Samo pet let stojim v vaših vrstah, tovariši! A teh pet let opazujem, poslušam in fitam. Ali sem še premlad, da bi imel pravico povedati, kar me vsa ta leta skeli in peče, na kar sem zaman eakal, da se bo zgodilo, a se neče? Čakal sem pri nas, čakal sem pri naših sosedih; nisem še dočakal. Zato zacnem sa:n! Napovem boj uči teljskemu idea1 i z m u ! Ne onemu idealizmu, ki je skrit v srcih, temvec oficielnemu idealizmu, ki se šopiri po naših stanovskih glasilih in zborovanjih, ki ga ima v ustah minister in zadnji politični poročevalec, s kateritn operira deželni odbornik in eitalnični predsednik. Temu idealizmu napovejmo neizprosen boj, boj, ki nam naj prinese zgubljeni ponos in čast. Ako sem jaz urednik našega glasila, bi moj svinčnik to besedo iztrebil; ne smela bi se prikazati ne enkrat. Preko naših ustnic bi ta beseda ne smela priti nikoli, in če me s to besedo krmi kdo drugi, je moj nasprotnik. Kaj pa je pravzaprav ta slavni učiteljski idealizem, ki se je razrastel kakor osat ob cesti? Mi sami govorimo in pišemo to besedo, če si hočemo izprositi kako izboljšanje v plači. »Trpimo, stradamo .. . Naš idealizem je v nevarnosti. Pomagajte!" — K vragom s tem idealizmom. Mi ne zahtevamo višjih plač ne zaradi idealizma, ne zaradi stradanja, temveč kratkomalo zato, ker imamo premale plače. Ce ima naš stan res tako idealno vsebino, ne igra to pri plači prav nobene vloge. Še lepši je uciteljski idealizem, ki prihaja iz ust višjih. Če delaš še enkrat toliko, kolikor ti je treba, če se zadovoljuješ s tretjino plače, ki ti gre, če prevzameš posle, o katerih sploh ne govorim, če si vedno ponižen in pokoren, dokler te nazadnje kot suho strašilo z lahkoto ne pokosi smrt, potem, dragi tovariš, res potem si idealen; in ker smo res vsi taki, zato pa smo res tudi idealni, to se rece, zato smo res h 1 a p c i. Logiena konsekvenca nas mora pripeljati do zaključka, da naš oficielni idealizem ni nič drugega nego hlapčevanje. Če rece minister, da je učiteljski idealizem nedosegljiv, ne rece nič drugega, kakor da je naše hlapčevanje nedosegljivo. Vdari nas s tistim polenom po glavi, ki ga smo mu posodili, vrže nam pred nos kos mesa, ki od same obrabljenosti smrdi do neba. Zakaj izhajajo državni uradniki brez idealizma? Saj ne pravim, da bi bili ali da ne bi smeli biti idealni. Ali zakaj se pri njih ne obeša tako na veliki zvon, kakor pri nas učiteljih? Zdravniški stan je gotovo ravno tako idealen kakor naš. Kaj bi neki rekli zdravniki, če bi se jim odgovorilo, ako bi zahtevali višjo plačo: Momentano ne moremo pomagati, a vkljub temu ostanite tudi zanaprej idealni, ker vaš stan zahteva tudi v bedi in pomanjkanju idealizma. Pri zdravnikih se nam zdi ta odgovor absurden, ker je nemogoc, a pri nas je na dnevnem redu. V šoli, med štirimi stenami, samo za me in za moje ucence, skrito pred svetom, tam sem lahko idealen kolikor hočem in kakor hočem; to je popolnoma moja osebna zadeva, ki ne briga one zunaj šole prav nič, špecielno pa še one ne, ki nam režejo kruh. Kakor se mora plačati cestni pometač, težak in minister brez ozira na idealno inspiracijo, ravno tako se mora tudi placati ucitelj brez vseh drugih predpogojev samo za to, ker mu ta in ta vsota po pravici gre. In ker se je idealizem vedno spravljal skupaj z našo placo, je postala ta beseda. tako ogabna, da me kar zona obleti, če jo slišim ali čitam. Zato, tovariš, če imaš res še kaj idealizma, če še čutiš to nebeško iskro v sebi, potem jo skrij na dno svoje duše, na zunaj je ne kaži nikdar, najboljše bo, če jo naravnost tajiš. Kakor dolgo ne bomo materielno neodvisni, tako dolgo si sploh prepovedujmo, da bi kdo govoril in pisal o uciteljskem idealizmu, ker za nas mora to biti tujka, ki pomeni v slovenščini — hlapčevanje. R. R—a.