¬ didatov kot razpisanih mest, nove so predlagali tudi na zbo¬ rih volilcev, kjer je potekalo pravo predvolilno tekmovanje med kandidati. Veliko novih poslancev skupščine seje čutilo zavezanih predvsem volilcem in ne zvezi komunistov (katere člani so bili sicer vsi), zato je prišlo do hudega političnega 48 Zvezne in republiške volitve konflikta med njimi in vladajočo strukturo. Ta konflikt se je najbolj ostro izrazil leta 1971 v t. i. aferi 25 poslancev, ko je skupina poslancev predlagala svojega kandidata za novo¬ ustanovljeno predsedstvo SFRJ. Zaradi sprejemanja ustavnih amandmajev in nato usta¬ ve (1974) so bili mandati skupščin podaljšani. Volitve so leta 1974 potekale po novem, delegatskem sistemu, kije bil vrh samoupravnega korporativizma. Nov volilni sistem je izhajal iz prepričanja, da so se v »liberalističnih« časih vo¬ litve preveč približale klasičnemu (meščanskemu) parla¬ mentarnemu sistemu. Glavno vlogo v novem sistemu in še posebej pri volitvah so imele občinske skupščine oz. njihovi zbori, ki so volili predstavnike za tri republiške zbore: zbor združenega dela, zbor občin in družbenopolitični zbor, na zvezni ravni pa za zvezni zbor, ki gaje morala potrditi tudi republiška skupščina, ta pa je izvolila tudi delegacijo za zbor republik in pokrajin. Poseben status so imele t. i. skup¬ ščine skupnosti občin, ki so obstajale v Ljubljani, Kopru in Mariboru. Posamezne družbene skupine (kmetje in obrt¬ niki, družbene dejavnosti, gospodarstvo) in krajevne skup¬ nosti so volile svoje delegacije v občinske skupščine, te pa potem naprej delegacije za republiško skupščino. Najpo¬ membnejši je bil družbeno-politični zbor, v katerega je bilo na podlagi liste, ki jo je sprejela republiška kandidacijska konferenca, v občinskih zborih izvoljenih petdeset kandi¬ datov. Na občinski ravni so člane družbeno-političnega zbora volili občani neposredno. Delegatski sistem naj bi omogočil kar največjo politično angažiranost ljudi, dejan¬ sko pa je prikrival monopol zveze komunistov oz. ozke skupine vodilnih politikov, ki je na vseh ravneh v svojih ro¬ kah držala kadrovske niti. To se izraža tudi skozi rezultate volitev, saj so bili delegati običajno izvoljeni s skoraj 100% glasov. 49 Rdeča Slovenija Po tem sistemu so potem potekale volitve tudi leta 1978, 1982 in 1986. Leta 1986 so bile zadnje volitve za zvezne orga¬ ne, ker načrtovana sprememba ustave (zvezna ustava je bila z ustavnimi amandmaji sicer deloma spremenjena leta 1988) in na tej podlagi napovedane nove volitve zaradi politične in ekonomske krize ter nato razpada države niso bile izvedene. Novost leta 1974 so bile tudi volitve republiških predsed¬ stev. Člane so prav tako volile občinske skupščine, potrjevala pa jih je republiška skupščina. Kljub skrbnim kadrovskim filtrom je v drugi polovici osemdesetih let prav pri volitvah članov in predsednika predsedstva moč opaziti naraščajočo kritičnost in nezadovoljstvo s posameznimi politiki - leta Slika 12. Slovenski predsednik Janez Stanovnik in zvezni predsednik Janez Drnovšek po prihodu na brniško letališče. Zaradi sprejema ustavnih amand¬ majev 27. septembra 1989 seje Slovenija komaj izmaknila uvedbi izrednih razmer, ki jih je hotel izvesti vrh JLA. Tedanji predsednik zveznega predsed¬ stva Janez Drnovšek se je zaradi napetih razmer predčasno vrnil iz New Yorka in se ustavil v Ljubljani, da bi bil navzoč ob razglasitvi amandmajev. 50 Zvezne in republiške volitve 1986 je npr. prod dolgoletnemu predsedniku CK ZKS Fran¬ cetu Popitu kot kandidatu za predsednika predsedstva SRS glasovalo 18,5% (vključeni so tudi odsotni) vseh delegatov, medtem ko je bilo proti drugim članom predsedstva le 2,2% delegatov. Prva izvolitev mimo načrtovanih kadrovskih kom¬ binacij oblasti pa je bila leta 1989. Od prvotnih 75 evidenti¬ ranih kandidatov za člana zveznega predsedstva jih je kandi¬ daturo sprejelo šest: predsednik gospodarske zbornice Mar¬ ko Bulc, predsednik izvršnega sveta Dušan Šinigoj, univerzi¬ tetni profesor dr. Gojko Stanič, direktor Instituta Jožef Ste¬ fan dr. Tomaž Kalin, novinar Vinko Vasle in ekonomist dr. Janez Drnovšek (ki gaje predlagala ZSMS). Predvolilna kam¬ panja je že potekala po sodobnih kriterijih s programi posa¬ mičnih kandidatov, televizijskimi soočanji, nastopi pred vo- lilci itd. Na volitvah 2. aprila (prvič so bile organizirane ne¬ posredno) pa je s 57% glasov zmagal dr. Janez Drnovšek pro¬ ti sicer favoriziranemu »uradnemu« kandidatu Marku Bul¬ cu. Skupščina ga je za člana predsedstva uradno razglasila 14. aprila 1989. 51 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva ?Na odnos med cerkvijo in državo po drugi svetovni vojni je odločilno vplivalo dogajanje med obema vojnama in med drugo svetovno vojno: na eni strani politična in ideološka polarizacija, ki jo je spodbujala katoliška cerkev oziroma ka¬ toliški tabor, na drugi težnja komunistične partije, da izvede revolucijo po boljševističnem (sovjetskem) vzoru. Čeprav je bila komunistična partija v Sloveniji v tridesetih letih še ved¬ no marginalna politična skupina, ki je delovala ilegalno in je štela le okrog 400 članov (v nekem članku iz tistih časov je bilo posmehljivo zapisano, da bi lahko vse slovenske komu¬ niste spravili v eno umobolnico), je prav strah pred njimi usmerjal dejavnost desnega katoliškega oziroma cerkvenega tabora (povezave med obema so bile namreč tedaj zelo tes¬ ne). »Kaj naj torej storimo nasproti komunistom? Stojmo na straži! Sila se da premagati samo s silo. Ne s prijaznimi bese¬ dami. Niti ne z blagoslovljeno vodo. Oskrbimo se torej za varnost pravočasno, - ne šele takrat, ko nam bo hiša že gore¬ la, ko nas bodo komunisti že streljali. Kajti da bodo zmagali, da pride njih ura, o tem so prepričani. Dobiti nas morajo to¬ rej pripravljene! Kako pa? V vsaki fari ali občini naj se zdru¬ žijo ljudje, ki so pripravljeni braniti ljudsko last in verske sve¬ tinje proti navalom hlapcev Kominterne. Tega nam ni treba prav nič skrivati! Nasprotno: Komunisti naj vedo, daje v vsa¬ ki fari ali občini vsaj trikrat večje število takih, ki so priprav¬ ljeni na njih nastop in ne bodo pustili razdirati, kar je pošte¬ nega in svetega. Da morajo biti ti varuhi reda in poštenja tudi primerno opremljeni, da morajo braniti sebe in druge, to se razume!« Citirani poziv na ustanavljanje oboroženih oddelkov za boj proti komunizmu ni iz vojnih časov, kot bi 52 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva morda pričakoval nepoučen bralec, pač pa iz leta 1936, iz septembrske številke katoliškega časnika Domoljub. Čla¬ nek, ki nazorno priča o tedanjem razpoloženju in ideološki polarizaciji, je nastal pod vtisom španske državljanske vojne. Polarizacija seje sicer med Slovenci začela že precej prej, ko¬ nec 19. stoletja, ko je katoliški tabor pod vplivom filozofa dr. Antona Mahniča javno življenje v slovenskih pokrajinah ho¬ tel uravnavati po načelih ekstremnega katolicizma. Klasični politični spopad med liberalnim in katoliškim taborom seje v času med obema vojnama postopoma spreminjal v spopad med levico in desnico. Levico (komuniste) je politični vrh katoliškega tabora že v začetku dvajsetih let označil za naj¬ hujšega nasprotnika. Na to so vplivale tako tedanje revolu¬ cionarne razmere v Evropi kot izrazito nasprotovanje komu¬ nizmu, ki je prihajalo iz Vatikana, še zlasti po oktobrski re¬ voluciji v Rusiji. »Za edinega resnega nasprotnika, s katerim se moramo baviti, smatram s svojega stališča samo komuni¬ stično stranko. Boj prihodnosti bo samo boj med krščansko demokracijo in socializmom«, je že aprila 1920 na strankar¬ skem zboru izjavil dr. Anton Korošec, duhovnik in predsed¬ nik Slovenske ljudske stranke ter v času med obema vojnama najvplivnejši slovenski politik. V tridesetih letih se je ideološka polarizacija v Sloveniji razvila do skrajnih meja. Ne sicer še do oboroženih spopa¬ dov, vendar že do fizičnih obračunov med pripadniki raznih organizacij (zlasti študentskih in dijaških). Manjkalo ni tudi klicanja k orožju. Ideološka podlaga za ravnanje katoliške cerkve na Slovenskem v tridesetih letih in med drugo svetov¬ no vojno je bila brezrezervna obsodba komunizma v en¬ ciklikah papeža Pija XI. Quadragesimo anno iz leta 1931 in Divini redemptoris (Božanski odrešenik) iz leta 1937. V en¬ cikliki Quadragesifno anno je papež zapisal, da se komuni¬ zem ne more spraviti v sklad z nauki katoliške cerkve, v Divi- 53 Rdeča Slovenija Slika 13. Odhod prostovoljcev v Španijo s francoske obmejne železniške po¬ staje poleti 1936. Španska državljanska vojna je politično in ideološko razde¬ lila Evropo in svet. Nemčija in Italija sta neposredno vojaško podprli Franco¬ ve fašiste, politično pa tudi katoliška cerkev z Vatikanom na čelu. Zahodne države se v vojno, kije bila »generalka« za drugo svetovno vojno, niso želele vmešavati. V podporo republikancev pa so v Španijo prihajali deset tisoči pro¬ stovoljcev iz vseh delov sveta, tudi iz Jugoslavije in Slovenije (okrog 1.600, od tega 500 iz Slovenije), nekateri od njih so med drugo svetovno vojno postali vodilni partizanski poveljniki. ni redemptoris (v Sloveniji je izšla s podnaslovom »O brez¬ božnem komunizmu«) pa je komunizem označil za primum malum (prvo zlo), priporočal obnovo krščanskega življenja na temeljih evangelija, širjenje katoliškega družbenega nau¬ ka na kolektiv (se pravi prežetost celotnega družbenega živ¬ ljenja s katolicizmom in vodilna vloga katoliške cerkve v družbi) in budno opazovanje komunistične strategije. Vsa¬ kršno sodelovanje s komunisti je bilo označeno za greh, kar je razcepilo celo katoliški tabor. Boj za utrditev katoliške vere in cerkve na Slovenskem so napovedale že obstoječe ali 54 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva na novo nastale katoliške organizacije, zlasti ekstremno de¬ sne, Trot npr. akademski klub Straža na univerzi ali Mladci na srednjih šolah, ki sta delovali v okviru Katoliške akcije. Borbeni aktivizem je prehajal od papeža na katoliške organi¬ zacije povsod po Evropi, tudi v Sloveniji. »Kdor udari Kato¬ liško akcijo, ta udari cerkev. To je resnično. Zato vam papež pravi: dobro premislite! V vaš lastni prid vas prosim, ne na¬ padajte Katoliške akcije, kajti kdor udari Katoliško akcijo, ta udari papeža in kdor udari papeža, umrje. - Qui mange du Pape, en meurt. To je resnica in zgodovina potrjuje resnico«, je rekel Pij XI. julija 1938. Slovenski Mladci pa so zapisali: »Mi mladi borci odkrito obsojamo vse, kar obsoja okrožnica Quadragesimo anno! Obsojamo najprej individualizem, ki je povzročil, da je postalo vse gospodarstvo strašno trdo, kruto, brezsrčno. Obsojamo brezbožni komunizem, never¬ jetno krut in nečloveški. Obsojamo pa tudi krščanski sociali¬ zem, ki išče sredine med zmoto in resnico, ki hoče sociali¬ zem ‘pokrstiti’. Tema ne bo nikoli svetloba, zmota nikoli res¬ nica. Socialistična zamisel družbe je popolnoma tuja kr¬ ščanski resnici. Mi tako popuščanje resnici obsojamo! Ob¬ sojamo vsak socializem, bodisi boljševiški, bodisi krščanski. Nihče ne more biti obenem dober katoličan in pravi socia¬ list. Vsako popuščanje je usodno. Ne polovičarstvo, borbeno doslednost hoče naša doba! Ognjen val živega katolicizma gre preko zemlje, ostalo bo le, kar je zavestno, celotno in živo krščansko; kar je gnilo in polovičarsko, bo propadlo.« Katoliški ekskluzivizem je med drugim povzročil izloči¬ tev najvidnejšega katoliškega intelektualca, krščanskega so¬ cialista Edvarda Kocbeka iz katoliškega tabora. Kocbek si je srd Cerkve in katoliškega kroga nakopal z esejem Premi¬ šljevanje o Španiji, v katerem seje postavil na republikansko stran. V času španske državljanske vojne je tudi na Sloven¬ skem postalo jasno, med kom bo potekal ključen boj: »Edi- / 55 Rdeča Slovenija ni, ki se poleg katolicizma bije za bodočnost, je komunizem. Komunizem je tekom svojega dela dobil že toliko oblik, da gaje težko spoznati, najnovejša oblika je ljudska fronta, ki se je pojavila tudi med Slovenci. Samo dvoje je danes možno: ali bo bodočnost katoliška, ali bo komunistična,« je zapisal Slovenec julija 1936. Kljub izraziti protikomunistični naravnanosti vodstva katoliške cerkve na Slovenskem v času med obema vojnama pa ravnanje tako posameznih cerkvenih dostojanstvenikov kot duhovnikov med vojno ni bilo enovito. Narekovale so ga razmere v posameznih pokrajinah, seveda pa tudi osebne opredelitve posameznih duhovnikov. Duhovnike z Gorenj¬ ske in Štajerske so Nemci skoraj brez izjeme izgnali, nekaj pa zaradi sodelovanja z OF tudi pobili oziroma odgnali v kon¬ centracijska taborišča. Izrazito protifašistično so bili opre¬ deljeni primorski duhovniki, ki so se fašizmu zoperstavljali že v času med obema vojnama, med vojno pa so sodelovali z OF. Lavantinski (mariborski) škof dr. Ivan Jožef Tomažič je sicer pod pritiskom duhovnikom odsvetoval sodelovanje z OF, vendar proti njej ni deloval, odklonil pa je tudi sodelo¬ vanje z domobranci. Nekateri duhovniki, kot Jože Lampret, dr. Metod Mikuž in drugi, so se odločili, da se osvobodil¬ nemu boju pridružijo kljub komunistični oznaki, podeljeni od cerkvenih oblasti. Skupaj s partizani, ki so bili večinoma verni, so prenašali trpljenje in napore, jim skušali lajšati fi¬ zične bolečine in obenem skrbeti za njihovo duševno tolaž¬ bo. Svoje poslanstvo so opravljali tudi mnogi duhovniki na ozemlju, ki je bilo pod nadzorom partizanov. Drugačno je bilo ravnanje katoliškega vrha v t. i. Ljub¬ ljanski pokrajini. To ni bilo povezano zgolj s protikomuniz¬ mom, pač pa tudi z italijansko okupacijsko politiko, ki je bila drugačna kot nemška, poleg tega pa je slovenski kato- 56 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva liski vrh v Italiji videl center katolicizma. Duhovnikov ita¬ lijanske okupacijske oblasti niso izgnale, ampak so, nasprot¬ no, Cerkev upoštevale. Celo najvišji italijanski voditelji v po¬ krajini so se udeleževali maš in drugih cerkvenih prireditev, v zameno pa so seveda pričakovali cerkveno (tudi javno) pod¬ poro. V ljubljanski škofiji je vodstvo vztrajalo na predvojni protikomunistični encikliki, čeprav je Pij XII. (naslednik Pija XI.) med vojno nakazal tudi možnost njene drugačne inter¬ pretacije. Predvsem za vernike v ZDA, kjer je bilo to še pose¬ bej aktualno, je oznanil, da pomoč katoličanov Sovjetski zvezi ni v nasprotju z njihovo vestjo, oz. da enciklika Divini redemptoris ni veljavno napotilo za vojne razmere. Načelno naj bi Cerkev pomagala ljudem ne glede na narodnost, vero ali stranko. V odnosu do slovenske Cerkve Vatikan (kolikor lahko zaenkrat presojamo) ni dajal še kakšnih dodatnih oz. posebnih navodil. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se v vojnih razmerah ni najbolje znašel. Bil je usmerjen izrazito protikomunistično in je nasprotoval osvobodilnemu giba¬ nju, v svojem ravnanju pa je pod vplivom bližnjih svetovalcev in meščanskih političnih veljakov precej nihal. Italijani so njegovo pripravljenost na kolaboracijo izkoriščali tudi v pro¬ pagandne namene (tako so npr. predelali oz. napihnili nje¬ govo izjavo o lojalnosti ob priključitvi t. i. Ljubljanske pokra¬ jine k Italiji maja 1941, podelili so mu visoko italijansko odlikovanje), vendar je tudi škof sam precej prispeval k vtisu o lojalnosti, saj se je med drugim pogosto udeleževal itali¬ janskih javnih manifestacij in praznovanj, imel je maše ob italijanskih in fašističnih praznikih, po mašah pa sprejemal visoke okupatorjeve funkcionarje. Škof seje skupaj z nekate¬ rimi meščanskimi politiki zavzel za ustanovitev vaških straž in boj proti OF, podpiral je domobranstvo, v katerem je videl versko vojsko za boj proti brezbožnemu komunizmu, za nje¬ govega poveljnika je nemškim okupacijskim oblastem pred- 57 Rdeča Slovenija lagal generala Leona Rupnika in še posebej skrbel, da so do¬ mobrance k boju proti partizanom spodbujali vojaški kura¬ ti, ob prisegi domobrancev pa je imel mašo. Na drugi strani pa se je pri italijanskih oblasteh zavzemal za zaprte in ob¬ sojene posameznike (med drugim tudi za sekretarja CK KPS Toneta Tomšiča, ki pa so ga Italijani kljub temu ustrelili). Predloge OF po sporazumu ah nevtralni drži (kar mu je v pismih predlagal verski referent pri partizanskem glavnem poveljstvu dr. Metod Mikuž, sicer njegov osebni prijatelj in nekaj časa tudi tajnik), je zavračal. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, komunistične oblasti pa so ga po vojni v odsotnosti obsodile na osemnajst let zapora. Povojna politika novega slovenskega (in jugoslovanskega) vrha do Cerkve je izhajala iz ideoloških razlogov (vera kot »opij za ljudstvo«, kategorija preteklosti, kije nastala v razred¬ ni družbi in v socializmu nima kaj iskati), pa tudi iz aktual¬ nega stanja (ocena, da se v svetu krepi vpliv Vatikana, zaradi česar je Tito kazal namero, da bi jugoslovansko katoliško ce¬ rkev čim bolj odrezal od vatikanskega vpliva in morda v per¬ spektivi celo dosegel, da bi postala »nacionalna« oziroma - podobno kot pravoslavna - avtokefalna). Ta poskus seje sicer kmalu izkazal za nerealen. Cerkev v Jugoslaviji (še posebej ka¬ toliška, ki je bila najbolj hierarhično organizirana in najbolj podrejena centru izven države) je za komunistične oblasti po¬ stala najnevarnejši nasprotnik, proti njej je bilo usmerjenih več velikih političnih, ideoloških, administrativnih, sodnih in tudi ekonomskih ukrepov. Poleg ideoloških so bili glavni vzroki za tako ravnanje bojazen, da bi mogla Cerkev zaradi verskega in političnega vpliva ter velikega materialnega boga¬ stva ogroziti novo oblast, zamere zaradi opredelitve in rav¬ nanja Cerkve med drugo svetovno vojno in ostra kritika (ne¬ priznavanje) nastajajočega novega, socialističnega družbe- 58 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva Slika 14. Delegacija katoliške cerkve pri Titu maja 1945. Tito je imel ambi¬ cijo, da bi jugoslovansko katoliško cerkev čim bolj osamosvojil od Vatikana. Cerkev, že sicer obremenjena z medvojnim ravnanjem, se je temu uprla, ostro pa je nastopila tudi proti ukrepom oblasti, s katerimi so ji vzeli prej¬ šnje privilegije in jo izrinili izjavnega življenja. Oblasti so reagirale z vrsto ukrepov, med drugim sodnimi procesi, na katerih je bil obsojen tudi za¬ grebški nadškof dr. Alojzij Stepinac. Tudi Slovenija je sledila tej politiki, če¬ prav so predstavniki Cerkve medvojno delovanje obžalovali in izrazili lojal¬ nost novim oblastem. nega reda. Oblasti so lahko onemogočile dejavnost strank in kontrolirale medije, mnogo težje pa so posegle v komunika¬ cijo duhovnikov z verniki. Cerkev je v takih razmerah postala zatočišče za vse, ki so bili diskriminirani in preganjani, po sili razmer pa tudi najpomembnejši center opozicije, oblasti pa so cerkveni vpliv skušale omejiti tako, da so ljudi s propagan¬ do in na druge načine odvračale od nje. Katoliški vrh v Sloveniji je takoj po koncu vojne - zave¬ dajoč se težavne vojne dediščine in sovražnega odnosa novih oblasti - skušal ravnati pomirljivo. Generalni vikar ljubljan- 59 Rdeča Slovenija ske škofije Ignacij Nadrah, ki je po pobegu Gregorija Rož¬ mana prevzel vodenje ljubljanske škofije, je 15. maja 1945 (verjetno po nasvetu dr. Metoda Mikuža) v cerkvah ukazal branje posebne izjave. V njej je novo slovensko vlado priznal za zakonito in ji v imenu Cerkve izrazil »spoštovanje, pokor¬ ščino in zvestobo«. Nadraha so kmalu zatem oblasti zaprle, novi generalni vikar dr. Anton Vovk pa je na zahtevo pred¬ sednika slovenske vlade Borisa Kidriča skupaj z drugimi cerkvenimi dostojanstveniki sestavil in mu 11. julija 1945 prebral spomenico duhovščine ljubljanske nadškofije, v ka¬ teri je bila znova izražena »vdanost, pokorščina in zvestoba« tako slovenskim kot jugoslovanskim oblastem in izrečeno obžalovanje zaradi zavestnega izdajstva, da so »take in po¬ dobne napake v usodni dobi okupacije zagrešili tudi nekate¬ ri duhovniki in nekateri katoličani«, ki pa naj bi to storili predvsem iz strahu pred brezboštvom. V spomenici je bila izražena tudi obsodba vseh brezpravnih nasilnih dejanj med vojno in pripravljenost Cerkve, da pomaga »gasiti ogenj so¬ vraštva, maščevalnosti in krivičnosti, ki bi utegnil še nadalje razkrajati enotnost družine, vasi in naroda ter oteževati ali celo onemogočati vzajemno prizadevanje vseh narodnih energij za hitri dvig naše domovine.« Pričakovanje Cerkve je bilo, da bosta republiška in zvezna vlada »ne le priznavali, temveč katoličanom v naši državi tudi z veseljem omogočali versko vzgojo otrok, cerkveno poroko, potreben verski tisk, vzgojo duhovniškega naraščaja in za cerkvene namene po¬ trebno imovino.« Cerkveni dostojanstveniki so se v spome¬ nici tudi zavzeli zavrnitev beguncev, ki so iz strahu pred no¬ vimi oblastmi zbežali iz domovine. V lokalne slovenske odnose med državo in Cerkvijo je že jeseni 1945 odločilno posegla zvezna politika. Na ukrepe oblasti (ločitev Cerkve in države, omejitev cerkvenega vpliva v šolah na fakultativni verouk ter odvzemanje drugih dote- 60 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva danjih pristojnosti Cerkvi, predvsem pa izvedba agrarne re¬ forme, kije Cerkvi odvzela večino posestev), je 20. septembra 1945 s pismom reagirala jugoslovanska škofovska konferen¬ ca pod vodstvom zagrebškega nadškofa dr. Alojzija Stepinca. V pismu so jugoslovanski škofi ostro obsodili »materialistič¬ ni duh« in zatrdili, da pod nobenim pogojem ne bodo odsto¬ pili od zahtev po svobodi katoliškega tiska in katoliških šol, ohranitvi verouka v vseh razredih nižjih in srednjih šol, po¬ polne svobode katoliškega združevanja, od karitativne de¬ javnosti do spoštovanja (priznanja) katoliške poroke. Zahte¬ vali so vrnitev odvzete lastnine, kar vse naj bi bil pogoj za »trajni notranji mir« v državi. Jugoslovansko vodstvo jev pismu videlo neke vrste »bojno napoved«, interpretiralo gaje kot zahtevo po vrnitvi nekdanje dominantne vloge katoliški cerkvi, kot opravičevanje kolabo¬ racije in ustaške Neodvisne države Hrvaške. Stopnjevalo je pri¬ tisk na Cerkev, med eksemplaričnimi ukrepi pa je bila obsod¬ ba nadškofa Stepinca na 16 let zapora zaradi podpore režimu Neodvisne države Hrvaške in delovanja proti novi Jugoslaviji. Pismo je slovenski katoliški vrh podprl, brali so ga tudi v slo¬ venskih cerkvah, čeprav jim taktično radikalizem hrvaške Cerkve v tistem trenutku ni najbolj ustrezal. To je še prililo olja na ogenj že tako napetih razmer. Oblastem je pismo pri¬ šlo kot naročeno za načrtovani obračun s Cerkvijo tako na in¬ stitucionalni kot na individualni ravni, ki gaje eden najvpliv¬ nejših slovenskih politikov Ivan Maček - Matija na seji CK KPS decembra 1945 naznanil z besedami: »Duhovščina je zelo aktivna. Delajo zelo previdno, ne izstopajo preveč javno, ali zlasti na Dolenjskem se vidi drobno delovanje farov. Mi bomo v bližnji bodočnosti zaprli nekoliko farjev, kajti imamo dovolj podatkov, da bodo lahko obsojeni.« Strategija zmanjševanja vpliva Cerkve v družbi je poleg ekonomskih in sodnih ukrepov (v prvih letih po vojni je bilo 61 Rdeča Slovenija v ljubljanski škofiji od 531 duhovnikov in redovnikov obso¬ jenih blizu 270, v mariborski več kot 80 in na področju se¬ danje koprske škofije blizu 50), zajemala tudi diferenciacijo med duhovniki, pridobivanje sodelavcev Službe državne var¬ nosti med njimi, partijske čistke v zvezi z religioznostjo in in¬ tenzivno propagando proti Cerkvi. Ustavne opredelitve položaja cerkva v Jugoslaviji so od ustave leta 1946 temeljile na ločitvi cerkve od države. Velike cerkvene posesti so bile že pred sprejemom ustave nacionali¬ zirane (župnijam in drugim cerkvenim subjektom je bil do¬ voljen maksimum 10 hektarov), cerkvam pav celoti odvzeti prejšnji privilegiji oz. poseben položaj v družbi. To je veljalo tudi za funkcije, ki so jih prej opravljale »v imenu« države, npr. pri sklepanju porok, na vzgojnem, šolskem in karitativ¬ nem ter drugih področjih. Slika 15. Nadškof Anton Vovk, ki je znamenje opeklin, dobil jih je med atentatom na vlaku v Novem mestu leta 1952, nosil do svoje smr¬ ti. Škofje bil namenjen v Stopiče, vas, kije bila med vojno protiparti- zanska, proti obisku pa so bile na lokalni ravni organizirane demon¬ stracije. Ozadje atentata v celoti ni bilo nikoli razjasnjeno. 62 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva Razmere so se začele počasi spreminjati po letu 1948 za¬ radi spora z informbirojem, ko Cerkev kot najhujši sovraž¬ nik ni bila več na prvem mestu. CK KP Slovenije je marca 1950 ocenil, da Cerkev »ni več organizator reakcije« in odnos se je začel postopoma mehčati. V Sloveniji so (tudi zaradi kritik iz Beograda, da s Cerkvijo ravnajo preostro) začeli spreminjati odnos do duhovščine, administrativne in sodne ukrepe proti Cerkvi pa so vedno bolj zamenjevale politične metode boja. Do ponovne zaostritve je prišlo leta 1952, ko je v Sloveniji prišlo do napada na škofa Antona Vovka. Napa¬ dalec ga je na vlaku skušal zažgati, škof pa je utrpel hude opekline. Kolikor se da oceniti, je bilo to bolj solistično dejanje, ne pa načrtovana poteza slovenskega vodstva, ki je tedaj vodilo politiko umirjanja in to kljub temu, da so se ju¬ goslovansko - vatikanski odnosi tedaj iz meseca v mesec za¬ ostrovali, konec leta, 17. decembra 1952 pa je Jugoslavija do¬ končno prekinila stike z Vatikanom. Razdor ni imel toliko ideološkega ozadja kot mednarodno-politično. Jugoslavija je bila takrat na višku spora z Italijo zaradi tržaške krize, hkrati pa je skušala utrditi odnose z zahodnimi velesilami, še posebej z ZDA, ki so jo podpirale v sporu z informbi¬ rojem. V takih razmerah se je Italija zbala, da bi se vprašanje Trsta lahko rešilo v jugoslovansko korist, zato je poiskala pomoč Vatikana. Taje oživil stari spor zaradi obsodbe nad¬ škofa Stepinca, angažiral katoliško cerkev po svetu, ki je okrepila propagando proti Jugoslaviji, oznanil, da bo papež Stepinca povišal v kardinala in obtoževal Jugoslavijo zaradi drugih zaprtih duhovnikov, prepovedanih katoliških pu¬ blikacij in zaprtih katoliških šol. Odgovor Tita je bil najprej javna obtožba Vatikana, da vodi italijansko imperialistično politiko, nato pa prekinitev odnosov zaradi vmešavanja Sve¬ te stolice v jugoslovanske notranje zadeve. Slovensko vod¬ stvo je v takih razmerah krmarilo med zaostreno beograjsko 63 Rdeča Slovenija politiko in lastnimi ocenami, daje prišel čas za mehčanje od¬ nosov s Cerkvijo, zato so bile posamezne odločitve protislov¬ ne, verjetno pa jih je treba ocenjevati tudi v kontekstu (prav tako protislovnega) mednarodnega položaja Jugoslavije: fe¬ bruarja 1953 so Jugoslavija, Grčija in Turčija podpisale »An¬ karski sporazum o sodelovanju«, ki je naslednje leto pripe¬ ljal do Balkanskega pakta in celo posredne povezave Jugosla¬ vije z Natom, marca 1953 je umrl Stalin, junija pa je prišlo do izmenjave veleposlanikov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo in nato tudi do normalizacije odnosov med Jugoslavijo in drugimi socialističnimi državami, obenem pa je tržaška kri¬ za oktobra Jugoslavijo pripeljala na rob oboroženega spopa¬ da zaradi Trsta, tržaška kriza pa je bila že leto kasneje rešena s podpisom londonskega memoranduma. Na splošno je med¬ narodni položaj od leta 1953 dalje zajugoslavijo postajal ve¬ dno bolj ugoden, zaradi česar si je lahko privoščila po eni strani Vatikanu pokazati, daje položaj Cerkve v Jugoslaviji odvisen predvsem od dobre volje jugoslovanskega vodstva, po drugi strani pa je bilo treba dokazovati, da vatikanske ob¬ tožbe na račun zatiranja katoliške cerkve ne držijo. V Sloveniji je bila do leta 1953 izpuščena večina duhov¬ nikov, oblasti so dovolile začetek izhajanja verskega lista Družina in ustanovitev semenišča v Vipavi, v približno istem obdobju pa so tudi izključile teološko fakulteto iz univerze in ukinile verouk v šolah. V naslednjem desetletju sta obe strani z večjo ali manjšo strpnostjo iskali sožitje. Ustava iz leta 1963 je določila, da imajo lahko verske skupnosti »v mejah, ki jih določa zvezni zakon, lastninsko pravico na nepremičninah«, teološka fa¬ kulteta je dobila državno subvencijo, obnovljena so bila ne¬ katera semenišča, okrepil se je verski tisk. Leta 1966 je bil po šestih letih tajnih pogajanj sklenjen t. i. beograjski protokol, 64 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva sporazum med Vatikanom in Jugoslavijo, kije postal podlaga za urejanje razmerja med cerkvijo in državo. Od konca šestde¬ setih let dalje je bila Slovenija v odnosu do cerkva (tudi kato¬ liške) na splošno najbolj liberalna v Jugoslaviji, »popuščanje« cerkvenim zahtevam so oblasti v drugih republikah in v fede¬ ralnem centru sprejele kritično, verna in demokratično usme¬ rjena javnost pa z odobravanjem in prepričanjem, daje to pre- sedan, ki mu bodo sčasoma sledili tudi drugi. Dialoški odnos se je na nekaterih področjih zaostril v sedemdesetih letih, po porazu »liberalizma«, ko so v ospredje spet prišla ideološka vprašanja (vprašanje vernosti učiteljev, zavračanje idejno nev¬ tralne šole, moralnopolitične kvalitete za vodilne funkcije, poudarjanje vere kot zasebne zadeve). Vendar vrnitve nazaj ni bilo. Ustava iz leta 1974 je v določilih, ki govorijo o cerkvi, ostala enaka kot tista iz leta 1963, čeprav si je zlasti katoliška cerkev prizadevala, da bi si izborila pravico do pristopa v javne medije, več pravic na področju šolstva, pravico staršev, da svojim otrokom zagotovijo isto svetovnonazorsko, versko in moralno izobrazbo, kot jo imajo sami, in možnost karitativne dejavnosti. V praksi sta odnose z verskimi skupnostmi, vključ¬ no s katoliško cerkvijo, v Sloveniji urejala dva organa: Komi¬ sija za odnose z verskimi skupnostmi, ki je kot državni organ delovala v okviru Izvršnega sveta Socialistične republike Slo¬ venije - IS SRS (ustanovljena je bila sicer že na 1. zasedanju SNOS-a februarja 1944, pod različnimi imeni je delovala do 25. julija 1991), in Koordinacijski odbor za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi pri RK SZDL (ustanovljen oktobra 1970), ki je bil sestavljen delegat¬ sko, z zelo širokim zastopstvom posameznih družbenopoli¬ tičnih organizacij in skupin pa tudi posameznikov, vključno z duhovniki, ki pa so bili v njem kot občani (v celoti je imel od štirideset do petdeset članov). Spremljal je celotno družbeno problematiko, povezano z odnosi med samoupravno družbo 65 Rdeča Slovenija in verskimi skupnostmi (zakonodaja o verskih skupnostih, premoženjsko-pravna vprašanja, vzdrževanje sakralnih objek¬ tov in gradnja novih, dejavnost veroučnih skupin, verski tisk, pogrebi, oprostitve od udeležbe na orožnih vajah ipd.). Zato je imel odbore tudi na krajevni, občinski in mestni ravni ter v obalni konferenci SZDL. Vanje so se (odvisno od lokalnih raz¬ mer in stališča posameznih škofov na eni ter političnih orga¬ nov na drugi strani) vključevali tudi duhovniki. Koordina¬ cijski odbor je imel tudi t. i. »minikoordinacijo«, kije bila spr¬ va mišljena kot delovno telo in je štela med pet in deset članov. »Mini«, kot sojo popularno imenovali, je bila v resnici »mak- si«. Njena sestava se je sicer spreminjala, v osemdesetih letih pa so bili v njej najpomembnejši republiški funkcionarji, vključno s predsednikom RK SZDL in sekretarjem (predsed¬ stva) CK ZKS, notranjim ministrom in še nekaterimi predsta¬ vniki zakonodajnih in drugih organov ter kakšen od glavnih urednikov medijev. Tedaj se je »mini« sestajala enkrat ali dva¬ krat mesečno, odločala je o vseh ključnih vprašanjih odnosov s cerkvami. Do srede osemdesetih let se je raven zastopstva precej znižala, seje so postajale redkejše, leta 1988 pa je »mi- nikoordinacija« prenehala delovati. Do spremembe je prišlo zaradi kritik s strani cerkva, zla¬ sti katoliške, na račun dejavnosti Koordinacijskega odbora (posredno pa s tem seveda kritik tudi na vlogo »minikoordi- nacije«, ki ni bila formalen organ), na sestavo katerega niso mogle kaj dosti vplivati. Zato seje Koordinacijski odbor pre¬ oblikoval v Svet za odnose z verskimi skupnostmi, ki je imel 64 članov. Njegovo izvršno telo je bil sekretariat sveta, ki so ga sestavljali predstavniki verskih skupnosti in oblasti. Tuje bil dialog lahko precej širši in pogosto so stališča sveta oz. njegovega sekretariata naletela na kritike v bolj ortodoksnih družbenopolitičnih organizacijah ali pri delu politikov, pa tudi na nižjih, občinskih ravneh. 66 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva Komisija za odnose z verskimi skupnostmi pri IS SRS je bila nam enj ena tekočemu reševanju problemov na podlagi usmeritev »minikoordinacije« in Koordinacijskega odbora. Skrbela je tudi za srečevanja predstavnikov posameznih ver¬ skih skupnosti (med drugim je enkrat letno organizirala no¬ voletni sprejem, ki je služil tudi za razne neformalne dogo¬ vore). Njen sekretariat, ki gaje vodil profesionalni pravnik, je skrbel za reševanje sprotnih konkretnih zadev verskih skup¬ nosti (razne upravne zadeve, vloge in prošnje posameznih duhovnikov ipd.). Interveniral je tudi na nižjih ravneh, če je prihajalo do nepravilnosti ali zastojev pri reševanju posa¬ meznih problemov (velikokrat je šlo za lokacijska dovolje¬ nja, vprašanje osmrtnic, pritožbe občanov na račun posa¬ meznih župnikov in podobne stvari). Sekretariat je imel stal¬ ne razgovore s predstavniki cerkvenih institucij. Predsednik Komisije za odnose z verskimi skupnostmi je bil vsakokratni podpredsednik IS SRS, zadolžen za družbene dejavnosti. Titova smrt in obdobje, ki je sledilo, je bilo poleg doga¬ janja na drugih področjih tudi izrazita prelomnica v odnosih med katoliško cerkvijo in državo. Vzroki so bili različni: zu¬ nanjepolitične razmere, položaj v Jugoslaviji, postopna libe¬ ralizacija slovenske politike, pa tudi kadrovske spremembe v cerkvenem vrhu v Sloveniji ter z njimi povezana spremenjena politika katoliške cerkve. Za prvo fazo (v začetku osemdesetih let) je bilo značilno oblikovanje zahtev cerkvene strani, kijih je tedanji nadškof dr. Alojzij Šuštar strnil v nekaj temeljnih točk, njegovi teologi pa sojih nato razdelali. Točke so zadevale cerk¬ vena praznovanja (zlasti božič), karitativno dejavnost, gradi¬ tev novih cerkvenih objektov in obnovo starih, vlogo Cerkve v javnih medijih, dujiovno oskrbo po bolnišnicah in domovih ter v zaporih, ureditev socialnega statusa duhovnikov, verski tisk, cerkveno šolstvo in priznanje spričeval (tudi vprašanje 67 Rdeča Slovenija Slika 16. Predsednik RK SZDL Jože Smole, imenovan »Božiček«, in ljubljan¬ ski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. S toleranco in medsebojnim razu¬ mevanjem sta konec osemdesetih let znova legalizirala Božič. Simbolično spravo med katoliško cerkvijo in državo sta po večstrankarskih volitvah leta 1990 potrdila nadškof Šuštar in predsednik Milan Kučan. Nova slovenska ustava je ohranila ločitev cerkve od države, vendar se je začel trd boj za inter¬ pretacijo, kaj to v konkretnih primerih pomeni na šolskem in drugih pod¬ ročjih, kjer je Cerkev želela pridobiti svoj vpliv. ponovne vključitve teološke fakultete v univerzo, kjer je bila Cerkev sama v dvomih, kako, ker je želela ohraniti svojo ka¬ drovsko avtonomijo in svoje kriterije za izvolitev profesorjev), idejno nevtralno šolo, vlogo Slovenskega duhovniškega dru¬ štva (ukinjeno je bilo leta 1990), odnos do preteklosti (vloga katoliške cerkve in tedanjega škofa dr. Gregorija Rožmana med vojno), zapostavljenost vernikov v nekaterih poklicih in družbi sploh, kasneje tudi vprašanje narodne sprave ter vpra¬ šanje cerkvenega premoženja oz. odškodnine zanj. V drugi fazi (do srede osemdesetih let) je katoliška cerkev, da bi zahteve uresničila in oblastem pustila čim manj manevr- 68 Katoliška cerkev: od nasprotovanja do partnerstva skega prostora, organizirala razne oblike javnega pritiska. V ta namen je tudi ustanovila formalne in neformalne organe, poleg že obstoječega Medškofijskega odbora za študente tudi Teološki svet kot posvetovalni organ ljubljanske nadškofije, leta 1983 je nastala Slovenska škofovska konferenca v okviru Jugoslovanske škofovske konference, ustanovljena je bila Ko¬ misija za pravičnost in mir ter še nekatera telesa. V tretji fazi (druga polovica osemdesetih let) je šlo vedno bolj za taktična in vedno manj za ideološka vprašanja: kdaj, do katere mere in v kakšni obliki uresničiti cerkvene zahteve (prvi pomemben korak v tej smeri je bil prodor v necerkvene medije, še posebej na televizijo, sledilo je praznovanje božiča). Razmerje med socialističnimi oblastmi in katoliško cerk¬ vijo je bilo v osemdesetih letih še vedno močno obremenjeno z grenkimi zgodovinskimi izkušnjami, a kljub temu pretežno dialoško in partnersko, ter v končni posledici produktivno in koristno za slovensko družbo v celoti. Oblast in Cerkev sta probleme reševali postopno, ob upoštevanju političnih raz¬ mer, javnega mnenja in razmerja sil znotraj obeh strani. Cer¬ kev je bila za to pripravljena marsikaj žrtvovati, tudi odkrito podporo opoziciji. Cerkev je prvenstveno sledila svojim ci¬ ljem, vendar je hkrati načelno in konkretno podpirala način demokratizacije v Sloveniji in proces osamosvajanja. Kasneje je imela tudi pomembno vlogo pri mednarodnem priznanju Slovenije. Za socialistično oblast, stisnjeno med zahteve opo¬ zicije in pritiske iz Beograda, sta bila dober odnos s katoliško cerkvijo in njena podpora zelo pomembna. Bojevita opozi¬ cijska vloga Cerkve po vzoru nekaterih vzhodnoevropskih držav bi razmere znotraj Slovenije mnogo bolj zaostrila, omejila reformatorsko strujo znotraj oblasti in otežila mehek prehod v večstrankarstvo, jugoslovanskim oblastem pa bi dala še dodatne argumente za oceno o »kontrarevoluciji« v Sloveniji in za možnost ukrepanja na tej podlagi. Takega od¬ nosa pa, vsaj v večini, slovenski verniki ne bi podprli. 69 Zgodnja intelektualna opozicija Kljub odsotnosti formalne opozicije in drastičnim obra¬ čunom z drugače mislečimi posamezniki in skupinami, ki so med vojno delovali v okviru osvobodilnega gibanja ali mu vsaj niso nasprotovali, pa tudi obračunom znotraj KPJ, je kritično stališče do politike obstajalo ves povojni čas. Do izraza je prišlo v petdesetih letih zlasti v kulturnih krogih in med delom druge inteligence, kar je bila predvsem posledica delno liberaliziranih razmer. Še v štiridesetih letih je v imenu kristjanov znotraj OF politiki komunistov nasprotoval Ed¬ vard Kocbek. Očital jim je, da si partija prisvaja oblast, da razvija neumestno socialno diferenciacijo, da uprizarja poli¬ tične sodne procese, da negira pridobitve demokratičnih re¬ volucij v Evropi in da slepo posnema sovjetsko prakso; po¬ tem, da daje prvenstvo ideološkim interesom in ima negati¬ ven odnos do cerkve, pa tudi vrsto drugih stvari. Za svojo na¬ zorsko skupino je zahteval pravico do soodločanja pri važ¬ nih zadevah. Najbolj artikulirani opozicijski nastop je imel Kocbek na seji CK KPS leta 1946, kije bila sklicana na njego¬ vo pobudo. Ta nastop je bil pomembna točka v sporu Koc¬ beka s komunistično partijo in je najbrž odločilno vplival na obračun z njim, čeprav je z občasnimi ponavljajočimi se kon¬ flikti do tega prišlo šele nekaj let kasneje (1952, v času, ko je Jugoslavija tudi prekinila diplomatske odnose z Vatikanom). Kocbeka in njegovo krščanskosocialistično skupino je slo¬ vensko partijsko vodstvo videlo predvsem v luči možnih ini- ciatorjev nove krščanske stranke in njene povezave z uradno Cerkvijo oz. Vatikanom, zato je ostro reagiralo na vsakršen poskus medsebojnega povezovanja, čeprav zgolj v kulturne namene (tako so, npr., prepovedali srečevanje nekdanjim so¬ delavcem predvojne krščanskosocialistične revije Dejanje). 70 Zgodnja intelektualna opozicija Slika 17. Edvard Kocbek, pisatelj in politik, ki seje kot vodja krščansko- socialistične skupine povezal s ko¬ munisti v Osvobodilni fronti. Do njihove politike je bil pogosto kriti¬ čen že med vojno, a seje zaradi na¬ cionalnih interesov in želje po so¬ cialno pravičnejši družbi vedno zno¬ va pustil prepričati. Po vojni jim je očital poboj domobrancev, socialni inženiring s katerim so na hitro in na silo spreminjali socialno struk¬ turo družbe, in absolutno politično prevlado, ki ni dovoljevala samo¬ stojne organiziranosti niti skupi¬ nam, ki so sodelovale v OF. Leta 1952je bil odstranjen iz političnega življenja. Od začetka petdesetih let naprej so se opozicijska stališča v Sloveniji in v Jugoslaviji izražala predvsem skozi kulturne boje. Uradna politika v Sloveniji je v tem obdobju dovoljevala pluralizem v kulturi, umetnosti in deloma publicistiki ter po¬ sredno celo v političnem mišljenju (npr. različno tolmačenje marksizma in drugih filozofskih šol). »Tihi pluralizem« je bil pogojen tako s prepovedjo političnega združevanja, kot s (sprotno določano) »tolerančno mejo«, do katere je kritizi¬ ranje oblasti lahko seglo. V vseh delih države in v vseh ob¬ dobjih je, odvisno od trenutnih razmer, obstajal enkrat bolj, drugič manj kritičen odnos do oblasti, vendar prek pisanja člankov in združevanja okrog posamičnih revij praviloma ni segal. Če je kje hotel prerasti v politično gibanje, je bil s politič¬ nimi, administrativnimi in tudi sodnimi ukrepi zatrt. V Sloveniji je kulturniško opozicijo oblastem na začetku petdesetih let predstavljala revija Beseda, na koncu petdese- 71 Rdeča Slovenija tih Revija 57 in v prvi polovici šestdesetih let revija Perspekti¬ ve. Zgolj kulturniški okvir pa je prva presegla Revija 57, kije začela s kritiko oblasti in sistema nasploh, zaradi cesarje bila z oznako, da gre za »dilasovsko revijo«, ukinjena dobro leto po začetku izhajanja (oktobra 1958). Revija 57 je posegla v politični prostor tudi z javnimi razpravami o raznih družbe¬ nih problemih, z literarnimi nastopi in organizacijo alterna¬ tivne gledališke dejavnosti (Oder 57). V zadnji fazi Revije 57 je bil tudi že opazen aktualen stik z zahodno filozofsko mi¬ selnostjo, ki seje nekaj pozneje izrazito pokazal pri Perspek¬ tivah (npr. članek Veljka Rusa Svoboda in čas, v katerem pro¬ blematizira pojma individualne svobode in lastnine ter ko¬ relacije med njima). Najbolj politično izpostavljeni pisec Revije 57 je bil Jože Pučnik. S Pučnikom je sicer poleg obdobja petdesetih in šestdesetih let močno povezano tudi turbulentno obdobje konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. V prvem obdobju gre za leta njegovega disidentstva, ki so mu prinesla obsodbo na devet let strogega zapora in nato več kot dvajset¬ letno politično in ekonomsko (prisilno) emigracijo. V dru¬ gem delu gre za obdobje demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, v katerem je vodil najprej opozicijsko in nato zma¬ govito koalicijo Demos. V petdesetih letih je bil Pučnik znan le ozkemu krogu intelektualcev in študentov, zbranih okrog Revije 57. Sele po pogojni izpustitvi iz zapora in delovanju v krogu Perspektiv je njegov vpliv postal širši, ni pa segel preko kulturno-študentskega vrenja v letu 1964, ko sta ponovna Pučnikova aretacija in ukinitev Perspektiv izzvala javne pro¬ teste, polemike in tudi izstope posameznih pogumnejših in¬ telektualcev iz zveze komunistov, Pučnika pa sta profilirala kot klasičnega disidenta, katerega usoda je bila enaka usodi kritičnih intelektualcev v vzhodnoevropskih državah. Zara- 72 Zgodnja intelektualna opozicija di tega je dobil status političnega emigranta v Nemčiji, kjer pa se je moral več let preživljati kot fizični delavec, dokler ni ob delu (ponovno) diplomiral, nato doktoriral in se zaposlil kot univerzitetni predavatelj. V domovino se je sicer vračal večkrat, primernega delovnega mesta pa zanj ni bilo. »V Slo¬ veniji ga nihče ne pogreša«, je vodilni slovenski politik Ed¬ vard Kardelj odgovoril Pučnikovemu perspektivovskemu so¬ mišljeniku Veljku Rusu, ko se je ta zavzel zanj. Prva prava vr¬ nitev v intelektualnem smislu in hkrati tiho znamenje, da se odnos oblasti do Pučnika spreminja, je prišla leta 1983, ko je drugi njegov perspektivovski kolega Taras Kermauner v Novi reviji objavil intervju z njim. V politični prostor je po¬ novno vstopil sicer še v publicistični vlogi kot eden od piscev prispevkov za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije. Vendar seje njegove nastajajoče politične teže te¬ danji politični vrh zelo hitro zavedel, morda celo prej kot opozicija, ki jo je kasneje vodil. Obotavljivo obžalovanje zveze komunistov zaradi političnega sojenja je imel Pučnik za cini¬ zem (Tine Hribar je ob njegovi sedemdesetletnici zapisal, da »se ne nekdanji režim ne njegovi dediči Pučniku niso nikoli oddolžili za krivico, ki so mu jo storili« in »da se mu še opra¬ vičili niso zares«). Pučnik je ostal dosleden protikomunist. V obdobju pred prvimi volitvami je sicer dopuščal možnost so¬ delovanja s komunisti pri velikih narodno-političnih ciljih, v kasnejših opozicijskih letih socialdemokratske stranke pa jih je skoraj vedno že vnaprej izključeval iz možnih koalicij. Človek, ki je v mladosti želel postati kulturnik (pesnik ali pisatelj) in ki se je nato preusmeril v znanost, na koncu pa v politiko, je politični prostor - tako tudi večina njegove per- spektivovske generacije - dolgo jemal kot primarno kultur¬ no vprašanje. »Politika je nekaj, kar je že na meji dostojne¬ ga«, je dejal v nekem intervjuju. Politični programi pred pr¬ vimi večstrankarskimi volitvami leta 1990, ko se je aktivno 73 Rdeča Slovenija Slika 18. Jože Pučnik, najbolj znan slovenski disident, v študentskih letih. Kritično razmišljanje, s katerim je odstopal tudi od svojih somišljenikov, ga je privedlo v dolgoletni zapor. Po izpustitvi je emigriral v Nemčijo, se preživljal s fizičnimi deli, znova do¬ študiral (domača fakulteta mu ni ho¬ tela izročiti diplome) in doktoriral. V Slovenijo se je dokončno vrnil leta 1989, prevzel vodenje Socialdemo¬ kratske zveze, nato pa tudi združene opozicije (Demosa) in leta 1990 kan¬ didiral za predsedniško mesto. vključil v politiko, so se mu zdeli začasni in nepopolni, prava politika na novih osnovah naj bi se po njegovem začela šele po osamosvojitvi, sprejemu nove ustave in predčasnih volit¬ vah. Po tem bodo Slovenci, kot je optimistično ocenjeval, v letu in pol ali dveh letih voz s klanca potegnili na ravno. Izja¬ va je izhajala iz njegovega dojemanja družbe in politike »kot polja, ki ga je treba obdelovati, ne pa kot vode, v kateri se kopaš in uživaš.« Pred tem je po churchillovsko obljubljal bo¬ leče, težavno, naporov polno življenje, ki bo razočaralo tako navadne ljudi kot politike. Razvoj je šel drugače, kot si je predstavljal, in tudi vsem njegovim političnim sopotnikom cilj ni bilo »obdelovanje polja«. Na predsedniških volitvah leta 1990 je Pučnik tekmo s Kučanom izgubil. Boj je bil trd in Kučan tedaj morda najbližje političnemu porazu v vsej svoji karieri, čeprav je Pučnik odkri¬ to priznaval, da »zmage ne izključuje, verjetnost zanjo pa je res majhna.« Javnost gaje spoznavala kot predsednika Socialde¬ mokratske stranke in nato v mesecih pred volitvami kot vodi¬ telja Demosa. Na čelo Demosa je prišel deloma zaradi disi¬ dentske preteklosti, deloma pa tudi zato, ker ni bil zapleten v 74 Zgodnja intelektualna opozicija notranje zdrahe in rivalstva. Z jasnimi, premočrtnimi, tudi ra¬ dikalnimi stališči brez olepševanj stanja je odstopal od drugih politikov (obljubljal je celo, da bo po volitvah zahteval kazen¬ sko odgovornost tistih politikov, ki so podprli Markovičev program). Včasih je bilo slišati, da se obrača kot slon v trgovini s porcelanom (eden od novinarjev, ki gaje vzel v bran, Mirko Lorenci, je zapisal, da tako ravna zato, ker na slovenskih poli¬ cah ni finega kitajskega porcelana, ampak plastika). Medtem, ko je bil Kučan že profiliran politik, je zavest o Pučniku kot politiku v slovensko javnost prihajala počasi. Celovito ga je šele tik pred volitvami v biografski knjižici predstavil Janko Lorenci. Po zmagi Demosa Pučnik ni želel prevzeti funkcije predsednika vlade. Naivno je pričakoval, da bo lahko koordi¬ niral politiko od zunaj, kot predsednik »strankarskega parla¬ menta«. Vendar je bil - danes pozabljenim - kupčijam pod mizo le stežka kos (o njih je spregovoril javno na tribuni so¬ cialdemokratov najesenicah junija 1992, misel, da bi jih popi¬ sal v knjigi, pa je kasneje opustil). Kljub temu je v prelomnih trenutkih uspel obdržati Demos skupaj in mu v kriznih tre¬ nutkih tudi dati odločilni zagon. Trdno je stal za idejo o plebi¬ scitu (in izzval opozicijo z vnaprejšnjo določitvijo datuma), kmalu zatem pa je pred kamerami zmagoslavno zagotavljal, da »Jugoslavije ni več« (in spet izzval kritike, čeprav je do po¬ dobnega stališča po neuspelih pogovorih z drugimi repu¬ blikami pozneje prišlo tudi drugo slovensko vodstvo). Puč¬ nikov radikalizem seje s previdnostjo in zadržanostjo nekate¬ rih drugih politikov ujel v celoto, ki je bila za Slovenijo v te¬ danjem zgodovinskem trenutku optimalna, enkratna in ne¬ ponovljiva. Kot izrazito kritičen in samokritičen človek je Puč¬ nik sredi devetdesetih let za svoje glavne politične napake na¬ štel napačno oceno ravnanja komunistov ob prvih več¬ strankarskih volitvah (dopuščal je možnost, da bi z nasiljem poskušali preprečiti spremembo sistema, česar pa niso stori- 75 Rdeča Slovenija li), prepustitev vlade Peterletu, koalicijo z Drnovškom in način razpustitve Demosa (menil je, da bi morali na kongres sklicati občinske odbore, sprejeti ustrezne konsekvence glede predsednika vlade, urediti vlado in obdržati koalicijo). Ambi¬ valenten je ostal njegov odnos do preteklosti. Slovencem j e za- meril, da so štiri desetletja potrpežljivo živeli s svojo povojno zgodovino. Pred volitvami so ga (z vprašajem) označevali za človeka sprave. Sam je včasih izjavljal, daje treba zamenjati si¬ stem in ne ljudi, da je treba prepustiti zgodovino zgodovi¬ narjem in skupaj poprijeti za boljšo prihodnost, drugič pa obžaloval, da ni prišlo do bolj radikalnih čistk. Sredi devetde¬ setih let se je kot predsednik komisije za raziskavo povojnih množičnih pobojev problema lotil brezkompromisno, vendar komisija njegovega poročila večinsko ni sprejela in parlament ga ni obravnaval. V vlogi nekdanjega predsednika komisije in kot svetovalec je še nekaj mesecev pred smrtjo sodeloval pri heimatdienstovskem filmu »V vroči lavi sovraštva«. »Domovi¬ na ga je svoj čas izvrgla, izkoreninila in onesrečila. Taka de¬ janja ljudem običajno puščajo duševne brazgotine. Koliko jih je ostalo na duši morebitnega slovenskega Havla?«, je bilo vprašanje, ki gaje zastavil Delov komentator v portretu tedna leta 1990. Na to verjetno tudi danes, po njegovi smrti, nima¬ mo odgovora - umrl je 13. januarja 2003. Tudi po umiku iz politike je Jože Pučnik ostal oster kritik slovenske družbe. Se konec devetdesetih let je govoril o njeni »sociopatiji«, čeprav mu je bil kot filozofu in sociologu sar- trovski obup nad življenjem tuj, mnogo bližje pa Kant, ki po njegovem ni imel iluzij. Čeprav je nekoč izrekel tudi stavek, da gre v politiki za kompromise, ne pa za resnico, se je oseb¬ no in raziskovalno vedno spopadal z dilemo, zapisano v knji¬ gi Kultura, tehnologija in družba, koliko je človek lahko oportunist, daje sposoben za življenje in hkrati zvest same¬ mu sebi. 76 Zgodnja intelektualna opozicija Slika 19. Jože Pučnik čestita Milanu Kučanu po predsedniških volitvah leta 1990. Predvolilna tekma je bila trda, Pučnik jo je gradil predvsem na protiko¬ munizmu, vendar si je Kučan konec osemdesetih let z reformistično politiko in odporom jugoslovanskemu unitarizmu pridobil dovolj zaupanja ljudi, da mu je uspelo zmagati. Volitve so sicer pokazale precej uravnoteženo sliko: v predsedstvu sta bila dva člana iz Demosovih vrst in poleg Kučana dva iz nekdanje ZKS, Demos pa je v parlamentu zmagal z neznatno večino, ki mu ni omogočala radikalnih lustracijskih potez. Dilema o oportunizmu je Pučnika vračala na začetek njegovega javnega delovanja, saj se mu je na ravni osebne izkušnje najbolj izrazito zastavljala v času sodelovanja z Re¬ vijo 57. V krogu sodelavcev revije je Pučnik zagovarjal najbolj radikalne ideje in se zavzemal za neposreden prehod v opo¬ zicijsko politiko. Njegova usoda je bila zato podobna usodi najbolj znanega jugoslovanskega disidenta Milovana Dilasa, ki je s svojimi idejami tudi vplival na krog Revije 57. Za oba brez pridržka velja., da sta doživljala tako usodo kot »klasič¬ ni« vzhodnoevropski disidenti. Čeprav je Pučnik stvari sprva skušal spreminjati s »pohodom skozi institucije« in je zato 77 Rdeča Slovenija stopil v zvezo komunistov, je bil na koncu obtožen, da je iz somišljenikov ustanavljal skupino, ki naj bi po protiustavni poti zrušila oblast delovnega ljudstva in spodkopala temelj socialistične graditve. Pučnikove članke iz tega obdobja je seveda težko brati z današnjimi očmi, je pa v njih, zlasti dveh najbolj znanih, Družba in država in Naša družbena stvarnost in naše iluzije, zaradi katerih je bil obsojen na devet let zapora, posredno kri¬ tiziral monopol partije in njeno ravnanje. To je bilo možno ob skrajnem robu tedaj dovoljenega: s kritiziranjem razkoraka med končnim ciljem revolucije in prakso. Bistvo je videl v so¬ cialistični praksi (ta daje slaba) in ne v daljnosežnih ciljih, za¬ pisanih v programih. Po njegovem se je tedanja praksa bistve¬ no razlikovala od deklariranih načel, ali kot je zapisal: »Proti¬ slovje med osnovnimi socialističnimi načeli naše povojne gra¬ ditve in neenotne, v procesu privatizacije ljudi in birokratiza¬ cije oblasti razkrajajoče se fronte subjektivnih družbenih sil je danes temeljni problem naše marksistične ideologije in s tem našega ustvarjanja nove ljudske skupnosti.« Pučnik je kritiziral tudi enačenje partije z oblastjo v prak¬ si (kljub deklarativnemu načelu, da morata biti ločeni), oblast pa je obtožil, daje odtujena od ljudi. Te ocene so obla¬ sti tudi najbolj zbodle in so bile navedene v obtožnici in ob¬ sodbi. V obsodbi piše, daje Pučnik z namenom, da bi »izpod¬ kopal oblast delovnega ljudstva, s pisano besedo delal pro¬ pagando proti državni in družbeni ureditvi ter političnim ukrepom ljudske oblasti.« Po oceni sodišča je Pučnik trdil, da obstaja »... razkol med ljudstvom in državo, med ljud¬ stvom in oblastjo, med ustavnim zakonodajalcem in dejan¬ skim zakonodajalcem v državnem življenju, daje odtujenost družbenih koristi od življenjskih koristi ljudi, odtujenost osnov naše skupnosti od našega vsakdanjega življenja, daje oblast za veliko večino naših ljudi še vedno nekaj tujega ...« 78 Zgodnja intelektualna opozicija Pri drugih piscih Revije 57, zlasti »ideologih« (kot jih označuje Taras Kermauner), to so bili poleg Pučnika Janko Kos, Primož Kozak, Veljko Rus in Taras Kermauner, osnov¬ na razhajanja s Pučnikovimi idejami sicer niso bila velika, le da so družbena vprašanja obravnavali vsak s svojega zornega kota (filozofskega, sociološkega, literarnega). Skupina je imela tudi namen, da napiše filozofsko - moralno - politični program »slovenske usode«, ki bi bil hkrati kritika partijske¬ ga programa. Za pisanje naj bi si vzeli nekaj mesecev časa, tako da naj bi bilo to temeljito znanstveno - filozofsko delo. Okrog tega je potem tudi prišlo do razhajanj, saj naj bi Puč¬ nik svoje besedilo (članek Naša družbena stvarnost in naše iluzije) napisal na hitro. Po oceni drugih pa naj to ne bi bila take vrste analiza, kot so se zmenili. Zato naj bi prišlo do na¬ tezanja, ali naj članek objavijo ali ne, in pri tem vprašanju se je skupina razdelila. Nekateri so objavo zagovarjali in sicer iz prepričanja, da ne morejo ostati zgolj pri besedah, biti le »pe¬ nasti gobci«, drugi so bili proti takojšnji objavi. Kljub pri¬ pombam pa naj ne bi bilo - vsaj kar zadeva osnovne ideje - velikih razhajanj, šlo pa je za to, ali članek objaviti kot poli¬ tični program ali kot eno od razprav v medsebojni diskusiji. Dilema je bila (po Tarasu Kermaunerju) ali »kulturno-dialo- škaali politično-programska« predstavitev razmišljanj. Puč¬ nik se je bal, da bo skupina zapadla zgolj v kulturništvo, dru¬ gi pa so se bali, da bodo zašli v politiko. Z zaplembo Revije 57 in obsodbo Pučnika ter izvajanjem »diferenciacije« znotraj sodelavcev revije je bilo po mnenju oblasti nasprotovanje skupine v glavnem nevtralizirano. Or¬ gani za notranje zadeve so ocenjevali, da so ukrepi proti reviji izzvali sorazmerno majhen odmev javnosti. Tudi politična ocena (sicer nekoliko zlikana in postavljena v širši kontekst ocenjevanja dogajanja v družbi) je bila podobna, kar je med drugim razvidno iz poročila na 4. kongresu ZKS junija 1959. 79 Rdeča Slovenija Po Pučnikovi aretaciji oz. obsodbi drugi člani skupine leto in pol, do ustanovitve Perspektiv, niso objavljali, še naprej pa je deloval Oder 57. V širšem političnem kontekstu so k ukinitvi Revije 57 precej prispevali tedanji aktualni dogodki (delavski štrajk v Trbovljah januarja leta 1958 in iz njega izvirajoči strah pred morebitno povezavo delavcev in inteligence), pa tudi ostra razprava v jugoslovanskem partijskem vrhu v zvezi s štraj- kom, v kateri so na Slovenijo leteli očitki o separatizmu in popuščanju protisocialističnim silam. Naslednica Revije 57 je bila revija Perspektive, kije začela izhajati leta 1960. K njeni ustanovitvi je precej prispeval te¬ danji predsednik slovenske vlade Boris Kraigher, kije bil po vojni kot notranji minister glavni organizator obračuna z opozicijo, v šestdesetih pa je postal »liberalno« usmerjen po¬ litik. Revija je izhajala štiri leta (izšlo je 37 številk). Izraziteje seje skupina okrog revije začela politizirati leta 1962. V vod¬ stvu ZKS so do revije imeli enkrat manj, drugič bolj kritično stališče. Na sestanku s predstavniki revije januarja 1964 je tedanji predsednik ideološke komisije CK ZKS Stane Kavčič skušal spraviti njene sodelavce na »pravo pot« (najbolj spor¬ ni so bili znova članki Jožeta Pučnika, kije bil po petih letih zapora pogojno izpuščen in je takoj začel objavljati v Per¬ spektivah), vendar Kavčič s svojim prepričevanjem ni uspel, naraščajoče nezadovoljstvo v vodstvu ZK pa je sprožilo uki¬ nitev revije, za kar seje 28. aprila 1964 odločil Izvršni komite CK ZKS. Sočasno z ukinitvijo so bili izpeljani še nekateri ad¬ ministrativni ukrepi proti posameznim intelektualcem in revijam, ki so se s Perspektivami solidarizirale (čeprav se z vsebino pisanja niso strinjale) in proti študentskemu gi¬ banju, čigar nastanek so Perspektive spodbudile. Prekinjeno je bilo tudi izvajanje igre Marjana Rožanca Topla greda (ta je kritično obravnavala razmere v kmetijstvu). Igro je v Kri- 80 Zgodnja intelektualna opozicija žankah uprizoril Oder 57. Uprizoritev so prekinili delavci Agrokombinata Grosuplje, ki so na predstavo prišli organi¬ zirano, ponovitev predstave v študentskem naselju pa so or¬ ganizatorji iz bojazni pred izgredi preklicali. Intelektualno vrenje okrog Perspektiv je - poleg tega, daje pomenilo svež intelektualni preboj, ki ga partijska inteligenca ni zmogla - pomembno vplivalo na demokratizacijo razmer v Sloveniji, saj je z reakcijo javnosti (glasnimi in javnimi protesti ob ukinitvi revije) in zgodnjim študentskim gibanjem v slo¬ vensko politično življenje vpeljalo nov dejavnik - t. i. »civilno družbo«, kar seje zgodilo prvič po drugi svetovni vojni. 81 Znotrajpartijska opozicija: partijski »liberalizem« Do prvega poskusa liberalizacije jugoslovanske družbe je prišlo po sporu z informbirojemD3jegov glavni nosilec pa je bil predvojni komunist JVlilovan Bilas) po rodu Črnogorec, kije postal eden od štirih najmočnejših partizanskih in nato povojnih jugoslovanskih politikov (poleg Josipa Broza - Tita, Aleksandra Rankoviča in Edvarda Kardelja). Dilas je bil med vojno v času množične vstaje v Črni Gori izvajalec revo¬ lucionarnega terorja (t. i. druge faze revolucije) in še v prvih povojnih letih prepričan stalinist. V začetku petdesetih let t MfcOAK H filLAB «KAAOCU A RANKdVlO M POADC B KlORfci O POOAA LKOUftCV**: V. BAKAAJC F LESKO*«*. t> MLA0 -"• Slika 27. Zasedena Filozofska fakulteta v Ljubljani 26. maja - 2. junija 1971. V času zasedbe so stalno potekale okrogle mize in zborovanja na različne teme, v katerih so sodelovali številni študenti in tudi mnogi univerzitetni uči¬ telji. Študentje so bili prežeti z revolucionarnim zanosom, vsako jutro je na strehi fakultete potekal obred dvigovanja rdeče zastave in petja Internaciona¬ le. Svojo družbeno kritiko ih politične zahteve so izrazili v številnih proglasih in biltenih, strnili pa sojih v »Manifestu zasedene FF«. Z zasedbo FF je štu¬ dentsko gibanje v Sloveniji, ki se je sicer začelo že leta 1964 in se prek leta 1968 postopno radikaliziralo, doseglo svoj vrhunec. 105 Rdeča Slovenija ski« poslanec v republiški skupščini (na volitvah leta 1969 je bil izvoljen Tone Remc) in izgradnja dveh študentskih blo¬ kov iz sredstev za gradnjo solidarnostnih stanovanj. V naslednjem obdobju (1970-1971) je bil v študentskem gibanju opazen prehod od »sindikalnih« zahtev k bolj dore¬ čenim zahtevam po reformi univerze in h globlji kritiki družbenih razmer (zahteve po socialni enakosti). Glavni vir javnih protestov pa so bili zunanjepolitični dogodkf (oblet- nica državnega udara v Grčiji, intervencija ZDA v Kambodži) ter porast neofašizma na Tržaškem in Koroškem in s tem povezan položaj manjšin. V Ljubljani je ulično študentsko gibanje višek doseglo leta 1971. Štirinajstega aprila 1971 seje pred Filozofsko fa¬ kulteto v Ljubljani zbrala skupina okrog 2.000 študentov in vedan in dovoljen. Povod je bil hrup, ki ga je povzročal pro¬ met na Aškerčevi ulici. Študenti so zahtevah izgraditev obvoznice in začasno prepoved težkega prometa po Aškerče¬ vi. Po koncu shoda okrog 13. ure pa so se zbrani spontano napotili v center po Titovi cesti in pred skupščino prebrali svoje zahteve. Med pohodom je bilo slišati tudi klice, naj bi zasedli poslopje RTV, vendar seje shod okrog 15. ure mirno končal. 25. aprila je skupina študentov s transparenti »Vive le mai 68«, »Živela pariška komuna«, »Dol z buržoazijo«, »Proletarci vseh dežel združimo se«, »Dol s francosko vla¬ do« ipd. protestirala proti obisku francoskega predsednika vlade Jacquesa Chaban-Delmasa. Policija jim je odvzela tran¬ sparente ter tistim, ki so jih nosili, pobrala osebne izkaznice. Skupina je nato odšla pred poslopje izvršnega sveta, kjer je pela Internacionalo in izražala solidarnost s francosko levi¬ co. Preden je predsednik francoske vlade stopil iz stavbe, so miličniki demonstrante strpali v vežo nasproti izvršnega sveta in jih tam nekaj časa zadrževali. Od tam so študenti 106 Študentsko gibanje odšli pred redakcijo Dela (v pričakovanju, da bo Delo posre¬ dovalo objektivno informacijo o dogodku). Najdalj od vseh akcij je trajala zasedba Filozofske fakultete med 26. majem in 2. junijem 1971, ki je potekala pod geslom »Naše gibanje je boj za socializem«. Povod za zasedbo so bili nekateri represivni postopki organov državne varnosti proti posameznim politično angažiranim študentom, odvijala pa se je v širšem kontekstu naraščanja socialnih razlik (ki so bile z današnjega stališča zanemarljive), in nacionalnih gibanj. Del tega širšega družbenega konteksta se je izrazil tudi v glavnem študentskem dokumentu iz časa zasedbe, to je v »Manifestu zasedene Filozofske fakultete«. Študenti so zasedbo proglasili za »delovno kolonijo« in organizirali okrogle mize, razne razprave in druge dejavno¬ sti, deloma pa seje odvijal tudi študijski proces. Študenti so bivali in jedli na fakulteti, na strehi fakultete pa so vsako ju¬ tro dvigali rdečo zastavo s srpom in kladivom ter peli Inter¬ nacionalo. Med zahtevami so izstopale tiste po bolj aktivni vlogi študentov na univerzi, izražanje podpore študentoma Franetu Adamu in Milanu Jesihu, ki sta bila zaradi izražanja svojih stališč v kazenskem postopku (Jesih zaradi domnev¬ nega pozivanja k fizičnemu obračunavanju z milico v času protestov na Aškerčevi), in zahteva, naj bi na univerzi ukinili izpite. Zasedba fakultete se je iztekla z nastopom univerzi¬ tetnih počitnic. V naslednjem študijskem letu (1971-1972) seje študent¬ sko gibanje razcepilo na razne struje, pretežno levo radikal¬ ne, ki pa so obstajale le kratek čas (Gibanje 13. november, Alternativna univerza, skupina okrog študentskega lista Tri¬ buna, ki pa je po zaplembah štirih številk in razpustu ured¬ ništva razpadla). Od leta 1973 dalje so bili opazni le še posa¬ mični organizirani nastopi z zelo različnimi povodi, eden takih je bil npr. proti kmečki ohceti v Ljubljani, proti obisku 107 Rdeča Slovenija iranskega šaha Reze Pahlavija v Jugoslaviji in Sloveniji. Insti¬ tucionalno seje gibanje preobrazilo z vključitvijo Skupnosti študentov (ta je iz Zveze študentov nastala po protestih leta 1968) v Zvezo socialistične mladine Slovenije (1974). Študentsko gibanje v Sloveniji in Jugoslaviji seje torej od podobnih gibanj po Evropi razlikovalo predvsem po tem, da so študenti tako v zahodni kot v vzhodni Evropi zavračali si¬ stem in njegove institucije, vjugoslaviji pa so se opredeljevali za avtentične vrednote socialističnega samoupravljanja, pod¬ pirali so politično vodstvo in nasprotovali reformam, ki bi z liberalizacijo gospodarstva povečale socialne razlike. 108 Navidezna ali resnična drugačnost »titoizma«? Ali je bil samoupravni socializem, »titoizem«, kot so mu rekli na zahodu, vsebinsko drugačen kot vzhodnoevropski tip socializma? Prva leta po vojni med vzhodnoevropskimi državami in Jugoslavijo v družbeni ureditvi ni bilo bistvenih razlik, vzhodnoevropske države so s Stalinovim privoljenjem celo kopirale jugoslovanski sistem »ljudske demokracije«, Ju¬ goslavija (in Slovenija) pa na nekaterih področjih (najprej v brutalnem obračunu z resnično in domnevno opozicijo) ni bila nič manj stalinistična kot Sovjetska zveza. Jugoslavija je bila v dobrih dveh letih po drugi svetovni vojni najbolj dosle¬ den Zaveznik Sovjetske zveze, sovjetski model je uvedla z revo¬ lucionarnimi ukrepi (agrarna reforma, nacionalizacija, ukini¬ tev tržnih zakonitosti in uvedba administrativnega socializ¬ ma). Jugoslovansko vodstvo je v odnosu do Sovjetske zveze izhajalo iz pričakovanj, do bodo odnosi enakopravni, da bo Sovjetska zveze nudila socialistični Jugoslaviji zaščito ter ve¬ liko pomoč pri industrializaciji države. Posamezniki v vod¬ stvu Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) so celo govorili o možnosti, da bi se Jugoslavija priključila Sovjetski zvezi. Zače¬ tek (in jedro) spora z informbirojem je bilo različno pojmo¬ vanje enakopravnosti držav in partij oz. jugoslovansko (Tito¬ vo) nepodrejanje hegemonistični sovjetski (Stalinovi) poli¬ tiki. Spor je v Jugoslaviji spodbudil kritično analizo sovjetske¬ ga sistema in posledično razvoj alternativnega modela, ki naj ne bi bil ne kapitalističen in ne državno-socialističen, poime¬ novan pa je bil socialistično samoupravljanje. Izhodišče nove¬ ga modela socializma je bila Marxova teza o zvezi svobodnih proizvajalcev in Leninova teza o oblasti sovjetov (razdelana v njegovi knjigi Država in revolucija). Na osnovi ocene o ne- 109 Rdeča Slovenija uspešnosti državno-lastninskega sistema in o nevarnosti no¬ vega birokratskega razreda, ki ga je ustvarila partija, je bila sprejeta odločitev o samoupravljanju. Tovarne naj bi (preko delavskih svetov) upravljali delovni kolektivi, kar je bilo junija 1950 tudi uzakonjeno. V spremenjenem sistemu naj bi bolj upoštevali poslovno samostojnost in tržne mehanizme, ome¬ jili pa državno planiranje. Tudi vloga Komunistične partije Jugoslavije naj bi se spremenila, opustila naj bi neposredno vodenje in se omejila na idejno vlogo pri koncipiranju druž¬ benega razvoja. Ta sprememba seje izrazila tudi v preimeno- Slika 28. Delegacija ZKJ na berlinski konferenci 29.-30. junija 1976. Jugoslo¬ vanski komunisti so se po pomiritvi s sovjetsko komunistično partijo sredi petdesetih let mednarodnih komunističnih srečanj sicer udeleževali, vendar so ves čas vztrajali pri enakopravnih odnosih, z/iradi bolj liberalne programske usmeritve (med drugim dopuščanja možnosti prevzema oblasti tudi po parla¬ mentarni poti in ne zgolj z revolucijo) pa so še večkrat zašli v konflikte, če¬ prav jim je sovjetska partija v mednarodnih odnosih neformalno priznavala »poseben položaj«. Na drugi strani pa je tudi Tito večkrat dal vedeti, na kateri strani bi bila kljub neuvrščenosti Jugoslavija, če bi prišlo do spopada med vzhodnim in zahodnim blokom. 110 Navidezna ali resnična drugačnost »titoizma«? vanju v Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ), kije bilo sprejeto na VI. kongresu Komunistične partije Jugoslavije (2.-7. no¬ vembra 1952 v Zagrebu). Taki usmeritvi so mnogi v vodstvu nasprotovali in tudi sam Tito je kasneje na internih sestankih večkrat izjavil, daje bil 6. kongres napaka. Bistvene razlike med Jugoslavijo in vzhodnoevropskimi državami so bile torej v samostojni narodnoosvobodilni voj¬ ni, avtentični revoluciji in relativno kratkem povojnem ob- Slika 29. Pogreb Josipa Broza - Tita v Beogradu. Večina Jugoslovanov je za Titom iskreno žalovala, opozicijske dejavnosti v času njegove smrti praktično ni bilo in ljudje so, kljub krizi, ki seje nakazovala, verjeli v ohranitev »Titove poti«. V tujini je Tito užival spoštovanje zaradi medvojne odporniške vloge, upora Sta¬ linu in politike neuvrščenosti, kar je pretehtalo nad povojnim obračunom s pri¬ padniki kolaboracionsitičnih enot in opozicijo ter avtokratskim vodenjem drža¬ ve. Veličastnega pogreba so se udeležile visoke delegacije iz 123 držav, na čelu s predsedniki, voditelji držav in zunanjimi ministri, pa tudi več kot sto delegacij socialističnih in komunističnih strank z vsega sveta. Med pomembnimi voditelji je manjkal le ameriški predsednik Jimmy Carter, ki je na pogreb poslal svojo mati ter podpredsednika VValterja Mondala z močno delegacijo, kljub temu pa v domačem tisku požel kritike zaradi neudeležbe na pogrebu. 111 Rdeča Slovenija dobju stalinizma (čeprav so se njegovi recidivi ohranjali tudi kasneje). Jugoslavija ni bila članica Varšavskega pakta, kar ji je omogočilo bolj neodvisno iskanje alternative. Pomembne razlike zlasti od šestdesetih let dalje so bile tudi v decentrali¬ zaciji, večjem delovanju ekonomskih zakonitosti in trga, ob¬ stoju mešanih oblik lastnine (kljub prevladujoči družbeni lastnini), usmerjenosti k potrošništvu, v določenih oblikah pluralizma v ekonomiji in kulturi, pa tudi ideologiji nacio¬ nalnih partij, sorazmerni odprtosti informacijskega sistema in prostemu pretoku ljudi. Omejitve jugoslovanskega modela so bile posledica pre¬ vladujočega načina mišljenja vodilnega partijskega kadra, ki je izšel iz partijske šole leninističnega tipa in je imel odločil¬ no besedo pri koncipiranju družbene ureditve. Stične točke z vzhodnoevropsko varianto socializma so bile še v enopar¬ tijskem sistemu in dominaciji politične elite nad drugimi centri moči, npr. ekonomskimi. Titoizem seje torej skliceval na marksistično ideologijo, na oblast je prišel z revolucijo, ki sojo vodih profesionalni revolucionarji »vimenu« delavske¬ ga razreda, avantgardna vloga partije v njem kljub formal¬ nemu odrekanju oblasti ni bila vprašljiva. V zunanji politiki je »titoizem« vztrajal na načelih, kot so: spoštovanje suverenosti, neodvisnosti, integritete in enakopravnosti, priznavanje in razvijanje miroljubne koek¬ sistence med narodi ne glede na ideološke razlike, vzajemna pomoč in nevmešavanje v notranje zadeve. V meddržavnih in medpartijskih odnosih je bila Jugoslavija po zaslugi »ti¬ toizma« v bistveno drugačnem položaju kot vzhodnoevrop¬ ske države, za katere je veljalo načelo omejene suverenosti. Z razvojem gibanja neuvrščenosti se je krepil tudi njen zu¬ nanjepolitični vpliv, ki je precej presegal njeno ozemeljsko, ekonomsko in vojaško moč. V notranji politiki je »titoizem« od petdesetih letih dalje dopuščal decentralizacijo, postop- Navidezna ali resnična drugačnost »titoizma«? no zmanjševal represijo, uvedel je delno liberalizacijo v go¬ spodarstvu, rast proizvodnje potrošniških dobrin in stan¬ darda ter delno demokratizacijo. Del vodstva je v teh proce¬ sih videl obnavljanje kapitalističnega sistema. Demokratiza¬ cijo je vsakič, ko se je zastavilo vprašanje partijskega mono¬ pola, ustavil sam Tito. Prvič seje to zgodilo v začetku petde¬ setih let. Tedaj je grobo zavrnil predloge, da bi samouprav¬ ljanju dodali tudi klasične meščanske pravice, čeprav s socia¬ lističnim predznakom (npr. idejo Milovana Dilasa o dvo¬ strankarskem socialističnem sistemu). Obračunal je tudi s t. i. »partijskim liberalizmom«, ki seje v šestdesetih letih za¬ vzemal za tržno ekonomijo. Kljub temu pa se je »titoizem« - še zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih, bistveno razlikoval od državnega socia¬ lizma v vzhodnoevropskih državah. Titu je - čeprav na silo - v dobrih dveh desetletjih v Jugoslaviji uspelo vsaj v grobem izpeljati temeljne modernizacijske procese, ki jih prejšnje politične elite niso zmogle: agrarno reformo, industrializa¬ cijo, ločitev cerkve od države, vsaj na formalni ravni pa tudi emancipacijo žensk. Močno se je popravila izobrazbena ra¬ ven, svoje šolstvo (vključno z univerzami) so dobili narodi, ki ga prej niso imeli. Se vedno pa so obstajale velike razlike med posameznimi republikami in pokrajinami, ki so se iz vrste razlogov še povečevale. V stanovanjski kulturi, oblačenju, umetnosti (zlasti glasbi, gledališču, filmu) in preživljanju prostega časa so ljudje posnemali zahod, od socializma pa jemali tisto, kar jim je bilo v korist (brezplačno šolanje, do¬ ber zdravstveni standard, polna zaposlenost). Na procese v Jugoslaviji so v letih 1967-68 spodbujevalno delovali demokratični procesi na vzhodu, zlasti na Češkoslo¬ vaškem; nekateri politiki (Edvard Kardelj) so se celo bali, da bo Češkoslovaška s formulo o »socializmu s človeškim obra¬ zom« Jugoslavijo v reformah prehitela in tako odvzela pri- Rdeča Slovenija mat »titoizmu« kot relativno najbolj demokratični varianti leninističnega tipa socializma. Okupacija Češkoslovaške pa je vplivala na brzdanje demokratičnih procesov tudi v Jugo¬ slaviji, saj sije ZKJ v interesu državne varnosti znova podre¬ dila tisk in začela omejevati demokratične pravice. Jugoslo¬ vansko vodstvo je - brez zunanje konkurence med sociali¬ stičnimi državami - znova samo odločalo, do kod bo dopu¬ stilo demokratizacijo. »Liberalizacija« jugoslovanske družbe je vrh dosegla konec šestdesetih let. V začetku sedemdesetih let je že doživela poraz. V novem sistemu sedemdesetih let je znova prevladala realsocialistična logika z velikimi indu¬ strijskimi kompleksi, nekvalificirano delovno silo, egalita¬ rizmom, poudarjanjem razredne avantgardnosti partije. Sam sistem brez izdatnih finančnih injekcij iz tujine (poceni kre¬ ditov v sedemdesetih letih) ni bil zmožen preživeti. Z na¬ raščanjem blokad v delegatskem sistemu (v katerem so vo¬ ljene poslance na vseh ravneh nadomestile delegacije, to pa naj bi omogočilo maksimalno participacijo ljudi pri odlo¬ čanju) so v resnici vse več pooblastil prevzemali izvršni in upravni organi. Mimo sistema je bila tako vpeljana neke vr¬ ste »tiha« centralizacija. Kompenzacija za ponovno popolno ideološko in kadrovsko kontrolo ZK je bil lažen socialni mir. Kljub temu pa popolna vrnitev na staro ni bila mogoča, šte¬ vilne pridobitve »liberalizma« so ostale, čeprav so posamič¬ ne nasprotnike režima zapirali tudi v sedemdesetih letih in je to obdobje v publicistiki dobilo oznako »svinčena leta«. Ves čas svojega obstoja se »titoizem« ni odrekel vodilni vlogi partije oz. ozke vodilne skupine komunistov. Zato ma¬ gične meje med poskusi »demokratizacije« in dejansko demo¬ kracijo nikoli ni zmogel prestopiti. Ideološko je bil preveč obremenjen, da bi zmogel speljati ekonomski tržni koncept (to so voditelji imeli za vrnitev v kapitalizem) in uvesti politič¬ ni pluralizem, ker bi to za partijo pomenilo izgubo monopola. 114 Od civilne družbe do večstrankarstva Po Titovi smrti (1980) v Sloveniji še nekaj časa ni bilo opaznejših opozicijskih gibanj. Opozicijskim intelektualcem je leta 1982 po triletnih prizadevanjih uspelo ustanoviti Novo revijo, ki je nadaljevala opozicijsko tradicijo Revije 57 in Per¬ spektiv. Bilo je tudi nekaj manjših protestnih akcij ter pobud za ustanovitev alternativnih društev in sindikalnih organiza¬ cij. Meje svobodnejšega izražanja so širile zlasti nekatere obli¬ ke mladinske subkulture. Tako seje konec sedemdesetih let v Sloveniji pojavil punk (Pankrti, Laibach, Berlinski zid in dru¬ ge skupine), v začetku osemdesetih pa so nastale tudi razne alternativne multimedijske skupine. Oblasti so na te pojave in na punkersko gibanje (povezovali so ga s fašizmom) sprva rea¬ girale sovražno in so nastope posameznih skupin prepovedo¬ vale, privržence punka pa preganjale. Novost na začetku osemdesetih let pa je bil nastanek močne civilne družbe. Zametek je bil v raznih alternativnih gibanjih, ki so do srede osemdesetih let močno spremenila javno življenje v Sloveniji, začela pa so posegati tudi v poli¬ tiko. Mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja so v glavnem izšla iz mladinskih alternativnih klubov in organi¬ zacij (Center interesnih dejavnosti mladih, SKUC-Forum), postopoma pa jim je začela nuditi zaščito tudi sama ZSMS. Klubi so sicer delovali še naprej in nudili prostor za alterna¬ tivno dejavnost, v njihovem okviru pa sta leta 1984 nastali tudi lezbična sekcija Lilith in homoseksualna sekcija Ma- gnus (prvi tovrstni društvi v socialističnih državah). Do leta 1983 gibanja sicer niso bila organizirana (razen v uradnih institucijah, kot je bila Jugoslovanska liga za mir, neodvis¬ nost in enakopravnost narodov). 115 Rdeča Slovenija Mladinski kongres v Novem mestu leta 1982 je nasta¬ jajoča gibanja podprl in Republiška konferenca ZSMS je v začetku leta 1983 ustanovila koordinacijski odbor delovne skupine za ekološko in mirovno problematiko. Ta seje kma¬ lu razdelila na ekološki in mirovni del (kasneje je nastal še tretji del: delovna skupina za duhovna gibanja), med kon¬ kretnimi cilji pa so bili npr. skrajšanje vojaškega roka, slu¬ ženje mirovnikov v skladu z njihovimi načeli, oblikovanje nejedrskega območja na Balkanu, odprava depozita (ki gaje tedaj Jugoslavija zahtevala od svojih državljanov za prehod meje), kontrola prodaje orožja v tujino, sprememba 133. čle¬ na kazenskega zakonika SFRJ, ki je omogočal obsodbo za t. i. verbalni delikt, odprava smrtne kazni, opozarjanje na razne ekološke probleme. Mirovna in ekološka gibanja so or¬ ganizirala vrsto odmevnih akcij in protestov. Koncept civilne družbe je bil opredeljen v prilogi revije Mladina, ki je tudi si¬ cer močno podpirala alternativna gibanja in jim nudila pro¬ stor za izražanje mnenj. 116 Od civilne družbe do večstrankarstva Leta 1986 se je popularnost alternativnih gibanj pribli¬ ževala zenitu, več kot 75 odstotkov anketirancev v javno¬ mnenjski anketi jih je poznalo in več kot 45 odstotkov jih je bilo pripravljenih v njih sodelovati. Politični vrh jih je jemal zelo resno, njihovo usmerjenost je skrbno analiziral, ugotav¬ ljal, da družbenopolitične organizacije ne storijo dovolj za re¬ šitev problemov, ki jih načenjajo alternativna gibanja, in za to, da bi tovrstna dejavnost zaživela pod njihovim okriljem. Ocenjeval pa je tudi, da so znotraj gibanj »zlorabe«, in jim oči¬ tal, da »privatizirajo« javne medije (Katedro, Tribuno, Radio Študent). Dodatno skrb je politikom povzročalo to, daje del kreatorjev uredniške politike v mladinskih občilih prešel v re¬ dna delovna razmerja k velikim časopisnim hišam ali odmev¬ nejšim revijam (npr. Teleksu). Civilno gibanje je vrh doseglo v času procesa proti »četverici« pred vojaškim sodiščem v Ljub¬ ljani junija in julija 1988, ko je na pobudo Igorja Bavčarja na¬ stal Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, nato preimenovan v Odbor za varstvo človekovih pravic. Taje postal najmočnejša institucija civilne družbe in enakopraven sogovornik oblasti. Tudi v okviru uradnih institucij (SZDL) so oblasti organizira¬ le delovanje Sveta za varstvo človekovih pravic pod vodstvom dr. Ljuba Bavcona, ki seje ukvarjal s kršitvami človekovih pra¬ vic. Vedno več je bilo zahtev po kontroli oblasti, še zlasti delo¬ vanja Službe državne varnosti. Leta 1987 je skupina sloven¬ skih intelektualcev v 57. številki Nove revije predstavila opozi¬ cijski nacionalni program, kije sicer nastal (tudi) kot reakcija Slika 30. Zborovanje, ki so ga v podporo četverici na Trgu osvoboditve (se¬ danjem Kongresnem trgu) v Ljubljani 21. junija 1988 organizirali člani Odbora za varstvo človekovih pravic. Zbralo seje okrog 30.000 ljudi. »Sloven¬ ska pomlad« je prvič po študentskih demonstracijah v začetku sedemdesetih let na ulice spontano privabila deset tisoče ljudi. Emocionalni naboj in homo- genizacija množic sta trajala do osamosvojitve leta 1991, potem so se Slovenci znova vrnili v zasebnost in k običajnim razprtijam. 117 Rdeča Slovenija na srbski nacionalistični program (memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti - SANU). Oblasti v Sloveniji so na program reagirale z ostro in organizirano kritiko, ured¬ nik je bil prisiljen odstopiti, ni pa prišlo do administrativnih ukrepov ali sodnih pregonov, čeprav so iz Beograda prihajale zahteve po aretacijah. Tedaj še neformalna opozicija (kije delovala zlasti preko raznih društev, v krogu revij in delno s pomočjo ZSMS) in oblast sta se razhajali tudi pri definiranju ustavnega polo¬ žaja Slovenije v Jugoslaviji in pri vprašanju, do kod naj bi se¬ gla demokratizacija. Iskanje konsenza je omogočila poseb¬ nost slovenskih razmer, ki se je kazala v relativni odprtosti političnega prostora. To je omogočal mehkejši socialistični samoupravni sistem, pa tudi medsebojna prepletenost, ki je posledica majhnosti slovenske družbe. Zaradi tega je bilo kroženje idej večje in srečevanje oblasti in opozicije pogostej¬ še, kot je bilo to mogoče v vzhodnoevropskih državah. Ob¬ stajale so »vmesne» organizacije, ki so predstavljale neke vrste most med opozicijo in oblastjo (ZSMS, SZDL) ali pa sreče¬ vanja predstavnikov enih in drugih ob strokovnih vpraša¬ njih (v strokovnih društvih, kot so Društvo slovenskih pisa¬ teljev, Sociološko društvo, Politološko društvo, na specifi¬ čen način tudi Marksistični center CK ZKS). V splošnem političnem vrenju, ki je dobilo naziv »sloven¬ ska pomlad«, so leta 1988 začele nastajati t. i. zveze (Sloven¬ ska kmečka zveza 1988, Slovenska demokratična zveza 1989, nato tudi Socialdemokratska zveza in vrsta drugih), ki so bile predhodnice strank, formalno pa zaradi zakonodaje Slika 31. Ustanovitev Slovenske demokratične zveze. Na sliki (od leve ): Hubert Požarnik, Rudi Šeligo, Janez Janša in Alojz Križman, spredaj Dimitrij Rupel. Čeprav je bila najprej, že leta 1988 ustanovljena Kmečka zveza, je SDZ uspela zbrati najmočnejši intelektualni potencial. Na volitvah leta 1990 pa ni, kot je pričakovala, dobila največ glasov znotraj Demosa, kar je v rivalstvu za funkcije 118 Od.CIVILNE DRUŽBE DO VEČSTRANKARSTVA povzročilo prva, notranja trenja. Ob nastanku zvez seje vodstvo zveze komuni¬ stov najbolj ustrašilo nastajanja socialdemokratske zveze konec leta 1988 (prvi poskus sicer ni uspel), saj jo je imelo za neposredno konkurenco. 119 Rdeča Slovenija članice SZDL. Tudi sama oblast je začela spoznavati, da se možnosti za sožitje v Jugoslaviji ožijo in je pred napadi iz centra začela odločneje braniti slovenske pozicije. To je bila tudi posledica reformnih procesov v sami zvezi komunistov, v kateri je pod vodstvom Milana Kučana začela prevladovati t. i. prenoviteljska struja. Ta seje postopoma, ukleščena med stare ideološke obrazce, pritiske opozicije in zaostrujoč se konflikt z Beogradom, začela odpovedovati oblastnemu monopolu, kar seje izrazilo najprej v političnem geslu o ne¬ strankarskem pluralizmu, nato pa v t. i. »sestopu z oblasti«, s katerim se je zveza komunistov odpovedala političnemu monopolu in pristala na pripravo večstrankarskih volitev. Sedemindvajsetega februarja 1989 so jugoslovanske raz¬ mere opozicijo in oblast v Sloveniji pripeljale do skupnega nastopa na zborovanju v Cankarjevem domu, ki je bilo na¬ menjeno podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu. Ti so stavkali zaradi ukinitve avtonomije Kosova (zaradi zboro¬ vanja je Srbija Sloveniji nato napovedala gospodarsko voj¬ no). Med opozicijo in oblastjo je v nadaljevanju prišlo naj¬ prej do poskusa, da bi oblikovali skupen nacionalni pro¬ gram, vendar to ni uspelo. Iz začetnega skupnega besedila sta nastali dve izjavi: opozicija je maja 1989 objavila Maj¬ niško deklaracijo, s katero se je zavzemala za popolno suve¬ renost slovenskega naroda, oblast pa je skušala njene zahte¬ ve dober mesec kasneje ublažiti z manj radikalnim progra¬ mom (Temeljno listino Slovenije), kije še poudarjal jugoslo¬ vanski okvir. Poskusi najti skupni jezik so se nadaljevali v obliki okrogle mize, ki naj bi po poljskem vzoru prinesla de¬ litev oblasti še pred večstrankarskimi volitvami, kar pa prav tako ni uspelo. Septembra 1989 so bila kljub hudim pri¬ tiskom iz centra sprejeta ustavna dopolnila, ki so povečala normativno samostojnost Slovenije (prva je jugoslovanski ustavni sistem sicer načela Srbija, ki je 28. marca 1989 spre- 120 Od civilne družbe do večstrankarstva menila svojo ustavo in izničila avtonomiji Kosova in Vojvo¬ dine). Slovenske oblasti so tudi prepovedale »miting resni¬ ce«, napovedan za 1. december 1989 v Ljubljani, s katerim so srbski nacionalisti po vzoru uličnih pritiskov in zamenjav oblasti v Srbiji in Črni Gori hoteli zrušiti tudi slovensko oblast. S sprejemom amandmajev in prepovedjo mitinga so si slovenske oblasti znova močno okrepile prej omajan po¬ ložaj v javnosti. Opozicija je novembra 1989 formirala pred¬ volilno koalicijo, imenovano Demos. 20. januarja 1990 so slovenski komunisti zapustili 14. (izredni) kongres ZKJ, ker so bili vsi njihovi predlogi za demokratizacijo Jugoslavije in zveze komunistov zavrnjeni. Slovenski komunisti so nato sprejeli socialdemokratski program in začeli tekmovati z drugimi strankami za naklonjenost volivcev. Slovenski pred¬ volilni prostor seje tako v začetku leta 1990 dokončno obli¬ koval. Nekdanje zveze so postale klasične stranke, prav tako tudi nekdanje družbenopolitične organizacije, ki pa se niso povezale v enoten blok. Še v socialistični skupščini so bili septembra 1989 spre¬ jeti amandmaji k slovenski ustavi, ki so ponovno zagotavljali pravico do svobodnega političnega združevanja (zakon je bil sprejet 27.12.1989, stranko pa je lahko ustanovilo le dvajset polnoletnih državljanov) ter neposredne in tajne volitve ka¬ kor tudi pravico do svobodnega in mirnega zborovanja. Skupščina je s tem še pred opustitvijo socialističnega siste¬ ma omogočila vse pravne podlage za uvedbo parlamentarne demokracije. O volilni zakonodaji so najprej razpravljali na t. i. okrogli mizi v okviru SZDL. Po njenem propadu (čeprav okrogla miza ni uspela, so pogovori vseeno precej vplivali na sprejem volilne zakonodaje), je bil dogovor sprejet v skupšči¬ ni. Volilna zakonodaja, ki je bila sprejeta 27.12.1989, je po¬ tem veljala skoraj pet let oziroma za dvoje volitev. Volitve 8. 121 Rdeča Slovenija (prvi krog) in 22. (drugi krog) aprila 1990 so prinesle večino združeni opoziciji - Demosu, ki so ga sestavljale Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Slovenska kmečka zveza, Li¬ beralna stranka in stranka upokojencev, Sivi panterji. Vmes so potekale tudi volitve delegacij za zbor združenega dela. Volilna kampanja je kljub neizkušenosti s tovrstno dejav¬ nostjo potekala brez večjih incidentov. Skupščinski sistem je Slika 32. Zadnji trije socialistični predsedniki: Miran Potrč (skupščina), Dušan Šinigoj (izvršni svet) in Janez Stanovnik (predsedstvo) čestitajo Josipu Vid¬ marju za rojstni dan leta 1990. Vidmar, pisatelj, književni kritik in publicistke pred drugo svetovno vojno polemiziral s klerikalnimi misleci ter pred njimi bra¬ nil svobodo izražanja v umetnosti. Nastopal je tudi proti »jugoslovanstvu« v kulturi in zagovarjal slovensko identiteto, zlasti odločno v knjigi Kulturni pro¬ blemi slovenstva. Bil je sopotnik komunistov, tako kot Edvard Kocbek, in je z njimi začel sodelovati že pred vojno ob akciji za ustanavljanje Društva prija¬ teljev Sovjetske zveze. Čeprav Vidmar za sabo ni imel organizirane skupine, je uspel narediti mnogo bolj uspešno politično kariero kot Kocbek, med drugim je bil predsednik izvršnega odbora OF, predsednik prezidija slovenske skupščine in dolgoletni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 122 Od civilne družbe do večstrankarstva normativno temeljil še na ustavi iz leta 1974 in je bil le delo¬ ma »popravljen« s sprejetjem ustavnih amandmajev (delega¬ ti za zbor združenega dela so bili voljeni po večinskem, za zbor občin po dvokrožnem večinskem in za družbenopo¬ litični zbor po proporcionalnem sistemu). Vsak od zborov je štel po 80 poslancev (skupaj 240). Za družbenopolitični zbor je bilo oblikovano 14 regionalnih volilnih enot in dve enoti za izvolitev delegatov narodnosti, za zbor občin 80 vo¬ lilnih enot, za zbor združenega dela pa je bilo določenih 16 področij v 59 volilnih okoliših. Na volitvah je Demos skupaj dobil 126 mest oziroma 54% glasov (dosegel je večino v druž¬ benopolitičnem zboru in zboru občin). Od drugih strank je Slika 33. Demosom vlada pred skupščino SRS po izvolitvi leta 1990. V vladi je bilo 26 ministrov\ tudi nekaj nestrankarskih in celo iz opozicijskih vrst, deloma zaradi šibke kadrovske baze Demosa, deloma zaradi majhne večine, ki jo je imel v parlamentu, deloma pa zato, ker so nove oblasti želele simbolično poka¬ zati, da v težavnih nacionalnih in gospodarskih razmerah ne bodo izvajale ostre lustracije. Pisana sestava koalicije in vlade je kmalu pripeljala do notranjih ideo¬ loških in prestižnih sporov. Koncept vladanja, po katerem naj bi o ključnih stva¬ reh najprej odločilo Demosovo vodstvo pod predsedstvom dr. Jožeta Pučnika, vlada pa bi nato uresničila dogovorjeno, se ni obnesel. So pa bili nekateri po¬ membni dogovori v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije sprejeti na posvetovanjih Demosovih poslancev in funkcionarjev v Poljčah pri Begunjah. 123 Rdeča Slovenija kot posamična stranka največ glasov dobila Stranka demo¬ kratične prenove (bivša ZKS), to je 17,28% glasov, sledila ji je Liberalno demokratska stranka (bivša ZSMS) s 14% glasov. V skupščino je posamično prišlo deset strank (pri nekaterih je prišlo do preimenovanj): Slovenska demokratična zveza - Narodna demokratska stranka (ta seje nato razcepila in del poslancev se je priključil novoustanovljeni Demokratski stranki, ki je tudi formirala svoj poslanski klub), Socialde¬ mokratska stranka Slovenije, Slovenska kmečka zveza - Ljudska stranka, Zeleni Slovenije, Liberalna stranka, Sloven¬ ski krščanski demokrati, Stranka demokratične prenove, Li¬ beralno demokratska stranka in Socialistična stranka Slove¬ nije, poleg njih pa še predstavniki obeh manjšin in nekaj ne¬ odvisnih kandidatov. Na volitvah je sicer sodelovalo skupaj petnajst strank in skupin, lista neodvisnih in lista posamič¬ nih kandidatov (skupaj torej sedemnajst). Neposredno je bilo izvoljeno predsedstvo republike: za predsednika Milan Kučan (v drugem krogu, ko seje pomeril z vodjo opozicije dr. Jožetom Pučnikom), za člane pa dr. Matjaž Kmecl, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec. Konstitutivna seja nove skupščine je bila 5. maja 1990. Za predsednika je bil izvoljen dr. France Bučar, ki je v nastop¬ nem govoru izjavil, da se je »s konstituiranjem te skupščine ... končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj celega pol stoletja.« Julija sta to spravo s simbolno slo¬ vesnostjo v Kočevskem Rogu, na kraju, kjer so bili po vojni pobiti domobranci, potrdili tudi država in katoliška cerkev. Vendar je bil stisk roke med predsednikom Kučanom in nad¬ škofom Šuštarjem res zgolj simboličen, silovita nasprotja pa potisnjena v ozadje zgolj za nekaj - res da za Slovence usod¬ nih - mesecev v času osamosvajanja. Predsednik predsedstva republike je mandat za sestavo nove vlade zaupal predsedniku slovenskih krščanskih de- 124 Od civilne družbe do večstrankarstva mokratov Lojzetu Peterletu, ker so krščanski demokrati znotraj Demosa dobili največ glasov in so do tega imeli pra¬ vico po internem dogovoru med strankatni. Nova 27 članska vlada, v kateri je bilo tudi nekaj ministrov iz opozicijskih strank, je bila izvoljena brez večjega nasprotovanja. Zamenjava oblasti je sicer potekala brez večjih pretresov, ne pa tudi brez trenj. Sloje pač za enkratno, še nikoli preigra¬ no situacijo in interpretacije o pristojnostih so bile različne. Ni pa bilo nepomembno tudi vprašanje prestiža. Po uspešno izvedenem plebiscitu o samostojnosti 23.12.1990, o katerem so se stranke s težavo uspele poenotiti, ki pa je na koncu Slo¬ venijo vendarle pripeljal do neodvisnosti, je 23. decembra 1991 skupščina sprejela novo ustavo. Notranjepolitične tur¬ bulence, ki so jih za kratek čas v ozadje potisnili osamo¬ svajanje in oboroženi spopadi v Sloveniji, so se znova poka¬ zale ob vročih razpravah o ustavi, takoj po njenem sprejetju pav razpadu vladajoče koalicije Demos (30. decembra 1991). 22. aprila 1992 je po dveh predhodnih neuspešnih poskusih padla vlada Lojzeta Peterleta, novo koalicijsko vlado pa je prevzel predsednik LDS Janez Drnovšek. Decembra 1992 so bile druge večstrankarske parlamentarne volitve (dobila jih je Liberalno demokratska stranka) in volitve za predsednika republike (že v prvem krogu je s 64% zmagal Milan Kučan). Na zamenjavo sistema v Sloveniji so odločilno vplivali zu¬ nanji dejavniki (konec socializma v vzhodnoevropskih drža¬ vah in konec bipolarnosti). Način izvedbe pa je bil odvisen predvsem od notranjih dejavnikov, med katerimi so najpo¬ membnejši sočasni proces osamosvojitve, heterogenost vlada¬ joče koalicije (Demosa) in njegova dokajšnja izenačenost z opozicijo v skupščini (večinoma sestavljeno iz nekdanjih druž¬ benopolitičnih organizacij) po prvih večstrankarskih volit¬ vah, relativno solidno gospodarstvo (v primerjavi z vzhodno¬ evropskimi državami), razvit socialni, še zlasti zdravstveni si- 125 Rdeča Slovenija stem in odprtost Slovenije v svet. Navedene značilnosti so imele za posledico t. i. »mehko tranzicijo«, kar je med drugim pomenilo, da v politiki, gospodarstvu, državni upravi in dru¬ gih javnih službah ni prišlo do vidnejših lustracijskih ukre¬ pov, čeprav je v delu javnosti obstajala bojazen pred njimi in so se nekatere desne stranke zanje zavzemale in jih skušale ure¬ sničiti. (To pa ni veljalo za »čiščenje« na nacionalni podlagi v odnosu do tistih prebivalcev, ki iz različnih razlogov niso za¬ prosili za slovensko državljanstvo oz. ga uspeli pridobiti, če¬ prav so v Sloveniji imeli stalno prebivališče. Brez posebnih težav je sicer državljanstvo dobilo okrog 100.000 prebivalcev iz drugih republik, okrog 18.000 tistih, ki ga niso, pa so obla¬ sti »izbrisale« iz registra stalnih prebivalcev, kar je za »izbrisa¬ ne« imelo hude socialne posledice, kot so npr. izgon iz države ali izguba službe, možnosti šolanja, zdravstvenega zavaro¬ vanja in drugih socialnih pravic ipd.). Največji pretres so v slovensko družbo po zamenjavi si¬ stema prinesle gospodarske spremembe, do katerih je začelo prihajati že po zmagi Demosa na volitvah marca 1990. Pro¬ gram nove vlade je izhajal iz dolgoročnih ukrepov in iz te¬ danjih razmer, ki jih je nova vlada za notranje potrebe oce¬ njevala zelo kritično (navzven so se tudi Demosovi politiki običajno sklicevali na večjo razvitost, in tržno usmerjenost slovenskega gospodarstva): »Počasno zmanjševanje produk¬ cije, ki po desetletni stagnaciji traja že od sredine preteklega leta, se je v začetku letošnjega leta prevesilo v hiter padec. V naslednjih mesecih moremo pričakovati zlom slovenskega gospodarstva, propad posameznih delov, množico stečajev, deset tisoče brezposelnih in socialne stiske.« Vlada je oce¬ njevala, da je družbena lastnina prešla v »last« posamezni¬ kov, ki jim je politična pripadnost in ne strokovnost omo¬ gočila vodilna mesta v gospodarstvu, da je »velika uspeš- 126 Od civilne družbe do večstrankarstva nost« slovenskega gospodarstva samoljubna utvara, da je uspešnejše le v primerjavi z drugimi socialističnimi gospo¬ darstvi, ne pa z evropskimi. Čeprav so možnosti za prehod v sodobno tržno gospodarstvo večje kot pri drugih socialistič¬ nih državah, pa se krizi ne bo mogoče izogniti. Kar zadeva jugoslovanski okvir je vlada menila, da je slovensko gospo¬ darstvo sposobno za življenje brez jugoslovanskega, vendar bi bila cena prekinitve gospodarskih tokov visoka. Gospodarsko osamosvajanje so vodilni ekonomisti zara¬ di močne navezanosti slovenskega gospodarstva na jugoslo¬ vanski trg načrtovali dolgoročno in s previdno zadržanostjo, rešitev pa so iskali v ustvarjanju normalnega ekonomskega sistema v okviru asimetrične federacije ali konfederacije. S konkretnimi ukrepi seje vlada namenila iskati rešitve za oži¬ vitev gospodarske aktivnosti, podpirati privatni gospodar¬ ski sektor, zmanjševati davčne obremenitve, priznavati davč¬ ne olajšave za investicije, neposredno posredovati v primeru stečajev, začeti obnavljati gospodarsko infrastrukturo (zlasti ceste in železnice) predvsem s pomočjo tujega kapitala. Glavno področje makroekonomskega delovanja naj bi bilo na finančnem področju (razbremenitev gospodarstva, priprava reforme davčnega in fiskalnega sistema, sprejetje predpisov za večjo učinkovitost fiskalnega sistema, tehnolo¬ ška in analitična posodobitev javnih financ, preučitev mož¬ nosti tiskanja lastnega denarja). Na področju privatizacije in reprivatizacije je vladni pro¬ gram izhajal iz ugotovitve, da kraje družbene lastnine ni mo¬ goče v celoti preprečiti (do nje prihaja tudi na mnogo legal¬ nih načinov), razlog sta pomanjkljiva zakonodaja in izguba moralnih norm, nujno pa je treba sprejeti zakonodajo za preprečitev največjih’ zlorab. Privatizacija ne bi smela biti sama sebi namen, z njo se mora povečati gospodarska učin¬ kovitost. Rezultati spektakularnih rešitev (razdelitev pre- 127 Rdeča Slovenija moženja, vsesplošna nacionalizacija) so negotovi, obstoječa zakonodaja omogoča zelo pragmatične rešitve, začenši z obročnim odkupom družbenih stanovanj, izplačilom dela plač v obliki delnic ipd. Prednost naj bi imele takšne rešitve, ki bi povečevale proizvodno bogastvo in zmanjševale infla¬ cijske pritiske. Tudi pri reprivatizaciji je treba upoštevati ekonomske omejitve, izplačilo odškodnine naj bi bilo samo izjemna možnost, bivši lastniki naj bi bili izplačani pred¬ vsem v obliki obveznic oz. lastniških deležev. Na področju socialne zaščite je vladni program izhajal iz ugotovitve, daje »socialistična družbena pogodba« vsebova¬ la zagotovljeno delovno mesto in navidez majhne razlike med plačami, kar je bilo usodno za delovno moralo in nava¬ de. Njen zlom bo z brezposelnostjo povzročil socialne stiske, ki jih bo mogoče le zmanjšati, ne pa odpraviti, mnoge pro¬ bleme v prehodnem obdobju bo mogoče reševati le z zane¬ marjanjem čistih ekonomskih kriterijev. Ker ima gospodarstvo neprimerno strukturo z zastarelo tehnologijo in produkti, ki jih svetovni trg ne pozna več, se bo povečevalo število stečajev. Avtomatično zapiranje velikih podjetij zaradi blokad žiro računov bi bilo socialno in eko¬ nomsko usodno, zato je treba iskati drugačne rešitve (fi¬ nančna pomoč, drobitev podjetij, zamenjava menedžerjev, odkup). Kot pomoč bi morali na ravni republike oblikovati od vlade neodvisne svetovalne in nadzorne institucije, ki bi ugotavljale možnost za razvoj takih podjetij, ter pospešiti razbitje trgovinsko-proizvodmh monopolov. Vlada je tudi načrtovala veliko subvencioniranje kmetijstva. Podpredsednik Demosove vlade dr. Jože Mencinger je izhajal iz keynesijanskega ekonomskega modela, poudarjal je socialno noto tržnega gospodarstva, pri privatizaciji pa se je precej naslonil na Markovičev model, ki je že tedaj do¬ življal kritike. Mencinger je tudi menil, da je treba breme 128 Od civilne družbe do večstrankarstva tranzicije in gospodarskega osamosvajanja prerazporediti na premožnejše sloje prebivalstva. Zaradi takega koncepta je v Demosu in vladi prišlo do spora. Del Demosovih politikov je bil prepričan, da jim mora politična moč zagotoviti prevlado tudi nad gospodar¬ stvom in daje treba zamenjati t. i. »rdeče« direktorje. O nači¬ nu privatizacije je sicer obstajalo več modelov, na koncu pa je prišlo do konflikta med t. i. Mencingerjevim modelom in modelom dr. Jeffreyja Sachsa. Mencinger je zagovarjal sta¬ lišče, da naj bi za različna podjetja iskali različne rešitve, pri¬ vatizacijo in denacionalizacijo naj bi izpeljali postopoma, predvsem pa je bil proti skladom in zastonjski delitvi certi¬ fikatov. Osnovni namen privatizacije naj bi bila dokapitali¬ zacija, ne pa delitev. Sachs je izhajal s stališča, da se morajo vsi glavni ekonomski ukrepi izvesti sočasno. Denarno neod¬ visnost naj bi dosegli z vzpostavitvijo nujnih finančnih insti¬ tucij in zamenjavo slovenske valute (takrat seje govorilo še o lipi), pri čemer je Sachs (v nasprotju s finančnim ministrom dr. Markom Kranjcem in Mencingerjem) vztrajal pri fiks¬ nem tečaju nove valute. Zamenjane dinarje naj bi po njego¬ vem enostavno porabili za financiranje slovenskih obvezno¬ sti v zveznem proračunu. Država naj bi sočasno izvedla go¬ spodarsko rekonstrukcijo, sanacijo bančnega sistema, priva¬ tizacijo in finančno ozdravitev slabih podjetij. Privatizacija bi sočasno zajela največja podjetja (to je taka z več kot petsto zaposlenimi) in naj bi se izvedla po enakem modelu za vse, vendar naj bi tekla po dveh tirih: po enem za zdrava podjetja in po drugem za slaba (ta bi bila razdeljena v tri različne sku¬ pine: podjetja, ki gredo v stečaj, taka, ki se rekonstruirajo in taka, ki določen čas »mirujejo«). Glavni titular družbene lastnine bi postala država, ki bi v prehodnem obdobju tudi imenovala direktorje oz. upravne odbore. Notranji odkup bi bil omejen, delavci in menedžment bi lahko pokupili največ 129 Rdeča Slovenija 15% delnic, vendar brez glasovalne pravice. Vse druge delnice bi bile dane Skladu za razvoj, ta pa bi jih plasiral dalje v po¬ kojninski sklad (15 do 20%), Ljubljansko banko in njene po¬ družnice (5 do 10%) in razne investicijske družbe oz. fonde (štiri do pet, ki bi jih ustanovile domače ali tuje investicijske skupine), v katerih bi svoje deleže dobili vsi Slovenci. Takšen sistem bi po Sachsovem mnenju onemogočil, da bi stare me¬ nedžerske strukture dobile legalno kontrolo v vseh večjih podjetjih, politično pa bi bil za oblasti zelo ugoden, saj bi jim brezplačna delitev delnic (okrog 30% v največjih podjetjih) dvignila popularnost. Okrog 25% delnic bi razvojni sklad prodal tujim in domačim investitorjem. V največjih podjet¬ jih bi tako na koncu imeli kontrolo predstavniki države, bank, raznih skladov, še zlasti pokojninskega sklada, ne pa notranji delničarji. Po tem modelu bi bilo politično oblast treba izkoristiti tudi za izvedbo čim bolj širokogrudne dena¬ cionalizacije, prvenstveno v naravi, kar bi pomagalo obnovi¬ ti predvojne gospodarske elite. Privatizacija je bila v naslednjih letih po številnih kom¬ promisih in dopolnilih zakonodaje izvedena z neke vrste vmesnim modelom med Mencingerjevim in Sachsovim pred¬ logom. Drugače pa je bilo z denacionalizacijo. Ta seje ures¬ ničevala po zakonu, ki ga je v času Peterletove vlade zago¬ varjal desni spekter Demosove koalicije. Kljub »mehkosti« slovenskega prehoda v kapitalizem (ob sočasni osamosvojitvi) pa je prišlo do precejšnje ekonomske krize in upada družbenega proizvoda (leta 1990 za 4,7% - ob sočasni skoraj 550% inflaciji; leta 1991 za 8,9%, leta 1992 za 5,5%). Sele po letu 1993 seje stanje začelo normalizirati in v naslednjih letih je bruto domači proizvod začel rasti. S 6.000 dolarjev (1992) je zrasel na več kot 11.000 in po letu 2000 že dosegel dve tretjini povprečja Evropske unije, Slovenija pa je prehitela njene manj razvite članice, kot sta Grčija in Portu- 130 Od civilne družbe do večstrankarstva galska. Rast gospodarstva je bila podlaga za »zgodbo o uspehu«, s katero je v devetdesetih letih 20. in na začetku 21. stoletja zmagovala Liberalna demokracija. Prej egalitarna družba seje razslojila, nastali so novi centri moči. Tranzicijo je Slovenija uspešno prestala, vendar za ceno velikih social¬ nih razlik, brezposelnosti (nezaposlenost je na najvišji točki presegla številko 130.000) ter vrste drugih stranskih učin¬ kov, ki so vplivali na vedno bolj neuravnoteženo socialno strukturo družbe. Temeljne značilnosti slovenske postsocia¬ listične družbe so bile nastanek partitokracije, delitev »fev¬ dov« med posameznimi strankami vladajočih koalicij, kli- entelizem, klanovstvo in močna ideološka nestrpnost. Take ocene lahko vsaj razberemo iz socioloških in politoloških, pa tudi ekonomskih analiz. Z desne strani političnega spek¬ tra, ki mu (z izjemo polletne vladavine leta 2000 zaradi pad¬ ca Drnovškove vlade) od leta 1992 dalje ni uspelo zmagati na volitvah, pa prihajajo tudi ocene o ohranjanju starih elit in absolutni prevladi levega političnega spektra, ki da si je med tranzicijo prilastil tudi vse gospodarske vzvode moči in kon¬ trolo nad mediji. V delu politike in medijev se je po propadu socialistične Jugoslavije o pokojni državi, njenem sistemu in bivanju Slo¬ venije v njej oblikoval negativni miselni vzorec, postala je si¬ nonim za balkanstvo, bizantinizem, državo, ki je v ekonom¬ skem in političnem smislu ves čas svojega obstoja utesnjeva¬ la Slovence in jim preprečevala osamosvojitev, v kulturnem smislu pa jih držala na nižji kulturni ravni oziroma v dru¬ gačnem kulturnem krogu, kot naj bi mu Slovenci pripadali. To je bilo tem lažje, ker je bila Jugoslavija komunistična ozi¬ roma socialistična država in s tem odličen objekt dvojne kri¬ tike: nacionalne in ideološke. Tako kot je avstrijanstvo ah av- strijakarstvo v obdobju po prvi svetovni vojni postalo poli- 131 Rdeča Slovenija tična zmerljivka, je po razpadu socialistične Jugoslavije to postalo jugoslovanstvo. Za intimno identifikacijo s prejšnjo državo (ali zgolj za kritičen pogled na njeno poosamosvoji- tveno vrednotenje) je bil izumljen izraz jugonostalgija, poli¬ tične elite iz obdobja socializma, ki so se obdržale, pa so bile označene za »sile kontinuitete«. Ta izraz je imel v podtonu tudi delitev na tiste politične sile, ki so se (naj bi se) resnično zavzemale za osamosvojitev in spremembo sistema (to je t. i. »pomladne« stranke), in na tiste, ki se niso oziroma so (naj bi) osamosvojitev (pa tudi demokratične spremembe) celo zavirale, čeprav se kasnejši politični vzorec strank zelo malo prekriva s tistim iz let 1990-1991 - nekatere »pomladne« stranke so izginile s političnega prizorišča, druge, kot Nova Slovenija, pa so nastale celo več let po osamosvojitvi (njen predsednik dr. Andrej Bajuk v času osamosvojitve in preho¬ da v večstrankarski sistem sploh ni bil v Sloveniji). Delno opuščanje takega miselnega vzorca lahko zaznamo šele de¬ setletje po osamosvojitvi, ko je bila Slovenija sprejeta v EU in NATO in so to volilci leta 2003 tudi prepričljivo potrdili na referendumu (89,7 za EU; 66,1% za NATO). Po osamosvojitvi je prišlo do nekaj manjših ekscesov, po¬ vezanih s preteklostjo, bodisi pri bolj zagretih lokalnih obla¬ steh, bodisi pri posameznikih: npr. odstranjevanje posamez¬ nih spomenikov (zlasti Titovih) in drugih simbolov. Na splošno je prehod potekal na dokaj visoki kulturni ravni, spomenikov v glavnem niso odstranjevali, tam kjer pa že, so dobili mesto v muzejih. Glede nekaterih spomenikov pole¬ mike sicer še potekajo (v Ljubljani npr. glede odstranitve spomenikov dveh najpomembnejših revolucionarjev, Edvar¬ da Kardelja in Borisa Kidriča). Prazniki, povezani z jugoslo¬ vansko državnostjo in socializmom, so seveda odpadli, uve¬ deni (ne brez težav) pa so bili novi (cerkveni in taki, ki so po¬ vezani z osamosvojitvijo). Pri praznovanjih - v skladu s tradi- 132 Od civilne družbe do večstrankarstva cionalno slovensko razcepljenostjo - prihaja do političnih delitev in sporov ter celo ločenih praznovanj, kar pa je najbrž tudi posledica premajhne zrelosti družbe oz. pomanjkanja državotvorne tradicije. Tudi lokalni prazniki, ki so se v vseh občinah praznovali v spomin na dogodke iz vojne in revolu¬ cije, so večinoma spremenjeni, prišlo je tudi do preimeno- Slika 34. Ivan Oman, Dimitrij Rupel in Spomenka Hribar po razpadu De¬ mosa decembra 1991 v Dolskem. Demos je nekako uspel umiriti svoja no¬ tranja nasprotja med osamosvajanjem, potem se je izčrpal. Cilja, da bi politič¬ no premoč preko denacionalizacije in privatizacije prelil tudi v ekonomsko, ni dosegel. Politično krmilo je za naslednje desetletje prevzela Liberalno-demo- kratska stranka, nekdanja ZSMS, ki ji je Demos očital pobalinstvo in neres¬ nost pa tudi nepripravljenost, da resnično podpre osamosvojitev. LDS je državljanske in demokratične pravice postavljala pred nacionalne in tako uravnotežala Demosov nacionalizem, po osamosvojitvi pa so se nekdanji mladinci, okrepljeni z dr. Janezom Drnovškom in vrsto vplivnih gospodar¬ stvenikov, hitro naučili tehnologije oblasti. Prevzeli niso le vlade (v kombina¬ ciji z različnimi koalicijami), pač pa tudi vodilne položaje v paradržavnih institucijah, raznih skladih in agencijah, ki so bili povezani s privatizacijo in raznimi oblikami koncentracije kapitala. 133 Rdeča Slovenija vanja dobršnega števila ulic, šol in institucij (na intenzivnost teh procesov precej vpliva razmerje političnih sil v posamez¬ nih sredinah). Od starih republiških praznikov so ostali 1. maj - praznik dela in 27. april - prejšnji Dan Osvobodilne fronte preimenovan v Dan odpora proti okupatorju ter 8. februar - kulturni dan (obletnica smrti Franceta Prešerna je v vsej novejši zgodovini tudi edini praznik, ki je užival ne¬ deljeno podporo vseh političnih sil in ima tudi sicer najdalj¬ šo nepretrgano tradicijo). Ideološka nasprotja, izvirajoča iz preteklosti, so se ohra¬ njala še naprej, čeprav je julija 1990 prišlo do spravne sloves¬ nosti na Rogu, na kateri sta sodelovala tedanji predsednik države in tedanji nadškof katoliške cerkve. V prvih letih po prehodu v večstrankarski sistem je nastalo več resolucij in deklaracij o narodni spravi, ki so jih napisale razne stranke, vendar do skupnega dokumenta ni prišlo. Nekatere od des¬ nih strank so še več kot pet let po uvedbi večstrankarskega sistema (v letih 1997 in 1998) zahtevale sprejem lustracijske¬ ga zakona. Kritike so letele tudi na prikazovanje zgodovine, zlasti na razstavo Slovenci v dvajsetem stoletju, ki jo je pri¬ pravil Muzej novejše zgodovine v Ljubljani, češ da predstav¬ lja le »svetlo« stran socialistične preteklosti. Na pobudo pi¬ satelja Draga Jančarja je nato nastala »dopolnilna« razstava z naslovom Temna stran meseca. Ta se je osredotočila zlasti na nasilje v socialističnem obdobju, njeno osnovno izhodi¬ šče pa je bilo, daje od časa, ko je komunistična partija pre¬ vzela oblast in med vojno in neposredno po njej fizično, po¬ litično, sodno in administrativno obračunala z nasprotniki, pa do leta 1990 v Sloveniji vladal totalitarni sistem, ki je v svojem bistvu ostal nespremenjen. Tudi na vseh volitvah med leti 1990 in 2002 je preteklost ostajala ena od osrednjih tem. Večina ljudi ni kazala pretirane nostalgije po socializmu, ga pa tudi ni (z izjemo stalinističnega obdobja v drugi polo- 134 Od civilne družbe do večstrankarstva vici štiridesetih in začetku petdesetih let) ocenjevala izrazito kritično. Anketa Slovenskega javnega mnenja iz leta 1995, ki je prvič temeljito merila odnos do preteklosti in do glavnih nosilcev zgodovinskega dogajanja, je pokazala dokaj tole¬ ranten odnos do obdobja socializma (podobne rezultate so dala tudi kasnejša merjenja). Večina anketiranih je menila, da seje režim v Jugoslaviji bistveno razlikoval od sovjetskega (še zlasti pa od šestdesetih let dalje), vloga Tita je bila oce¬ njena pretežno pozitivno, izkušnje z Jugoslavijo je kot pre¬ težno pozitivne ocenilo 34% anketirancev, za »tako pozitiv¬ ne kot negativne« pa 50%. Z vidika človekovih in političnih pravic se v Jugoslaviji sploh ni počutilo omejeno 45% ljudi, delno omejeno pa 34% (podatek seveda kaže tudi na to, kakšna je dejanska lestvica vrednot pri večini ljudi). Skoraj 80% anketirancev je menilo, da so v Jugoslaviji živeli dobro. Kot dva najpomembnejša vzroka za razpad Jugoslavije je skoraj 56% anketirancev navedlo srbski nacionalizem in srb¬ sko politiko, 33% pa gospodarske težave in probleme. Zelo blizu drugi številki je tudi lakonična ugotovitev, da jugoslo¬ vanski narodi pač niso bili za skupaj. Večina anketiranih je menila, da bi morali spomenike iz socialističnega obdobja ohraniti. Tudi ukvarjanje s preteklostjo bi večina prepustila zgodovinarjem. 135 Slovenija v jugoslovanski federaciji Navidezni federalizem Koncipiranje in oblikovanje federalne (avnojske) Jugosla¬ vije je bilo predvsem v rokah komunistov, kar je dajalo raz¬ voju specifičen ton. Pri urejanju mednacionalnih odnosov se je upoštevala teza o reševanju nacionalnega vprašanja v kontekstu razrednega vprašanja. To je imelo vrsto posledic. Notranje meje so bile zgolj administrativne, v nekaterih pri¬ merih sicer obravnavane v Začasni narodni skupščini (kot v primeru delitve Sandžaka), največkrat pa le predmet dogo¬ vorov v političnem vrhu ali celo med posameznimi funkcio¬ narji (kot v primeru dela makedonskega, bosanskega in še katerega ozemlja). Zaradi posebnega položaja Komunistične partije Jugo¬ slavije se je v družbo sicer neformalno, a zelo učinkovito pre¬ našal partijski mehanizem demokratičnega centralizma, kar je vse do šestdesetih let onemogočalo, da bi kdo - razen naj¬ višjih partijskih voditeljev - javno začel razpravo o medna¬ cionalnih odnosih oz. odnosih do centra. Nacionalno vpra¬ šanje je veljalo za rešeno, posamezne »odklone« pa so reševa¬ li v najvišjem državno-partijskem vrhu. Tudi Slovenci razmišljanj ali celo nacionalnih programov, ki ne bi tako ali drugače hkrati prejudicirali socialistične družbene ureditve, do druge polovice osemdesetih let nismo 137 Rdeča Slovenija imeli. Enako velja za razmišljanja o popolni državni samostoj¬ nosti. Izjema so le emigrantski programi, med katerimi je bil v Sloveniji najodmevnejši program Cirila Zebota v šestdesetih letih, ki se je zavzemal za večstrankarstvo in konfederativno Jugoslavijo in se je deloma navezoval na program »liberalne« partijske skupine pod vodstvom Staneta Kavčiča. K0 SOVJETSKO AMERIŠKI 810« Slika 35. Zborovanje odposlancev slovenskega naroda v Črnomlju v začetku oktobra 1943. Partizanska stran je med vojno začela vzpostavljati nov sistem ljudske oblasti. Na zborovanju v Črnomlju je bil izvoljen parlament: Sloven¬ ski narodnoosvobodilni odbor in delegacija za drugo zasedanje Avnoja, s či¬ mer je Slovenija do tedaj najbolj manifestativno potrdila pripravljenost za vstop v novo, federativno Jugoslavijo. Vendar je bilo v razpravah na zboru in v sledečih mesecih, še posebej pa v času zasedanja SNOS v Črnomlju, tudi ja¬ sno zaznati, da so se v osvobodilnem gibanju zavzemali za federalizem, v katerem bi bila Jugoslavija zveza samostojnih držav z republiško zakono¬ dajo, ki bi bila močnejša od zvezne, kar pa se potem ni uresničilo. 138 Navidezni federalizem Federativna demokratična Jugoslavija, sicer zapisana tudi v osnovnih programskih načelih jugoslovanske Ljudske fron¬ te (sprejetih 7. avgusta 1945), katere del je postala tudi Osvo¬ bodilna fronta Slovenije, je bila gotovo cilj večine pripadnikov Slika 36. Milovan Dilas, Edvard Kardelj in Aleksandar Rankovič leta 1953. Vo¬ dilni jugoslovanski komunisti in njihove življenjske tovarišice, ki so večinoma prihajali iz istih krogov, so bili med sabo ne zgolj politično, ampak tudi osebno močno povezani, večinoma so se poznali še iz časov med obema vojnama in iz vojne in so skupaj šli skozi hude življenjske preizkušnje. Kljub temu pa je bila ideološka gorečnost, včasih tudi politična taktičnost, močnejša od prijateljskih čustev, kar se je pokazalo, ko so prišli na oblast. Čeprav so bili tudi v sporu z informbirojem Tito, Dilas, Kardelj in Rankovič (tudi Kidrič) skupaj najhujša tarča političnih napadov iz Sovjetske zveze, sta še posebej Kidrič in Kardelj z Dilasom delila reformistične ideje. Kardelj in Rankovič sta se potem, ko se je Tito odločil za politično odstranitev Dilasa, obrnila proti njemu. Dilas se je nekaterim tovarišem v jugoslovanskem vodstvu zameril tudi zaradi kritizi¬ ranja njihove spreobrnjene morale in privilegijev, ki so si jih vzeli. Med Kar¬ deljem in Rankovičem seje kasneje zaradi različnih pogledov na ureditev Jugo¬ slavije (centralizem ali federalizem) razvilo nasprotovanje, pa tudi rivalstvo gle¬ de nasledstva,, ki ga je z Rankovičevo odstranitvijo na koncu razrešil Tito. 139 Rdeča Slovenija osvobodilnega gibanja, verjetno pa tudi cilj večine Slovencev sploh. Eden od glavnih ciljev narodnoosvobodilnega gibanja je bila združitev vsega slovenskega etničnega ozemlja, kar se je s priključitvijo Primorske (okrog tretjina vsega slovenskega ozemlja) v precejšnji meri tudi zgodilo, ne pa v celoti, saj so zunaj države poleg dela Trsta s širšim zaledjem, Rezije in Ka¬ nalske doline še vedno ostali Slovenci na avstrijskem Koro¬ škem in v Porabju. Obenem je bila cilj tudi socialno pravičnej¬ ša družba, katere vsebino je (s programom Ljudske fronte) določala komunistična partija. Z glasom za Ljudsko fronto so Slovenci volili za republiko Slovenijo v federativni Jugoslaviji. Kolikor lahko presojamo po rezultatih volitev, po tedanjem splošnem razpoloženju in po ocenah tujih diplomatov je bila to kljub nepravilnostim prostovoljna večinska odločitev. Poleg velikih uspehov, ki jih je prineslo narodnoosvobo¬ dilno gibanje, je vsaj del njegovih predstavnikov občutil ra¬ zočaranje, saj se je že med vojno začeti proces centralizacije pospešeno nadaljeval. Slovenija je bila kljub federativnemu statusu, ki gaje republikam zagotavljala prva povojna usta¬ va, v svoji suverenosti omejevana in je nekatere že pridob¬ ljene atribute samostojnosti izgubila, čeprav je bilo med voj¬ no dogovorjeno, da jih bo ohranila (npr. lastno vojsko). Prva povojna jugoslovanska ustava seje v celoti vzeto sicer precej zgledovala po sovjetski, vendar je vzornico pri urejanju med¬ nacionalnih odnosov upoštevala precej manj kot na nekate¬ rih drugih področjih. Tako je npr. sovjetska ustava predvide¬ vala, da vsaka zvezna republika zadrži pravico svobodnega izstopa iz zveze sovjetskih socialističnih republik. V osnutku jugoslovanske ustave tega ni bilo. Pravica do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, pa je bila v besedilo vključe¬ na šele na intervencijo slovenske Osvobodilne fronte in po dolgotrajnih razpravah v ustavodajni skupščini. Sovjetska ustava je (seveda zgolj formalno oz. zaradi uresničevanja Navidezni federalizem mednarodnih interesov) poznala še dve pomembni pravici, ki v jugoslovanski nista bili upoštevani: da ima vsaka repub¬ lika pravico vstopati v neposredne stike s tujimi državami in odpošiljati svoje diplomatske predstavnike ter da ima lahko vsaka republika svoje republiške vojaške formacije. Najvplivnejša slovenska politika v jugoslovanskem vrhu Edvard Kardelj in Boris Kidrič sta se nevarnosti centralizma sicer zavedala že ob koncu vojne. Kidrič je npr. na seji CK KPS 29.3.1945 opozarjal, da bo vjugoslaviji zaradi heteroge¬ nosti in nevarnosti separatizma prišlo do centralizma, ki ga je zaradi močnih tendenc hegemonizma med srbskim me¬ ščanstvom štel za nevarnega. Kardelj je na ustanovnem kon¬ gresu KP Srbije (8. do 12. maja 1945) govoril o tem, daje do¬ sežene nacionalne forme (republike, op. p.) treba ohraniti in da nacionalnih čustev ne bodo dušili. Vendar je prevladala partijska disciplina in pa upanje, da gre zgolj za prehodno obdobje. Oba vodilna slovenska politika sta centralizem opravičevala z jugoslovansko heterogenostjo, potrebami ob¬ nove in izgradnje industrije ter z uresničitvijo revolucionar¬ nih ciljev. Slovensko vodstvo doma se je v težkih časih admi¬ nistrativnega socializma in informbiroja omejevalo na bla¬ žitve najhujših centralističnih pritiskov. Nasprotovalo je npr. povečanju količin premoga, ki bi jih leta 1945 morala Slovenija pošiljati na jug, ker je to ogrožalo slovensko indu¬ strijo, slovensko ministrstvo seje leta 1946 (ne preveč uspe¬ šno) upiralo načrtovani centralizaciji gospodarstva in usta¬ navljanju podjetij državnega pomena, slovenski politiki so nasprotovali ustanavljanju administrativnih oblik, ki Slove¬ niji niso ustrezale (t. i. oblasti), znani so konflikti zaradi ad¬ ministrativne distribucije že tako skromnih dobrin. Sloven¬ skemu vodstvu je sicer uspelo preprečiti selitev nekaterih go¬ spodarskih objektov ali opreme (npr. tovarne glinice in alu¬ minija v Strnišču na Hrvaško), kar pa je bilo glede na pomoč, 141 Rdeča Slovenija ki jo je Slovenija v vseh oblikah nudila pri industrializaciji drugih republik, malo. Na splošno pa je za utišanje kritik in negodovanja običajno zadostoval že očitek o lokalnih ten¬ dencah ali slovenskem separatizmu, občasno pa so na pogo¬ vore s slovenskim vodstvom pošiljali tudi najvišje funkcio¬ narje ali pa klicali vodstvo na zagovor v Beograd. Jugoslovan¬ ski politični vrh je bil prepričan, da bo politična enotnost, ki seje izkazovala zlasti z monolitno partijo in izgradnjo socia¬ lizma na osnovi enotnega načrta za vso državo, zmanjševala težnje po avtonomiji republik - kar pa seje izkazalo kot na¬ pačna ocena. Uvedba samoupravljanja leta 1950, decentralizacija, kije sledila (ustavni zakon 1953), in porast prvega partijskega »li¬ beralizma« v začetku petdesetih let so sicer prinesli občutne spremembe v sistem, vendar ne za položaj republik. Ta seje s sprejetjem ustavnega zakona celo poslabšal. V ustavnem zakonu iz leta 1953 je bila FLRJ opredeljena kot »socialistič¬ na demokratična zvezna država suverenih in enakopravnih narodov«, dejansko pa je bil z uvedbo zbora proizvajalcev v dvodomno zvezno ljudsko skupščino poudarjen razredni vi¬ dik, predvsem pa prepričanje, da zasnova samoupravljanja s svojo proticentralistično usmeritvijo odpira pot za večanje pravic in odgovornosti republik. Ustavni zakon je odpravil zbor narodov kot samostojen zbor. Taje bil vključen v zvezni zbor (kar pomeni, da so njegova pooblastila prenesli na del sestave zveznega zbora) in se - razen izjemoma - ni Sestajal ločeno. Že sicer minimalna možnost za reševanje mednacio¬ nalnih sporov v institucijah sistema seje s tem še zmanjšala. Delno decentralizirani samoupravni mehanizem ni mogel nadomestiti vloge republik, saj so imele občine drugačne funkcije, pa še tem niso bile kos, na številnih področjih, zla¬ sti v gospodarstvu in pri pomembnejših političnih odločit¬ vah, pa seje tudi sicer ohranil centralizem. 142 Navidezni federalizem Načelna opredelitev, daje bilo nacionalno vprašanje v Ju¬ goslaviji z revolucijo rešeno enkrat za vselej, je bila zapisana tudi v program ZKJ leta 1958 in se je kot doktrina ohranila do 8. kongresa ZKJ decembra 1964. Se pred sprejetjem pro¬ grama, leta 1957, je Edvard Kardelj v uvodu k ponovni izdaji knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (prvič je iz¬ šla pred drugo svetovno vojno) zapisal, da slovenskega na¬ cionalnega vprašanja v načelnem smislu ni več. Dejansko je prav v tem času na tajni seji državnega vrha na zelo drama¬ tičen način prišlo do odprtja nacionalnega vprašanja. Povod za razpravo je bil sicer rudarski štrajk v Trbovljah v začetku leta 1958 (prvi večji štrajk v socialistični Jugoslaviji, ki je do¬ dobra pretresel vodstvo, saj se v delavski državi kaj takega ne bi smelo zgoditi). Razprava pa se je razširila na mednacio¬ nalne odnose, saj so kot vzrok štrajka navajali tudi protiju¬ goslovansko razpoloženje v Sloveniji. Na seji 6. februarja 1958 je jugoslovansko vodstvo, vključno s Titom, močno kritiziralo slovensko, ki so mu očitali, da o Beogradu govori kot o velikosrbskem centru, da poudarja svojo utesnjenost z zveznim gospodarskim načrtom, da se v Sloveniji (pa tudi v nekaterih drugih republikah) pojavljajo očitne šovinistične tendence. Seja je dobila tudi prizvok ideološkega spora, saj je Tito 6. kongres KPJ in preimenovanje v ZKJ na njem imeno¬ val napaka, bil pa je tudi proti uvajanju tržnih zakonitosti in za ohranjanje administrativnega gospodarstva. Spor je fede¬ ralistični in reformistični del vodstva potisnil v defenzivo. Upiral seje konkretnim ukrepom, do srede šestdesetih let pa ni upal načenjati sistemskih vprašanj, še posebej ne položaja republik v jugoslovanski federaciji. 143 Konec politične monolitnosti, proces federalizacije do leta 1974 Konec petdesetih in v začetku šestdesetih let, v času po¬ rajajoče se ekonomske krize, se je v jugoslovanskem vrhu torej končalo obdobje monolitnosti in vedno bolj odkrito sta si na¬ sprotovali dve struji z dvema vizijama razvoja: centralistična z idejo o močni partiji, kontrolnem in represivnem aparatu in demokratičnejša s težnjami po samoupravljanju, decentrali¬ zaciji, upoštevanju ekonomskih zakonitosti. Postavilo se je vprašanje položaja posameznih federalnih enot, težo konflik¬ ta s centrom pa so v tistem času nosili slovenski politiki. Ti so se že spuščali v javne polemike z zagovorniki centralizma. Slo¬ venska delegacija ni hotela glasovati za gospodarski načrt za leto 1962 (zasedanje zvezne skupščine je zapustila, kar je bil prvi tak primer v povojni parlamentarni praksi), pojavljale so se zahteve po decentralizaciji gospodarstva, nasprotovanje davku na ekstra dobiček (»davku na pridnost«, kot so mu rekli v Sloveniji) in drugim ekonomskim ukrepom v škodo Slovenije. Konflikt se je izrazil tudi skozi javno (politično spodbujeno) polemiko med Dušanom Pirjevcem in Dobrico Čosičem o naravi jugoslovanstva, v kateri je Cosič zagovarjal stališče, da so republike v Jugoslaviji nepotrebne. Začel se je boj za jezikovne in kulturne pravice, ki bi jih Slovenija sicer po ustavi morala imeti. V tem boju so proti zahtevam centra enotno nastopili tako slovenska kultura kot slovenski politiki, kar je bila za slovenske razmere no¬ vost. Slovenski politiki in kulturniki so nasprotovali temu, da zvezno vrhovno sodišče izdaja odločbe le v srbohrvaščini, čeprav gre za slovenske vloge, da se na slovenskih mejah upo¬ rablja zgolj srbohrvaški jezik, da so na železniških postajah napisi v latinici in cirilici, da so filmski in televizijski podnapi- 144 Konec politične monolitnosti, proces federalizacije do leta 1974 si v srbohrvaščini, pogosto celo v cirilici, da poteka pouk obrambe na univerzi v srbohrvaščini, da zvezni center za¬ vrača slovenske kandidate za diplomatsko službo. Za zahte¬ vami centralistov po enotnih učbenikih, enotnih učnih pro¬ gramih, enotnih zveznih skladih za kulturo, centralizirano kulturno izmenjavo s svetom (vse to v imenu racionalizacije in enotnega gospodarskega prostora) seje skrivala težnja po oblikovanju skupne socialistične kulture kot neke vrste na¬ domestku za neobstoječi jugoslovanski narod. »Racionali¬ zacija« je segla tako daleč, da so skušali zmanjšati državne dotacije obema slovenskima manjšinama v Avstriji in Italiji. Mednacionalni konflikti so se začeli pojavljati tudi v drugih republikah oz. med republikami in centrom, v Srbiji pa tudi med avtonomnima pokrajinama in republiškim cen¬ trom. Nastajajoči konflikt in politično krizo - največjo po sporu z informbirojem - je Tito skušal rešiti z disciplini¬ ranjem vodilnih republiških politikov (seja IK CK ZKS od 14. do 16. marca 1962). Poskus discipliniranja ni prinesel rešitve, ampak je kon¬ flikt le še poglobil. Odločanje seje zato še bolj zožilo zgolj na Tita in nekaj ljudi okrog njega. Kardelj tedaj ni bil med nji¬ mi, ker je bil v nemilosti, sicer pa je bila njegova odstranitev prvi cilj centralistov. Za nekaj časa so bile odložene tudi raz¬ prave o novi ustavi, ki so jo napovedali že leta 1960, priprave nanjo pa so se začele leto kasneje. Ko so razprave po nekaj mesecih obnovili, je bilo izhodišče zanje zaradi centralistič¬ nega pritiska spomladi 1962 dokaj zoženo. Defenzivni polo¬ žaj reformne skupine se je izrazil v ustavi, ki je oslabila po¬ ložaj republik, status avtonomnih pokrajin pa se je celo zmanjšal, saj je bila republikam dana možnost, da jih usta¬ navljajo same glede; na »posebnosti« posameznih območij. Narodne manjšine so postale »narodnosti«, ker naj bi bil izraz manjšina slabšalen. Rdeča Slovenija Republiške ustave so po internem dogovoru morale biti prirejena kopija zvezne, čeprav sta se slovenska in hrvaška ustavna komisija zavzemali za ustavno opredeljeno izvirno suverenost republik. Gledano v celoti so bili torej centralisti, kar zadeva usta¬ vo iz leta 1963, uspešnejši, saj so vanjo spravili več lastnih stališč kot federalisti. Uspelo jim je amortizirati zahteve po oblikovanju Jugoslavije kot zveze narodov in vsaj v glavnem vsiliti koncept države kot zveze komun, na gospodarskem področju pa preko zveznih skladov ohraniti premoč centra. Toda tudi federalisti so imeli nekaj uspehov, če drugega ne, so zavrnili teorije, da so republike samo teritorialne enote. Najpomembnejše za federaliste pa je bilo, da se je v nasled¬ njih mesecih začelo spreminjati politično ozračje v vrhu in se je Titovo mnenje začelo počasi nagibati na njihovo stran. To seje sicer izraziteje pokazalo šele dve leti po sprejetju ustave. Najprej so voditelji na 8. kongresu decembra 1964 previdno odprli razpravo o nacionalnem vprašanju, o čemer so se odločili zadnji hip. Kljub sočasni kritiki centralizma in na¬ cionalizma pa je bila osnovna reakcija vendarle namenjena velikosrbskim tezam, daje nesreča za Jugoslavijo, ker je več¬ nacionalna država, in pa stališčem dela jugoslovanskih inte¬ lektualcev (tudi praksisovskih), da so narodi preživeta tvor¬ ba. To je bila tedaj pod vplivom hitrega tehnološkega razvoja in integracij sicer precej razširjena teza tudi med delom evropskih intelektualcev. Vsekakor je kongres načel do tedaj tabuizirano temo. Kmalu za tem je prišlo do odločitve za gospodarske reforme. Kardelj, ki si je v zakulisnih bojih z Aleksandrom Rankovičem ob podpori slovenskega vodstva in zagovornikov federalizma v drugih republikah potrpež¬ ljivo gradil vlogo glavnega ideologa jugoslovanskega siste¬ ma, pa je, potem ko sije predhodno zagotovil podporo Tita in najvplivnejšega hrvaškega politika Vladimirja Bakariča, 146 Konec politične monolitnosti, proces federalizacije do leta 1974 najožjemu vodstvu (novembra 1965 na seji IK CK ZKJ) razložil tudi koncept reforme federacije. Kardelj je izhajal iz ugotovitve, da v Jugoslaviji obstajajo tri nasprotujoče si temeljne usmeritve. Prvo zagovarjajo predstavniki nerazvitih delov Jugoslavije (BiH, Črna gora in Makedonija), ki zaradi lastnih interesov podpirajo centrali¬ zem na ekonomskem področju, ker od federacije pričakujejo čim večjo pomoč. Drugo zagovarjata Hrvaška in Slovenija, ki se želita od federacije v vseh pogledih čim bolj emancipira- ti. Tretjo, hegemonistično, pa zagovarjajo zlasti v Srbiji. Po njegovem mnenju naj bi, ko vodilnih revolucionarjev ne bo več, imel največ možnosti za uresničitev hegemonistični koncept, to pa zato, ker je struktura oblasti v Jugoslaviji izra¬ zito centralistična. Kardelj je predlagal, naj republike posta¬ nejo države, federacija pa »zelena miza«, kjer bi te države usklajevale svojo politiko, oz. servis, ki bi uresničeval skupne funkcije in dogovorjeno politiko. Obenem je predlagal tudi pospešitev gospodarske reforme. Jugoslovanski ekonomski sistem naj bi bil specifičen: upošteval naj bi tržne zakonito¬ sti, temeljil pa naj bi na družbeni lastnini. Ker je šlo za kon¬ cept socialistične federacije, je predvideval ustrezne varoval¬ ne mehanizme, ki bi partiji zagotovili oblast (enotna vojska, enotna partija, ki funkcionira po načelu demokratičnega centralizma, in Tito kot največja avtoriteta, ki v eni osebi združuje najvišjo državno, partijsko in vojaško funkcijo). Vo¬ dilna vloga delavskega razreda in njegove avantgarde - ZKJ se v osnovi ne bi spremenila, kar bi v perspektivi omogočilo obstanek Jugoslavije (Kardeljeva tedanja teza je bila, da je ju¬ goslovanska federacija nastala predvsem zaradi socializma). Odpori proti taki reformi so bili veliki, dvomi (zaradi bojazni, da bi ZKJ z reformo kljub vsemu začela izgubljati oblast) so se kazali tudi pri tistih, ki so jo sicer podpirali, tako daje zaživela šele po brionskem plenumu in odstranitvi Rdeča Slovenija Aleksandra Rankoviča iz političnega življenja julija 1966. Prve sistemske spremembe, ki so zadevale reformo federacije in so odpravile največje centralistične anomalije, pa so bile vpeljane šele v letih 1967-1968, ko je zvezna skupščina sprejela amandmaje k zvezni ustavi. V naslednjih letih so, tudi zaradi močnih nacionalnih in »liberalnih« pritiskov v nekaterih republikah, pa tudi izbruhov nacionalizma (kot Slika 37. Zasedanje Izvršnega sveta SRS o cestnik kreditih 31. julija 1969. Odločna reakcija, ker Sloveniji Zvezni izvršni svet ni odobril pričakovanih kreditov, in množični protesti v Sloveniji so izzvali t. i. cestno afero, kije Sta¬ neta Kavčiča skoraj stala položaja. Konflikt zaradi cestnih kreditov je tudi razdelil slovensko vodstvo, ki je na začetku šestdesetih let z enotnostjo uspelo obdržati Edvarda Kardelja v jugoslovanskem vrhu, potem pa se je na gospo¬ darskem področju previdno začelo upirati centraliziranemu sistemu. Načelo¬ ma so vsi slovenski politiki želeli več samostojnosti in gospodarske reforme, razdor se je začel poglabljati najprej pri taktičnih vprašanjih (kako daleč iti v zahtevah in na kakšen način), nato pa je prerasel v ideološki spor, ki so ga še dodatno zaostrili osebne zamere in konflikti. Od cestne afere poleti leta 1969 do obračuna z »liberalizmom« konec leta 1972 sta se v slovenskem vodstvu oblikovali dve struji, ki so jima popularno rekli »popitovci« in »kavčičevci«. 148 Konec politične monolitnosti, proces federalizacije do leta 1974 npr. na Kosovu leta 1968 in na Hrvaškem leta 1971), sledili še drugi amandmaji, ki so krepili avtonomnost republik. V Sloveniji tedaj politične homogenosti ni bilo več, kon¬ flikt med Edvardom Kardeljem in Stanetom Kavčičem oz. razdeljenost na »konservativno« in »liberalno« strujo v ZKS je Sloveniji v odnosu do federacije precej škodoval, še posebej v času t. i. »cestne afere« (spora med Slovenijo in federacijo zaradi dodeljevanja mednarodnih kreditov za ceste poleti Slika 38. Josip Broz - Tito, Edvard Kardelj in Stane Dolanc na X. Kongresu ZKJ, 27.-30. maj 1974. Kongres je bil manifestacija moči zmagovalne struje proti partijskemu »liberalizmu«. Kardelj se je na njem potrdil kot glavni ideo¬ log novega sistema, poimenovanega »pluralizem samoupravnih socialističnih interesov«, neke vrste socialističnega korporativizma, v katerem naj bi preko delegatskega sistema odločali vsi ljudje, v resnici pa seje zca nepreglednim poli¬ tičnim sistemom, v katerem nihče ni bil neposredno odgovoren, ohranila mo¬ nopolna vloga zveze komunistov. Stane Dolanc je, bolj po naključju kot po skrbni izbiri, postal sekretar izvršnega komiteja CK ZKJ in s tem glavni Titov operativni pomočnik. Kmalu je prišel v konflikt z Jovanko Broz in z »dvorno kamarilo«, ki seje z leti ustvarila okrog ostarelega Tita. Le-taje na kongresu dobil mesto predsednika ZKJ brez omejitve mandata 149 Rdeča Slovenija 1969). Kljub temu pa - kar zadeva načelni odnos do centra in položaj Slovenije v Jugoslaviji - med obema političnima strujama ni bilo bistvenih razhajanj, le daje bila »liberalna« struja bolj radikalna in je zahtevala hitrejše in temeljitejše spremembe: pravico republike do navezovanja neposrednih mednarodnih kontaktov in najemanja mednarodnih poso¬ jil, princip kotizacije pri vzdrževanju federacije, večjo samo¬ stojnost pri obrambni politiki v obliki republiške teritorial¬ ne obrambe, pravico do služenja vojaškega roka v lastni re¬ publiki ali - kjer to ni mogoče - nacionalno homogene eno¬ te in pravico do uporabe nacionalnega jezika v vojski. Večina teh zahtev ni bila dosežena, vendar je bil v osnovi z ustavo iz leta 1974 (zakulisni boji zanjo so bili še precej huj¬ ši kot za tisto iz leta 1963) vpeljan (kon)federativni model, kakršnega so si slovenski politiki želeli že dobro desetletje prej. Nove funkcije so okrepile položaj republik (predsed¬ stvo republike, nova republiška »ministrstva«, to je komiteji - npr. komite za mednarodno sodelovanje; okrepljena je bila vloga republiških skupščin in drugih organov). Toda ustava je bila v svojem bistvu kompromisna in nekonsistentna: na¬ cionalne pravice je dejansko ponujala v zameno za demokra¬ cijo in ne skupaj z njo, formalnopravno je potrdila zmago konservativne struje (ustavno zagotovljena vodilna vloga ZKJ) in dala podlago za uvedbo neučinkovitega ekonomske¬ ga sistema (ekonomska reforma je bila zaustavljena že leta 1971). Ker znotraj republik ni bilo prave demokracije, so s federalizacijo nastale republiške oligarhije, ki so znotraj do¬ seženih pristojnosti nekontrolirano gospodarile na svojem. Poleg tega srbsko vodstvo in vojska nove ustave nikoli nista zares sprejela in sta že od samega sprejetja delovala proti njej. Na številnih področjih pristojnosti med zveznim cen¬ trom in republikami niso bile jasno razmejene. Zaradi tega novi ustavni model nikoli ni zares deloval, kanali odločanja Konec politične monolitnosti, proces federalizacije do leta 1974 so v glavnem potekali mimo skupščinskih teles, tako da je do Titove smrti (1980) Jugoslavija funkcionirala kot neke vr¬ ste polfederacija. Z ustavo iz leta 1974 seje socialistični mo¬ del jugoslovanske federacije izčrpal. V drugi polovici sedem¬ desetih let (kljub pogostemu pisanju o nacionalnem vpra¬ šanju) v Sloveniji ni bilo alternativnih modelov. Po Titovi smrti so se - po začetnem lovljenju ravnotežja v komplicira¬ nem in nepreglednem sistemu kolektivnega vodenja s krat¬ kimi mandati in »dežurnimi« predsedniki - znova začeli močni centralistični in hegemonistični pritiski ter medna¬ cionalna trenja, ki so bila podobna tistim iz začetka šestde¬ setih let. Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države Tudi v osemdesetih letih je bil temelj vseh nesporazumov med Slovenijo in federacijo v različnem dojemanju Jugosla¬ vije, tako kot gaje že v šestdesetih letih opisal srbski pisatelj Dobriča Čosič: ali zveza samostojnih držav ali unificirana država, ki naj bi sčasoma postala tudi enonacionalna, z ve¬ činskim jugoslovanskim narodom. Kulturne in ekonomske razlike (7:1 med Slovenijo in Kosovom), slabo medsebojno poznavanje in stereotipne predstave enih o drugih pa so se - kljub večdesetletnemu skupnemu življenju - v osemdesetih letih začele večati. Informacijski sistemi so funkcionirali predvsem znotraj republik. Slovenci so najugoslavijo gledali z vedno bolj mešanimi občutki. To je bilo pogojeno z gospo¬ darsko krizo, izginjanjem strahu pred nekdanjimi velikimi sovražniki (Nemci in Italijani) in naraščanjem strahu pred agresivno srbsko politiko, ne nazadnje pa tudi z generacij¬ skimi razlikami. Vendar so se slovenski pogledi z narašča¬ njem jugoslovanske krize homogenizirali. Občutek, da Slo¬ venija zaostaja, je bil vse močnejši, saj naj bi po podatkih, s katerimi so razpolagale oblasti, kupna moč Slovencev, ki je sredi sedemdesetih let znašala 80% kupne moči Avstrijcev, sredi osemdesetih padla na 45%. K homogenizaciji Sloven¬ cev sta prispevali tudi tendencioznost poročanja medijev v drugih republikah in zavist, ker je bil gospodarski položaj v Sloveniji boljši kot v drugih federalnih enotah. Slovenci so v kriznih časih imeli tudi bolje organizirano oskrbo ter mož¬ nost nakupovanja čez mejo. Odnos slovenskih oblasti do federacije v prvi polovici osemdesetih let je bil tih in zagrizen, a v glavnem jalov boj z naraščajočo centralizacijo, ki močno spominja na štirideseta 152 Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države in začetek petdesetih let. Starejša generacija, zlasti partizan¬ ska, je imela do Jugoslavije čustven odnos, kar velja zlasti za politike, ki so sodelovali pri njenem ustvarjanju. Čeprav so vztrajno branili slovenske interese, si slovenske prihodnosti niso znali predstavljati izven Jugoslavije (o njihovih pogle¬ dih so zlasti srbski mediji in politika ustvarjali popolnoma drugačen vtis in jih razglašali za separatiste). Tudi pogled generacije, rojene med vojno in takoj po njej, ki je postopo¬ ma začela prevzemati vodilne položaje, se ni bistveno raz¬ likoval. Tako prepričanje se je (ne glede na morebitne posa¬ mične zgodnejše dvome) dokončno skrhalo šele konec osem¬ desetih in v začetku devetdesetih let. Pri mlajših generacijah je v osemdesetih letih jugoslovan¬ ska zavest funkcionirala le še pri športu (zlasti nogometu in košarki) ter jugoslovanskem rocku. Za fantovski del popula¬ cije je bila glavna jugoslovanska izkušnja (večinoma slaba) služenje vojske. Tradicionalne šolske ekskurzije in maturant¬ ski izleti po Jugoslaviji so bili preusmerjeni na zahod, večina odraščajoče generacije ni nikoli videla svojega glavnega me¬ sta, do Beograda kot centra ni imela nikakršnega odnosa, niti ne bi na sliki prepoznala jugoslovanske skupščine. Tudi vrednote so bile popolnoma različne. Pri Slovencih je (ne glede na generacijo) prevladoval ekonomski »egoizem« (kot so jim pogosto očitali), usmerjenost na zahod, potrošništvo in želja po modernizaciji, ki naj bi iz Slovenije čim prej nare¬ dila postindustrijsko družbo in jo izenačila z razvitimi ev¬ ropskimi državami. Nacionalizem je (razen pri delu intelek¬ tualcev in kasneje tudi politikov, ki jim je pomenil vrednoto sam po sebi) izhajal predvsem iz zavesti, da Jugoslavija po¬ staja »cokla« v razvojnih težnjah Slovenije. Slovenske ambi¬ cije - čeprav v javnosti ne pretirano poudarjane - so bile jas¬ ne: ostati najmočnejši gospodarski dejavnik v Jugoslaviji, iz¬ koristiti prednosti, ki jih nudi, hkrati pa povečevati konku- Rdeča Slovenija renčnost na kapitalističnih trgih zlasti sosednjih držav. Slo¬ venija se je svoje vloge in pomena v Jugoslaviji interno zelo dobro zavedala in jo tudi skušala maksimalno izkoristiti oz. skozi vsakdanje ekonomske procese kompenzirati tisto, kar ji je federacija jemala po administrativni poti. Sorazmerno s povečevanjem dvoma, ali se je (sicer v mednarodnih krogih zelo vplivna) Jugoslavija resnično pripravljena vključiti v evropske integracije, ki so bile za Slovenijo vitalne, pa je rasel tudi dvom v smiselnost njenega obstoja v nespremenjeni obliki. Čeprav slovenska uradna politika v svojem bistvu ni bila nič manj ideološko obremenjena kot jugoslovanska, pa je izkazovala bistveno več pragmatizma in še posebej na go¬ spodarskem področju ni imela predsodkov ali pomislekov v zvezi z odpiranjem na zahod. V notranjih jugoslovanskih odnosih pa ni bila imuna tudi pred klasičnim nacionaliz¬ mom. Taje imel vzroke v naraščajoči krizi, usmerjen pa je bil predvsem proti priseljencem z juga (»južnim bratom«, kot so jim posmehljivo rekli). K temu je precej prispevalo tudi vedno pogostejše medijsko razglašanje Slovenije za »dežur¬ nega krivca« vjugoslaviji. Proces postopne krepitve samostojnega položaja in de¬ mokratizacije Slovenije je sprva potekal v razmerah, ko osnovne postavke »titoizma« uradno niso bile postavljene pod vprašaj. Po Titovi smrti je položaj Zveze komunistov ostal nespremenjen Se vedno je o vsem odločal njen vrh (pred¬ sedstvo CK ZKJ in CK ZKJ), odločitve pa so bile potem zgolj speljane skozi megalomansko delegatsko in samoupravno strukturo.Vsi glavni politični konflikti so se do konca osem¬ desetih let odvijali v vrhu ZKJ. Tudi v strukturi in funkcioni¬ ranju jugoslovanske federacije se do druge polovice osemde¬ setih let ni spremenilo nič bistvenega. Politična elita pa je bila v pomanjkanju Titove avtoritete prisiljena, da del odlo¬ čitev prenese v institucije sistema, to je zvezno skupščino, Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države Slika 39. Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je bila v Jugoslaviji posebna institucija, delovala je kot »sedma republika«. Imela je lastno partijsko orga¬ nizacijo, ogromen gospodarski kompleks, kije obsegal vse, od proizvodnje mo¬ dernih tankov in letal (večinoma po sovjetskih licencah, a pogosto izboljšanih s proizvodi domače elektronske in druge industrije), do prašičjih farm. Nad armadnim početjem ni bilo civilnega nadzora, bila je neposredno podrejena Titu kot vrhovnemu poveljniku, vsi obrambni ministri so bili generali. Do osemdesetih let je od zvezne skupščine brez ugovorov dobivala toliko sredstev, kot jih je zahtevala.Veljala je za »kovačnico bratstva in enotnosti«, njeno po¬ dobo v javnosti (»armija čista kot solza«) so skrbno predstavljali javni mediji in velik lasten informacijski aparat (časopisi, revije, lastna filmska pro¬ dukcija...). Ljudje, tudi v Sloveniji, so vanjo imeli zaupanje, saj je po vojni odločilno prispevala k spremembi zahodne meje in obrambi jugoslovanskih meja v času informbiroja pa tudi kasneje ter veliko pomagala pri gradnji in¬ frastrukture in ob naravnih nesrečah. V osemdesetih letih seje ta podoba zače¬ la krhati. Kritike iz slovenske civilne družbe in medijev, še posebej Mladine, so letele na njeno zavračanje civilnega služenja vojaškega roka, na prodajo orožja državam tretjega sveta, na oficirske privilegije, neenakopravnost slo¬ venskega jezika v JLA... Leta 1986 je vrh JLA začel delati načrte za vojaške udare, s katerimi naj bi ohranil Jugoslavijo, razni scenariji so se potem odvija¬ li do leta 1991. Eden od ključnih posegov v civilno sfero je bil proces proti četverici v Ljubljani leta 1988. 155 Rdeča Slovenija zvezno vlado in predsedstvo SFRJ, ki pa na to niso bili pri¬ pravljeni in so pravila obnašanja šele morali oblikovati. Po¬ leg tega je v zapletenem jugoslovanskem pravnem sistemu veljala precejšnja zmeda - ob javni je od leta 1980 dalje (v Slo¬ veniji do marca 1989) obstajala tudi tajna zakonodaja. Skupščina SFRJ je bila (na srečo zagovornikov samostojno¬ sti republik) koncipirana tako, da brez konsenza ni bilo mo¬ goče sprejeti nobene pomembne politične odločitve in je taka ostala do razpada Jugoslavije. Podobno je veljalo za zvezno ustavno sodišče in še nekatere institucije, katerih odločitve je bilo zaradi nedorečene ustave in dvoumne zako¬ nodaje moč blokirati. Zvezna vlada se je dolgo omejevala zgolj na ekonomske probleme in se v politične odnose med republikami ni želela vpletati več, kot je bilo nujno za spre¬ jetje proračuna in uresničevanje ekonomske politike. Od po¬ litičnih organov je na koncu kot glavni dejavnik ostalo le predsedstvo SFRJ, na katerem se je jugoslovanski sistem za¬ radi srbskih blokad tudi dokončno razlomil. Nobeno zvezno politično vodstvo, vključno s predsed¬ stvom, pa ni bilo zmožno kontrolirati Jugoslovanske ljudske armade, njena dejanja so bila odvisna predvsem od razmerja sil in stališč vodilnih generalov, kjer sta bili zaznavni zlasti dve usmeritvi: p roj ugo slovanska v smislu Titovega pojmo¬ vanja Jugoslavije in prosrbska. Huda ekonomska kriza (že leta 1980 je stopnja zadol¬ ženosti jugoslovanske države presegala 40% deviznega prili¬ va) je jugoslovansko vodstvo prisilila k iskanju rešitev. Usta¬ novljena je bila t. i. Kraigherjeva komisija (po nekdanjem predsedniku predsedstva SFRJ Sergeju Kraigherju, ki jo je vodil). Sestavljalo jo je okrog 300 politikov in ekonomistov iz vse Jugoslavije, njena naloga je bila pokazati izhod iz krize. Kraigherjeva komisija je v osnovi vztrajala pri temeljih go¬ spodarskega sistema iz sedemdesetih let, zapisanih v ustavi Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države (1974), zakonu o združenem delu (1976) in resolucijah 11. in 12. kongresa ZKJ (1978 in 1982). Jugoslovanske vlade so v osemdesetih letih krizo neuspešno poskušale reševati z za¬ dolževanjem, ki je v celoti preseglo dvajset milijard dolarjev. Sledila mu je socializacija dolgov (sklep o tem je sprejela zvezna skupščina julija 1983). Na podoben način kot gospo¬ darski so skušah analizirati tudi politični sistem. Leta 1983 so začeli pripravljati t. i. Kritično analizo funkcioniranja po¬ litičnega sistema, ki je bila končana leta 1985. Kljub uradnemu stališču, da ustave ni treba spreminjati (poskusi so bili sicer že od konca sedemdesetih let), so obla¬ sti pod pritiski (ki so sicer imeli različna izhodišča), popusti¬ le in marca 1987 so bili pripravljeni amandmaji na zvezno ustavo, ki pa so v Sloveniji spodbudili nastanek in organizi¬ ranje ustavne opozicije, kar je bilo eno od ključnih dejanj v drugi polovici osemdesetih let. Slovenska politika se je do leta 1987 oklepala t. i. ustavobraniteljstva, dilemo pa je vide¬ la predvsem v vprašanju, ali se bo krepilo samoupravljanje (združeno delo) ali država, ne pa v zgrešenosti sistema. Zato tudi niso našli učinkovitega sredstva,^ katerim bi pritisk fe¬ deracije ublažili, če že ne odpravili./V zvezni vladi in finanč¬ nih institucijah je imela Slovenija številčno močno ekipo, kljub temu pa je v slovenski politiki ostajala stara dilema, ki se je prvič pojavila konec šestdesetih let, po začetku decen¬ tralizacije: ali reševati svoje probleme preko Beograda, z maksimalnim angažiranjem v federaciji, ali sodelovati le to¬ liko, kolikor je nujno, sicer pa se znotraj manevrskega pro¬ stora, ki ga dopušča sistem, ukvarjati predvsem s sabo. Dru¬ ga dilema, ki se je sočasno pojavljala, je bilo vprašanje načel¬ nosti: glede na to, da je bila Slovenija v federaciji vztrajno preglasovana, zlasti pri gospodarskih vprašanjih, so nekateri politiki zagovarjali stališče, naj pač ne oponira več, ampak naj v praksi ravna po svoje. 157 Rdeča Slovenija Slovensko politiko do centra v obdobju od Titove smrti do druge polovice osemdesetih let tako lahko označimo za defenzivno, usmerjeno predvsem v ohranjanje pridobljene¬ ga. Na gospodarskem področju gre za dokaj jasno stališče razvite republike, ki se upira zahtevam po socializaciji dol¬ gov, vplačevanju v t. i. fond vzajemnosti in solidarnosti, ki so ga za pokrivanje izgub uporabljale zlasti druge republike, povečevanju pomoči nerazvitim, povečevanju dajatev v zvez¬ ni proračun, povečevanju odstotka direktnih virov načina fi¬ nanciranja federacije namesto kotizacije in sploh centraliza¬ ciji pooblastil ter raznim ukrepom zaradi gospodarske krize, ki so uvajali administrativno razdeljevanje dobrin, podobno tistemu po koncu druge svetovne vojne (med številnimi te¬ danjimi čudaškimi predlogi je bil npr. tudi, da bi za celotno Jugoslavijo enotno uredili proizvodnjo kruha). Na področju funkcioniranja federacije je bilo to upiranje težnjam po spre¬ membi ustavne ureditve, po poenotenju nekaterih pomem¬ bnih segmentov družbe, kot so izobraževanje (tu so upor ob vprašanju t. i. skupnih programskih jeder sicer sprožili kul¬ turniki, politika pa gaje z zamudo podprla), znanost in ve¬ liki infrastrukturni sistemi (pošta, železnica, elektroener¬ getski sistem), ki naj bi bili neučinkoviti zaradi »razbitosti« po republikah. Ena od točk, kjer je Slovenija ostajala nemoč¬ na, je bilo večanje birokratskega aparata, ki je izkoriščal poli¬ tične blokade v predstavniških organih za krepitev svojih pooblastil in moči. Na področju zunanje politike je bila to težnja, da si Slovenija izbori več možnosti za neposredne stike (kar je bil predvsem njen gospodarski interes) in enako¬ pravnejšo zastopanost v diplomaciji. Prezaposlena z vsakdanjimi utrujajočimi boji s centrom je bila slovenska politika prepričana, daje rešitev v obrambi avnojske Jugoslavije (ustave iz leta 1974). Taje (tako kot si¬ cer vse povojne ustave) zagotavljala pravico do samood- Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države ločbe, vključno s pravico do odcepitve. Slovenska politika se torej ni lotila koncipiranja konsistentnega nacionalnega programa. Stališče do tega vprašanja je začela postopoma spremi¬ njati šele leta 1987, po izidu 57. številke Nove revije (sprva sramežljivo, predvsem s sklicevanjem na izročilo Ustanovne¬ ga kongresa KPS leta 1937 na Čebinah, ki je v tedanjih raz¬ merah v ospredje postavil nacionalno vprašanje). V Zvezi ko¬ munistov Slovenije, ki naj bi bila kot edina, tudi po ustavi vodilna (»avantgardna«) politična organizacija, odgovorna tudi za nacionalni položaj slovenskega naroda, je bilo sicer občasno že slišati kritične premisleke o položaju slovenske¬ ga naroda. Niso pa prešli ozkega kroga parcialnih (eko¬ nomskih, kulturnih ipd.) razprav in (povečini) tudi niso bili sprejemani z odobravanjem, še zlasti, če so s strokovnih po¬ svetov zašli na dnevne rede partijskih forumov. Nezmožnost v spremenjenih razmerah rešiti ključne probleme (ekonomsko vprašanje, vprašanje demokracije - političnega pluralizma), predvsem pa nezmožnost, da v Beo¬ gradu ubranijo normativne dosežke (če že ne zmorejo kaj več), je slovenskim politikom zelo hitro jemala kredibilnost. Starejša generacija voditeljev ni znala odgovoriti na priha¬ jajoče izzive, česar se je zavedala in zato v sredi osemdesetih nejevoljno pristala na reformizem, ki gaje poosebljal Kučan. Srednja in mlajša generacija politikov, ki seje v ospredje pre¬ bijala v začetku osemdesetih let, je povečini izšla iz partijske¬ ga aparata in prav tako ni bila zmožna narediti preboja, še manj poiskati zaveznike zunaj partijskih vrst. Večidel je tudi prisegala na normativizem in že preživeto kombinacijo na- cionalno-razredne demokracije. To se je pokazalo že leta 1983, ko je starosta slovenskih komunistov France Klopčič napisal in nato v začetku leta 1984 partijskemu vodstvu po¬ nudil v obravnavo Slovenski nacionalni program med gra- 159 Rdeča Slovenija ditvijo socializma. Po Klopčičevem mnenju je nastopil čas, da bi nekatere izmed pravic, zlasti na področju gospodarstva in državne uprave, federacija vrnila, Jugoslavija naj bi se torej preoblikovala v konfederacijo. Vodstvo Zveze komunistov Slovenije je program zavrnilo, pobudo pri oblikovanju na¬ cionalnega programa pa je prevzela nastajajoča opozicija in jo tri leta kasneje (1987) artikulirala v že omenjani 57. šte¬ vilki Nove revije. Odnos do federacije seje oblikoval skozi postopno spre¬ minjanje političnih razmerij med oblastjo in nastajajočo opo¬ zicijo. Vprašanje bodočega položaja slovenskega naroda je v ospredje razprav prišlo prav v 57. številki Nove revije. Filozof¬ ske in sociološke razprave in eseji so imeli skupno rdečo nit: slovenski narod se mora preoblikovati v nacijo, to je doseči svojo državnost z izvirno suverenostjo, ki ne bo podrejena jugoslovanski; obenem pa vpeljati nov pravni red, ki bo omogočil demokratično izražanje volje državljanov (zahteva po odvzemu »skrbništva« Zvezi komunistov Slovenije nad slovenskim narodom in zahteva po uvedbi političnega plu¬ ralizma). V oblastnih krogih so sprva prispevke v 57. številki Nove revije obsodili, vendar revijo tudi zaščitili pred prego¬ nom zveznih oblasti, postopoma pa so ideje, izražene v reviji, postale tudi sestavni del uradne politike. S širjenjem demo¬ kratičnega prostora se je izjemno povečal vpliv javnosti, kre¬ pila pa se je tudi vloga skupščine, kjer so delegati nastopali vedno bolj samostojno. Na slovenski odnos do federacije je konec osemdesetih let odločilno vplival spor med tedaj najmočnejšo federalno institucijo - JLA in Slovenijo. Spor je bil zgodovinsko po¬ gojen in je imel globlje ozadje, povod zanj pa je bil proces proti četverici, ki ga je poleti 1988 JLA uprizorila pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Sojenje je dvignilo na noge vso Slovenijo in postalo je jasno, da si tedanja slovenska 160 Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države oblast poti nazaj v emancipacijskih prizadevanjih ne more privoščiti. Vprašanje politične ureditve in vprašanje položaja Slove¬ nije v Jugoslaviji sta se v tem času spojili ob problemu ustav¬ ne ureditve. Ustava je postala glavno polje tekmovanja med socialističnimi oblastmi in delom kritično razpoložene stro¬ kovne javnosti. Proti zveznim ustavnim amandmajem je leta 1987 najprej nastopilo Društvo slovenskih pisateljev. Pravni strokovnjaki iz opozicije so ocenili, da spremembe vodijo v večjo unitarnost. Ustavne spremembe bi po mnenju opozi¬ cije ne smele iti v smeri večje centralizacije, pač pa večje sa¬ mostojnosti republik (konfederacija), sprostitve zasebnega podjetništva, ukinitve monopolne vloge ZKJ in uvedbe poli¬ tičnega pluralizma (neposredne volitve z več kandidati). Slo¬ vensko vodstvo je sicer doseglo nekaj popravkov amand¬ majev, ki jih je zvezni zbor skupščine SFRJ sprejel oktobra 1988, vendar so zagovorniki amandmajev vsaj posredno priznavali, da so kritike na račun centralizacije upravičene. Sočasno z razpravami o amandmajih na zvezno ustavo se je začelo postavljati tudi vprašanje spremembe slovenske ustave. Oblast je - ob spoznanju, da jo na ustavnem pod¬ ročju opozicija prehiteva - začela pripravljati amandmaje k slovenski ustavi. Razlike med opozicijo in oblastjo so bile, tako kar zadeva odnos do Jugoslavije kot tudi glede politič¬ nega sistema, vidne iz dveh dokumentov: Majniške deklara¬ cije in Temeljne listine. Zahteve Majniške deklaracije so bile: 1. Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda. 2. Kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope, 3. Slovenska država je lahko utemeljena le na spošto¬ vanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vklju¬ čuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotav¬ ljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi da- 161 Rdeča Slovenija Slika 40. Slobodan Miloševič na Gazimestanu. Miloševič, ki ga je v srbski poli¬ tični vrh leta 1986 spravil Ivan Stambolič (v času kasnejše Miloševičeve vlada¬ vine je bil ugrabljen in ubit), sprva ni kazal nacionalističnih čustev. Nacionali¬ stični valje sprožil s politiko »discipliniranja« Albancev na Kosovu, kijih nikoli ni maral, nadaljeval pa z »antibirokratsko jogurt revolucijo« širom Srbije in Črne gore, postal »veliki vožd«, ki naj bi ponovno združil vse Srbe v enotni Ju¬ goslaviji, ko bo odpravila konfederalno ustavo iz leta 1974 in vse, kar je iz nje izšlo pogubnega za položaj Srbov. Na velikanskem mitingu ob 600. obletnici Kosovske bitke leta 1989 seje kazal kot vladar Srbije, ki so ga prisiljeni ubogati ali vsaj poslušati tudi zvezni in republiški voditelji. V govoru je zlovešče napove¬ dal vojno. Vzpostavitev »Srboslavije« se mu ni posrečila, po krvavih vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije in izgubi oblasti v Srbiji je pristal na haaškem sodišču. nostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Temeljna listina je bila manj radikalna od Majniške dekla¬ racije, rešitev je iskala v okviru jugoslovanske federacije in še vedno je zagovarjala samoupravljanje, čeprav v redefinirani obliki. Tekmovanje med privrženci ene in druge listine se je izrazilo skozi podpisovanje, pri čemer so mnogi podpisali kar obe. Tu je bila sicer oblastna stran močnejša: SZDL naj bi z 162 Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države dobro organizirano akcijo za Temeljno listino uspelo zbrati kar 420.000 podpisov (Majniško deklaracijo naj bi podpisalo nekaj čez 100.000 ljudi). Opozicija je v naslednjih mesecih Te¬ meljni listini očitala, da vnaprej pristaja na federalni okvir in zaradi tega ovira proces osamosvajanja. Zgodovinske preiz¬ kušnje Temeljna listina v primerjavi z bolj radikalno Majniško deklaracijo ni zdržala. Kljub kritičnim ocenam pa je upraviči¬ la svojo funkcijo. Vzpostavila je preglednost političnih opcij, pogledi opozicije in oblasti pa so se v pomembnih točkah, ki so zadevale položaj Slovenije, začeli približevati. Predlogi amandmajev na slovensko ustavo so bili dani v javno razpravo spomladi 1989, potem, ko so v Srbiji 28. mar¬ ca 1989 s spremembo svoje ustave odvzeli pokrajinske pri¬ stojnosti Kosovu in Vojvodini (s tem je bilo ustavnega reda v Jugoslaviji tudi formalno konec). Na delo skupščinske ustav¬ ne komisije je posredno ali neposredno precej vplival Zbor za ustavo, ki je komisiji redno pošiljal svoja stališča, spod¬ bujal pa tudi pritisk javnosti. Slovenski ustavni amandmaji so v vseh organih zveznega vodstva in tudi v vodstvu ZKJ na¬ leteli na izredno ostro nasprotovanje, njihov sprejem so ho¬ teli na vsak način preprečiti, znova so se pojavile grožnje z uvedbo izrednega stanja. Kritizirani ali popolnoma zavrača- ni so bili zlasti tisti amandmaji, ki govorijo o pravici do sa¬ moopredelitve, odcepitve in združitve, in amandmaji o eko¬ nomski suverenosti in pristojnosti federacije na ozemlju Slovenije. Slovenski vsebinski argumenti in sklicevanje na to, da je Srbija že marca spremenila jugoslovanski ustavni red in takrat zahtevala, da se druge republike ne vmešavajo v njene »notranje« zadeve, niso zalegli. Proti amandmajem so se izrekli vsi federalni organi, napovedani pa so bili vlaki protestnikov iz drugih delov Jugoslavije, ki naj bi prišli v Slo¬ venijo. Vse slovenske družbenopolitične organizacije in vsi vidnejši politiki so amandmaje javno podprli. 27. septembra 163 Rdeča Slovenija 1989 so bili amandmaji v slovenski skupščini kljub vsem pri¬ tiskom sprejeti, na svečano razglasitev pa je neposredno iz ZDA, kjer je bil na obisku, prišel tudi predsednik predsed¬ stva SFRJ Janez Drnovšek. Ker preprečitev sprejetja amandmajev ni uspela, so v Mi- loševičevem taboru proti slovenskemu vodstvu skušali orga¬ nizirali t. i. protibirokratsko revolucijo, s pomočjo katere je bilo že zrušeno vodstvo v Vojvodini in Črni Gori. Glavni or¬ ganizator protibirokratske revolucije Miroslav Solevič je že po zborovanju v Cankarjevem domu obljubil, da bo 25. mar¬ ca 1989 v Ljubljani organiziral protestni miting. Organiza¬ cijo mitinga v Ljubljani so sicer načrtovali celo že pred tem, v mitingaškem valu »jogurtne revolucije« poleti in jeseni 1988, vendar bi organizacija terjala več priprav, organiza¬ torjem pa je bil takrat prvi cilj disciplinirati »srbska« ozem¬ lja. Ponovno so poskusili L decembra 1989, kot odgovor na sprejem amandmajev, vendar so se slovenske oblasti temu odločno uprle in miting prepovedale (tudi za ceno morebit¬ nega spopada in prelivanja krvi). V zadnjem obdobju Jugoslavije je državo s konceptom »modernega socializma« skušala rešiti vlada Anteja Marko¬ viča, ki je vodenje prevzela nekaj mesecev po kolektivnem odstopu vlade Branka Mikuliča 30. decembra 1988 (prvem v zgodovini socialistične Jugoslavije). Markovič je bil izvoljen marca 1989 in je začel z gospodarsko reformo. Ni pa se bil zmožen soočiti z ideološko zadrto politično nomenklaturo, miselno in eksistenčno vezano na socializem enopartijskega tipa, ki je ohranjala odločilen vpliv na gospodarstvo in ni želela reform, poleg tega pa so bila nacionalna nasprotja že tako zaostrena, da je Jugoslavija kot celota praktično funk¬ cionirala samo še navzven. V Sloveniji so imeli na Markovičev program na vseh rav¬ neh veliko pomislekov, zlasti kar zadeva koncentracijo poo- 164 Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države blastil v Zveznem izvršnem svetu (ZIS) in v Narodni banki Jugoslavije (NBJ). V programu so tudi videli možnost za or¬ ganizirano, zavestno in načrtno prerazporejanje vseh no¬ tranjih in še večjega (dodatnega) dela zunanjih dolgov. Jasno je bilo, da se dolgovi od dejanskih dolžnikov ne dajo izterjati in da bodo glavno breme nosili plačilno sposobni, to je razvi¬ tejši deli države. Kljub vsem pripombam je slovenska skup¬ ščina Markovičev program sprejela. Vlada je v začetku leta 1990 sprejela paket gospodarskih ukrepov, med drugim tudi protiinflacijski program (letna inflacija je bila več kot 2.400 odstotna), denominirala je dinar in ga devalvirala v razmerju 7:1 do nemške marke, zamrznila je tečaj in plače. S podporo Markovičevemu programu je nekaj časa kljub pomislekom nadaljevala tudi Demosova vlada. Gospodar¬ ske razmere pa so se začele hitro slabšati, devizni trg je že je¬ seni 1990 nehal funkcionirati (vlada je najprej omejila na¬ kup deviz, nato pa gaje ukinila). Od oktobra 1990 dalje je slovenska vlada Markovičev program nehala podpirati oz. se mu je skušala izogibati in z raznimi ukrepi zaščititi sloven¬ sko gospodarstvo. V odnosu do Jugoslavije seje, potem ko je Demos prevzel oblast, oblikovalo stališče, da federacija ne more biti enako¬ praven partner za pogajanja, pač pa so to lahko le narodi, ki so Jugoslavijo ustvarili in ki se morajo - po načelu izvirne suverenosti - sami neposredno med sabo dogovoriti, kakšna bo v bodoče. Tako izhodišče je bilo v osnovi pravilno, slaba stran pa je bila, da Slovenija federalnih organov ni mogla enostavno ignorirati. Razmere so se še bolj zakomplicirale z neizvolitvijo Stipeta Mesiča za predsednika predsedstva SFRJ 15. maja 1991. Do kolikor toliko enakopravnih pogo¬ vorov s federalnimi organi, predvsem Markovičem, je prišlo šele nekaj tednov pred osamosvojitvijo, do dejanskih po- 165 Rdeča Slovenija Slika 41. Demosova skupščina. Sestavljena je bila še po starem, tridomno. Demos je v njej imel šibko večino, ki ni zadostovala za sprejemanje velikih zadev, kot je npr. sprememba ustave. Zato je bilo potrebno stalno usklajevanje tako znotraj koalicije kot z opozicijo, poslanci pa večinoma tudi niso bili vešči političnega delovanja. Kljub temu je skupščina v ključnih trenutkih slovenske¬ ga osamosvajanja pokazala zrelost in sprejela prave odločitve ter tudi v izred¬ nih razmerah ohranila kontrolo nad izvršno oblastjo (kar se npr. ni zgodilo na Hrvaškem, kjer se je oblast skoncentrirala v rokah enega človeka, dr. Franja Tudmana). gajanj pa šele na osnovi brionske deklaracije, čeprav je pred tem Ante Markovič (tudi z obiski v Sloveniji) skušal sloven¬ sko vodstvo prepričati, naj odstopi od osamosvojitvenih načrtov (ni pase bil pripravljen odreči pooblastilom, ki jih je imela federacija). V začetku leta 1991 (Jugoslavija je tedaj za¬ radi srbskega vdora v monetarni sistem ekonomsko praktič¬ no že razpadla) je Slovenija opravila pogovore s predstavniki vseh republik in jih seznanila s plebiscitno odločitvijo. Po¬ nujala je možnost zveze samostojnih, suverenih in neodvi¬ snih držav (konfederacijo) ali pa ekonomsko skupnost. Ena- 166 Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države kega mnenja je bila le Hrvaška (obe republiki sta skupaj pri¬ pravili tudi predlog konfederalne pogodbe), Srbi in Črno¬ gorci so bili za »moderno federacijo«, Makedonci so dopu¬ ščali »vse opcije«, če se jugoslovanski narodi zanje le dogovo¬ rijo, Bosanci so vztrajali pri modificirani zvezni državi. Dvajsetega februarja 1991, po propadu pogajanj, je slo¬ venska skupščina sprejela resolucijo o sporazumni razdru- Slika 42. Zadnji jugoslovanski premier Ante Markovič, dolgoletni politik in gospodarstvenik, v slovenski skupščini junija 1991. Poleg njega na sliki tudi njegov podpredsednik Kazimir Živko Pregl in njegov gostitelj France Bučar, predsednik skupščine. Markovič je skušal z gospodarskimi reformami in poli¬ tično in finančno podporo zahodnih držav rešiti Jugoslavijo. Čeprav je arma¬ da na koncu na podlagi sklepa njegove vlade o zasedbi mejnih prehodov inter¬ venirala v Sloveniji, Markovič Sloveniji ni bil nenaklonjen, slovenske politike je skušal prepričati, naj ostanejo v Jugoslaviji. Upal je, da bodo reformnim procesom v Sloveniji sledili tudi drugi. Za reformiranje Jugoslavije je imel pre¬ malo politične podpore, v zvezi komunistov je zaradi različnih nacionalnih interesov ni našel, zato je ustanovil svojo stranko. Računal je, da bo z njo zmagal na zveznih volitvah, do katerih pa ni prišlo. Stranka, ki je imela največ podpore v Bosni in Hercegovini, je na koncu propadla. 167 Rdeča Slovenija žitvi, vendar se skupščine drugih republik do nje sprva niso opredelile (razen hrvaškega sabora, kije sprejel podobno re¬ solucijo). Bistvenega napredka niso prinesli niti pogovori v predsedstvu SFRJ (razširjeni s predsedniki oziroma predsed¬ niki predsedstev republik), niti srečanja predsednikov (pred¬ sedstev) republik, ki so potekala v marcu in aprilu. Na sreča¬ nju na Brdu so predsedniki prvič resneje razpravljali o dveh opcijah: zvezi suverenih držav (zanjo sta bili Slovenija in Hr¬ vaška) in Jugoslaviji kot »enotni demokratični državi«. Ena zadnjih misij, s katero sta - tokrat Kučan in Drnovšek - sku¬ šala na slovensko in hrvaško stran konec maja pridobiti Ma¬ kedonijo in Bosno, je nakazala spremembe v stališčih. Obe republiki sta dopuščali zvezo suverenih držav oz. nekaj vmes¬ nega med federacijo in konfederacijo (tak predlog sta obli¬ kovala Kiro Gligorov in Alija Izetbegovič in ga ponudila v razpravo). Se dva meseca prej bi bilo tako izhodišče za po¬ gajanja - kljub hudemu pritisku radikalnega dela Demosa, da se Slovenija odcepi ne glede na posledice - najbrž spre¬ jemljivo tudi za Slovenijo, konec maja, v razmerah popolne blokade jugoslovanskega ekonomskega in političnega siste¬ ma, pod grožnjo državnega udara, mednacionalnih konflik¬ tov in že tudi posamičnih oboroženih spopadov, pa ni imelo več nobene perspektive. Slovenska odločitev za samostojnost je bila dokončna, čeprav sta Evropska skupnost in ZDA pod¬ pirali ohranitev države, od zadnjega jugoslovanskega pred¬ sednika vlade Anteja Markoviča pa pričakovali, da bo - če¬ prav s trdo roko - umiril politične in nacionalne strasti, ob¬ držal državo skupaj in izvedel prehod v tržno gospodarstvo. Markovič je večkrat prišel v Slovenijo in politike in poslance skušal prepričati, naj ga podprejo. Ko v tem ni bil uspešen, je 12. junija 1991 v nastopu pred slovensko skupščino predla¬ gal, naj se Slovenija ne odcepi, pač pa naj se odloči za postop¬ no razdruževanje od Jugoslavije. Računal je, da bi z zavlače- 168 Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države vanjem lahko obdržal Jugoslavijo skupaj, posredno pa je slo¬ venskim politikom grozil tudi s silo, pri čemer seje skliceval na »mandat« ZDA in zahodnoevropskih držav, da lahko na¬ pravi red. Evropska skupnost je zagovarjala stališče, da ne¬ odvisnosti Slovenije in Hrvaške ne bo priznala, dokler ob¬ staja možnost dogovora v Jugoslaviji, ki so ji obljubljali tudi posojila v višini več milijard dolarjev in hitro vključitev v ES, če ostane skupaj in se reformira. Kljub neugodnim zuna¬ njim okoliščinam in grožnjam iz Beograda ter s strani arma¬ de je slovenska skupščina 25. junija sprejela temeljno ustav¬ no listino, ustavni zakon za njeno izvedbo in deklaracijo o neodvisnosti, s čimer je Slovenija pravnoformalno razglasila neodvisnost. Se isti dan so slovenske oblasti prevzele nadzor nad carinarnicami in mejnimi prehodi, kamor je prišlo okrog 300 slovenskih policistov in pripadnikov teritorialne obrambe. Delovati so začeli improvizirani mednarodni mej¬ ni prehodi na meji s Hrvaško. Naslednji dan, 26. junija je bila pred parlamentom slove¬ sna razglasitev neodvisnosti. Na njej je, že med preletava¬ njem letal JLA, predsednik predsedstva Milan Kučan dejal: »V našem življenju in v zgodovini slovenstva se resnično pri¬ čenja novo poglavje. Danes imamo pravico, da mu zapišemo na vrh neizpisane strani: samostojna, demokratična sloven¬ ska republika.« Ponoči s 25. na 26. junij 1991 je zasedala zvezna vlada in sklenila, daje treba zaradi uresničevanja zveznih predpisov o prehodu državne meje, nemotenega odvijanja prometa in uresničevanja mednarodnih obvez SFRJ ponovno prevzeti zvezno kontrolo nad mejnimi prehodi v Sloveniji. To nalogo je vlada zaupala Zveznemu sekretariatu za notranje zadeve in Zveznemu sekretariatu za narodno obrambo. Vojska je sprva zasedla večino mejnih prehodov, vendar so slovenske enote (teritorialna obramba in policija) začele učinkovito 169 Rdeča Slovenija vzpostavljati ravnotežje sil. Jugoslovanska armada je bila te¬ daj nacionalno še mešana, vojakom tudi niso povedali, za kaj naj bi se borili oz. so jim govorili, da je Jugoslavija napadena. Kjer so le mogli, so armado zapuščali slovenski vojaki in ofi¬ cirji, pa tudi Albanci, Hrvati in Makedonci. Jugoslovanski vojaški vrh je napačno ocenil razmere in ni pričakoval, da bo v Sloveniji prišlo do takega odpora, slovensko vojaško in po¬ licijsko vodstvo pa je imelo dokaj natančne informacije o tem, kaj se v armadi dogaja. Vse to je prispevalo, da spopadi niso bili tako hudi, kot bi sicer lahko bili. Slovenija je po di¬ plomatskih kanalih, preko medijev, znanstvenih, kulturnih pa tudi osebnih zvez uspešno začela obveščati mednarodno javnost. »Tihi mandat«, ki ga je za vzpostavitev reda dobil zvezni premier Ante Markovič, seje tako začel iztekati, saj se je javnost v zahodnih državah začela obračati proti politiki svojih vlad. Da bi preprečila nadaljevanje spopadov, je Evropska skupnost v Slovenijo poslala skupino opazovalcev. 28. junija je preko Beograda v Zagreb prispela posebna pogajalska »trojka« (Gianni de Michelis, Jacques Poos, Hans van den Broek), ki se je sestala s hrvaškim predsednikom Franjom Tudmanom, slovenskim predsednikom Milanom Kučanom in predsednikom zvezne vlade Antejem Markovičem. Sprejet je bil dogovor o ustavitvi sovražnosti, o obnovitvi dela pred¬ sedstva SFRJ (le to je nehalo delovati, ker srbski del za pred¬ sednika ni priznal Hrvata Stipeta Mesiča) in o »zamrznitvi« uresničevanja ustavne listine o samostojnosti in neodvisno¬ sti Slovenije. Kljub tem dogovorom so se spopadi nadaljevali še do 4. julija, ko so se vojaki jugoslovanske armade začeli vračati v vojašnice. 7. julija so se na Brionih pod vodstvom evropske trojke začela pogajanja med federacijo, Hrvaško, Slovenijo in Srbijo. Po dolgotrajnih pogajanjih je bila sprejeta t. i. brionska dekla- 170 Mednacionalni konflikti v osemdesetih in razpad skupne države racija, v kateri je bilo določeno, da bo nadzor mejnih preho¬ dov v Sloveniji v rokah slovenske policije, ki pa bo delovala po zveznih predpisih, da carine ostanejo prihodek federacije, da nadzor zračnega prometa opravlja federacija, da se na meji vzpostavi stanje pred 25. junijem, da se odstranijo blokade iz¬ pred vseh objektov jugoslovanske armade, da se enote jugo¬ slovanske armade brezpogojno vrnejo v vojašnice, da se zago¬ tovi prehodnost vseh cest, da se jugoslovanski armadi vrnejo oprema in objekti, da se vse enote teritorialne obrambe demo¬ bilizirajo in vrnejo v kraje, kjer so nastanjene in da se izpusti vse ujetnike najkasneje do 8. julija opolnoči. Slovenija in Hr¬ vaška sta se strinjali, da za tri mesece ustavita osamosvajanje. Za nadzor nad premirjem in moratorijem osamosvajanja so bili zadolženi opazovalci Evropske skupnosti. O brionski deklaraciji so bila v slovenski javnosti različna mnenja, kot diktat pa so jo razumeli tudi mnogi poslanci. Kljub temu jo je slovenska skupščina 10. julija z dvotretjin¬ sko večino potrdila. 18. julija je zvezno predsedstvo, ki je znova začelo delovati, presenetljivo sprejelo sklep, da se bo armada v treh mesecih umaknila iz Slovenije, kar je ta do 25. oktobra tudi storila (do¬ govarjanje o tem umiku sta neuradno začela že dr. Janez Dr¬ novšek in dr. Borisavjovič na Brionih, sklep pa je bil posledica srbske odločitve, da po slovenskem odporu ne skuša več ohra¬ niti Jugoslavije, pač pa ustvariti veliko Srbijo). JLA, kije zapad¬ la srbskemu vplivu, je orožje in opremo nakopičila deloma na Hrvaškem, kjer so jeseni že potekali spopadi, še več pa v Bosni in Hercegovini, kjer se je kmalu zatem začela najbolj krvava vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Po izteku moratorija je Slovenija uvedla nadzor nad svo¬ jimi mejami, sprejela lastno valuto - tolar, 23. decembra 1991 pa je bila-sprejeta tudi nova ustava. Ustava izhaja iz enakih načel, kot jih poznajo zahodne demokracije: pred- 171 Rdeča Slovenija stavniškega parlamentarnega sistema, načela delitve oblasti, enakosti pred zakonom in drugih političnih ter socialnoe¬ konomskih svoboščin. Ustava tudi zagotavlja pravice obema narodnostnima manjšinama v Sloveniji, to je italijanski in madžarski manjšini. Septembra 1991 se je v Haagu začela mednarodna konfe¬ renca, ki naj bi odločila o usodi Jugoslavije. V tem času so na Hrvaškem že potekali srditi spopadi. Posebna komisija Evropske skupnosti (Badinterjeva komisija) je presodila, da je Jugoslavija razpadla in da torej ne gre zgolj za odcepitev dveh republik, Slovenije in Hrvaške. Naslednice Jugoslavije so vse republike, nekdanje administrativne meje med njimi postanejo državne meje, republike pa se morajo sporazume¬ ti o nasledstvu Jugoslavije. Od konference o Jugoslaviji, ki se je s sestanki potem nadaljevala še v Bruslju in v Londonu, ni bilo velike koristi. Na končuje propadla, ker je Miloševič za¬ vrnil vse predloge za ohranitev Jugoslavije, tudi take o naj¬ bolj ohlapni povezavi. Slovenija si je mrzlično prizadevala za mednarodno priznanje, pri čemer je imela podporo nekate¬ rih držav, zlasti Nemčije. Decembra je Evropska skupnost sklenila, da bo tiste jugoslovanske republike, ki so zaprosile za priznanje, priznala 15. januarja 1992. Nemčija je Slovenijo priznala že decembra (z veljavnostjo od 15. januarja naprej), 13. januarja jo je priznal Vatikan, 15. januarja pa večina držav Evropske skupnosti. 22. maja je bila Slovenija, skupaj s Hrvaško in Bosno, kot 176 članica sprejeta tudi v Organiza¬ cijo Združenih narodov. Vzroki za konec slovenskega bivanja v Jugoslaviji Slovenija je kljub svojemu nenehnemu nezadovoljstvu verjela v jugoslovansko državo, v njen obstoj in ureditev je vložila ogromno energije, njene politične in gospodarske elite so že v prvi, še bolj pa v drugi Jugoslaviji imele velik vpliv v državnem vrhu in zato jim do konca osemdesetih let 20. stoletja ni prišlo na misel, da bi iskale rešitev zunaj Ju¬ goslavije. Glavni cilj je bil doseči čim boljši položaj Slove¬ nije znotraj (kon)federativno urejene Jugoslavije, kar je bilo tudi v skladu z realnimi razmerami v svetu po drugi svetov¬ ni vojni, še posebej z delitvijo na dva bloka, med katerima je Jugoslavija dosegla specifičen vmesni položaj. V celoti gle¬ dano je bivanje tako v kraljevini kot v socialistični Jugosla¬ viji dalo pozitivno bilanco. Bilo je mnogo slabega ali dvom¬ ljivega, od centralizma in unitarizma do revolucije. Toda Jugoslavija je v negotovih časih ozemeljske razkosanosti in pritiska nemškega in italijanskega imperializma nudila možnost za preživetje. V prvi Jugoslaviji so Slovenci dobili neformalno kulturno avtonomijo, vključno z lastno uni¬ verzo, ter se ekonomsko okrepili. Prekmurje je bilo prvič v zgodovini neposredno povezano z matico. V drugi Jugosla¬ viji je bil položaj Slovenije rezultat narodnoosvobodilnega boja in dejstva, da so Slovenci kot del jugoslovanskega pro¬ tifašističnega gibanja končali vojno na strani protifašistič¬ ne koalicije. Primorska (več kot četrtina slovenskega prebi¬ valstva in tretjina ozemlja) je postala sestavni del novousta¬ novljene republike, Slovenija je dobila izhod na morje. Brez statusa ene od šestih republik s pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, izhodišče za osamosvoji¬ tev ne bi imelo realne podlage. 173 Rdeča Slovenija Socialistično Jugoslavijo so skupaj držali trije mehaniz¬ mi: Josip Broz - Tito kot oseba z največjo avtoriteto, ki je združevala tri ključne funkcije predsednika partije, predsed¬ nika države in vrhovnega poveljnika vojske; vsejugoslovan¬ ska komunistična partija (zveza komunistov), ki je delovala po t. i. načelu demokratičnega socializma; in Jugoslovanska ljudska armada. Titova smrt je terjala premislek o naravi jugoslovanske federacije brez teh varovalnih mehanizmov, Slika 43. Voditelji jugoslovanskih republik spomladi 1991, ko so na dolgih se¬ stankih brezuspešno skušali najti skupno točko, s pomočjo katere bi ohranili Jugoslavijo. Črnogorski politik Momir Bulatovič se je priklonil miloševičevski politiki in je po prevladi politične linije, ki je zagovarjala samostojnost Črne Gore, še nekaj časa opravljal politične funkcije v Beogradu, nato pa izginil iz politike. Milan Kučan je bil še dvakrat izvoljen za predsednika tedaj že samo¬ stojne Republike Slovenije. Franjo Tudman je kljub megalomanstvu in števil¬ nim političnim napakam uspel z osamosvojitvijo Hrvaške, iz Hrvaške je z vo¬ jaškimi operacijami pregnal večino Srbov in je umrl na predsedniškem polo¬ žaju (po mnenju nekaterih analitikov mu je to prihranilo sojenje na haaškem sodišču). Kiro Gligorov je politično kariero končal častno kot predsednik 174 Vzroki za konec slovenskega bivanja v Jugoslaviji hkrati pa je omogočila ponoven vzpon dotlej nadzorovanih a ves čas potihem tlečih nacionalizmov, zlasti srbskega in hrvaškega. Na razvezo Slovenije z Jugoslavijo je odločilno vplivala različnost pogledov na: - Jugoslavijo: ali zveza samostojnih držav ali unificirana država, ki naj bi sčasoma z oblikovanjem jugoslovanskega naroda postala enonacionalna; - družbeno ureditev: ali demokratični večstrankarski parlamentarni sistem ali ohranjanje dominacije ene partije z ustavno zagotovljenimi privilegiji; - ekonomsko ureditev: ali uvedba tržnih zakonitosti in pluralizma lastnin ali ohranjanje neučinkovitega formalno samoupravnega, v resnici pa državno dirigiranega gospodar¬ stva z nedefinirano družbeno lastnino. Vsa tri vprašanja so se v različnih oblikah pojavljala že v prejšnjih desetletjih, zaradi številnih zunanjih in notranjih razlogov pa izbruhnila v osemdesetih letih. Slovenija je mo¬ rala odnos do njih najprej izbojevati znotraj sebe, kar se ni zgodilo naenkrat in zlahka - zavest seje spreminjala posto¬ poma, odvisna je bila od razmerja sil med nastajajočo opozi¬ cijo in socialistično oblastjo, pogosto je bila odvisna tudi od dogajanja drugod po Jugoslaviji. Ko je slovenska družba obenem z lastno preobrazbo sku¬ šala doseči preobrazbo celotne jugoslovanske družbe, so to Makedonije, ki mu je uspela osamosvojitev republike brez prelivanja krvi. Vodilni muslimanski (bošnjaški) politik Alija Izetbegovičje dolgoletno krvavo vojno v Bosni in Hercegovini prav tako preživel na predsedniškem položaju, potem pa je začel politični vpliv izgubljati. Nad njegovimi potezami med voj¬ no in po njej (homogenizacijo Bošnjakov na verski osnovi) so ostali številni dvomi, mediji so namigovali, da haaško sodišče tudi proti njemu pripravlja obtožnico, kar pa so preprečile nestabilne razmere v Bosni in nazadnje Izet- begovičeva smrt oktobra 2003. Slobodan Miloševič je svojo politično kariero končal z izgubljenimi volitvami in izročitvijo haaškemu sodišču. (Opisani predsedniki si na sliki slede od leve proti desni). 175 Rdeča Slovenija drugod razumeli, kot dajo skuša zrušiti. Nikoli ni o pravem času dobila zadostne podpore, nikoli ni prišlo do združitve sil, ki bi zmogle državo reformirati in jo kot celoto pripeljati v Evropsko unijo, ali pa vsaj doseči njen mirni razpad, brez prelivanja krvi. Ko se je sredi osemdesetih let civilna družba v Sloveniji zavzemala za osnovno pravico do svobode izražanja, so bili proti njej združeni zvezni organi, vse republike in večina ju¬ goslovanskega tiska. - Ko je zahtevala nadzor države nad armado, civilno slu¬ ženje vojaškega roka in z ustavo zagotovljene jezikovne in druge pravice za vojake, si je (in z njo vred tedanja slovenska oblast) nakopala jezo Jugoslovanske ljudske armade. - Ko je v začetku devetdesetih let Slovenija ponujala konfe- derativni model ureditve, jo je podpirala le Hrvaška. Srbija se je zavzemala za demokracijo po načelu »en človek en glas«, pri čemer sojo podpirali zahodni diplomati, še posebej ameriški, ki so imeli Slobodana Miloševiča za sodobnega reformator¬ skega politika in hkrati pozabljali, da načelo univerzalne de¬ mokracije v Jugoslaviji vodi v unitaristično državo. Tudi vse druge republike so bile ali proti slovenskim predlogom ali zmedene in brez lastnega koncepta. Sele tik pred razpadom države, ko so že potekali mednacionalni spopadi na Hrva¬ škem, ko je Miloševič uresničeval koncept velike Srbije, ko so bili državni organi - vključno z zveznim predsedstvom - pov¬ sem blokirani, ko vjugoslavijo z izjemo nekaj diplomatov, na¬ vajenih na razmišljanje iz časov blokovske delitve, ni verjel prav nihče več, sta bili Makedonija ter Bosna in Hercegovina pripravljeni pristati na nekakšno asimetrično federacijo. Ko se je Slovenija zavzemala za gospodarske reforme, je imela (pre)šibko podporo reformnih sil drugod po Jugosla¬ viji. Zvezni premier Ante Markovič je imel veliko podporo za¬ hodnih držav, a premalo politične avtoritete, da bi reforme 176 Vzroki za konec slovenskega bivanja v Jugoslaviji izpeljal. Kot vsi premieri pred njim je podlegel pritisku ne¬ razvitih, pristajal je na zahteve Srbije po posebnem statusu (ki so ga srbski politiki dosegli že sredi osemdesetih let). Kljub vsej reformni usmerjenosti je Jugoslavijo videl kot konvoj, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpočasnej¬ ši ladji. (Ta ladja, Kosovo, je bila sedemkrat počasnejša od Slovenije.) V zameno za gospodarske reforme je Markovič zahteval koncentracijo ekonomske in politične moči, torej centralizem. Ko se je Slovenija konec leta 1989 odločila za svobodne večstrankarske volitve, so to označili za kontrarevolucijo, vodstvo armade pa je pripravljalo nov, že kdo ve kateri scena¬ rij za njeno pokoritev. K odhodu iz Jugoslavije so Slovenijo torej prisilile oko¬ liščine, vedno večji razkorak z razvitimi državami, v prvi vrsti pa nezmožnost, da se Jugoslavija demokratizira, modernizi¬ ra in zagotovi nacionalne pravice svojim narodom. Slo je za kombinacijo liberalnih idej in nacionalnih čustev, ki je v Slo¬ veniji ustvarila dovolj politične energije, daje bilo zastavljene cilje mogoče izpeljati. Vendar so k uresničitvi odločilno pri¬ pomogle predvsem mednarodne spremembe. Politične in družbene spremembe v osemdesetih letih v Sloveniji so se dogajale v kontekstu globalne krize komunizma, razpada¬ nja bipolarne delitve sveta in Sovjetske zveze ter globoke po¬ litične, mednacionalne in ekonomske krize v Jugoslaviji. Brez zunanjih sprememb bi se procesi, poimenovani »slo¬ venska pomlad«, verjetno končali s porazom alternativnih gibanj, obračunom z opozicijo in prisilnim odhodom refor¬ mističnih oblasti v Sloveniji s političnega prizorišča. Poseb¬ nost slovenskih razmerje bila v tem, daje bil politični pro¬ stor bolj odprt za kroženje idej kot v vzhodnoevropskih drža¬ vah. Na Slovenskem se je do sredine osemdesetih let v obliki raznih alternativnih gibanj razvila močna civilna družba, ki 177 Rdeča Slovenija je imela pionirsko vlogo pri procesih demokratizacije. K širjenju svobode javne besede je veliko prispeval tisk. Od sre¬ dine osemdesetih let dalje sta se procesa demokratizacije družbe in nacionalne emancipacije tesno prepletala. Pri ob¬ likovanju nacionalnega programa je imela pobudo intelek¬ tualna opozicija. V drugi polovici osemdesetih let je v vod¬ stvu Zveze komunistov prevladala reformistična struja, kiji ideje opozicije niso bile več tuje. Taka politika je omogočila mehek prehod v večstrankarski sistem in zagotovitev kon¬ senza pri temeljnih vprašanjih nacionalnega programa. V procesu osamosvajanja in vojaških spopadov so bile Sloveniji okoliščine naklonjene. Zvezni pritisk je bil dovolj močan, daje združil politike in prebivalstvo, ne pa tolikšen, da bi povzročil nove razkole. Napad JLA je Sloveniji uspelo zaustaviti s posrečeno kombinacijo policijskih in vojaških akcij, natančnih analiz dogajanja v armadi, ki je bila še ved¬ no nacionalno mešana in v kateri je vladala precejšnja zme¬ da, obveščanja svetovne javnosti, diplomatske dejavnosti in drugih ukrepov. Srbski politični vrh z Miloševičem na čelu se je s sodelovanjem dela vodilnih oficirjev JLA odločil za uresničitev koncepta Velike Srbije, zato ni bil več zainteresi¬ ran za obstoj Jugoslavije in ohranitev Slovenije v njej. Se pra¬ vi čas se je pod pritiskom javnega mnenja v svojih državah angažirala tudi Evropska skupnost, ki so jo spopadi na evropskih tleh šokirali. Tedaj je konflikt med Srbijo in JLA na eni strani ter Slovenijo na drugi že zamenjal za Jugosla¬ vijo resnično usoden mednacionalni spopad med Srbi in Hrvati, ki je državo dokončno pokopal. Vendar so prizori vojnih strahot iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine kaj kma¬ lu postali nekaj vsakdanjega in niso imeli velikega psiholo¬ škega vpliva na politične odločitve evropskih in svetovnih državnikov, ki nato dolgo niso znali najti prave rešitve za kr¬ vavo vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije. 178 2 - Josip Visarionovič - Stalin Josip Visarionovič Džugašvili je, tako kot večina revolu¬ cionarjev, zamenjal številna imena. Ključna življenjska ob¬ dobja pa zaznamujejo tri: Soso, to je mali Josip (tako so ga klicali v otroštvu), Koba (to ime po razbojniku, neke vrste gruzinskem Robinu Hoodu, si je nadel v mladih revolucio¬ narnih letih) in sevedajStalinJkot so ga (najprej redki posa¬ mezniki, desetletje za tem pa ves svet) poznali jpd časov ruske revolucije leta 1917 dalj e.\S talm seje rodil 21. decembra 1879 v majhnem mestu Gori materi Jekaterini in očetu Visarionu Ivanoviču, čevljarju, ki je le nekaj let prej imel srečo, da je lahko odšel s kmetije (kmetje tedaj v Gruziji niso bili svobo¬ dni, fevdalci so jih lahko prodajali z zemljo vred). Obstaja teza, da seje rodil leto prej, 6. decembra 1878, da pa so da¬ tum v uradnih biografijah spremenili, zato da so lahko leta 1929 priredili množično državno proslavo njegove petdeset¬ letnice in s tem začeli sistematično graditi njegov kult oseb¬ nosti. Mati se je poročila pri petnajstih letih, bodočega dik¬ tatorja je rodila pri manj kot dvajsetih, pred tem sta ji dva otroka umrla. Njun odnos je bil bolj travmatičen kot ne, od mladih let dalje, tudi v času, ko je Stalin vladal Sovjetski zve¬ zi, sta se le redko srečala. V eni od novejših biografij (Edvard Radzinsky), ki poskušajo s pomočjo na novo dostopnih (si¬ cer skopih) virov in (bolj ah manj nepreverljivih) pričevanj izbrskati kakšno senzacionalnost, naj bi leta 1935, ko je bila mati že zelo bolna, med njima potekal takle dialog: »Josip, kaj točno pa si sedaj?« »Se spominjaš carja? No, jaz sem nekaj 181 Rdeča Slovenija takega kot car.« »Storil bi bolje, če bi postal duhovnik.« V resnici se je njegovega položaja zavedala, na stara leta se je celo naučila pisati in tudi v najhujši vročini je nosila črno obleko, da mu ne bi delala sramote. Oče je slabo zaslužil, veliko je pil in Josipa stalno prete¬ pal, kot samostojni obrtnik je propadel in je moral na delo v tovarno, kar je štel za veliko sramoto. Stalin ga je kasneje uporabil v enem od svojih teoretičnih člankov kot primer »neizgrajenega« delavca, ki je po položaju čisti proletarec, njegova razredna zavest pa je izrazito malomeščanska, saj kar naprej sanja o svoji delavnici. Mati, ki je v glavnem vzdrževala družino in je bila zelo pobožna, in njegovi učitelji so nekako dosegli, daje mali Jo¬ sip dobil štipendijo in odšel študirat v pravoslavno seme¬ nišče v Tbilisi. Dvojno življenje: strogo meniško s pogostimi kaznimi za najmanjše prekrške in ilegalno revolucionarno (1898 seje pridružil tajni revolucionarni gruzinski skupini Mesame Daši - Tretja skupina) sta v njegovem razmišljanju gotovo pustila sledi. Po prepričanju tedaj že ateist seje moral udeleževati pogostih verskih obredov in molčati pred avtori¬ tetami, na skrivnih sestankih in mitingih z delavci pa zago¬ varjati marksistično ideologijo in se postavljati kot voditelj. Že pred semeniščem je izkazal tudi nekaj pesniškega talenta in objavil nekaj pesmi, za to zgodnejše revolucionarno ob¬ dobje pa je očiten tudi gruzinski nacionalizem, ki pa ga je kasneje podredil ruskemu revolucionarnemu centralizmu. Njegovega dvojnega življenja menihi sicer niso odkrili, si je pa nabral dovolj drugih prekrškov, da so ga še pred kon¬ cem šolanja vrgli iz semenišča. Postal je Koba - profesionalni revolucionar, član socialdemokratskega komiteja v Tbilisiju, organizator štrajkov po raznih črpališčih nafte in tovarnah in pisec člankov v Iskri, časopisu, ki ga je izdajal Leninov krog (tako so ga Lenin in drugi ruski emigranti tudi spozna- 182 Josip Visarionovič - Stalin li). Rfečkrat je bil zaprt in pregnan v Sibirijo. V ruski revoluciji 19^5 ni imel kakšne vidnejše vloge^Na kongresu socialde¬ mokratov v Tammersforsu na Finskem (to je bilo njegovo prvo potovanje s Kavkaza sploh) se je prvič tudi fizično sre¬ čal z Leninom. Srečanje je bilo za provincialnega revolucio¬ narja s trenutnim imenom Ivanovič razočaranje: predstavljal si je, da mora biti tak voditelj visoke rasti in impozantnega nastopa, Lenin pa je, majhen in zgrbljen, diskutiral v nekem kotu. V evforičnem pričakovanju padca carizma in poskusih približevanja manjševikov in boljševikov se Koba ni najbolje znašel (podobno ne tudi naslednje leto na kongresu v Stock¬ holmu), toda vodstvu, odtrganemu od domačih razmer, so bili ljudje iz domovine potrebni. Porabili so ga za to, daje po Kavkazu organiziral borbene gverilske skupine, ki so med drugim ropale državne pošiljke denarja in banke, kar je ru¬ skim socialdemokratom prineslo mnogo moralne škode in izzvalo represivne ukrepe oblasti. Na kongresu v Londonu leta 1907 v razpravah ni sodelovanje pa srečal Trockega, kije že tedaj predstavljal eno močnejših frakcij v stranki. V na¬ slednjih letih seje v premorih med zapori in pregnanstvi po¬ časi vzpenjal na lestvici, njegova ideja je bila, da mora stran¬ ka izdajati dnevni časopis, kar se je kasneje tudi zgodilo. Rodila seje Pravda in Koba je postal eden od njenih uredni¬ kov. Bil pa je še premalo znan, da bi ga na konferenci boljše¬ vikov v Pragi leta 1912 (na njej je prišlo do razkola s skupi¬ no manjševikov) izbrali v centralni komite, tako da gaje Le¬ nin vanj kooptiral. S tem je prišel v najožjo skupino revolu¬ cionarjev, čeprav ga vodilni partijski intelektualci niso je¬ mali za enakovrednega.jNjegova stališča so se nagibala zdaj'" k eni, zdaj k drugi frakciji. Dovolj previden je bil, da se ni zameril Leninu, nekaj avtoritete pa si je ustvaril pri obrav¬ navah nacionalnega vprašanja^Marksizem in nacionalno vprašanje, 1913). 183 Rdeča Slovenija Slika 44. Stalin l. 1917, komisar za narodnosti. Stalin je imel za sabo kavkaško izkušnjo mednacional¬ nih odnosov, veljal pa je tudi za teo¬ retika na tem področju. Kljub temu je nacionalna čustva zaradi revolu¬ cionarnih ciljev podredil centra¬ lizaciji. Funkcija komisarja za na¬ rodnosti sprva ni bila pomembna, saj so boljševiki obvladovali le maj¬ hen del Rusije, kasneje je za Stali¬ na postala ključnega pomena, saj je vzpostavil stik z vodstvi po vsej Ru¬ siji in postal znan, kar mu je po Leninovi smrti v frakcijskih bojih olajšalo prevzem oblasti jUjdeležba v oktobrski revoluciji je Josipu Visarionoviču Džugašviliju - Stalinu prinesla ministrski položaj v vladkj Postal je predsednik komisariata (ministrstva) za nacional¬ nosti. Boljševiško načelo o pravici do samoodločbe narodov je seglo le do Finske, ki je dobila neodvisnost, že pri Ukrajini je Stalin stališče revidiral, češ da samostojnosti ne bodo daja¬ li buržoaziji v posameznih deželah, ampak bodo podpirali revolucijo in delavsko oblast (sovjete), ti pa naj se potem sami odločijo.iJSTi videl smisla v množici majhnih, med sabo sprtih in vojskujočih se držav in plemen, kot je bilo na Kav¬ kazu, pač pa v zvezi delavskih in kmečkih republik na fede¬ ralnem principu.\V času krvave državljanske vojne in inter¬ vencije zahodnih držav je bila sovjetska oblast omejena na raven nekdanje moskovske kneževine in Stalin ni imel s čim upravljati. Določili so ga, daje delal red v Caricinu (kasnej¬ šem Stalingradu oziroma Volgogradu) in tako omogočil 184 Josip Visarionovič - Stalin preskrbovalne poti s Kavkaza za lačno Moskvo. »Bodite pre¬ pričani, da naša roka ne bo zadrhtela«, je bilo njegovo spo¬ ročilo Leninu. Tu je prvič prišel v oster konflikt s stvari¬ teljem Rdeče armade Trockim, vendar je Lenin potreboval oba in je spor zgladil. Položaj komisarja za narodnosti je bil pomemben in dobro izhodišče za vzpon na oblast/Od 140 milijonov pre¬ bivalcev Ruske sovjetske federativne socialistične republike jih je bila polovica neruske narodnosti, od takih, ki so prej živeli v urejeni srednjevropski Avstro-Ogrski, do sibirskih pastirskih plemenj Stalin je polazijsko in azijsko periferijo nastajajočega komunističnega imperija zaradi svojega po¬ rekla in izkušenj zmogel obvladovati bolj kot kdorkoli drug v petčlanskem politbiroju, katerega član je postal, j Ustvaril si je mrežo sodelavcev in podpornikov, ki gaje ka¬ sneje v boju za oblast podprla. Dodatno politično moč mu je dajalo vodenje delavsko-kmečkega inšpektorata, ki je kontroliral celotno državno upravo. V politbiroju so bile funkcije razdeljene: nesporni vodja (tudi predsednik vlade) je bil Lenin, Kamenjev je nastopal kot njegov namestnik, Trocki je vodil vojaške operacije v državljanski vojni, Buha- rin je skrbel za propagando. Stalin, po prepričanju drugih najmanj izobražen in razgledan, vendar »praktik«, je v svojo pristojnost dobil utrudljivo in duhamorno vsakod¬ nevno vodenje partije, s katerim se vodilni ideologi revolu¬ cije niso želeli ukvarjati. Z imenovanjem za generalnega sekretarja centralnega komiteja se je njegova moč izjemno povečala. V roke je dobil Centralno kontrolno komisijo, ki je skrbela za »čistke«. V začetku je šlo le za preverjanje mo¬ ralne neoporečnosti, Stalin pa je iz komisije naredil organ, ki je odločal o vseh kadrih, njihovih zadolžitvah, preme¬ ščanjih, kaznovanju.' Ustvaril je kartoteke za vseh tedanjih 400.000 članov in 20.000 funkcionarjev. 185 Rdeča Slovenija ' V tem času je bil Lenin že bolan. Za svojega naslednika se ni mogel odločiti, Trockega in Stalina je imel za najbolj spo¬ sobna, a antagonistična, kar bi lahko razbilo vodstvo. Tik pred smrtjo je v dodatku k svoji oporoki Stalina označil za pregrobega in predlagal, da mu vzamejo položaj general¬ nega sekretarja. Vendar je bilo prepozno. Stalin je bil že pre¬ močan. V času, ko je bil Lenin na smrtni postelji, je uspel za¬ obiti ali ublažiti njegove kritike, kazal seje njegovega poniž¬ nega učenca, z Zinovjevim in Kamenjevim je v politbiroju formiral triumvirat proti Trockemu, ki je postal po njegovi cinični oznaki »šampion brez mišic«. V družboslovju so de¬ setletja potekale polemike, kakšna je sploh razlika med troc¬ kizmom in stalinizmom. Isaac Deutscher, eden najbolj pro¬ nicljivih preučevalcev stalinizma, je že leta 1949 naredil pri¬ merjavo s protestantizmom in katolicizmom, ki oba izhaja¬ ta iz krščanstva. Tako Trocki kot Stalin sta izšla iz marksiz¬ ma in leninizma, vendar je Trocki izhajal iz revolucionarne¬ ga optimizma, verjel je, da bodo ljudje ob pravilni politiki podpirali boljševistično oblast, Stalin pa je izhajal iz globo¬ kega apriornega nezaupanja do vseh in vsakogar. Na tem je tudi utemeljil svojo politiko, ko je najprej porazil Trockega (kasneje gaje v izgnanstvu v Mehiki dal tudi brutalno ubiti), nato pa s pomočjo novih zaveznikov (Buharin, Rikov in Tomski) odstranil prejšnja zaveznika Kamenjeva in Zinov- jeva. Leta 1929, ko so mu uprizorili praznovanje 50. rojstne¬ ga dne, je bil že popoln gospodar Sovjetske zveze. Svojo poli¬ tiko je utemeljil na treh postavkah: socializmu v eni državi, velikanski industrializaciji in kolektivizaciji ter totalnem obračunu z vsemi, ki bi lahko predstavljali alternativo njego¬ vemu vladanju. Za obračun je leta 1934 izkoristil uboj vodil¬ nega leningrajskega komunista Kirova (po nekaterih inter¬ pretacijah naj bi ga dal ubiti sam), vrh pa so njegovi obračuni dosegli z ustanavljanjem gulagov, deportacijami in s sodni- 186 Josip Visarionovič - Stalin mi procesi, med katerimi ni obračunal samo z večino starih boljševikov, ampak tudi z elito Rdeče armade in njenim le¬ gendarnim poveljnikom Tuhačevskim, ker naj bi proti nje¬ mu koval zaroto. Kolektivizacija je povzročila upiranje kmetov, ki so uni¬ čevali pridelke in živino (število konj, govedi in ovac seje sko¬ raj prepolovilo), brutalne represivne ukrepe, množična pre¬ seljevanja, milijone mrtvih zaradi nasilja in lakote. Psihične¬ ga pritiska zaradi take politike ni zdržala niti Stalinova dru¬ ga žena Nadežda Alilujeva in je v depresiji naredila samo¬ mor. Na koncu je bilo blizu sto milijonov kmetov prisilno v zadrugah. Se večje žrtve je povzročila industrializacija. Če¬ prav naj bi Stalin megalomanskim projektom sprva naspro¬ toval - z gradnjo Dnjeprostroja naj bi bilo po njegovem tako, kot če bi »mužik namesto krave kupil gramofon« - je idejo nato prevzel in jo izpeljal. Sovjetska zveza je iz polfevdalne Rusije postala industrijska država, milijonske žrtve in vse druge grozljive posledice pa je še po sedemdesetih letih ko¬ majda moč dojeti. Politično je bil vzpostavljeni sistem ute¬ meljen z novo, stalinsko ustavo leta 1936. Na zunanjepolitičnem področju je bil Stalin dolgo šibek in ni zmogel uveljaviti Sovjetske zveze kot velike sile. S po¬ močjo Kominterne je usmerjal komunistične partije v posa¬ meznih državah, vendar so bile to večinoma marginalne in nepomembne stranke, v špansko državljansko vojno se spr¬ va ni želel vplesti, potem seje zaradi intervencije Nemčije in Italije. Posledica so bili krvavi notranji obračuni v Ljudski fronti, ki so republikanski strani močno škodili. Do prihoda nacizma na oblast (nekaj časa pa še tudi potem) je podpiral Nemčijo kot protiutež britanski in francoski politiki do Sov¬ jetske zveze. Iz bojazni, da ne bi obeh totalitarnih držav izi¬ grali eno proti drugi in ju izčrpali v medsebojnem spopadu, je podpisal pakt s Hitlerjem. Seveda tudi zaradi ozemeljskih 187 Rdeča Slovenija aspiracij po Finski, baltiških državah in Poljski (znova oživljajo teorije brez neposrednih dokazov, naj bi se po napa¬ du na Poljsko 17. oktobra 1939 Hitler in Stalin srečala v Lvo¬ vu). Uspel mu je dogovor o nenapadanju z Japonsko, a gaje nemški napad kljub prepričljivim podatkom, da bo do njega prišlo, presenetil. Ukazal je celo, naj na napadalce ne streljajo, ker je mislil, da gre zgolj za provokacijo. Štirinajst dni se ni niti prikazal v javnosti, vendar ga katastrofalni po¬ razi v letu 1941 in nemške čete pred Moskvo niso odnesli. Po vojni je priznal, da so ljudje imeli pravico, da vodstvo odsta¬ vijo in da bi to storil vsak drug narod razen sovjetskega. Oprijel seje taktike »požgane zemlje«, sočasno pa selitve in- Slika 45. Stalin in oba zunanja ministra, Molotov in Ribbentrop, pri podpiso¬ vanju pakta o nenapadanju med Sovjetsko zvezo in Nemčijo l. 1939. Stalin je računal, da bo s podpisom pakta preprečil nemški napad na Sovjetsko zvezo, a gaje le odložil. Pakt je sprožil razkol na levici in vnesel zmedo v dotedanjo ljudskofrontno politiko Kominterne, komunistične partije po Evropi pa je znova potisnil v sektaštvo (delovanje v ozkih skupinah in iskanje sovražnikov v nekdanjih političnih zaveznikih). 188 Josip Visarionovič - Stalin dustrije za Ural, začel poudarjati ruski patriotizem, sklenil zavezništvo s pravoslavno cerkvijo. Narodi Sovjetske zveze so zmogli najprej še en strahoten napor vojne, po vojni pa tudi obnove. Vojna in zavezništvo v protifašistični koaliciji sta mu omogočila tudi uresničitev velikega zunanjepolitičnega ci¬ lja: širitev imperija na vzhodnoevropske države. »Trajno« za¬ vezništvo, v katerem bi ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza tudi v povojnih desetletjih urejale svet, se mu ni po¬ srečilo. Nasprotno: prišlo je do hladne vojne in tudi v njegovi Slika 46. Britanski premier Winston Churchill, zagrizen protikomunist, a hkrati pragmatik, je s Sovjetsko zvezo med drugo svetovno vojno vzpostavil tesno zavezništvo in tudi prisrčne osebne odnose s Stalinom. Ze med vojno sta delala tudi načrte za delitev interesnih sfer. Churchill je prve povojne volitve kljub dobljeni vojni izgubil, britansko imperialno in ideološko vlogo v Evropi in svetu pa so prevzemale ZDA, ki so v marsičem imele drugačen pogled in drugačne interese. Stalinu, kije vojno zmago izkoristil za širjenje »socialistič¬ nega imperija«, pa se ni uresničila želja po nadaljevanju medvojnega zavezni¬ štva in vladanju svetu »v .troje«. Nasprotno, spustila se je »železna zavesa« in pričela hladna vojna, kije trajala vse do konca osemdesetih let 20. stoletja. 189 Rdeča Slovenija interesni sferi se mu je uprla Jugoslavija. Tudi trdoglavi Mao Cetung se mu ni želel podrediti. Kominform je bil le bled na¬ domestek za nekdanjo Kominterno. Je pa Sovjetska zveza postala velesila in kmalu je imela tudi svojo atomsko bom¬ bo. Stalin je bil sicer slavljen kot zmagovalec, med vojno so besede o diktatorju zamenjale ljubkovalne Roosveltove bese¬ de »good old Uncle Joe« in še leta 1959 je Winston Churchill, goreč protikomunist in avtor znamenitih besed o železni za¬ vesi, ob 80-letnici Stalinovega rojstva govoril, kakšno srečo je imela Rusija, dajo je v letih usodnih turbulenc vodil tak »ge¬ nij in neupogljiv vojaški voditelj, kot je bil Stalin«. V letih po vojni je bil Stalinov miselni horizont izčrpan, novih strateških potez ni bil zmožen, kar je med drugim pokazala zgrešena blokada Berlina leta 1948. V vzhodno¬ evropskih državah je le ponavljal obrazce čistk iz Sovjetske zveze, povojna lakota in pomanjkanje, spomin na nesmisel¬ ne vojaške poteze, ki so odnesle milijone življenj, preselitve narodov, pošiljanje bivših vojaških ujetnikov in drugih ka¬ tegorij prebivalstva v gulage so tudi v Sovjetski zvezi zbujali kritičnost, ki pa do Stalinove smrti ni segla čez meje vsako¬ dnevne apatije. V tednih tik pred smrtjo je pripravljal novo čistko, ki je imela tudi protižidovsko ost. Žrtve so bili nje¬ govi zdravniki, politbiro pa naj bi proti njemu pripravljal zaroto. Po pričevanju Hruščeva je hotel uničiti vse stare čla¬ ne politbiroja. Ti naj bi ga pod Berijinim vodstvom tik pred skrivnostno smrtjo praktično odstavili. Po pričevanju hčer¬ ke Svetlane pa vsa Stalinova družina Beriji (do konca vojne je bil vsemogočni vodja NKVD, potem pa eden od Stalino¬ vih namestnikov) že dolgo pred tem ni zaupala. Stalinov sin Vasilij je trdil, da so njegovega očeta zastrupili. O njego¬ vi smrti (tudi datumu) obstaja več verzij, po eni od teh naj bi ga zarotniki v resnici dali ubiti. Po uradni verziji je umrl 190 Josip Visarionovič - Stalin 5. marca 1953 zaradi izliva krvi v možgane, vest o tem so objavili 6. marca. Navzven je bil Stalinov kult osebnosti do smrti na višku. »Stalin - genij socializma«, »Stalin je zastava, ponos in upanje vsega naprednega človeštva« in stotine podobnih sla¬ vospevov je bilo na plakatih, v časopisih, v filmih, gledali¬ ških predstavah, knjigah. Bil je prvak v vseh znanostih, od lingvistike do širjenja košate pšenice in evkaliptusa v Pod- moskovju. Medtem pa, ko gaje cela Sovjetska zveza objoko¬ vala in je bilo na veličastnem pogrebu pomendranih nekaj deset ljudi, so se pričeli upori v gulagih, pa tudi v nekaterih satelitskih državah (najprej v vzhodnem Berlinu). Upore so njegovi nasledniki zadušili. Stalin je začel izginjati z naslov¬ nic, za kar je poskrbel Berija, ki pa je bil kmalu zatem areti¬ ran, še pred koncem leta 1953 pa obsojen in ustreljen. Po 20. kongresu KPSZ leta 1956 seje začela šibka destali- nizacija kot neke vrste »prosvetljeni stalinizem v preobleki realnega socializma« (Marjan Britovšek). Stalin je bil od¬ stranjen iz Leninovega mavzoleja. Prevladalo je načelo kolek¬ tivnega vodenja s poudarjeno vlogo enega človeka (najprej Hruščova), kakršno je komunistična partija poznala, preden sije Stalin uzurpiral oblast. Stalinovo ime so začeli previdno ločevati od Leninovega, čeprav so ga še naprej imeli za na¬ daljevalca leninistične politike. Stalin se je za življenja sicer skliceval na to, daje le Leninov učenec. Ko gaje Kaganovič nekoč primerjal z Leninom, je v njemu lastnem izrazoslovju odgovoril: »Kaj bi rad primerjal k... z gasilskim stolpom?« V resnici je skrbel vsaj za uveljavljanje gesla »Stalin je Lenin današnjega dne«, še raje pa seje, tudi na plakatih, postavljal pred Lenina. V Sovjetski zvezi kritika Stalina ni segla čez oce¬ no o kultu osebnosti in prevzetnosti, ki sta imela za posledi¬ co »kršitev sovjetske zakonitosti«, »množične represalije« in »trpljenje mnogih poštenih ljudi«. Sicer pa naj bi se - »z 191 Rdeča Slovenija »nečastnimi metodami« - bojeval za socializem. Tako oceno je dal CK KP SZ leta 1956 in je ostala v veljavi do »perestroj¬ ke« Mihaila Gorbačova konec osemdesetih let. Na zahodu so stalinizem že v tridesetih letih izenačili s totalitarizmom (tako kot nacizem), čeprav imajo mnogi po¬ znavalci (npr. Giuseppe Boffa) take interpretacije (v različ¬ nih definicijah) za pomanjkljive in se jim zdi stalinizem spe¬ cifičen zgodovinski pojav, ki naj bi ga razločevali tudi od boljševizma, iz katerega seje rodil, in od komunističnega gi¬ banja. Slovenci so se s stalinizmom lahko seznanili dokaj po¬ drobno že v tridesetih letih iz pisanja obeh osrednjih časopi¬ sov Slovenca in Jutra, ki sta (po ugotovitvi Simona Feštajna) o Sovjetski zvezi objavila več kot 5.600 člankov, večinoma z ne¬ gativno konotacijo, kar zadeva politično življenje, in bolj pozi¬ tivno, kar zadeva gospodarski napredek, znanost, šport, razne raziskovalne odprave ipd. »Sovjetski raj« je branila levica, zla¬ sti komunisti, propaganda pa je imela učinek tudi zaradi težkih socialnih in političnih razmer, tako daje odnos do So¬ vjetske zveze (komunizma) postajal ena od ključnih politič¬ nih ločnic z usodnimi posledicami tudi v vojnem času. V prvih treh povojnih letih so model socializma po sov¬ jetskem vzoru Slovenci občutili neposredno v praksi. Na po¬ sameznih področjih (nekateri sodni procesi, kolektivizacija na vasi, obračunavanje s političnimi nasprotniki) tudi v sta¬ linistični obliki. Poleg Titovega se je že med vojno zgradil tudi Stalinov kult osebnosti. Sovjetski model družbe je Slo¬ venija na gospodarskem in političnem področju prevzela zelo dosledno, manj pa na kulturnem. Prevladujoča umet¬ niška smer je sicer postal socialistični realizem, ki je druž¬ bene razmere v resnici prikazoval idealizirano, tako kot si je želela politična elita. Umetniki so postali stanovsko organi- 192 Josip Visarionovič - Stalin zirani državni uradniki in politika si je močno prizadevala, da bi vpliv ruske kulture postal čim večji. Obnovljeno je bilo predvojno Društvo prijateljev Sovjetske zveze, Slovenijo so obiskovale razne umetniške skupine iz Sovjetske zveze, pri prevodih je bila favorizirana ruska književnost, vrteli so se ruski filmi, v šole je bil kot prvi tuji jezik uveden ruski jezik. Vendar so se po drugi strani ohranjale tudi prvine zahodne kulture (jazz, npr., čeprav nezaželen, se je zlasti po zaslugi skladatelja Bojana Adamiča igral še naprej), ruski filmi v slo¬ venskih kinematografih nikoli niso postali prevladujoči, ob njih so se vrteli tudi ameriški in drugi, v gledališčih je prevla¬ doval domači »ljudski« in partizanski repertoar. Rusofilstvo v Sloveniji po večstoletni usmeritvi h germanski kulturi in po obdobju frankofilstva (tudi močnem vplivu češke kultu¬ re) med obema vojnama ni uspelo prevladati. Že v petdesetih letih so znova zaznavni močni vplivi zahodne kulture, kije v Slovenijo v prvem obdobju prihajala predvsem prek Italije, z vedno močneje prisotno amerikanizacijo (najprej na film¬ skem in glasbenem področju). Po sporu z informbirojem leta 1948 seje kritična distan¬ ca do stalinizma v Jugoslaviji in Sloveniji naglo povečevala. Na znanstvenem področju so nekatere, zlasti Britovškove študije (npr. Stalinov termidor), ki temeljijo na neposrednih raziskavah, vsaj enakovredne, če ne boljše od mnogih del sve¬ tovnih avtorjev. Zares kritična revizija starih in novodobnih del o Stalinu, stalinizmu in Sovjetski zvezi pa pogumnega raziskovalca, ki se bo zmogel prebiti skozi skoraj nepregled¬ no morje literature v vseh svetovnih jezikih, še čaka. 193 Josip Broz - Tito Josipa Broza seje ime Tito, ki gaje dobil v časih komuni¬ stične ilegale, držalo celo življenje. Zakaj ravno Tito in ne Valter ali Spiridon ali Ivan, ali Rudi ali Slavko ali John ali kakšno drugo od številnih ilegalnih imen, je morda na¬ ključje. Ali pa niti ne. Ustno izročilo pravi, da so mu vzdevek v času, ko so bili še bolj ali manj enaki, dali partijski tovariši, ker je rad ukazoval: »ti naredi to, ti - to, ti - to...«. Uradni bio¬ grafi (tudi sam Tito) so to kasneje zanikali in iskali povezave z junaškimi liki iz zgodovine, npr. Zagorcem Titom Dugo- vičem, ki naj bi med turškim obleganjem Beograda leta 1456 med snemanjem zastave skočil na janičarja in skupaj z njim zgrmel v prepad, ali s hrvaškim književnikom iz 18. stoletja Titom Brezovačkim. Čeprav je bil Tito po naravi močno am¬ biciozen, si najbrž v tistih časih ni predstavljal, da bodo čez nekaj desetletij stotine mladih s svojimi telesi izrisavale na¬ pis »Vive le president Tito« ali da bodo pred njim plesala naj¬ bolj eksotična dekleta Azije in Afrike in da bodo mongolski in kenijski in številni drugi otroci po vsem svetu izgovarjali njegovo ime. Tito si je med drugimi oznakami prislužil tudi naziv »poslednji Habsburžan«. V oznaki je kanček simbolne resni¬ ce, Josip Broz je večnacionalni Jugoslaviji vladal na »dvorni« način, podobno kot Franc Jožef habsburški monarhiji. Tudi odraščal je v času, ko se je monarhija še zdela večna, ko so se njeni simboli: presvitli cesar Franc Jožef, prislovično natanč¬ na birokracija, povorke strumnih vojakov ob zvokih Straus- 194 Josip Broz - Tito sovih koračnic, bleščali v vsej pozlati s konca stoletja. Seveda so umetniška in intelektualna iskrivost dunajskih kavarn (ki so seje tako krčevito oklepali Joseph Roth, Karl Kraus, Ste¬ fan Zweig, pa tudi Brozov rojak Miroslav Krleža), zvoki du¬ najskih valčkov ali celo odmevi zagrebških »starogradskih« pesmi komajda segli do hrvaškega Zagorja. Tam seje namreč 7. maja 1892 Slovenki Mariji (rojeni Javoršek) iz Podsrede in očetu Franji kot sedmi otrok rodil mali Joža. Taje romantič¬ ni fin de siecle doživljal ob vrtenju žrmelj in zibanju mlajše sestre, na paši in s tanko odrezanimi kosi kruha, enkrat na leto tudi s svinjsko glavo za priboljšek. Koščki sladkorja, ki jih je dobival pri dedku na slovenski strani Sotle, so bili naj¬ več, kar je užil kot otrok. Vendar seje avstroogrski duh ime¬ nitno ujel z Brozovo kasnejšo »hohštaplarijo«, saj je ta prvi dve mesečni plači, ki ju je dobil, zapravil za belo obleko (tako značilno zanj v kasnejših letih), ki pa so mu jo ukradli, še preden jo je prvič oblekel. Srednjeevropske kulture na pusto¬ lovsko - delavski ravni seje privadil tudi skozi tedanji značil¬ ni »fremt«: iskanje dela v velikih tovarnah v industrializira¬ nih delih Avstro-Ogrske in Nemčije. »V tej tovarni je leta 1912 delal kot kovinar Josip Broz Tito, maršal Jugoslavije« je v socialističnih časih v Titovo čast pisalo v tovarni v Cenko- vu, na Češkem. Tudi Titan Kamnik je nudil službo ključav¬ ničarju iz Zagorja, pa Benz v Mannheimu, Daimler na Du¬ naju, službo je iskal v Trstu, rudarskih mestih v Rhuru in še kje. Nemirni duh ga ni pustil dolgo na enem mestu. Za sabo je, po pisanju ne prav verodostojnega črnogorskega pisatelja Filipa Raduloviča (ki je s Titovim privoljenjem in denarjem maršalata konec sedemdesetih let potoval po Evropi in iskal sledi njegovih ljubezni, po Titovi smrti pa o tem napisal pre¬ cej domišljijsko knjigo, čeprav bi sicer gradivo moral predati Titu), puščal »užaljene, ponižane, zapuščene in v duši ra¬ njene« ženske. O nekaterih (zlasti Jovanki Broz, pa tudi Her- 195 Rdeča Slovenija ti Haas in Davorjanki Paunovič) so sicer skopo pisale tudi uradne biografije. Vendar so tudi »uradno priznane« vedno ostajale v njegovi senci, čeprav so ženske (po Raduloviču) Brozu omogočile, da se je naučil igrati klavir, nemškega in ruskega jezika, plesa in jahanja. Pomagale so mu k razume¬ vanju visoke družbe in k vključitvi vanjo, skratka »kreirale so njegovo življenjsko in zgodovinsko pot.« Ko je leta 1913 moral k vojakom v cesarski polk na Du¬ naj, je imel za sabo dokaj pisano preteklost. V sebi je zdru¬ ževal na prvi pogled nezdružljivo mešanico osebnih lastno¬ sti. Po lahkotnem slogu življenja je bil bližje sinovom pre¬ možnejših srednjih slojev kot pa otroku revnega zagorskega kmeta. Ta življenjski slog je ohranil tudi kasneje. »Glej, glej! Slika 47. Tito jaha s poveljnikom garde Milanom Žežljem. Tito je po vojni začel resnično živeti, kot da bi bil »poslednji Habsburžan«. Okrog njega seje vzpostavil neke vrste »socialistični dvor«, imel je znameniti »modri vlak« in lastno jahto »Galeb«, za katero je skrbela vojska. Na Brione, kjer se je največ zadrževal, so v šestdesetih letih prihajale znane osebnosti. Od športov je imel najrajši lov, dokler je mogel, pa je tudi jahal. 196 Josip Broz - Tito Ta pa ni kar tako. Češka zobna pasta in pariško milo«, je pre¬ sodila mati Vladimirja Dedijerja, kasnejšega Titovega »urad¬ nega« biografa, ko je ta leta 1938 prvič prespal pri De¬ dijerjevih. Otroška revščina, delo po tovarnah in članstvo v sindikatih pa so po drugi strani Broza zelo zgodaj oblikovali v socialista. Avstro-Ogrska, kot jo je spoznaval že od otro¬ ških let dalje, ni nudila ravno idealne slike tudi kar zadeva nacionalno vprašanje. Brozova družina je že na začetku sto¬ letja morala mesec dni hraniti in prenočevati štiri mad¬ žarske vojake, ko je madžarska vojska prišla v Zagorje mirit protimadžarski upor, ki je izbruhnil zaradi davčnega izže¬ manja, kar je malemu Jožeku ostalo v spominu vse življenje. Na nenavadno simbiozo obeh usmeritev kaže dogodek pri vojakih: Titovo občutljivost za lastno podobo je (kako živ¬ ljenjsko!) prizadelo striženje. Vendar ne samo to: desetnik mu je ob tem (po Titovem pripovedovanju) tudi zabrusil: »O gospod socialist, tudi vi ste prišli. Ali bi, lepo prosim, prišli malo bližje, da vam uredim lase« in mu nato s strojčkom na¬ redil križ skozi frizuro. Avstro-ogrsko vojsko je Broz kasneje označil za slabo, ker je v njej vladal dril, stare formule in pravilniki in ker so vojake zatirali. Kljub temu pa je bil kar uspešen, saj seje izkazal kot smučar (slovenska kri pač!) in kot dober sabljač s floretom, ki je za svoj polk pobiral tudi nagrade na tekmovanjih. Po začetku vojne je nekaj mesecev preživel na vzhodni fronti, nato pa ranjen padel v rusko ujetništvo. Sledilo je nekaj mesecev po taboriščih, ob začetku oktobrske revolu¬ cije naj bi se vpisal v Internacionalne rdeče brigade in kas¬ neje tudi v boljševiško stranko, čeprav je sam svoj delež v re¬ voluciji ocenjeval kot »neznaten«. Vendar so se ga ideje revo¬ lucije prijele. Po vrnitvi v Zagreb leta 1920 je še ujel revolu¬ cionarni nemir povojnih let, se vpisal v novonastalo komu¬ nistično partijo in sodeloval v nekaj štrajkih in demonstra- 197 Rdeča Slovenija cijah. Nato seje za nekaj časa umiril in na videz živel mirno družinsko življenje v Velikem Trojstvu, hkrati pa počasi na¬ predoval po partijski lestvici. Leta 1926 je odšel v Kraljevico (kjer je sodeloval v stavki ladjedelniških delavcev in tudi pi¬ sal o njej v delavsko časopisje), nato pa v Zagreb. V Zagrebu so ga kot člana Mestnega komiteja KPJ kmalu aretirali in obsodili na pet mesecev zapora. Po izpustitvi si je v ostrih znotrajpartijskih bojih izboril funkcijo mestnega sekretarja. Ponovni aretaciji je sledil »bombaški proces« (ker gaje poli¬ cija obtožila, daje imel ob aretaciji v stanovanju bombe) in obsodba po zakonu o zaščiti države na pet let težke ječe. Na sodišču je Broz izjavil: »Jaz sem komunist in sem širil komu¬ nistično idejo, namreč da se s silo osvoji politična oblast, če hoče buržoazni razred še nadalje ropati ljudstvo. Sila se s silo pobija!« Kazen je sprejel z vzklikoma: »Živela komunistična partija Jugoslavije! Živela Internacionala!« in »Tukaj vlada policijski duh!« Novinar Novosti je konec sojenja, ki je po¬ tekalo pred polno dvorano in ob vsesplošnem hrupu (pred¬ sednik sodišča je Brozu vzel besedo in ukazal, naj ga odve¬ dejo), opisal takole: »In tako je ta nepopustljivi komunist iz¬ ginil za zidove temnice, kot kak poveljnik ladje, ki vpije, medtem ko ladja tone.« Držo pred sodiščem so po vojni ura¬ dni biografi obilno uporabljali pri graditvi Titovega kulta osebnosti. Poudarjali so, da ni priznaval buržoaznega so¬ dišča, pač pa samo partijskega, interpretacije sojenja pa so postajale vedno bolj bogate. Policijska represija po uvedbi šestojanuarske diktature je komunistično partijo praktično uničila. Broz je po prihodu iz ječe marca 1934 (večkrat je sicer poskusil pobegniti, a mu ni uspelo) odšel na Dunaj, kjer je bil CK KPJ. Postal je član politbiroja in nato sodeloval pri obnovi partijske dejavnosti. Sodeloval je tudi na pokrajinski partijski konferenci za Slo¬ venijo, septembra 1934 v dvorcu nadškofa Rožmana v Go- 198 Josip Broz - Tito ričanah, in o konferenci napisal poročilo za CK KPJ (tedaj je že uporabljal ime Tito). Dvorec je komunistom odstopil ško¬ fov polbrat, ki jim je (po Dedijerju) »po vseh predpisih servi¬ ral kosilo in večerjo v veliki jedilnici. Tu so bili beli namizni prti, kristalne čaše, krožniki s škofovim grbom.« V začetku leta 1935 je Tito odpotoval v Moskvo. Moskov¬ ska leta so v njegovih biografijah najbolj skrivnostna in ni najbolj jasno, kako seje uspel izogniti stalinskim čistkam in raznim intrigam v vodstvu KPJ. Sprva je bil član Balkanske¬ ga sekretariata (Kominterna je imela še srednjeevropskega, zahodnoevropskega, skandinavskega in vzhodnega) in refe¬ rent za Jugoslavijo. Valter, kot je dobil vzdevek, je dobival v roke vsa poročila iz Jugoslavije in bil v tesnem stiku z nekate¬ rimi drugimi kominternskimi funkcionarji, ki jih je po dru¬ gi svetovni vojni Stalin postavil na oblast v vzhodnoevrop¬ skih državah ali pa so postali voditelji komunističnih partij v zahodnih državah. Stalina je videl bolj od daleč, na 7. kon¬ gresu Kominterne, kjer je bil kot član jugoslovanske delega¬ cije. Bival je v znamenitem hotelu Luks, predaval na Komu¬ nistični univerzi narodnih manjšin zahoda in si ustvarjal te¬ ren za napredovanje. Znova je veliko potoval, zlasti med Du¬ najem in Moskvo. Leta 1936 seje vrnil v Jugoslavijo, sodelo¬ val pri obnovi partije in organiziral odhode prostovoljcev v Španijo, nato pa več mesecev (z občasnimi vračanji) preživel v Parizu, kamor seje preselil CK. Jugoslovansko partijo so v tem času zaradi neučinkovitosti in frakcijskih bojev hoteli razpustiti, tako kot poljsko, Kominterna pa ji je odrekla tudi finančno pomoč. Ko je Gorkič izginil v stalinskih čistkah, je Tito postal organizacijski sekretar CK KPJ, vendar seje uso¬ da jugoslovanske partije tehtala vse do začetka leta 1939. Razsulo v vrhu je bilo popolno, nekaj časa sta obstajali tudi dve vodstvi (eno v Parizu in drugo v Jugoslaviji, ki gaje pre- 199 Rdeča Slovenija vzel Tito). Šele januarja 1939 je Tito (v konkurenci s Petkom Miletičem) dobil funkcijo generalnega sekretarja CK KPJ in nalogo, da sestavi nov CK, kar je storil marca 1939 v Bo¬ hinju. V začasno Titovo vodstvo so prišli kar trije Slovenci (Edvard Kardelj, Franc Leskošek in Miha Marinko), en Hrvat (Josip Kraš) in Srb Aleksandar Rankovič ter Črnogorec Milo¬ van Dilas. K tej zmagi v frakcijskih bojih naj bi (po lastnem pisanju) precej pripomogel Josip Kopinič, ki je imel tesne zveze z NKVD in je Tita obveščal o obtožbah na njegov račun (npr. v zvezi s ponesrečenim organiziranjem odhoda špan¬ skih prostovoljcev iz Jugoslavije). Naklonjen naj bi mu bil tudi vodja Kominterne Georgij Dimitrov. Tito je v Moskvi, kamor se je vrnil leta 1938 in še enkrat 1939, tudi od blizu doživljal čistke jugoslovanskih komunistov (izginilo jih je več kot sto), tudi enega najbližjih prijateljev Vladimirja Čo¬ piča. Kasneje so se tako za Tita kot za nekatere druge vodi¬ telje nacionalnih partij širile govorice, da so o izginulih pisa¬ li karakteristike in tako prispevali k obračunu z njimi, ven¬ dar zgodovinskih dokazov za to ni. Tudi Kopinič je to za¬ nikal (čeprav je sicer sam napisal obtožnico proti Miletiču, ki je bil nato tudi aretiran). Mimo bojev v vrhu si je jugoslovanska partija tudi po Tito¬ vi zaslugi v drugi polovici tridesetih let precej opomogla, reor¬ ganizirala seje po nacionalnem principu (ustanovitev KP Slo¬ venije in Hrvaške) in v vedno ostrejši ideološki polarizaciji po¬ stajala pomembna politična sila. Ko je Kominterna zaradi pakta Hitler - Stalin in sovjetsko - finske vojne opustila ljud- skofrontno politiko, ki ji je (poleg protifašistične usmeritve) prinesla največ popularnosti, je njen vpliv znova upadel, izgu¬ bila je zaveznike med levo inteligenco in pri sredinskih stran¬ kah. Sprememba politike (ponovno postavljanje razrednih gesel na prvo mesto) sicer ni vnesla večjih pretresov med par¬ tijsko vodstvo tudi zato, ker se je vojna hitro bližala. 200 Josip Broz - Tito Vojna je bila tista, kije Titu odločilno pomagala, daje iz sekretarja nepomembne komunistične partije postal legen¬ darni vodja jugoslovanskega partizanskega gibanja in vodi¬ telj jugoslovanske države. V prvih dveh letih zanj ni bilo ve¬ liko slišati, širile so se celo govorice, da sploh ne obstaja, daje njegovo ime kratica za tajno organizacijo, ali pa da gre za Rusa, ki ga je poslala Moskva. Le sem in tja se je v kakšnem partizanskem časopisu pojavila približna risba njegovega obraza. V tem času je z neverjetno vztrajnostjo povezoval razbite dele Jugoslavije, za katero ne Anglija, ne Amerika in ne Sovjetska zveza niso verjele, dajo bo sploh moč kdaj ob¬ noviti. Z geslom o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih na¬ rodov je skušal preseči krvave medsebojne obračune Hrva¬ tov, Srbov in Muslimanov, hkrati pa odpor povezati z revolu¬ cijo. Sicer v stalni zvezi z Moskvo je že tedaj kazal znake sa¬ mostojnosti in samovoljnosti. Ustanovitev proletarskih bri¬ gad so v Moskvi šteli za prehitevanje dogodkov. S sklicem prvega zasedanja Avnoj v Bihaču novembra 1942 je pokazal politične ambicije, ki so presegle vlogo, v kateri je njega in partizansko gibanje tedaj videl Stalin. Ko je pragmatičnim Angležem spomladi 1943 postalo jasno, kdo se zares bori v Jugoslaviji, je Tito dobil vojaške misije in pomoč v orožju, pa tudi mednarodno slavo. Churchill ga ni maral, ker je bil ko¬ munist, a k njemu je poslal svojega sina. »Tisto, kar so storili Tito in partizani, bi moralo biti za zgled vsem okupiranim deželam v Evropi. Izpopolnili so tehniko gverilskega vojsko¬ vanja, kakršno smo v preteklosti malokje videli. Iz nič so ustvarili izvrstno armado. To je naletelo tudi na največje ob¬ čudovanje Amerike in Anglije«, je junija leta 1944 izjavil Randolph Churchill. Njegov oče pa je, potem, ko se je spri¬ jaznil s političnim razvojem dogodkov v Jugoslaviji, v parla¬ mentu januarja 1945 dodal: »Jaz sem najresnejši privrženec maršala Tita v tujini. Minilo je več kot leto dni, odkar sem tu 201 Rdeča Slovenija seznanil svet z junaštvom njegovih gverilcev. On je eden mo¬ jih najboljših prijateljev, spoštovani član tega doma, ljudski poslanec za Preston (mišljen je Randolph Churchill, op. B. R.), pa živi zdaj s Titom ali njegovimi silami. Zelo resno upam, da se bo dokazalo, kako lahko postane Tito tako reši¬ telj kot združitelj svoje dežele, kakor je brez vsakršnega dvo¬ ma zdaj njen nesporni gospodar.« Tito sicer ni bil tako genialen vojaški strateg, kot ga je kasneje prikazovala vojaška historiografija. V neskončnih pohodih je doživljal tudi trenutke brezupa in brezizhodno¬ sti ter zgrešenih odločitev, še posebej med »epopejami«, kot sta bili ofenzivi na Sutjeski in Neretvi, ali med napadom na Drvar, kjer je za las ušel Nemcem in jim prepustil novo mar¬ šalsko uniformo. Na ljudi, ki so se izkazali v njegovi obrambi Slika 48. Tito in Koča Popovič leta 1943 v Jajcu. Koča Popovič, srbski intelek¬ tualec, šolan na pariški Sorboni, legendarni partizanski komandant in ka¬ sneje jugoslovanski zunanji minister, je bil eden redkih ljudi, ki je Titu upal povedati, kaj si misli. Popovič je v začetku sedemdesetih podpiral srbske »libe¬ ralce« in zaradi nesoglasij s Titom odstopil z vseh političnih funkcij. 202 Josip Broz - Tito in obrambi Vrhovnega štaba, seje zanesel celo življenje (eden takih je bil npr. Nikola Ljubičič). Med vojno se je spletla tudi posebna vez med njim in armado, ki je trajala do njegove smrti. Do odhoda na Vis spomladi 1944 je bil Tito neposred¬ no na čelu oboroženega gibanja, v stalnih pohodih in bit¬ kah, kot edini zavezniški komandant med vojno je bil tudi ranjen. V prvih mesecih vojne je bil, tako kot njegovi soborci, večkrat lačen kakor sit in je močno shujšal (lakota se mu je močno vtisnila v spomin in jo je v povojnih razgovorih pogo¬ sto omenjal), njegove vojne fotografije pa izražajo asketizem, kije bil v popolnem nasprotju z njegovo sicer uživaško nara- Slika 49. Tito in feldmaršal Harold Alexander, poveljnik anglo-ameriške XV. armade, v začetku leta 1945 pred vojaško karto. Tito je do konca vojne ostal v dobrih odnosih z zahodnimi zavezniki in z njimi usklajeval zaključne ope¬ racije. Prednost pa je dajal Sovjetski zvezi in Rdeči armadi, čeprav tudi njej ni dovolil, da bi po končanih operacijah (osvoboditev Beograda in prodor proti Avstriji) ostala na jugoslovanskem ozemlju. Do zaostritve z zahodnimi za¬ vezniki, ki je pripeljala celo na rob spopadov, je prišlo, ker so zavezniki na¬ sprotovali jugoslovanski zasedbi Trsta, iz katerega seje na njihov pritisk Jugo¬ slovanska armada maja 1-945 tudi morala umakniti. 203 Rdeča Slovenija vo (ko gaje Richard Burton upodobil v filmu, je imel precejš¬ nje težave, daje shujšal do približne Titove medvojne teže). Zavezniki so mu priznavali, daje znal dobro izkoristiti vstaj- ništvo, kije balkanskim narodom tako rekoč prirojeno. In to jih je fasciniralo. Ne trošenje listkov, sabotaže in diverzije, o katerih se komaj kaj sliši, ampak množični upori, ki ustvar¬ jajo velika svobodna ozemlja sredi okupirane Evrope in o ka¬ terih se da pisati na prvih straneh časopisov. To so na zahodu znali ceniti. Njegov portret je prišel na prvo stran ameriške re¬ vije Life, novinar Howard Smith pa je septembra 1943 zapisal: »Kolikor je sploh lahko kakšno socialno gibanje delo enega človeka, potem so partizani veliko Titovo delo.« Titova karizma med vojno je na zahodu izhajala iz njego¬ vega odporništva, ki so ga nujno potrebovali potem, ko je Mihailovič v tej funkciji, kljub temu da so ga na zahodu vztrajno poveličevali, odpovedal. Politično so bili zahodni državniki do njega mnogo bolj rezervirani, saj so menili, da je pod močnim vplivom Moskve. Razen tega se Tito ni kaj dosti menil za dogovore velikih sil, pred ministrsko konfe¬ renco oktobra 1943 v Moskvi je enostavno poslal depešo, da Avnoj in Vrhovni štab NOV in POJ ne priznavata kralja in begunske vlade in ne bosta dovolila njunega prihoda v do¬ movino (Churchill je namreč imel namero, da ju po pričako¬ vanem koncu vojne vrne), ker bi to pomenilo državljansko vojno v Jugoslaviji. Sklical je drugo zasedanje Avnoja, ne da bi obvestil zaveznike, in razglasil novo revolucionarno vlado za edino zakonito vlado v Jugoslaviji. V Moskvo je šele tik pred zasedanjem, 26. novembra 1943 poslal kratko depešo o nameravanem zasedanju, v kateri pravi, da se bo Avnoj reor¬ ganiziral in da bo ustanovljen Nacionalni komite kot začas¬ na vlada. Nič o prepovedi vrnitve kralja Petra, jemanju pravi¬ ce begunski vladi, da predstavlja Jugoslavijo, nič o tem, da nastaja nova, federativna Jugoslavija. Izkušnja s prvim zase- 204 Josip Broz - Tito danjem Avnoja, ko je Moskva preprečila, da Avnoj že takrat ustanovi novo vlado, je bila pač za Tita dovolj velika, da je pragmatizem prevladal nad zvestobo. Sovjetsko vodstvo na¬ to iz jeze dolgo ni dovolilo objave vesti o zasedanju v Jajcu na radiu Svobodna Jugoslavija tako, da so bile najprej objav¬ ljene na radiu London. Poleg tega je iz raznih diplomatskih in drugih virov dobival informacije o delitvi interesnih sfer, kar je sicer pri njegovih sodelavcih (manj pa - glede na mo¬ skovske izkušnje - najbrž pri njem) omajalo brezpogojno vero v Stalina kot zaščitnika jugoslovanskih komunistov in Jugoslavije. Po Dedijerjevem pripovedovanju je Randolphu Churchillu v jezi (ker ni takoj dobil konja) nekje na Hrva¬ škem ušla izjava, da mu je oče pisal, da sta s »stricem Joejem« (tako so Angleži pravili Stalinu) sklenila sporazum in bosta jugoslovanske partizane malo obrzdala. Če je bila na zahodu Titova priljubljenost omejena na njegovo odporništvo, pa je doma že med vojno iz »običajne« karizme voditelja prerasla v kult osebnosti. K temu ni toliko pripomogla načrtna propaganda (čeprav je bila tudi učinko¬ vita), kot spontano reagiranje ljudi, ki so v nečloveških oku¬ pacijskih razmerah in mednacionalnih in verskih klanjih potrebovali rešitelja. »Druže Tito ti naš vodo mili / učvrsti nas, složi i sjedini« in »Tuje mržnju ukinuo vjersku i osno- vao prvu proletersku« sta bili med prvimi od več tisoč na¬ rodnih pesmi, ki so med vojno izražale ljudska čustva in iz Tita naredile legendo. Poleti 1942, ko so po nemški ofenzivi na Kozari ostale le pogorele vasi in trupla pobitih, je nastala kultna pesem o »Titovi poti«, ki je tudi v povojnih desetletjih v raznih različicah (še posebej ob kriznih trenutkih, kot je bil npr. informbiro pa tudi ob Titovi smrti), izražala privrže¬ nost njegovim političnim usmeritvam. Spesnila jo je kmeti¬ ca Persa Ristič iz vasi blizu Bosanske Dubice, ki je v ofenzivi izgubila trideset sorodnikov, med pobiranjem njihovih kosti 205 Rdeča Slovenija pa so se ji spontano utrgali verzi, ki so jih nato povzele tudi druge preživele: »Svud grobovi u zelenu žitu, / Kozara se za¬ klinjala Titu. / Druže Tito, mi ti se kunemo, / da sa tvoga pu- ta ne skrenemo.« Od spomladi 1943 so se v partizanskem tisku začele po¬ javljati tudi pesmi najbolj znanih pesnikov, posvečene Titu. Februarja 1943 je prvih pet objavil znameniti hrvaški pe¬ snik Vladimir Nazor, ki je kljub poznim letom odšel v par¬ tizane, kar je še posebej razbesnelo ustaše. Med pesmimi je Slika 50. Tito po vojni v Belem dvoru. Tito je po vojni prevzel nekdanje kraljeve palače, rezidence pa so mu na novo (tudi iz lastne uslužnosti) posta¬ vili v vseh jugoslovanskih republikah. Zgledu je sledila tudi nova politična eli¬ ta v Beogradu in v republikah, v medsebojnih odnosih se je vzpostavil nov vzorec obnašanja, ki z nekdanjim komunističnim asketizmom (Tito se ga si¬ cer ni držal niti pred vojno) ni imel nič skupnega. 206 Josip Broz - Tito bila na prvem mestu tista, ki so jo po vojni prepevale vse ge¬ neracije Titovih pionirjev: »Kar bilo je pod pepelom / v na¬ ših srcih plaho skrito / v kres mogočen je raznetil / naš to¬ variš Tito, Tito.« S prevzemanjem državniških obveznosti proti koncu voj¬ ne se je Titov način življenja, začel menjati, spremenil seje na¬ čin oblačenja, prehranjevanja. Prvobitna partizanska etika je izginjala, okrog njega se je začela ustvarjati posebna atmos¬ fera, podobna kraljevemu dvoru. Tudi ruski predstavniki so Slika 51.Jovanka Broz, na desni je sovjetski ambasador Valkov, leta 1955 ob obisku Hruščova v Beogradu. Ličanka Jovanka Budisavljevič, skojevka, med vojno komisarka in tudi ranjena, po vojni s činom majorja zaposlena v štabu I. armade, je iz upravnice Belega dvora in Titove »gospodinje« postala »prva dama« aprila 1952. Njej je bilo 28 let, Titu 60. Imela je tudi politične ambi¬ cije in je precej vplivala na Titove kadrovske odločitve. V drugi polovici se¬ demdesetih let sta se dokončno sprla in razšla, čeprav je uradno ostala Titova soproga. Ozadje njene odstranitve iz javnega življenja še dosedaj ostaja ne¬ razjasnjeno. Od osemdesetih let dalje so jo držali v izoliranosti, njen pravni status je ostal nerešen, prav tako vprašanje premoženja. 207 Rdeča Slovenija proti koncu vojne začeli zahtevati, da se načrtno gradi Tito¬ va državniška karizma, Aleksandar Rankovič pa je partizan¬ skim komandantom naročal, naj se na Tita ne obračajo več s partizanskim »ti«, ampak naj ga začnejo vikati. Konec vojne je Tito dočakal kot nesporni jugoslovanski voditelj. Čeprav privrženec Sovjetske zveze (njegov nenapo¬ vedani obisk v Moskvi in dogovori s Stalinom konec septem¬ bra in v začetku oktobra 1944 so še posebej razjezili zahodne zaveznike) je tudi do nje znal obdržati distanco. Rdeča arma¬ da je na jugoslovanskem ozemlju delovala toliko, kot je zah- tevalTito oz. nakolikor je pristal, nato pase je morala umak¬ niti. Iz sporazumov z emigrantsko vlado je potegnil maksi¬ malno, kar seje dalo: postal je predsednik začasne vlade De¬ mokratične federativne Jugoslavije, s predvojnimi poslanci razširjeni Avnoj je obdržal »revolucionarno večino«, v njego¬ vih rokah je bila novoustvarjena Jugoslovanska armada. Ljudska fronta, ki jo je začel ustvarjati spomladi 1944 kot za¬ metek bodočega sistema ljudskofrontne demokracije, je bila najmnožičnejša politična organizacija v Jugoslaviji. Mlade, njemu zveste, elana polne nove politične sile, pripravljene tudi na »juriš na nebo«, če je treba, so zlahka pometle z razdrobljeno opozicijo. V takih razmerah je lahko - bolj po intuiciji kot po vzoru oktobrske revolucije - izpeljal revolucijo do konca. Prehod¬ na faza med kapitalizmom in komunizmom je bila kratko¬ trajna, že v nekaj letih po vojni je v Jugoslaviji funkcioniral sistem administrativnega socializma po sovjetskem vzoru. Toda zaradi represije, pomanjkanja in absolutne partijske kontrole je priljubljenost novega vodstva in Tita začela pada¬ ti (zlasti v Srbiji Tito tudi sicer ni bil nikoli preveč priljubljen, na kar so ob koncu vojne neuspešno računali tudi Angleži). Tudi centralizem - ob formalno federativni ureditvi - je pri- 208 Josip Broz - Tito našal razočaranje, čeprav je Tito ob politbirojevskem vo¬ denju države (to se je v osnovi ohranilo do druge polovice šestdesetih let) skrbel za nacionalno ravnotežje v vodstvu. To sicer na zunaj ni bilo zelo vidno, saj je politika spodbujala množično mobilizacijo pri obnovi domovine, pospešeni in¬ dustrializaciji in graditvi socializma. V nekaterih delih drža¬ ve, zlasti v Sloveniji in Hrvaški, je bil Tito močno čislan tudi zaradi odločnosti pri reševanju mejnega vprašanja (čeprav so ga zavezniki prisilili, da seje umaknil iz Trsta in s Koroške). Tito je po vojni tudi pokazal še eno lastnost, ki v času vo¬ denja ilegalne partije ni mogla priti do izraza, v času vojne pa zgolj v omejenem obsegu: namreč občutek za množice. Z nji¬ mi je brez težav našel stik, izbral prave besede, jih navdušil. Množična zborovanja s stotisoči zbranih ljudi so postala del povojnega političnega rituala, ki se je obdržal do poznih Ti¬ tovih let, čeprav je intuitivni stik in prosto govorjenje ohra¬ njal nekako do konca šestdesetih let, kasneje seje zaradi teže let in pisanih govorov izgubil. Med najbolj množičnimi in odmevnimi zborovanji je bila tudi proslava na Okroglici leta 1953 ob obletnici ustanovitve prekomorskih brigad. Tihemu padanju popularnosti, ki gaje Tito brez dvoma občutil, saj je bil odlično obveščen, so se pridružile tudi teža¬ ve z Moskvo. Te so Tita začele dušiti, saj mu niso dovoljevali, da bi svoje ambicije razširil na celoten balkanski polotok, kar je bila njegova želja še iz časa vojne; Na drugi strani pa je tudi Stalin ravno v ustvarjanju balkanskih povezav videl možnost, da izenači Tita s postavljenimi vzhodnoevropski¬ mi voditelji, ki jih je večinoma pripeljal iz Moskve. Tudi sov¬ jetsko vmešavanje v jugoslovanske notranje zadeve je šlo Titu na živce. Prizadeval si je, da bi ohranil avtonomnost in ob tem ne pretrgal vezi z Moskvo, ki ji je ideološko ostajal zvest. Vendar gaje Stalin, ki ni trpel konkurence niti v ome¬ jeni obliki, v času spora z informbirojem prisilil v drastično 209 Rdeča Slovenija izbiro: ali podreditev ali upor. Tito je dobro vedel, kaj upor pomeni, saj je imel za sabo večletne moskovske izkušnje. Po¬ leg tega je bil Stalin v Jugoslaviji, še posebej v Srbiji in Črni Gori priljubljen, njegov kult osebnosti je nastajal skupaj s Titovim. Spori z zahodom so pomenili še dodatno obreme¬ nitev. Vendar sta Titova uporniška narava (nekateri biografi so jo povezovali z uskoškimi predniki, pa tudi z geografskim poreklom - Zagorje kot »Gubčeva dežela«) in lastna ambi¬ cija po vladanju prevagali. Zmaga v sporu, ki je ni izbojeval prav nič nežno, ampak s stalinističnimi metodami, mu je prinesla ponovni ugled na zahodu, Jugoslaviji pa specifično obliko samoupravnega so¬ cializma, ki sojo zahodni sociologi poimenovali titoizem. »Posebnim« odnosom z Moskvo se Tito kljub sporu ni odrekel. Po normalizaciji odnosov sredi petdesetih let so si¬ cer obstajala bolj topla in bolj hladna obdobja in tudi realne nevarnosti za sovjetske intervencije, toda v končni posledici je bila Sovjetska zveza garant tudi za obstoj Tita. Nanjo se je večkrat skliceval tudi pri miritvi notranjih sporov. Npr. v času t. i. množičnega gibanja na Hrvaškem je udeležencem se¬ stanka v Karadjordjevu sporočil, da gaje klical Brežnjev, ki da se zanima za razmere v Jugoslaviji in mu ponuja pomoč, če bo potrebno. Toda Tito se je odprl tudi proti zahodu in nato v času bipolarne delitve desetletja spretno igral igro vmesnega dejavnika in mirotvorca, dobival kredite in pomoč ter ustvaril soliden standard v Jugoslaviji. V gibanju neuvr¬ ščenih je dobil odlično priložnost za afirmacijo lastnih am¬ bicij tudi preko jugoslovanskih meja. Vendar se mu ena želja: dobiti Nobelovo nagrado za mir, ni izpolnila, čeprav si je ju¬ goslovanska diplomacija močno prizadevala za to. Povojni poboji in obračuni z nasprotniki, avtokratsko vodenje drža¬ ve in politična represija so bili premočan dejavnik, da bi do¬ bil zadostno podporo. Ne glede na to pa je v mednarodnih 210 Josip Broz - Tito krogih do smrti užival velik ugled, kar je pokazala tudi ver¬ jetno najbolj eminentna in številčna udeležba državnikov na njegovem pogrebu. Protifašistični odpor, upor Stalinu in neuvrščenost so trije glavni dejavniki, ki so Titu zagotovili vidno mesto med velikimi državniki dvajsetega stoletja. K temu je deloma pri¬ speval tudi njegov občutek za družabnost: v Beogradu, na Brionih ali na znameniti ladji Galeb, s katero je v zgodnjih šestdesetih letih plul po svetu (letalom in še posebej helikop¬ terjem se je, dokler se je to dalo, izogibal), je večkrat gostil znana imena evropskega jet seta, še posebej igralke in igralce (med prisrčnejšimi slikami s takih srečanj je zapeljiva So- phia Loren ob trebušastima Carlu Pontiju in Titu na Brio¬ nih leta 1970). Včasih je željo po druženju s pomembnimi osebnostmi združeval z drugo strastjo: lovom. Ameriški igralec Kirk Douglas, ki se je s Titom srečal večkrat (leta 1969 tudi na Brdu pri Kranju), je Politiki Ekspres o tej skup¬ ni strasti leta 1964 dejal: »Doslej sem srečal veliko pomemb¬ nih ljudi - predsednikov in voditeljev - a Tito je nekaj poseb¬ nega. Dolgo sva govorila o filmu in veste o čem še? O lovu. Predsednik ima čudovite lovske trofeje. Zavidam mu jih.« Od državnikov je imel Tito najraje Willija Brandta (družila ju je privrženost socializmu in ljubezen do whiskyja), veliko skupnih potez sta imela tudi s Churchillom, čeprav sta bila popolnoma različnih političnih usmeritev in večkrat tudi v konfliktu. Dokaj blizu sije bil tudi z Leonidom Brežnjevim, ameriška predsednikajohn Kennedy in Richard Nixon (oba je obiskal, Nixon pa je bil tudi vjugoslaviji) sta se o njem (če¬ prav sta se zavedala političnih razlik) izražala s spoštova¬ njem. Med politiki, ki jih ni maral, pa je na vidnem mestu Charles De Gaulle (čustvo je bilo sicer obojestransko, delo¬ ma tudi zato, ker je bil De Gaullov sošolec na vojaški akade¬ miji Titov medvojni nasprotnik Draža Mihailovič). Zani- 211 Rdeča Slovenija Slika 52. Tito in indijski premier Džavaharlal Nehru leta 1961 v Beogradu. Po normalizaciji razmer s Sovjetsko zvezo sredi petdesetih let in ureditvi mej¬ nih vprašanj z zahodnimi sosedi Jugoslavija ni imela več večjih mednarodnih 212 Josip Broz - Tito manje (občasno tudi proteste) so zbujala njegova srečanja z eksotičnimi voditelji azijskih in afriških držav. S svojimi po¬ tovanji in diplomatsko mrežo, ki jo je ustvaril, je Tito daleč presegel velikost in ekonomske zmožnosti Jugoslavije in iz nje naredil mednarodno vplivno državo. V notranjepolitičnih odnosih je vladal suvereno in njegova oblast (razen v času informbiroja) ni bila nikoli zares ogro¬ žena. Edino, kar mu ni uspelo, je bila ustvaritev nacionalne cerkve, ki ne bi bila podrejena Vatikanu. Ko seje s tem sprijaz¬ nil in ko se je po drugem vatikanskem koncilu spremenila tudi politika Vatikana, je z njim navezal solidne diplomatske odnose. Obe državi sta podpisali konkordat, kije bil rezultat kompromisa, se potihem dogovorili za modus vivendi v od¬ nosih med državo in katoliško cerkvijo (kar ob prejšnjih anta¬ gonizmih za socialistično državo ni bilo malo), Tito pa je leta 1971 obiskal Vatikan, kjer mu je papež Pavel VI. med drugim dejal: »Vaša ekscelenca ve, s kakšno pozornostjo Sveta stolica in jaz osebno spremljamo dejavnost, ki jo vi in vaša vlada ures¬ ničujeta na področju zbliževanja v svetu in s kakšno iskrenost¬ jo pozdravljamo zaslužene uspehe vsake vaše pobude, ki ima za namen ohranitev in krepitev miru ter napredovanje boljših in plodnejših odnosov med narodi vseh celin.« Kot vladar Tito ni bil prav nič sentimentalen do svojih tovarišev. Predvojna garnitura, ki je z njim gradila partijo in preživljala frakcijske boje, seje počasi osipala: najprej Sreten problemov. Njen ugled je začel rasti, Tito pa je za svoje ambicije našel pri¬ ložnost v stikih z državami tretjega sveta, ki so se osvobajale kolonialne obla¬ sti. Z Nehrujem in egiptovskim predsednikom Naserjem je začel politiko neu¬ vrščenosti, ki je v blokovsko razdeljenem svetu postalo pomembno gibanje. Prva konferenca neuvrščenih je bila v Beogradu leta 1961. Gibanje je zaradi notranjih sporov zašlo v krizo v osemdesetih letih, s koncem blokovske delitve pa je izgubilo na pomenu. 213 Rdeča Slovenija Žujovič in Andrija Hebrang, nato Dilas, pa Rankovič. Do konca se je z njim uspel obdržati le Edvard Kardelj (čeprav je bil v šestdesetih letih že tudi precej na nitki), predvsem zato, ker je Tita bolj dopolnjeval kot mu bil konkurenčen. Do sre¬ de sedemdesetih let je bil Tito odločilen dejavnik. Svojo »tro¬ edinost« predsednika države (prvič izvoljen leta 1953, drugič leta 1963 in tretjič leta 1974 za predsednika brez omejitve mandata), predsednika partije in vrhovnega poveljnika ar¬ made je uspešno izkoriščal za umirjanje mednacionalnih na¬ sprotij. Federalizacija, na katero je pristal, mu ni bila najbolj po duši. Po odhodu Rankoviča in reorganizaciji Službe držav¬ ne varnosti je izgubil pomemben del informacij in se je ved¬ no bolj naslanjal na vojaško obveščevalno službo. V kriznih situacijah je rad grozil, da bo naredil red z vojsko. Ob eni takih priložnosti, v času množičnih nacionalnih in liberal¬ nih gibanj v začetku sedemdesetih let, mu je eden redkih lju¬ di, ki so mu v obraz povedali, kar so mislili, legendarni parti¬ zanski poveljnik in dolgoletni jugoslovanski minister za zu¬ nanje zadeve Koča Popovič jedko odvrnil: »To zna vsak južno¬ ameriški general. Od tebe pričakujemo državniško rešitev.« Z leti so Titu stvari začele uhajati iz rok. Urejala jih je njegova kamarila, pomemben vpliv, zlasti na kadrovske za¬ deve, je imela žena Jovanka (ki pa jo je na koncu odstranil iz svoje bližine). V drugi polovici sedemdesetih let je funkcio¬ niral predvsem kot institucija in ne več s svojo osebno moč¬ jo. Zgodovinarju se seveda zastavlja vprašanje, ali je s svojim funkcioniranjem zaviral razvoj morebitnih boljših politič¬ nih in mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji, ali pa je s svojo avtoriteto »zamrznil« neizbežno katastrofo. Odgovor na to ni ne lahak ne enoznačen. Enega zadnjih političnih sestankov, ko je bil še pri sebi, je imel leta 1979 s slovenskim vodstvom, kateremu je (če malce pretiravamo) izročil neke vrste politično oporoko, ki pa ni 214 Josip Broz - Tito bila kaj posebno novega: samoupravljanje, neuvrščenost, bratstvo in enotnost. Tudi svoj konec je dočakal v Sloveniji: 4. maja 1980 v Kliničnem centru - najmodernejši medicin¬ ski ustanovi bivše Jugoslavije. Slovenci so - tako kot drugi jugoslovanski narodi - iskreno žalovali za njim. S poglab¬ ljanjem krize v osemdesetih letih je ideja titoizma kljub ge¬ slu »tudi po Titu - Tito« naglo začela toniti. Ena za drugo so počasi odpadale nesmiselne kultne prireditve (v Titovo čast so npr. tekmovali orači za »Titovo brazdo«, prirejali so pasja in konjska tekmovanja s »Titovimi« pokali ipd.). Konec osemdesetih let je bilo konec tudi najbolj elitne prireditve v Titovo čast - štafete mladosti, kar so dosegli slovenski mla¬ dinci. Titovo osebnost so v osemdesetih letih vedno bolj na¬ padali, kritizirali in tudi žalili (nemalokrat tisti, ki so mu za življenja pisali panegirike). Uradna politika seje temu skuša¬ la upirati z ideološko kritiko, sodnimi procesi in ustanovi¬ tvijo posebnega organa pri Socialistični zvezi delovnega lju¬ dstva, ki naj bi skrbel za zaščito njegovega imena. Po prvih večstrankarskih volitvah so v posameznih repu¬ blikah imeli zelo različen odnos do Tita. Posamezni nacio¬ nalni voditelji so ga skušali nadomestiti (nekateri tudi po¬ snemati), marsikje so obžalovali, da ga ni več in ne more pre¬ prečiti ponovnih mednacionalnih obračunov. V Sloveniji (če odmislimo nekaj prenapetosti novih oblasti na državni in lokalni ravni) je bil obračun s Titovo dobo dokaj dostojan¬ stven. Še vedno nekatere ulice ali trgi v slovenskih mestih nosijo njegovo ime (glavno ulico v Ljubljani so mu sicer vze¬ li) in tudi kakšen kip se še kje najde, tudi na javnem mestu (tiste, ki so jih odstranili, so vendarle v glavnem odpeljali v muzeje in ne uničili). In ne nazadnje: zgodovinska zavest pri Slovencih je, kar zadeva Tita, dokaj ugodna. Po merjenju SJM leta 1995, namenjenemu predvsem zgodovinopisni te¬ matiki, je (ob sicer relativno šibkem prepoznavanju zgodo- 215 Rdeča Slovenija vinskih dejstev), skoraj 50% anketirancev vedelo, daje bil in- formbiro spor in razhod jugoslovanskih komunistov s Stali¬ nom. 54% jih je ocenjevalo, da se je od šestdesetih let dalje jugoslovanski režim bistveno razlikoval od vzhodnoevrop¬ skega (ob tem je skoraj 30% menilo, da se je delno). Na splo¬ šno je zgodovinsko vlogo Josipa Broza kot zelo pozitivno ocenilo 18% anketirancev, 65,6% pozitivno in le 8,4% nega¬ tivno, poznal pa ga ni le 0,1%. Daje bil Tito zelo sposoben politik, je menilo 68,6% ljudi; daje bil državnik z mednarod¬ nim ugledom 77,6 %. Tita kot ključno osebnost za Jugosla¬ vijo je prepoznalo 65,6% ljudi, s tem, daje bil diktator, pa se je strinjalo 24,3% anketirancev. Podobni rezultati so se poka¬ zali tudi pri naslednjih merjenjih. Mnenja o Titu bodo seveda vedno deljena, čeprav časov¬ na distanca, tako kot pri vseh stvareh, hitreje ali počasneje, odvisno pač od globine čustvene prizadetosti, ustvarja racio¬ nalen odnos. Tito bo, kot kaže, pri Slovencih še naprej pre¬ vladoval kot pretežno pozitivna osebnost. Kar niti ne prese¬ neča, saj je bilo v njem vsaj polovico slovenske krvi, slovenska zgodovina pa se ne more ravno pohvaliti z državniki svetov¬ nega formata. 216 Edvard Kardelj Ime Edvarda Kardelja lahko najdete v vseh pomembnej¬ ših svetovnih enciklopedijah in leksikonih pa tudi na inter¬ netu. Encyclopedia Britannica iz leta 1986 ga označuje kot jugoslovanskega revolucionarja in politika, tesnega tovariša in izbranega naslednika Josipa Broza-Tita ter kot glavnega ideologa in teoretika jugoslovanskega marksizma oz. titoiz¬ ma. Kardelj sodi med Slovence z najdaljšimi bibliografijami in najštevilčnejšimi prevodi v tuje jezike. Prebirate ga lahko ne samo v glavnih svetovnih jezikih, pač pa tudi v arabščini, madžarščini in vrsti drugih še bolj eksotičnih jezikov. V času predvojnega revolucionarnega delovanja so ga starojugoslo¬ vanske oblasti imele za državnega sovražnika in so ga zapira¬ le, med vojno je bil za italijanske in nemške oblasti eden glav¬ nih organizatorjev odporniškega gibanja, ki gaje treba dobi¬ ti ali ubiti za vsako ceno, za protikomunistični tabor je bil komunistični zločinec. V času spora s Stalinom po drugi svetovni vojni je bil za Titom glavna tarča informbirojevske propagande, agent imperializma in fašist. Med vojno in po njej je bil skupaj z Dilasom in Rankovičem glavni politik za Titom, eden od štirih prstov udarne pesti revolucije, če para¬ fraziram Vladimirja Dedijerja. Bili so trenutki, ko je njegova politična usoda visela na nitki in je bila, tako kot Dilasova in Rankovičeva, odvisna od Titovih muhastih odločitev, vendar se je - v nasprotju z njima - uspel obdržati. V Jugoslaviji, še posebej v Srbiji, ga niso marali, ker je bil preveč slovenski, v Sloveniji pa ne zato, ker se je zdel preveč jugoslovanski. Ne 217 Rdeča Slovenija glede na to je bil od vojne dalje do svoje smrti slovenski poli¬ tik številka ena. Na zenitu svoje slave, v sedemdesetih letih, so ga doma označevali za »velikana naše socialistične skup¬ nosti«, »borca za ljudsko srečo«, »velikana naše revolucije« in podobno. V svetu sije prislužil pozornost s svojimi tezami o pluralizmu samoupravnih socialističnih interesov in o ne¬ uvrščenosti. Celo tedanji predsednik ZDA Jimmy Carter mu je vljudno dejal, da strokovnjaki State Departmenta »pazlji¬ vo proučujejo« njegovo knjigo. V osemdesetih letih, po Kardeljevi smrti, je njegov model ureditve družbe, temelječ na delegatskem sistemu in dogovor¬ ni ekonomiji, propadel, koncu pa seje bližala tudi Jugoslavija, ki ji je leta 1974 skušal zagotoviti obstoj s (kon)federativno Slika 53. Kardelj in ameriški predsednik Jimmy Carter leta 1977 v Washing- tonu. Zahodni politiki, tudi ameriški, so za Kardeljeve teorije ob državniških obiskih kazali vljudno zanimanje, kaj dosti več pa ne. V levo usmerjenih inte¬ lektualnih krogih pa je Kardeljev jugoslovanski eksperiment, imenovan »plu¬ ralizem samoupravnih socialističnih interesov«, v sedemdesetih letih zbujal precejšnje zanimanje in njegova dela so prevajali v številne jezike. 218 Edvard Kardelj ustavo. Tedaj je bilo Kardeljevo teoretično delo, pa tudi njego¬ vo revolucionarno delovanje (v kontekstu naraščajočega pro¬ tikomunizma), sprva podvrženo hudi kritiki, potem pa bolj ali manj pozabi. Danes si del javnosti in politikov, ki Kardelju ni naklonjen, prizadeva, da bi odstranili njegov osrednji spo¬ menik v Ljubljani. Večina ljudi pa ima (sodeč po anketah jav¬ nega mnenja v zadnjih desetih letih, ki so poglobljeno merile odnos Slovencev do preteklosti), do Kardelja bolj racionalen odnos. Med najpomembnejšimi osebami slovenske zgodovi¬ ne ga v zadnji anketi uvrščajo na sedmo mesto, za Primožem Trubarjem, Francetom Prešernom, Antonom Martinom Slomškom, Ivanom Cankarjem, Rudolfom Maistrom in An¬ tonom Korošcem. Zelo pozitivno ga ocenjuje 7,6 odstotka anketirancev, pozitivno 40,2 odstotka, negativno 23,9 od¬ stotka in zelo negativno 5,3 odstotka. Bralci mlajših generacij bodo morda po teh uvodnih vr¬ sticah dobili vtis, daje bil Kardelj karizmatična zgodovinska osebnost, tako kot Tito in Dilas, z voditeljskimi lastnostmi in žarom, ki takoj pritegne ljudi. Vendar to ni bil. Značajsko je bil v vodilni četverici bliže Rankoviču kot Titu in Dilasu in tudi pravo nasprotje eksplozivnega Borisa Kidriča, ki je bil ob njem vodilni slovenski komunist. Tih, miren, deloven in vztrajen, ves čas nekaj tuhtajoč. Na sogovornike, ki ga niso bliže poznali, je z monotonim govorjenjem deloval odsotno, celo brezosebno. Le v intimnejših družbah se je razživel in potem tudi kaj zapel. Kljub tem, za politika morda nenavad¬ nim lastnostim se je naučil izvrstno obvladati tehnologijo oblasti. Moskovska leta, frakcijski boji in osebna ogroženost so v njem razvili pretanjen občutek za politične odločitve, za to, kdaj je treba kaj predlagati in kdaj se umakniti. Zato seje tudi obdržal. »Titov dvor« in povojno visoko komunistično politiko je obvladoval na podoben način kot pred vojno dr. Anton Korošec Karadordevičevega in beograjske čaršijske 219 Rdeča Slovenija kroge. Mitja Ribičič, ki je v povojnih znotrajpartijskih deli¬ tvah in rivalstvih ostajal tesno na njegovi strani, gaje nekoč označil za človeka »silne in hkrati nenavadno obvladane energije«. Kardeljev značaj in način delovanja sta odločilno zazna¬ movala družinsko okolje in začetek revolucionarnega dela. Rodil se je 27. januarja 1910 v Ljubljani. Oče je bil krojaški delavec, vendar je opravljal razna dela, mati delavka v Tobač¬ ni tovarni. Že v otroških letih se je z njima udeleževal delav¬ skih demonstracij in raznih prireditev. Oče gaje jemal s sabo v delavsko prosvetno društvo Svoboda, kjer je lahko sprem¬ ljal spore med komunisti in socialdemokrati. Čeprav ni razumel za kaj gre, so mu bili bolj simpatični komunisti, to pa zato, ker sta mu, kot je zapisal, »imponirala njihova večja bojevitost in odločnost«. Družina je bila revna in je težko šolala tri otroke, zato je oče - v času ko je bil delavec na cest¬ nem odseku ljubljanske samoupravne oblasti - zaprosil in tudi dobil kredit, daje sin Edvard lahko končal učiteljišče. Ta je bil takrat že skojevec in aktivni udeleženec v krožku Vlada Kozaka, kjer so levo usmerjeni dijaki in študenti raz¬ pravljali o marksističnih delih in o politiki. Kardelj je tudi sam osnoval »trojko« (v njej je bil poleg njega Aleš Bebler in še neki dijak ali študent), ki je v pisarni Beblerjevega očeta kake tri mesece ponoči skrivaj študirala Marxov Kapital. Ne¬ posredno fizično izkušnjo boja za svoje prepričanje pa je občutil že prej, še v meščanski šoli leta 1924, ob spopadu med komunisti in pripadniki desnega nacionalističnega gi¬ banja Orjuna v Trbovljah. Spopad je za sabo pustil več mrt¬ vih, povzročil pa je tudi ostre politične polemike in fizična obračunavanja po drugih krajih. Tudi otroci v šoli, ki jo je obiskoval Kardelj, so se razdelili na zagovornike enih ali dru¬ gih in se med sabo stepli, fizično šibki Kardelj pa jo je v pre- 220 Edvard Kardelj tepu skupil. Šolanje na učiteljišču po končani meščanski šoli mu je vtisnilo pečat za vse življenje. Čeprav se je ukvarjal s politiko, je v duši ostal učitelj in njegova tiha želja je bila, da bi postal univerzitetni profesor. To željo mu je izpolnila lju¬ bljanska univerza najprej leta 1969 s podelitvijo častnega doktorata (častni doktorat mu je leta 1978 podelila tudi mo¬ starska univerza), leta 1976 pa še z izvolitvijo v naziv rednega profesorja za politično ekonomijo socializma na Ekonomski fakulteti (častni član SAZU je postal že leta 1949). Ljubljanska univerza seje po Kardeljevi smrti leta 1979 celo poimenovala po njem. Tisti kolegi v jugoslovanskem partijskem vrhu, ki ga niso marali, so mu posmehljivo pravili »učo« (učitelj), pa tudi Tito gaje imel (enako kot Kidriča) za intelektualca, kar pred vojno med komunisti ni bila ravno prednost. »Opazil sem, da sta tovariša, čeprav izobraženca, zelo sposobna, delavna in predana stvari... Pri obeh je pomanjkljivo - to je sploh značil¬ no za izobražence - da ju vsak, tudi najmanjši uspeh, preveč navduši, da ga precenjujeta...«, seje spominjal svojih vtisov po prvih srečanjih z obema leta 1934. Revolucionarni romantizem mladih let je Kardelj drago plačal. Doživljal gaje namreč v času šestojanuarske diktatu¬ re in pogroma na komuniste po tem, ko je komunistična partija kraljevemu režimu napovedala oborožen odpor. Še posebej so bili na udaru skojevci, Kardelj pa je januarja 1930 postal sekretar pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo. Že pred tem, konec leta 1929 so ga prvič zaprli za dva mese¬ ca, februarja 1930 pa gaje beograjska policija v Ljubljani po¬ novno aretirala in ga prepeljala v zloglasni beograjski zapor Glavnjača. Pretepati so ga začeli že v Ljubljani, razne oblike mučenja in maltretiranja so se potem nadaljevale v Beogra¬ du, kjer so ga med drugim z glavo navzdol obesili z najviš¬ jega nadstropja policije z grožnjo, da ga bodo spustili, če ne bo priznal. Kardelj ni priznal, policaji pa ga tudi niso spusti- 221 Rdeča Slovenija li, vseeno pa je bil obsojen na dve leti zapora. Z ravnanjem policije v Glavnjači, s svojimi izkušnjami in izkušnjami dru¬ gih zapornikov, je Kardelj po vrnitvi iz zapora seznanil ame¬ riškega pisatelja Louisa Adamiča, kije tedaj prvič obiskal Ju¬ goslavijo in nato v Ameriki pisal o ravnanju jugoslovanske policije. Zaporno kazen je Kardelj odslužil v Požarevcu, kjer je skupaj z drugimi jetniki gladovno stavkal. Zahtevali so, naj jim izboljšajo razmere. Stavka je uspela, med izpolnjenimi zahtevami pa je bila tudi violina. Ohranila se je anekdota, da so Kardelju, ki seje igranja violine priučil v otroških letih, po nekaj dneh igranja v jetnišnici sojetniki zagrozili, da bodo ponovno stavkali, če mu kaznilniška uprava violine ne bo vzela nazaj. Po odsluženi kazni so Kardelj, Boris Kidrič, Franc Lesko¬ šek, Tone Tomšič in še nekateri začeli obnavljati partijsko organizacijo na Slovenskem. To je bil hkrati prelom s starej¬ šo generacijo komunistov, od katere so se po odsluženih dol¬ goletnih robijah ali emigraciji le redki vrnili v ožje vodstvo. Nanovo, mlado vodstvo seje oprl Tito, kije leta 1934 prišel v Slovenijo in se udeležil konference KPJ za Slovenijo v ško¬ fijskem dvorcu v Goričanah. Na konferenci je imel Kardelj dva referata o notranjepolitičnem in mednarodnem polo¬ žaju in o kmečkem vprašanju. Kardelj in Tito sta se v pripra¬ vah na konferenco srečala prvič in potem - z občasnimi hladnimi obdobji - tesno sodelovala petintrideset let. Bila sta tovariša, ki sta se dobro dopolnjevala, nikoli pa nista vzpostavila pristnih prijateljskih odnosov. Uživaški Tito seje preveč razlikoval od asketskega Kardelja, njegovo »teoretizi¬ ranje« mu je pogosto šlo na živce, čeprav ga je potreboval. Kardelj je, tako kot še nekaj redkih posameznikov, poznal podrobnosti iz Titovega življenja vse od druge polovice tri¬ desetih let dalje. Te pa so močno odstopale od podobe velike- 222 Edvard Kardelj ga voditelja, ki so jo skrbno vzdrževali najprej v partijskih krogih, od vojne naprej pa tudi v javnosti. V prvi polovici tridesetih let je Kardelj objavil nekaj od¬ mevnih študij in brošur, iz katerih se da razbrati njegov ideo¬ loški in politični profil, ki se je v kasnejših letih še izostril. Kritiziral je krščanski socializem (nezaupljivost do vsega, kar prihaja iz katoliškega tabora, se je pri Kardelju ohranila vse življenje in tudi Kocbekove krščanske socialiste ni imel nikoli za kaj več kot za »sopotnike«). Ko je prebral Hitlerjev Mein Kampf, je v knjižici Fašizem kmalu po Hitlerjevem prihodu na oblast napovedal, da Evropo čaka črna bodoč¬ nost, če velikanske nevarnosti fašizma ne bo odstranila: »Dantejev inferno bi bil ljubka idila v primerjavi s peklom, ki se nam spričo modernih in uničevalnih instrumentov obeta. Toda nič ne pomaga o tem filozofirati. Potrebna so dejanja.« Tedanje razmere v Nemčiji so bile po Kardelju »triumf orga¬ niziranega nasilja, biološko utemeljena brutalnost, rasna blaznost, preganjanje Zidov, intelektualcev, socialistov in de¬ mokratov, in vse to z namenom, zgraditi tretji rajh«; fašizem na oblasti pa »najbolj brutalna diktatura najbolj reakcionar¬ nih in najbolj imperialističnih elementov finančnega kapi¬ tala.« Svoj zgodnji socialni nauk je leta 1933 popisal v literar¬ no obarvani brošuri Potovanje skozi čas, v kateri se je zavzel za »preustvaritev družbe«. Med tehtnejšimi objavami pa je bil članek Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje, ki gaje istega leta objavljal v nadaljevanjih v prvem letniku Književnosti. V njem so zapisane temeljne ideje, ki jih je ka¬ sneje razdelal v Razvoju slovenskega narodnega vprašanja. V članku je narod označil za »edinico jezika, teritorija, eko¬ nomske povezanosti in psihične konstrukcije, ki se izraža v skupnosti kulture«, nacionalno vprašanje pa je povezal z razrednim. Tako naj bi npr. slovenska nacionalna zavest svoj prvi višek dosegla v kmečkih uporih. 223 Rdeča Slovenija Konec leta 1934 je Kardelj preko Dunaja odpotoval v Moskvo, kjer je ostal več kot dve leti. Najprej je bival (tako kot Tito) v znamenitem hotelu Luks v Tverski ulici, ki je bil zbirališče komunistov z vseh koncev sveta, potem pa v raz¬ nih podnajemniških stanovanjih. Predaval je na Komuni¬ stični univerzi narodnih manjšin zahoda (KUNMZ) in de¬ lal v raznih komisijah Kominterne. Največ se je družil s Titom, zato je tudi podrobno vedel, s čim se ta ukvarja. V ozračju strahu in stalinskih čistk sta skušala sestaviti spi¬ sek jugoslovanskih komunistov v Sovjetski zvezi, po Kar¬ deljevem pričevanju zato, da bi jih čim več spravila iz So¬ vjetske zveze. Predavanja na KUNMZ je Kardelj označil kot enotno obdobje intenzivnih predavanj in študiranja, saj se je moral na predavanja veliko pripravljati. Dela z nacional¬ no, starostno in izobrazbeno pisano množico komunistič¬ nih študentov se je rad spominjal, čeprav je bil pouk dog¬ matski in shematičen in daleč od realnih razmer, v katerih naj bi komunisti delovali. Kot predavatelj in kominternski funkcionarje dobro zaslužil, denar pa je v glavnem zapravil za večerje s slovenskimi tovariši (med njimi sta bila med drugimi tudi Ivan Regent in Ivan Maček - Matija). Ko se je začela španska državljanska vojna, so KUNMZ zaprli, Kar¬ delj pa je dobil dovoljenje, da se vrne v Jugoslavijo. Po dogo¬ voru s Titom je imel nalogo, da organizira ustanovni kon¬ gres Komunistične partije Slovenije (KPS). Na poti domov se je za nekaj časa ustavil v Parizu, kjer je napisal glavne teze za dokumente kongresa, ki jih je tam odobril politbiro jugoslovanske komunistične partije. Ob vrnitvi je spoznal svojo bodočo ženo Pepco Maček. Srečanje je bilo komično. Pepca je dobila nalogo, dav deževni noči na javki za tovarno Saturnus počaka Kardelja in ga pelje proti Zadobrovi. Kardelj pa ji je med potjo padel v neko jamo, iz katere seje ob smehu svoje vodnice komaj izvlekel. 224 Edvard Kardelj Ustanovni kongres KPS je bil ponoči s sedemnajstega na osemnajsti april 1937 na Barličevi domačiji na Čebinah. Or¬ ganiziranje bil v največji tajnosti. Delegati so prihajali z raz¬ nih strani. Kardeljeva skupina je v deževni noči šla s Trojan, vendar je vodič zašel, tako da so več ur tavali po okoliških gozdovih in na kmetijo prišli šele ob polnoči namesto ob osmih zvečer, kot je bilo dogovorjeno. Kongres je napovedal širjenje političnega vpliva komunistov, ki so bili do tedaj marginalna stranka, saj je pokrajinska organizacija v tem času imela manj kot štiristo organiziranih članov. Obenem je nakazal spremembo politike, ki je v ospredje postavila nacionalno vprašanje in ogroženost pred fašizmom ter po¬ vezovanje z levimi in sredinskimi strankami in skupinami na ljudskofrontni osnovi. Osnovna teza je bila, da mora od¬ govornost za usodo slovenskega naroda prevzeti delavski razred, v skladu s Cankarjevim geslom »Na meni, na mojih plečih delavca - proletarca leži bodočnost slovenskega naro¬ da, naroda proletarca.« V jugoslovanskih razmerah je usta¬ novitev KP Slovenije in KP Hrvaške pomenila začetek federa¬ lizacije jugoslovanske partije, ki pa je svoj vrh dosegla šele konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je bila partija (tedaj zveza komunistov) že dolgo edina in vladajoča politična sila v Jugoslaviji. Manifest ustanovnega kongresa, ki se je začel s kitico iz Prešernove Zdravljice, je postal pro¬ gramski akt slovenskih komunistov, Kardelj kot njegov glav¬ ni pisec in osrednji referent na kongresu pa glavni ideolog slovenske komunistične partije (kasneje tudi jugoslovanske) in je to ostal do svoje smrti. Ustanovitev komunistične stran¬ ke v Sloveniji in njena programska usmeritev sta naleteli na nasprotovanje dela jugoslovanskega partijskega vodstva, zla¬ sti Petka Miletiča, ki je bil tedaj zaprt v kaznilnici v Sremski Mitroviči, vendar je bila mlada generacija vodilnih komuni¬ stov tedaj že dovolj močna, daje kritike zavrnila. 225 Rdeča Slovenija Po kongresu je Kardelj znova veliko pisal, največ za par¬ tijski list Proleter, vendar tudi za druge časopise in revije, zla¬ sti za Sodobnost. V času bolj odprte partijske politike je v krogu Sodobnosti prišlo do tesnejših stikov med liberalno in levo usmerjenimi kulturniki in komunisti, toda tudi do odkritih polemik. Ena takih se je v zvezi z nacionalnim vpra¬ šanjem razvila med Josipom Vidmarjem in Kardeljem, ki je zavračal Vidmarjevo kulturniško pojmovanje slovenstva. Kardelj je kmalu po kongresu za več mesecev odpotoval v Pariz, kjer je delal na sedežu CK KPJ, sestal pa se je tudi s Slika 54. Barličeva domačija na Čebinah, kakršna je bila v času ustanovnega kongresa KPS, ki se gaje 17. in 18. aprila 1937 (po spominih) udeležilo le kakih 11 ljudi, celotna stranka pa je štela okrog 350 članov. Kongres se je začel z večurno zamudo, saj se je del delegatov na poti do domačije izgubil. Edvard Kardelj je imel na ustanovnem kongresu KPS referat, v katerem je poudaril nevarnost fašizma in potrebo, da se delavski razred preneha ukvarjati le s pro¬ blemi razredne politike in svojega položaja ter stopi na čelo obrambe svojega naroda, pri čemer mora iskati tudi zaveznike. Tudi manifest, ki ga je sprejel kongres, je napisal Kardelj, naslovljen je bil na slovenski narod. 226 Edvard Kardelj Titom. Po vrnitvi je maja 1938 postal član začasnega vodstva KPJ (kasnejšega politbiroja), ki gaje formiral Tito. Policija ga je odkrila in zaprtje bil za štiri mesece. V zaporu v Ljubljani je končal svoje najpomembnejše predvojno delo Razvoj slo¬ venskega narodnega vprašanja, ki gaje podpisal kot Sperans. Knjiga je nastala v času, ko so številne politične skupine in posamezniki raznih političnih usmeritev iskali izhod iz težkega položaja in pisali nacionalne programe. Vendar je - kot je zapisal Primož Kozak ob štiridesetletnici izida - Spe- ransova knjiga »razburila in razgibala inteligenco tistega Slika 55. Kardelj, Franc Rozman - Stane in Boris Kraigher v Kočevskem rogu septembra 1943. Kardelj se v neposredne vojaške operacije ni vtikal, je pa usklajeval usmeritev celotnega slovenskega narodnoosvobodilnega giba¬ nja z jugoslovanskim gibanjem in njegovimi cilji, vključno z vojaškimi. Ves čas je tudi skrbel, da bi partizanska vojska ohranjala pobudo v domačem spopadu z vaškimi stražami (nato domobranci) in četniki. Med partizan¬ skimi poveljniki je bil najbolj priljubljen nekdanji španski borec Franc Roz¬ man - Stane, ki pa se je leta 1944 smrtno ponesrečil pri preizkušanju angle¬ škega minometa. 22 7 Rdeča Slovenija časa bolj kot katerokoli delo, ki je izšlo bodisi v originalu, bodisi v prevodu.« Že nastajanje delaje bilo razburljivo, saj so Kardeljevo besedilo tihotapili iz zapora, knjiga, ki jo je v svoji založbi februarja 1939 objavil Ciril Vidmar, je bila v tre¬ nutku razprodana, razpečevali pa so jo partijski aktivisti. Policija jo je sicer formalno zaplenila, vendar je prišla pre¬ pozno, tudi tistih nekaj sto izvodov, ki so ostali, je Vidmar uspel skriti. Kardelj je v knjigi razvil in skozi interpretacijo slovenske zgodovine utemeljil teze, ki jih je nakazal že v član¬ ku Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje leta 1933, v referatu na čebinskem kongresu in v manifestu KPS. Slovenskemu narodu je v njegovem boju za nacionalno emancipacijo v zgodovini manjkal socialni voditelj, meščan¬ stvo je bilo prešibko, da bi lahko odigralo to vlogo, ki jo je sedaj prevzel delavski razred. VJugoslaviji si morajo Slovenci priboriti tak položaj, da bo postal privlačen tudi za Slovence v sosednjih državah in da jim bo matica lahko nudila oporo v njihovem boju za nacionalno enakopravnost. Za obrambo slovenskega naroda in za uresničitev gesla Zedinjena Slove¬ nija je treba povezati vse demokratične sile - približno tako so se glasile temeljne Speransove teze. Partijska praksa ni sledila širini, ki jo je Kardelj nakazo¬ val v svoji knjigi. Kljub neposredni ogroženosti slovenskega naroda po anšlusu, ko so meje nemškega rajha prišle na Ka¬ ravanke, seje po paktu Hitler-Stalin in pod vplivom Komin¬ terne politika KPJ znova zožila na razredno vprašanje in začela izgubljati tedanje zaveznike med sredinskimi in levi¬ mi strankami, v ljudskofrontnem gibanju in med inteligen¬ co. To seje odrazilo tudi v Kardeljevem delu in pisanju. Tedaj je bil že eden najvplivnejših politikov v jugoslovanskem par¬ tijskem vodstvu. Marca 1939 se je namreč pod Titovim vod¬ stvom v Bohinju konstituiralo novo vodstvo KPJ in Kardelj je postal član politbiroja in njegovega sekretariata ter urednik 228 Edvard Kardelj osrednjega partijskega glasila Proleter. Po nekaterih priče¬ vanjih naj bi sicer na partijski konferenci v Joštovem mlinu na Silvestrovo 1939 zastopal tezo, daje pakt obojestranska taktična poteza, ki ne sme vplivati na boj jugoslovanskih ko¬ munistov proti grozeči fašistični nevarnosti, vendar niti usmeritve konferenc KPS in KPJ v tem času niti odnos KPS do zaveznikov, ki je bil praktično pretrgan, tega ne potrju¬ jeta. Kardelj se je vedno bolj ukvarjal z jugoslovansko poli¬ tiko, pisal je podpredsedniku jugoslovanske vlade dr. Vlatku Mačku v zvezi z ustanavljanjem koncentracijskih taborišč za komuniste in druge nasprotnike režima, v Proleterju je na¬ padal vlado Cvetkovič - Maček in zagovarjal tezo, daje obram¬ ba Jugoslavije mogoča z združitvijo vseh domoljubnih sil, slogo vseh narodov v Jugoslaviji, zadovoljitvijo socialnih zahtev in vzpostavitvijo demokratičnih pravic (komunisti so sicer v tridesetih letih opustili tezo, ki so jo zagovarjali v dvajsetih letih, da je treba Jugoslavijo razbiti, vendar jim marsikdo ni verjel, da mislijo resno). Pripravil je peto konfe¬ renco KPJ oktobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu m se nasploh v glavnem zadrževal na Hrvaškem, ker je bil sedež CK KPJ v Zagrebu. Po marčevskih demonstracijah v Beogradu in državnem udaru leta 1941 seje vodstvo KPJ preselilo v Beo¬ grad. Tam je Kardelj dočakal začetek vojne. Nemško bom¬ bardiranje Beograda je preživel v stanovanju Vladimirja De¬ dijerja, ki je ostalo celo, čeprav je bilo več sosednjih hiš poru¬ šenih. Potem seje najprej vrnil v Zagreb, ki so ga medtem že zasedli Nemci in ustaši. Tu seje sestal politbiro, ki seje nato znova preselil v Beograd, Kardelj pa se je vrnil v Ljubljano. Vodilnim slovenskim komunistom se po okupaciji in razko¬ sanju države ter nastanku NDH možnost obnove Jugoslavije ni zdela posebej verjetna, čeprav tega kasneje niso priznavali. Zato so ocenili, da se je treba opreti na lastne sile in poiskati zaveznike med domačimi političnimi silami. In v takih raz- 229 Rdeča Slovenija merah sta Kardelj in Kidrič začela priprave na ustanovitev Protiimperialistične (kasneje Osvobodilne) fronte. Vse do odhoda na Vis v začet ku junija leta 1944 je bilo Kardeljevo življenje izredno tvegano in razburljivo. V svojem početju je moral pokazati precejšnjo mero poguma. V začetku vojne je večkrat s ponarejenimi dokumenti in v različnih preoblekah prepotoval pot med Ljubljano in Za¬ grebom, iz Zagreba je odšel v Beograd in od tam na osvo¬ bojeno ozemlje v Srbiji. S Titom in Vrhovnim štabom se je med nemško ofenzivo iz Užic umikal čez Zlatibor in Rudo v vzhodno Bosno. V začetku leta 1942 je preko Sarajeva znova odpotoval v Zagreb, kjer je ostal do marca, nato seje čez Karlovac in Metliko, preoblečen v železničarsko unifor¬ mo (to preobleko je pogosto uporabljal), vrnil v Ljubljano. Julija 1942 je odšel na osvobojeno ozemlje in tam preživel italijansko ofenzivo, ki jo je imel za najbolj kritični del svoje vojne odisejade. Titu je septembra 1942 poročal, daje šti¬ rikrat padel v italijansko zasedo, daje bilo nevarneje kot v času nemške ofenzive v zahodni Srbiji, ki sta jo skupaj preživela, in dodal, da se še vedno po malem čudi, da ima še glavo na ramenih. V zasedi pri Faberjevem Križu se je izgu¬ bil (izgubil je tudi pištolo in očala, tako daje zelo slabo vi¬ del). Kidrič je ukazal, naj ga poiščejo. Dogajanje v zvezi s Kardeljevim iskanjem je apologetsko, a zelo doživeto popi¬ sal Jože Javoršek v Hvalnici zemlji leta 1972: »Izguba Kar¬ delja gaje (Kidriča, op. B. R.) preganjala, daje kot žival hodil od skale do skale, od človeka do človeka. Prav zaradi tega pa tudi nikdar ne bom pozabil, kako je bilo, ko so Kardelja končno vendarle (na ramah) prinesli v naše zasilno tabo¬ rišče. Bilje na smrt utrujen, bled, okrvavljen, izčrpan. Zgr¬ nili smo se okrog njega ter se ga dotikali, kakor bi se do¬ tikali čudežnega življenja. Ne, reči moram: kakor bi se do- 230 Edvard Kardelj tikali čudeža. Nekaj posebnega je bilo tedaj v zraku. Samo zlato. Sama veličina. Zgodovina. Tisti trenutek se je namreč tehtnica nagnila v dobro za slovenski narod, zakaj če bi takrat umrl on, ki je bil duša osvobodilnega gibanja, ne vem, kako bi se vse razpletlo.« V času, ko je kapitulirala Italija, je bil Kardelj na Hrva¬ škem, vrnil se je v Slovenijo, nato znova na Hrvaško in od tam odšel v bosansko mesto Jajce, kjer je bil sedež CK KPJ in Vrhovnega štaba narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Tam je sodeloval v pripravah drugega zasedanja Avnoja in se nato konec leta 1943 znova vrnil v Slovenijo. Pri prehodu Kolpe je padel s konja, iz ledeno mrzle vode gaje skušal rešiti koman¬ dant glavnega štaba slovenske partizanske vojske Franc Roz¬ man - Stane, ki pa ni znal plavati, tako da so oba skupaj spremljevalci komaj potegnili iz vode. Februarja 1944 se je Kardelj v Črnomlju udeležil zasedanja Slovenskega narod¬ noosvobodilnega sveta (SNOS)j nato pa je odšel v Drvar, kjer je bil tedaj Vrhovni štab. Tu se je med nemškim desantom, skupaj s Titom, kije bil glavna tarča napada, komaj umaknil iz votline, kjer so bivali, in nato iz nemškega obroča. S tem je bila glavnina njegovih vojnih pustolovščin kon- čanav S Kupreškega polja je vodstvo jugoslovanskega odpor¬ niškega gibanja odletelo v Bari , od tam pa n a otok Vis, ki so ga čuvale zavezniške ladje in letala. Tudi z Visa seje še večkrat vrnil v Ljubljano in v Zagreb, potoval pa je tudi v druge kraje (npr. v Rim na sestanek z vodjo italijanskih komunistov Pal- mirom Togliattijem). V drugi polovici oktobra 1944 je prišel v osvobojeni Beograd, novembra pa sta s predsednikom kra¬ ljeve vlade dr. Ivanom Subašičem odletela na pogovore v Mos¬ kvo, kjer je prvič srečal Stalina. Ko je | marca 1944 T ito na osnovi sporazuma s Subašičem formiral začasno vlado De-^ mokratične federativne Jugosla vije, je Kardelj v njej postal ' podpredsednik vlade in minister za konstituanto. 231 Rdeča Slovenija Kardelj je svojemu revolucionarnemu in narodnoosvo¬ bodilnemu delovanju podredil vse, tudi osebna čustva in i družino. Žene Pe pce prv i dve leti vojne sploh ni videl. Italija¬ ni so jo zaprli že leta 1941, jo v zaporih mučili in nato obso- I dili na dvajset let zapora, iz katerega je prišla po italijanski ( kapitulaciji. Sin Borut je bil medvojno ilegalček, zanj so skr¬ beli drugi. Srečanje Kardelja in malega Boruta, v času, ko je bil otrok star malo več kot leto dni, je Mara Romih v knjigi Ljubljana v ilegali (1967) popisala takole: »Očeta ni poznal. Kdo ve, kdaj ga je zadnjikrat videl .- Tovar iš Kri štofjp a ga je znal na mah pridobiti. Igral se je z njim in se tako prisrčno smejal, kot daje še sam otrok. Sedel je za mizo in vzel sinčka na kolena. Potem ga je nežno prijel za prstek in udarjal po pisalnem stroju, daje bilo videti, kot da otrok tipka. Malemu je bilo to očitno všeč. Posebno glasno je izražal svoje zado¬ voljstvo, kadar sta premaknila valj. Potem sta šla na vrt. Ta¬ krat so ravno zorele prve češnje. Krištof je sinčka dvignil vi¬ soko v zrak, daje lahko dosegel češnje. Vselej, kadar je otro¬ ku med prstki ostal rdeč, zrel plod, je glasno zavriskal.« Pomanjkanje osebnih stikov s sinom je Kardelj skušal na¬ domestiti tako, daje nosil sladkarije in se igral z otroki dru¬ žin, ki so ga v času ilegale skrivale. V povojnih letih se je ču¬ stveno močno navezal na vnuke in z njimi - kot kažejo tudi v javnosti objavljene fotografije (npr. v knjigi Edvard Kardelj, skica za monografijo, ČGP Delo 1979) - vzpostavil zelo pri¬ srčen odnos. Kardelj se ustanovnega sestanka Protiimperialistične (nato Osvobodilne) fronte ni udeležil, postal pa je podpred¬ sednik njenega prvega izvršnega odbora. »Duša« Osvobodil¬ ne fronte je bil ^Boris Kidrič, , Kardelj pa je bil, kot je zapisal prvi povojni preučevalec zgodovine NOB prof. dr. Metod Mikužev vseh usodnih slovenskih dneh v OF stalno nav- zočen, čeprav je njegovo takratno delo v vsakem pogledu že 232 Edvard Kardelj presegalo slovenski okvir.« Po Kocbekovem pričevanju Vla¬ dimirju Dedijerju (Novi priloži za biografiju Josipa Broza Tita) Kardelj in Kidrič leta 1941 nista verjela v ponovno vstajenje Jugoslavije. To je (poleg drugih razlogov) 27. aprila 1941 tudi pripeljalo do ustanovitve OF na koalicijski osnovi in ne zgolj do samostojne akcije komunistične partije, kot je bilo to značilno za druge dele Jugoslavije. Ne glede na more¬ bitne osebne dvome obeh vodilnih slovenskih komunistov pa tretja temeljna točka OF ni priznavala razkosanja Jugo¬ slavije, podpisniki so se zavzemali tudi za slogo in enotnost jugoslovanskih narodov. Tedaj je bila edina jugoslovanska politična organizacija, ki je imela organizacijsko mrežo na vseh okupiranih ozemljih,/komunistična partija. Kardelj je vzdrževal tesne zveze z jugoslovanskim partijskim centrom, udeležil se je posvetovanja CK KPJ 4. maja 1941 v Zagrebu (sklep o zbiranju orožja, opreme in sanitetnega materiala ter o ustanavljanju udarnih skupin), potem pa se je za kratek čas vrnil in 22. junija sodeloval pri vzpostavitvi Glavnega po¬ veljstva slovenskih partizanskih čet, ki so ga ustanovili ko¬ munisti. Nekaj dni kasneje, 27. junija je tudi politbiro CK KPJ v Beogradu ustanovil Glavni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije in za poveljnika imenoval generalnega sekretarja partije Josipa Broza - Tita. Po sklepu vrhovnega plenuma OF iz srede poletja 1941 se je tudi slo¬ venska partizanska vojska vključila v jugoslovansko. Sloven¬ ski način organiziranja odpora, kije gradil najprej na politič¬ nem dogovoru, nato na vzpostavitvi organizacijske in teh¬ nične mreže, šele nato pa na ustanavljanju partizanskih čet v gozdovih in gverile v mestih (enot Narodne zaščite), seje bi¬ stveno razlikoval od vstajniškega sistema v Srbiji in Črni gori, ki je izhajal iz stoletnih izkušenj bojev s Turki. Razen tega so bili v delu slovenskega vodstva navzoči pomisleki, ali ne bo prezgoden odpor, za katerega so se (v pričakovanju, da 233 Rdeča Slovenija bo zaradi hitre zmage Sovjetske zveze vojne kmalu konec) za¬ vzemali zlasti komunisti, izzval nepotrebne žrtve. Zato so prvi meseci odpora v Sloveniji v primerjavi z množičnimi vstajami na jugu na videz izgledali skromno, slovensko vodstvo pa je bilo na vojaškem posvetovanju v Stolicah kritizirano. Kardelj je na posvetovanju prvič uporabil taktiko, ki se mu je obnesla še neštetokrat kasneje: hajduškim vstajnikom in starojugo¬ slovanskim oficirjem iz Srbije in Črne Gore je pojasnjeval spe¬ cifičnost slovenskih razmer, hkrati pa od njih sprejemal kri¬ tiko, v člankih doma je okrcal defenzivno taktiko slovenskih partizanskih enot in počasen tempo v razvijanju partizanske akcije (ter to hkrati opravičeval z objektivno težjimi pogoji, kot so drugje), slovensko vodstvo pa je v dogovoru z njim rav¬ nalo tako, kot se mu je zdelo najbolj prav. V času kratkotrajnega partizanskega uspeha v Srbiji, še zlasti pa po dokončnem razhodu med Titom in Mihailovi¬ čem, sta Kardelj in Moša Pijade spodbudila nastanek narod¬ noosvobodilnih organov kot novih organov ljudske oblasti. Narodnoosvobodilni organi naj bi bili sicer začasni (za čas vojne), predstavljali pa naj bi vse sloje prebivalstva, ki se bo¬ rijo (v nasprotju s starimi občinskimi upravami, okrajnimi glavarstvi, žandarmerijami, ki so bili zgolj izpostave kraljeve oblasti). To izkušnjo je Kardelj prenesel tudi v Slovenijo, z vizijo, da bodo odbori OF, ki so imeli tedaj še hkrati politič¬ no in oblastno funkcijo, »že jutri postali nosilci vse oblasti kar najširše fronte za boj proti okupatorju. Titu je poleti, do¬ kler je bil še v Ljubljani, vzhičeno poročal, daje »zares brez pretiravanja« v OF večina slovenskega naroda, ugled partije pa velikanski. Jeseni pa so se stvari že začele zaostrovati. Po verbalnem medsebojnem izključevanju meščanskega tabora in OF ter ostri propagandi na obeh straneh jeTamostno- 234 Edvard Kardelj ^obveščevalna služba (VOS)j kije na pobudo Kardelja nastala avgusta 1941 in so jo ves čas imeli pod kontrolo komunisti, začela obračunavati z nasprotniki, med katerimi pa niso bili samo kolaboranti, pač pa tudi ljudje, ki so bili samo ostri nasprotniki komunistov. Spomladi 1942 seje temu pridru¬ žil še partizanski teror na osvobojenih ozemljih, ki pa gaje Kardelj kritiziral. Sredi julija, v času italijanske ofenzive, je zapisal: »Naši kadri, zlasti komandanti in politkomisarji ... pretiravajo v pobijanju bele garde, pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda niti ne bi bilo treba uvrščati v to katego¬ rijo sovražnikov, so celo posamezni primeri odvratnega mu¬ čenja nekaterih ljudi, kar se je razneslo že med prebival¬ stvom in vrglo zelo slabo luč na lik partizanskega borca, so elementi ropanja itd.« Kljub temu so se spopadi med parti¬ zani in vojaškimi organizacijami protikomunističnega tabo¬ ra (vaškimi stražami oz. Prostovoljno protikomunistično mi¬ lico in plavogardisti oz. četniki), ki so se močno okrepile in za nekaj časa celo presegle število partizanov, stopnjevali in zlasti v času italijanske ofenzive poleti in jeseni 1942 dobili razsežnosti državljanske vojne. Za komuniste je boj proti do¬ mačim nasprotnikom za nekaj časa postal pomembnejši kot boj proti okupatorju. Kardelj je bil tu neusmiljen tako v be¬ sedah kot v dejanjih. Kot kaže njegova korespondenca iz ti¬ stega časa, se je močno veselil, ker je VOS 13. oktobra 1942 uspela ubiti bivšega bana Dravske banovine dr. Marka Na¬ tlačena (Italijani so iz maščevanja nato ubili 24 talcev). Uka¬ ze za nekatere usmrtitve, npr. za usmrtitev policijskega ko¬ misarja Kazimirja Kukoviča 8. oktobra 1942 (Italijani so zanj ustrelili osem talcev), je meščanski tisk pripisoval nepo¬ sredno Kardelju in ga ostro napadal. Usmrtitve so zaradi ita¬ lijanskih povračilnih ukrepov izzvale kritike s strani vpliv¬ nih članov vodstva OF iz drugih skupin in VOS je poročala, da se ugled OF med ljudmi zmanjšuje, njena moč pa zaradi 235 Rdeča Slovenija številnih ustreljenih talcev iz njenih vrst slabi. V tem času (1. oktobra) je nastalo tudi znano Kardeljevo pismo glavnemu poveljniku slovenskih partizanskih čet Ivanu Mačku - Ma¬ tiji, v katerem je zapisal, da morajo partizanske enote neu¬ smiljeno uničevati belo gardo. V pismu je tudi zapisano: »Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelek¬ tualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.« Pismo je prišlo v roke partizanskim nasprotnikom, ki so ga nato del¬ no ponaredili (izpustili so besedo »v četah«) in močno izko¬ ristili za propagando. Po italijanski ofenzivi, ] v začetku novembra 19421 so se razmere v OF umirile, druge skupine so dobile več besede, partizanska vojska se je začela reorganizirati. Kardelj se je iz taktičnih razlogov znova začel zavzemati za več širine, sode¬ lavce je spodbujal, naj pridobijo čim več zaveznikov v t. i. sre¬ dinskih krogih izven OF, več možnosti sodelovanja pa naj dajo tudi drugim skupinam v OF, zlasti neustanovnim. S tem naj bi se oslabljeno partizansko gibanje politično in vo¬ jaško okrepilo. Hkrati pa so komunisti hoteli svojo prevla¬ dujočo vlogo v OF na vsak način zadržati in preprečiti, da bi se ustanovne skupine (zlasti krščanskosocialistična) razvile v stranke. Razredni element v OF so , novembra 1942 okrepili z ustanovitvijo,D elavske enotnosti, r sindikata, ki je združil močno skupino krščanskosocialističnih sindikatov z drugi mi. Proces p oenotenja se je končal j z Dolomitsko izjavo 1. marca 1943. ki je potrdila vodilno vlogo komunistov, kr¬ ščanskosocialistična in sokolska skupina pa sta se odrekli snovanju lastnih političnih strank. Tu komunisti niso bili pripravljeni popuščati, tako Kidrič kot Kardelj sta bila - z mislijo na pričakovani konec vojne in z njim povezan boj za oblast - pripravljena na odkrito politično konfrontacijo in tudi na to, da OF ostane brez krščanskosocialistične skupi¬ ne, če ta na podpis ne bi pristala. Kardelj pa je ravnal taktič- 236 Edvard Kardelj no in je zaveznike znal prepričati. »Posebno Kardelj je znal vliti srčnost v ljudi s pravim označevanjem komunizma in z odpiranjem razgledov v prihodnost... Pozval nas je, da pre¬ vzamemo vso odgovornost ne le za cilje osvobodilnega boja, temveč tudi za cilje dokončne narodne in družbene osvobo- O litve Slovencev... Posebno je osvetlil skrito dejstvo, da komu- dzem ni dogma, temveč znanstveno in moralno upanje v azvoj... Med takimi ljudmi, kakor smo mi, niso važne po¬ drobnosti, temveč monumentalna vera. Ta nas mora vezati, kajti nihče niti med komunisti ne ve do kraja, kako se bodo uresničili cilji naprednega človeštva... Zgodovina se nikoli ne ponavlja, zato nihče izmed komunistov ne more in tudi ne sme do pike natančno ponoviti v Evropi ruske oktobrske re¬ volucije.« S takimi in podobnimi obrazložitvami je, kot je zapisal Edvard Kocbek v Tovarišiji, Kardelj uspel pridobiti tako Kocbeka samega kot druge vodilne politike ustanovnih skupin. Kar delj je bil na prvem zasedanju Avnoja( 26. in 27 .( no-j ) ('vembra 1942) izvolien z a podpredsednika izvršnega odbora, čeprav se slovenska delegacija kot edina od jugoslovanskih narodov - srečanja zaradi neugodnih razmer ni mogla ude¬ ležiti. Izvršni odbor OF je vključitev slovenskih predstav¬ nikov potrdil 1. decembra in naknadno tudi imenoval svoje delegate. S tem je slovensko vodstvo potrdilo svojo odločitev za Jugoslavijo, vendar, kot je povedal Kardelj in kot je bilo zapisano v komunikeju IO OF: »V novo Jugoslavijo bo zato svobodna in združena Slovenija od Trsta do Spilja, od Kolpe do Celovca vstopila z vsemi tistimi pravicami, ki ji bodo omogočile, da bo na njenih tleh gospodaril edino slovenski narod sam.« Komunike je napisal Kardelj (ki je bil tedaj v Ljubljani) kar na svojo roko in ga nameraval takoj objaviti v posebni številki Slovenskega poročevalca, a se je tiskanje za¬ radi tehničnih težav zavleklo. Z nekaj pretiravanja bi lahko 237 Rdeča Slovenija rekli, daje v političnem smislu Kardelj kar sam vključil Slo¬ venijo v Jugoslavijo. To je v pismu Leskošku pojasnil s tem, da gre za največji politični dogodek v Jugoslaviji in da se mora slovensko osvobodilno gibanje takoj solidarizirati z zasedanjem, sicer mu bodo nasprotniki, zlasti mihailoviče- vci, očitali, da se namerno ločuje in se s tem prepušča »nekaki srednjeevropski sovjetski zvezi«. V pismu je zapisal še: »Reci tovarišem, naj mi oproste, da delam to na svojo roko. Smatram, da smo v principu to že zadnjič rešili, ko je tovariš Andrej (Josip Rus, op. B. R.) predlagal vzpostavitev nekega skupnega političnega vodstva za vse narode Jugosla¬ vije. Tudi v tej izjavi nič drugega ne pravim, kakor samo to, da mi vstopamo v Ustavni svet. Vse ostalo, kako in pod kak¬ šnimi pogoji, je pa seveda stvar našega temeljitega razgovora na IO... Treba bo določiti tudi ljudi za veče, kakor tudi nekaj ukrepov, da bi tudi v sami Sloveniji direktno dobili prista¬ nek naroda.« Od prvega zasedanja Avnoja je bil Kardelj znova pred¬ vsem jugoslovanski politik, čeprav je stvari držal pod nadzo¬ rom tudi v Sloveniji, bodisi preko korespondence (kot v času kapitulacije Italije in dokončnega obračuna s pripadniki prostovoljne protikomunistične milice in četnikov) bodisi s pogostimi vračanji in nastopi v ključnih političnih trenut¬ kih v Sloveniji, zlasti tistih, ki so z adevali graditev nove obla¬ sti. Z referatoma je nastopil takoj na zboru odpo slancev slo- j venskega n a r o d a v Kočevju od 1.-3. oktobra 1 943/k o t tud i na 'prvem zasedanju Slovenskega narod noosv obodi lnega svet a (JdL-2 0. feb ruarja 194 4 v Črnomlj u,jkjer je poudaril, da nova Jugoslavija ne nastaja na podlagi kompromisov med srb¬ skim narodom in drugimi narodi, pač pa iz prepričanja, da je federativna rešitev za jugoslovanske narode najboljša. bja^drugem zasedanju Avnoja 29. novembra 1943 sta bila Kardelj in Moša Pijade zadolžena, da pripravita sklepe zase- 238 Edvard Kardelj danja. Pijade seje spominjal, da so delali praktično brez pre- stanka nekaj dni in noči, Kardelj pa je bil pri formulacijah zelo previden. Oba, Kardelj in Pijade, veljata za glavna tvorca avnojske Jugoslavije in sistema ljudske demokracije, ki gaje kot prehodni sistem iz kapitalizma v socializem jugoslovan¬ sko vodstvo začelo razvijati nekaj mesecev po drugem zase¬ danju Avnoja z ustanavljanjem protifašističnih front po po¬ sameznih jugoslovanskih pokrajinah, nato pa tudi z ustano¬ vitvijo Enotne narodnoosvobodilne fronte Jugoslavije, v ka¬ tero se je vključila tudi slovenska OF. V času drugega zase¬ danja Avnoja je bilo v jugoslovanskem vodstvu veliko raz¬ prav o možni rešitvi nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji. Veliko vprašanj v zvezi s položajem posameznih narodov ali manjšin je ostalo odprtih ali nedorečenih. Tako Kardelj kot Pijade, ki sta o tem največ razmišljala, sta imela več zamisli. Po nekaterih pričevanjih naj bi Pijade med drugim predlagal avtonomijo za Srbe na Hrvaškem in tudi za Dalmacijo, Du¬ brovnik pa naj bi postal neodvisno mesto, vendar so mu dru¬ gi člani vodstva (tudi Kardelj), še najbolj pa Dilas, nasproto¬ vali, češ da so se meje med srbskim in hrvaškim narodom iz¬ brisale z narodnoosvobodilnim bojem in daje Hrvaška do¬ movina tako enega kot drugega naroda. Kardelj je bil z do¬ seženim, kar zadeva Slovenijo, sicer lahko zadovoljen in zato ni hotel odpirati prevelikega števila občutljivih vprašanj. Za Slovenijo je bil, tako kot za druge republike, potrjen federa¬ tivni status, Avnoj pa je podprl tudi slovenske zahteve po združitvi vsega slovenskega ozemlja (po priključitvi Primor¬ ske in Koroške). Kardelju je bilo še posebej veliko do tega, da bi nekomunistični člani slovenske delegacije dobili dober vtis o Titu, saj bi to v mnogočem olajšalo odločitev predstav¬ niških in političnih organov slovenskega narodnoosvobodil¬ nega gibanja za komunistično vizijo ureditve nove Jugosla¬ vije. V tem je bil uspešen, Tito si je pridobil zaupanje Sloven- 239 Rdeča Slovenija cev. Josip Vidmar je bil celo, kot je zapisal, »fasciniran od tega človeka«, in je potem predlagal, da bi Titu podelili naziv maršala (kar je bila sicer prvotno ideja Frana Lubeja - Drejčeta). Od spomladi 1944 seje Kardelj ukvarjal predvsem s pro¬ blemom mednarodnega priznanja Jugoslavije in s sporazu¬ mom, ki naj bi ga nova partizanska oblast sklenila s kraljevo vlado. Nasprotovanje med Šubašičem in Titom oz. kraljevo in partizansko stranjo - slednja je izhajala s stališča, da kra¬ ljeva vlada »nima niti ljudstva niti ozemlja niti vojske« - sta Šubašič in Kardelj uspela zgladiti po dolgotrajnih po¬ gajanjih na samem. Kardelj je uspel uveljaviti praktično vse zahteve partizanske vlade (Nacionalnega komiteja osvobo¬ ditve Jugoslavije - Nkoja). Kompromis je bil praktično le v tem, daje kralj dobil tričlansko namestništvo, ki gaje zasto¬ palo v Jugoslaviji. Tito in Šubašič sta nato novembra pod¬ pisala dogovor o sestavi enotne jugoslovanske vlade. S spo¬ razumom sta Šubašič in Kardelj v Moskvi seznanila tudi Stalina, ki pa je bil kritičen do jugoslovanskega vojaškega prispevka v vojni in je hvalil predvsem bolgarsko vojsko. Dik¬ tator, nevajen ugovorov, pač ni pozabil, daje jugoslovansko vodstvo organiziralo drugo zasedanje Avnoja, ne da bi ga se¬ znanilo z dejstvom, da pravzaprav ustanavlja nov jugoslo¬ vanski parlament in vlado. Eden največjih Kardeljevih uspehov oz. uspehov parti¬ zanskega vodstva v prehodnem času je bil v tem, da sta Avnoj (razširjen s predvojnimi poslanci in preimenovan v začasno ljudsko skupščino) in Nkoj (spremenjen v začasno vlado, v kateri so sodelovali tudi kraljevi predstavniki) ostala do voli¬ tev v novo ustavodajno skupščino in da sta pripravila tudi vso zakonodajo v zvezi z volitvami (začasna skupščina je na zasedanju avgusta 1945 tudi potrdila dotedanje sklepe Av¬ noja). V obeh organih se je ohranila prejšnja »revolucionar- 240 Edvard Kardelj Slika 56. Kardelj leta 1944 na Visu. Po prihodu na Vis se je Kardelj ukvarjal z načrti za povojni prevzem oblasti in v tem kontekstu z odpravljanjem dualiz¬ ma oblasti med kraljevo begunsko vlado in predsedstvom Avnoja. Cilj je bil ta¬ ka rešitev, v kateri osvobodilno gibanje ne bi izgubilo ničesar, kar je bilo že do¬ seženo pri političnih ukrepih, graditvi nove oblasti in mednarodnem priznanju. Z obema dogovoroma Tito - Subašič, z ustanovitvijo skupne vlade in Demokra¬ tične federativne Jugoslavije ter razširitvijo Avnoja s predvojnimi poslanci tako, daje partizanska stran ohranila »revolucionarno večino«, je to tudi uspelo. 241 Rdeča Slovenija na večina«. V tem je Kardelj videl zagotovilo, da se bo konti¬ nuiteta ljudske oblasti ohranila tudi po vojni, kar bi komu¬ nistom omogočilo prevzeti oblast na miren in legalen način. Ni naključje, da je F. W. Deakin, šef prve britanske vojaške misije pri vrhovnem štabu NOV in POJ, pri Kardelju obču¬ doval zlasti spretnost, s »katero je ustvaril eno samo resnič¬ no državno vsepartijsko združeno fronto.« PravTLjudska... ; f ronta (zamisel je Kardelj ^povzel po slovenskem modelu Osvobodilne fronte), s ki je po vojni zmagala na volitvah, je omogočila, da se t. i. druga faza revolucije v Jugoslaviji ni uresničila po vzoru oktobrske revolucije, doseženi rezultat pa je bil kljub temu na koncu enak. Kardelj je po vojni komaj čakal, da bo slekel uniformo. Čeprav je v »vojaški karieri« na koncu dosegel čin gene¬ ralpolkovnika Jugoslovanske ljudske armade, vojska nikoli ni bila področje, ki bi ga zanimalo. Se med vojno, ko sta s Šubašičem skupaj potovala v Moskvo - Kardelj v zapackani partizanski uniformi, Subašič pa v elegantni diplomatski obleki - seje odločil, da si bo dal takoj po vrnitvi sešiti civil¬ no obleko. To razliko med Kardeljem in drugimi vodilnimi partizanskimi funkcionarji je plastično opisal Primož Ko¬ zak: »Sredi košatih, mladostnih mož zmagovite vojne, pol¬ nih trdnega prepričanja, da je zadnji cilj že na dosegu rok, zagretih, razgretih, dinamičnih in udarnih, v svetlih unifor¬ mah in s škornji iz mehkega črnega usnja, ...ki so bili zmago¬ valci, čutiti je bilo, da prihajajo iz dolge in težke bitke, bili so nova slovenska oblast, zdelo seje, kot da so skoraj sami pre¬ senečeni nad razsežnostjo svojega dejanja, ves patos zmago¬ vitega prodora v zgodovino jih je nosil«... je bil Edvard Kar¬ delj »tih, s krhkim glasom, in uniforma mu je slabo pristaja¬ la. Kot se spominjam, je vzbujalo v tistih dneh pozornost, da jo je kmalu odložil, eden prvih, ko to še ni bilo v navadi.« 242 Edvard Kardelj Precej drugače je bilo z diplomacijo, ki mu je res ležala in s katero se je do leta 1953 veliko ukvarjal. Z začetkom funkcioniranja partijske države je bil vsak od članov politbi¬ roja odgovoren za posamezno področje in to ne glede na to, ali je imel tudi glavno državno funkcijo na tem področju ali ne (politbirojevski način vodenja države, v katerem je o vsem odločalo deset ali enajst ljudi, v posameznih obdobjih pa še manj, seje ohranil do srede šestdesetih let). Kardelj je bil po vojni zadolžen za štiri naloge: za sporazum med Titom in Subašičem, za uvajanje novega političnega sistema in orga¬ nizacijo državne administracije ter za mednarodno politiko oz. priprave na mirovno konferenco. Kot minister za konstituanto je poskrbel, da so bili po¬ trebni zakoni, zlasti zakona o ustavodajni skupščini in o vo¬ litvah ljudskih poslancev, v začasni ljudski skupščini sprejeti po volji »revolucionarne večine«. Bil je eden glavnih pole- mikov z opozicijo, ki je nasprotovala volilni zakonodaji, fe¬ derativni ureditvi in vrsti drugih ukrepov novih oblasti. Na ustanovnem kongresu Ljudske fronte 5. avgusta 1945 v Beo¬ gradu je imel glavni referat o njeni usmeritvi in nalogah. So¬ deloval je na vrsti predvolilnih zborovanj po Sloveniji in Ju¬ goslaviji, po zmagi Ljudske fronte na volitvah pa je bil glavni pisec in utemeljevalec nove ustave, ki je nastala po sovjet¬ skem vzoru, čeprav je formalno še ohranjala večstrankarski sistem in pluralizem lastnin. Kardelj je postal podpredsed¬ nik vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije - FLRJ (to funkcijo je opravljal do leta 1963) in predsednik zvezne kontrolne komisije, ki je imela glavno funkcijo v uvajanju administrativnega socializma. Kardelj (tudi Kidrič) je cen¬ tralizacijo sprejemal kot nujno zlo, nekaj, kar je potrebno za utrditev novega sistema, potem pa bo prešlo. Tu se je močno uštel, saj mu kljub uvedbi samoupravljanja in decentraliza¬ ciji upravne oblasti v začetku petdesetih let sistema v bistvu 243 Rdeča Slovenija ni uspelo spremeniti še vse naslednje desetletje in pol. Glav¬ ne odlike nove ustave je, kot je poudaril ob njenem spreje¬ manju, videl v tem, da je uvedba ljudske oblasti omogočila »bistvene spremembe v socialnoekonomski strukturi nove Ju¬ goslavije«, da se je spremenila vloga lastnine, daje bila uvede¬ na federativna ureditev in daje bila cerkev ločena od države. Hkrati s politično utrditvijo novih oblasti, obračuni z medvojnimi sodelavci okupatorjev, opozicijo oz. razrednimi sovražniki, izvajanjem agrarne reforme in nacionalizacije, obnove in industrializacije, je potekal tudi boj za meje. Kar¬ delj je bil poleg Tita glavni kreator in najpomembnejši izva¬ jalec jugoslovanske zunanje politike, čeprav je bil zanjo spr¬ va zadolžen zgolj po partijski liniji. Poverjenik za zunanje za¬ deve v Nkoj je bil namreč konec leta 1944 in v začetku leta 1945 dr. Josip Smodlaka, z ustanovitvijo začasne vlade De¬ mokratične federativne Jugoslavije 7. marca 1945 je zunanji minister postal dr. Ivan Subašič (do svojega odstopa 8. okto¬ bra 1945), nato je to funkcijo opravljal Tito do 1. februarja 1946. V novi vladi FLRJ, izvoljeni po sprejemu ustave, je funkcijo ministra za zunanje zadeve opravljal Stanoje Simič. Kardelj je bil na to funkcijo izvoljen šele 31. avgusta 1948 in jo je opravljal do 14. januarja 1953. Tito je pred tem odločil¬ no vlogo na zunanjepolitičnem področju Kardelju zagotovil tako, da gaje običajno imenoval za šefa jugoslovanskih dele¬ gacij za pogovore v tujini skupaj z zunanjim ministrom. Kardelj (na mednarodnih sestankih je govoril rusko) je tako januarja 1946 nastopil v Združenih narodih, sodeloval na vseh konferencah zunanjih ministrov (London leta 1945, Pariz 1946 in Moskva 1947) in bil vodja jugoslovanske dele¬ gacije na mirovni konferenci v Parizu, kjer je imel nekaj og¬ njevitih govorov in polemik. Na konferenci je Jugoslavijo najbolj podpirala SZ, vendar ne v vseh predlogih, saj je pr¬ venstveno skrbela za svoje interese. Zato sije Kardelj v števil- 244 Edvard Kardelj nih pogovorih z ministri, pa tudi šefi držav, močno prizade¬ val, da bi jih prepričal v upravičenost jugoslovanskih zahtev. Med drugim je glede zahodnih mej skušal vplivati tudi na De Gaulla, ki gaje, kot je zapisal v Spominih, poslušal tiho, brez prekinjanja in polemike, čeprav seje Kardelju zdelo, da seje med poslušanjem »vrat De Gaullu nekoliko podaljšal.« Kardelju je rekel, da ima najbrž v marsičem prav, vendar bo Francija zavzela svoja stališča, pač po svojem prepričanju. Po Kardeljevi oceni je bilo francosko stališče - čeprav daleč od zahtev slovenskega in hrvaškega naroda - »razmeroma naj¬ bolj pozitivno« in je pomenilo najmilejšo inačico zahodnih predlogov (kot je znano, je bil v zvezi z zahodno mejo na mi¬ rovni konferenci sprejet prav francoski predlog). Slika 57. Tito in Kardelj na obisku pri voditelju Sovjetske zveze Nikiti Hruščo- vu leta 1956. Tako Tito kot Kardelj sta bila »vernika komunizma«, čeprav o njegovem udejanjenju v prvi deželi socializma Sovjetski zvezi nista imela iluzij, saj sta več let preživela v Moskvi in sta dobro poznala tamkajšnje razmere. Kljub temu je bil prelom z Moskvo eden najbujših trenutkov v njunem živ¬ ljenju, zadoščenje, da se jima je opravičil Hruščov, pa toliko večje. 245 Rdeča Slovenija S sovjetsko delegacijo oz. Molotovom seje Kardelj dobival vsak dan in se sproti dogovarjal za taktiko. Ocenjeval je, daje Jugoslavija v večini bistvenih vprašanj imela podporo SZ, daje Molotov »pogosto in zelo dolgo« vztrajal pri jugoslovanskih stališčih in dosegel celo vrsto »razmeroma zadovoljivih kom¬ promisov,« da pa je tudi jugoslovanska stran svoje zahteve pri¬ lagodila realnim razmeram konference in jih omejila le na najnujnejše. Kljub temu pa je med Kardeljem in Molotovom večkrat prišlo tudi do sporov. Ker je kmalu postalo jasno, da Jugoslavija po predlogu mirovne pogodbe z Italijo Trsta ne bo dobila, je v zameno za jugoslovanski pristanek na ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) Kardelj zahteval vsaj Gorico, vendar Molotov pri zahtevi ni vztrajal, čeprav so bili zavezniki pripravljeni na popuščanje. Podobno je bilo pri raz¬ mejitvi med STO in Jugoslavijo, kjer je jugoslovanska delega¬ cija zahtevala mejo vsaj od Milj proti jugu ter del morske obale zahodno od Trsta, Molotov pa je Kardelja zavrnil z besedami: »Ali mislite, da mora imeti vsak okraj svoje morje!« Se manj interesa je po Kardeljevem pričevanju SZ pokazala pri dogo¬ voru o državni pogodbi z Avstrijo (pogodba je bila sicer, kot je znano, podpisana šele leta 1955, osnova zanjo pa je bil med¬ vojni dogovor zaveznikov, da se Avstrija obnovi v mejah izpred anšlusa). Na konferenci je bilo, kot je to običajno, mnogo ba¬ rantanja, med drugim je grški predsednik vlade Kardelju pre¬ dlagal, naj bi si Jugoslavija in Grčija razdelili Albanijo, kar pa je le-ta zavrnil. Čeprav je bil Kardelj z rezultati konference, kije potekala v razmerah polarizacije in nastajajočih blokov, zaradi pri¬ ključitve Primorske Jugoslaviji zadovoljen, pa je v celoti oce¬ njeval, »daje bil Jugoslaviji kakor že tolikokrat v zgodovini vsiljen nepravičen mir.« Tudi v kasnejših letih je Kardelj opravil veliko kočljivih diplomatskih nalog. Zlasti v času spora z informbirojem je 246 Edvard Kardelj bil tudi strelovod, v katerega so letele strele, sicer name¬ njene Titu. Leta 1947 je v pogovoru s Stalinom moral reše¬ vati vprašanje mešanih družb, ki so Jugoslaviji v odnosu do SZ na gospodarskem področju vsiljevale polkolonialen od¬ nos. Z Bolgari seje že od decembra 1944 dalje dogovarjal za federacijo, ki je postala predmet spora na pogovorih Dimi¬ trova in Kardelja s Stalinom februarja 1948 v Moskvi. Ta¬ krat je Kardelj pod pritiskom Molotova tudi podpisal do¬ govor, da se SZ in Jugoslavija zavezujeta, da se bosta posve¬ tovali o vseh zunanjepolitičnih vprašanjih (Kardelj se je v jezi in zmedenosti podpisal tam, kjer bi se moral Molotov, tako da so morah natipkati nov dokument). Sodeloval je na ustanovnem sestanku informbiroja, kjer sta z Dilasom kritizirala »oportunistično« politiko komunističnih partij Italije in Francije, ker sta ti dve hoteli reševati družbene probleme po parlamentarni poti, ne pa z revolucijo. Zaradi tega so se močno ohladili odnosi med KPJ in partijama obeh omenjenih držav. Spor z informbirojem gaje močno prizadel ne samo kot komunista-vermka, ampak tudi kot teoretika, ki je verjel v marksizem kot idejo prihodnosti. »Najtežji problem pa je bil v nas samih... Ko sem leta 1934 prvikrat prišel v Sovjetsko zvezo kot emigrant, so mi stopile solze v oči od navdušenja. Bil sem marksist in sem šel skozi vrsto tečajev in šol, in to, v kar sem verjel, ni bila kratko malo vera, ampak tudi teoretič¬ no vprašanje,« je zapisal. »Mučno notranjo krizo« zaradi spora z informbirojem je preživel šele po nekaj mesecih, v katerih je ure in ure ob zvokih Beethovnovih simfonij hodil po sobi in premleval Marxove in Leninove spise, dokler se po burnih debatah v vodstvu niso odločili za uvedbo samou- .pravljanja^ O tem, kdo je prvi prišel na to misel, obstajajo različneTverzije, omenjajo se Kardelj, Dilas in Tito, vendar je Kardelj idejo vedno zagovarjal kot skupno. 247 Rdeča Slovenija V času spora z informbirojem je Kardelj večkrat nasto¬ pal na zasedanjih Generalne skupščine Združenih naro¬ dov. Septembra 1949 je v govoru prvič pred mednarodnim forumom obsodil Sovjetsko zvezo zaradi njenega odnosa do Jugoslavije. Kritiziral je tudi blokovsko politiko in pre¬ pad med razvitimi državami in nerazvitim (tedaj še večin¬ sko kolonialnim) tretjim svetom. Zavzel se je za politiko miroljubnega sožitja. Na osnovi teh postavk, ki jih je ka¬ sneje še razvil, je v petdesetih letih prišlo do intenzivnih stikov Jugoslavije z nekaterimi državami tretjega sveta, manj kot desetletje kasneje, leta 1961 je bil ustanovni sesta¬ nek v Beogradu, pa je nastalo gibanje neuvrščenosti, ki je Titu omogočilo, daje uresničil svoje neizživete mednarod¬ ne ambicije. Kot zunanji minister je Kardelj z vrsto obiskov v tujini, tudi v Veliki Britaniji in ZDA, sodeloval pri odpi¬ ranju Jugoslavije na zahod. Ko je leta 1960 nastala EFTA, se je menda celo ukvarjal z mislijo, da bi se Jugoslavija vključi¬ la vanjo, še prej pa s tem, da bi ZKJ postala članica sociali¬ stične internacionale. Za to sicer ni neposrednih virov, res pa se je Kardelj v prvhpolovici petdesetih let, torej še pred normalizacijo odnosov s Sovjetsho^zvezo^Jbeograjska de¬ klaracija iz junija 1955, moskovska izjava iz junija 1956), navduševal nad nastajajočim skandinavskim modelom t. i. welfare State (države blaginje). Skandinavijo je obiskal leta 1954 in nato zasebno še enkrat leta 1959. Kardelj je sicer kot vodja ali član raznih delegacij veliko potoval v razne dele sveta tudi kasneje. Nemara je bil v začetku petdesetih let za kratek čas najbolj oddaljen od enopartijskega siste¬ ma. To je bil [ Tas^pryeg3 s »partijskega liber alizma«^ ko so v partijskem vrhu krožile celo ideje o dvostrankarskem so¬ cialističnem sistemu. Ceno za herezijo je plačal Kardeljev konkurent za mesto prvega partijskega ideologa, impulziv- nijMilovan Dilas^čeprav sta si bila v idejnih zamislih takrat 248 Edvard Kardelj precej blizu. Njuna razmišljanja, sku paj s tedanjimi Kidriče- vimi potezami na gospodarskem področju (opuščanje admi¬ nistrativnega vodenja gospodarstva), so nakazovala mož¬ nost za liberalizacijo jugoslovanske družbe. Vendar je Tito, ko je po Stalinovi smrti začutil možnost obnove stikov s SZ, in iz bojazni, da bo partija začela izgubljati oblast, liberaliza¬ cijo zaustavil. Kardelj je to še v pravem času zaznal in se obr¬ nil proti Dilasu ter se tako ohranil v vodstvu. Občasno napeti odnosi med Titom in Kardeljem v petde¬ setih in prvipolovici šestdesetih let so imeli različne vzroke. NeEapjih je bilo dudTosebne narave. Kardeljevi so v beo¬ grajskih letih stanovali poleg Titove rezidence na Užički (nekdanji Romunski) ulici. Zaplenjene vile predvojnih beo¬ grajskih bogatasevso za jugoslovanske razmere imele pridih imenitnosti, Louisu Adamiču, kije večkrat obiskal Kardelja, pa so se zdele povsem običajne, podobne stanovanjskim če¬ trtim v Ohiu, »kjer prebivajo bančni blagajnikkzgvarovalni agenti in mali tovarnarji.« Potem ko seje Tito leta 1959(na tiho poročil s svojo mlado »gospodinjo« Jovanko Budisav- ljevič, je med njo in Pepco Kardelj večkrat prišlo do sosed¬ skih konfliktov. Pepca ni prenesla vedno večje ošabnosti Jo- vanke Broz in o njunih sporih so krožile razne zgodbice. Po pisanju revije AS, naj bi Pepca Jovanki enkrat celo zabrusila »kaj se tako bahaš s svojimi zizami«, Jovanka pa naj bi ji iz kleti vrgla jabolka, ki jih je tam hranila. Zaradi tega inciden¬ ta naj Pepca ne bi smela osem let priti v bližino Tita. Raz¬ hajanja med Titom in Kardeljem pa so imela globlja ozadja, čeprav je tudi Jovanka, ki je imela na ostarelega Tita vedno večji vpliv, Kardelja nekajkrat poskušala očrniti pri Titu in ga na ta način odstraniti iz jugoslovanskega vodstva. Ob¬ stajale so tudi govorice,-da se povezuje z Aleksandrom Ran- kovičem proti Kardelju. 249 Rdeča Slovenija Konec petdesetih in v začetku šestdesetih let, ko je v ju¬ goslovanskem vodstvu prišlo do hude politične krize in po¬ larizacije na zagovornike centralizma na eni in federalizma j na drugi strani, je Tito ocenjeval, da so nekatere Kardeljeve izjave, članki in ocene, pa tudi predlogi v ustavni komisiji, ki je pripravljala novo ustavo, v nasprotju z njegovimi sta¬ lišči. Kardelj je b il takrat odrinjen od ključnih odločitev, iz¬ vršni komite (nekdanji politbiro) se ni sestal večTcot dve leti, ko pa se je, je razpravljal o nepomembnih zadevah, membne politične odločitve pa je sprejemal sekretariat iz vršnega komiteja, v katerem so bili Tito, Rankovič in tedaj vplivni general Ivan Gošnjak. Po nekaterih interpretacijah naj bi Tito letaj. 961 predlagal Ran ko vi c u, da naj Kardelja odstranijo iz vodstva, vendar je ta to zavrnil, po drugi ver¬ ziji naj bi tak predlog dal Rankovič, a je Tito menil, daje še prezgodaj. Dejansko je Kardelj ostal zaradi enotnejpod slovenskega vodstva. Ko je Tito o zamisli, da bi ga odstra¬ nil, obvestil vodilntTsIovenske politike, so se ti postavili na stališče (pripisujejo ga Stanetu Kavčiču), da »ni nesoglasja med Titom in Kardeljem, ampak med Titom in Slovenijo.« Spora z enotno Slovenijo v kriznih političnih razmerah pa Tito kljub vsemu ni upal tvegati. Razširjena seja Izvršnega komiteja CK ZKJjhnama Tj 62jpa kateri naj bi jugoslovan¬ sko vodstvo našlo rešitev, se je končala brez zmagovalca, slovensko vodstvo pa je zaradi drugačnih stališč moralo na zagovor v Beograd. Zanj je bilo takrat ključno predvsem vprašanje emancipaciji^ na ekonomskem področju, pri vprašanju mednacionalnih odnosov so v ogenj poslali kul- Slika 58. Edvard Kardelj med lovom v okolici Cerkelj leta 1965. Tako kot Tito je bil strasten lovec. Lov je bil ena najbolj prestižnih dejavnosti vrba jugo¬ slovanske politike, pomembno vlogo pa je imel tudi v mednarodnih odnosih. Politiki, še posebej pa voditelji socialističnih držav, so na obiskih in srečanjih med sabo tekmovali, kdo bo dobil lepše lovske trofeje 250 Rdeča Slovenija turnike. Dušan Pirjevec je v letih 1961-1962 s tiho podporo slovenskega^vocfstva polemiziral z Dobrico JŽosičem, ki je zapisal, da mednacionalnih problemov v Jugoslaviji ne bo več, ko bodo izginile republike, polemiko pa je Tito nato dal ustaviti. Kardelj je bil na prelomu tistega desetletja v hudih oseb¬ nih stiskah. Leta 1959 je bil na lovu ranjen v glavo. Vojvodin¬ ski politik Jovan Veselinov, ki je »mislil, da strelja na lisico«, je ustrelil mimo Kardelja, a je krogla zadela drevo in se odbi¬ la v Kardeljevo glavo. Kroglo je nosil do smrti in so jo našli šele pri obdukciji. Verjetnost, da bo preživel, je bila po oce¬ nah zdravnikov 1:10. Strel so nato pripisovali zaroti, boju med Kardeljem in Rankovičem za Titovo nasledstvo, vendar so dovolj verodostojne priče potrdile, daje šlo res za nesrečo. Sumničenja pa so ostala in v času najhujše krize,jspomladi 1961Je Kardelj iz bojazni, da se mu ne bi kaj zgodilo, za ne¬ kaj časa odpotoval v London. (^t^l^^Je^iIlCardelj^Č^pb pričevanju Dobriče Čosiča - intimno prepričan, da je Jugoslavija začasna tvorba in da bodo Slovenci v perspektivi znova živeli v sožitju z Avstrijci in Ita¬ lijani, Srbi pa z Bolgari in drugimi pravoslavnimi narodi. Iro¬ nija je bila, daje to Kardelj Cosiču v intimnem razgovoru po¬ vedal ravno v času, ko je bil sprejet v Srbsko akademijo znano¬ sti in umetnosti, ustanovo, ki je sedemindvajset let kasneje, leta 1986, izdelala velikosrbski nacionalni program, krivdo za domnevno katastrofalen položaj Srbije pa pripisala jugoslo¬ vanski ustavni ureditvi, ki jo je koncipiral Kardelj. Srbska aka¬ demija je Kardelja leta 1959 sprejela z obrazložitvijo, da je »njen okras in ponos naših družbenih ved«. V resnici Kardelj seveda ni mislil kar odpisati Jugoslavije, kot so mu pripisovali. Za to niti ni bilo objektivnih možnosti niti ni sodilo v koncept njegovega razmišljanja. Je pa izhajal iz prepričanja, da je vezivo Ju^goslavije^ocializem. Dokler bo 252 Edvard Kardelj socializem, bo tudi Jugoslavija, socializem pa je bil po Kar¬ deljevem trdnem prepričanju sistem, ki bo prevladal v svetu. Hotel pa je iz Jugoslavije narediti zvezo suverenih držav^kajti bil je prepričan, da jo bo centralizem"p6kčipalT Ze v drugi polovici petdesetih let (tudi v predgovoru k drugi izdaji Spe- ransa leta 1957) je nastopal proti tezam, da naj bi ustvarjanje skupne jugoslovanske socialistične kulture, ki so jo tedaj močno popularizirali, pomenilo začetek nastajanja enega jugoslovanskega naroda z enim jezikom in eno kulturo. Nje¬ gov p oskus, da bi Jugoslavijo federaliziral s pomočjo ustave leta 1963^n i uspel. Ustava je bila rezultat politične krize z začetka šestdesetih let in zato kompromisna, v bistvu se je bolj nagibala k centralističnemu kot federalističnemu kon- ceptu. Vendar je bilo tedaj za Kardelja ključno, da seje poli- tično obdržal. Tito se je sredi šestdesetih let začel nagibati na Karde¬ ljevo stran, tudi zato, ker je v Rankoviču čuti l ri vala. Leta ' 1964;j e bila sprejeta odj£me^^gps|wdarsko_refprrno. Re¬ publike bi morale doseči kar največjo ekonomsko suvere¬ nost, povezovale naj bi se na temelju skupnih interesov, fede¬ racija bi opravljala le nujne skupne funkcije. Uvedli naj bi tržne zakonitosti po zahodnem vzoru, socialistični sistem pa bi se ohranil skozi družbeno lastnino. Voditelji so istega leta priznali, da nacionalno vprašanje v Jugoslaviji s socializ¬ mom ni rešeno, da tudi socializem ustvarja protislovja v mednacionalnih odnosih. Kardelj je naslednje leto (1965), še za časa Rankovičeve politične moči, ob podpori Tita razložil svoj koncept bodočih odnosov v Jugoslaviji: jugoslovanske republike naj bi postale države, federacija pa le »zelena mi¬ za«, kjer bi se dogovarjali o skupni politiki. Izhajal je iz pre¬ pričanja, da v Jugoslaviji obstajajatrio£ciQ ena zagovarja čim večjo samostojnost republik (Slovenija in Hrvaška), dru- 253 Rdeča Slovenija ga centralizem (nerazviti, ker dobivajo od centra pomoč), tretja (srbska) je hegemonistična. Po koncu politbirojevske- ga vodenja države naj bi po Kardeljevi oceni največ možnosti imela srbska opcija. Kardelj je natančno vedel, kaj hoče Tito. Zato je , koncip ira l obram bne mehanizme, ki naj bi ob držali Jugoslavijo skupaj: enotna vsejugoslovanska partija^ki de- luje po načelu demo kratičnega centralizma, (JLA in seveda) Tito kot institucija, ki združuje v eni osebi tri najmočnejše funkcije: predsednika države in partije ter poveljnika vojske. Da ima Tito tako moč, sicer Kardelju ni bilo všeč, a ni mogel drugače. V drugi polovici sedemdesetih let je tedanjemu Ti¬ tovemu osebnemu zdravniku, dr. Aleksandru Matunoviču (kot ta piše v knjigi Enigma Broz), rekel: »Iz ključavničarja smo naredili vladarja, ki sem mu jaz osebno z ustavo zagoto¬ vil doživljenjsko oblast. Ne samo, da so jugoslovanski vodi¬ telji absolutno odvisni od njegove volje, ampak so zaradi tega izgubili vsakršno iniciativo.« Zato je skušal Kardelj vsaj za obdobje po Titu doseči, da ne bi bilo nobene pomembnej¬ še funkcije ne v zvezi komunistov in ne v državi, ki ne bi bila delegirana s strani republik, kar mu je tudi uspelo. Od predvidenih reform se je uresničila le reforma federa¬ cije. Druge je pomagal zrušiti KarcklfsamTki se je~taJtčTiz osebnih (rivalstvo s tedaj najbolj priljubljenim slovenskim politikom Stanetom Kavčičem) kot ideoloških razlogov obr¬ nil proti »liberalizmu« s konca šestdesetih in začetka sedem¬ desetih let. V Sloveniji je ta obračun izvedel s pomočjo pešči¬ ce izbranih politikov, ki so mu bili ves čas zvesti in preko ka¬ terih je v času, ko je bil v Beogradu, iz ozadja usmerjal kadrov¬ sko in - kolikor je mogel - tudi siceršnjo politiko. Kadar je bil v Sloveniji, jih je zbiral doma na večerji ali pri partiji taro¬ ka, z nekaterimi je nabiral gobe (kar je bilo eno njegovih najljubših opravil - gobe je tudi izvrstno poznal) ali hodil na izlete v hribe. Kardelj seveda ne bi bil Kardelj, če ne bi obra- 254 Edvard Kardelj čuna z »liberalizmom« tudi obširno teoretično utemeljil. Si¬ cer pa boljševiškega modela miselno nikoli ni zmogel pre¬ seči, ga je pa skušal zmehčati do meje, ki se mu je še zdela sprejemljiva. Seveda ni mogel združiti nezdružljivega: par¬ tijskega monopola in demokracije. Ko je naletel na vprašanje monopola partijske oblasti, seje vedno ustavil. Tako v praksi kot v teoriji. Pri uporabi administrativnih sredstev ali sile za obračun z nasprotniki ni imel nobenih pomislekov, čeprav je to štel za poraz politike. Leta 1958 je bil pripravljen na silo zatreti štrajk trboveljskih rudarjev, če bi se to izkazalo za po¬ trebno. Do intelektualcev, še posebej opozicijskih, je vedno kazal nezaupanje. Leta 1968, ko je Češkoslovaška v reformah začela prehitevati Jugoslavijo, je bil nekaj časa pripravljen sprejeti koalicijsko zasnovo SZDL in to je bil, kar zadeva for¬ malno demokracijo, njegov največji domet. Po koncu praške pomladi je misel opustil. V sedemdesetih letih je izumil po¬ jem »pluralizem samoupravnih socialističnih interesov«, ki ga je razložil v svojem zadnjem večjem delu Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Knjiga je bila na 11. kongresu ZKJ leta 1978 sprejeta kot osnovni dokument kongresa. Kardelj je bil v zenitu svoje slave. Bistvo njegove zamisli je Josip Vidmar, ki so se mu zdele Kardeljeve teze utopične, pojasnil z besedami, »da bi menda rad iz vseh ljudi naredil politike, da bi rad uredil družbo tako, da bi se morali vsi ukvarjati s širšimi neosebnimi inte¬ resi.« Kardelj tega ni zanikal, odgovarjal mu je: »Tem slabše za tiste, ki nočejo.« Bilje mehanicist, tipično zanj je bilo, kot je zapisal Vlado Kozak, da nikoli ni govoril o umetnosti, pač pa vedno o kulturi. Množice so bile zanj prve, kljub geslu, da človeku ne more dati sreče ne partija, ne sistem in ne država, ampak si jo lahko ustvari le vsak sam. V sedemdesetih letih je več kot tristo tisoč Slovencev imelo kakšno funkcijo ali pa so bili vsaj člani kakšne družbenopolitične organizacije. Tita 255 Rdeča Slovenija Slika 59. Kardelj in Tito leta 1971. Drug o drugem sta vedela skoraj vse, sode¬ lovala sta od srede tridesetih let do Kardeljeve smrti leta 1979. Tito, čeprav precej starejši, gaje preživel za dobro leto. Bila sta tesna sodelavca in tovariša, a nikoli prijatelja. Na osebni ravni seje Tito mnogo boljše razumel z nekateri¬ mi drugimi iz predvojne garniture komunistov (v Sloveniji npr. z Ivanom Mačkom - Matijo). Ženi Pepca in ]ovanka sta si bili v laseh, kar k osebnim odnosom ni ravno pripomoglo. Tito je bil Kardelja pripravljen žrtvovati, če je to ustrezalo njegovemu videnju situacije, vendar se je Kardelj v kriznih tre¬ nutkih znal prilagoditi, nikoli pa tudi ni bil njegov rival, kvečjemu omenjan za njegovega naslednika. Kardeljevi eksperimenti v sedemdesetih letih niso kaj dosti brigali. Glavno mu je bilo, da je imel zagotovljeno oblast. Sem in tja pa se je njegova nestrpnost do Kardelja vendarle povečala, tako je (kot piše dr. Matunovič), jezen zaradi neke¬ ga Kardeljevega članka, izjavil: »Kaj ta učitelj misli, da smo mi otroci in da nam mora on dajati ure iz marksizma. Mark¬ sizem in dialektika sta naše vsakodnevno življenje in vsako¬ dnevna revolucionarna borba. On pa, namesto, da se v to praktično dejavnost vključi, piše knjige, ki jih nihče ne bere. 256 Edvard Kardelj Njegove ideje, ki jih razlaga na naših kongresih, žive toliko časa, kolikor traja kongres.« Kardeljev utopični sistem dogo¬ vorne ekonomije in delegatski sistem, ki ju je vnesel v ustavo iz leta 1974, sta sprva izzvala veliko zanimanje tudi v svetu, vendar je to začelo upadati, ko so zahodni politologi in so¬ ciologi ugotovili, da je sistem neučinkovit, da ne more za¬ menjati klasične predstavniške demokracije in da je zveza komunistov ohranila oblast ter jo z ustavno zagotovljeno idejnopolitično vlogo pravno formalno celo okrepila. Ustava iz leta 1974 je kljub temu najpomembnejše delo v zadnjem desetletju Kardeljevega življenja. Z njo je Jugoslavija postala neke vrste vmesni model med federacijo in konfede¬ racijo. Ustava je jugoslovanskim narodom (tako kot sicer tudi prejšnje) zagotavljala pravico do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve. Čeprav po Titovi smrti, v kriznih osemdesetih letih, iz vrste razlogov ni mogla zagotoviti funkcioniranja jugoslovanskega sistema, niti ni predvideva¬ la praktičnih postopkov, po katerih bi se posamezne repub¬ like lahko odcepile, pa je bila pravni temelj, na katerem je Slovenija lahko zgradila svojo ustavno neodvisnost (nemalo¬ krat tudi s sklicevanjem na ustavne nedorečenosti, zlasti ti¬ ste v zvezi s pristojnostmi federacije). Na ta način je lahko tudi v mednarodni skupnosti utemeljila svojo zahtevo po samostojnosti, brez tega bi bila v očeh mednarodne skupno¬ sti na enaki ravni kot npr. Kosovo ah Čečenija. Kardelj je umrl februarja 1979, v času, ko je njegov sistem že kazal prve znake krize. Pokopan je bil z vsemi častmi, po¬ greba so se udeležile številne domače (Kardelj je bil častni občan vseh občin v Jugoslaviji) in tuje delegacije. Prišel je tudi Tito, ki je bil tedaj na obisku na Bližnjem vzhodu, če¬ prav sprva obiska ni nameraval prekiniti. Ganljive nekrologe so pisala najboljša novinarska in še kakšna peresa bivše Ju- 257 Rdeča Slovenija goslavije. Proti koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let so se na Kardeljevo delo vsule kritike. Po Jugoslaviji so začeli preimenovati ulice, objekte in mesta, ki so nosili nje¬ govo ime. Njegov vikend na otočku Koludrac blizu Malega Lošinja so uničili in požgali. (Del gneva se je kasneje vsul tudi na vdovo Pepco, po njeni smrti leta 1990 pa so iz grob¬ nice celo ukradli žaro z njenim pepelom.) V CK ZK Srbije so razpravljali o tem, ali naj predlagajo, da 14., izredni kongres ZKJ (na njem je ZKJ razpadla) razpravlja o zgodovinski od¬ govornosti Edvarda Kardelja, »duhovnega očeta vseh naših delitev in razdorov«. Časovna distanca, pa tudi zgodovinski procesi, ki so se medtem odvili, zlasti razpad Jugoslavije, so do Kardelja vzpostavili bolj uravnotežen odnos. Seveda ga niti skoraj če¬ trt stoletja po smrti ni mogoče ovrednotiti enoznačno. Ne njegovega političnega delovanja in tudi ne kakšnih 6.000 strani objavljenih besedil in vsaj še toliko neobjavljenih. Ob vseh kritikah na njegov račun pa lahko ocenimo, daje - teo¬ retično in praktično - veliko prispeval k vzpostavitvi sloven¬ ske državnosti oz. k prehodu slovenskega naroda v nacijo. Kardelj je danes zgodovinska osebnost, z vsem dobrim in slabim, kar temu pritiče. Če bi hoteli iz njegovega opusa iz¬ brskati kakšno stvar, ki še ima pridih aktualnosti, je to mor¬ da njegova želja, da bi se Slovenci nekoč izkopali iz svojega »farovža«, iz tipične slovenske ozkosti in samozadostnosti, da bi torej spoznali usodno povezanost s širšim prostorom, v katerem živijo. 258 Boris Kidrič »Boris Kidrič je živel kratko, toda boril seje dolgo in silo¬ vito.« S temi besedami se je 15. aprila 1953 pred grobnico herojev v Ljubljani od Kidriča poslovil tedanji vodilni sloven¬ ski politik Edvard Kardelj. Kidrič je umrl štiri dni prej, 11. aprila v Beogradu, le dan po svojem enainštiridesetem roj¬ stnem dnevu. Pogreba seje udeležilo več kot dvesto tisoč lju¬ di, tudi Josip Broz - Tito, ki je za Kidriča dejal, daje postal komunist zato, ker je hotel biti z »vsem svojim bistvom pri rojstvu nove družbe, ne pa pri umiranju stare.« Slovensko politično prizorišče je Kidrič zaznamoval v skladu s svojim eksplozivnim značajem in dinamičnim živ¬ ljenjskim stilom. Časovno je to obdobje od srede tridesetih let do Kidričeve smrti 1953, torej vsega skupaj približno dvajset let. Gledano v zgodovinskih obdobjih je to čas, v ka¬ terem je pred vojno marginalna komunistična partija usta¬ novila Osvobodilno fronto in organizirala odpor, izvedla re¬ volucijo (ob sočasni državljanski vojni), vzpostavila Ljudsko republiko Slovenijo v federativni Jugoslaviji po sovjetskem vzoru in se po sporu z informbirojem od tega vzora oddaljila z uvedbo delavskega samoupravljanja. Kidrič je bil v tem ob¬ dobju poleg Edvarda Kardelja najvplivnejši v vodstvu sloven¬ ske komunistične partije, narodno-osvobodilnega gibanja in po vojni v slovenskem in jugoslovanskem vodstvu. Boris Kidrič je bil edini sin dr. Franceta Kidriča, knjiž¬ ničarja Dvorne biblioteke na Dunaju, univerzitetnega profe¬ sorja in kasneje predsednika Slovenske akademije znanosti 259 Rdeča Slovenija Slika 60. Manifestacija za delavsko enotnost in ljudsko fronto na Jesenicah avgusta 1936. Kominterna je leta 1936 začela podpirati t. i. ljudskofrontno politiko, to je povezovanje levih in sredinskih sil proti naraščajočemu vplivu skrajne desnice in fašizma. V Franciji in Španiji je bila ta politika nekaj časa uspešna, nato je propadla (v Španiji zaradi kontrarevolucije generala Franca). V Sloveniji so se povezovale razne študentske, kmečke, delavske in druge skupine, ki so na množičnih zborovanjih izražale zahteve po demo¬ kratičnih svoboščinah, miru in socialni pravičnosti. Po nemški priključitvi Avstrije leta 1938 je gibanje dobilo protifašistični in narodnoobrambni značaj. Ko sta Nemčija in Sovjetska zveza avgusta 1939 sklenili pakt o ne¬ napadanju, je Kominterna ljudskofrontno politiko opustila, kar je povzroči¬ lo zmedo v levem taboru, komunistične partije pa znova marginaliziralo. V Sloveniji je s ponovnim povezovanjem začel Boris Kidrič, najprej v posamič¬ nih akcijah v mesecih pred napadom na Jugoslavijo, potem pa z ustanovi¬ tvijo Protiimperialistične (Osvobodilne) fronte, kjer je bil glavni povezova¬ lec ustanovnih in drugih skupin. in umetnosti. Kaj gaje še kot mladoletnega pripeljalo v vrste tedaj nekaj sto slovenskih komunistov, ni čisto jasno. Kidrič, ki se je rodil 10. aprila 1912 na Dunaju, je sicer mladost preživel na Knežcu pri Rogaški Slatini, kjer je sprva tudi 260 Boris Kidrič obiskoval osnovno šolo. S komunističnimi idejami se je srečal kot dijak II. državne (Poljanske) gimnazije. Na to opre¬ delitev je verjetno vplival levičarski publicist Vlado Kozak, ki je v neformalnem krožku po svoji presoji zbiral dijake in štu¬ dente in z njimi razpravljal o marksizmu in aktualnih druž¬ benih vprašanjih. Na njegov predlog je bil Kidrič leta 1928 sprejet v zvezo komunistične mladine (Skoj), še istega leta pa tudi v komunistično partijo. Revolucionarnega romantizma je bilo s tem konec, salonske razprave je zamenjalo organizi¬ rano ilegalno delovanje v partiji, že leta 1929 tudi preiskoval¬ ni zapor in takoj, ko je postal polnoleten, tudi obsodba na leto dni kaznilnice. Obračun s komunisti po uvedbi diktatu¬ re kralja Aleksandra je Edvardu Kardelju in Borisu Kidriču omogočil, da sta v drugi polovici tridesetih let postala del novega ožjega vodstva Komunistične partije Jugoslavije, ki ga je sestavil Josip Broz - Tito. Generacijska zamenjava ni potekala brez »umazanih podrobnosti«, ki pa so za zgodovi¬ nopisje ostale bolj ah manj zakrite. Med drugim to velja tudi za odnos med Borisom Kidričem in Lovrom Kuharjem - Prežihovim Vorancem (tedaj visokim funkcionarjem med¬ narodne komunistične organizacije - Kominterne), ki je bil poln napetosti, deloma zaradi sprememb na vrhu partije, deloma zaradi osebnih konfliktov in zamer, ki so nastali v času skupnega emigrantskega življenja v Parizu. Trideseta leta so bila za Kidriča mešanica organizacijskega dela in obnavljanja partije v Sloveniji (sredi tridesetih let je še vedno štela manj kot 400 članov), emigracijskih postaj v raz¬ nih evropskih mestih (Dunaj, Pariz, Praga), izgonov in daljših preiskovalnih zaporov. Leto dni (1936) je bil zaprt tudi na Dunaju. V začetku tridesetih let je opravil privatno maturo, za kar je moral oče dobiti dovoljenje od prosvetnega ministrstva v Beogradu, vpisal je študij kemije, ki pa ga nikoli ni končal. Nekaj časa je vodil začasno slovensko pokrajinsko partijsko 261 Rdeča Slovenija vodstvo in leta 1934 organiziral slovensko pokrajinsko konfe¬ renco KPJ v škofijskem dvorcu Goričane. Sredi tridesetih let je kot sekretar Skoja vodil delegacijo na 6. kongres Komunistič¬ ne mladinske internacionale v Moskvi, kjer je imel tudi refe¬ rat. V Sloveniji je organiziral ilegalne partijske tiskarne in izdajanje več časopisov in publikacij, med drugimi tudi časo¬ pisov Rdeči prapor, Rdeči signali in vodilnega komunistične¬ ga časopisa Ljudska pravica ter revije Književnost. Z levimi in¬ telektualnimi revijami je ves čas ohranjal stik in v njih obja¬ vljal, ob koncu tridesetih let je na eni od sej uredništva Sodob¬ nosti (po pričevanju zgodovinarja dr. Franca Zwittra) izjavil, »da še nikdar v življenju ni bil pred odločitvijo, ali naj ravna kot socialist ali kot Slovenec, če pa bi se znašel v takšni zadre¬ gi, bi se odločil, da bo ravnal kot socialist, doslej pa nikdar ni bil v takih škripcih in upa, da vanje ne bo nikdar zašel.« Obe komponenti: nacionalno - revolucionarno in razredno - revo¬ lucionarno je imel Kidrič ves čas svojega delovanja za ne- razdružljivo celoto, le daje, odvisno od okoliščin, enkrat pre¬ vladoval en, drugič drug del. Od dveh vodilnih slovenskih ko¬ munistov je na pisatelja Louisa Adamiča Kidrič, ki gaje srečal leta 1933, naredil večji vtis. »Kidrič, s katerim sem se tisto leto, ko sem bil doma, večkrat sešel, je napravil name več vtisa kot Kardelj, s katerim sem govoril samo dvakrat, in to na kratko. Za razliko od ultradmamičnega Kidriča s skoraj davincijevsko širino interesov, je bil Kardelj slok, krhek fant zadržanih nra¬ vi«, je zapisal v knjigi Orel in korenine. Življenje poklicnega revolucionarja Kidriču ni puščalo ve¬ liko časa za zasebnost. Njegova življenjska sopotnica Zdenka je bila prav tako revolucionarka (med vojno je vodila Varnost- no-obveščevalno službo in opravljivci, ki jih tudi med komu¬ nisti ni manjkalo, so zlobno govorili, da se politika dela pri Kidričih v postelji). Prva hčerka Jurkica se jima je rodila v Pa¬ rizu leta 1939, druga, Marjetka leta 1945 v Ljubljani. 262 Boris Kidrič Slika 61. Zdenka Kidrič, žena Bo¬ risa Kidriča, je navzven ostajala v njegovi senci. V resnici je bila - tudi kot vodja Varnostno-obveščevalne službe - precej vplivna, po vojni pa poleg Vide Tomšič, Lidije Sentjurc in še nekaterih redkih žensk iz re¬ volucionarnega kroga ves čas v slo¬ venskem političnem vrhu. Septembra 1940 je bil Kidrič na V. državni konferenci KPJ v Zagrebu izvoljen za člana CK KPJ. Resnično politično težo pa je dobil šele z nastankom Protiimperialistične (Osvo¬ bodilne) fronte. Že v mesecih pred vojno je skušal preseči politično izoliranost partije, v katero je po relativno uspeš¬ nem obdobju ljudskofrontne politike zašla zaradi politike Kominterne in Sovjetske zveze. Le-ta je po sporazumu Rib¬ bentrop - Molotov in napadu na Finsko ter nemški (in sov¬ jetski) okupaciji Poljske od komunističnih partij zahtevala, da sledijo tezi o dveh imperialističnih taborih (nemškem in francosko-angleškem), ki da sta oba enako odgovorna za vojno. Glavni sovražniki niso bili več fašisti, ampak so to znova postali socialdemokrati in socialisti. Tej politiki je - sicer z nekaj zadržki, ki so izhajali tudi iz tega, daje z anšlu- som nemški rajh segel do Karavank - sledila tudi slovenska komunistična partija, ki je na 3. konferenci na Vinjah nad 263 Rdeča Slovenija Dolskim konec junija 1940 ocenila, da so »zapadni imperia¬ listi postali središče za vse protiljudske sile.« Kidrič je napi¬ sal nekaj ostrih člankov, v katerih je po »polomu francoske¬ ga imperializma« (to je kapitulaciji Francije) kritiziral jugo¬ slovansko protisovjetsko politiko in orientacijo na »zahodni imperializem« in zagovarjal tezo, da se je »želja po prijatelj¬ stvu z Vzhodom izkazala kot koristna, slovenska orienta¬ cija.« Poleti 1940 je organiziral akcijo za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze, v katerega je skušal pritegniti čim veČ levo usmerjenih in liberalnih intelektualcev in skupin. Kot otrok iz meščanske družine, razgledan in prepričljiv so¬ govornik ter pozoren poslušalec je imel pri tem veliko uspeha. Josipu Vidmarju je potem, ko mu je ta razložil svoje poglede na politično situacijo, celo dejal: »Tako bi mi lahko govoril Stalin.« Poleg kulturnikov, nekaterih vplivnih poli¬ tikov in publicistov (Ivan Hribar, Črtomir Nagode...), ki so bili heterogena skupina in z njimi ni bil sklenjen poseben sporazum, so se akciji pridružili krščanski socialisti (najprej sindikalna Jugoslovanska strokovna zveza, precej pozneje tudi Kocbekov krog sodelavcev revije Dejanje) in levo krilo Sokola, s katerima je bil sklenjen akcijski sporazum. Akcijske sporazume naj bi Kidrič imel za izhodišče za kasnejšo Osvo- Slika 62. Kidrič in Kardelj na poti na kongres protifašistične ženske zveze (AFŽ) leta 1945 v Ljubljani. Oba sta od srede tridesetih let dalje dajala odloči¬ len pečat slovenskemu komunističnemu gibanju in nato povojni socialistični ureditvi; Kardelj mnogo dalj, saj je Kidriča preživel za več kot četrt stoletja. Med vojno sta bila vodilna politika v osvobodilnem gibanju, Kardelj je skrbel za koordinacijo z jugoslovanskim centrom, Kidrič pa za Osvobodilno fronto in po vojni kot predsednik vlade za dogajanje doma. Obema je bil poleg osvo¬ boditve cilj uvedba socialističnega sistema po sovjetskem vzoru, pri čemer ni¬ sta izbirala sredstev tudi kar zadeva obračun z nasprotniki. Oba sta v so¬ vjetsko inačico socializma začela dvomiti po sporu z informbirojem, od ideje komunizma in sistema, v katerem bi komunistična partija v taki ali drugač¬ ni obliki kontrolirala oblast, pa se nista oddaljila. 264 Boris Kidrič bodilno fronto, kar je glede na tedanjo politiko komunistič¬ ne partije gotovo pretirana ocena, je pa to sodelovanje olajša¬ lo njen nastanek. Protiimperialistična (Osvobodilna) fronta je nastala na osnovi Kidričeve analize položaja, ki je vsebovala tudi pre¬ pričanje, da so uspehi »hitlerjevske demagogije« med slo¬ venskimi množicami prehodnega značaja in da je na ob¬ zorju množično gibanje za osvoboditev in združitev zasuž¬ njenega in razkosanega slovenskega naroda, da je politika meščanskih sil protiljudska in se bo končala s kolaboracijo, 265 Rdeča Slovenija da sta usoda in bodočnost slovenskega naroda tesno poveza¬ ni z usodo in bodočnostjo ruskega naroda in Sovjetske zveze in daje treba takoj pričeti z zbiranjem slovenskih množic na temelju borbe za osvoboditev in združitev slovenskega naro¬ da. Iz tega začetnega (pretežno partijskega) izhodišča se je po napadu na Sovjetsko zvezo preko proglasa »Gesla našega osvobodilnega boja« oblikoval širši in bolj nacionalno usmerjen program Osvobodilne fronte in tudi njena (do marca 1943) koalicijska zasnova. Kidrič je ves čas vojne ostal »motor« Osvobodilne fronte in glavni sogovornik drugih skupin v njej (pri vojaškem delu osvobodilnega gibanja je bil v raznih časovnih obdobjih tudi politkomisar Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet) ter eden glavnih snovalcev nastajajočega sistema ljudske oblasti. Ves čas vojne je zagovarjal leninistično ureditev slo¬ venske družbe in skušal v njeno pravilnost prepričati pripad¬ nike drugih ustanovnih skupin, dolge razgovore je imel zla¬ sti z Edvardom Kocbekom pa tudi drugimi, da so pristali na Dolomitsko izjavo in se odrekli samostojnim organizacijam. Bil je oster nasprotnik kolaboracionizma, v člankih je nepri¬ zanesljivo kritiziral narodno izdajstvo in »belo gardo« ter nasprotnikom očital, da so šli »mimo odprtih vrat«, ki jih je ponujala Osvobodilna fronta. Njegov odnos do Jugoslavije je bil na trenutke ambiva¬ lenten: v obdobju pred začetkom vojne in še nekaj časa po¬ tem se zdi, da ni bil preveč prepričan v možnost njene obno¬ ve, po mnenju nekaterih zgodovinarjev (dr. Bojan Godeša) naj bi bili komunisti tedaj prepričani, daje treba Jugoslavijo zrušiti. Kidrič naj bi v »izgubljeno« številko Dela iz maja 1941 celo zapisal: »Ponosen sem, da smo zrušili ta jugoslo¬ vanski nestvor.« V novi ureditvi sveta po svetovni revoluciji naj bi za Jugoslavijo kot versajsko tvorbo ne bilo prostora. Od jeseni 1941 dalje Kidričev odnos do Jugoslavije ni bil ne 266 Boris Kidrič odklonilen, pa tudi ne navdušujoč. Do dokončne opredeli¬ tve je prišlo z nastankom Avnoja novembra 1942, ki se ga slo¬ venska delegacija (zaradi razmer) ni udeležila, a gaje Kidrič pozdravil, Izvršni odbor OF pa je kot celota vstopil vanj. Ni pa jasno, zakaj IO OF ni izdelal »platforme pravic in svobo¬ ščin slovenskega naroda in slovenskih ljudskih množic v novi, svobodni Jugoslaviji«, kot je to tedaj napovedal Kidrič. Na drugem zasedanju Avnoja je Kidrič vodil 40-člansko slovensko delegacijo in je bil izvoljen v predsedstvo Avnoja. Velik šok zanj je bil, ko so ga spomladi 1944 na Titovo zahte¬ vo za nekaj dni suspendirali in zaprli v barako v Kočevskem Rogu (zaradi domnevnega sobranja slovenskega vodstva, ki je pri kanadski vojaški misiji hotelo najeti posojilo za potre-. be odporniškega gibanja). Od poletja 1944 naprej je Kidrič od aktivistov vztrajno zahteval »več jugoslovanstva« in se kot prvi predsednik povojne slovenske vlade (imenovane 5. maja 1945 v Ajdovščini) zavzemal za prilagoditev slovenskih organov oblasti federalni strukturi. Vendar je (po pričevanju Josipa Vidmarja) tudi jokal, ko je bila razpuščena slovenska partizanska vojska, zavedal se je nevarnosti centralizma, ki pa gaje zaradi revolucionarnih razlogov imel za nujnega, če¬ prav prehodnega. Po vojni je Kidrič zastavil gospodarsko obnovo Slovenije, program OF je bil po njegovih usmeritvah dopolnjen z go¬ spodarskimi in socialnimi cilji nove družbene ureditve. Sre¬ di leta 1946 je postal minister za gospodarstvo FLRJ in nato predsednik gospodarskega sveta. Zagovarjal je centralno- planski sistem in v dobrih dveh letih dosegel, da je Jugosla¬ vija prevzela sovjetski koncept administrativnega socializma (sama Sovjetska zveza je za uresničitev tega cilja potrebovala nekajkrat več časa). Po. mnenju nekaterih ekonomistov (dr. Viljem Merhar) naj bi spoznal zmotnost sistema in sam pred¬ lagal prehod k decentraliziranemu plansko-tržnemu siste- 267 Rdeča Slovenija mu (sistemu tržnega gospodarstva z družbeno lastnino, kakršnega pa so skušali uvesti šele v šestdesetih letih), ven¬ dar je dočakal komaj nedosledne začetke sprememb. Kidrič je ob svojem političnem delu imel velik posluh za znanost, tako družboslovno kot naravoslovno. Verjel je, daje prihodnost Slovencev v socialistični družbi, ki bo temeljila na lastnem znanstvenem in tehnološkem razvoju. Zato je dal ustanoviti vrsto inštit utov (tudi današnji Institut Jožef Stefan) in si prizadeval za popolno univerzo. Že med vojno je bil pobudnik za ustanovitev Znanstvenega inštituta pri Slo¬ venskem narodnoosvobodilnem svetu, ki se je med drugim ukvarjal s povojno ureditvijo Slovenije in mejnimi vprašanji. Posluh za umetnost, posebej za literaturo, je imel že od doma, kazal je razumevanje za različne sloge in pristope, a v skladu s svojim prepričanjem tudi menil, da mora ustvarja¬ lec svojo silo črpati v javnem življenju (v skladu z znano tezo o »partizanski brezi« - umetnik naj ne bi slikal breze kar tako, ampak brezo na partizanskem grobu). Umetnost naj ne bi bila brez političnih ciljev ali, kot je rekel leta 1946 ob recitaciji Prešernovega Oglarja: »Slavcem bomo pustili, naj pojejo, kakor jim je dano, kaline in druge pa bomo učili«. Literarni talent, ki ga je imel, je Kidrič uporabljal pred¬ vsem na političnem in publicističnem področju. Bilje izred¬ no prepričljiv govornik in pisec, v narodnoosvobodilnem ta¬ boru in tudi v prvem povojnem obdobju gotovo najbolj uspešen propagandist, čeprav je to »delo« opravljal nekako Slika 63. Boris Kidrič - njegovi življenjski sopotniki in tovariši so večinoma nanj ohranili dobre spomine, čeprav je bil po naravi eksploziven in je na vseh področjih hotel uveljaviti svoj prav. Nasprotniki in sovražniki so mu očitali bre¬ zobzirnost, a si po vojni niso upali dvigniti glasu. Ob njegovi smrti leta 1953 se je pojavil osamljen napis »Umrl je, ker se je napil domobranske krvi«, sicer pa je Kidrič umrl kot eden najvplivnejših jugoslovanskih politikov, mlad in slavljen. 268 Boris Kidrič 269 Rdeča Slovenija mimogrede, kot del svojega političnega angažmaja. Znal je zadeti bistvo problema, kratki in udarni naslovi njegovih člankov in govorov - komentiral ali razlagal pa je praktično vsak pomembnejši dogodek - stavki in parole, zloženi po ča¬ sovnem zaporedju so zanimiva zgodovina sami zase in odse¬ vajo najpomembnejša obdobja v času druge svetovne vojne in v letih po njej. Vsakemu, ki se vsaj malo ukvarja z zgodovi¬ no, zvenijo v ušesih naslovi kot: Gesla našega osvobodilnega boja, Storimo svojo dolžnost, Izdajstvo reakcionarne buržo- azije nad lastnim narodom, Vsenarodni značaj Osvobodilne fronte, Uspeh osvobodilnega gibanja na bratskem jugu, Za čim tesnejšo enotnost OF, Revolucionarni razvoj slovenske¬ ga narodnoosvobodilnega gibanja, Zgodovinski zbor vjajcu, in tako naprej do znanega povojnega gesla Junakom borbe naj slede junaki dela. Kidričevo življenje in delo sta v samem presečišču dileme, ali so bili komunisti predvsem internacionalisti (torej po¬ daljšana roka Kominterne) ali nacionalisti. Kot glavni usme¬ rjevalec politike odporniškega gibanja, pa tudi usklajevalec politike z vodstvom jugoslovanskega gibanja in Kominterno v Moskvi je Kidrič često manevriral, po eni strani prilagajal poročila shematičnim predstavam v jugoslovanskem vod¬ stvu in v Moskvi, oziroma obratno, navodila »od zgoraj« je skušal prilagajati dejanski stvarnosti v Sloveniji, pri čemer pa njegova revolucionarna ostrina ni bila prav nič manjša kot pri Kardelju ali drugih voditeljih. Kidrič je bil revolucio¬ nar po prepričanju in ravnanju in tej zgodovinski sodbi se gotovo ne bo mogel izogniti, kot tudi ne moremo mimo nje¬ govih zaslug za uspešno narodnoosvobodilno gibanje. Za oba cilja: narodnoosvobodilnega in revolucionarnega, je Žrtvoval tudi zdravje. Ko so partizani leta 1944 zaplenili ve¬ liko zalogo tablet, ki sojih nemški piloti uporabljali zato, da so med poleti ostali budni, jih je Kidrič začel redno jemati. 270 Boris Kidrič Izračunal je, koliko več lahko stori, če spi le dve ali tri ure na dan. Tak tempo ga je zdravstveno izčrpal, imel je pogoste glavobole, zbolel pa je tudi za levkemijo. V povojnih desetletjih je bil Kidrič cenjen in slavljen, po njem so poimenovali mesto, ulice, inštitute in šole, izdana so bila njegova zbrana dela. Zgodovinarji so mu namenili pre¬ cej pozornosti (zadnjič s simpozijem leta 1983), čeprav celo¬ vite biografije še nima. Po uvedbi večstrankarskega sistema in po osamosvojitvi se v javnosti Kidričevo ime pojavlja pred¬ vsem na simbolni ravni, v zvezi s polemikami o spomeniku v Ljubljani. Ta naj bi po eni interpretaciji prikazoval ljudskega politika, ki zna pritegniti množice, po drugi pa nadutega ti¬ rana, ki zviška zre na mimoidoče. 271 Stane Kavčič »Si moreš misliti, Kavčič je pred ogledali vadil govore«, mi je ob naključnem srečanju, še danes malce ogorčen zaradi takega - po njegovem - »samoljubnega« obnašanja, dejal eden od Kavčičevih političnih sopotnikov iz šestdesetih let. Stane Kavčič, vodilno ime slovenskega partijskega »liberalizma«, je bil iz političnega življenja odstranjen na 136. interni, razšir¬ jeni seji sekretariata CK ZKS 28. in 29. oktobra 1972, ki ji je sledila še formalna potrditev na 29. seji CK ZKS 4. novembra in Kavčičev odstop s funkcij člana predsedstva CK ZKJ in predsednika Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije. Za socialistične razmere je bil Kavčič nenavaden politik: dinamičen in uporniški, in - čeprav brez večje formalne izobrazbe - razgledan in spreten v komuniciranju z mediji, zlasti s televizijo. Okrog sebe je zbral močno skupino iz raz¬ nih družbenih sfer, ki sicer ni bila prav trdno povezana, de¬ lovala je nekako po načelu »iste valovne dolžine«. Kavčič je še pripadal vodilni partizanski generaciji, vendar mlajši, ti¬ sti iz »druge vrste«, ki jo je med vojno in v letih po njej na vodilne politične položaje pripustila ozka skupina predvoj¬ nih komunistov. Bil je eden redkih jugoslovanskih politi¬ kov, ki je upal zavrniti Titovo kadrovsko ponudbo za man¬ datarstvo za zvezni izvršni svet leta 1968. Slednjega je zavr¬ nil zato, ker druge republike niso hotele poslati najmočnej¬ ših ljudi v zvezno vlado, ki naj bi jo vodil, on pa je hotel močno in učinkovito ekipo, ki bi lahko izpeljala gospodar¬ ske in politične reforme federacije. Na drugi strani pa so 272 Stane Kavčič Slika 64. Stane Kavčič leta 1943. Kavčič je pred drugo svetovno voj- nolfelal v sindikatih, član komuni¬ stične partije je postal julija 1941. Med vojno je bil sekretar okrožne¬ ga komiteja komunistične partije na Vrhniki in sekretar pokrajinske konference SKOJ za Slovenijo, v CK KPS pa zastopnik mladine. Krajši čas seje tudi šolal v Sovjetski zvezi. Medvojne funkcije, zlasti članstvo v centralnem komiteju KPS, so bile izhodišče za Kavčičevo povojno politično kariero, ko je po¬ stal organizacijski sekretar CK ZKS (1945-49). Kavčiču zamerili tudi slovenski intelektualci, ker je kot predsednik ideološke komisije CK ZKS leta 1964 obraču¬ nal z opozicijsko revijo Perspektive in ker ni kazal pretira¬ nega posluha za kulturo oz. ni hotel svojih političnih (predvsem gospodarskih) ciljev žrtvovati zaradi zahtev po večji intelektualni svobodi. Na splošno pa je bil Kavčič v Sloveniji v času predsed¬ nikovanja slovenski vladi (1967-1972) daleč najbolj priljub¬ ljen slovenski politik. To so pokazale tudi ankete, ki jih je leta 1968 začel opravljati Center za raziskovanje javnega mnenja pri tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Center je prav zaradi ugotovitev o Kavčičevi pri¬ ljubljenosti moral prenehati s takimi meritvami oziroma vprašanja prirediti, saj so bili Edvard Kardelj in drugi vodilni politiki daleč za Kavčičem, kar je izzvalo užaljenost, ogor¬ čenje in kritike, daje to zaradi njegovega nacionalnega po- 273 Rdeča Slovenija pulizma, medtem ko da morajo drugi plavati proti toku in ljudem povedati tudi neprijetne stvari. Partijski »liberalizem«, ki gaje poosebljal Kavčič, se je v Sloveniji na gospodarskem področju sicer začel že prej, z Bo¬ risom Kraigherjem, predsednikom slovenskega izvršnega sveta (po vojni notranjim ministrom in nosilcem obračuna z opozicijo, ki pa se je potem obrnil v reformno smer). Vendar je Kraigher (umrl je v avtomobilski nesreči leta 1967), ki je sicer imel mnogo večjo težo, deloval še v razmerah izrazito partijske države, ko sta Jugoslavijo absolutno obvladovala Josip Broz - Tito in politbiro CK KPJ (kasneje Izvršni komite CK ZKJ). Kavčič je vodilno funkcijo nastopil prav v času po¬ stopne emancipacije republik, ko se je prisilna enotnost, te¬ melječa na komunistični ideologiji in ideji socialističnega jugoslovanstva, že začela krhati. Zlasti najrazvitejše repu¬ blike so se začele postavljati v bran svojih interesov, skušale so delovati kot države znotraj federacije, kar jim je po ustavi tudi pripadalo. Nova usmeritev se je najprej izrazila na 8. kongresu ZKJ 1964, na katerem so priznali, da nacionalnega vprašanja v Ju¬ goslaviji socializem načelno ni rešil enkrat za vselej, potem v začetkih gospodarske reforme (1965) in v političnem obra¬ čunu z Aleksandrom Rankovičem, neuradnim Titovim nasled¬ nikom in zagovornikom centralizma (brionski plenum leta 1966). Normativno so bile te spremembe uveljavljene z ustav¬ nimi amandmaji med leti 1968-1971, dokončno pa z ustavo iz leta 1974, s katero je Jugoslavija tudi dočakala svoj konec. Spremembe so spremljali močni nacionalni pritiski pa tudi izbruhi nacionalizma kot npr. na Kosovu leta 1968 in na Hrvaškem leta 1971, potem intelektualno vrenje (izraže¬ no skozi proteste intelektualcev in skozi študentske demon¬ stracije leta 1968), deloma pa so na spremembe vplivali tudi zunanjepolitični razlogi (»praška pomlad« in okupacija Ce- 274 Stane Kavčič škoslovaške). Ti procesi so močno okrepili liberalistične struje v nekaterih republikah (predvsem v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem, deloma pa tudi v Makedoniji). Slovenski partijski »liberalizem« v poznih šestdesetih le¬ tih je pomenil več političnega pluralizma med in v obsto¬ ječih političnih organizacijah (socialistični zvezi delovnega ljudstva, mladinski organizaciji in sindikatih). V končni ver¬ ziji, do katere pa nikoli ni prišlo, naj bi se SZDL vrnila h koa¬ licijski zasnovi Osvobodilne fronte. Kavčič se je zavzemal za nadaljevanje gospodarskih re¬ form, ki so proti koncu šestdesetih let začele zastajati zaradi odporov nerazvitih, ki so menili, da tržno gospodarstvo ni primerno za Jugoslavijo. Vztrajal je pri večji samostojnosti Slovenije v federaciji, vključno s pravico do navezovanja ne¬ posrednih mednarodnih stikov še zlasti na gospodarskem področju, z neposredno možnostjo najemanja mednarod¬ nih posojil in s principom kotizacije pri vzdrževanju federa¬ cije. Zahteval je večjo samostojnost pri obrambni politiki, še zlasti potem, ko je bila leta 1968 ustanovljena republiška te¬ ritorialna obramba. Ker je republiški štab teritorialne ob¬ rambe s pomočjo skritih fondov nabavljal orožje v tujini, je v času, ko so odstavljali Staneta Kavčiča, prišlo do obsežne preiskave, zaradi katere se je del udeležencev znašel v pre¬ iskovalnem zaporu, proti nekaterim je bil sprožen kazenski postopek, vodilni v štabu teritorialne obrambe pa so morali odstopiti. Kavčiču sicer neposredne povezave z nabavami niso uspeh dokazati, nakupe pa je srbska Služba državne varnosti že po Kavčičevem obdobju skušala izkoristiti v t. i. akciji Vrh, s katero so vodilnim slovenskim funkcionarjem hoteli naprtiti separatizem in dokazati, da se Slovenija žel’ odcepiti. V zvezi z Jugoslovansko ljudsko armado so se v času »li¬ beralizma« pojavljale zahteve po uporabi nacionalnega jezi- 275 Rdeča Slovenija ka v vojski, po služenju vojaškega roka v lastni republiki ali, kjer to ni mogoče, ustanovitvi nacionalno homogenih enot, kar je že takrat sprožalo spore z armadnim vrhom. Ekonomski koncept slovenskega »liberalizma« je bil od prvotnega osnutka, narejenega leta 1969, do sprejema 1972 močno spremenjen. V praktični izvedbi je bilo - iz želje po posnemanju tedaj modernih zahodnih trendov - tudi nekaj pretiravanja (npr. težnja po pozidavi celotne slovenske obale z modernimi betonskimi kompleksi, ki bi naenkrat sprejeli 70.000 in več gostov). V osnovi pa je bil program moderen in močno podoben današnjemu. Namesto usmeritve v klasič¬ no industrijo je predvideval razvoj propulzivnih panog: tr¬ govine, bančništva, prometa, turizma, storitvenih dejavno¬ sti, svetovanja, inženiringa, informatike in računalništva. Le¬ ta 1968 je, npr. z odprtjem republiškega računalniškega cen¬ tra, tedanja vodilna garnitura vsaj simbolično pokazala, da želi Slovenija slediti najrazvitejšim državam, začele so se gra¬ diti sodobne veleblagovnice, kot je Maximarket, pospešeno je naraščal tovorni promet, razvijali sta se Luka Koper in slo¬ venska trgovska mornarica, današnja Adria si je kot nacio¬ nalni prevoznik v boju s premočnim in privilegiranim Jatom postopoma širila prostor za redne in čarterske linije. Največji (pogosto tudi kritiziran) ekonomski projekt Ka¬ včičeve ekipe je bila izgradnja avtocestnega križa čez Slove¬ nijo, ki pa seje začel uresničevati šele proti koncu Kavčičeve¬ ga mandata. Prav zaradi mednarodnih kreditov za ceste je v Sloveniji in Jugoslaviji poleti 1969 prišlo do hude politične krize, t. i. »cestne afere«.. Zvezna vlada (ki jo je tedaj sicer vo¬ dil Slovenec Mitja Ribičič) je namreč iz predloga za delitev posojil izpustila dva slovenska odseka, slovenska vlada pa je na to ostro reagirala. Ob »cestni aferi« se je v razrešitev vme¬ šal sam Tito in Kavčičev politični vpliv so njegovi nasprot¬ niki nato precej omejili. 276 Stane Kavčič Slovenija naj bi po »liberalističnem« konceptu postala most med vzhodnimi in zahodnimi državami, ekonomsko pa naj bi se zgledovala predvsem po zahodu. Gospodarstvo naj bi delovalo po tržnih zakonitostih, socializem pa naj bi zagotavljala družbena lastnina. Kavčič si je ne samo interne, ampak tudi javne kritike prislužil z zagovarjanjem delničar¬ stva (menil je, naj Slovenci raje, kot da potujejo na Fidži ali kam drugam, vlagajo v delnice), absurdni so se mu zdeli ideološki kriteriji v gospodarstvu, npr. pravilo, da zasebna podjetja s petimi zaposlenimi (kot je bil tedaj normativ) »še niso kapitalizem«, tista s šestimi pa že. Po vsebini se je »liberalizem« nekako približeval social¬ nodemokratskemu konceptu ureditve ekonomije in družbe, čeprav se ta izraz ni uporabljal in je imel tedaj negativen prizvok (na sejah izvršnega sveta so do konca šestdesetih let govorili o »konceptu tržne ekonomije s socialno državo«). Energetsko naj bi Slovenija gradila na razvoju »čistih« energij (nafta, plin, jedrska energija). Kavčič je bil tudi tisti predsednik slovenske vlade, ki je s hrvaškim predsednikom Dragutinom Haramijo podpisal sporazum o graditvi krške jedrske elektrarne. Upravno naj bi bila Slovenija policentrična, vendar z enotnim in iz centra uravnavanim šolstvom, zdravstvom, kulturno, raziskovalno in znanstveno dejavnostjo ter davč¬ no politiko. Kavčičeva politika je naletela na pozitiven odmev celo med slovensko politično emigracijo. Podpiral gaje zlasti Ciril Ze- bot, predavatelj na Georgetown University v Washingtonu in svetovalec nekaterih ameriških kongresnikov slovenskega ro¬ du, ki je v Kavčičevi politiki videl možnost za čim večjo suvere¬ nost Slovenije, narodno spravo in postopno vpeljavo dvo- strankarstva (socialistična zveza kot opozicija zvezi komuni¬ stov) ter nato večstrankarstva z oživitvijo Slovenske ljudske 277 Rdeča Slovenija stranke. Žebot in Kavčič sicer nista bila v neposrednih stikih, je pa Kavčič leta 1968 posredno ali neposredno dovolil njegov obisk v Sloveniji (po reakciji nekaterih borcev seje Žebot nato naglo umaknil čez mejo), zaradi česar si je nakopal tudi Titovo kritiko in dolgotrajno razčiščevanje, ali je obisk dovolil ali ne. Politične in gospodarske spremembe v Kavčičevem času so se odrazile v povečanih socialnih razlikah, ki bi bile - gle¬ dano z današnjimi očmi - komajda vredne omembe, takrat Slika 65. Stane Kavčič, Mitja Ribičič in Josip V idmar. Kavčič in Ribičič sta po¬ stala nasprotnika \ leta 1969 zaradi cestne afere ] ko je bil Kavčič predsednik slo¬ venskega, Ribičič pa zveznega izvršnega sveta. Ribičič se je zato v času obraču¬ na s Kavčičem odločno postavil na Popitovo (Kardeljevo) stran* V drugi polovici osemdesetih let je posredno priznal, daje bila Kavčičeva usmeritev pravilna, češ da je bil petelin, kije prezgodaj zapel. Akademik Josip Vidmarje bil že pred drugo svetovno privrženec slovenstva in slovenske kulturne identitete, po vojni pa se je zavzel za »moralno čiščenje naroda« in v začetku petdesetih let v pole¬ miki s partijskim ideologom Borisom Ziherlom kritiziral ideološko kontrolo umetnosti in zapovedani socrealistični slog. V osemdesetih letih seje znova ogla¬ sil proti srbskemu centralizmu in postal tarča ostrih kritik srbskega časopisja. 278 Stane Kavčič pa so prod njim protestirali študenti, potem v nastajanju novega srednjega sloja, ki je postopoma začel prevladovati nad kmečkim in delavskim, pa tudi vinidvidualizmu, ki seje med drugim kazal v prehodu od množičnih oblik preživ¬ ljanja prostega časa in zabave v raznih kulturnih in športnih društvih k oblikam, ki niso nujno terjale kolektivne identi¬ fikacije (potovanja, športi, kot je smučanje in podobno). Modne revije, glasbeni festivali po zahodnem vzoru (Sloven¬ ska popevka), mednarodni sejmi, razcvet turizma, odprte meje z zatrpanimi mejnimi prehodi in prodor zahodnih ar¬ tiklov so postajali del slovenskega vsakdanjika. Televizija je imela v času največje Kavčičeve priljubljenosti konec šestde¬ setih let že več kot 255.000 naročnikov (deset let prej, ob Slika 66. Stane Kavčič, igralec in novinar Mito Trefalt in legenda slovenske košarke Ivo Daneu. Kavčič je znal poskrbeti za lastno promocijo na podoben način kot novodobni politiki z javnimi srečanji z znanimi športniki in umet¬ niki, a tudi navadnimi ljudmi. Je pa v kulturi in športu videl tudi promocijo Slovenije in si je prizadeval, da bi na primeren način uredili status športnikov in umetnikov. 279 Rdeča Slovenija začetku le 778). Slovencem je odprla okno v svet, jih se¬ znanjala z modnimi trendi, zahodno glasbeno produkcijo in jim nudila neskončne serije nadaljevank. Oblikovala je okus gledalcev, obenem pa je postala politično izjemno vplivna. V glavnem je podpirala Staneta Kavčiča, boj za prevlado na njej pa je bil morda najtrši kadrovski boj med »liberalno« in »konservativno« strujo (Kavčič je zahteval, da direktorja imenuje vlada, ne pa da se potrjuje preko SZDL po samou¬ pravni poti ali preko skupščinskih organov, za katerimi se je skrival partijski monopol). Konservativnejši del vodstva, ki je bil privržen Edvardu Kardelju, operativno pa sta se v njem najbolj izpostavila France Popit, predsednik CK ZKS, in Sergej Kraigher, pred¬ sednik skupščin e, je s Stanetom Kavčičem in »liberalci« sku¬ šal obračunati želv času t. i. »cest ne afere.« »Cestni aferi« so .sledile še nekatere druge, najbolj odmevna je bila {»afera 25 | p oslancev«,/ do katere je prišlo, ko je skupina republiških po- sTancev poleti 1971 mimo SZDL in ZK, vendar v skladu s po¬ slovnikom skupščine, poleg uradnih kandidatov za člana predsedstva SFRJ predlagala še svojega kan^idata^Jtedaj najmlajšega ministra v Kavčičevi vladi, to je^ErnestaPetriča)?' Ker so poslanci s tem posegli v kadrovski monopol zveze munistov, je prišlo do ostre reakcije, nekaterim je bil odvzet poslanski mandat, posledice pa so občutili še dolga leta. Ko je konservativna skupina začela dobivati prevlado, je sledila vrsta obračunov z uredniki časopisov, intelektualci, liberal¬ no usmerjenimi politiki na nižjih ravneh, pedagogi, ki so se zavzemali za idejno nevtralno šolo, nekaterimi univerzitet¬ nimi profesorji in drugimi (po približnih ocenah nekaj sto vodilnih kadrov). Ta obračun je bil del jugoslovanskega obračuna z »libera¬ lizmom«, ki gaje spodbudil in vodil Ti to. Taje na članstvo zveze komunistov 1 8. sept embra 1972 (naslovil pismo, v ka- 280 Stane Kavčič terem je napovedal, da bo ZK znova prevzela neposredno vo¬ denje in upravljanje družbe, v obračun z liberalnimi strujami pa se je Tito ponekod (na Hrvaškem in v Srbij i) vmešal tudi neposredno. Politični boj je bil končan 1 s sprejetjem ustave leta 1974, ki je ZKJ kot edini politični sili zagotavljala nepo¬ sredno vodilno vlogo. Vpeljan je bil delegatski sistem kot specifična oblika samoupravne socialistične demokracije. V njem so »klasične« poslance zamenjale delegacije, kar je de¬ lovanje sistema hromilo, izgubljala se je neposredna indivi¬ dualna odgovornost, vladanje iz ozadja je bilo lažje (»liberal¬ ci« so se pred tem zavzemali za močno skupščino, v kateri bi bili poslanci odgovorni volilcem, ne pa zvezi komunistov, vlada pa bi imela resnična pooblastila in moč, da uresničuje politiko). Obdobje »liberalizma« v drugi polovici šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je bilo zapleteno in protislovno, gospodarski in politični procesi, ki so se začeli v tem času, pa nato nasilno prekinjeni. Slovenskemu »liberalizmu« je na nacionalnem področju okvir predstavljala Jugoslavija. Ka¬ včič je na prihodnost jugoslovanske skupnosti gledal ne¬ kako tako, kot bo (verjetno) Slovenija morala na EU, torej kot na predvsem interesno skupnost, ki temelji na razvitej¬ ših oblikah gospodarskega in drugega sodelovanja (podob¬ no stališče so imeli tudi »liberalni« politiki v drugih repu¬ blikah). Pri tem pa je imel Kavčič v tedanjih še močno centra¬ liziranih razmerah do Jugoslavije tudi pragmatičen odnos. Izkoristiti prednosti, kijih nudi in zmanjšati tisto, kar naj bi Slovenija federaciji dala. »Pipice so odprte, izkoristite jih«, naj bi nekoč Kavčič dejal slovenskim direktorjem, zaradi če¬ sar so ga njegovi - kar se tiče jugoslovanstva bolj načelni - nasprotniki hudo kritizirali. »Liberalistično« gibanje je nastalo in se razvilo v sociali¬ stični državi in znotraj edine stranke, kar mu je dajalo speci- 281 Rdeča Slovenija fičen pečat. Z današnjega stališča je bil »liberalizem« seveda nedorečen, nekonsistenten, obremenjen z ideologijo, iz ka¬ tere je izšel, in politiko, v okviru katere je zrasel. Kljub besedi »liberalizem«, ki je tedaj imela negativen prizvok, in kljub delnim sprostitvam, ki jih je prineslo Kavčičevo obdobje, je bil to še vedno politično trd čas, brez take demokracije, kot so jo imeli na zahodu in kot si jo predstavljamo danes. Po drugi strani pa se je življenje Slovencev močno razlikovalo od tistega, ki so ga živeli ljudje na vzhodni strani železne za¬ vese, bili so nekakšen zahod socialističnega sveta, kar je po¬ stajalo prepoznavno prav v šestdesetih letih. Resda so napre¬ dovali počasneje kot prebivalci zahoda, a vendarle: od skromnih stanovanj s skupno pipo in wc-jem do hiš s kopal¬ nicami, pralnimi stroji in televizijami; od koles in mopedov k avtomobilom; od shramb k hladilnikom in zmrzoval- nikom, od metel k sesalcem, od klasičnih trgovin k samo¬ postrežnim. Nekaj zaradi splošnega in neustavljivega raz¬ voja v svetu, ki ni bil povezan s Kavčičem in njegovo politiko, nekaj pa tudi zaradi »liberalizma«. Za ceno višjega standar¬ da in boljšega življenja je bila večina ljudi ob vprašanju de¬ mokracije pač pripravljena tudi zamižati, tako kot je počela prej in bo najbrž tudi še v prihodnje. Stane Kavčič s ejpo odstopu leta 1972 do smrti leta 198? ni več vrnil v politiko, bil je izoliran in nadzorovan, ni se smel oglašati v javnosti. Tudi posmrtno pa je v procesu de¬ mokratizacije in postopnega osamosvajanja Slovenije še imel politično vlogo. Reformistična struja v ZKS se je sra¬ mežljivo navezovala na njegove ideje, čeprav odločne politič¬ ne rehabilitacije njegovega dela zaradi zapletenih notranje- partijskih razmerij, v katerih so imeli še vedno močan vpliv tudi njegovi nasprotniki, ni zmogla. V Kučanovem času je politikom in nekaterim urednikom na Delu Kavčič povzro- 282 Stane Kavčič čil nemalo zadreg, ker je (nekaj mesecev pred smrtjo) zahte¬ val objavo odgovora na izjavo Mitje Ribičiča, daje »petelin, ki je prezgodaj zapel«. Že po njegovi smrti je v Časopisu za kritiko znanosti po zaslugi Igorja Bavčarja in Janeza Janše izšel intervju z njim. Stalen skriven stik z njim je ohranjal jNiko Kavčič,j njegov somišljenik in do (prav tako prisilne) upokojitve prvi mož Ljubljanske banke. Niko Kavčič je po smrti Staneta Kavčiča videl nadaljevalce njegove politike v nekaterih ZSMS-j evski h funkcionarjih, ki naj bi kot politiki nove generacije omogočili prehod Slovenije v moderno so¬ cialdemokratsko družbo ter na ta način preprečili hujšo po¬ litično krizo in obnovo predvojne strankarske delitve. Zato seje z Janezom Janšo in Igorjem Bavčarjem dogovoril za iz¬ dajo Kavčičevega dnevnika. Ta je ob izidu izzval burne re¬ akcije in polemike, vendar so politični procesi v Sloveniji šli svojo pot, oba izbrana bodoča politika tudi, osebnost in vlo¬ ga Staneta Kavčiča pa sta v naslednjih letih, ko sta izgubili aktualen političen naboj, postali predvsem predmet zgodo¬ vinskih raziskovanj. 283 Stane Dolanc »Čuvar skrivnosti«, »vzorni Titov učenec«, »prvi Titov filter«, »poslednji titoist«, »vojak partije«, »partijski poli¬ caj«, »najvplivnejša osebnost brionske monarhije«, »zadnji veliki slovenski Jugoslovan«, »veliki gobar iz Martuljka«... Malo je slovenskih in jugoslovanskih politikov, ki bi imeli toliko nadimkov kot Stane Dolanc. In ki bi se toliko pojav¬ ljali v medijih. Tu se začne protislovje. Skrivnostnež, ki naj bi zadnjih dvajset let socialistične Jugoslavije iz ozadja vlekel vse pomembnejše politične niti (in to potem počel še naprej v samostojni Sloveniji), je imel v svojem najbolj plodnem ob¬ dobju na leto po štiristo in več - v glavnem javnih - srečanj, nastopov, predavanj in razgovorov, ne tako majhen del tega z novinarji. Takih protislovij v zvezi z Dolancem, zlasti pa ste¬ reotipnih ocen, je še več: npr. tista o njegovi privrženosti »su¬ rovim principom« v politiki ali o tem, da je do konca pre¬ močrtno vztrajal pri svojih stališčih (v cinični interpretaciji Aleksandra Tijaniča naj bi stvari sicer videl v pravi luči, am¬ pak z desetletno zakasnitvijo). Stane Dolanc seje rodil 16. novembra 1925 v Hrastniku. Ob izbruhu vojne se je kot petnajstletnik prijavil med pro¬ stovoljce v jugoslovansko vojsko in dobil tudi že pozivnico, vendar je še pred prihodom na zbirno mesto prišlo do nem¬ ške zasedbe. Nato ga je zaradi sodelovanja v mladinski OF decembra 1941 aretiral gestapo, po zaslišanju so ga izpustili, starši pa so ga iz bojazni, da ne bi prišlo do ponovne areta¬ cije, poslali v Voitsberg v Avstrijo. Avgusta 1942 se je vpisal 284 Stane Dolanc na gimnazijo v Gradcu, kjer je končal 7. razred. Nato je nekaj mesecev preživel na prisilnem delu v Spodnji Radgoni, fe¬ bruarja 1944 pa je končal gimnazijo v Brežicah (tam se je znova povezal z OF). Junija 1944 sta skupaj z očetom odšla v partizane v Šlandrovo brigado. Konec vojne je dočakal kot pomočnik politkomisarja bataljona v Zidanškovi brigadi, vojaško uniformo pa je slekel šele leta 1960. O njegovih voj¬ nih letih pred odhodom v partizane so krožile razne nepre¬ verjene zgodbe (med drugim, daje bil član Hitlerjeve mladi¬ ne), čeprav je bil sam v raznih biografijah, ki jih je od konca vojne naprej moral napisati, v opisih dokaj natančen. Res pa je bil za povojno pojmovanje velik greh že to, da se je nekdo med vojno (lahko) šolal in za povrh še v nemških šolah. Ven¬ dar to Dolancu pri kasnejši karieri ni škodilo. V vojski je imel različne dolžnosti, predaval je na Višji ar¬ tilerijski šoli (politično ekonomijo in dialektični materiali¬ zem), bil vojaški tožilec v raznih enotah (nazadnje pomoč¬ nik tožilca ljubljanskega vojaškega korpusa), vojaško kariero pa je končal kot visok oficir protiobveščevalne službe s či¬ nom podpolkovnika. Vmes je leta 1958 »z odliko, v dveh le¬ tih, šestih mesecih in petindvajsetih dneh« diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti. Na študij seje vpisal skrivaj, ker mu ga kljub večkratnim prošnjam niso dovolili in šele po vpisu se je uspel nekako dogovoriti, da ga lahko nadaljuje. Leta 1961 je začel predavati na novoustanovljeni Visoki šoli za politične vede (kasnejši FSPN, današnji FDV), kjer je bil tudi pomočnik ravnatelja in v letih 1964-1967 njen rav¬ natelj. V času študija je bil podpredsednik upravnega odbora Zveze študentov Jugoslavije, v letih 1967-1969 - prav v času študentskega gibanja - pa sekretar Univerzitetne konference ZKS. Tuje njegova »premočrtnost« prvič prišla na preizkuš¬ njo. »Prišel sem v posebno okolje: mladi ljudje, neobreme¬ njeni, dinamični, svobodomiselni, pripravljeni iti v boj za vse 285 Rdeča Slovenija mogoče in nemogoče, polni idealov, včasih pa tudi iluzij, pa akademski učitelji, spet s svojimi dobrimi in slabimi last¬ nostmi«, je zapisal. Vmes pa bivši protiobveščevalec Stane Dolanc, ki jih je moral prepričati, »daje resničen boj za na¬ predek boj za našo samoupravno demokracijo.« Višek univerzitetne kariere je Dolanc dosegel leta 1981 z izvolitvijo v naziv rednega profesorja. Tedaj je bil že dolgo med vodilnimi zveznimi funkcionarji. Doktorat o »subjek¬ tivnem faktorju v samoupravnem socialističnem sistemu« je ostal zgolj v zasnovi, a kljub temu mu gaje svet FDV podelil - pač v skladu s tedanjo zakonodajo in prakso - na podlagi objavljenih del (zlasti knjige referatov in člankov z naslovom ZKJ in socialistično samoupravljanje iz leta 1975) in ga izvo¬ lil v naziv profesorja. Dolanc je sicer partijsko kariero začel v Sloveniji v šestde¬ setih letih na dokaj pomembnih funkcijah (poleg sekretar¬ ske funkcije na univerzi je bil tudi član CK ZKS, v različnih obdobjih pa član njegovega predsedstva, izvršnega komiteja in sekretariata). Njegov resnični vzpon na vrh p ase j e začel z izvolitvijo jza člana predsedstva CK ZKJ leta 1969 )n sekre- tarja njegovega izvršnega biroja. Funkcija je imela sprva za¬ mišljen enoletni mandat, vendar jo je dejansko, v formalno malce spremenjeni obliki (sekretar izvršnega komiteja CK ZKJ, sekretar predsedstva CK ZKJ), opravljal do leta 1979, ko je odstopil, ostal pa član predsedstva do leta 1982. Formalni razlog za odstop, ki gaje Dolanc vztrajno na¬ vajal, naj bi bil v tem, da je ^prevzel vlogo »koordinatorja« med Slovenijo in centrom (nasledil je EdvardaKaraeljah kar bi seveda prav tako ali še bolje lahko opravljal tudi kot sekre¬ tar predsedstva. Vsebinski razlogi so bili torej drugje in še niso docela pojasnjeni. Že leta 1978, pred 11. kongresom ZKJ, so (v tihih pripravah na potitovsko obdobje) hoteli se¬ kretarsko funkcijo ukiniti, ker je bila še edina, ki ni bila od- 286 Stane Dolanc Slika 67. Stane Dolanc čestita Titu po slovesnosti, na kateri so Titu 16. maja 1977 izročili tretji red narodnega heroja. V sedemdesetih letih je, zlasti po pi¬ sanju zahodnega tiska, nekaj časa vsaj na videz kazalo, da bo Dolanc postal Titov naslednik, vendar so politične odločitve, sprejete v zapletenih zakulisnih bojih, drugače začrtale Dolančevo prihodnost. 287 Rdeča Slovenija visna od izvolitve oz. predlogov republik, pač pa je sekretarja imenoval Tito po lastni presoji (kriterij je bil zadostna jugo¬ slovanska usmerjenost). Vendar je Tito pri njej vztrajal. Ne¬ kaj mesecev po kongresu pa naj bi Tito po nekaterih virih pred prepričevanji Kardelja in nekaterih drugih politikov popustil. Za Dolančev odstop naj bi Tita (kar je Dolanc po¬ vedal v enem od intervjujev) prepričala Popit in Kraigher. Dolanc je odstopil, funkcija pa potihem ugasnila. Ali je pri tem šlo za »dolgoročne« slovenske interese, kakšno še ne¬ znano igro (ali zgolj igro naključij) je težko soditi. Lahko da so svoje odigrali tudi njegovi dolgoletni spori z Jovanko Broz, ki ga ni marala in je večkrat zahtevala, da ga Tito odstrani. Naj¬ prej zato, ker mu je bil preblizu (čeprav Dolanc ni spadal v gar¬ nituro politikov, ki so Tita tikali), potem pa tudi zato, ker je ni hotel predlagati za članico CK ZKJ na 10. kongresu (T ito je si¬ cer Dolančevo zavračanje spretno izkoristil, da se je ubranil Jovankinih pritiskov ). Dolanc je bil tako dejanske) poslednji r slovenski » federalec«^ ki je v Beogradu preživel dvajset let (več jih je samo Kardelj), njegova politična kariera (in moč) pa sta bili odvisni predvsem od Tita. Dobriča Cosič je zapisal, da je »vladavini od starosti omaganegaTita dajal energijo alpinista in okrutnega lovca na majhne zveri.« V Beograd je Dolanc prišel pravi čas, konec šestd esetih let, ko je v zvezi komunistov in v državi potekal i ntenziven proces fed eralizacije, Tito pa je pod vtisom nacionalnih in li¬ beralističnih gibanj hotel okrepiti vedno bolj nepriljubljeni »demokratični centralizem«, ki je bil v statutarnem smislu še edino vezivo ZKJ. Vsaj v Sloveniji (tudi na Hrvaškem) za¬ nesljivih federalnih kadrov tedaj ni bilo več lahko najti. Do¬ lanc je bil pravi človek za kaj takega. Dinamičen, z bikovsko energijo in neposrednim izražanjem, je v najvišji jugoslovan¬ ski vrh prišel relativno mlad, s 43 leti, kar je bilo za tedanji 288 Stane Dolanc čas nenavadno. »Politični pogled skojevca, ki ne vidi ne na l evo, n e na desno, ampak samo naravnost« (kot je sam nekoč okarakteriziral svojo tedanjo podobo), mu je v tistem poli¬ tičnem trenutku šel na roko, saj je Tito potreboval prav take¬ ga človeka. »Zanesljiv kontrolor množic«, kot gaje na vrhun¬ cu obračuna z liberalizmom leta 1972 označil nemški Spie¬ gel, je znal prepričljivo povedati tisto, kar je Tito mislil, pa je raje videl, da so povedali drugi, ali pa jasno napisati tisto, kar je bilo pri drugih zapisano z dolgimi stavki nerazumljive sa¬ moupravne retorike (ki seje sicer tudi Dolanc sam, če je bilo treba, ni izogibal). V zvezi z »liberalizmom« je v zgodovino prišel z znano izjavo: »Predvsem nam mora biti popolnoma jasno, da smo komunisti v tej državi na oblasti. Ko ne bi bili, bi to pomenilo, daje kdo drug^vendamo ni in nik oli n e bo.« Bil je glavni razlagalec znamenitega »Titovega pisma«} to je pisma predsednika Zveze komunistov Jugoslavije in izvršne¬ ga biroja predsedstva ZKJ vsem organizacijam in članom; 297j se pt embra 1972,)s katerim seje začela množična kampanja za »ureditev« razmer. Po njegovem tedanjem prepričanju bi morala zveza komunistov znova vzeti v roke kadrovsko poli¬ tiko na vseh področjih, na najbolj ključnih tudi neposredno. Dolanc je tudi znal prepričati tuje novinarje, da pri tem ne gre za neostalinizem jugoslovanske partije, zaradi česar so ga tudi v uglednih časopisih nekaj časa šteli za liberalno usmerjenega politika. L Na zahodu so ga sredi sedemdesetih let imeli za najres¬ nejšega Titovega naslednika, »kronskega princa brez alter¬ native«, po Kardeljevi smrti pa so tudi kalkulirali, da bo po¬ stal njegov naslednik na mestu prvega ideologa jugoslovan¬ ske partije in so pisali, da ima novo nalogo »teoretika jugo¬ slovanskih komunistov« (seveda pisanje o njem ni bilo eno¬ značno, precej je bilo tudi kritik). To je bila tudi posledica dejstva, daje bil Dolanc neke vrste neformalni »zunanji mi- 289 Rdeča Slovenija nister« zveze komunistov in univerzitetni profesor v Ljublja¬ ni (nato tudi v Skopju). Veliko je potoval s Titom, govoril je več tujih jezikov (najbolje nemščino) in se jih ni bal uporab¬ ljati, tudi če kakšen stavek ni izzvenel ravno slovnično pravil¬ no. Imel je odmevne nastope po evropskih inštitutih in tudi univerzah (že po Titovi smrti, leta 1981 je npr. na Inštitutu Karel Renner na Dunaju predaval več kot 500 poslušalcem, vključno z najvidnejšimi predstavniki avstrijskega političnega življenja). V tem je močno odstopal od tedanjega jugoslovan¬ skega političnega povprečja. Dobre stike je imel z nekaterimi zahodnimi politiki socialističnih barv, zlasti z Willyjem Brandtom. Znanje njun pogovor, v katerem gaje Dolanc pre¬ pričeval, da se Jugoslovani res kar naprej prepirajo med sabo, ampak, če jih bo kdo napadel, bodo pa složni in Brandtovo daljnovidno vprašanje: »Kaj pa če vas ne bo nihče napadel?« Dolanc je bil dolgo priljubljen tudi v jugoslovanski javno¬ sti. Z močno postavo, izrazitimi obraznimi potezami in nepo¬ grešljivo cigareto v ustih je bil priljubljena tarča karikaturi¬ stov. Simpatije si je pridobil tudi zaradi zanimanja za določe¬ ne športe (zlasti nogomet in košarko, tenisa zaradi »buržo¬ aznega izvora« ni maral), ki pa jih je vedno povezoval s poli¬ tiko. V nekaterih športnih organizacijah je opravljal najvišje funkcije, zlato medaljo jugoslovanskih košarkarjev, osvojeno leta 1971 na svetovnem prvenstvu v Ljubljani pa je imel za »največje darilo predsedniku Titu za rojstni dan«. Bilje pred¬ sednik organizacijskega komiteja sredozemskih iger v Splitu (zaradi česar je postal častni občan Splita). Dalmatinci so ga ljubkovalno klicali »naš čovik« (tak je bil naslov intervjuja z njim v Slobodni Dalmaciji leta 1978), tudi zato, ker je počitni¬ ce preživljal v rojstni vasi svoje žene na Korčuli, v nenavadnem sosedstvu nudističnega naselja in ženskega samostana. Po Titovi smrti se je Dolančeva pozicija zamajala. Prej¬ šnje funkcije ni imel več, »jugoslovanska baza« je izginjala, s 290 Stane Dolanc Slika 68. Slovenski »vrb« leta 1978 s Titom: (od levejjšdvard'Kardelj,,Tito, Sergej Kraigher, Anton Vratuša, Stane Dolanc in Mitja Ribičič (verjetno na Brdu pri Kranju). Dolanc, v tem času še sekretar predsedstva CK ZKJ, je po Kardeljevi smrti leta 1979, podobno kot do tedaj Kardelj, skrbel za poveza¬ ve med slovenskim in jugoslovanskim političnim vrhom. Dr. Anton Vratuša je po spletu kadrovskih okoliščin za kratek čas postal predsednik slovenske vlade, vendar je bila naloga zanj prezahtevna, zato so ga brez velikega pompa zamenjali. Sergej Kraigher, poročen z revolucionarko in vplivno po¬ vojno političarko Lidijo Šentjurcje bil med vojno sekretar CK KPS za Šta¬ jersko, kjer zaradftezlfilfpovezav leta 1942 in do pomladi 1943 več mese¬ cev ni bilo stika z osrednjim vodstvom, odpor pa ni potekal tako, kot so v vrhu pričakovali. To so Kraigherju potem očitali in zaradi t. i. r pohorske afe¬ re (obračunavanja s četniki in domnevnimi izdajalci) je bitmarca 1944 izključen iz KPS, vendar so ga oprostili odgovornosti in je bil kmalu sprejet nazaj. Po vojni je naredil uspešno politično kariero, bil je guverner Narod¬ ne banke Jugoslavije, v letih 1967-19 74 v Slov eniji predse dnik »liberalne« skupščine, vendar se je a 1 »af eri petindvajsetih poslancev« "\ brml proti njim. Nadaljnjih pet let (1974-197.9) je bil prvi predsednik predsedstva SRS, nato pa v mandatu do leta 1984 član in eno leto tudi predsednik predsedstva SFRJ. Po njem so kot »Kraigherje vo« poim enovali komisijo za pripravo dol¬ goročnega programaTkžmomšEFŠtaMlizacije, ki jo je vodil kot član zvezne¬ ga predsedstva. Umrl je januarja 2001. 291 Rdeča Slovenija slovensko pa ni imel pravega stika. Še kot član partijskega predsedstva ia zaradi Kosova leta 1 981 t šel po kostanj v žerja¬ vico za celotno jugoslovansko vodstvo. Ker nihče drug ni hotel, je sam s podatki o številu mrtvih med kosovskimi de¬ monstracijami nastopil pred novinarji, demonstracije pa oz¬ načil za kontrarevolucijo. Podatki so se izkazali za netočne, s tezo o kontrarevoluciji si je nakopal kritike demokratične javnosti, nekaj simpatij pa je požel ,le pri Sr bih. ,Vendar seje tudi to kmalu spremenilo, saj j e Albancem priznaval pravico, da imajo kulturne in druge stike z matično državo, Albanije pa tudi ni hotel direktno obtožiti, da je vmešana v demon¬ stracije. Še huje se je javnosti zameril, ko je^leta 1982 prevzel funkcijo jugoslovanskega notranjega ministra. Pod njego¬ vim ministrovanjem je prišlo do vdora beograjske policije v zasebno stanovanje, v katerem je bilo zbranih 28 opozicij¬ skih intelektualcev. Sledil je proces proti šesterici, enega od udeležencev so kasneje našli mrtvega, javnost pa je za smrt obtoževala policijo (preiskava je pokazala, daje šlo za samo¬ mor). Zaradi teh dogodkov seje v raznih oblikah povezovala in protestirala celotna jugoslovanska opozicija, vrstile so se peticije in protestna pisma. Dolanc je tudi javno kritiziral Vojislava Šešlja zaradi velikosrbskih in nacionalističnih sta¬ lišč. Šešelj je bil kmalu za tem aretiran in obsojen (predsed¬ stvo SFRJ, v katerem je bil tudi Dolanc, gaje kasneje pomilo¬ stilo). Dobriča Čosič pa je bil sploh prepričan, daje Dolanc desetletje in pol predstavljal udarno pest titoizma (Kardelj pa njegove možgane) in da brez Dolančeve pomoči ne bi pri¬ šlo do hrvaško-slovenske hegemonije in »samoupravne« de¬ strukcije Srbije. Prav tako so Hrvati kmalu pozabili, daje bil Dolanc »naš čovik«. Spominjati so se začeli, daje pomemb¬ no sodeloval v političnem obračunu z maspokom, šušljalo pa seje tudi, da naj bi organiziral atentate na nekatere skraj¬ ne emigrantske politike (Dolanc je to odločno zanikal). 292 Stane Dolanc Politično je Dolanc znova našel sam sebe, ko je bil leta 1984 izvoljen za člana zveznega predsedstva in je tudi zno¬ traj predsedstva imel pomembno funkcijo predsednika sve¬ ta za varstvo ustavne ureditve j Pr edsedstvo države]) e posto¬ poma postajalo pomembnejši organ od partijskega vodstva, saj j e imelo tudi formalno politično moč, (vključno z nadzo¬ rom nad vojsko). Dolanc je sredi osemdesetih let - še zlasti potem, ko je vodstvo ZK v Sloveniji prevzel Milan Kučan - našel dober stik s slovensko politiko in ji je veliko pomagal. V precejšnji meri je dejansko izpolnjeval funkcijo »koordina¬ torja«, ki naj bi jo prevzel po smrti Edvarda Kardelja. Gene¬ ralne politike ni mogel (morda niti ne hotel) spremeniti, je pa s pomočjo dolgoletnih izkušenj in poznanstev uspel uve¬ ljaviti marsikatero zahtevo, ali vsaj ^ prenesti slovenska sta¬ lišča (med drugim je npr.(leta 1987)predlagal ukinitev 133. člena kazenskega zakonika cTverbalnem deliktu, kar je pred¬ sedstvo sprejelo, Mikuličeva vlada pa je z obravnavo zavlače¬ vala). Skušal je pomagati pri posamičnih primerih (npr. sojenju vojaku Bogataju pa tudi v nekaterih drugih prime¬ rih, ko je vojska »disciplinirala« slovenske vojake) in amorti¬ zirati naraščajoče kritike (zlasti iz vojaških krogov) na račun Slovenije, hkrati pa je kritiziral tudi pisanje slovenskih časo¬ pisov o JLA. Zavzemal seje, da bi amandmaje na jugoslovan¬ sko ustavo leta 1988 sprejemali posamično in ne v paketu, kot seje zgodilo na koncu. Po drugi strani pa je biHzgpst^v^. Jjen kritikamjavnostijvSloveniji^zaradi domnevne povezave z aretacijo Janeza Janše in procesom proti četverici pa je te¬ danji predsednik ZSMS Jožef Skoljč celo zahteval njegov od¬ stop. Skozi Dolančeve tedanje razprave na raznih sestankih je očitno, daje prišel do spoznanja, da titoističnejugoslavije ni več, da se razlike vedno bolj povečujejo, posledice pa po¬ stajajo nepredvidljive. »Devetletni srbski otrok ve vse o Ko¬ sovu, devetletni slovenski pa vse o računalniku«, je dejal na 293 Rdeča Slovenija neki seji leta 1987, ko so se začeli slovensko-srbski konflikti in je Miloševič začel prevzemati oblast, v ospredje pa je znova prihajalo kosovsko vprašanje. Ko je istega leta izšla 57. števil¬ ka Nove revije, je vztrajal pri tem, da mora biti slovensko vodstvo enotno v oceni, da »gre za antikomunizem in sepa¬ ratizem in za grozovit slovenski nacionalizem.« Strinjal se je s stališčem zveznega tožilca, da obstajajo elementi kaznivega dejanja, vendar se je tudi zavzemal, da bi zvezno predsedstvo preprečilo pregon (tudi zato, ker tega ni bilo v primeru me¬ moranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti in še v kakšnem primeru). Dolanc se je, utrujen od zvezne politike, ob izteku man¬ data umaknil iz predsedstva SFRJ in se upokojil leta 1989. Morda je v začetku ali še sredi osemdesetih let upal, da bo lahko prevzel kakšno pomembnejšo ali celo vodilno funk¬ cijo v republiki, vendar so se zadeve iztekle drugače. Za slovo od politike je Dolanc dal intervju Mladini. S tem se je za¬ okrožil njun dolgoletni vroče-hladni odnos, kije na zanimiv način odseval tudi Dolančeve spremembe v osemdesetih le¬ tih. Mladina gaje dolgo časa neizprosno kritizirala in mu iz tedna v teden odštevala dneve do izteka mandata. Tudi Do¬ lanc je Mladino kritiziral in bentil čeznjo, javno in na se¬ stankih, a ji pisanja ni preprečil, čeprav bi ji ga lahko. Upokojitev je Dolanc vzel zares, ni se več ukvarjal s poli¬ tiko, na očitke, da vpliva na Kučana, je iskreno odgovoril: »Kučan je veliko pametnejši kot jaz in nobenih mojih nasve¬ tov ne potrebuje.« O preteklosti ni veliko govoril. Eden nje¬ govih zadnjih večjih medijskih nastopov je bila izjava pred parlamentarno komisijo, »daje raje velik gobar kot velik go¬ bec.« Živel je skromno v vikendu v Gozdu Martuljku. Moč¬ no gaje pretresla nesrečna smrt vnuka Jana, vendar je boleči¬ no zapiral vase. Umrl je leta 1999. 294 Milan Kučan Milan Kučan je politik, ki je najbolj zaznamoval doga¬ janje v Sloveniji v času demokratizacije in osamosvajanja. Tako zelo, daje bila trditev o koncu »Kučanovega obdobja« ena pogostejših posplošitev, ki jo je bilo moč slišati ali pre¬ brati ob zadnjih predsedniških volitvah leta 2002. Čeprav so se zgodovinska obdobja po vladarjih nehala imenovati ko¬ nec srednjega veka, potem pa le izjemoma (npr. »viktorijan- Slika 69. Milan Kučan na proslavi ob razglasitvi samostojnosti Slovenije zvečer 26. junija 1991. Svečanost je potekala v slavnostnem vzdušju, a tudi s skrbjo, kakšna bo reakcija zveznega vrha in JLA, kar je bilo razvidno tudi iz Kučanovega govora: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«. 295 Rdeča Slovenija ska doba« po angleški kraljici Viktoriji). Eni redkih, ki se v sodobni zgodovini držijo tega principa, so Američani, malce pa jih posnemajo tudi Nemci, če gre za ljudi, ki so izpeljali velike zgodovinske projekte (Adenauer, Brandt, Kohl). Za obdobje po osamosvojitvi se v javnosti pogosto upo¬ rablja tudi izraz »Drnovškovo obdobje« (nekako izenačeno s procesom družbene »tranzicije«), kar je s stališča izvršne moči bližje ameriškemu ali nemškemu pojmovanju politič¬ ne zgodovine. Slovensko zgodovinopisje se bo verjetno držalo ustalje¬ nega poimenovanja po vidnih političnih prelomnicah (osa¬ mosvojitev, razpad Jugoslavije, konec socializma, prehod v večstrankarstvo, vstop v EU...). Za večino teh procesov je v Sloveniji značilna delitev politične oblasti, močan vpliv jav¬ nosti, civilne družbe in medijev, v kriznih trenutkih osamo¬ svajanja tudi kolektivno vodenje. Zato je pri personalizaciji potrebna odmerjenost. Vendar ima tudi poimenovanje »Ku¬ čanovo obdobje« svoj smisel, če želimo z njim zajeti njegovo vlogo v zadnjih petnajstih ali šestnajstih letih slovenske poli¬ tike, torej od leta 1986, ko je prevzel vodenje zveze komuni¬ stov. V tem času se je nedvomno vzpostavil kot vodilni slo¬ venski politik, čeprav na različnih položajih in z različno for¬ malno politično močjo. Gotovo pa je v tem desetletju in pol najbolj prelomen čas efektivnega osamosvajanja v letu 1991. Kučan se je rodil leta 1941 v Prekmurju. Oče, prisilno mobiliziran v madžarsko vojsko, je padel v rusko ujetništvo in se nato z jugoslovansko brigado vrnil v Jugoslavijo, kjer je bil ubit v bojih za osvoboditev Čačka. Otroštvo je preživel na Goričkem, v Prosenjakovcih na madžarski meji, šolska leta pa v Murski Soboti, v družini petih otrok (mama se je po¬ novno poročila in očim, učitelj, ki gaje Kučan imel zelo v či¬ slih, je imel velik vpliv na njegovo vzgojo). jSistem vrednot^v 296 Milan Kučan katerem je odraščal, je Kučan označil za »komunističen, morda socialističen«. V Zvezo komunistov je bil sprejet v sedmi gimnaziji, leta 1958, vendar seje s politiko začel inten¬ zivneje ukvarjati med študijem prava v Ljubljani (hotel je po¬ stati sodnik za mladoletnike), najprej kot član študentskega univerzitetnega sveta, nato v mladinski organizaciji. Za ob¬ dobje študentskega aktivizma so mu politični nasprotniki v času predvolilne predsedniške kampanje (1990) izbrskali, da je sodeloval v naročenem političnem obračunu z nekaterimi prekmurskimi študenti (povezanimi s pisanjem v študent¬ skem listu Bruc). Podobno vlogo naj bi imel pri razčiščeva¬ njih v zvezi z revijo Problemi-Katalog, vendar tam ni bil ne¬ posredno angažiran. V začetku leta 1968 je postal predsed¬ nik mladinske organizacije, istega leta decembra po 6. kon¬ gresu ZKS pa član sekretariata CK ZKS. To je bilo obdobje Kavčičevega »liberalizma«. Kučan je »liberalistično« usmeri¬ tev podpiral| v končnem obračunu na 136. razširjeni seji sekretariata ČK ZKS oktobra 1972 pa je podprl stališče, da se s Kavčičem razidejo, vendar je tudi podvomil v to, da je bil Kavčič tehnokrat, poudaril je, da mu je bil Kavčič še kot mla¬ dinskemu funkcionarju vedno pripravljen pomagati in da sta dobro sodelovala. Bistvo njegove razprave je bilo v vpra¬ šanju, s kakšnimi razlikami znotraj sebe zveza komunistov lahko živi in zakaj se razlike ne razčiščujejo sproti, da ne bi prihajalo do situacij, »daje treba lomiti ljudi, ali daje treba v človeku zlomiti človeka.« Posledica njegove »omahljivosti« v obračunu s Kavčičem je bila, da so ga poslali na novo funk¬ cijo, za sekretarja RK SZDL. Ta seje v času »liberalizma« po¬ skušala postaviti na svoje noge in se vrniti h koalicijski za¬ snovi nekdanje OF, po obračunu z »liberalizmom« in pou¬ darjeni vlogi zveze komunistov pa se je znova okrepilo poj¬ movanje, da gre le za transmisijsko organizacijo, čeprav so vodilni politiki v SZDL tako miselnost skušali preseči. 297 Rdeča Slovenija Delo v SZDL je Kučanu omogočilo politično preživetje, izvolitev za predsednika skupščine SRS leta 1978 pa je nje¬ govo politično vlogo okrepila. Delegatska skupščina, zamiš¬ ljena v kardeljanskem duhu »pluralizma samoupravnih so¬ cialističnih interesov« naj bi omogočila odločanje kar najšir¬ šemu krogu ljudi. Kučan je v razreševanje sistemskih vpra¬ šanj vložil veliko idealizma in energije, na koncu seje iz vsega skupaj naučil, da »za vnaprej postavljati model, pa mu po¬ tem poskušati na silo podrediti vse življenje in človeka, to preprosto ne gre; še vsi tovrstni poskusi v zgodovini so pro¬ padli.« Leta 1982 je odšel v Beograd za člana predsedstva CK ZKJ. Beograjska leta so Kučanu omogočila, daje do podrob¬ nosti spoznal razmere v federaciji in način funkcioniranja političnega sistema. Veljal je za »ustavobranitelja«, zagovor¬ nika ustave iz leta 1974, ki so jo Srbi hoteli spremeniti. Med drugim je vodil komisijo predsedstva CK ZKJ, ki je preučila razmere v Srbiji. Čeprav so mu kasneje očitali, kot je žaljivo zapisal nacionalistični publicist in pisatelj Brana Crnčevič, da seje »lutka Kučan zavzemal za ohranitev tridelne Srbije«, je komisija v resnici priznala, da so ustavne spremembe v Sr¬ biji nujne. Ni pa se spuščala v način, kako naj bi to storili, da bi obenem ohranili tudi avtonomijo pokrajin. Na drugi stra¬ ni pa je France Popit Kučanu potem, ko seje z njim politično razšel, očital, da sta prav Kučan in komisija s svojimi stališči odprla pot za Miloševičev nacionalizem. Po vrnitvi iz Beograda je Kučan prevzel vodenje slovenske zveze komunistov in jo iz partije prepeljal v stranko. Verjetno to sprva ni bil njegov namen. Kučan je bil za predsednika predsedstva CK ZKS izvoljen na 10. kongresu, aprila 1986, vendar v več kot 1.100 strani debeli knjigi o kongresu, na ka¬ terem je bil iz komunistične Pandorine skrinjice spuščen duh reforme, novo usmeritev lahko razberemo le ob natanč- 298 Milan Kučan nem poznavanju razmer in tedanjega političnega besed¬ njaka. Le redki delegati, če sploh kakšen, so se zavedali, daje to zadnji klasični kongres komunistične stranke, na katerem so še poudarjali njeno vodilno vlogo v družbi in prisegali na revolucionarne tradicije. Reformne besede, tudi tiste v Kuča¬ novem referatu, so bile še močno prikrite s staro retoriko. Slika 70. Andrej Marinc je skupaj s Kučanom konec šestdesetih let kot mlad politik prišel v sekretariat CK ZKS kot sekretar. Sodeloval je v političnem obračunu s Kavčičem, ki so ga sicer režirali drugi, potem pa ga določili še za Kavčičevega naslednika na mestu predsednika izvršnega sveta. V osemdesetih letih je na mestu predsednika ZKS nasledil Popita in nato prepričal Kučana, daje leta 1986 za njim prevzel partijsko funkcijo, sam pa je postal član repu¬ bliškega predsedstva. Po dogovorjeni kadrovski kombinaciji bi moral Marinc leta 1988 za Popitom prevzeti mesto predsednika, vendar je senca preteklosti prišla za njim. V relativno pluralnem ozračju klasične kadrovske kombina¬ cije niso bile več mogoče. Mediji, zlasti Mladina, so začeli Marinca kritizirati zaradi njegovih stališč v sedemdesetih letih in slovenski vrh je ocenil, da v takih razmerah z njegovo kandidaturo ne bo uspel. Za predsednika je kandi¬ diral tedaj še manj znanega Janeza Stanovnika, kar se je izkazalo kot zelo posrečena poteza, saj so ga ljudje sprejeli kot »očeta naroda«. 299 Rdeča Slovenija Šele na konferenci dve leti kasneje, leta 1988, seje ZKS s tezo o nestrankarskem pluralizmu, ki ji je sledilo »sestopanje z oblasti«, začela sramežljivo odrekati partijskemu monopo¬ lu. (Predčasni) 11. kongres decembra 1989 je stranko usme¬ ril v socialdemokratske vode in delegate pooblastil, da na 14. kongresu ZKJ - tudi za ceno dokončnega razhoda - branijo slovenske reformne dosežke, konferenca ZKS februarja 1991 pa je - tedaj že pod vodstvom Cirila Ribičiča - tudi formalno podprla osamosvojitev stranke. Milana Kučana je k odločitvi, da na 10. kongresu ZKS prevzame vodenje stranke, nagovoril Andrej Marinc (po po¬ prejšnjem dogovoru vodilne politične strukture). Marinc je pripadal generaciji politikov, kije po navodilih Edvarda Kar¬ delja in starejše generacije politikov operativno izvedla obra¬ čun s partijskim »liberalizmom« v sedemdesetih letih in se nato politično utrdila. Po Stanetu Kavčiču je prevzel vodenje republiškega IS (1972-1978), kasneje pa po Francetu Popitu predsednikovanje ZKS (1982-1986; po predvidenih kadrov¬ skih kombinacijah vodstva naj bi od Popita prevzel tudi funkcijo predsednika predsedstva SRS, vendar je to s kritika¬ mi na njegov račun preprečil tisk, zlasti Mladina). V Ma- rinčevem času je bila ZKS navzven zelo aktivna, organizirala je na desetine raznih sestankov, posvetov in konferenc o po¬ sameznih segmentih družbenega življenja (znanost, šolstvo, gospodarstvo itd.), izvršni sekretarji in člani predsedstva pa so bili praktično vsak dan na terenu. V resnici so se stvari vr¬ tele v začaranem krogu. Njegova ekipa že zaradi zgodovin¬ ske obremenjenosti ne bi mogla narediti preboja, tudi če bi ga želela. Vendar je Marinc čutil, da so reforme neizogibne in daje treba poiskati ljudi, ki bodo po eni strani sprejemljivi za staro vodstvo, po drugi pa bodo znali vzpostaviti stik s pri¬ hajajočo novo, drugače razmišljajočo partijsko inteligenco (zbrano zlasti v raznih sekcijah Marksističnega centra) in 300 Milan Kučan uporniško politično generacijo najmlajšega rodu, ki seje ob¬ likovala v vodstvu ZSMS (o možnosti, da bi vodilna mesta prevzeli ljudje zunaj tedanjih obstoječih političnih struktur, tedaj še ni nihče razmišljal). V tistem obdobju so bila že opazna nekatera pomembna znamenja odjuge, zlasti kar zadeva zmanjševanje represivnih ukrepov oblasti, odnos do preteklosti (npr. začetek znan¬ stvenega raziskovanja dachavskih procesov, opredelitev od¬ nosa do njih),pa tudi odnos do medijev, kjer je bila dopušče¬ na večja svoboda kritike (tako seje npr. izvršni sekretar pred¬ sedstva CK ZKS za informiranje z mladinskim vodstvom skoraj vsak teden sproti »pogajal«, kaj sme biti objavljeno v Mladini, izhajala je Nova revija ipd.). Več je bilo tudi zno- trajpartijske demokracije. Milan Kučan je bil sprejemljiv za obe strani: ni bil politič¬ na neznanka, imel je podporo pri nekaterih vplivnih poli¬ tikih starejše generacije, ki so se zavedali, da se niso več zmožni soočiti s spremenjenimi razmerami v Jugoslaviji in izzivi nastajajoče civilne družbe v Sloveniji, bil pa je tudi do¬ volj mlad in dovolj liberalno usmerjen, da so ga sprejemale generacije, ki so v politiko šele vstopale. Bil je pripravljen ustvarjati »novo v starem«, kot seje nekoč sam izrazil. Menil je, daje treba predvsem reformirati ZK (in skozi njo družbo), pri tem pa upoštevati tudi ideje, ki nastajajo zunaj partije. Vpliv ZK je sredi osemdesetih let postajal vse šibkejši, šte¬ vilo članov je začelo upadati. Za to je bilo več vzrokov. Z de¬ mokratizacijo družbe je članstvo postajalo vse manj po¬ membno, vodilne položaje v družbi je bilo (razen v politiki in še na nekaterih področjih) moč doseči tudi brez partijske knjižice. Izstop tudi ni imel nikakršnih posledic, kar je zlasti vplivalo na velik del pasivnega in za politiko nezainteresira¬ nega članstva. Nemoč pri iskanju odgovorov na gospodar¬ sko in politično krizo je spodjedala ugled dotlej vodilne poli- 301 Rdeča Slovenija tične organizacije. Politična moč po koncu Popitovega man¬ data ni bila več skoncentrirana v vodstvu ZK (čeprav je njen predsednik ostajal največja avtoriteta), pač pa se je vedno bolj porazdeljevala med partijsko in republiško predsedstvo, SZDL in skupščino (Kučan v začetku svojega mandata nekaj časa niti ni hotel sklicevati t. i. republiškega partijskega akti¬ va oz. koordinacije vodilnih politikov v Sloveniji, to prakso je obnovil predvsem zaradi potrebe po enotnem nastopanju vodstva v odnosih s federacijo in nastajajočo domačo opozi¬ cijo). Na osip članstva so vplivale tudi reforma v stranki in možnosti političnega angažiranja zunaj ZK, v raznih organi¬ zacijah civilne družbe in nato nastajajočih političnih zvezah. Enega najhujših udarcev je reformno vodstvo doživelo je¬ seni 1988, ko je zaradi procesa proti četverici (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič, Franci Zavrl) in njihove obsodbe na vojaškem sodišču ZK zapustilo več kot sedemdeset vidnih levih intelektualcev, ki so bili zlasti dejavni v sekcijah Mark¬ sističnega centra, hkrati pa so nekateri od njih pisali za Mla¬ dino in druge časopise, sodelovali v civilnih gibanjih in s tem veliko prispevali k širjenju pluralizma in zbliževanju opozi¬ cije in oblasti. Hkrati so se v tistem letu pojavljale zahteve po novih oblikah organiziranja, v katere bi bili vključeni tudi nekomunisti. Iz skupine komunistov, ki se je organizirala maja 1988 in od zvezne partijske konference zahtevala odgo¬ vore v zvezi z nevarnostjo vojaškega udara, je v začetku junija nastal aktiv komunistov za demokracijo. Aktiv, ki gaje vodil Jože Vogrinc, je ohranjal vezi z ZKS, ni pa več hotel biti v se¬ stavu ZKJ in spoštovati načel demokratičnega centralizma. Aktiv je tudi ystopil v Odbor za varstvo človekovih pravic in v njegovem imenu 8. junija govoril s Kučanom. Odhod »partijske intelektualne elite« je bil dokončen, vodstvo pa je ugotavljalo, da s potencialom, kakršnega ima, ne zmore storiti več kot v programskem smislu artikulirati 302 Milan Kučan prenovo ZK in družbe (kar je že storilo). Hkrati je Kučan upal, da bodo »ob reki družbene prenove« tisti, ki so odšli na njen drugi breg, vsaj hodili v isti smeri kot ZK in da bo z nji¬ mi mogoče vzpostaviti mostove. Povod za izstop intelektual¬ ne skupine iz ZK je bil - kot smo že omenili - obsodba četve¬ rice, vzroki pa so bili globlji. Ocenjevali so, kot je dejal Vojko Antončič, »da ZK ne deluje kot avantgarda, ampak, nasprot¬ no, kot filter avantgardnih idej, pobud, ki praviloma na¬ stajajo drugod«. Slavoj Žižek je prispodobo ZK našel v angle¬ ški lordski zbornici, »združenju neizvoljenih modrecev, ki filtrira predloge parlamenta«. Zapisal je, da celo ne bi imel nič proti svojemu delovanju v ZK, ki bi igrala avantgardno vlogo (vlogo nosilca družbenih pobud), če bi ZK, tako kot vse druge politične organizacije, imela »filter zunaj sebe, v legitimno izvoljeni skupščini«. Kljub hudim kritikam pa je imela reformistična struja ZKS tudi podporo v civilni družbi, saj se je le-ta zavedala, da bo brez reformirane ZK proces liberalizacije v jugoslovan¬ skih razmerah zaustavljen. Kučan je del vodilnih partijskih funkcionarjev izbral med nekdanjimi pristaši Staneta Kav¬ čiča, del so sestavljali njegovi nekdanji sodelavci na SZDL, del pa je prišel iz vrst mladih ambicioznih kadrov, ki so se želeli uveljaviti v politiki, pa drugje, zlasti v ZSMS, niso dobi¬ li prave priložnosti (kot npr. Borut Pahor, kasnejši predsed¬ nik Združene liste socialnih demokratov, naslednice Zveze komunistov Slovenije). Ta podpora civilne družbe (»bratska pomoč« po Slavoju Žižku) je bila mišljena tako, kot jo je če¬ škoslovaška javnost leta 1968 nudila češkoslovaški KP v odporu proti Sovjetski zvezi. Žižek je zapisal: »Pozivam vso demokratično javnost; da se temu klicu na pomoč, ki ga jaz slišim, /.../ odzove z organiziranim pritiskom v smeri politič¬ nega pluralizma, ekonomske liberalizacije ter vrednot civil¬ ne družbe (od človekovih pravic do ekologije).« Obenem so 303 Rdeča Slovenija iz alternativnih vrst prihajala svarila, naj slovensko vodstvo ne sklepa »kravjih kupčij« z Miloševičevim vodstvom v slogu »pustimo jih, naj poenotijo Srbijo, če le oni pustijo pri miru nas in sprejmejo nekatere naše predloge«, saj bi bila unitar¬ na Srbija le korak k unitarni Jugoslaviji. Januarja 1989 je predsedstvo CK ZKS še zagovarjalo tezo, daje vizija ZKS razvoj nestrankarskega pluralizma, v katerem bo SZDL politični parlament, »prostor za demokratično izražanje, soočanje in tekmovanje pobud in programov in kontrolo njihovih izvajalcev«, temelj družbene ureditve pa naj bi bila socializem in samoupravljanje. SZDL naj bi preobliko¬ vali skupaj z nastajajočimi zvezami, iz klasičnega parlamen¬ tarnega sistema pa naj bi prevzeli tekmovanje projektov in programov ter uveljavljanje politične odgovornosti njihovih nosilcev in realizatorjev. Hkrati pa so v najožjem vodstvu ZKS ugotavljali, da se mora ZK organizirati kot moderna stranka in se pripraviti na strankarsko tekmo, tiho opuščanje ideje o nestrankarskem pluralizmu pa so pred članstvom opravičeva¬ li s tem, da so se razmere spremenile, da seje slovenska družba pluralizirala, daje za prehod v demokratično ureditev potreb¬ na legitimna oblast, ki bo temeljila na »časovno omejeni, legi¬ timni, deljeni in demokratično kontrolirani strukturi obla¬ stnih ustanov«, zaradi česar »bo treba političnim subjektom omogočiti, da se sami odločijo, kakšen tip politične organiza¬ cije bodo (gibanje, zveza, stranka ipd.)«. V tem času je bilo vodstvo pod pritiskom starejših komu¬ nistov, ki so soglašali kvečjemu z nestrankarskim pluraliz¬ mom (pa še to ne vsi), v dopuščanju ustanavljanja t. i. zvez (predhodnic strank) pa videli opuščanje revolucionarnih načel, čeprav, kot je to izrazil France Popit, v ZK niso hoteli igrati vloge »zdravih sil«. Za starejšo generacijo sta bila ne¬ pojmljiva idejna zmeda in položaj, v katerem se je konec osemdesetih let znašla ZK, kar je Vlado Miheljak ironično 304 Milan Kučan opisal z besedami: »Marksistični center ZKS je, denimo, vsaj na štirinajst dni, če že ne vsak teden, organiziral kakšno okroglo mizo ali problemsko konferenco, na katero smo bili vsi vabljeni, da smo udrihali čez partijo in čez enoumje. Par¬ tijci so vse skupaj ne samo stoično prenašali, ampak so v kri¬ tiki in samokritiki celo prednjačili.« Skupina starejših komunistov seje februarja 1989 sesta¬ la z Milanom Kučanom. Nekateri so ga branili, drugi pa so mu očitali, daje samo v enem letu ZKS zapustilo 9.000 čla¬ nov (vseh je bilo tedaj še 106.000, od tega na novo sprejetih le 316, op. B. R.), v zadnjih letih pa kar 1.400 borcev NOV, in da bo prihodnost Slovenije - ob politiki, kakršno ima ZKS, in če se bo Jugoslavija »razcepila« - »klerikalno nacionalistič¬ na«. Revolucionarna generacija je nasprotovala uvedbi več¬ strankarskega sistema, v tem je videla izničenje vsega, za kar so se borili. Ignac Voljč je to izrazil z besedami: »Četudi bo moja srajca malo umazana, obrnil je nikoli ne bom.« V »se¬ stopanju z oblasti« v razmerah nastajajočega večstrankar¬ skega sistema niso videli smisla. Bilo je tudi nekaj emotivnih besed, češ da »bomo spet vzeli puške v roke /.../ če si kdo do¬ mišlja, da bo sedaj likvidiral partijo in nas hotel spraviti v podzemlje«, Popit pa je jasno povedal, da se oblast ne drži skupaj samo s »pridiganjem«, pač pa mora imeti partija kon¬ trolo nad sodišči, sekretariatom za notranje zadeve in voj¬ sko. Kučan se je branil z besedami, naj razmislijo, kaj se je v dvanajstih letih zgodilo v glavah ljudi, da jih beseda komuni¬ zem tako razdraži, in da jim tega ni zabila v glavo sedanja vodilna generacija. Čeprav starejša generacija Kučana ni hotela minirati - kar so tudi jasno povedali -, so razlike postajale prevelike, da bi jih nekateri še lahko prenesli. Popit je svoja stališča Kuča¬ nu še nekajkrat izrazil po telefonu, prenašali so jih tudi dru¬ gi tovariši iz njegove generacije, nato pa je napisal pismo z 305 Rdeča Slovenija odstopno izjavo, v katerem je »via facti« (njegov najbolj pri¬ ljubljeni izraz) dokazoval, da Kučan in njegova ekipa preno¬ vo izvajata v nasprotju z razpoloženjem in usmeritvami članstva in da se »posamezni, najodgovornejši člani pred¬ sedstva CK ZKS /.../ dogovarjajo, pod zaščitno znamko gra¬ ditve akcijske enotnosti v pogojih političnega pluralizma, s posamezniki in skupinami iz vodstev novoosnovanih poli¬ tičnih skupin in organizacij«. CK je tudi obtožil, da ni sprejel predloga za prenovo, ki gaje pripravil Vojan Rus (Rusov pre¬ dlog je bil sicer objavljen v Komunistu, o njem pa je obširno razpravljal tudi CK, vendar ga ni sprejel), in da je vodstvo »demontiralo« gospodarski in politični sistem. Slika 71. Odhod slovenske delegacije s 14. kongresa ZKJ, januarja 1990, od leve: Milan Kučan, Marko Bulc in Ciril Ribičič. Ker so bili slovenski predlogi za demokratične reforme zavrnjeni, so slovenski delegati kongres zapustili. Nekaj časa je bilo v vodstvu še upanje, da se bo možno povezati s posodobljeno jugoslovansko levico, nato se je stranka prenoviteljev (SDP), ki se je izrekla za socialdemokratsko usmeritev, osredotočila na slovenske volitve. Na voli¬ tvah je kot posamična stranka še vedno uspela dobiti največ glasov. 306 Milan Kučan V takih razmerah je vodstvo ZKS prvo polovico leta 1989 javno še vztrajalo pri nestrankarskem pluralizmu, čeprav mu je bilo že konec leta 1988, ko je prišlo do iniciative za ustanovitev socialdemokratske zveze, jasno, da so, kot je rekel Lev Kreft, »odprte vse variante političnega pluralizma, tudi večstrankarskega«. Razprava o političnem pluralizmu, ki se je - v okviru razprave o prenovi ZK - odvijala v politič¬ nih organizacijah od 10. kongresa ZKS dalje, je poleti 1989 pokazala, da le del članstva (verjetno manjšinski) še spre¬ jema idejo o nestrankarskem pluralizmu, ki jo je dotlej zago¬ varjalo vodstvo, ker vidi stabilnost družbe v stari (eno- Slika 72. Trije predsedniki, izvoljeni na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990: Milan Kučan, republiško predsedstvo, France Bučar, skupščina, Lojze Peterle, izvršni svet. Prehod v večstrankarski sistem je potekal z nezau¬ panjem, a dokaj gladko. »Kohabitacija«, v kateri se je znašel Kučan, je zanj uspela. V času osamosvajanja je bilo sodelovanje med vsemi tremi institucija¬ mi učinkovito, v ključnih trenutkih je slovensko vodstvo v neformalni obliki »razširjenega predsedstva« (člani predsedstva, predsednik vlade, predsednik skupščine in glavni ministri) delovalo enotno. 307 Rdeča Slovenija strankarski) ureditvi, del članstva pa ne, in sicer zaradi nuj¬ nosti premagovanja družbene krize in nastale realnosti, saj so v zadnji fazi razprave (spomladi in poleti 1989) že obstaja¬ le politične zveze. Samozavest vodstva ZKS je zrasla v drugi polovici leta 1989, ko seje zaradi dosledne obrambe republiške samostoj¬ nosti (sprejetje ustavnih amandmajev, preprečeni miting re¬ snice) njegova priljubljenost prvič po dolgem času močno povečala. V pripravah na 11. kongres je najmlajša generacija, ki se je - v pomanjkanju vplivnejših imen - v politične orga¬ ne postopoma selila iz strokovnih služb (Borut Pahor, Milan Balažič, Mirjana Križman, Miloš Čirič, Mitja Žagar in še ne¬ kateri), pripravila moderen program, v katerem se je zavze¬ mala za asimetrično federacijo, spoštovanje državljanskih pravic, večstrankarstvo z močno civilno družbo in delitev za¬ konodajne, sodne in izvršne oblasti ter za »socializem po meri človeka«. Nastali pa so dvomi v zvezi z imenom (ah se preimenovati ali ne), saj je del vodstva (vključno s Kučanom) menil, daje ZKS v zadnjih letih pokazala dovolj verodostoj¬ nosti, da se ji ni treba sramovati imena in ga spreminjati. Glavni problem pa je bilo vprašanje, ali se združiti s SZDL oz. pred volitvami ustvariti skupen levi blok ah ne. Vodstvo SZDL je bilo proti združevanju, meneč, da je SZDL najmočnejša sredinska organizacija in bo z lahkoto dobila večino na volitvah, saj bo najboljša alternativa de¬ sničarskim zvezam na eni in marginalizirani ZKS (ki pa se seveda ne bi smela usmeriti preveč socialistično oz. socialde¬ mokratsko) na drugi strani. Tako so mislili Viktor Žakelj ter še nekateri SZDL-jevski politiki srednje in mlajše generacije, podpiral pa jih je tudi Jože Smole, predsednik RK SZDL, ki je imel velike politične ambicije: »Če se misli ZK pretvoriti v SZDL, potem je to konec Socialistične zveze in Zveze komu¬ nistov. Spor je, kdo bo koga pridobil, mi smo množična, sre- 308 Milan Kučan dinska frontovska organizacija. Iz te hiše, iz CK-ja, so bile tendence, da se nam onemogoči, da naredimo program Socia¬ listične zveze. Jaz ne bom sodeloval pri pogrebu Socialistične zveze. Zame ni sprejemljivo, da bi se po volitvah združili /.../« Ta kalkulacija se je potem izkazala za zgrešeno, saj je od SZDL-jevske »marele« po preoblikovanju v stranko ostalo zelo malo, ZKS pa je - nasprotno - kot posamična stranka na volitvah dobila največ glasov. Razcepljenost na levici je bila tako (poleg prevladujoče želje ljudi po spremembah) eden od glavnih razlogov, daje Demos zmagal na volitvah. Za zadnji (14.) kongres ZKJ, ki je potekal od 20. do 22. ja¬ nuarja 1990, je ZKS pripravila predlog demokratičnih re¬ form za celotno Jugoslavijo (zagotovitev človekovih pravic, večstrankarstvo, ukinitev verbalnega delikta in prekinitev političnih sodnih procesov, ureditev razmer na Kosovu ob upoštevanju jugoslovanske ustave, neposredne volitve, refor¬ ma federacije in ZKJ kot zveze samostojnih subjektov). Ker so bili vsi predlogi zavrnjeni, so slovenski delegati kongres zapustili. Nekaj časa so še potekale razprave o možnostih povezovanja moderne jugoslovanske levice (dokler je obsta¬ jala iluzija, da bo moč sprejeti novo jugoslovansko ustavo in izvesti jugoslovanske volitve), potem pa seje stranka osredo¬ točila na slovensko predvolilno kampanjo. Za Kučanove politične bitke sta bili torej najpomembnej¬ ši leti 1988 in 1989. Ključno bitko je seveda moral izbojevati pri sebi in svojem odnosu do sistema in Jugoslavije. Poleg notranje opozicije v zvezi komunistov pa se je moral soočati tudi z močnimi družbenimi gibanji s provokativnimi zahte¬ vami. In z opozicijskimi intelektualci, ki so že imeli napisan nacionalni program in so Kučanu in slovenskemu vodstvu očitali, da blokira njegovo uresničitev^ Na drugi strani je bila Jugoslavija in srbska gonja proti Slovencem in njihovim 309 Rdeča Slovenija zahtevam ter prepričanje zveznega vodstva, daje Kučan na čelu nacionalističnega gibanja, ki želi Slovenijo odcepiti. V sozvočju s tem so bili stalni poskusi vodstva JLA, da uvede izredne razmere v Sloveniji. Razplesti tako mrežo, ne da bi se strgala do te mere, da bi skoznjo padli vsi glavni politični in nacionalni načrti Slovencev, z njimi pa tudi njihovi akterji, gotovo ni bilo lahko. Verjetno najbolj odločilne politične bitke v »partijskem« obdobju je Kučan izbojeval na nočnih sejah CK ZKJ in njego¬ vega predsedstva, še zlasti tiste, povezane z amandmaji k slo¬ venski ustavi septembra 1989. Zato je na večstrankarske voli¬ tve lahko šel kot uveljavljen politik, ki ima možnosti tudi v prihodnosti in ne kot partijski funkcionar, ki mu bo - tako kot večini vzhodnoevropskih voditeljev, vključno z Gorbačo¬ vom - javnost pripisala nekaj tranzicijskih zaslug ob koncu socializma, potem pa bo šel v pozabo. Čeprav je bila konku¬ renca dr. Jožeta Pučnika izredno močna, je Kučanu na volit¬ vah leta 1990 uspelo zmagati. Kot predsednik neposredno izvoljenega predsedstva brez formalne moči, se je Kučan najprej moral navaditi na koha- bitacijo že znotraj pluralno sestavljenega predsedstva, še po¬ sebej pa v odnosu do vlade in vladajoče koalicije. Nezau¬ panje, ki sicer ni nikoli povsem zamrlo, je znal preseči, je pa trajalo nekaj časa, preden je to dosegel. Tudi s simbolnimi akcijami, kakršna je bila spravna slovesnost v Kočevskem rogu. Morda njegov način političnega delovanja, pa tudi strah pred njegovim vplivom še najbolj ilustrira krilatica, ki naj bi tedaj krožila med njegovimi nasprotniki: »Ne pojdi k Kučanu, ker te bo prepričal.« V prvih mesecih Demosove vladavine, ko so bili njegovi voditelji prepričani, daje osamosvojitev Demosov projekt in so nastajali razni deklarativni dokumenti, konkretnih načr¬ tov pa bolj malo, Kučan ni imel veliko možnosti, da vpliva na 310 Milan Kučan velike odločitve. Šele ko je prevladalo stališče, da morata za osamosvojitvijo stati tako oblast kot opozicija in dajo mora potrditi tudi ljudstvo, je njegova politična spretnost znova dobila priložnost. Treba je bilo povezati vse parlamentarne stranke, se dogovoriti za ključne stvari v zvezi s plebiscitom, se pogajati s predsedniki drugih republik. V februarju 1991, ko je postalo jasno, da s konfederativno Jugoslavijo ne bo nič, je bil Kučan med tistimi politiki, ki so najbolj vztrajno pritiskali naj bodo konkretne priprave na osamosvojitev čim hitrejše in čim bolj kvalitetne. j Od pomladi 1991 do mednarodnega priznanja Slovenije kdnec leta si je Kučan ustvaril položaj voditelja t. i. razšir¬ jenega predsedstva, v katerem so bili poleg članov predsed¬ stva tudi predsednik vlade, predsednik skupščine in nekaj ključnih ministrov. Čeprav je težo odločitev nosil sam, je konsenzualno odločanje Kučanu vedno ustrezalo, za Slove¬ nijo pa je bilo v tistem obdobju ključno. Na ta način je vod¬ stvo sprejelo težko odločitev o vojaški obrambi, prepričalo parlament o smiselnosti sprejetja brionske deklaracije, uve¬ ljavilo svoje poglede na haaški konferenci. Ne vedno prav lahko, a z občutkom za težo zgodovinskega trenutka. Enim redkih v slovenski zgodovini. Kučanov »čisto samostojni« (in nato ponovljeni) pred¬ sedniški mandat se je začel po osamosvojitvi. Položaj mu je predpisovala nova slovenska ustava, ki je bila v marsičem pi¬ sana s predvidevanjem, da bo Kučan kandidiral in bo izvo¬ ljen, in je (tudi) zato predsedniško funkcijo kar najbolj ome¬ jevala. Kučan je kljub temu znal dati politično težo predsed¬ nikovanju in vzpostaviti standard, ki bo merilo tudi v prihod¬ nje, ne glede na politični profil in način dela vsakokratnega predsednika. Nasprotniki so mu očitali, daje glavna oseba t. i. »konti¬ nuitete« in vodja »Kučanovega klana«, ki naj bi mu pripadali najvplivnejši ljudje v državi. S pomočjo tega klana naj bi Ku- 311 Rdeča Slovenija Slika 73. Milan Kučan in William Clinton, prvi ameriški predsednik, ki je obiskal Slovenijo junija 1999. Slovenija je bila tudi gostiteljica srečanja na vrhu Clintonovega naslednika predsednika Georgea Busha in ruskega predsed¬ nika Vladimirja Putina junija 2001. čan i z oza dja obvladoval celotno Slovenijo. Zamerili so mu zagovarjanje avnojskih sklepov kot enega od temeljev sloven¬ ske državnosti. Sosednja Avstrija, ki seje leta/1992 z Memo¬ randumom avstrijske vlade postavila za »zaščitnico« avstrij¬ ski oz. nemško govoreči narodnostni skupini« v Sloveniji (»Staroavstrijcem/Altosterreicher«), je namreč od Slovenije zahtevala, da se odreče avnojskim sklepom v celoti, povod za to pa je bil »Odlok o prehodu sovražnega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o 312 Milan Kučan Slika 74. Milan Kučan in češki predsednik Vaclav Havel, 31. maja 2002 na Bledu, kjer je potekalo 9. srečanje predsednikov.srednjeevropskih držav. Nekdanji disident Havel in reformirani komunist Kučan sta kot predsednika postala tudi osebna prijatelja. Od leta 1992je sicer Kučan opravil več kot 150 obiskov v tujini in sprejel doma okrog 65 tujih državnikov in politikov. zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtuji¬ le«, ki gaje sprejelo Predsedstvo Avnoja 21.11.1944. Odlok je po drugi svetovni vojni postal pravna osnova za zaplembo premoženja nemške manjšine (t. i. Volksdeutscherjev) v Slo¬ veniji in Jugoslaviji. Odrekanje avnojskim sklepom naj bi omogočilo vrnitev premoženja, ki je bilo po mnenju av¬ strijske strani odvzeto po krivici, s tem pa je bil neuradno ali poluradno pogojevan vstop Slovenije y EU. Te zahteve so se še zlasti intenzivirale po vstopu koroškega glavarja in pred¬ sednika svobodnjaške stranke Jorga Haiderja v avstrijsko vla¬ dajočo koalicijo. Kučan je bil od najvišjih avstrijskih poli¬ tikov (tudi kanclerja Wolfganga Schiissla) obtoževan, da je 313 Rdeča Slovenija »z eno nogo še v (komunistični) preteklosti«, podobne očit¬ ke pa je doma dobival od desnih strank in politikov, ki so temu dodajali, da »komunistični« predsednik škodi ugledu Slovenije v svetu. V resnici je bil Kučan v mednarodnih krogih cenjen in spoštovan, z nekaterimi državniki (npr. češkim predsed¬ nikom in nekdanjim disidentom Vaclavom Havlom ali nek¬ danjim izraelskim predsednikom in Nobelovim nagrajen¬ cem Simonom Peresom) pa je bil tudi v pristnih prijateljskih odnosih. Očitki na račun preteklosti so izhajali tudi iž Kuča¬ novega zagovarjanja narodnoosvobodilnega boja, čeprav si je sam prizadeval za spravo in je to potrdil že z udeležbo na simbolni spravni slovesnosti po prvih večstrankarskih volit¬ vah julija 1990 v Kočevskem rogu, ki jo je organiziralo Pred¬ sedstvo Republike Slovenije. Ne glede na kritike je Kučan po javnomnenjskih anketah ves čas svojega predsednikovanja ostajal najbolj priljubljen slovenski politiki Navznoter je deloval kot »ljudski predsed¬ nik«, navzven je - tako kot ves politični vrh - agitiral za sprejem v EU in tudi v Nato. Povabili sta prišli tik pred iz¬ tekom Kučanovega mandata oz. pred predajo predsedniških poslov, kot lep zaključek predsednikovanja (Slovenci so se za vstop v obe organizaciji nekaj mesecev kasneje množično odločili na referendumu), j Ob izteku mandata je kot priča nastopil tudi na procesu pred haaškim sodiščem proti Slo¬ bodanu Miloševiču,jkjer je P re d svetom obnovil »zgodbo« o slovenski osamosvojitvi s predstavitvijo zgodovinskih oko¬ liščin in pravno-sistemskih temeljev odločitev Slovenije. Po Kučanovi upokojitvi je ostalo veliko ugibanj o tem, ali bo ostal v aktivni politiki, in na kakšen način. Tudi o tem, da bo morda ustanovil svojo stranko. Mnogi politični nasprot¬ niki pa v njem še vedno vidijo najvplivnejšega politika, ki iz ozadja obvladuje slovensko politično sceno. 314 Izbrana pregledna literatura v slovenskem jeziku Britovšek Marjan: Boj za Leninovo dediščino, I, II, Mladinska knji¬ ga, Ljubljana 1976. Britovšek Marjan: Carizem, Revolucija, Stalinizem, I, II, Can¬ karjeva založba, Ljubljana 1980. Britovšek Marjan: Stalinov Termidor, Cankarjeva založba, Ljublja¬ na 1984. Cortois Stephane, Kauffer Remi: Črna knjiga komunizma: zločini, teror in zatiranje, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999. Čepič Zdenko: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji: (1945- 1948), Založba Obzorja, Maribor 1995. Čepič Zdenko, Damijan Guštin, Jurij Perovšek (ur.): Slovenci in leto 1941. Zbornik, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2001. Čepič Zdenko, Tanja Velagič (ur.): Odpor 1941. Zbornik, Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije in GO ZZB NOV, Ljubljana 2001. Dachauski procesi, Komunist, Ljubljana 1990. Dolenc Ervin: Kulturni boj, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996. Dolinar France, Mahnič Joža, Vodopivec Peter (ur.): Cerkev, kultu¬ ra in politika 1890-1941, Slovenska matica, Ljubljana 1993. Dolinar, France: Resnici na ljubo. Izjave ljubljanskih škofov o me¬ dvojnih dogodkih, Družina, Ljubljana 1998. Dolinar, France (ur.): Od sanj do resničnosti. Razvoj slovenske državnosti. Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, zv. 18, Ljubljana 2001. Državni zbor Republike Slovenije 1992-2002. Zbornik, Državni zbor RS, Ljubljana 2002. Feliks Bister: Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju, Slovenska matica, Ljubljana 1992. Ferenc Mitja: Kočevska, izgubljena kulturna dediščina kočevskih Nemcev, Ministrstvo za kulturo RS, Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana 1993. 315 Rdeča Slovenija Ferenc Tone: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, Založba Obzorja, Maribor 1968. Ferenc Tone: Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, 1. in 2. del, Borec, Partizanska knjiga, Ljubljana 1985, 1987; 3. del, Mladika, Ljub¬ ljana 1991. Ferenc Tone: Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941-1945, Mo¬ drijan, Ljubljana 1997. Friš Darko (ur.): Demosov zbornik, CZN, letnik 72, št. 3-4, Mari¬ bor 2001. Furet Fran^ois: Minule iluzije: esej o komunistični ideji 20. stoletja, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998. Gabrič Aleš: Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945- 1952, Mladika, Ljubljana 1991, Borec, letnik 43, št. 7, 8, 9. Gabrič Aleš: Socialistična kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953-1962, Cankarjeva založba, Ljubljana 1995. Gestrin Ferdo, Bogo Grafenauer, Janko Pleterski (ur.): Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Zbornik, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1991. Godeša Bojan: Kdor ni z nami je proti nam, Cankarjeva založba, Ljubljana 1995. Gombač Boris M.: Slovenija, Italija. Od preziranja do priznanja, Debora, Ljubljana 1996. Granda Stane, Satej Barbara (ur.): Slovenija 1848-1998: Iskanje la¬ stne poti. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1998. Grieser-Pečar Tamara, France Martin Dolinar: Rožmanov proces, Družina, Ljubljana 1996. Hobsbawm Erič: Čas skrajnosti, svetovna zgodovina 1914-1991, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 2000. Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladika, Ljubljana 1999. Jančar Drago (ur.): Temna stran meseca, Nova revija, Ljubljana 1998. Jančar Drago, Peter Vodopivec (ur.): Slovenci v XX. stoletju. Zbor¬ nik, Slovenska matica, Ljubljana 2001. Južnič Stane: Kolonializem in dekolonizacija, Založba Obzorja, Maribor 1980. 316 Dodatek Južnič Stane: Novejša zgodovina, Izbrana poglavja, FDV, Ljubljana 1981. Južnič Stane: Politična zgodovina 20. stoletja, DZS, Ljubljana 1985. Kacin-Wohinz Milica: Prvi antifašizem v Evropi. Primorska 1925- 1935, Lipa, Koper 1990. Kacin-Wohinz Milica, Pirjevec Jože: Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000, Nova revija, Ljubljana 2000. Klanjšček Zdravko: Pregled narodnoosvobodilne vojne na Sloven¬ skem 1941-1945, Partizanska knjiga, Ljubljana 1989. Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955: znanstve¬ no poročilo. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 1995. Kokalj-Kočevar Monika: Mati, domovina, bog. Katalog, Muzej no¬ vejše zgodovine, Ljubljana 1999. Koroška in koroški Slovenci, Založba Obzorja, Maribor 1971. Kos Stane (Niko Jeločnik): Stalinistična revolucija na Slovenskem, samozaložba, Ljubljana-Buenos Aires, 1991 in 1994. Kresal France: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Slove¬ niji od liberalizma do druge svetovne vojne, Cankarjeva založba, Ljub¬ ljana 1998. Kronika 20. stoletja, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998-2000, 10 zvezkov. Lešnik Avgust: Razcep v mednarodnem socializmu. Knjižnica An- nales, Koper 1994. Maier Viktor: Zakaj je razpadla Jugoslavija, Znanstveno in publici¬ stično središče, Ljubljana 1996. Mazovver Mark: Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi, Mladin¬ ska knjiga, Ljubljana 2002. Medvedjev Roy: Nikita Hruščov, Cankarjeva založba, Ljubljana 1983. Mikeln Miloš: Pekel 1941, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981. Mikola Milko: Sodni procesi na Celjskem 1944-1951, Zgodovinski arhiv, Celje 1995. Mikuž Metod: Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji 1-5, Cankarjeva založba, Ljubljana 1960-1973. Mikuž Metod: Druga svetovna vojna, Mladinska knjiga, Ljubljana 1961. Mikuž Metod: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917- 1941, Mladinska knjiga, Ljubljana 1965. 317 Rdeča Slovenija Mikuž Metod: Svet med vojnama, Mladinska knjiga, Ljubljana 1966. Mikuž Metod: Svet po vojni, I, II, Cankarjeva založba, Ljubljana 1983,1984. Mlakar Boris: Slovensko domobranstvo. Doktorska disertacija, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem (več avtorjev), Partizan¬ ska knjiga, Ljubljana 1976. Nečak Dušan: Obisk preteklosti, Razprave ZIFF, Ljubljana 1992. Nečak Dušan (ur.): Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narod¬ na identiteta skozi čas, Historia 1, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1997. Nečak Dušan (ur., vodja projekta); Nemci na Slovenskem 1941-55, Znanstveni inštitut FF, Ljubljana 2002 (ponatis). Nečak Dušan: Hallsteinova doktrina in Jugoslavija, Tito med ZRN in NDR, Razprave ZIFF, Ljubljana 2002. Nedog Alenka: Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do leta 1941, Borec, Ljubljana 1978. Palumbo Pietro, 20. stoletje (1939-2000), Mladinska knjiga, Lju¬ bljana 1998. Perovšek Jurij: Liberalizem in vprašanje slovenstva: nacionalna po¬ litika liberalnega tabora v letih 1918-1929. Modrijan, Ljubljana, 1996. Perovšek Jurij: Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918-1929), Viri, št. 13, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 1998. Perovšek Jurij: Slovenska osamosvojitev v letu 1918: študija o slo¬ venski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, Modrijan, Lju¬ bljana, 1998. Perovšek Jurij (ur.): Slovenska osamosvojitev leta 1991. Pričevanja in analize. Državni zbor republike Slovenije, Zveza zgodovinskih dru¬ štev, Ljubljana 2002. Pirjevec Jože: Tito, Stalin in zahod, Delavska enotnost, Ljubljana 1987. Pirjevec Jože: Jugoslavija 1918-1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije, Lipa, Koper 1995. Pleterski Janko: Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: politika na domačih tleh medvojno 1914-1918, Slovenska matica, Ljubljana 1971. Pleterski, Janko, Nacije, Jugoslavija, revolucija, Komunist, Ljublja¬ na 1985 (1. izdaja), 1988 (2. izdaja). Pleterski Janko: Dr. Ivan Šušteršič, 1863-1925: pot prvaka slovenske¬ ga političnega katolicizma, ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana 1998. 318 Dodatek Prinčič Jože: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu. Ka¬ pitalna, ključna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji 1945-1956, Dolenjska založba, Novo mesto 1992. Prinčič Jože: Povojne nacionalizacije v Sloveniji 1945-1963, Do¬ lenjska založba, Novo mesto 1994. Prinčič Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, Modrijan, Ljubljana 1997. Prinčič Jože: V začaranem krogu: slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme: 1955-1970, Cankarjeva založba, Ljubljana 1999. Prunk Janko: Pot krščanskih socialistov v osvobodilno fronto slo¬ venskega naroda, Cankarjeva založba, Ljubljana 1977. Prunk Janko: Slovenski narodni programi, Društvo 2000, Ljublja¬ na 1986. Prunk Janko: Slovenski narodni vzpon. Narodna politika 1768- 1992, DZS, Ljubljana 1992. Repe Božo: Mimo odprtih vrat, Borec, Ljubljana 1988. Repe Božo: Obračun s Perspektivami, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1990. Repe Božo: »Liberalizem« v Sloveniji, RO ZZB NOV Slovenije, Lju¬ bljana 1992, Borec, letnik 44, št. 9-10. Repe Božo: Naša doba, DZS, Ljubljana 1996. Repe Božo: Slovenci v osemdesetih letih, ZZDS, Ljubljana 2001. Repe Božo: Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije, Mo¬ drijan, Ljubljana 2002. Repe, Božo: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (I. del: Opozicija in oblast; II. del: Slovenci in federacija). Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2002 in 2003. Rozman Franc, Melik Vasilij, Repe Božo: Zastave vihrajo. Spomin¬ ski dnevi in praznovanja na Slovenskem od sredine 19. stoletja do da¬ nes, Modrijan, Ljubljana 1999. Rupnik Anton, Tretji Rim, Rusija nekoč in danes, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1999. Slovenci in država. Zbornik, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1995. Slovenci skozi čas. Kronika slovenske zgodovine. Založba Mihelač, Ljubljana, 1999. 319 Rdeča Slovenija Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik, Leonova družba, Ljublja¬ na 1928. Slovenci v letu 1945. Zbornik, Zveza zgodovinskih društev, Ljublja¬ na 1996. Slovenska kronika XX. stoletja. 2. izd., Nova revija, Ljubljana 1997. Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956. Poročilo slovensko-ita- lijanske komisije, Nova revija, Ljubljana 2001. Stiplovšek Miroslav: Slovenski parlamentarizem 1927-1929, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2000. Stoletje svetovnih vojn, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981. Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976. Selih Alenka (ur.), Pleterski Janko (ur.): Država in cerkev: izbrani zgodovinski in pravni vidiki, SAZU, Ljubljana 2002. Troha Nevenka: Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama, Modrijan, Ljubljana 1999. Urbanc Nataša (ur.): Slovenija od prve svetovne vojne do koroškega plebiscita in Rapala. Katalog, Muzej novejše zgodovine, Ljubljana 2000 . Urbanc Nataša (ur.): Slovenci v XX. stoletju. Katalog, Muzej novej¬ še zgodovine, Ljubljana, 2000. Vodopivec Peter (ur.): Slovenska trideseta leta. Zbornik, Slovenska matica, Ljubljana 1997. Vodopivec Peter (ur.): Slovenske zamisli o prihodnosti pred letom 1918 in po njem. Zbornik, Slovenska matica, Ljubljana 2000. Vodušek-Starič Jerca, Prevzem oblasti 1944-1946, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. Vodušek-Starič Jerca: »Dosje« Mačkovšek, Viri 7, Ljubljana 1994. Vodušek-Starič Jera: Slovenski špijoni in SOE 1938-1942, samo¬ založba, Ljubljana 2002. Zgodovina cerkve na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje 1991. Zgodovina človeštva, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1972 (VI/l-VI/4). Zgodovina revolucij XX. stoletja (štiri knjige), Editori Riuniti, Rim, Komunist, Ljubljana 1970-1971. Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979. Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, Konunist, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1986. 320 Seznam virov slikovnega gradiva Arsič, Mirko, Dragan D. Markovič: Študentski bunt i društvo ' 68. Istraživačko izdavački centar SSO Srbije, Beograd 1988 (tretja izdaja). Slika na str. 101. Bizilj, Ljerka in Nace Bizilj: Novinarski arhivi, Agora, Ljubljana 1996. Slike na str. 68, 77,116, 119, 122, 133,166, 278,279, 291, 295, 307. Bosiljčič, Slobodan: Oktobarska revolucija 1917, Mladost, Beograd 1966. Slika na str. 8. Ceglar, Ludvik: Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, Mohorjeva založba, Celovec, Ljubljana, Dunaj 1993. Slika na str. 62. Chronik des 20. Jahrhunderts, Chronik Verlag, Miinchen 1996. Slika na str. 97. Dedijer, Vladimir: Izgubljeni boj J. V. Stalina 1948-53, Delo, Ljub¬ ljana 1969. Slike na str. 31, 34, 269. Dedijer, Vladimir: Novi priloži za biografiju Josipa Broza - Tita, Li- burnia, Rijeka in Mladost, Zagreb 1981. Slike na str. 55, 202, 203, 263. Deutscher, Isaac: Staljin. Politička biografija, Globus, Zagreb 1977. Slike na str. 184, 188, in 189. Drnovšek, Janez: Moja resnica, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996 (fotografska priloga). Slika na str. 50. Družinski arhiv Jožeta Pučnika. Slika na str. 74. Avtor se zahvaljuje družini Jožeta Pučnika za dovoljenje za objavo fotografije. Dutschke, Rudi: Moj dolgi marš. Govori, članci i dnevnici tokom dvadeset godina, Globus, Zagreb 1980. Slika na str. 95. Dorgovič, Momčilo: Dilas, Akvarijus, Beograd 1989. Sliki na str. 83 m 139. Fotografski arhiv bivšega predsednika R Slovenije. Slika na str. 312. http://www.uvi.si/slovenija.summit/img/photos. Slika na str. 313. Jančar, Drago (ur.): Temna stran meseca. Zbornik člankov in doku¬ mentov, Nova revija, Ljubljana 1998. Slika na str. 30. Kardelj, Edvard: Skica za monografijo, Delo, Ljubljana 1979. Slike na str. 218, 227, 241, 245, 251, 256, 265. Kavčič, Stane: Dnevnik in spomini 1972-1987, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana 1988 (druga izdaja). Sliki na str. 90 in 273. Kern, Ana Nuša, Dušan Nečak, Božo Repe: Naše stoletje, Modrijan, Ljubljana 2003. Sliki na str. 47 in 111. Malevič, Kazimir Severinovič: Rdeča konjenica, Ruski državni mu¬ zej Sankt Petersburg (1918-28), kat. št. 66. Slika na naslovnici. 321 Rdeča Slovenija Phillips, John: Yugoslav Story, Jugoslovenska revija, Beograd in Mladost, Zagreb 1980. Slike na str. 24, 138, 155, 196, 206, 207. Predan, Milan: Vse povojne slovenske vlade, Založba za alternativ¬ no teorijo, Maribor. Slike na str. 26, 43, 71, 91, 299. Repe, Božo: »Liberalizem« v Sloveniji, Borec, Ljubljana 1992. Slike na str. 40, 82, 148, 149. Repe, Božo: Slovenci v osemdesetih letih, Zveza zgodovinskih dru¬ štev, Ljubljana 2001. Slika na str. 123. Repe, Božo: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije II. del: Slovenci in federacija, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2003. Iz: Deset let je Slovenija država. Delo, Veduta 2001, foto:Joco Žnidaršič. Sliki na str. 167 in 306. Silber, Laura in Allan Little: The Death of Yugoslavia, Penguin Books, BBC Books 1995. Sliki na str. 162 in 174. Študentsko gibanje 1968-72, skupina avtorjev, Krt, Ljubljana 1982. Slika na str. 105. Tovariš Tito, Partizanska knjiga, Ljubljana; Spektar, Zagreb; Oto¬ kar Keršovani, Rijeka 1980. Slike na str. 110, 212, 287. Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti komunistične partije na Slovenskem 1867-1941, Inštitut za zgodovino delavskega gi¬ banja in Muzej ljudske revolucije, Ljubljana 1965. Sliki na str. 226 in 260. Zgodovina revolucij XX. stoletja, II. knjiga, Editori Riuniti, Rim 1966, Komunist, Ljubljana 1971. Sliki na str. 21 in 54. Zgodovina revolucij XX. stoletja, IV. knjiga, Editori Riuniti, Rim 1966, Komunist, Ljubljana 1971. Slika na str. 13. 322 Seznam kratic 323 Rdeča Slovenija 324 Imensko kazalo Adam, Frane, 107 Adamič, Bojan, 193 Adamič, Louis, 222, 249, 262 Adenauer, Konrad, 296 Adorno, Theodor, 98 Aleksandar, jugosl. kralj, 261 Alexander, Harold, 203 Allilujeva, Nadežda, 187 Antončič, Vojko, 303 Avbelj, Viktor, 91 Babelj, Isak, 7 Badinter, Robert, 172 Bajuk, Andrej, 132 Bakarič, Vladimir, 146 Balažič, Milan, 308 Bavcon, Ljubo, 117 Bavčar, Igor, 117, 283 Bebler, Aleš, 220 Bebler, Anton, 220 Beethoven, Ludwig van, 247 Berija, Lavrentij Pavlovič, 190, 191 Boffa, Giuseppe, 192 Bogataj, Tomo, vojak, 293 Borštner, Ivan, 302 Brandt, Willy (Herbert Frahm), 211,290,296 Brecht, Bertold, 9 Brezovački, Tit, 194 Brežnjev, Leonid Iljič, 210,.211 Britovšek, Marjan, 191,193 Broz, Jovanka (roj. Budisavljevič), 90, 149, 195, 207, 214, 249, 256, 288 Broz, Josip - Tito, 11, 23, 35, 36, 37, 39-42, 46-48, 58, 59, 67, 82-85, 88-91, 97, 99, 100, 102, 103, 109-113, 115, 132, 139, 143, 145-147, 149, 151, 154- 156, 158, 174, 192, 194-217, 219, 221, 222,224,227, 228, 230, 231,233,234, 239-241, 243-245,247-250,252-254, 256, 257, 259, 261, 267, 272, 274, 276, 278, 280, 281, 284, 287-291 Bučar, France, 124, 167, 307 Buharin, Nikolaj Ivanovič, 185, 186 Bulatovič, Momir, 174 Bulc, Marko, 51, 306 Burton, Richard, 204 Bush, George W., 312 Cankar, Ivan, 219, 225 Carter, Jimmy, 111, 218 Chaban - Delmas, Jacques-Pierre- Michel, 106 Che Guevara, Ernesto, 16, 94 Churchill, Randolph, 201, 202, 205 Churchill, Winston Leonard Spencer, 10, 23, 189, 190, 201, 204,211 Clinton, William, 312 Cohn-Bendit, Daniel, 97 Crnčevič, Brana. 298 Cvetkovič, Dragiša, 229 325 Rdeča Slovenija Čangkajšek, 13 Cap, František, 38 Čirič, Miloš, 308 Čopič, Vladimir, 200 Čosič, Dobriča, 144, 152, 252, 288, 292 Daneu, Ivo, 279 Deakin, Frederic William, 242 Dedijer, Vladimir, 86, 197, 199, 205,217, 229,233 Deutscher, Isaak, 186 Dimitrov, Georgij, 200, 247 Dolanc, Jan, 294 Dolanc, Stane, 149, 284-294 Douglas, Kirk, 211 Drnovšek, Janez, 50, 51, 131,133, 164,168,171 Dugovič, Tit, 194 Dutschke, Rudi, 94, 95 Džugašvili, Visarion Ivanovič, 181 Dilas, Milovan, 77, 82-88, 113, 139,200,214,217,219, 239, 247-249 Dilas, Štefica, 83 Engels, Friedrich, 5, 6 Erenburg, Ilija, 5 Feštajn, Simon, 192 Fischer, Joschka, 15 Franc Jožef, avst.-ogrski cesar, 194 Franco, Francisco, 54, 260 Fukuyama, Francis, 18 Gaulle, Charles de, 96, 97, 211, 245 Gligorov, Kiro, 168, 174 Godeša, Bojan, 266 Gorbačov, Mihail, 16, 18, 192, 310 Gorkič, Milan, 199 Gošnjak, Ivan, 250 Gustinčič, Dragotin, 33 Haas, Herta, 195 Habermas, Jiirgen, 98 Hafner, Vinko, 91 Haider, Jorg, 313 Haramija, Dragutin, 277 Havel, Vaclav, 76, 314 Hebrang, Andrija, 214 Hitler, Adolf, 10, 187, 188, 200, 223, 228, 285 Ho Ši Minh, 94 Hobsbawm, Erič, 6, 14, 316 Hočevar, France, 104, 105 Hood, Robin, 181 Horkheimer, Max, 98 Hrast, Radovan, 33 Hribar, Ivan, 264 Hribar, Spomenka, 133 Hribar, Tine, 73 Hruščov, Nikita Sergejevič, 17, 35, 190, 191,207, 245 Huntington, Samuel, 18 Izetbegovič, Alija, 168, 175 Jančar, Drago, 134 Janez Pavel II., 17 Janša, Janez, 117, 118, 283, 293, 302 Javoršek, Jože, 230 Javoršek, Marija, 195 Jesih, Milan, 107 Jezeršek, Janez, 33 Jovič, Borisav, 171 Jurančič, Jože, 33 Kaganovič, Lazar Mojsejevič, 191 Kalin, Tomaž, 51 326 Imensko kazalo Kamenjev, Lev Borisovič (Rosen- feld), 185, 186 Kant, Immanuel, 76 Karadordeviči, jugoslovanska kraljevska dinastija, 219 Kardelj, Borut, 232 Kardelj, Edvard, 26, 47, 73, 82, 91,93, 113, 132, 139, 141, 143, 145-149, 200,214,217- 250, 252-259,261,262,264, 270, 273, 278, 280, 286, 288, 289, 291-293,300 Kardelj, Pepca (roj. Maček), 224, 232, 249, 256, 258 Kavčič, Niko, 283 Kavčič, Stane, 26, 80, 90, 104, 138, 148, 149, 250, 254, 272- 283, 297, 299, 300, 303 Kennedy,John Fitzgerald, 211 Kermauner, Taras, 73, 79 Kidrič, Boris, 26, 27, 85, 139, 141, 221, 222, 230, 232, 233, 236, 243, 249, 259-268, 270, 271 Kidrič, France, 259 Kidrič, Jurkica, 262 Kidrič, Marjetka, 262 Kidrič, Zdenka, 262, 263 Kirov, Sergej Mironovič, 186 Klopčič, France, 159, 160 Kmecl, Matjaž, 124 Koba, 181-183; glej Stalin Kocbek, Edvard, 55, 70, 71, 122, 223, 233, 237, 264, 266 Kohl, Helmut, 296 Kopinič, Josip, 200 Korošec, Anton, 53, 219 Kos, Janko, 79 Kozak, Primož, 79, 227, 242 Kozak, Vlado, 220, 255, 261 Kraigher, Boris, 26, 60, 80, 90, 91,132,219,227,274 Kraigher, Sergej, 90, 156, 280, 288, 291 Kranjc, Marko, 129 Kraš, Josip, 200 Kraus, Karel, 195 Kreft, Lev, 307 Križman, Alojz, 118 Križman, Mirjana, 308 Krleža, Miroslav, 195 Kučan, Milan, 68, 74, 75, 77, 120, 124, 125, 159, 168-170, 174, 282, 293-303, 305-311,313, 314 Kuhar, Lovro (Prežihov Voranc), 261 Kukovič, Kazimir, 235 Lampret, Jože, 56 Lenin, Vladimir Iljič Uijanov, 5, 6, 7, 8, 28, 109, 182, 183, 185, 186, 191,247 Leskošek, Franc - Luka, 90, 91, 200, 222, 238 Ljubičič, Nikola, 203 Logar, Cene, 33 Loren, Sophia, 211 Lorenci, Janko, 75 Lorenci, Mirko, 75 Lubej, Franc, 240 Lunačarski, Anatolij, 5 Luxemburg, Rosa, 6 Maček, Ivan - Matija, 61, 91, 224, 229,236, 256 Maček, Vlatko, 229 Mahnič, Anton, 53 Maister, Rudolf, 219 Malevič, Kazimir Severinovič, 7 Malraux, Andre, 96 Mao Cetung, 12, 13, 94, 190 Marcuse, Herbert, 16, 94, 97, 98 Marinc, Andrej, 299, 300 327 Rdeča Slovenija Marinko, Miha, 90, 91, 200 Markovič, Ante, 75, 128, 164-168, 170, 176, 177 Marshall, George C., 24, 37 Marx, Karl, 5, 6, 28, 109, 247 Matunovič, Aleksandar, 254, 256 Mencej, Martin, 33 Mencinger, Jože 130 Merhar, Viljem, 267 Mesič, Stipe, 165, 170 Michelis, Gianni de, 170 Mihailovič, Draža, 36, 204, 211, 234 Miheljak, Vlado, 304 Mikulič, Branko, 164, 293 Mikuž, Metod, 56, 58,232 Miletič, Petko, 200, 225 Miloševič, Slobodan, 162, 164, 172, 175, 176, 178, 294, 298, 304, 314 Molotov, Vjačeslav Mihailovič, 188, 246, 247, 263 Mondale, Walter, 111 Montezuma, azteški vladar, 6 Nadrah, Ignacij, 60 Nagode, Črtomir, 27, 31, 264 Naser, Gamal Abdel, 213 Natlačen, Marko, 235 Nazor, Vladimir, 206 Nehru, Džavaharlal, 212 Nixon, Richard, 211 Ohnesorg, Benno, 94 Oman, Ivan, 124, 133 Orožen, Marjan, 90 Pahlavi, Reza, 108 Pahor, Borut, 303, 308 Paunovič, Davorjanka, 196 Pavel VI., 213 Peres, Simon, 314 Peter, jugoslovanski kralj, 204 Peterle, Lojze, 76, 125, 307 Petrič, Ernest, 280 Pij XI., 53, 55, 57 Pij XII., 57 Pijade, Moša, 234, 238, 239 Pirjevec, Dušan, 144, 252 Plut, Dušan, 124 Ponti, Carlo, 211 Poos, Jacques, 170 Popit, France, 51, 90, 91, 278, 280, 288,298, 300, 302, 304, 305 Popovič, Koča, 202, 214 Potrč, Miran, 122 Požarnik, Hubert, 118 Pregl, Kazimir Živko, 167 Prešeren, France, 134, 219, 268 Pribičevič, Branko, 13 Pučnik, Jože, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 123, 124, 310 Putin, Vladimir V., 312 Radulovič, Filip, 195, 196 Radzinsky, Edvard, 181 Rajk, Lazslo, 31 Rankovič, Aleksandar, 47, 82, 88, 103, 139, 146, 148, 200, 208, 214,217,219, 249, 250, 252, 253, 274 Regent, Ivan, 224 Remc, Tone, 106 Ribbentrop, Joachim von, 188,263 Ribičič, Ciril, 300, 306 Ribičič, Mitja, 220, 276, 278, 283, 291 Rikov, Aleksej Ivanovič, 186 Ristič, Persa, 205 Romih, Mara, 232 Roosevelt, Franklin D., 11, 190 Roth, Joseph, 195 328 Imensko kazalo Rozman, Franc - Stane, 227, 231 Rožanc, Marjan, 80 Rožman, Gregorij, 57, 60, 68, 198 Rupel, Dimitrij, 118, 133 Rupnik, Leon, 58 Rus, Josip, 238 Rus, Veljko, 72, 73, 79 Rus, Vojan, 306 Sachs, Jeffrey, 130 Sandin, Cesar August, 9 Schiissel, Wolfgang, 313 Simič, Stanoje, 244 Slomšek, Anton Martin, 219 Smith, Howard, 204 Smodlaka, Josip, 244 Smole, Jože, 68, 308 Sperans, 227, 228, 253; glej Kardelj, Edvard Stalin, Josip Visarionovič Džugašvili, 7, 9, 10, 11, 35, 36, 64, 83, 84, 109, 111, 181, 182, 184-193, 199-201,205, 208- 211,216,217,231,240, 247, 249, 264 Stambolič, Ivan, 162 Stanič, Gojko, 51 Stanovnik, Janez, 50, 122, 299 Stepinac, Alojzij, 59 Strauss, Johann, 194 Šeligo, Rudi, 118 Šentjurc, Lidija, 90, 263, 291 Šešelj, Vojislav, 292 Šinigoj, Dušan, 122 Školjč, Jožef, 293 Šubašič, Ivan, 23,39,231,240-244 Šuštar, Alojzij, 67, 68 Togliatti, Palmiro, 12, 231 Tomažič, Ivan Jožef, 56 Tomski, Mihail P., 186 Tomšič, Tone, 43, 222 Tomšič, Vida, 43, 263 Torkar, Igor, 33 Trefalt, Mito, 279 Tripalo, Mika, 90 Trocki, Davidovič Lev (Bron- štejn), 9, 183, 185, 186 Trubar, Primož, 219 Tudman, Franjo, 166, 170, 174 Valkov, V. A., 207 Van den Broek, Hans, 170 Vasle, Vinko, 51 Veselinov, Jovan, 252 Vidmar, Ciril, 228 Vidmar, Josip, 41, 122, 226, 228, 240, 255, 264, 267, 278 Viktorija, britanska kraljica, 296 Vipotnik, Janez, 90 Voljč, Ignac, 305 Vovk, Anton, 60, 62, 63 Vratuša, Anton, 291 Zapata, Emiliano, 6 Zavrl, Franci, 302 Ziherl, Boris, 86, 87, 278 Zinovjev, Grigorij Jevsejevič Radomislski, 186 Zlobec, Ciril, 124 Zweig, Stefan, 195 Zvvitter, Fran, 262 Žagar, Mitja, 308 Žakelj, Viktor, 308 Žebot, Ciril, 138, 277, 278 Žeželj, Milan, 196 Žižek, Slavoj, 303 Žujovič, Sreten, 214 Tasič, David, 302 Tijanič, Aleksandar, 284 329 Božo Repe RDEČA SLOVENIJA Tokovi in obrazi iz obdobja socializma ♦ Založnik Založba Sophia - Zavod za založniško dejavnost Slomškova 6, Ljubljana e-mail: z.sophia@siol.net www.zalozba-sophia.si ♦ Zbirka Spekter 2/2003 ♦ Urednica Vlasta Vičič Odgovorni urednik Zvone Filipovič ♦ Računalniško oblikovanje T2 studio d.o.o., Ljubljana Tisk Euroadria d.o.o., Ljubljana NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 00000305936 NRRODNR IN UNIUEPZITETNfi KNJIŽNICR j 557 631 9 78961 6 294539