N j i v a
I./H.	9./V. 1921.
Dr. ALOJZ ZALOKAR:
Vojna, mir in naš narodni podmladek.
Populacijsko vprašanje stoji drugod v ospredju javnega interesa. Direktni in indirektni vplivi vojne na prebivalstvo vseh držav, ki so se udeleževale svetovnih vojnih borb, so to vprašanje potisnili na'prvo mesto tudi pri onih narodih, pri katerih pred vojno ni bilo tako akutno kakor na-primer v Franciji.
V slovenskem delu našega naroda se populacijsko vprašanje doslej ni veliko obravnavalo. V ostrili nacionalnih bojih smo vodili računa samo o nacionalnih izgubah in dobičkih in smo preračunavali stanje našega naroda samo s pomočjo jezikovnih statistik. To je bilo v tedanjih razmerah pravilno, ker so bile izgube, povzročene vsled raznarodovanja, za obstoj in napredovanje našega naroda največje važnosti. Razven tega pa smo si bili ustvarili fikcijo, da je slovensko ljudstvo kot veja slovanskih narodov jako plodovito in da mu ne preti nobena nevarnost s te strani. Omalovaževanje naravnega prirastka je bilo v predvojnih časih razumljivo in morda tudi opravičljivo, toda sedaj, ko živimo v lastni državi, bo treba posvetiti tudi drugim momentom, ki so za populacijsko vprašanje važni, več zanimanja.
Tudi poslej se bomo morali intenzivno baviti z raznarodovanjem in z jezikovnimi statistikami, ker nas bo v to sililo dejstvo, da je velik tlel našega naroda še vedno izpostavljen nevarnosti raznarodovanja v neodrešenih pokrajinah. Toda s tem naloge našega nacionalnega računovodstva še niso izčrpane. V mejah naše narodne države, kjer za naše pleme ne obstoja več nevarnost raznarodovanja, bo treba obrniti tern več pozornosti naravnim silam, katere pospešujejo ali zavirajo številčno napredovanje naroda. Treba bo natančno izračunati plodo-vitost ljudstva in njegovo umrljivost, da izvemo, kolik je naravni prirastek. V detajlu bo treba preštudirati vse fiziološke! patološke, ekonomske in socialne vplive, od katerih sta odvisna plodovitost in umrljivost.
V ta namen nam bo treba najprej razširiti in poglobiti uradne statistike. Popis ljudstva, ki se je pred kratkim vršil, je prva ugotovitev našega prebivalstva, toda ta popis je tako primitiven, da nam v socialno-Patološkem in populacijskem pogledu ne bo nudil veliko rezultatov. Ministrstvo narodnega zdravja je sicer zahtevalo, da naj se pri popisu Prebivalstva upošteva nekatere medicinske potrebe, toda tej zahtevi se "1 ugodilo. Tako ostane marsikatera stran naše populacije nepojasnjena, Predvsem nam ta popis ne bo prinesel nobenih točnejših podatkov o ^nižinski statistiki.
Vslcd vojne in vsied razmer, ki so nastopile po prevratu, ko se je odtrgal naš del naroda .od Avstrije, je nastala v statističnih podatkih velika vrzel, tako da ni mogoče presoditi populacijskih sprememb, ki so se vršile v našem narodu v zadnjih letih. Statistični material leži neizrabljen v prejšnjih upravnih centrih avstrijske monarhije, deloma pa sc zbiranje statističnega materiala sploh ni nadaljevalo. Žalosten vzgled naše statistične mizerije nudijo statistični podatki, objavljeni v Glasniku ministrstva narodnega zdravja, št. 5. in 6. iz leta 1920. Ti podatki, ki so iz zgoraj navedenih razlogov skrajno pomanjkljivi in ki so poleg tega še neenotno in nesistematično redigirani, ne nudijo nikakega vpogleda v populacijske razmere naših dežel. Dobro bi bilo, ko bi se enkrat zbral ves statistični material, kolikor ga je pri nas' doma in kolikor ga je še zunaj države ter bi se enotno uredil in objavil. Šele tedaj, ako se to izvede, bo mogoče temeljito razpravljati o populacijskih spremembah v naših deželah tekom vojne in po prevratu.1
Zanimivo vprašanje, v koliko je vplivala vojna na število porodov, se je drugod že med vojno razpravljalo na podlagi obsežnih statističnih podatkov. Pri nas se je o tem govorilo le v splošnih obrisih in se tudi sedaj še ne da ilustrirati z dovoljno velikimi številkami, ker nam manjka zadostnih številčnih podatkov. Tudi drugo, nič manj zanimivo in praktično zelo važno vprašanje, kako se je narodna plodovitost po vojni zopet regenerirala, ostane za toliko časa nerešeno, dokler ne dobimo zanesljivih podatkov. S tem vprašanjem je tudi v zvezi vprašanje, ali ni morda vojna zapustila takih trajnih posledic na organizmu naroda, da ostane plodovitost za dolgo časa oškodovana?
Vsa ta vprašanja so izrednega praktičnega pomena za našo narodno in državno bodočnost. Teritorij naše države je tako redko naseljen, da se naše ljudstvo lahko po številu podvoji in celo potroji, ne da bi se bilo treba bati preobljudenosti. V okviru naše države je strah pred pre-obljudenostjo prazen. Bolj upravičena bi bila bojazen pred tem, da so naši kraji premalo obljudeni in da ima vsied tega naša država pre-maloštevilno ljudsko silo na razpolago za konkurenčni boj s sosedi. Francija, v kateri prebivalstvo po številu ne napreduje dovoljno, se trudi na vse kriplje, da bi se prebivalstvo hitrejše množilo, pa tudi pri nas bi bilo treba resno misliti na to, da imamo za tako velik teritorij premalo 1 judij in da je zaradi tega potrebno čim hitrejše razmnoževanje ljudstva.
Najvažnejši faktor pri tem je pač ljudska plodovitost, Proučevanje ljudske plodovitosti naj bi tvorilo podlago, na kateri bi se moglo s pridom pospeševati ljudsko plodovitost. Kvantiteta bi morala biti za nas prva naloga in šele v drugi vrsti bi se morali brigati tudi za kvaliteto ljudstva. Toda pri nas se pod vplivom idej, porojenih med drugimi, kulturno in organizatorično višje stoječimi narodi, polaga že sedaj večja važnost na kvaliteto ljudstva nego na njegovo kvantiteto, forsira
1 O umrljivosti in plodovitosti v mestu Ljubljana v vojnih letih so objavljeni uradni podatki.
se higiena rase, zanemarja pa se populacijska politika. Za naše razmere pa bi bilo naravnejše, ko bi za enkrat z vso silo pospeševali plodovitost in se borili za higieno rase le v toliko, kolikor nam je v sedanjih razmerah sploh mogoče. Ce hočemo ostati na realnih tleh, moramo uvideti, da je v naših razmerah najnujnejša narodna in državna skrb za čim izdatnejše razmnoževanje ljudstva potem naravne plo-dovitosti.
Vprašanje torej, kako je vojna vplivala na število porodov in kako se je ljudska plodovitost po vojni zopet vzpostavila, je dalekosežnega pomena. Ker nam za enkrat manjka obširnejšega statističnega materijah, mora biti dobrodošel vsak podatek, ki more kolikor toliko razjasniti to vprašanje. V sledečem prinašam tabelo, iz katere je jasno razvidno —- četudi v majhnem merilu — kakšen vpliv je imela vojna na število porodov in v kaki smeri se giblje plodovitost po vojni.
Porodniški oddelek splošne bolnice v Ljubljani,
1911-1920 2
Leto	Sprejemi	Porodi	Novo- rojenčki	Odpuščeni novo- rojenčki	Odpuščeni novorojenčki v % vseh novorojenčkov
1911	560	458	469	366	78 %
1912	599	497	507	400	79%
1913	609	516	528	418	79 %
1914	623	543	552	456	83%
1915	540	470	479	402	83%
1916	517	441	450	370	82 %
1917	455	396	404	331	82%
1918	498	435	445	365	82%
1919	725	631	643	555	86 %
1920	893	813	824	705	86 #/.
Na porodniškem oddelku splošne bolnice v Ljubljani je bilo v zadnjem Predvojnem letu (1. 191.1.) 516 porodov. Leta 1914. je število porodov hiašalo 623. V drugi polovici tega leta se je začela vojna, ki pa ob tem času še ni mogla vplivati na število porodov, dočim je v letu 1915.
2 Podrobnejša statistika izide v medicinskih listih. K zgornji statistiki je treba pripomniti, da so med porode šteti tudi splavi, in med novorojenčke tudi nezreli plodi. V tem tiči vzrok, da sc je procentualno tako malo otrok zdravih odpustilo iz porodnišnice. Pričujoča statistika torej ne pove ničesar o izgubi na Zrelih mrtvorojencih in o umrljivosti zrelih novorojencev.
število porodov padlo na 470. Najnižje število porodov je bilo v letu 1917., znašalo je samo 455 porodov. Naslednje leto se je število porodov nekoliko vzdignilo, tako da je doseglo število 498.
V prvem povojnem letu 1919. je število porodov hipoma poskočilo na 631 porodov in leta 1920. je število porodov znašalo 813. Tako visokega števila porodov porodniški oddelek ni niti v mirnih časih nikdar dosegel. To leto je bilo število porodov za 270 večje nego v letu 1914.
Zapeljivo bi bilo sklepati iz tega hitrega dviga, da se je tudi zunaj v splošnem število porodov istotako visoko dvignilo. Toda ta sklep bi bil prenagel, ker je upoštevati, da je mnogo’ porodnic prišlo porodit v porodnišnico vsled slabili stanovanjskih razmer in pa vsled draginje, ki je zavladala posebno lindo leta 1920. V koliko sc je dvignilo število porodov v vsem prebivalstvu, iz teh številk torej ni mogoče sklepati. To bomo izvedeli šele tedaj, ako dobimo statistične podatke za večji teritorij.
Iz tabele je nadalje razvidno, da je v vojnih letih padalo število onih novorojenčkov, ki so bili zdravi odpuščeni iz porodnišnice. Leta 1914. je zapustilo porodnišnico 456 otrok, leta 1917. pa samo 331. V letu 1919. je odšlo iz porodnišnice že nad pol tisoča (555) otrok in leta 1920. je odšlo iz porodnišnice 705 zdravih novorojenčov. Napram letu 1917. se je tor^j število zdravih odpuščenih otrok več kot podvojilo. Tudi v primeri z najplodovitejšim letom 1914. je število odpuščenih otrok poskočilo za 249. Tabela kaže tudi, koliko otrok je zapustilo porodnišnico zdravih v odstotkih vseh v istem letu rojenih otrok sploh. V letu 1914. je bilo odpuščenih zdravih 82‘6 % vseh v tem letu rojenih otrok, v letu 1919. pa 86*31 % in v letu 1920. 85’56 %. To diferenco si je razlagati s tem, da se je v zadnjih letih sprejemalo manj splavov na porodniški oddelek.
Na vprašanje, ali je vojna zapustila na prebivalstvu posledice', katere bi mogle trajno manjšati plodovitost, materijal porodniškega oddelka ne daje nobenega določnega odgovora. Samo eno se da trditi, da pomanjkanje osebne snage in higiene, ki se je po vojni pojavilo vsled pomanjkanja perila, obleke, mila in stanovanj, ustvarja možnost okuženja med porodom in v otročji postelji. Tudi vpliv gonoreje na otročjo posteljo je očividen. Ta dva momenta razlagata tudi pogostejše obolevanje žensk v otročji postelji in večje število seps.
Z naraščanjem števila porodov, ki je nastopilo v letih 1919. in 1920. in ki se v letošnjem letu še nadaljuje, se je na porodniškem oddelku pojavila silna kalamiteta zaradi pomanjkanja prostorov. Porodnišnica, ki je bila zidana tako, da bi s težavo zadostovala za 350- -400 porodov na leto, je v letu 1920. morala dati prostora za 813 porodov. Posledice, ki bi bile lahko nastale vsled nezadostnega prostora, bi bile lahko katastrofalne za porodnice in za novorojenčke. Nevarnosti, katerim smo se doslej srečno ognili, ilustrira najlepše sledeče: V eni sobi, kjer bi moglo stanovati kvečjemu pet zdravih ljudij, je bilo včasih sedem otročnic s sedmimi novorojenčki, skupno torej 14 ljudij.
Ta ilustracija naj zadostuje. Sama pove več, nego bi mogli povedati dolgovezni komentarji.
V zadnjih vojnih letili smo slutili, da se nam obeta bogata žetev. Toda priznati moramo, da nanjo nismo bili pripravljeni. Še več! Priznati moramo, da se tudi sedaj še ne zavedamo, kako važne so naše naloge za državni in narodni podmladek. V dobi socialne razdrapanosti in moralnega razsula je materinstvo svetel žarek, ki razsvetljuje temno, negotovo bodočnost. In vendar po prevratu nismo še ničesar storili v korist materinstva.
Prva in najsvetejša dolžnost družbe je, da poskrbi za matere v težkih urah poroda. Porodni riziko je tako velik, da ga mora družba zmanjšati na oni minimum, ki je s človeško močjo dosegljiv. To ni samo zahteva humanitarnosti, sočustvovanja, socialne pravičnosti in medicinske znanosti, to je zahteva humanitarnosti, sočustvovanja, socialne pravičnosti, medicine in populacijske politike obenem.
Javnost je navajena, da išče grešnika, kjer vidi greh. Lahko bi se začelo povpraševanje, kdo da je tako zanemarjal dolžnosti do mater in novorojenčkov, kdo da je ustvaril tako neznosne razmere. Krivca ni težko najti. Vseh teh nedostatkov so krive razmere po vojni in neizogibne spremembe, ki so nastale po prevratu.
S tem, da odvalimo krivdo na razmere, pa družba ne more odvaliti od sebe dolžnosti, da v najkrajšem času vse pomanjkljivosti in ncdo-statke popravi. Cas je že, da se greh opere.
#	tf
S statistiko in razmerami na porodniškem oddelku ljubljanske splošne bolnice sem se v zvezi s populacijsko politiko pečal obširneje iz tega vzroka, ker imajo porodnišnice zelo važno vlogo pri reševanju numeričnega narodovega napredovanja in ker bi se moralo v Porodnišnicah koncentrirati glavno delo za materinstvo. Zunaj porodnišnic umre ena otročniea na dvesto na okuženju, v modernih porodnišnicah samo ena na tisoč. Pri predležeči placenti umre zunaj porodnišnic 20% porodnic, v modernih porodnišnicah pa samo 5 do 8%. V Nemčiji umre med porodom vsako leto okoli 80.000 otrok. Kako je v tem oziru pri nas, za enkrat še ne vemo. Najbrže veliko slabše. Numerična izguba na materah in otrocih med porodom in prve dni po Porodu je gotovo tudi pri nas tako velika, da je upravičena zahteva, da naj družba v večji meri skrbi za porodnice, nego je skrbela doslej.
Po statističnih podatkih iz porodniškega oddelka splošne bolnice v Ljubljani je razvidno, da skuša krepki narodni organizem nadomestiti 'zgube, katere mu je prizadejala vojna. Naša naloga je, da ta organizem podpremo z vsemi močmi v njegovem nezavednem stremljenju!
Doleris* je konstatiral, da ima Pariz za porodnice na razpolago 400 Postelj, za hiralcc pa 101000. Iz te konstatacije izvaja Doleris jako zanimive konsekvence. Ko bi hotel pri nas vzporediti število postelj, namenjenih za porodnice, s številom postelj, namenjenih za hiralce, bi dobil sramotno visoko razmerje, ki bi dokazovalo, da se tudi pri naš "'aterinstvo omalovažuje.
* Dr. J.-A. Doleris et'J.Bouscutel, Neo-maltluisianisnie, maternite et fetni-nisme, education sexuelle. Pariš, 1918.
V. ŠVAJGAR:
LjubIjana=Jadran.
Rapallska pogodba je slovensko železniško omrežje tako nesrečno za Jugoslavijo ograničila, da predstavlja danes nekako telo brez udov. Vse one glavne proge, ki jih je Jugoslavija podedovala po Avstriji, so v sredi svojega poteka presekane ter predstavljajo sedaj kup lokalnih, za promet mnogo manj pomembnih žil. Podbrdo, Rakek so naše rane, iz katerih hudo krvavimo. Nasprotnik naš tam na zapadu nam je na popolnoma naši zemlji ustvaril velik plot in tako zagradil našo naravno cesto k morju, k Jadranu. Podbrdo in Rakek sta naši rani, toda v resnici krvavimo v Gorici, Nabrežini, Šempetru, Divači, na Reki in v 'krstu 'sepovsod. Zaprta nam je pot z našega posestva v soseščino, ob poti preži za plotom navidezno močnejši tujec ter čaka, da nam ukrade še ono,,kar se sploh še da ukrasti, 'koda — mož je v zmoti že sedaj in prišel bo čas, ko bo. dal sam nazaj, kar je vzel. V to ga bo prisilil čas, ki zdravi vse rane in bo tudi ozdravil naše rane ob Jadranu. Mi pa tudi ne smemo držati križem svojih rok — pripravljajmo direktno in indirektno vse, da bo naša pot kmalu zopet odprta vsepovsod k morju.
Letošnji državni budžet ima med drugimi postojankami tudi predlagan kredit za zgradbo normalnotirne glavne proge iz Kočevja preko Kolpe na Moravice. Pogled na karto pokaže, da ta proga navidezno ne igra bogve kakšne vloge, saj veže le lokalno progo Ljubljana-Kočevje z glavno progo Zagreb-Bakar-Reka. 'koda natančnejše razmišljanje privede opazovalca kmalu na to, da pomeni zgradba te proge absolutno mnogo več, ker veže Ljubljano z Reko, in sicer po ozemlju jugoslovanskem. Nikjer ji ni zastavljena pot po tujcu, nikjer nima kdo drugi vpliva na njen potek. Toda še dalji je njen pomen — Ljubljana ima ozadje, s katerim je spojena takisto po železnicah. To tudi nekaj pomeni...
Ni naš namen, da bi se mudili dalj časa pri splošnostih, hočemo podati nekoliko tehniško - prom etnih pripomb o nameravani novi progi, ki bodo morale biti uvaževane, ker so važne' iz prometnih in gospodarskih ozirov.
Ako smatramo kot celotni problem spoj Ljubljane, oziroma vse Slovenije z morjem, potem vidimo na prvi pogled, da bo izvršitev celega problema zahtevala več izvršilnih dob, ki morajo nastopiti, ako hočemo, da ga do konca solidno in smotreno dovršimo. Nam gre za nič manj kot razmeroma prvovrstno železniško zvezo in ne za kako šušmarcnje raznih birokratov, ki imajo pred seboj samo rešitev akta, vsebine pa na poznajo globlje. Ako hočemo doseči glavno železniško zvezo od Ljubljane (Jesenic, Maribora itd.) do Reke po jugoslovanskih tleh, se mora uvaževati: a) dograditev proge od Kočevja do Moravic kot glavne proge z vsemi objekti in opremo takoj, b) preureditev sedanjih prog Ljubljana-Grosuplje, osobito pa Grosuplje-Kočevje takisto v ono tehniško stanje, ki daje progi značaj glavne proge, e) eventualna preureditev proge Moraviee-Rcka v najmodernejše opremljeno enotirno
\
LJUBU ANA-.lAORAN.
/
iit v slučaju potrebe tudi v dvotirno progo, v kolikor ta dela že niso dovršena, iu e) ustvaritev dotočnega lokalnega omrežja višje imenovani progi Ljubljana-Reka, da se gospodarsko priklene celotna ob progi ležeča pokrajina na to žilo, na morje.
Potek nove proge iz Kočevja proti Moravicam	je karakteriziran	za
vse dosedaj izdelane variante z besedo Kolpa.	To	je ona	reka,	ki
ustvarja največje zapreke, ker teče v 200 do	300	metrov	širokem
koritu prečno na projektovano zvezo in mora biti premostena bodisi na dnu doline ali pa v višinskih delih korita. Računi in natančen pregled terena omogočujeta oboja načina. Spuščanje v dolino ter zopetno dviganje preko Kolpe napravlja zgradbo proge in pa poznejši obrat dražji, premostitev po visokem mostu pa tvori silno drago postojanko v drugače cenejši progi. Predori so potrebni na vsak način vsled goratega ozemlja, ter se nekako izenačujejo pri vseli variantah v dolžinah in stroških. — Imamo, kakor rečeno, več variant, omeniti hočemo le dve, ki sta načelno najbolj markantni. Prva zastopa mnenje tranzitne proge s premostitvijo Kolpe v višini okoli 100 m nad gladino ter zmernejšimi usponi iu padci od 10 do 150/,„„ druga pa vpošteva deloma tudi lokalnogospodarski moment, obenem pa se spušča v nižavo reke Kolpe, premosti par metrov nad gladino ter se vzpenja nato na Brod-Moravice z vzponom 20 do 25"/,,Dolžina prve variante je 58 km, druge 44 km, stroški nekako enaki. Vsaka ima svoje dobre in slabe lastnosti, kar sledi že iz povedanega. Ako ju nekoliko skicirano zemljepisno, opazimo njun različni potek še bolj; tranzitna proga se dotakne le Mozlja, Verderba in Plemenitaša ter Srpskih Moravic, v ostalem spremlja Kolpo ter jo premosti nekako pri vasici Dol pri Starem trgu (kočevskem!), druga pa gre mimo Stalcarjev in Novih sel v dolino do Broda in pritegne celo kolpsko dolino do Cabra nase ter se nato vzpenja na Brod-Moravice. — Obe progi sta popolnoma gorskega značaja, težje izvedljivi — toda najkrajša zveza od Ljubljane do Reke. Daljava znaša le nekako 190 do 200 km. Vse druge proge po jugoslovanskih tleli so daljše, ker delajo ovinke.
Ako bo obveljala ena ali druga teh variant, še ni odločeno, saj bo to odločitev prineslo podrobno merjenje in trasiranje na licu mesta, ki sc letos prične. Vendar pa lahko računamo, da bo ta proga postala v nekaj letih dejstvo, in sicer kot brzovlakovna proga od Kočevja tja do Reke. Kaj bo pa z odsekom Ljubljaha-Kočevje?
Sedanji ustroj obstoječe lokalne zveze omenjenih mest ni imel srečnih Projektantov niti graditeljev. Marsikateri preprosti mož me je vprašal, zakaj se ni gradila proga na Cušperk, na Ortnek — zakaj so se ogibali dolin, predorov itd. Odgovor je podati lahko — sedaj, kakšni motivi Pa so bili tedaj predvsem lherodajni, se odteguje presoji. Konštatiramo samo to, da so 1.) lezli na višine tam, kjer ni bilo treba, 2.) se je Proga dotaknila «krajev» Cušperka, Ortneka, Lipovca itd. namesto Dobrepolj, Velikih Lašč v bližini, cele ribniške doline od Žlebiča do Bolenje vasi itd. itd., 3.) so se zgradili preostri ovinki in 4.) $o se opustile vsakovrstne varnostne odredbe na progi, postajah itd. — Vse t(> je ostalo do danes neizpremenjcno.
Proga sc mora v celoti modernizirati, popraviti, prirediti in opremiti vsaj s signalnimi napravami ter zadostno velikimi postajami. Obrat bo sicer drag, toda kapaciteta bo zvišana ter bo proga zadostovala. O pre-gradnji gotovih odsekov ni misliti še sedaj. To bo pokazala bodočnost.
O ostalih dveh izvršitvah celotnega problema Ljubljana-Reka ni sedaj še aktualne potrebe, treba je, da se obdržita v vedni evidenci. Čas, ko bo reška proga postala preobremenjena, se bo že napovedal sam, zatorej puščamo za sedaj v nemar ta podrejena vprašanja vsaj dotlej, dokler ne bodo razmere zahtevale kaj več.
Gospodarska stran projektovane zveze je silno važna. Uvodoma že smo poudarjali, da je ta pot edina, ki nas veže z Jadranom brez daljših ovinkov — sedaj sc hočemo samo dotakniti par vprašanj tranzitnega in lokalnega prometa z ozirom na naše gospodarstvo.
Ljubljana ima nekaj dotočnih prog s severa, t. j. z Jesenic in iz Maribora. Poprej je tekel ves promet, ki se je osredotočil v Ljubljani, tja čez Kras v Trst; saj je bila vsa proga v rokah Južne železnice v Avstriji. Danes tega ni, ker je meja med Jugoslavijo in Italijo pomaknjena k Postojni. Italijan nam lahko poljubno ukazuje, kaj smemo voziti v Trst in preko Trsta, saj je on sedaj lastnik Trsta in tržaškega zaledja. Ako nm je prav, lahko ustavi tudi ves promet, kljub vsem pogodbam — motivi za to se že najdejo. Naša tendenca mora tedaj biti, da se osamosvojimo te samolastnosti na način, kot je predvidena pro-jektovana zveza Ljubljana-Reka. Res je, pot je daljša, toda dohod k morju gre po naših tleh in morje je tudi mednarodno prometno sredstvo, kamor lahko poljubno obrnemo svoje brodove.
Iz lokalnogospodarskega vidika moramo vpoševati, da bodo vsa ribniška, kočevska in goteniška kotlina kakor tudi Bloke zadobili najbližji dohod k morju. Omenjeni kraji imajo premog, les, glino itd., ki prihaja za izvoz v poštev. Medtem, ko je sedaj prisiljen les, da naredi pot iz Ribnice preko Ljubljane k morju v Trst, bo proga preko Mora-vic na Reko za polovico krajša. Množine lesa, ki prihajajo v poštev iz vse pokrajine, so ogromne, ker gredo v milijone kubičnih metrov. Toda tudi drugi predpogoji so dani za razvoj industrije. Kolpa proizvaja s svojim močnim tokom z lahkoto nekaj tisoč konjskih sil električnega toka, ki se da na licu mesta porabiti v industrijske svrhe, osobito lesno industrijo. Pri tem ne mislim samo na žaganice in druge grobo obdelane lesne dele, temveč tudi industrijsko proizvajanje suhe robe vobčc. Enostavno pohištvo, kuhinjsko orodje, razne posode, skratka vsi leseni uporabni predmeti bi se dali industrijsko proizvajati. — Kočevje ima premogovnik s srednjedobrim rjavim premogom. Ker se je v zadnjem času začelo pripravljati vse potrebno za večjo eksploatacijo bogatih premogovnih žil, je tudi v Kočevju podana podlaga za razvoj industrije.
Tudi tujski promet bi bil močan. Vsa Slovenija bi imela kratkotraja-jočo vožnjo na Reko na razpolago. Saj bi brzovlak Ljubljana-Reka potreboval le nekako 4Vs ure, da doseže Jadran. Medpotoma bo mnogo letoviščarjev obiskalo divno kolpsko dolino, neoskrunjeno po moderni kulturi.
Iz vsega sledi, da je projektovana železnica potrebna nele za kraje Kočevje in Ribnica, temveč v veliki meri kot izhod vse Slovenije v svet. Da se bo kmalu dogradila, je v interesu nas vseli in upajmo, da bo kmalu zažvižgal prvi vlak po kolpski dolini ter naznanjal novo dobo nam vsem.
PAVEL FLERE:
Avtonomija ali centralizacija šolstva.
i.
Ob času zadnjih občinskih volitev se je pri nas pisalo, da se vrše te volitve v znamenju boja med centralizmom in avtonomizmom. Ne gre mi zato, da bi v naslednjem razpravljal o tem, v koliko je bilo to res ali v koliko je bilo to izdano geslo le krilatica volilnega boja, ker hočem v naslednjem brez vsakega ozira na to ali ono politično stranko na kratko govoriti o vprašanju, ali bodi naše šolstvo urejeno avtonomistično ali centralistično, v koliko bi šolstvu samemu koristila prva ali druga uredba. Ako si ob tej priliki izposodim za izhodišče kak članek ali kake vrstice iz «Avtonomista», je to le zato, ker smatram, da hoče list stvarno razpravljati o vprašanju avtonomije in ker zrem kot nepolitik v listu glasilo avtonomistične ideje.1
«Avtonomist» je namreč prinesel v svoji 2. številki kratek članek pod naslovom «Avtonomija in šola«, ki slove:
«Slovenci imamo danes zelo razvito šolstvo. Prvo podlago razvoju našega šolstva je dal stari Ijudskošolski zakon, ki pa ni mogel pri nas delovati tako kot pri Nemcih, ker se vzgoja pri nas ni mogla razviti v domačem, narodnem dnini. Po preobratu so se razmere zboljšale v toliko, da moremo danes na starih temeljih, kar je bilo v njih dobrega, graditi novo poslopje vzgoje v domačem duhu in to poslopje smo dogradili srečno preko lepega števila meščanskih, obrtnih in drugih srednjih šol do naše univerze:
To šolstvo mora iz enostavnih pedagoških razlogov ostati naše. Mladina • se da razviti samo tedaj, če bo rastla na svojih domačih tleh in iz svojih tal. Kakor hitro bomo začeli na tem principu kaj izpreminjati, ne bodo uspehi taki kakor bi lahko bili. Šola je sicer lahko državna, anipak diferencirati se mora le po prirodnih potrebah. Diferenciranje se pa najložje izvrši preko avtonomije. Avtonomna oblast bo lažje določala učne načrte in bolje presodila vsebino učnih knjig kakor državna centrala.*
Članek navajam dobesedno, ker se mi zdi, da v svojih poslednjih treh stavkih obsega avtonomističen program glede šolstva; kar je pred njimi, je premisa za zaključek. Ta premisa — prvič — pa se mi zdi Ponesrečena. Podlago razvoju našega šolstva je res dajal stari avstrijski Ijudskošolski zakon, a ta zakon ni dopuščal avtonomije. «Krajni»
1 Ali in katera politična stranka stoji za njim, mi je pri teh izvajanjih docela 'relevantno.	Op.	pis.
193
in «okrajni šolski sveti», ki naj bi bili nekake samoupravne, avtonomne, na podlagi volitev ustvarjene korporacije, niso bili v svojem poslovanju avtonomni, marveč so bili le korporacije, ki so pač imele dolžnost, da nosijo bremena za šolstvo, niso pa imele nikakih'upravnih pravic. Krajni in okrajni šolski svet — predvsem prvi — sta morala skrbeti za zidanje in vzdrževanje šolskih stavb, morala sta na lastne stroške oskrbovati vse faktične potrebe šolstva, prevzemati sta morala razen plačevanja učiteljstva — a tudi to po nekaterih krajih! vsa šolska bremena in sta imela dvomljivo pravico pri izberi svojega učiteljstva. «I)vomljivo» pravim — kajti njuna izbira ni bila obvezna za imenovanje in nastavljanje učiteljstva.
Se hujše je bilo breme, ki ga je nosila za svoje «avtonomno» šolstvo vsaka avstrijska kronovina; a odločujoči činitelj pri tem šolstvu ni bil deželni odbor, marveč deželni šolski svet, ki je bil c. kr. institucija, t. j. bil je prav centralistično urejen urad, za katerega so se stekale vse niti v c. kr. ministrstvu za bogočastje in uk na Dunaju.
Tako tedaj v resnici izgleda ona podlaga za razvoj našega šolstva in dvomim, da-li je bila ravno ta podlaga razvoju ugodna. Dvomim tedaj tudi, ali je navedena premisa pravilna, da bi mogla dovesti do zaključka po zahtevi avtonomije za šolstvo. Pravtako pa si tudi upam dvomiti, ali je bil omenjeni zakon res kaj pripomogel k razvoju našega šolstva po prevratu. Po našem osvobojenju se je razmah narodnih sil izvršil tudi na šolskem torišču, ker se je izvršiti moral. V nedomačega in nenarodnega duha vklepana vzgoja narodova je morala razbiti tudi te spone in nje v prvi vrsti, ako je sploh hotela postati narodna. Zato in ne zaradi starega ljudskošolskega zakona in ne le na njegovi podlagi smo morali dobiti svoje meščanske šole, svoje osnovne šole po mestih in krajih, v katerih je tujčeva sila tirala deco našega naroda v tujejezične šole.
Res je, da je prevzelo vodstvo vsega šolstva v Slovenjji takoj po prevratu poverjeništvo za uk in bogočastje v Ljubljani, tedaj neka avtonomna, dalj časa od prosvetnega ministrstva v Beogradu nezavisna institucija. Res je tudi, da je vodilo to poverjeništvo razvoj našega šolstva po prevratu. Dvomiti pa si upam, ali je bil ta razvoj izrečna zasluga avtonomnega poverjeništva; kar je to lahko storilo, je bila iniciativa, je bila dobra volja. Vplivalo je tudi poznavanje razmer. Docela vseeno pa bi bilo, ako bi danes, ko so tozadevno razmere že nekako urejene, sedel iniciativen poznavalec razmer v Ljubljani ali v Beogradu; izvršilo bi se isto. Zakaj financiranje tega pokreta in razmaha ni izšlo iz samolastnih, avtonomnih poverjeniških blagajn in ni moglo iziti, enostavno zato ne, ker takih blagajn ni bilo; poverjeništvo je razpolagalo z denarnimi sredstvi, ki jih je prejemalo iz Beograda. Zato bi dejal, da gre zasluga za ta razvoj Ljubljani in Beogradu.
Gotovo je, da je bila želja iniciative prav pogosto večja nego moč dejanja. Naše strokovno šolstvo je vzlic dobri volji še precej v povojih, naše meščanske šole se bore s težkočami, naše srednje šolstvo še mnogokrat tipa po 'svojem smotru, naše vseučilišče — poglejte le nezadostne prostore! Vprašanje pa je — in veliko je to vprašanje: Ali
gredo vsi ti nedostatki na račun centralističnim željam? Ali hi jih šolska avtonomija, široka in izvedena v vse podrobnosti, odpravila na mali?
Za primer naj navedem samo odlomek iz težkoč, s katerimi se mora boriti danes naše samoupravno vzdrževano šolstvo. V Ptuju n. pr. smo dobili po prevratu deško meščansko šolo. Zanjo ni bilo strehe, ni bilo oprave, ni bilo učil, ni bilo skratka ničesar razen učiteljev in učencev. V svojem dveletnem obstanku je povzročila unestni občini ptujski ogromne vzdrževalne stroške, in ker se mora otvoriti jeseni nov postopni 3. razred, izkazuje proračun za adaptacijo nekih starih prostorov za to šolo težke stotisočake. Drug primer: Deška in dekliška osnovna šola za ptujsko okolico, vsaka šestrazredna, imata danes za okroglo 1000 otrok na razpolago devet učnih sob; potreben bi bil tedaj prizidek, načrt zanj je gotov, njegov proračun pa znaša okroglo 2 milijona kron.
To pa nista osamljena primera niti iz ptujskega šolskega okraja, kjer je osnovno šolstvo pač med više razvitim v sedanji Sloveniji. In v slovenskem šolstvu je nešteto takih ali še vse drugače kričečih slučajev. Ali bo zmogla avtonomna Slovenija te ogromne vsote za tak najpri-mitivnejši razvoj svojega šolstva? Že danes se obračamo vedno na državo za podporo, za večletna državna posojila, da občine in okraje, ki imajo vzdrževati to šolstvo, rešimo naravnost gospodarskega propada vsled teh bremen. Občine so dvignile svoje doklade za 300 do 500 %, da morejo kriti le najpotrebnejše tekoče vzdrževalne stroške (za kurivo itd.) svojih šol, ki znašajo brez popravil za kako šestrazrednico že do 20.000 K letno. Pod takimi razmerami res «ljudstvo ne bo gledalo proti vaški šoli kot učilnici svoje mladine, v učitelju ne bo videlo svojega prijatelja in voditelja, ampak svojega sovražnika, hlapca one klike, ki ga tlači k tlom in mu sesa kri» (Avtonomist, št. 3, v članku «Našemu učiteljstvu v preudarek*) — tako gleda ljudstvo že danes in preklinja svoje »samoupravne* dolžnosti!
Pripravljen sem na vprašanje, ali mislim, da se pri državnem upravljanju šolstva na mah izognemo tem težkočam. Ne, tega ne mislim. Tiospodarske rane, ki so jih zasekale po vsem svetu vojna in njene posledice — pa bodisi da so «bankokraskcga» ali kakršnegakoli izvora — so pregloboke, da se zacelijo na mah. Prepričali pa seni, da se laže prebole v skupnosti in tem laže, čim večja je skupnost in čim globi a je skupna zavest.
Vem, da najdem za to svoje prepričanje razumevanje tudi pri avtonomistih, kajti njihov zgoraj zapisani program v stavku «šola je sicer lahko državna, ampak diferencirati se mora le po prirodnih potrebah* je tudi moje prepričanje (črtam pa iz stavka besedici «sicer lahko*). Ne morem pa pritegniti temu, da se «difercnciranje... najložje izvrši preko avtonomije*. Mogoče, da «najložje» — samo kako daleč? Ali morem ob zavesti edinstvenosti in državne skupnosti zahtevati: »Država, ti lahko prevzameš vsa bremena za moje šolstvo, a pusti tni, •da si ga uravnavam sam, kakor prija meni*? ali: «Ti plačaj, jaz naj gospodarim!* .lasno je, da poreče država: »Kjer naj plačam, hočem tudi svojo besedo!* — jasno za vsakogar; kajti prav ob tem državno-
*>•
socialnem čutu ne more nikogar motiti dejstvo, da so država državljani, t. j. ljudje, ki jo tvorijo. V enem namreč se ravno izraža državljanski čut: v tem, da pomagam sodržavljanu, da onemu, ki je na slabšem, sežem pod pazduho, ako sem močnejši, in v tem, da imam pravico od močnejšega zahtevati, da mi pomaga slabšemu. Ako presojamo državo kot enoto in ne z malega lokalnega vidika, tedaj se ne odločimo težko za sklep, da naj Slovenija gradi šole Macedoniji in Srem Sloveniji.
Tako mi narekuje socialni narodnostni čut in da se upošteva ta z vso pravičnostjo, je stvar državne, centralne oblasti, ako ji je za napredek države in njenega edinstva. Napredek pa se mi vidi mogoč le v narodnem edinstvu, nikakor pa ne v plemenskih ali kakršnihkoli drugačnih anahronizmih.
Ko sem se tako izrekel za centralno upravo šolstva, bi ostal na sredi pota, ako bi ne izrazil na kratko svojih misli o centralni upravi. Pristavljam, da kot nepolitik nimam vpogleda ne v točne šolske načrte avtonomistov in ne v one centralistov, prepričan pa sem, da je strah ptvih prazen, ako zro le na «centralizem, ki je rodil neznosni birokratizem® (Avtom, št. 3.), ker vidim, da nekatere politične stranke izigravajo ta «centralizem» v demagoške svrher Pa kakor rečeno: ne govorim kot politik, temveč kot šolnik.
Prva centralistična zahteva glede šolstva je, da mora biti šolstvo državno. To se pravi: država naj prevzame šolska bremena, a za to dolžnost ji pripada absolutna pravica nadzorstva nad šolo in nad njeno upravo. Tako seveda sc da težko misliti, da bi tak centralizem mogel uvajati kak okostenel birokratizem. Nasprotno sem zase prepričan, da je dejstvo, ako učiteljstvo iz bivše Srbije še danes hodi v prosvetno ministrstvo v Beogradu na črno desko gledat, kdo je »postavljen za učitelja®, le anahronizem, ki izvira iz bivših malih srbskih razmer, da pa ta navada z uvedbo novega šolskega zakona odpade sama po sebi.
Na centralizacijo, ki bi uvajala danes za vso državo iste upravne stopnje, kakor jih je vseboval srbski šolski zakon, pač nihče ne bo mislil: nasprotno sem prepričan, da vsi oni, ki govore o najstrožji centralizaciji, predvidevajo v okviru nje same upravno decentralizacijor Kajti, ako je centralizacija pozvana — in v to mora biti pozvana —, da daje z državno avtoriteto šolstvu krepko hrbtenico, skrbi pa upravna decentralizacija za to, da šolstvo ne okosteni v birokratizmu. Zato mora centralizirano šolstvo z najvišjo šolsko oblastjo v ministrstvu prosvete prevzeti vase avtonomne, t. j. upravno decentralizirane, nižje instančne šolske zastope, v katere volijo svoje zastopnike izraziti interesiranci,
2 Jasno je, da ne istovetim pojma «upravna decentralizacija® v obsegu državne centralizacije s pojmom plemenske avtonomije ali avtonomije v zgodovinskih rnejah, kakor se pri nas govori o avtonomiji. Tudi «avtonomno upravo® umevam le kot avtonomno institucijo brez takih pritiklin. — Op.pis.
ki jim je namenjena kaka vrsta šolstva. Ideal v tem oziru bi nam bila državna avtonomna uprava z lastnim državnim šolskim parlamentom.
Da dokumentira to svojo idejo, je slovensko napredno učiteljstvo dosledno poudarjalo svojo zahtevo: «Da bodi vsa sola, od najnižjega do najvišjega učilišča, vzgojna in vsestransko izobraževalna naprava, urejena torej socialno in demokratsko. Obenem pa bodi vse šolstvo državno, in sicer državno po svoji upravi in po svojem vzdrževanju.
Za vse šolstvo je potrebna popolna centralizacija šolstva, ker dospemo le po tej poti do enotnosti v zahtevi po narodni in etični vzgoji in ker smo prepričani, da je treba naši šoli močne osrednje sile, ako hoče ves ujedinjeni narod naše države uspešno tekmovati tako kulturno kakor gospodarsko z ostalimi kulturnimi narodi. Država sama in ujedinjeni narod v njej sam ima pač svoj največji interes na tepi, da se zmožnosti in izobraževalne sile posameznih narodovih članov in državljanov vsestransko kar najbolj razvijajo po vzgoji in po pouku; ta interes pa nalaga državi dolžnost, da se briga za to vzgojo in za ta pouk ter podpira šolstvo, ki prevzema to dvojno izobraževalno nalogo;'
Ta zahteva vsebuje državno šolstvo s centralizacijo prav tako kakor individualno vzgojo za poedinca in za kulturne enote. In prav nič nismo podvomili, da bi ta dva pojma ne bila združljiva. Kajti, ako zahtevamo, j da da isti šolski zakon podlago za izenačenje vsega šolstva v državi, nismo nikdar mislili na birokratsko uniformiranost, ker vemo, da je ta \ .•sterilna ter razvoja in napredka nezmožna. Zato si tudi nismo mislili šole zaradi zakona povsod tako enake, da bi n. pr. učitelj v srbskih okrožjih pod docela drugačnimi narodno-gospodarskimi moral učiti deco tisto in samo tisto kakor učitelj v slovenskih okrožjih, kjer pa zopet mora biti pouk drugačen na Gorenjskem in drugačen v Sloven- i skih Goricah itd. Šolsko delo samo je notranje torišče prosvetnega j duševnega dela, uravnavajo ga le krajevne in prosvetne razmere, a J ostane nevezano vsled zakona in naredb.
isto kakor s poukom je z vzgojo, za katero zakon pač lahko predpiše splošno smernico s tem, da označi v šolskem smotru narodnostno, moralno .... vzgojo, ne more pa tudi v tem oziru postaviti vsega šolstva do skrajnosti na isto merilo.
Skratka: nemogoče je vse šolstvo potisniti pod isti klobuk, ker bi bilo tu premalo prostora za šolski razvoj, kakršen je potreben zaradi razvoja naroda ter njegovih gospodarskih in prosvetnih potreb, kar pa je potrebno, je, da mu centralistično da trden stožer, okrog katerega je mogoč živahen razvoj brez sredobežnih sil. Vpliv od zunaj na znotraj sme pa zakon v mejah avtoritete državne sile dovoljevati le onim, ki jih sam zato določi in ki so po svojem zvanju zmožni presojati in nositi Posledice tega vpliva.
Tako se izključujejo pri upravi in pri šolskem delu razni, lahko škodljivi lokalni vplivi, a se družijo šolskovzgojne smernice z vzgojnimi smernicami, ki jih narekujejo gospodarske potrebe. Ali je za tak posel /
" Iz »Načrta preustrojitve šolstva in narodne vzgoje®, izd. od «Jngosl. učit. Zavede® v Ljubljani 1.1919.
potrebna avtonomija šolstva, avtonomija nota bcne po plemenskih ali zgodovinskih skupinah, pa je zelo dvomljivo. Prej bi rekel, da je škodljiva, ker v svojem ozkem okviru ni zmožna širšega pogleda in ni zmožna niveliranja razločkov, ki jih je vtisnila našemu edinstvu nezaželjena in nedobrodošla preteklost. Zato se niti ne bojimo tega, ako nam bo državna centrala določala učne načrte in presojevala vsebino učnih knjig (kdo je kdaj to določal po starem avstrijskem ljudskošolskem zakonu?!), ker smo prepričani, da ne bodo sedeli v tej državni centrali možje, ki ne bi imeli umevanja za to, da ne zakoni in ne učni načrti niso tisti,ki preokrenejo lahko duha v šolstvu; ki ne bi mogli pojmiti, da reformnih idej ne izvajajo tiskani zakoni, temveč le potrebe in prilike.
Nekaj pa je za realizacijo vsega tega potrebno: da gremo in spoznavamo te potrebe in prilike po vsej državi, da prekvasimo svoje slabše z boljšimi od drugega konca države in zopet svoje boljše prenesemo kot kvas s severa na jug. Tega pa ne bomo zmogli zaprti v mali avto-nomistiški Sloveniji, nego samo takrat, kadar ne bo meja ne Sotla, _ ne Drina; kakor smo lahko med Slovenci postali prav Slovenci šele takrat, ko Sava pojmovno ni bila več meja med »Štajersko® in »Kranjsko®. Ako pa gojimo tudi v šolstvu še naprej plemenski separatizem, pa doživimo lahko vsaj v srcih — upajmo, da dejanjsko ne - Še podobno katastrofo kakor tedaj, ko so imeli odločevati za vstop v Jugoslavijo v separatistično koroškem duhu Vzgojeni Korošci. Vsa diferenciacija je pač mogoča le po prirodnih potrebah, a prav napačno storimo, ako istovetimo prirodne potrebe s plemenskimi.
ERANC VEBER:
Znanost in vera.
(Glej «Njivo» st. 131 ss.)
Da se ne bo zdel komu prenos mojega razlikovanja med avtonomnimi in heteronomnimi prepričanji na zgodovino presumaričnega značaja, hočem v sledečem v smislu svojih javnih predavanj, ki sem jih imel v tekočem poletnem tečaju pod istim naslovom na ljubljanski univerzi, ta prenos še natančneje orisati in utemeljiti.
A.	Viri zgodovinskega spoznavanja.
Poleg objekta, ki je za vsako znanost obligatoričen, moramo, kakor ' znano, razlikovati še vire, s pomočjo katerih znanost svoj objekt raziskuje. So sicer slučaji, kjer padeta objekt in vir znanosti nekako identično skupaj. Tako je na primer pri naravoslovju zunanja na- • rava obenem vir in objekt, pri psihologiji duševnost zopet obenem vir iu objekt dotičnega naravoslovnega, oziroma psihološkega raziskovanja. So pa zopet slučaji, kjer se objekt dotične znanosti na sebi bistveno razlikuje od njenega vira. Na nevtralnem polju nam nudi tak vzgled n. pr. geologija, ki raziskuje sicer tudi recimo našo zemljo, toda - vsaj v danem slučaju — le z ozirom na gotova njena časovna
določila, n. pr. kakšna je bila ta zemlja pred toliko in toliko tisoč leti, kako je izglodala pred tolikim in tolikim časom njena notranjost, njeno površje itd. Objekt geologije je potemtakem pravzaprav zemlja s preteklimi časovnimi določili, dočirn je vendar jasno, da more kot vir geologije služiti le zemlja z današnjim časovnim določilom, to je zemlja, kakor jo vidimo dandanes, kakor jo obseva današnje solnee in kakor jo raziskuje n. pr. dandanašnji zemljepisec, ki mu je ta dandanašnja zemlja obenem objekt njegovega raziskovanja. Geolog se pa te dandanašnje zemlje poslužuje le kot sredstva za spoznavanje iste, toda prejšnje zemlje, tako namreč, da sklepa s pomočjo najraznejših naravoslovnih, fizioloških, bioloških in drugih zakonov iz ustroja dandanašnje zemlje na ustroj iste zemlje, toda s katerimkoli prejšnjim časovnim določilom. Geograf in geolog moreta v danem slučaju raziskovati torej en in isti predmet, namreč dandanašnjo zemljo; bistvena razlika pri tem pa je ta, da se n. pr. geograf kot tak v resnici zanima tudi le za lastnosti te dandanašnje zemlje, dočim služijo geologu te lastnosti le za to, da more na podlagi svojega znanja o njih sklepati na lastnosti, ki so pripadale tej zemlji v kateremkoli prejšnjem času. Geografu je torej n. pr. dandanašnja zemlja obenem vir in objekt njegovega raziskovanja, geologu pa vsaj v danem slučaju le vir, ki mu služi kot sredstvo za spoznavanje notranjega ustroja iste, toda prejšnje zemlje, tako razlikovanje med virom in objektom znanosti je pa potrebno tudi bri zgodovini. Tudi zgodovina nima tega, za kar se pravzaprav zanima, neposredno pred seboj, tudi zgodovina mora na ta svoj objekt le sklepati in potrebuje v to svrho poleg tega svojega objekta specifično svoje, to je zgodovinske vire. Takih zgodovinskih virov nahajamo, če se omejim v svrho ložjega pregleda le na najmarkantnejše slučaje, četvero, namreč: 1.) neposredno ustno poročilo, 2.) ustna tradicija, 3.) kavzalni sledovi in 4.) pismeno poročilo.
o) Neposredno ustno poročilo.
la vir pride v poštev seveda le tam, kjer gre za ugotavljanje dogodkov, ki leže tik pred nami; tega vira se poslužuje zgodovinar torej tedaj, kadar se naslanja na izjave še živečih očividcev kakega dogodka. Recimo, da raziskuje neki mlad zgodovinar zadnjo rusko-Japonsko vojno; v tem slučaju bodo mu gotovo tudi v znanstvenem Pogledu prišle prav izjave še žTvečih oseb, ki so se n. pr. same udeležile toga boja, ki so tudi od drugih vidikov poznale in umevale to vojno in m morejo črpati svoje znanje o njej iz svojega lastnega spomina. Ni dvoma, da igrajo taki slučaji pri zgodovini precejšnjo vlogo in da pride mraj tudi neposredno ustno sporočilo v poštev kot vir zgodovine, čeprav seveda le v omejenem obsegu, v kolikor gre pri tem pač za ugotavljanje dogajanj, ki jih ne loči od nas prevelika časovna razdalji.
k) Ustna tradicija.
lega vira se poslužuje zgodovinar kakor znano tedaj in v toliko, kadar in v kolikor proučuje n. pr. govorico naroda o nekih davno pre-eklih dogodkih, ki se je bila vzdržala od roda do roda in ki meri pri Vsej razliki svojih posameznih verzij nazadnje vendar na neki dogodek,
ki se je v smislu te govorice vršil v tem ali onem preteklem času. Tako se 11. pr. o minulih turških vojnah govori še dandanes med narodom, in sicer ne samo splošno, temveč tudi z ozirom na podrobne in naj-podrobnejše slučaje in epizode. Ne mislim reči, da bi bil zgodovinar, raziskujoč turške vojne, neobhodno navezan na to ustno tradicijo. Ni pa dvoma, da mu ta ustna tradicija v danem slučaju more bistveno pojasniti marsikaj, kar bi mu ostalo nejasno le na podlagi drugih virov, o katerih bom še govoril. Marsikaj, česar ni zabeležilo nobeno pero, je ostalo v neizbrisnem spominu vsega naroda, na ta način namreč, da so prvotni očividci pripovedovali o tem n. pr. svojim sinovom, in tako naprej, kar dela razumljivo, da se je vest in znanje o nekem še tako singularnem dogodku ohranila skozi cela stoletja, ne da bi kdo izrečno o njem kaj pisni in ne da bi se o njem nahajali tudi kaki drugi zgolj kavzalni sledovi.
c) Kavzalni sledovi.
l ega vira se pa poslužuje zgodovinar, kakor znano, tedaj, kadar sklepa iz katerihkoli dandanašnjih faktov nazaj na izvestne dogodke, ki so edini mogli te fakte posredno ali neposredno povzročiti. Ce najde zgodovinar na nekem delu zemlje pod njenim površjem n. p. celo kopico človeških kosti, orožja, vojaških čelad, konjska okostja itd., bo brez-dvomno mogel'sklepati, da se je na tem mestu pred nekim časom vršila n. pr. kaka bitka. S pomočjo raznih drugih naravoslovnih zakonov more eventuelno še sklepati na starost vseh teh preostankov, na značaj in plemensko pripadnost dotičnih, na tem mestu počivajočih človeških trupel, na način, kako se je vršila ta bitka itd., kar ga vede v ugodnem slučaju do precej točnega spoznanja dotične bitke same. Zopet ne trdim, da bi taki kavzalni sledovi mogli sami zadostno utemeljiti dotično zgodovinsko spoznavanje; ni pa dvoma, da taki sledovi vsaj v zvezi z drugimi viri bistveno pospešujejo in v danem slučaju pravzaprav šele omogočajo dotično zgodovinsko spoznavanje. Sicer so ti sledovi lahko pri tem še dvojnega značaja, v kolikor so namreč ali zgolj fizikalno-kavzalnega •— semkaj spada zgorajšnji primer •— ali pa tudi psihično-kavzalnega značaja. Na te zadnje se opira zgodovinar ti. pr. tedaj, kadar sklepa iz zgolj psihičnega stanja nekega dandanašnjega naroda na vse to, kar je ta narod doživel in moral doživeti v prejšnjih časih in kar le je zapustilo v njem tudi kavzalnim potom ta njegov dandanašnji psihični značaj. Tako bo zgodovinar v zvezi z raznimi drugimi podatki n. pr. iz samozavestnega, gosposkega značaja nekega dandanašnjega naroda mogel sklepati na razne odnošaje tega naroda v preteklih časih, kar velja obratno seveda tudi, kadar ima zgodovinar pred seboj neki narod s hlapčevskim značajem, iz katerega seva neka melanholična potrtost dotičnega celotnega naroda itd. Kdo more.dvomiti, da pridejo tudi taki viri, seveda vselej le v zvezi z drugimi, za vsakega zgodovinarja v najresnejšem smislu besede v poštev?
el Pismeno poročilo.
Ta vir je seveda najvažnejši in v marsikaterem pogledu za zgodovinarja tudi najhvaležnejši. V tem oziru je pa treba razlikovati, kakor
znano, dvojo tipov tega vira. Ustno poročilo more biti tako, da je * nekako izrecno za zgodovinarja prikrojeno, t. j. da o nekom dogodku poroča lo v svrho ohranitve poznanja toga dogodka brez vseli drugih postranskih in priložnostnih motivov. Semkaj spadajo poročila raznih zgodovinarjev iz preteklih časov samih, torej n. pr. poročila, ki so jim avtorji osebnosti kakor Herodot, Tukidid, Tacit, Plutarh itd. Ne trdim s tem torej, da bi poročila teh zgodovinarjev bila že kot taka zadosten, t. j. tak vir, ki bi na sebi jamčil za resničnost dotičnili poročil. Ta poročila tvorijo meni le v tem smislu svojevrsten tipus pismenih poročil kot zgodovinskih virov, v kolikor se v njih neposredno in nekako ex eathedra govori o nekih dogodkih, o njih medsebojni zvezi itd. Od poročil te vrste moramo ločiti poročila, ki so tudi pismena, ki pa govore o nekem dogodku le slučajno, t. j. v kolikor sc hi dogodek tiče obenem raznih stranskih in priložnostnih pojavov, ki so dale ravno povod nastanku poročil te vrste. Semkaj spadajo razne kupne pogodbe, razni dekreti, pismeno zabeleženi ukazi, državno-politični pakti itd. Ni dvoma, da služijo zgodovinarju tudi poročila te zadnje vrste kot izvrsten vir, iz katerega more črpati večkrat svoja najvažnejša spoznavanja.
B.	Metoda zgodovinskega spoznavanja.
Kakor že rečeno, sem naštel zgoraj le najvažnejše zgodovinske vire, ki so obenem taki, da moremo iz njih sklepati tudi na metodo, ki je lastna zgodovinarjevemu delu. V prvem trenotku bi človek sicer morda mislil, da raziskuje zgodovinar neposredno dotične pretekle dogodke same, o katerih kot tak naknadno de facto poroča. Da temu ni tako, Pa kaže že prvi pogled na omenjene vire, ki so za zgodovinsko delo neobhodno potrebni. Prvotno delo zgodovinarja, vsaj zgodovinarja kot znanstvenika, ne obstoji in ne more obstati v kateremkoli neposrednem raziskovanju dotičnili .preteklih dogodkov samih, temveč edinole v .znanstveni analizi njegovih gori omenjenih, na razpolago mu stoječih virov, katere mora znanstveni zgodovinar kritično premotriti in s tem . obenem podati znanstveno razlago njihovega nastanka. Zgodovinsko spoznavanje obstoji torej v prvi vrsti pravzaprav le v kritiki omenjenih zgodovinskih virov in v na tej kritiki sloneči naravoslovno-psihološki rdzlagi teh virov. Zanimivo je, da sloni tudi ta kritika in ta naravoslovno psihološka razlaga naših virov tudi tukaj nazadnje le na sploš-noin logičnem postulatu zadostnega razloga:* Pred zgodovinarjem se • Nahajajo de facto ustna poročila, ustne tradicije, kavzalni sledovi, Pismena poročila itd.; nastane torej vprašanje, kako se naj na znan-stven način razloži faktičen obstoj teh «virov». Eno razlago, ki pri tem ravno zgodovinarja kot takega najbolj zanima,nudi eventualna istinitost dotičnili dogodkov, na katere meri dotično poročilo, tradicija, kavzalni sKd itd. Znanstvena in glavna naloga zgodovinarja pa obstoji ravno v lem, da določi, ali se more in sme v danem slučaju s to, njega najbolj zanimajočo razlago svojih virov zadovoljiti ali ne. Šele, ko je zgodovinar to prašanje odločil, je obenem odločeno njegovo «zgodovinsko»
* Prini. Njiva, str. 132; sledi podrobna utemeljitev.
vprašanje o istinitosti ali neistinitosti dotičnega zgodovinskega dogodka samega, tako da mora tisti, ki hoče dohiti v resnici pogled v metodo zgodovinskega znanstvenega dela, v prvi vrsti si ogledati način, kako odloča zgodovinar svoje omenjeno prvo vprašanje, namreč vprašanje, ki se tiče naravoslovno-psihološke razlage dotičnili, faktično obstoječih zgodovinskih virov.
Mislimo si, da ima zgodovinar pred seboj dvoje poročil, ki si medsebojno nasprotujeta. Že na podlagi tega nasprotja bo zgodovinar takoj vedel, da ne morejo biti istiniti dogodki, o katerih se poroča v obelt poročilih. Zakaj ne? Ker bi nasprotovala taka istinitost že temeljnim načelom naše logike. Mislimo si dalje, da seva iz nekega poročila brezmejno sovraštvo poročevalca napram osebi, o kateri ta poročevalec nekaj poroča, in sicer nekaj za to osebo zelo neugodnega poroča. Vsak zgodovinar bo v takem slučaju takoj postal skeptičen glede verjetnosti dotičnega poročila. Zakaj? Ker se instinktivno naslanja na znane psihološke zakone, iz katerih že sledi prav majhna verjetnost takih poročil. Mislimo si dalje, da seva iz nekega poročila brezmejna simpatija poročevalca napram osebi, o kateri nekaj poroča, in sicer zopet nekaj za to osebo neugodnega poroča. Vsak zgodovinar bo ravno takemu poročilu pripisoval tem večjo verjetnost, osobito če seva iz vsega tenorja odnosnega poročila obenem nad vsako -sumnjo vzvišena intelektualna in moralna stopnja dotičnega poročevalca. Zakaj? Ker zahtevajo to zopet zgodovinarju že instinktivno znani psihološki zakoni. Ravnotako se mora zgodovinar podobnih in drugih zopet psiholoških zakonov posluževati pri svoji analizi pred njim stoječe ustne tradicije in psihično kavzalnih sledov, pri čemer ne pridejo v poštev samo psihološki zakoni individua, temveč tudi takozvani narodno-psihološki zakoni, ki jih mora zgodovinar ali izrecno pQ7.nati, ali se vsaj instinktivno nanje naslanjati. Če pa stoji isti zgodovinar pred katerimikoli fizikalno-kavzalnimi sledovi, tedaj mu pa v istem smislu in v isti meri morejo služiti za njegovo razlago teh sledov seveda le razni naravoslovni zakoni, ki jih kot take iz umljivih razlogov mora vselej ali vsaj v slučajih, ki so kompliciranega značaja, kot take tudi izrecno poznati in vpoštevati. Razume se, da ne bo prišel za zgodovinarja v poštev nikdar le eden iz omenjenih slučajev, temveč da bo njegova analiza dotičnili virov tem stringent-nejša, če se bo mogla opirati na vzajemno soglašanje najraznejših ali pa celo vseh takih slučajev, t. j. če bo ta analiza v resnici obenem logično-psiliološko-naravošlovpu analiza dotičnili virov. Mislimo si, da merijo na neki dogodek v nekem prejšnjem stoletju kakor ustna tradicija, tako razni sledovi in povrh tega še pismena poročila obeh gori omenjenih tipov. Recimo, da vsi ti viri še glede nekih individualnih potez medsebojno popolnoma soglašajo in rad bi videl zgodovinarja, ki bo spričo vsega tega šele kolikor toliko dvomil o istinitosti dotičnega dogodka, in sicer tudi z ozirom na omenjene individualne strani tega dogodka. Zakaj je tukaj tak dvom vnaprej izključen? Ker ga izključujejo v smislu vzajemnega soglašanja kakor logični tako psihološko-naravoslovni zakoni, kojih veljavnost naravnost zahteva obenem istinitost dotičnega dogodka samega. Že tukaj morem torej z vso jasnostjo
ugotoviti, da za pravega zgodovinarja v resnici ne pride v poštev nobena takozvana «avtoriteta», ki bi ji on le slepo kot taki «verjcl». Saj smo videli, da je ravno prvotni objekt zgodovinarja njegov vir, ki ga mora on, vporabljajoč najraznejše logične, psihološke in naravoslovne zakone, kritično premotriti v to svrho, da si najprej na ta logično-psiho-loško-naravoslovni način razloži nastanek dotičnega vira. Tudi poročevalec torej na zgodovinarja - znanstvenika v nobenem smislu ne «vpliva» in ne sme «vp!ivati», temveč zgodovinar mora nasprotno poročevalca samega ravno na podlagi njegovega poročila s polno znanstveno hladnokrvnostjo raziskovati kakor z ozirom na njegov umski, tako moralni razvoj in stati napram njemu mutatis mutandis, torej v' istem razmerju, v katerem stoji n. pr, anatom napram truplu, ki ga secira. Da pri tem nima nobenega smisla govoriti o katerikoli »avtoriteti*, je menda na prvi pogled jasno.
Zdaj je, mislim, tudi razjasnjeno, zakaj se mora ravno zgodovinar posluževati v danem slučaju naravnost vseh ostalih ved kot svojih pomožnih znanosti, osobito pa logike, psihologije in naravoslovja. Vsak zgodovinar ve, da spadajo semkaj tudi še vede, kakor zemljepisje, jezikoslovje, etnografija itd. Vse te na sebi nezgodovinske vede potrebuje zgodovinar zato neobhodno kot svoje pomožne vede, ker more le s pomočjo najraznejših zakonov, ki so jih izsledile in jih izsledujejo ravno te vede, podati ono analizo svojih virov, v kateri smo bili gori našli obenem najglobje bistvo znanstvenega zgodovinskega dela.
Iz vsega tega pa sledi, da moramo razlikovati pravzaprav dvojni stadij zgodovinskega spoznavanja. Prvi štadij tvori nam vsaj splošno že znana logično-psihološko-naravoslovna analiza «zgodovinskih virov», s-čije pomočjo se naj razloži nastanek teh virov. Ce zahteva ta analiza le ono razlago teh virov, ki zgodovinarja nazadnje najbolj zanima in ki kot taka vključuje istinitost ali pa tudi neistinitost dotičnih, recimo, sporočenih dogodkov, šele tedaj se nahajamo pri drugem štadiju zgodovinskega spoznavanja, ki je zdaj naravnost istoveten z zgodovinskim sklepom: nastanek in obstoj teh in teh virov sc da razlagati le, če so dotična dogajanja bila istinita ali če dotična dogajanja niso kila istinita; ti viri so nastali in obstojajo, torej so dotična dogajanja kila istinita ali niso bila istinita. Ta drugi štadij zgodovinskega spoznavanja je torej istoveten s svojevrstnim regresivnim sklepanjem, ki se v vsakem oziru naslanja na omenjeni prvi štadij zgodovinskega Spoznavanja, ta prvi štadij neobhodno predpostavlja in iz njega sledi kakor katerakoli druga posledica iz svojih razlogov. Zdaj se obenem v>di, da zgodovinska metoda vendar ni tako svojevrstna, da bi izklju-eevala katerokoli analogijo iz okvirja drugih znanosti. Saj operira v bistvu na isti način 11. pr. tudi geolog, kadar hoče dognati n. pr. notranji ustroj naše zemlje pred toliko in toliko tisoč leti. Tudi ta geolog raziskuje v danem slučaju prvotno le našo sedanjo zemljo in notranji ustroj te naše sedanje zemlje, čigar nastanek zahteva ravno v smislu raznih znanih naravoslovnih zakonov istinitost le takega in takega ustroja te zemlje pred toliko in toliko tisoč leti. Tudi naš geolog podaja v danem slučaju torej naravoslovno analizo n. pr. naše sedanje
zemlje, da more na podlagi te analize regresivno sklepati na odnosni ustroj te zemlje pred tolikim in tolikim časom. Zgodovinskemu viru tam odgovarja naša sedanja zemlja tukaj, logičuo-psihološko-naravo-slovni analizi zgodovinskega vira tam naravoslovna analiza naše zemlje tukaj in končno omenjenemu zgodovinskemu sklepu tam geološki sklep tukaj. In če se nihče, ne opira na geologijo kot na znanost, ki po svojem bistvu operira le z «verovanjem», tedaj je sedaj jasna srneš-nost takih «poskusov» glede zgodovine. Ce ne «veruje» ničesar geolog, tedaj v istem smislu ničesar ne «veruje» tudi zgodovinar.
C. Predmet zgodovinskega spoznavanja.
Gorinavedene misli o virih in metodi zgodovinskega spoznavanja pa odločajo obenem vprašanje, kaj se more le imenovati predmet «zgodo-vinskega» spoznavanja sploh in «zgodovinskega» dokazovanja posebej. Odločitev tega vprašanja je tem važnejša, ker se še dandanes širijo poskusi takozvanega zgodovinskega utemeljevanja raznih prašanj, ki nimajo z zgodovino nobenega opravka.
Iz omenjenih virov in metode zgodovinskega spoznavanja sledi prvič, da se zgodovina kot taka more zanimati le za pretekla dogajanja, ki morajo obenem biti taka — to loči zgodovino n. pr. od geologije i. dr. podobnih tudi pretekla dogajanja raziskujočih ved da stoje v tesni zvezi s človeškim življenjem in so obenem več ali manj pomembna za razvoj tega življenja. Obenem se pri tem zanima zgodovinar seveda le za taka, za razvoj človeštva pbmembna pretekla dogajanja, v kolikor jim pripada značaj istinitosti; to loči zgodovino od raznih drugih kulturnih pojavov, ki razpravljajo tudi o takih «prefeklih» dogajanjih, a brez ozira na njih istinitost ali neistinitost (pesništvo), lstinitost teh zgodovinskih preteklih dogajanj pa zahteva na drugi strani njih zakonito soglašanje z vsemi ostalimi bodisi preteklimi bodisi sedanjimi bodisi bodočimi dogajanji kakor sploli z vsemi splošnimi in najsplošnejšimi zakoni, ker bi drugače stali nujno pred medsebojno nasprotujočimi si istinitostmi. Takih istinitosti pa v istem smislu ni in ne more biti, kakor ni in ne more biti katerihkoli nasprotujočih si resnic. Sicer pa sledi ta zadnja točka z brezdvomno jasnostjo tudi iz zgoraj orisane metode zgodovinskega spoznavanja. Saj smo videli, da more zgodovinar ugotavljati istinitost ali neistinitost naših dogodkov le v smislu regresivnega sklepanja, t. j. tako, da uporablja v to svrho kot svoje neobhodne premise bodisi izrecno bodisi instinktivno najraznejše zakone iz okvirja vseh ostalih ved. Ce je temu tako, tedaj pa je tudi v naprej izključeno, da bi zgodovinar kot tak sploh kedaj mogel priti do ugotovitve kakega dogodka, ki bi po svojem bistvu ne soglašal s splošnimi logičnimi, psihološkimi, naravoslovnimi ali katerimikoli drugimi zakoni. Zgodovinar, ki bi le poskusil ugotavljanje kateregakoli takega dogodka, bi si s tem sam odrezal življenski živec svojega raziskovanja, ker bi tak poskus bil istoveten s poskusom, priti iz katerihkoli premis do tem premisam nasprotujočih zaključkov! Iz tega sledi, da odpadejo iz zgodovine, ki bodi v resnici znanost poleg drugih znanosti, naravnost a priori vsi takozvani čudeži, vsaj v kolikor se pod
tem izrazom v smislu raznih konfesijskih naukov pojmujejo dogajanja, ki po svojem bistvu nasprotujejo n. pr. naravoslovnim ali psihološkim zakonom. Katerokoli zgodovinsko ugotavljanje ali utemeljevanje takih čudežev je zato nesmiselno, ker mora ravno sploh vsako zgodovinsko ugotavljanje in utemeljevanje, kakor smo videli, splošne psihološke in naravoslovne zakone naravnost predpostavljati. Brez predpostavljanja teh zakonov ne more zgodovinar podati one analize svojih virov, ki smo. jo spoznali gori kot njegovo glavno delo in katera le mu more jamčiti za istinitost ali neistinitost dotičnega dogodka. Kako pa naj analiza, ki sloni na splošni veljavnosti nekih zakonov, dovede do sklepnega ugotavljanja dogajanj, nasprotujočih tem zakonom? Ce je temu tako, tedaj pa se mora moja pozitivna odločitev prašanja o zgodovinskem predirtetu glasiti: kot predmet zgodovine nastopajo le istinita pretekla in za razvoj človeštva pomembna dogajanja, ki že kot taka obenem ne nasprotujejo nikukim zakonom iz okvira katerihkoli dragih, t. j. nezgodovinskih znanosti (logika, psihologija, naravoslovje itd.).
Iz vsega tega pa še sledijo razni vidiki, ki to pozitivno odločitev še od drugih negativnih vidikov izpopolnjujejo. Poleg preteklih dogajanj, ki so vsaj v neposrednem smislu besede, torej ne s pomočjo kakih virov, tudi le v dotičnem preteklem času spoznavna, imamo seveda še eelo vrsto dogajanj, ki so vsaj po gotovih svojih straneh spoznavna v kateremkoli času. Semkaj spadajo vsa takozvana naravoslovna in Psihološka dogajanja v ožjem smislu besede, s katerimi se peča le naravoslovje na eni in psihologija na drugi strani in ki torej tudi odpadejo iz poprišča zgodovine kot take. Vsa dogajanja te vrste morajo, kakor smo videli, sicer tudi zanimati zgodovinarja, toda le kot sredstvo, ne pa kot zadnji predmet njegovega spoznavanja. Dogajanja te Vrste so pač predmet naravoslovja in psihologije, a noben predmet katerekoli «zgodovine». Razen teh v kateremkoli času spoznavnih dodajanj in z le-tcmi zvezanih zakonov pa imamo še kakor znano, celo Vrsto pojavov in na teh pojavih slonečih zakonov, ki nimajo sploh Pobenega opravka z nikakim «časom», ker so po svoji naravi brezčasni pojavi in brezčasni zakoni..Semkaj spadajo n. pr. katerikoli matematični, geometrični, logični, sploh vsi oni zakoni, kojih ugotavljanje in znanstveno raziskovanje ni vezano na nikako «izkušnjo». Iz omenjenih virov in metode zgodovinskega spoznavanja sledi z vso jasnostjo, da Pripadejo tudi vsi taki pojavi in zakoni, torej vsi pojavi in zakoni brezčasnega značaja v naprej iz predmetnega poprišča katerekoli zgodovine, čeprav se more tudi zgodovinar s pridom naslanjati na razne zakone te vrste, toda zopet le kot na sredstvo, ne pa kot na objekt Svojega raziskovanja. In kakor sem s pomočjo svoje zgorajšnje pozidne odločitve prašanja po predmetu zgodovine mogel izločiti vsako zgodovinsko utemeljevanje katerihkoli čudežev, tako morem zdaj na Podlagi svoje negativne odločitve tega prašanja izločiti iz zgodovine katerokoli utemeljevanje takozvanili svetovnih in pa življenjskih nazorov, vsaj v kolikor obstoji bistvo teh nazorov v odgovarjanju na pra-
šanja po splošnem ustroju 'vsega svetovja v fizikalno-fiziološkein in psihološkem pogledu. Ta vprašanje se torej vendar že na sebi tičejo ali le v kateremkoli času spoznavnih realnih pojavov, dogajanj in zakonov ali pa obenem še raznih brezčasnih pojavov in zakonov, nikakor pa katerihkoli preteklih dogajanj kot takih. Iz tega sledi, da morejo na taka vprašanja odgovarjati v skupnem delu le znanosti, ki se ravno ex professo bavijo s takimi pojavi in zakoni, torej n. pr. naravoslovje, psihologija, matematika, spoznavna teorija, etika itd., nikakor pa zgodovina, ki kot taka takih pojavov in zakonov sploh ne pozna kot svojih predmetov. Seveda ne trdim s tem, da bi nam zgodovina ne nudila marsikaterih vidikov za izpopolnjevanje našega splošnega svetovno-življenskega naziranja; vendar nam more zgodovina nuditi take vidike le posrednim potom, t.j. tako, da nam omogoča od svoje strani na podlagi našega spoznanja njenega predmeta, t.j. najrazličnejših za razvoj človeštva pomembnih preteklih dogajanj natančnejše spoznavanje splošnega ustroja človeka in človeške družbe, ki pa kot tak ni in ne more biti pred m et' «zgodo vi ne». V takih slučajih nam služi torej zgodovina pač kot pomožna veda, ki bi pa bila na sebi za katerokoli sve-tovno-življenskega naziranja tikajoče se prašanje naravnost iluzornega pomena, če bi poleg zgodovine kot odnosne pomožne vede ne nahajali še znanosti, ki se kot take in torej ex professo pečajo s takimi in sličnimi prašanji, ravno tako kakor bi n. pr. matematika kot pomožna veda fizike sama na sebi bila iluzornega pomena za raziskovanje in odločanje fizikalnih problemov, ako bi poleg matematike ne nahajali ravno še fizike. Iz mojih izvajanj sledi torej le, da je izključeno vsako zgolj zgodovinsko utemeljevanje katerihkoli svetovno-življenskih nazorov, kar pa je gotovo dovolj važno, če pomislimo, da se še dandanes najdejo misleci, ki hočejo podati ravno zadnjo utemeljitev gotovih takih nazorov le s pomočjo «zgodovinc», opirajoč se pri tem na odnosne izjave raznih zgodovinskih oseb. Kdor mi je sledil, ne more dvomiti, da more zgodovina kot taka odločiti le prašanje, da in ali smemo take izjave pripisovati v resnici dotičnim zgodovinskim osebam, nikakor pa ne more zgodovina kot taka odločiti prašanja, ali so te izjave na sebi tudi resnične ali pa ne. To vprašanje odločajo, vsaj v kolikor se te izjave ne tičejo zopet kakih zgodovinskih prašanj, le vse ostale znanosti v skupnem delu. Potemtakem morem podati tole svojo negativno odločitev vprašanja po predmetu zgodovine. Kot predmet zgodovine ne pridejo v poštev a) v kateremkoli časa spoznavna realna dogajanju, b) brezčasni pojavi in brezčasni zakoni in c) zadnja utemeljitev katerihkoli svetovno-življenskih nazorov.	\
F). Zgodovinsko spoznavanje — naše avtonomno prepričanje.
a)	Zgodovinsko spoznavanje ni verovanje. Nasprotne instance.
Če veljajo moja zgorajšnja podrobna izvajanja o metodi in predmetu zgodovine, tedaj pa morem naknadno še enkrat z vso jasnostjo ovreči mnenje, da operira zgodovina nazadnje vendar le v «ver'o-
I
vanjem*, čigar bistvo sem že v svoji prvi razpravi1 mogel določiti kot hetcronomno, to je tako prepričanje, ki ne izvira le iz svojih neobhod-nih psiholoških podlag (n. pr. dotičnih predstav ali pa drugih misli kot svojih «premis»), temveč iz nemiselnih faktorjev, kakor so to n. pr. enostavno ponavljanje, dotične misli, posebna čuvstvena stran mislečega subjekta, ki ne spada k neobhodni podlagi njegove misli, a ga vendar preddisponira k doživljanju odnosnega prepričanja, sugestivni vplivi od strani drugih oseb («avtoritet») itd. Saj smo vendar videli, da obstoji prvo in glavno delo vsakega znanstvenega zgodovinarja ravno v logično-psihološko-naravoslovni analizi njegovih virov, iz česar sledi, da je vsako 'zgodovinsko raziskovanje po svojem najglobjcm psihološkem jedru nazadnje tudi le poseben slučaj logično-psihološko-na-ravoslovnega mišljenja, da, da zgodovinsko delo ni nič druzega, nego ravno logično-psihološko-naravoslovno mišljenje samo, prenešeno na omenjene zgodovinske vire kot na izhodni objekt tega mišljenja. Kakor raziskuje logik splošne zakone človeškega mišljenja od njegove normativne strani, psiholog splošne zakone duševnosti sploh recimo od psiho-loško-kavzalne strani, naravoslovec zunanjo naravo, tako raziskuje zgodovinar svoje omenjene vire; saj smo videli, da tvori tako logično, Psihološko in naravoslovno raziskovanje omenjenih virov prvi in najslavnejši štadij vsega zgodovinskega raziskovanja. Mislim, da je takoj jasno, da obsega vsaj ta štadij le naša avtonomna prepričanja. Kdor tega ne prizna, ta mora trditi, da je tudi logika, psihologija in naravoslovje le sestav naših heteronomnih prepričanj. In v resnici: kakor ne rabi logik, psiholog in naravoslovec nobenih izvenmiselnih faktorjev, ki šele bi ga mogli dovesti do dotičnega znanstvenega prepričanja in ki sem jih bil navedel kot take že v svoji prvi razpravi,- v istem smislu tudi znanstven zgodovinar ni in ne sme biti navezan na take izvenmiselue faktorje, ko podaja svojo analizo omenjenih virov, ki obstoji kakor srno videli tudi tukaj le v logično-psihološko-naravoslovni razlagi postanka dotičnih virov.
'Še jasneje postane to, če si predočimo značaj raznih «zgodovin», ki so v resnici le sestav našili heteronomnih prepričanj, ki pa jim vsaj dandanes tudi nihče več ne pripisuje znanstvenega značaja. Semkaj spadajo prvič n. pr. vsi takozvani konservativni zgodovinarji, ki se še vedno oklepajo starih metod in struj in trdovratno zapirajo svojo Mentaliteto vsaki novi in mladi ideji. Opetovano ponavljanje enih in Istih zgodovinskih misli je tukaj oni faktor, ki le je dal tem mislim končno značaj nerazrušljivih prepričanj. Drugič pa spadajo semkaj zgodovinarji, ki se tudi izven svojega zgodovinskega poklica krčevito oklepajo n. pr. nekega določenega recimo konfesijskega svetovno-živ-'jenskega naziranja. Takemu zgodovinarju je zaradi tega njegovega haziranja na psihološko umljiv način vse na tem, da tudi kot zgodo-v'nar ne najde kakih temu naziranju nasprotujočih faktov. In že se VrSj v takem zgodovinarju oni usodcpolni proces, na podlagi katerega
1 Olej «Njivo», str. 15. ss.	*
Glej «Njivo», str. I(>.
ne proizvede in ne more proizvesti zahtevane logično-psihološko-na-ravoslovne analize tako,‘kakor bi ta analiza zadoščala znanstvenim postulatom avtonomnega mišljenja, prehitro zadovoljujoč se s svojo analizo, puščajoč na stran razne zakrite momente itd. Izven njegovih zgodovinskih problemov ležeče njegovo lastno čustvovanje je tukaj oni faktor, ki vede takega zgodovinarja do odnosnih zgodovinskih prepričanj, ki so iz tega razloga tudi le naša heteronomna prepričanja. Tretjič pa spada semkaj oni zgodovinar, ki goji napram nekemu poročevalcu na podlagi njegove siceršnje mentalitete, ki seva iz njegovega poročila, 11. pr. neko veliko spoštovanje. Vsakdo mi bo pritrdil, da more ta zgodovinar že zaradi tega svojega spoštovanja do, dotičnega poročevalca in k temu popolnoma podzavedno priti do onega notranjega stanja, na podlagi katerega postane prepričan o raznih njegovih poročilih, še prej nego je proizvedel točno logično-psihološko-naravoslovno analizo dotičnega vira po zgolj imanentno znanstvenih vidikih. Avtoriteta je tukaj oni faktor, ki vede zgodovinarja do odnosnega prepričanja in torej zopet le do našega heteronomnega prepričanja. Tako bi mogel navesti še celo kopico drugih primerov za heteronomna zgodovinska prepričanja, ki jim pa bo kot takim tudi vsak razsoden človek odrekal vsako znanstveno vrednost. Le prepričanja te vrste so verovanja, le «zgodovinarji», ki dohajajo na en ali drug omenjenih načinov do svojih prepričanj, verujejo, toda ipso faeto kot taki tudi ne spoznavajo. Ker pa ravno znanstvena analiza zgodovinskih virov ne sloni in ne sme sloneti na takih in drugih izvenmiselnih faktorjih, temveč le na avtonomnem uporabljanju logičnih-psiholoških-naravoslovnih zakonov, je zdaj popolnoma jasno, d d delo zgodovinarja vsaj v omenjenem njegovem prvem stadiju ni nobeno verovanje, temveč spoznavanje v našem smislu besede, t. j. avtonomno prepričanje.
b)	Zgodovinsko spoznavanje tudi v svojem drugem stadiju ni nobeno verovanje.
Iz zgorajšnjih izvajanj pa sledi takoj, da zgodovinsko spoznavanje tudi v svojem drugem Stadiju, t. j. kot ugotavljanje dotičnih zgodovinskih faktov samih ni nobeno heteronomno prepričanje v našem smislu besede in torej tudi nobeno verovanje. Saj smo se vendar že tekom izvajanj o metodi zgodovinskega raziskovanja prepričali, da je ta drugi stadij istoveten le z regresivnim sklepom, ki sloni na prvem Stadiju, predpostavljajoč ga kot svojo neobhodno miselno premiso. Iz avtonomnega značaja tega prvega Stadija zgodovinskega raziskovanja sledi potemtakem samo ob sebi tudi avtonomni značaj dotičnega zgodovinskega sklepa. Če je zgodovinar na naš avtonomni način podal svojo Iogično-psihološko-naravosiovno analizo svojih virov in na podlagi te avtonomne analize ugotovil, da pride kot razlog za nastanek dotičnih virov v poštev, 11.pr. le istinitost ali neistinitost dotičnega sporočenega dogodka, tedaj je njegov končni sklep: dotični dogodek je bil istinib oziroma dotični dogodek ni bil istinit, istega logično-nujnega značaja kakor katerikoli drug logičen sklep. Tak sklep je torej že pojmovno istoveten z avtonomnim prepričanjem v našem smislu besede, ker sledi
le iz svojili miselnih podlag, in ne zahteva za svojo realizacijo nobenih v vsakem pogledu nemiselnih faktorjev v duševnosti tako sklepajočega subjekta.
S tem pa je točno izkazano, da je torej zgodovinsko spoznavanje tudi na svojem drugem štadiju le naše avtonomno prepričanje in nobeno verovanje.
c)	Zgodovinsko spoznavanje — avtonomno domnevanje.
Zgorajšnja izvajanja motijo morda le še onega, ki še vedno ne zna ločiti med našo avtonomnostjo, oziroma lieteronomnostjo nekega prepričanja na eni in med večjo ali manjšo stopnjo tega prepričanja na drugi strani. Jaz sem bil že tekom svojih prejšnjih razprav'1 poudarjal, da more katerokoli prepričanje kazati najvišjo stopnjo, a biti vendarle heteronomnega značaja. Mati, ki želi svojemu otroku izredno bodočnost, more le na podlagi te svoje želje postati maksimalno prepričana o talentih svojega otroka: tudi to prepričanje pa je le heteronomno Prepričanje. Na drugi strani more n. pr. zdravnik biti na naš avtonomen način prepričan, da bo n. pr. neki bolnik v tem in tem času umrl, dočim pa je jasno, da to prepričanje ravno kot znanstveno, t. j. le na indukciji sloneče prepričanje ne more in ne sme biti prepričanje maksimalne stopnje. Kljub temu pa je avtonomno prepričanje. In če meteorolog na podlagi raznih dosedanjih slučajev induktivno sklepa na Kotove vremenske odnošaje v prihodnjih dnevih, kaže in mora kazati njegovo odnosno prepričanje, ravno v kolikor je avtonomno znanstveno Prepričanje, le gotovo nemaksimalno stopnjo, ostajajoč kljub temu naše avtonomno prepričanje. V strogem pomenu besede spadajo semkaj sPloh vsa empirična, t. j. n. pr. na goli indukciji sloneča avtonomna prepričanja, ki so kljub svojemu v našem smislu besede avtonomnemu značaju vedno le prepričanja gotove stopnje, t. j. avtonomna domnevanja. Tudi geolog, fizik, biolog, psiholog itd. ne more nikdar doiti do Prepričanj maksimalne stopnje, t. j. one stopnje, kakor jo kažejo n. pr. Prepričanja: celota je večja ko del, trikotnik v Evklidovem prostoru 'neri 180 ", 2X2 = 4, sploh večina takozvanih neizkušenjskih ali aPriornih prepričanj, vsaj nikdar tedaj ne, kadar in v kolikor slone prepričanja dotičnega geologa, fizika, biologa, psihologa itd. na goli 'nduktivni izkušnji. Vsa ta prepričanja so — strogo vzeto — le prepričanja gotove stopnje, a vendar v danem slučaju naša avtonomna, ‘•j.le na samosvojih psiholoških podlagah (izkustvo, indukcija itd.) sloneča prepričanja.
Kdor vse to vpošteva, ne more dvomiti, da je tifdi zgodovina kot eminenter izkušenjska veda po svojem psihološkem bistvu sestav takih avtonomnili prepričanj le gotove stopnje, torej sestav avtonomnih domnevanj, kar se pa pri zgodovini kakor pri katerikoli drugi izkušenjski kljub temu nekaj bistveno drugega pravi, nego biti le sestav
P.rihkoli «verovanj». Saj smo videli, da zamorc kazati in kaže ravno "Verovanje« v danem slučaju najvišjo stopnjo prepričanja, ostajajoč
'' Vile j «Njivo», str. 130 s. in str. 133 s.
kljub temu le verovanje, a nobeno spoznavanje. Kakor se nekaj drugega pravi, biti na naš avtonomen ali na naš heteronomen način o nečem prepričan nego biti zelo ali malo o nečem prepričan, tako se tudi vzporedno s tem nekaj bistveno drugega pravi, o nečem biti zelo ali malo, vendar v obojem slučaju na naš avtonomen način prepričan, nego nekaj le «verjeti», iz česar sledi, da stori v psihološkem pogledu naravnost smrtonosen skok oni, ki imenuje naše avtonomno domnevanje že -verovanje.
K. Temeljna postulata zgodovine kot znanosti poleg drugih znanosti.
n) Zgodovinsko spoznavanje mora strogo soglašati z vsemi izven zgodovine same stoječimi znanostmi.
b)	Zgodovinsko spoznavanje ne pozna nobenih «nadnaravnih» pojavov in zakonov.
Ta postulata vsake znanstvene zgodovine sledita samo ob sebi iz vseh zgorajšnjili izvajanj; na teli postulatih pa je moderna zgodovina tudi de faeto zgrajena; teh postulatov ni poznala zgodovina srednjega veka, ki je operirala s supranaturalnimi pojmi. Tej razliki pa odgovarja tudi razlika v uspehih moderne in srednjeveške zgodovine.
L,i»telc.
./. .9. Machar:
Julian Apostata.
(Iz «Qolgote».)
Trava borna, od solnca vsa požgana, krči se ta in tam 1 v rumenem pesku kakor plaha sled brezmočne v tem kraju tvorne prirode.
Kot mogočen strop se nebo razpenja nad molčečo puščavo... V dalji liuirat svoje sinje vode vali brez šuma kot reka smrti.
Sem je zagnal v ta kraj turobni, mrtvi, ki vsema, kar živi, kljubuje, njega, ki kljuboval vsema je, kar je žilo,
Tat um skrivnostni.
Tu v naročju peska nekje počiva z hokom krvavim, s stisnjeno pestjo pačiti s pogledom, ki v njem še srd se bliska zadnjih trenutkov,
ko je položil Galilejec nogo. z žrebljem nekoč predrto, mu na prsa, hotel z roko prebodeno priviti k sebi človeštvo ...
In čez grob so mu šli žareči dnevi, zvezdne noči, snegovi, dež, viharji, dnevi, stoletja, narodi in vojske s konji, z vozovi.
On pa se r svojem kljubu premekml ni.
Ni se genU, ko so barbarov žrebci na kopitih raznašali po svetu prah njega carstva.
S stisnjenimi pestmi, s krvavim bokom in s pogledom, ki v njem še srd se bliska zadnjih trenutkov, je v molčečem gnevu čakal in čakal...
Vstani, o Juliun, vrzi si čez ramo plašč škrlatni, v goste lase si deni lovorjev venec, veli peti himno zmage in slave!
Vstani k triumfu, jezno pest razkleni in si mirno pogladi brado gosto, kakor si delal v dobah dobre volje — tvoj dan je tukaj!
Čas, samo čas, ta pojem brez vsebine, prazni ta glas, ki snov vsaktero moti in vsako misel — on je zmagal v boju, kjer si ti padel.
V.stani, o Julian! Kje je Galilejec?
Voji njegovi? Sila? Spoznavavci?
Vstani, poglej, zdaj ni ti treba meča, knjig in traktatov!
Vrata ovčjakov nastežaj odprla, ovce pa za naj. dobre, mile ovce, v temne staje nazaj se več jim neče k posta, molitvi.
Grožnje pastirjev, njih vabljivi klici smešno zaman so; dobre mile ovce z vragom, s peklom st rase posmešno same jagnjeta bela.
Ne verjamejo več v nebesa ovce, ljubši jim solne ni dan je zdaj na zemlji ko nekoč vsa večnost v angelov družbi korov sedmerih.
Vstani, o Julian, naših dni pastirji so kot deca tvojih Antiohejškili: rdeče, gladko lice, masten podbradek in velik trebuh!
Dogem suhih gromade v svojih glavah, praznih besed povodenj na jeziku i’ črni železni falangi stojijo vstani, zasrnej se!
Kje njih voditelj? Kje je Galilejec?
Oče tvojih bogov, o Julian, Chronos, starec sivi, gluhi, molčeči — on se smeje ponosno.
Krist je svet dobil, a dal je človeštvu le askezo in le zatajevanje in namesto sreče le plaho vero v večno življenje.
Milijone teles je z belo roko zgrabil in nesel na nebo jih sinje, slednjič pd mu je roka omedlela od strašne teže.
Trudna, drhteča jih je izpustila ... zdaj so priskočili budni pastirji in napolnili vlade željni z njimi svoje ovčjake.
Galilejec pa skril je bledo glavo, v roke je vzel polomljeno trstiko, v duši žal, gorje prevare v očesu šel je v daljavo
in se razpršil kot oblak ob zori.
Proč je, proč. Le ime je še ostalo in od kraljestva revnih par ovčjakov vstani, o Julian!
Zarja zlata naznanja novo sobice, to, ki o njem si sanjal. Kaj bi z bogom? Vstani, veriga z naših duš že pada ti, ti si zmagal!
Tvoj dan je tukaj, pridi iz puščave!
Vstani, pozabi, filozof, preteklost!
Vstani, tvoj tron je razdejan in carstvo najdeš pa brate!
Poslovenil V. M. Zalar.
Pregled.
Gospodarstvo.
TtijA PODJETJA NA ANGLEŠKEM.
■. Anglija je že od leta 1840. dežela, 1 ima svobodno trgovino. Carina se BObira samo v svrlio povečanja državnega dohodka, a ne zato, da bi se Podpirala trgovina. Najuglednejši an-Kleški ekonomisti od očeta svobodne "Kovine Adama Smitha dalje so za-■'‘opali to stališče: zastopajo pa ga •‘di današnji, kakor: Marshall, Pigou, ^a»nan itd. Naravno je, da se je s?m« Anglija lahko tako zgodaj izpo-'Gvila svetovni konkurenci, kajti v .J1 sv je najprej razvila moderna in-Ustrija In še danes stoii dežela — natica v središču velikega carstva ihanskega — osamljena s svojo svo-doo trgovino.
Ril cn P°ložai ie zavzemala Au-? ■‘la pred vojno med kolonijami in de-Mhia v svetu, je dobro označil prof.
Marshall:
"Anglija je še vedno bogatejša od njih kolonij. Resnica je. da je v
Angliji večje število siromakov nego v kolonijah: ali dvigne jih lahko iz največje bede, ako hoče, brez tuje pomoči: tudi njen narod ne bo potreboval pomoči v prihodnjih dveh poko-lenjili. Vendar je mogoče, da bomo drugače govorili čez sto let, čez dve-stp let pa prav gotovo. Eno stoletje pa je samo kratka doba v življenju naroda.»
Po tem pogledu v bodočnost, polnem nesebičnosti, pa vendar pripo-zna, da bo potrebna pomoč od kolo,-nij, ker Anglija zmanjšuje svoje bogastvo na premogu, ne da bi zmanjševala svojega državnega dolga. Govoreč o onem kritičnem času v prihodu josti pravi:
«Tedaj jim (kolonijam) bo na prosto dano, da zagotove poznejšim po-kolenjem njenega naroda povračilo za tiste zasluge, ki jih je (Anglija) napravila svoiim narodom v prejšnjih dobah in ki jih napravlja v vedno večji meri sedanjemu pokolenju, v času, ko vidimo mogočne bojne ladje mnogih narodov v Tihem in Atlantskem
mor j n.» (v. Dr. Marshall: Fiscal po-lic.v of international trade, 191)8.)
Tako nekako so si pred svetovno vojno angleški vodilni ekonomisti predstavljali gospodarsko pot, ki jo bo hodila Anglija.
Ne samo vsi narodi so lahko svobodno trgovali z Anglijo, tudi zastopniki vseh narodov so sc lahko naseljevati v nji. Odtod ogromno število tujih elementov: Zidov, Nemcev, Francozov itd. v Angliji, posebno v trgovskih središčih.
Anglija danes še vedno vztraja pri svobodni trgovini: vendar se je posebno med vojno oglasila in se še oglaša močna struja, k zastopa stališče, da se mora ta popolna svoboda omejiti. Povod je posebno dalo stremljenje za tem, da se osigurajo sirovine za angleško industrijo. Zavezniki so sodelovali po želji Clemenceau-a, da se stre gospodarska moč Nemčije in popolnoma omeji njen gospodarski razvoj vsaj za dobo obnove zavezniških držav. Kdor hoče študirati te ukrepe, um nudijo bogato gradivo publikacije raznih gospodarskih konferenc v državah antante: tu se omejim samo na ravnanje s tujimi državljani v Angliji.
Glavne točke o tem vprašanju najdemo v beli knjigi, ki jo je leta 1918. predložil angleškemu parlamentu odsek. baveč se s tem problemom.
V splošnem se je odsek izjavil, da se ne snte omejevati gospodarskega vmešavanja tujih državljanov v an-glešjeo ‘gospodarsko sfero. Priznava dobre strani, ki jih je imelo tuje-vmešavanje z ''ozirom na gospodarski razvoj, posebno investiranje tujega kapitala, in obenem opozarja na zle posledice, ki bi nastale za Anglijo, ako bi druge države storile isto.
Omejitev, oziroma kontrolo vlade pa zahteva odsek v sledečih slučajih:
1.) Dovoljenja za izvrševanje pilotske službe naj se dajejo izključno britanskim državljanom, ker bi bila lahko ogrožena državna varnost, ako bi opravljali to službo tujci.
2.) Pod 1. navedeno velja tudi o agenturah za patente.
3.) O tujih trgovskih potnikih, ki delujejo v Angliji, se morajo voditi spiski, oziroma si morajo preskrbeti dovoljenje za izvrševanje obrti: ako 'so državljani onih držav, ki zahtevajo
od Angležev plačilo za izvrševanje te pravice, se mora zahtevati recipročnost.
4.) Vlada naj dovoljuje denarne podpore samo industrijam, ki so po-l>olnonui v britanskih rokah.
5.) Tujci, ki so lastniki zemlje, oziroma rudniških bogastev v Angliji, morajo biti vpisani in se morajo izjaviti o svoji narodnosti. Ako se iz- . kaže, da so nevarni državnim koristim, naj se razlaste. Vendar mora vlada postopati zelo oprezno; posebno se mora gledati na to, da se osi-gura reciprociteta britanskim koristim na tujem.
0.) Po britanskem, zakonu o družr bali z omejeno zavezo mora biti vsaka družba vpisana v Sommerset 11 oti-se-u. Od teh družb naj se zahteva, da izjavijo, koliko deležev imajo v rokah tuji državljani, oziroma Angleži na njihovo ime. Take poizvedbe pa bi stale mnogo in bi zelo težko vodile k zaželjenemu cilju, ker si tujec vedno lahko najde namestnika. Zato zahteva odsek, da se da ministrstvu za trgovino pravica, da v posameznih slučajih, ako se zdi, da je ogrožena državna varnost, vrši poizvedba o tujih koristih v teh družbah.
7.) Važno je delovanje tujih bank in zavarovalnic. Ustanavljanje istih se ne sme prepovedati; vendar se mora paziti na to, da ne služijo političnim in drugim netrgovskim ciljem. Zaradi tega si morajo ti zavodi vsako let'? preskrbeti posebno dovoljenje, ki naj se odtegne le v skrajnem slučaju.
8.) Dohodninske oblasti naj pazijo, da tuje banke plačujejo britanski dohodninski davek.
Vsi ti navedeni ukrepi bi seveda vplivali na položaj, ki ga zavzema London na svetovnem trgu kot središče trgovine, kredita itd., ako bi se izvajali do skrajnosti. Zato se inora posebno paziti, da se to središče ne premakne drugam.
Iz navedenega razvidimo, da so se Angleži že leta 1918. precej otresli narodnega šovinizma, vsaj idejno-Uvideli so pač, da brez tuje pouioe' ne morejo začeti predvojnega živil®"
Ako že niso, bodo kmalu britansko borze zopet polne tujcev, posebno Zidov, kajti leto 1914. je pokazalo, uil je morala biti londonska borza zaprta več dni največ zaradi odhoda
sovražnih tujcev. Anglež je sicer so-ličjen trgovec, ali v komplicirani borzni Spekulaciji se ne more kosati z Židom ali Armencem. Ta dva sta pač edhta rojena trgovca. Isto velja o dimkih panogah gospodarskega življenja: n. pr. izdelovanje kemikalij, stekla, svile itd. Kaj pa izven gospodarske sfere? NemSki operni in koncertni vodje so se pojavili v Angliji kmalu Po vojni, čeprav so novine med vojno zahtevale, da se internira menda zadnji Nemcc-glasbenik v britanskem carstvu, ki je vodil orkester samega au-Sleškega podkralja v Indijo. Tako se bliža koncu tista velika gonja proti sovražnim tujcem, ki je posebno izbruhnila leta 1917., ko se je pričela takozvana intern-them-all-policy (interniraj vse skupaj!). Na Sčuvanje listov so Angleži najprej pozaprli nižje sloje: brivce, zakotne trgovce itd., do-citn so se nemški bankirji, veletrgovci jtd. izognili interniranju potom naturalizacije. Stvar je zaustavil sam ministrski predsednik LIoyd George, ki je izjavil v parlamentu nekako takole: Gospoda, ako hočemo internirati vse bste, ki imajo le kapljo germanske jtrvi v sebi, potem izjavljam, da sem jaz edini v tem dbmu, ki je nimam!
Kako pa mi? Povsod v Jugoslaviji se propoveduje gospodarska osamosvojitev: vsa podjetja v jugoslovanske roke! Leta 1920. je pozvala vsetiči-bška podružnica Zveze narodov v Cambridgeu šefa tvrdke Mcinl, da pridi-' Predavat o položaju Avstrije. Meinl
Posebno naglašal, da mora ostati Jiinaj še vedno središče za balkansko trgovino, češ na Balkanu še dol-P ne bo Dunaja. Seveda je Angležem ravno ta dokaz najbolj imponi-ral, ker dobro vedo, da je rekel Nau-jjann v knjigi «Srednja Kvropa« o Jemcih: naši veletrgovci so skoro ekonomisti po poklicu.
Za Jugoslavijo ostane danes dej-styo, da smo sploh brez vsakega središča, ne samo brez gospodarskega, ee Prav moramo priznati, da se vrši udi plemenito tekmovanje v tej sme-! med našimi pokrajinami. Do ustva-'tve gospodarskega središča pa bo '1uteklo še veliko časa in po mojem orno rabili tujo pomoč. Morda ravno ^.etnško? Vem, da mi bodo zamerili ze ta sim vprašaj tisti, ki dvigajo Ulake prahu, drveči za vsem, kar ni 'Koslovanskega. Pomirile jili bodo
morda besede angleškega ekonomista J. M. Keynsa (Cambridge), ki jih je zapisal v knjigi «Gospodarske posledice miru» (1912) str. 275 v poglavju o obnovi Rusije:
«Ne vidim drugega sredstva, da v doglednem času popravimo izgube v produktivnosti drugače kakor s pomočjo nemške podjetnosti in organizacije. Geografski, pa tudi iz raznih drugih vzrokov, je nemogoče, da prevzamejo to delo Angleži, Francozi ali Ainerikanci — nimamo niti gonilne sile, niti sredstev, da opravimo tako delo v zadostni meri. Nemčija pa ima na drugi strani izkušnjo, gonilno silo in v veliki meri gradiva, da preskrb-! j n je ruskega kmeta s stvarmi, brez katerih je ostal zadnjih pet let, za reorganizacijo prenosnih in zbiralnih sredstev, da.... V našo korist je, da pospešimo dan, ko bodo nemški agtn-ti in organizatorji v položaju, da v vsaki ruski vasi oživijo impulze vsakdanjega gospodarskega motiva.«
Vladimir Miselj.
Politika.
SV UTO/AR MILETIČ O JEDINSTVU SRHA, HRVATA I SLOVENACA.
(Z dovol eirem g. avtorja ponatis iz »Jediiistva" v Novem Sadu.)
Ujedinjena Srpska Omladina je ši-rokom rekom mladičke bujnosti osvežila od austrijskog apsolutizma za-plašeno i utučeno srpsko društvo. Ona je u svom jakom zamahu, a s visokim i širokim horizontom i s oso-bitom pronicavošču, videla sva naj-rovitija mesta na našem narodnotn tein, znala je sve slabe strane našega društva i loše osobine naših pojedi-naca. S mladičkom smelošču i apostolskem predanošču prionula je da sve to izleči, da slobodoumnim nacionalizmom oduševi celi narod, te da ga povede putem brzog kulturnog raz voja, u kome je ona gledala jedilni pouzdanu osnovu za političko oslo-bodjenje Srba i sjedinjenje svili Jtigo-slovena i jedino jamstvo za njihov stalan i nesmetan napredak.
Sve ideje omladinaca nisu ni da-nas ostvarene. Vlasti sn osetile opas-nost ovoga pokreta za sebe i pokušale su šilom zaustaviti bujicu slobo-doumnih omladinskih ideja. Omladinu, kao organizacij u, su uništile, ali je ideje, Sto ih je ona prepovedala, naše
društvo 11 se upilo i njihovo ostvare-Hje odgodilo na bolja vremena. One nisu propale, nego su zapretane tinja-le i čekale povoljan vetar, da ih u plamen raspali.
To se podjednako oseča i u celom našem kasnijem kulturnom i u celom političkom razvoju, samo što se u političkom životu da teže razabrati, jer su tu ornladinske ideje prikrivene gustorn mrežom zapletene svetske, austrijske i svakodnevne naše politike. Zbog neslomljive • i bezobzirne smelosti Svetozara Miletiča, zbog od-redjenosti i jasnosti njegovili politič-kih planova i otvorenosti njegovih političkih izjava dadu se u njegovu radii najlakše i najpouzdanije utvrditi ornladinske ideje, koje ravnaju pravom, cesto skrivenom, srpskom na-cionalnom politikom. Mi četno jednu od njih po jednom jedinom slučaju u nekoliko poteza skicirati, da se vidi, šta je Svetozar Miletič mislio o političkom jedinstvu Srba, Hrvata i Slo-vcnaca, da se oseti snaga i dubina njegovih političkih uverenja i nasluti dalekovidost njegovih nacionalnih planova.
Ujedinjena Srpska Omladina je zbog svoje slobodoumnosti i širokog nacionalizma stojala na čvrstim osnovama jedinstva svili Jugoslovena i solidarnosti svili Slovena. Na prvom sastanku ornladinske skupštine, drža-ne u Beogradu 6. 8. 1867., predložio je predsednik Jevrem Gruič ovo: «Skupština smatra braču Hrvate za članove Ujedinjenc Omladine Srpske, kao što bi se i Srbi smatrali za članove Hrvatske Omladine.® Kada je povedena diskusija o predlogu, žalio se član Pa j a Oostovič, što Slovenci nisu zadovoljeni, jer i oni ž.ele, da budu s nama jedilo, te je predlagan, da sve ono važ.i i za Slovence, što je več utvrdjeno za Hrvate. Skupština je zbog formalnih razloga odbila ovaj predlog, ali je sa svoin energijom svoje čvrsto Jugoslovenstvo ponovno naglasila.
Pružena ruka srpskih omladinaca primljena je od Hrvata i Slovenaca. Srpska ideja o jedinstvu Jugoslovena, koja je nosila jasan politički pečat, širila se naglo na zapad, gde je, istimi, bila uvek živa ideja narodnog jedinstva, ali isticana stalno kao evo-luciona i kulturna, a ne kao što je Omladina počela, kao revolucionarna
i politička. Prenošenjem ovake srpske ornladinske ideje o narodnom jedinstvu u drugu sredinu i njezinim sta-panjem s idejom o čisto kulturnom jedinstvu Jugoslovena, mogla je ona pretrpeti nekti depravaciju, njena je jasnost mogla biti pomučeha, a ciljevi zamagljeni. I doista je u brzo nastopila neka zbunjenost, izvesno nepove-renje, i medjusobno prebacivanje, kako to u sličnim slučajevima uvek biva, kada svaka strana, braneči svoje uverenje, drži da brani čistoču ideje, koja je obema sveta. Sitnaciju je ras-čistio Svetozar Miletič time, što je za srpsko Jugoslovenstvo tačno utvr-dio i jasno priznao, da je revolucionarno i političko, različito od boja-žljivog J ligo slovenstva sa skromnim autonomističkim svrhama, koje je on-da prevladjivalo kod Hrvata i Slovenaca. Srbi su želeli pumi slobodu u samostalnoj jugoslovenskoj državi, dok bi se veliki deo starijih Hrvata i Slovenaca još zadovoljio i sa širokom autonomijom u okviru Austrije. Za take je jugoslovensko pitanje bilo samo austrijsko, dok je za Srbe bilo svet-sko, slovensko i jugoslovensko. Povod, da se pojmovi rasčiste, bio je ovaj:
Pod kraj 1870. slavljena je u Ljubljani Prešernova proslava. Tom pri-likoin su se iskupili oduševljeni srpski i hrvatski omladinci pored slovenač-kih, i, uzrujani tadašnjim političkim buraina, raspravljali su više o političkim nego li o kulturnim pitanjima. To je bilo prvi 'put, da su se Hrvati i Slovenci mogli, u dugim, poverljivim razgovorima,,tiveriti o smelosti i obi-inu srpskih omladinskih političkih ideala. Tumač je bio odličan, jedan od najrazboritijih i najoduševljeilljil’ omladinaca, Laza Kostič. On je, oče-vidno, otišao u Ljubljanu s izvesnom bojazni, da če tamo nači svesne i Ž*' stoke branitelje sjedinjenja Jugoslo-vena pod Austrijom. Njegov prvi članu k u Zastavi, kako sam priznaje, pj' san je više pod uticajem ovoga pred-uverenja nego li faktičnog razpoloženja u Ljubljani. Neki Hrvati i Slovenci su, istimi, verovali, da se jedin-stvo Jugoslovena može ostvariti 11 Anstriji i bili su tako naivni, da sanjajo, kako mogu postiči svoje ideale samo legalnom, ustavnoin borbom i steči svoju široku autonomijii, koja bi in’ zajamčila slobodan nacionalni razvoj-
Srhi su ovake političke snove morali ispravljati, svrlui im podiči i kristali-zacionu tačku premestiti. Ideal Jugo-slovena ne sme biti autonomija u Au-striji, nego potpuna sloboda, a krista-jizaciono središte ne sme biti u Beču ili Pešti, nego u Beogradu, Zagrebu ili Cetinju, Još pipajuči, piše Laza Kostič 11 svom prvom članku iz Ljubljane: “Kad bi o toin reč bila, da se južna slavenska plemena uopšte, pa i pleme Šlovenaca, sprema na misao, da juž-na plemena slovenska u jednom ili bregom obliku u političku vezu stupe, a osobito da se srpsko, hrvatsko i slovensko pleme politično ujedini, ili združi, to ni mi ne samo da ne bi nista protivu toga imali, nego bi i naš °rgan (Zastava) postao trubom te misli. kao sto smo jedared naglašavali, »a ni Srbima, ni Hrvatima nema traj-,le i ugledne budučnosti, ako se ne združe, a kako bi i Slovenci ne saino P° svom geografskom položaju, nego 1 Po brojtt teško mogli zasebnu drža-Vu sačinjavati, to bi zdrava politika »Pudivala Slovence na tešnju političku v°zti sa Hrvatima i Srbima, koji bi ji aberučke u svoje bratsko kolo primi-(Zastava, 1870., br. 137.). Naročito ?? Pak utvrdjuje jedinstvo Srba i Y'yata i tnalo dalje veli: «Mi u bu-pučnosti ne delimo Srbe i Hrvate, koji lednim jezikom govore, i koji samo ledno s drugim budučnosti imaju, ta-da ^a neprijatelja i svoga pleine-. a držimo, koji sudbinu i budučnost lednoga i drugoga plemena deli, ili i ainisliti može«. Slovence sasvim pa? metno upučuje Laza Kostič, da im ls.trija ne bi dopustila ni da se sami , »loj, u jednoj pokrajini, sjedine, a ^aiuo |j s ostalim Jugoslovenima, i ato ih odvrača od Austrijc. Ona je Slr?aVa na uinoru i 11 rastlin, a jugo-p»yensko če se pitanje «na drugom ni- n rešiti pre, nego na saborima Tu. »ko ustrojene današnje Austro-nip rske«. Ovo srpsko revolucionira-jjj.® »rvatske i slovenačke Omladine i la »dešavanje njezinih političkih idea-KnJ*-L° ie Pračeno uspehom, i Laza br iao \Sai" priznajo (Zastava, 1870 , »ie da je našao u Ljubljani ma-i n au?*|1iianslva, nego što se nadao kor	*to k® se P° njegovu članku,
'iliti	c*r'-an za Miletičev, moglo mi-
re J? sy jasno vidi po «I.jubljanskoj 0|uciji», koju je Zastava odmalt
donela (1870., br. 139): «U velike isto— rijske dogadjaje, što narodom i državama Evrope udaraju nove osnove, sastalo se nekoliko rodoljuba hrvatski, srpski i slovenski u Ljubljani dne L prosinca 1870. i sporazumelo u ovoj izjavi: I.) Jedinstvo južni Slave-na začeto u postanku naroda kroza svetske zgode ostalo je neprestano živo u narodnom čustvu i prema ostalim narodima očitovuno u jedinstvu jezika. 2.) Južni Slaveni, koji pod raznim imenom: Srba, Šlovenaca i Hrvata, žive ti liabsburškoj monarhiji, oše-daju danas jednake narodne potrebe. I)a tima zadovolje i tako obezbede narodni svoj postanak, ujedinjuju sve svoje sile moralne i materijalne, te če ih upotrebljavati za svoje jedinstvo na polju književnoiti, ikonoinskom i poli— tičkom. 3.) Ovu svoju odluku očituju državnikom habsburške monarhije I svirn ostalim narodom, koji žive u isto j državi, neka znadu, da če južni Slaveni raditi svakim načinom oko ostvare-nja svoga jedinstva na svoju korist i pravica, a liikomu na štetu i neprav-du. 4.) Južni Slaveni u liabsburškoj monarhiji udesiče svoj rad, kako bi mogli zadovoljiti jednakim potrebama svoje brače preko granice, s kojima su jedan narod. 5.) Postizavanje ovo-ga cilja naslanjajo južni Slaveni po-glavito na društva i skupštine, na izbore i na novine, da svaki pomaže kada i gde hude čemu zgoda. 6.) Za očuvanje skupne koristi svi če južni Slaveni raditi sporazumno u svakom pitanju, koje bi se tičalo ni a i posebni njihovi posala.» Prema ranijim poli-tičkim jugoslovanskim izjavama kod Hrvata i Šlovenaca, ova znači velik napredak, znači oslobadjanje od tradicionalnih nazora, po kojitna je Au-strija imala izvesti sjedinjetije Jugo-slovena, i primicanje srpskim nazori-ma. Istina, još bojazljivo i zavijeno, ali za upučene dovoljno jasno. Slovenačke i hrvatskc novine, gde tiisit oifdadinci vodili glavnu reč, kao da nisu ni primetile ovu novimi u l.jub-ijanskoj izjavi, jer su naglašavale au-strijski okvir, u kom da se ima ostva-riti jugoslovensko jedinstvo, onaj ovir, koji je Izjava rada bila preču-tati i izbrisati. Stoga su se srpske novine, koje nisu bile, kao Zastava, dobro upučene u celu stvar, držale ili potpuno rezervirano ili su se čak ne-prijateljski izjavijivale o Ljubljanskoi
izjavi, jer sc u političkim jugosloven-skim izjavama tiisu uopče rado sreta-le s imenom Austrije — makar i kao geografskog pojma.
Odatle se razvila novinska polemika. n koju je ušao i Svetozar Miiotič, da s neobičnom jasuošču precizira srpsko stanovište u političkom reša-vanju jugoslovenskog pitanja. Njegov članak «Jedinstvo Južni Slavena > (Zastava, 1870., br. 132.) pisan s div-nom smelošču i otvorenošču, uneo je potpunu jasnost u zamršeno pitanje. Svetozar Miletič je, kao i Ljubljanska izjava, za sjedinjenje svili Srba, Hrvata i Slovenaca u jedno političko telo. On ostavlja «zgodama vremena i razvitim dogadjaja«, da ga izvede, a dotle, kao realan političar, uptičtije (Jelove našega naroda, da svaki u sebi ruši pregrade plemenstva i provinci-jalizma. Ako je pak Ljubljanski zbor ozbiljno držao, da bi se sjedinjenje Ju-goslovena moglo pestiči «u redovnim okolnostima i redovnim sredstvima ■, to mu poručuje Svetozar Miletič, neka bude uveren, da je tako verovanje jedna neostvariva iluzija. Jer pošto načela narodnosti i slobode, zajedno ili- jedno za drugim, pobedjuju svuda u Evropi, to je jasno, «da ni pod jednim od ti načela današnjoj Turskoj i Austro-Ugarskoj obstanka i života nema«. One rnoraju propasti ali naravno, u krvi i ratu, u teškoj borbi, kako su i nastale, i to Austrija isto tako kao i Turska. U državi pak, koja se nalazi na strmoj nizbrdici propadanja, ne poeinje se nikakav razborit posao s dalekim svrliama niti se ista milo za njezinu sudbinu vezaje. Tako je Svetozar Miletič mislio o Anstriji, i da još jače podvuče svoje uverenje, on je izazivajuči i smejo naglašavao, kako Habsburška monarhija uopče ne postoji, nego postoje dve države, od kojili se jedna raspada, a druga opa-da. Zašto da Sloveni sprečavaju taj proces? Zašto da oni «obručaju» bare, koje se rasipa? Neka idu Nemci Nemačkoj, Madjari neka osnivaju svoja država, a Jugosloveni moraju gledati, kako če sebe sačuvati, naročiti) tamo gde su najslabiji, a protivnici im najjači. Svetozar Miletič je tu mislio na Slovence i Nemce, jer je znao, kako bi Nemci, preko pregaženih Slove-liaca, rado izbili na Trst. U borbu s Nemcima ne može se, veli, ulaziti bez Rusije, a dok taj čas velike borbe ne
dodje, Slovenci neka se trude, da se samo održe. Kada pak dodje veliki čas razračumivanja, onda če se tek rešiti i pitanje jedinstva svili Jugo-slovena a nikada u sarnoj Anstriji, i to kao pitanje samo onih Jugoslovena, hoji u 11 j o j žive« Srbi bi, u ostalom, tako delimično sjedinjenje smatrali opasnom preprekom potpunom jedin-stvu, a za potpuno, eventualno, jedin-stvo pod Austrijom, veli Svetozar Miletič, ne bi se prečanski Srbi nikada «odali politici, koja bi od njih mostove preko Save i Une u korist habsburške monarhije gradila«. Iako je ovo dovoljno jasno rečeno, dodaje Svetozar Miletič s junačniin i prkosnitn pa-tosom: «Za jedinstvo južnih Slovena pod drugim kombinacijama (uz Srbija) imamo i krvi, i novca, i odušev-Ijenja, i požrtovanja, a za drukčije (uz Austrija) nemarno — ništa.»
Misao o sjedinjenju Jugoslovena pod Austrijom bila je, medjutim, tako duboka korena uhvatila i bila je toliko povoljna čitavim klasama stanov-ništva, da je ni ovaki ubedljivi rnzlozi, Svetozara Miletiča tiisu mogli iščupa-1 ti. Stoga je on napisao nov čanak u Zastavi (1871)., br. 149.) «Još jedau pid o jedinstvu Južni Slovena«, u kom je odntah na početku ponovo utvrdio, da bi ideja o sjedinjenju Jugoslovena pod Austrijom za «pravo jedinstvo južnih Slovena pre štetna nego spasonosna bila ili biti mogla«. Koliko je Laza Ko-stič u prvom redu naglašavao jedili-stvo Srba i Hrvata, toliko Svetozar MiWič ističe ovde jedinstvo sa Slo-vencima, gledajuči u njima «šlem Adrije, kao jedinog jugoslovenskog mora«. Jedinstvo Jugoslovena se mora ost var i ti ali ne u Anstriji. Srbi u tako ujedinjenje neče da veruju i Svetozar Miletič dovikuje svima: «Mi ne verujemo - pomozite našem tievcruju”;. Pomolite i dobro čete učiniti i sebi i nama, jer če se Austrija i onako rasto-čiti «spoljašnjim ndarima, ali ko ji s'1 ipak posledica unutrašnjeg nezadovoljstva i otpora.« Na savršeniji način nije niko dosad prorekao, kako če Austrija propasti! Austrija, koja sC tada pečila kao velika sila, Svetozard Miletiču je samo geografski pojam-Raison d’etre je imala nekada, u d?' ba Sulejmana Velelepuo^a, ali ga vise nema, i stoga je mora nestati «kad se jedanput opuči lanac j ospe kluP' če rasulo je tu«. Je li onda čudo«
»to Srbi dele srpsko i jugoslovensko Pitanje od austrijskog i Sto su pro-tivni radii oko političkog jedinstva lužni Slovena pod Habsburškom 1110-Pprhijoin — sub umbra alarmu? Srbi, yeli Svetozar Miletič, naprotiv očeku-lii svoje s jedili jen je s ostalini Jugo-slovenima od propasti Anstrije od "dogodjaja, knji več nveliko svoju senku na habsburšku monarliiju ba-caju». Austrijsko pitanje treba sa-sviin eliminirati iz prave velike po-Ittike Jugoslovena i baviti se njinic P°. nevolji, samo u svakodnevnoj po-"tiči. Zlo je u Austriji, kako Sveto-'V' Za.r Miletič tačjio uvidja, tako veliko, «Oa bi više i vremena i muke tresalo da se savladaju unutrašnje pre-Preke, koje što skorijem političkom Pjsdinjenju i Hrvata i Srba i Slovenca na putu stoje, nego da se u spremi dočekaju i na korist južnog pavenstva primenu dogadjaji*, koje i® °n s neobičnom dalekovidnošču sll’tio, a koje smo mi dočekali.
Nikolo Roilojčič
Med revijami.
"The National Review». Majski 'ezek prinaša zopet vrsto informa-ttvtiih, z znano angleško stvarnostjo '.''Pisanih prispevkov. Pcrcy F. Mar-1,1 opisuje «Panamerikanizem na L'hi)>. Abstinenca Amerike od Zveze Prodov se ne sklada s politiko Zdru-'p"ili držav v Ameriki, ki so spravile t..?s*i vso srednjo Ameriko in Kolinu-'1° v odvisnost od sebe. Sir Evelyn , 'irant-Duff
piše v pariški komuni leta j.]. •• Podaje kratek historijat in za-ta{!lčuie, da je bila komuna ravno 3Ko negacija demokracije in svobo-A orgija krvi in roparstva, kakor L oobni boljševiški rc/.iin v Rusiji. Q- Uean Bamford v Aucklandu piše šW'henera'u ^mutsu, vodji ju/.noafri-s nacionalistov s programom ožjih ,V ? Bominions z «Empire»-om, r vhko Anglijo*. Sir Malcolm ob-ka, ?-Va. sedanjo važnost Sueškega . 'ala in njega zgodovino med sve-'i'o vojno.
An'9l[urtcrly Revie\v». Lord Ernle: Hi>L. ld kmetski delavci: Geoffrcy vkersteth: Benedetto Croce kot lite-„ kritik; F. W. Eggleston: Enot-' 1 angleškega imperija in mirovne ž«.! ?e; A- Russell: Bagdadska Vi l?niiCa’ ^ltlr,cs Woods: O uredit-b.,,;'alkana. (O položaju v Jugoslaviji, Alb!"1”!*'’ Bolgariji, Turčiji, (irški in ‘"nji po sklepu mirovnih pogodb;
the fatal Treaty of London; Rapallo, Celovec; Crna gora; memorandi majorja Temperleyja in Brycea o volitvah v našo konstituanto; politične stranke pri nas itd.) W. H. Moreland: Znanost javne uprave. Smith-Gordon: Kooperativno delo v Italiji. — Članki in razprave v tej reviji prinašajo običajno prav bogato bibliografijo.' Tako tudi to pot. Posebno so omembe vredni nekteri pri nas po vsebini neznani dokumenti (Miscellaneous št. 2. k «Beli knjigi«, referati Temperley-Bryce, ter bibliografija upravne znanosti).
• The Contcmporar.v Revicw». Vis-coirnt Bryce, Sir I. Stavridi in Noel Buxton poročajo o reviziji sevreške pogodbe glede Armenije, Smirne in Tracije. C. F. G. Masterman razpravlja o koaliciji, liberalizmu in delu.
«Forthnightly Review>. Majska številka prinaša dve samozavestni in optimistični poročili: Holford Knight piše o sporazumu v Indiji in slavi zmago angleške upravne in politične spretnosti, Rob. Machray pa podaja sliko položaja na «srednjem Iztoku« (Perzija, Afganistan, Mezopotamija, Palestina). Madridski korespondent opisuje sodobno razredno borbo v Španiji. Hagberg VVright prinaša članek o Bakuninu, čigar ideje so bistvena sestavina neokomunizma. Charles Woods pa razpravlja — s stališča svetovne trgovine, — o problemu «Trst-Solun-Smirna». Vzorna razprava, ki vpošteva le praktične možnosti sedanjega položaja, brez neplodnih onemoglih rekriminacij, zato pa z znanjem.
«Revue des Deux Mondes». Mamice Palčologue nadaljuje svoje zanimive in značilne spomine na carsko Rusijo med svetovno vojno. Louis Madelin piše o Napoleonu 1821—1921, Fred. Masson (akademik) opisuje Napoleonovo bolezen, Renč Bazin (akademik) piše o Cii. de Foucauldu, raziskovalcu Maroka. — Brata Tharaud poročata o postanku boljševizma na Madjarskcm.
«Bulletin de la Ligue des Socieles de la Croix-Rouge; Geneve, (št. 4—5 in 6—7) prinaša članek dr. Andrije Štamparja o propagandi higijene v Jugoslaviji. Važnejša je pa razprava Knuda Stoumana «o nevidnih mejah«. Na priloženi skici je Evropa. Rusija, Sibirija. Kavkaz, Georgija, vsa Mala Azija v čisto črni barvi; napis: državljanska vojna, glad, epidemije; nordijske države in Anglija bele, z nadpisom: normalno stanje; Francija,
MED REVIJAMI.
Pireneje, Italija, Švica, bele, z nad-pisom:	v obnovi; Nemčija, Češka,
bele, z nadpisoni: Epidemij ni, gospodarski položaj prekaren; ostala Poljska, Avstrija, Madjarska, Romunija, Jugoslavija, Bolgarija, Grška pikaste, z nadpisoni:	Ob	milijonov
prebivalcev, sporno ozemlje. Sporno namreč, ker se na njem odigrava dvoboj med «belo» in «črno» ploskvo, za odločitev, ali «padeino» na iztok ali na zapad. Članek pa pravi: Najvažnejši sta nižavi Visle in Donave. Zlasti Podonavje se deli s povsem novimi mejami, ki onemogočujejo doseda-ni promet. Obnova normalnega gospodarskega življenja je pa neobhod-ni pogoj za ustaljenjc narodnega zdravja v novih državah. Dokler bo v nekterih novih krajih možnost gla-dovanja, ni mogoča uspešna skrb za zdravje nobeni organizaciji. Številke umrljivosti v iztočnih deželah so grozne. Typhus exanthcmaticus je na Poljskem endemičen že izpred vojne.
V Sibiriji je leta 1915. pobral nad 150.000 duš, t. j. 4 % prebivalstva, na Poljskem v 1. 1919. nad 20.000 duš (ob nad 210.000 slučajih obolelosti!).
V Rumuniji je ta bolezen zahtevala v
1.	1919. nad 10.000 žrtev (v starih mejah), v Jugoslaviji je bilo leta 1919. okrog 12.000 slučajev te epidemije, in sicer je njen sedež Bosna, kjer je 1.1919. bilo 9060 slučajev, od kterili je 1006 imelo smrten izid. V 1.1920. se je položaj izboljšal, bilo je v prvi polovici le 477 slučajev, 46 smrtnih. Severozapadni deli Jugoslavije so prosti te posledice vojne, Avstrija je tekom I. 1919. imela 996 slučajev typh. ex„ od teh 141 smrtnih, v prvi polovici 1.1920. slučajev 85, smrtnih 9. Crne koze grasirajo v Rumuniji, Bosni, Hrvatskem in na Slovaškem (ter že tudi v Sloveniji), azijska kolera je večinoma ugasla, dizenterija (ki je najstrašnejše delovala na severu) je v Sloveniji, na Hrvatskem, v Crni gori in Srbiji bila 1.1919. na prvem mestu med epidemijami: 18.132 slučajev v Jugoslaviji, 3100 smrtnih! Za leto 1920. Bulletin še nima podatkov, ker se ta epidemija pojavlja zlasti jeseni. Tifoidna mrzlica (fievre typhoide) je besnela po Sloveniji, Češki, Moravski, Avstriji in pod Karpati med vojno, sedaj je močna še v Avstriji. Tuberkuloza razširjena povsod, močna je v Srbiji, Bosni itd. — Cela središča civilizacije so propadla. Nove države obsegajo okrog 90 milijonov prebivalcev. Zapadna Evropa ima ves interes na tem, da te države v borbi
proti boleznim dosežejo uspehe. Zapadna Evropa mora dati takoj mate-rijalno in tehnično podporo. Šele ko bodo te države v tem pogledu rešene, pride dan, ko se bomo lotili pomoči, ua vrnemo Rusijo v zdravstvenem > oziru človeškemu življenju.«
«/•)<’/■ Kampi*. Helena Bauer poroča o inozemskem kapitalu v sovjetski Rusiji. Centralni problem Rusije je: Obnova in ojačenje gospodarstva. Nove moči morajo priti od zunaj, da obnove industrijo. To je možno edino inozemskemu kapitalu. Notranja pre-tnemba boljševizma in sistem koncesij sta razumljiva le iz posebnih razmer razorane agrarne države, ki se mora trdo boriti za eksistenco in razvoj svoje industrije. Zakone, kako treba delati, predpisuje razmerje moči med mestom in deželo, med domačimi in inozemskimi tržišči, — ne pa političen program.
«Neuc Zeli« (štirje aprilski zvezki): Cunow: Hardingova politika: Bankrot boljševizma. A. Conrud.v: Pariška komuna 1870. Karl Vorlander: Moderni verski problemi. Viktor Scliiff: Komunizem v Franciji. Obširen literaren pregled.
«Sozialistische Monutshelte*. Max Schippel: Socialne posledice slabe valute. Max Cohen: Položaj po londonski konferenci. H. Stiihmer:	Enotna
oskrba strokovnih organizacij (nemških) z blagom.
«J(ihrbiichcr liir NationalOkonoini<•’ mul Statistik». Peterffy: Razvoj ameriške industrije. L. Krafft: Nauka o zasebnem gospodarstvu in studii narodnega gospodarstva. Iz materii.iia-Projekti • socializacije premogovnih rudnikom Spremenljivi mezdni tarif' v Angliji. Gospodarskoznanstveni tna-terijal k bruseljski konferenci. K poi' mu «devalvacije». Obširna gospodarska kronika za I. 1921).
«Deutsche Revne» se bavi z raznimi manj pomembnimi zadevami. Vob-če je mnogo slabejša od letnikov pred vojno. M. Dessoir piše o predmetu:
«Ali žive mrtveci? Kritika najnovejših spiritističnih raziskovanj«. Pr0., v. Mayr, drž. podtajnik, piše o sedam' nemški davčni politiki, Gustav Ma-.ver prinaša še neznana pisma F. Engelsa materi in bratom, prof. Miincn razpravlja o Napoleonovi zapori nad kontinentom, v. Hubka podaje svoja v militSrkanzIeistilu napisane spomin0 na Nikolo Črnogorskega, ki ga sknsa oprati raznih v zgodovini se pojavljajočih (gl. n. pr. Wendel) očitkov.