Za izobraževanje ob delu
V naši dnižbi skušajo osveščene subjektivne sile dali izobraievanju ob delu mesto, ki mu pripada. Serae vzkali samo tedaj, ko pade na ro-dovitna tla. Ta preprosta misel, ki smo jo v praksi že ničkolikokrat preizkusili in okusili, tudi na svoji koži, zrcali vso našo realnost in pri-zadevanja. ki sc lahko uresničijo le v danih možnoslih. Prizadevanja, da bi usposabljanje ob delu poslalo del naših vsakodnevnih naporov za boljši jutri, obstajajo, možnosti za njih uresničitev pa so včasih bolj klavrne.
V  tem sestavku ne namera-vamo zgolj »trkati na zavest« ti-stih, ki so za tako stanje najbolj odgovorni. Osveščanje o tem, da je znanje in nenehno učenje po-trebno in da imajo prihodnost samo učeče se družbe, je dolgo-trajen proces, evolucija in revo-lucija hkrati, katere tempo se ne da pospešiti za vsako ceno. Pa tudi s tem je tako, da je od stop-nje   osveščenosti   posameznika odvisno, kako bo kdo te vrstice prebral in v kolikšni meri bodo v njem rodile potrebo po aktivno-sti.
V  prenekaterih delovnih or-ganizacijah obstaja fnternost do usposabljanja ob delu. Takoj pa zapišimo, da moramo izvesti ne-katere   delovne   organizacije   s področja elektrostrojne in tek-stilne industrije ter gradbeništva, ki imajo dobro organizirane izo-braževalne centre in usposablja-nje pri delu vgrajeno v sistem napredovanja in nagrajevanja po delu. Mnogokrat se tolažimo, da je večina vzrokov objektivno po-gojenih.   Ta   tako   imenovana odrešujoča objektivnost je čisto opravičilo za našo lagodnost in nepripravljenost   na   tem   po-dročju iti korak naprej, kajti to je za vsakogar— tako za tistega, ki načrtuje, organizira in progra-mira izobraževanje kot tudi za ti-stega , ki mora za to ustvarjati možnosti in se ga aktivno udele-žiti — težka naloga. Usposabljati se za boljše, intenzivnejše izko-riščanje tehnološkega potenciar-la, za boljše izkoriščanje naših miselnih sposobnosti, še zdaleč ni delo brez napora. To je zelo
človeški napor, ki izvira iz našega bistva in ga potrjuje.
V nekaterih delovnih organi-zacijah še nismo povsem opravili s tehnokralskim odnosom do usposabljanja ob delu na eni ne z naivnim pojmovanjem dela in učenja na drugi strani. Ovekove-čenje tehnologije, dajanje avto-matiki najvišje mesto — celo višje kot človeku, ki je to avto-matiko ustvaril — je popolnoma zgrešena pot, slepa ulica.
Naša najvišja vrednota je člo-vek. Prisiljena sem zapisati, da ne slišim tako redko, kako da de-Iavci pri nekaterih delih, ki opravljajo zaradi izpopolnjene tehnologije preprosta de!a in le strežejo stroju, ne potrebujejo
posebnega strokovnega^še manj pa splošnega znanja!
Tako nečloveško naziranje glede vsestranskega razvoja posameznika gradi kaj slabo dediščino, ki jo name-ravamo zapustiti mladim generaci-jam. Le-te pa bodo nujno morale najti poi do humanizacije in odpra-viti s takimi stališči. katerih nosilci morda žele iz nekaterih plasti družbe napraviti robote brez tistega, kar je za človeka najžlahtnejšega — brez razuma in čuslev.
Podatek, da niso tako osamljene delovne organizacije, ki zaposlujejo tudi 40 % in več delavcev brez kon-čane osnovne šole oziroma brez po-klicne usposobljenosti, je sam po sebi dovolj zgovoren in zahteva ne samo premislek, temveč tudi pra-vilno usmerjeno akcijo. Za tako sta-nje smo odgovorni vsi! Vzroki so globlje narave. O tem bomo pisali kduj drugič. Predvsem pa moramo prav vsi vedeti, da brez motivacije za usposabljanje tega usposabljanja ne bo. Usposabljanje ob delu je treba vgraditi v sistem napredovanja in na-grajevanja. Za to so nam danes dane vse normativne možnosti, samo ho-teti je treba.
STANKA ZUPAN