208
Kmetijstvo.
Križi in težave soseda Antona z živinskimi
boleznimi.
Rjava kobila stori.
Štiri tedne pozneje je prišel čas, da rjava, kobila stori. Anton se je že mislil, da postavi kobilo v žrebič« njak, sicer pa se niso brigali za njo.
„ Lahko delo ji ne škodiu reče sosed. „Ker pa je bilo vreme lepo in gorko, bila je rjavka skoraj celi dan rabljena na polju.
Bila je živahna, in jed ji je dobro teknila, isto-tako ni bilo videti obsežnih zateklin na zadnjih bedrih, na trebuhu in na vimenu kakor prej pri sivi kobili. Čas nosnosti je že prešel. Kmet je izračunil, da je rjavka ravno 338 dni breja, " peljal jo je namreč dne 21. maja lanskega leta k žrebcu. Morala je kakega 25. aprila storiti, in danes je bil že 23. april. Ta račun se je izkazal pravilnim. Za kobilo so napravili prostor, kjer je lahko tekala sem in tje. Mesto so zaprli z oboji.
Če je prišla kobila domov, postavili so jo vedno v žrebičnjak.
Dne 25. aprila je postala kobila nekoliko nemirna. Stopicala je po hlevu plašljivo sem pa tje. Tudi je legla enkrat mej jedjo. Sosed je bil po naklučbi v hlevu in je to tudi opazil. Menil je, dolgo časa ne bo prešlo, da kobila stori. Na noben način se ne sme več kobilo odstraniti od hiše.
Rjavka je pojedla z veliko slastjo svoje omelce hrane, in nekaj ur po jedi ni bilo ničesar opaziti, kar bi dalo povod, da bi kobila kmalu storila.
Vreme je bilo prijazno, solnce je sijalo, bilo je mirno, kakor pred nevihto.
Zategadelj upreže Anton zopet svojo kobilo, katera je opravljala delo z veseljem kakor prej.
Anton je bil osebno prisoten zunaj pri delu. Pazil je se strogim očesom na rjavko, je-li ne bi postala nemirna, ali pa se ne bi pokazali kaki popadki. Pri prvem znamenju peljal bi jo v bližnji hlev.
Po nekih urah je bilo delo končano; kmet je peljal svoje konje v hlev. Kobila je snedla svojo hrano se slastjo. Iz skrbi so pa zmanjšali hrano za dobro tretjino.
Ob 8. uri bil je Anton še v hlevu. Mislil je, da danes zvečer gotovo ne bo nič.
Šel je zopet ob deveti uri v hlev s svojim sesedom, ki ga je posetil. Bilo je precej temno, le mala petrolejka
209
brlela je na stropu hleva. Kobila je ležala. Že pri vstopu v hlev slišala sta moža tiho ječanje. Zdaj pa zdaj je kobila tiščala, tudi je zaječala vmes. »Zdaj bo storila", reče sosed.
Ko Anton to sliši, se je močno razburil. Hotel je teči iz hleva in ljudi sklicati, da prineso vrvi in užgejo po celem hlevu luči.
Zagotovo bi Anton stekel iz hleva zglasil in vzbegal vse ljudi, ako ga bi ne prijel njegov premeten sosed za rokav. V malih minutah se bi rinili vsi prebivalci dvorišča v hlevu sem ter tje, meneč, da bi kaj pomagali, kjer pa ni bilo prav nič pomagati. Nastala bi v hlevu brezbožna razdraženost in velikanski šunder, kar bi imelo za porodno kobilo najnesrečnejši upliv. Sosed je to dobro slutil. »Ostani tukaj in ne delaj hrupa", prigovarjal mu je, »luči ni potreba. Kobile store najraje in najsrečneje v poltemi in v miru. Presvetla luč, šunder in hrup, sem in tje tekanje mnogih oseb motijo kobilo! Potem se trudi, da popadke zataji in prikrije, kar ji pa ravno škodi, ker potem se ustavi ves porod."
Razburjeni Anton se ni mogel vzdržati, da ne bi sklical ljudi, vsejedno je ubogal svojega prijatelja.
Kobila se ni zmenila za pričujoča mirna moža. Stiskala je vedno močneje. Tudi je bila nekoliko časa zopet mirna.
Kak četrt ure je trajalo, na kar skoči kobila po konci. Stopicala je sem pa tje, dala je od sebe gnoj in vodo, ječala in stiskala zopet močno na zadnji del života. Prešlo je 5 minut. Nemirnost, tiščanje, ječanje in jav-kanje je postalo hujše. Glavo je podprla z zobmi na tla.
V strahu meni Anton, naj jo pregleda njegov sosed, je-li se vrši porod v redu? med tem ko pokliče on ljudi.
Sosed pravi: »To bom jaz ukazal", sedaj je vse v redu. Kmalu se prikaže vodeni puhor, ki pa rabi časa, da raztegne maternico." Bilo je tudi tako.
Še nadaljnih 5 minut je prešlo. Nakrat se prikaže ob času močnih popadkov rudečkast, v velikosti glave, z tekočino napolnjen mehur.
Pri drugih popadkih je isti razpoknil, noge žrebeta so se prikazale v razkolu legla. Po razpoknenju mehurja je kobila vstala s skokom.
Med tem se je sosed slekel suknjo in zavihal srajčni rokav. Šel je se svojo roko v porodne prostore in našel je kmalu žrebetovo glavo. Vlekel je za glavo in za nogi, a .žrebe se je le počasi pomikalo. »Sedaj vzemi vrv in potegni", reče sosed, kateri je po storjenem za-ukazu prijel z desno roko za glavo in jo držal pri po« mikanju v pravi legi. Anton je lahno vlekel za vrv. Zopet je legla kobila. Še preje kot v jedni minuti bilo je žrebe izvlečeno do bedra. Kobila je pomagala možema s popadki.
Ko je bil mladič že toliko ven izvlečen, da je bilo videti popek, zagrabil je sosed žrebe za telo, da se izogne pri nakratnemu izpahnjenju žrebeta silnemu odtrganju popka.
Še enkrat je kobila močno zaječala, in porod je bil končan. Sosed je držal v svojih rokah jako žrebe, ki je bilo malo živo, ko je bilo postavljeno na slamo; da se pospeši dihanje, udari sosed žrebe parkrat s plošč-nato roko po oprsju. To je pomagalo. Žrebe je počelo živah-neje dihati. Poskušalo je glavo držati po koncu in z nogami brcati.
„To ni bil prav lahen porod." V večjih slučajih pridejo žrebeta na svet, ne da se razpoči vodeni puhor, in more se požuriti, da se istega hitro raztrga. Večkrat se žrebeta zaduše, če ni noben prisoten, ki bi odprl puhor, ako se porode žrebeta z neoškodovanim vodenim puhorjem. Zategadelj ne smejo biti kobile same, ki imajo storiti.                                         (Konec sledi.)
216
Kmetijstvo.
Križi in težave soseda Antona z živinskimi
boleznimi.
Rjava kobila stori. (Dalje.) Potem  so  pripeljali   mladiča  k njegovi materi, ki je malo prej vstala in gledala strastno in milo po svojem mladetu.
Kmalu je poskušalo tudi žrebe vstati. Po več ni-čemnih poskusih se mu je to končno posrečilo.
Vsa dogodba je trajala blizu eno uro. Sedaj skliče Anton ljudi in jim z veseljem naznani srečni porod.
Vse je drvilo k žrebičnjaku.
To pa ni ugajalo kobili, kajti začela je žugaje kazati svoje zobje in stavljala ušesa nazaj. Prej tako dobrodušna žival se je sedaj vsa takoj izspremenila.
Sosed je kmalu potem poslal radovedno množico ljudij iz hleva; le starejši hlapec je še ostal pomoč pri njem.
Šlo se je pred vsem za to, da se mladiča pelje k vimenu. Žrebe je bilo po vsem še tako nerodno in ne-opomoglo, da ni niti moglo stati s svojimi razširjenimi nogami.
Stalo je nekoliko truda, da je prišlo žrebe do vimena.
Tako mila je bila prej kobila do svojega mladiča, tako hudobno kazala se je sedaj, ko je prišlo žrebe k vimenu in se je dotaknilo količkaj njenih siskov. Kobila se je obrnila z glavo in segala ž njo po mladetu, ali pa je hotela brcati z nogami.
Žrebe se je tudi tako nerodno vedlo, suvalo je robato in okorno na bolestno in močno napeto vime.
Sosed zaukaže hlapcu vzdigniti levo sprednjo nogo, med tem ko on drži kobilo za uzdo.
Ko se je to zgodilo, dotaknil se je sosed vimena, katero je tudi enkrat na lahko pobožal, kobila se ni nič brigala za to, a takoj, ko je isti nekoliko pritisnil na vime, skušala ga je vgrizti. Zagotovo je čutila pri pritisku na vime kake bolesti.
Sedaj poskuša sosed, da izmolze močno napeto vime, kar se mu je dobro posrečilo. Napetost je nekoliko popustila, občutnost pa se je polagoma izgubila.
Ko je ta popustila, stavil je sosed žrebetove uBtnice k vimenu; bilo je bolje.
Med tem časom je govoril Anton ljubeznivo in čim najbolj prijazno s kobilo in dal ji je tudi nekaj hrane, katero je rjavka slastno pojedla. Hlapec je zopet vzdignil levo sprednjo nogo, sosed pa je držal za glavo mladega žrebeta. Po nekolikih poskusih in prizadevanjih se je žrebe naučilo sesati, kobila pa se je pomirila.
Bila je mirna tudi tedaj, ko so spustili vzdignjeno sprednjo nogo na tla.
Sesanje ni vzbujalo kobili nobenih bolestij, kazala ni nobene sovražljivosti napram svojemu mladiču.
Sosed je malo mleka izmolzel, le toliko, kolikor je bilo potrebno, da se namreč odpravi premočna napetost vimena. Antonu je rekel sosed, da se Dri tem večkrat greši. Nekateri trde v svoji trmoglavostii da je prvo mleko — mlezivo — zelo škodljivo za mladeta. Nasprotno, isti greše. Ako ne dobi žrebe prvega mleka, oboli na ščipanju in je večkrat bolno.
Če se vzame žrebetu prvo mleko, dati se mu mora kaka čistila ali drista.
Med tem, ko so imeli opraviti z mladičem, prešlo je nad pol ure.
Polagoma so se pokazali majni popadki, za nekaj minut so odpadli strebi, kar se nakrat obrne kobila nazaj, duha jih, a kmalu jih zgrabi s svojimi zobmi in hoče jih požreti.
Še o pravem času zapazi sosed to, iztrga kobili strebe, a takoj jo stavi tudi iz žrebičnjaka. Menil je, da se večkrat zgodi, da požrejo matere strebe, kar pa upliva kolikor toliko na prebavljanja. Zategadelj je treba paziti na to, da odpadejo strebi, katere se mora takoj proč vreči, ako ne, se lahko pripeti, da iste kobila grize in tudi požre. Zgodilo se bi to sedaj prav lahko, ako ne bi bil noben prisoten.
Sosed je menil, da bi bilo bolje, če ostane kobila nekaj dnij po porodu v žrebičnjaku, in da bi bila po vsem prosta, ker potem se ne pripeti tako lahko, da poškodi kobila svoje žrebe, to se bi zgodilo, če bi bila kobila privezana kot drugekrati.
Napram svojemu mladetu se je vedla mati kolikor mogoče previdno in čudežno pripravno.
Kobile, katere se vedejo napram svojim mladim nepripravno in sovražno, niso za rejo, tudi če imajo še toliko druzih dobrih lastnostij, ker bilo bi pri največji pozornosti nemogoče ovarovati žrebe kake škode.
Pri rjavki ni bilo se treba bati, ko se je itak že privadila sesanju. Še preveč dobra je bila; niti pustila ni, da se kak dotakne njenega žrebeta; hlapca bi kmalu vgriznila,- ko je isto pogladil.
Sosed je za tem zahteval toplomer, da uvidi, kolika toplota vlada v hlevu. 16 °R je kazal toptomer, s čimur je bil sosed popolnoma zadovoljen. Rekel je: 15° — 17° R toplote je popolnoma primerno pri porodih.
Ko so obesili še neko svetiljko, so vsi odšli.
Sosed je še zaukazal, naj se ne daje preveč hrane kobili kakih osem dnij, ker potem bi postalo mleko premočno. „Vidi se, da ima kobila še precej mleka in tudi dobrega", pridene sosed.                            (Konec sledi.)
225
Kmetijstvo.
Križi in težave soseda Antona z živinskimi
boleznimi.
Rjava kobila stori.
(Konec.)
K večjemu se ji naj da dva funta ovsa, nekaj dobrega sena, rezanice, obstoječe iz sena in ovsene slame, studenčno vodo in tudi otrobne pijače. Če se kobila preveč krmi, oboli žrebe na dristi. Anton si je to dobro zapomnil in dajal je po nasvetu svojega soseda kobili nič več manj kot vsaki dan dva funta ovsa in dr., žrebe je dobro vspevalo in vedno je bilo veselo.
Še isto noč so šli še enkrat v hlev, je-Ii sta kobili in žrebe mirna.
Noč je prešla brez vsake nesreče.
Drugo jutro je kazala rjavka slast, a Anton ji je dajal le toliko, kolikor je svetoval njegov sosed.
Kobila in žrebe sta se med seboj privadila. Bilo je milo gledati, kako se je muzal mladič okoli svoje matere, in potem ko je milo pogledovala mati svoje žrebe. Prvi in drugi dan sta bila oba še v hlevu. Tretji dan, ko je bilo tiho, le nebo je bilo oblačno, pusti ju Anton na prosto. Peljal ju je na travni vrt, kateri je dobro ozelenel. Stara se je marljivo pasla. Mladič pa je letal nekaj časa okoli nje, a kmalu se je utrudil in naveličal neumnega skakanja. Ostal je pri materi nedelaven.
Kmalu ga je začelo zebsti in mladič se je tresel od mraza.
Sosed, kateri je prišel na vrt in je ogleda val z ve* seljem lepo žrebe, je menil, da bi bilo boljše, ako se bi kobilo prepeljavalo. Žrebe bi šlo za svojo materjo in bi bilo vedno v kretanju. Ako pa isto stoji v kakem kotu, lahko ozebe. Kar je svetoval sosed, se je tudi takoj storilo.
Prepeljavali so kobilo kak dober četrt ure po prostem, žrebe pa je vedno šlo za njo in bilo je v kretanju.
Drugi dan je bilo vreme premenljivo.
Nekaj časa je sijalo solnce, nekaj časa je pa padal dež. Žrebe je prišlo na prosto s svojo materjo, ko je sijalo solnce. Ko je zopet začelo deževati, menil je Anton, da to ne škodi žrebetu prav nič. Sosed pa mu je rekel, naj pelje žrebe zopet v hlev, kajti žrebčna koža se težko posuši, ako je postala enkrat mokra, kar je večkrat vzrok prehlajenja.
Po prešlih osmih dneh, začel je Anton krmiti kobilo kakor pred žrebčevim porodom. Dobila je rjavka še nekoliko ovsa več,  ker jo je sesanje močno shujšalo.
Že peti dan po porodu rabili so kobilo za lahko delo. Vreme je bilo jako prijetno, kajti bilo je nebo jasno in niti jeden oblak ni pretil z dežjem. Tiho je bilo kakor pred kako hudo nevihto. Žrebe je moralo ostati samo doma, kjer je vedno rezgetalo, bilo je tudi jako nemirno, ker je žalostovalo po svoji materi.
Po dveh urah je prišla kobila zopet domov. Med tem časom je dobil mladič veselje k sesanju; takoj je skočil k materi in jo začel sesati; a mleka se je jako nabralo v dveurni odsotnosti; žrebe pa je bilo s tem nezadovoljno.
Ako bi kobila izostala kakih 5 ali 6 ur, potem bi dobilo žrebe preveč mleka in postalo bi nevarno   bolno.
Šesti in sedmi dan, ko je bilo vreme zopet jako lepo, smelo je žrebe svojo mater spremljati na polje. Med počitkom šlo je žrebe vedno k vimenu, kobila pa je lahko opravljala svoje prejšnje navadno delo, ne da bi zaostala svojim dolžnostim kot mati.
Devetega dne se je začela rjavka goniti. Anton jo zopet pelje k žrebcu v dve uri oddaljeno mesto.
Bil pa je jako mokroten dan in tudi hladen; solnee se je vedno  hitreje skrivalo  za   oblake, pripravljalo se je za dež. Še med potjo ju je vjel dež.   Ko sta prišla k žrebcu sta bila oba mokra do kože, kar je pa pri kobili provzročilo hudo prehlajenje.
Drugo jutro je kobila zgubila vso slast do jedi in vse veselje do dela, kar pa ni bilo prav dobro znamenje; obolela je namreč na dristi. Mladič ni bil istotakoprav nič vesel, hotel ni več sesati,  bil je čmeren  in upaden.
Anton to zapazi in pokliče takoj svojega soseda k sebi in mu razloži slab položaj.
Sosed je menil, da bo kmalu bolje; drista je za tri dni popustila. Rjavka se je jako poboljšala, dobila je zopet slast za jed in veselje za delo.
Sosed mu je še svetoval, da se lahko rabi kobilo za delo čez kaka dva dni, pri slabem vremenu pa jo mora pokriti z gorko odejo, mrzle pijače se ji ne sme dajati, dokler je še kolikor toliko bolna; voda mora biti mlačna. Trikrat na dan naj se žrebetu da časico kamilč-nika, za sedaj pa naj ostane isto še v hlevu. Nadalje je sosed svetoval Antonu, naj pogostoma riba žrebični trebuh z gorko voljnato cunjo.
To se je zgodilo pa le z veliko težavnostjo. Kobila in žrebe sta smatrala ribanje za neposredno sovražljivost. Takoj, ko so peljali kobilo na prost, in je ostalo žrebe samo v hlevu, je bilo mogoče strahovati mladiča. Ribali so na lahko trehuh brez vsakoršne nevarnosti.
četrti dan je tudi žrebe ozdravelo, smelo je zopet spremljati svojo mater na polje na delo, kar je mladetu zelo ugajalo. Poskakovalo je po travi, kakor da ne bi moglo stati pri miru.
,   Že   17 dan po porodu  so  peljali  zopet   rjavko k žrebcu, in postala je breja.