LETNIK XVI., ST. 30 (753) / TRST, GORICA ČETRTEK, 11. AVGUSTA 2011
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Jurij Paljk
Ogorčeni smo in besni!
Medtem ko pišem te vrstice (torek, 9. avgusta), mi na računalniku preko spleta naslovnice vseh italijanskih velikih dnevnikov neposredno sporočajo, da poteka hud napad finančnih špekulantov in drugih morskih psov na vse evropske državne blagajne z naslovi, kot so: "Borze: Evropa jev vrtincu prostega padanja, Frankfurt izgublja 7 odstotkov, Wall Street izgublja 5,5 odstotka... " Te dni ste in smo veliko brali, poslušali in gledali, kako je ves razviti zahodni svet v vrtincu finančnih špekulacij, z izrazom "default" so nas obsipavali, da ja ne bi takoj razumeli, da gre v ZDA za dejansko grožnjo bankrota države. V Italiji se tisti, ki se še vedno imajo za politike, na vse načine izgovarjajo na svetovno finančno in gospodarsko krizo in skušajo kazati drugam na vzroke, le nase ne, pa čeprav je vsakomur, ki spremlja javno življenje, že dolgo jasno, da ne gre za nikakršne politike, ampak predstavnike privilegirane kaste, ki se uzurpatorsko vede do nas, davkoplačevalcev, da ohranja in v času stiske še povečuje svoje privilegije. Nedostojno ravnanje te kaste, ki je hotela na osemtedenski dopust in ji je to preprečila samo zaostritev gospodarske krize, nikogar ne preseneča več, dejansko je italijanska vlada sedaj pod diktatom direktiv, ki prihajajo iz Evropske unije, ima od zunaj vsiljeno "komisarsko upravo" in že sedaj je jasno, da bo prisiljena iskati denar pri vedno istem viru, v naših žepih, v žepih davkoplačevalcev, katere bo treba ponovno okrasti, da se bodo zakrpale luknje, vsaj za si-
lo.
Ko smo že pri besedah, omenimo še eno, ki jo boste v naslednjih dneh gotovo slišali večkrat: "pa-trimoniale". Težko bi to besedo iz italijanščine prevedli, saj se nanaša na premoženje, ampak na naše, trdo prigarano in zasluženo premoženje, katerega bodo v naslednjih tednih grobo obdavči-
li.	Iz naših žepov bodo spet kradli denar, kot vedno, ko je treba mašiti luknje, sami pa se ne bodo odrekli ničemur. To je gotovo!
Ekonomisti se bodo sedaj zmrdovali, ker nalašč uporabljam preproste izraze za krizo, katere glavni vzrok je požrešnost finančnih morskih psov, krvoločnih volkov, ki ne vidijo človeka in ne poznajo duše, v zameno pa so svojo prodali Mamo-nu! Že na revnih kmetih smo vedeli, da "ne smeš nikoli narediti večjega koraka od svoje noge", kar pa so doslej vsi vprek počeli, in je zato več kot jasno opozorilo nemške kanclerke Angele Merkel, kateri je te dni na račun Italije ušlo: "Siti smo tega, da moramo vedno mi reševati italijanske finančne težave"!
Kdor spremlja slovenska poročila, bere slovenske časnike, lahko sam vidi, kam je pripeljala kraja, velekraja, ki so jo v Sloveniji imenovali vedno in samo "menedžerski prevzem", da bi ja zamaskirali lopove in tatove, in, kar je najslabše: tudi del hierarhije slovenske Cerkve se je obnašal enako in bodo posledice mariborskega poloma še dolgo vidne, predvsem pa bo vrh slovenske Cerkve še dolgo pod bremenom te velikanske moralne odgovornosti. Ni dneva, ko ne bi slišali in videli množice delavcev in zaposlenih, ki čez noč ostanejo brez vsega, še največ zanje naredijo Karitas in druge dobrodelne ustanove, ki so, te ja!, zares živ odraz resničnega krščanskega življenja.
Na strani šibkih smo in bomo vedno, ker je to naša človeška in krščanska dolžnost, kot je bila in je še vedno dolžnost velikih politikov vedno ta, da stojijo na strani ljudstva, a danes takih ni ne v oblastnih vrstah in žal niti v opoziciji ne, ne na Slovenskem ne v Italiji.
Kje so politiki kova Antona Korošca? Jih ni. V zameno so tu skupine samovšečnih gizdalinov, ki se rokujejo z lopovi in tatovi; delavci, ostareli, bolni, mladi pa ostajajo na cestah in doma, za zaprtimi vrati, brez pravičnega dela ter pravšnjega zaslužka. Zato je več kot potrebno, da smo ogorčeni in besni!
USI Smernice novega kulturnega odbornika Marianija
Nekaj se že premika v pravo smer...
14 T/'° sem nastopil svoj položaj odbornika 1^ za kulturo na tržaški občini, sem naslov _L Xsvojega resorja želel iz 'Odborništva za kulturo' preimenovati v 'Odborništvo za kulture'", je dejal Andrea Mariani pred predstavniki številnih mestnih društev in kulturnih organizacij, ki so v konferenčni dvorani nekdanje ribarnice sodelovali na dvodnevnem simpoziju o položaju kulture, pardon, kultur v Trstu. Že v teh uvodnih besedah je odbornik nakazal miselno izhodišče, na katerem bo temeljila njegova odborniška politika. In še: "Tržaške kulture je treba ponovno postaviti v osrčje mestnega dogajanja. Sobivanje različnih duš je bilo od nekdaj razpoznavni znak Trsta, v zadnjih letih pa je bil ta vidik zanemarjen. Najti moramo pravi način, da bomo to sobivanje ponovno ovrednotili", je dejal Mariani in se v isti sapi spomnil nekdanjega odbornika za kulturo Da-mianija, ki je svoj čas v Illyjevi upravi nakazal smernice tovrstnega razmišljanja.
Srečanje v objektu nekdanje ribarnice je bilo informativnega značaja, da bi novi odbornik spoznal mozaik tržaškega kulturnega utripa. "V zadnjih dveh mesecih sem skušal dojeti način, po katerem deluje tržaška kultura: spoznal sem kakovost in profesionalnost krajevnih kulturnih dejavnikov, obenem pa sem opazil neko preveč izrazito ločevalno logiko, ki onemogoča pravšen dialog med istimi osebki", je dejal Mariani. Svoje razmišljanje je namreč ovrednotil s težnjami centrifugalnega značaja, po katerih naj v prihodnje nastane neka mrežna ureditev odnosov med različnimi kulturnimi združenji in društvi.
To pomeni predvsem najti pravo razmerje med pravšnjim izkoriščanjem obstoječih kulturnih logov tržaškega ozemlja in produkcijsko dejavnostjo, ki naj privede do dovršenega pojma laboratorija večkulturnosti. Odbornik je izrecno omenil dobro organiziranost slovenske narodne skupnosti, pojasnil pa je, da bo občina nagradila tiste osebke, ki bodo znali vzpostaviti sinergične odnose do drugega (zlasti na področju dela z otroki in najmlajšimi), saj so zaradi vedno bolj hudih finančnih okoliščin tudi krajevne javne ustanove prisiljene snovati svojo politiko v skladu z razpoložljivimi sredstvi. Posebno
pozornost bo treba vsekakor nameniti mladim in družinam: kultura je enostavno sredstvo, ki ovrednoti vsakdan posameznika in skupnosti, po drugi strani pa črpa izkušnje, ki ji ljudje zaupajo s svojim življenjem.
Pred mikrofonom so se nato zvrstili akterji mestnih etničnih kulturnih društev in tudi verskih organiza-
cij: odbornik je prisluhnil Živki Persi, ki je spregovorila v imenu SZKD, Patrizii Vascotto, ki je predstavila Skupino 85, predstavnici budistične organizacije, ki pomaga tibetanskim otrokom v Indiji, načelniku organizacije albanske skupnosti, predstavnikom društev tržaških Rusov in Srbov ter Neapelj čanov, ki živijo v Trstu, glasbenemu društvu Musiča Libera, ki je med drugim pobudnik spletne-
ga radia Radio Shalom, predstavnici Centra Veritas, predstavnici tržaškega društva Italija-Izrael, združenju prostovoljk, ki se ukvarjajo s problemi in tematikami žensk, odgovorni za organizacijo, ki skrbi za mlade in naj mlaj še, in drugim. Veliko število govornikov je potrdilo raznovrstno kulturno izročilo Trsta, zlasti pa pestrost in vraščenost delovanja njegovih členov, pa čeprav so okoliščine zadnjih let zamaskirale profiliranost in razpoznavnost posameznih 'obličij'.
Odbornik je v svoji repliki poudaril potrebo, da bi Trst v prihodnje izoblikoval lastno 'kulturno blagovno znamko", ki naj postane prava turistična vizitka mesta. Odbornik je v odgovoru nekaterim, ki so se pritoževali nad pomanjkanjem ustreznih konferenčnih prostorov, obljubil, da bo v dogovoru s strokovno ekipo odborništva premislil cenik za koristenje občinskih mestnih dvoran, glede razpršenosti manjših prispevkov - ki se rade volje 'porazgubijo' - pa je poudaril, da bi raje ugotavljal trajnejše učinke, ki bi gmotnejše vsote denarja imele pri snovanju večjih pobud. Osvojil je tudi predlog, da bi v mestu priredili velik praznik, na katerem bi se predstavile slovenska in ostale mestne skupnosti.
V Trstu se je torej nekaj že začelo gibati v pravo smer...
IG
Renato Keber in Savina Prinčič o posledicah toče, kmečkem turizmu in ljubezni do zemlje
Obvestilo uredništva
Uredništvo v Gorici in Trstu bo zaradi poletnega premora zaprto od 10. do 24. avgusta. Naslednja številka bo izšla v četrtek, 1. septembra. Sodelavke in sodelavce prosimo, naj pošljejo prispevke za naslednjo številko najkasneje do ponedeljka, 29. avgusta. Uprava v Trstu bo zaprta od 10. do 24. avgusta.
Na predlog Gabrovca in Lupierija sprejeta resolucija o lovu
Dežela naj se resno loti problema divjih prašičev!
Zakaj ima zgodba o čarovniku z očali veliko vrednost
Harry Potter in izgubljene
vrednote
Deželni svet je med zaključnim glasovanjem zakona o rebalansu sprejel tudi resolucijo v zvezi s problemom še vedno previsokega števila divjih prašičev, ki povzročajo ogromno škodo tako na Tržaškem kot Goriškem. Resolucijo sta predlagala deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec in njegov kolega v svetniški skupini Sergio Lupie-ri (DS), nato pa so dokument podpisali še svetniki Codega,
Kocijančič,
Brussa, Bran-dolin in Valenti, kar dokazuje, da je
problem zelo občuten. To je tudi prispevalo k temu, da je deželna skupščina odobrila resolucijo, kljub temu da se je pristojni odbornik Violino izrazil proti. Resolucija temelji na dejstvu, da ostaja število merjascev nadpovprečno visoko, čeprav podatki kažejo, da se je zvišal tudi njihov odstrel. To seveda povzroča ogromno škodo na kmetijskih površinah tako na Krasu kot v Goriških Brdih, čemur moramo še dodati popolnoma neprilagojene odškodnine, ki jih Dežela
namenja preko pokrajinskih uprav v ta namen.
Svetnika Gabrovec in Lupieri, ki sta pripravila sprejeti dokument, predlagata deželni upravi, naj prilagodi veljavno zakonodajo tudi v smislu razširitve obdobja in urnikov, v katerih je dovoljen
n
V?
lov. Deželna svetnika se pri tem sklicujeta na pravila, ki veljajo v sosednji Sloveniji in so očitno primernejša, pa tudi na skupna stališča, ki so jih sprejele goriška in tržaška pokrajinska uprava ter kmetijske in lovske organizacije, s katerimi sta Gabrovec in Lupieri v stalnem stiku.
Podpisniki resolucije v nadaljevanju predlagajo deželni vladi, naj podpre ureditev klavnice z ži-vinozdravniško službo, ki bi bila namenjena predelavi divjačine, in sicer tudi tiste, ki jo v bližini
naselij odstrelijo pripadniki pokrajinske policije. Danes je ta divjad večinoma namenjena v sežigalnico, kar ne predstavlja samo izgubljen prihodek, temveč tudi strošek. Taka struktura bi omogočila predelavo in prodajo mesa, poslužili pa bi se je lahko zlasti lovci, kar bi lahko med drugim spodbudilo uporabo in prodajo "domačih" mesnih izdelkov divjačine. Deželni svetniki ob koncu še pozivajo vlado, naj poskrbi za izpopolnjevalne tečaje, namenjene lovcem, in naj prilagodi finančni sklad, ki je namenjen za izplačila škode, ki jo kmetovalcem povzroča divjad. Predlagatelja resolucije Gabrovec in Lupieri izražata zadovoljstvo ob uspešnem sprejetju dokumenta, ki je sad skupne volje in dogovarjanja med vsemi zainteresiranimi subjekti. Deželna svetnika sta namreč prepričana, da se je za uspešno rešitev perečega problema treba lotiti koordinirano in skupno z vsemi dejavniki na območju. Septembra bo stekel nov krog posvetovanj, zato da sprejeti dokument ne ostane le na papirju.
Deželnemu svetniku Pieru Camberju v vednost
Gre za spoštovanje zaščitne zakonodaje!
V naših kinodvoranah je Harry Potter prišel do cilja in tudi v filmskem smislu zaobjel celotno zgodbo, ki je zbrana v sedmih knjigah. Morda pride izpod peresa neverjetne angleške avtorice še kaj o čarovniku z očali, vendar bi bil to samo še neki bonus, saj je bistveno zbrano v sedmih knjigah. Če ste med tistimi, ki se sprašujejo, ali je kaj dovoljeno ali prepovedano, ali je kaj 'naše' ali 'njihovo ', se utegne zgoditi, da boste ostali brez zanimive izkušnje ali, v tem primeru, zanimivega potovanja, kjer srečamo vse tiste vrednote, ki so jih pred časom zaprli v omaro pozabe. Angleška avtorica, Joanne Rowling, jih je v knjigah o Harryju Potterju vzela iz te zaprašene omare in jih ponudila v nekakšni 'pravljični' obliki, takšni torej, ki bi bila bližja mladim bralcem. Če pogledamo, kakšen knjižni in filmski uspeh je saga doživela, lahko rečemo, da je Potterjeva avtorska mati iznašla pravo 'čarobno formulo '.
Lahko rečemo, da je čarovnija tista osnovna tematika zgodbe o Llarryju Potterju in prijateljih, ki se šolajo na Bradavičarki (Hog-wartsu), toda to drži le na prvi pogled oz. to je le tista površinska resnica. Tisti, ki so se ustavili zgolj pri površni obravnavi, morda tudi zato, ker naj zadeva ne bi bila za odrasle in zrele, so veliko izgubili - to lahko potrdi vsakdo, ki je knjige prebral, manj tisti, ki je pogledal vseh osem filmskih uprizoritev (kot praktično vselej, se je tudi tokrat izkazalo, da so knjige boljše od filmske uprizoritve). Zaradi površnega obravnavanja se je tudi našel kdo, ki je delo enostavno uvrstil v kategorijo mode 'new age', saj je v njem vendarle govor o čaranju, torej o magiji, izrecno pa se na krščansko razodetje ne nanaša. Bolj pazljivo branje nam nasprotno razkrije, kako se avtorica na mnogih mestih obrne na krščanske prvine in vrednote, zlasti na pravo ljubezen.
Dokazov za to je nič koliko. Za začetek je tu zanimiva lastnost
glavnega junaka ffarryja, ki je relativno imun na magijo, zaradi česar najnevarnejšemu in najmočnejšemu čarovniku, Mr-lakensteinu (Voldemort) ne uspe ga umoriti. Mladega čarovnika namreč varuje poseben urok, ki ga je povzročila ljubezen njegovih staršev, ki so žrtvovali svoje življenje zanj. Prav ljubezen je torej osrednja tema sage o Harryju Potterju. Gre za ljubezen, ki rešuje in je edina sposobna premagati zlo, kakor ugotovimo tudi ob koncu sage. Tam se nazadnje Harry sam žrtvuje za rešitev svojih prijateljev in zato, da premaga zlo. Ob tem človek takoj pomisli na Jezusove besede: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da' življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). Ljubezen, ki se daruje, torej - prav tista, o kateri govori in uči krščanstvo. Vendar gre saga še naprej in odgovarja tudi tistim dvomljivcem, ki pravijo, da se takšna žrtev ne izplača. Harry Potter namreč na koncu svoje življenje dobi povrnjeno, prav kakor nam obljublja naš Odrešenik, Jezus Kristus: "Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil" (Lk 17,33). In jasno je nakazano, da je to življenje Harryju na koncu podarjeno.
Ne moremo seveda reči, da je Harry Potter kristološka figura, kakor je to lev Aslan v Zgodbah iz Narnije. Harry Potter namreč -bolj kot ne - spet poudari tiste naravne vrednote, tiste, ki so skrite v globini vsakega človeka, ki jih je Kristus potem pokazal v polni luči - Harry da namreč svoje življenje Te' za svoje prijatelje, tiste torej, ki so vedno ob njem, Kristus pa da svoje življenje tudi za svoje sovražnike, ker se žrtvuje za vsakega človeka in vsakdo se po njem lahko reši.
V navezavi s tem bi lahko našteli še številne pozitivne vrednote, tudi in zlasti tiste, o katerih 'se ne pogaja1, kakor je zatrdil pred časom Benedikt XVI., o življenju, družini ter svobodi vzgoje in izobraževanja. Gre tudi za boj dobrega proti zlu in resnice proti
Povejmo na glas
laži, torej proti danes prevladujoči kulturi relativizma. V enem od osrednjih prizorov želi namreč Mrlakenstein Harryja prepričati, kako ne obstaja ne resnica ne laž, temveč zgolj moč, ki nekaj lahko naredi za resnično. Mladi čarovnik je jasno in glasno proti tej skušnjavi.
Nihče tudi ni popolnoma dober, kakor tudi nihče ni popolnoma zloben in slab. Vsak od nas je zaznamovan z grehom, kakor ima tudi Harry Potter v svoji duši delček Mrlakensteinove - tudi če je kdo še tako dober, je vedno potreben očiščevanja. Zlobni čarovnik pa spet ne predstavlja hudiča, temveč je nekdo, ki se je v življenju odločal za zlo raje kot za dobro, ker se ni dovolj potrudil, da bi lahko ugotovil, kako je ljubezen močnejša od zla. Nasprotno pa pri profesorju Robavv-su Rawsu (Severus Snape), ki je sicer na videz zloben, vendar pa iz vsega srca ljubi Harryjevo mater. Zaradi tega vedno na neki način varuje mladega čarovnika. In v tem je zelo krščansko sporočilo, v smislu Avguštinovega izreka: "Ljubi in delaj, kar hočeš". Vendar pa tudi drži, da ljubezen, zato da ostane resnična, včasih zahteva trpljenje in žrtvovanje. In kako je mogoče, da v fantazijskem delu najdemo takšen zaklad simbolov? Razlogi so nekako trije. Najprej je Joanne Rowling kristjanka. Drugi je v velikem izročilu tovrstnih del v angleški književnosti, kot so npr. C. S. Levvis, J. R. R. Tolkien in G. K. Chesterton. Kot tretje pa naj rečemo, da se mnogo univerzalnih simbolnih struktur sklada s krščanstvom. Velika teologa H. U. von Balthasar in W. Benjamin sta vedno učila, kako se vsaka velika zgodba, ki je vredna pripovedovanja, sooča tudi s tematiko človekovega odrešenja. Zgodba, kot je tista o Harryju Potterju, ki se neposredno spopada s sodobnim destrukcionizmom, ki propagira kaos, pomanjkanje smisla in nihilizem, je vsekakor velika zgodba, ki je vredna branja in pripovedovanja.
Andrej Vončina
Da	bi nas vrednote zares osrečevale
V vzdušju bližnjega praznika se nam ponuja priložnost, da razmišljamo o lepih stvareh in pa o tem, zakaj svet in dogajanja v njem niso tako lepi, kot bi si želeli. In lepe stvari so gotovo tiste, ki nam jih obljubljajo vrednote in v katere verjamemo. Verjamemo v naš razviti svet in vanj gotovo verjamejo vsi ljudje na zemeljski obli. Vsi si namreč želimo, da bi bilo kar največ dobrega in kar najmanj tistega, kar nas navdaja s skrbjo, tesnobo ali celo trpljenjem. In kaj nam predlagajo vrednote? Da bi bili drug drugemu naklonjeni, vselej uvidevni, z vsemi solidarni, iskreni, nasploh pošteni, skromni in da ne bi vsega hoteli le zase, najprej in samo le zase, ampak da bi bili z vsemi sočutni, vedno pripravljeni tem drugim pomagati, kadar so v stiski, in toliko bolj, kadar jih zadene nesreča. Z drugimi besedami: da bi bili vsi za nas bratje in sestre kakor seveda tudi mi zanje. V tako in še globlje razumljene vrednote verjamemo, smo v njih vzgojeni, so za nas nekakšen smerokaz in tista popolnost, proti kateri se pomikamo, da bi jo končno enkrat dosegli. In ko bi bili tej popolnosti res vsi blizu, bi bil svet dosti lepši, kot je dandanes, in ne bi bilo nerazumevanja med bližnjimi, sovraštva do drugače mislečih, ne bi bilo revnih in lačnih, ne bi bilo nasilja in vojn, ne bi bilo zapuščenih, osamljenih in obupanih in nihče ne bi bil v trenutkih velikih preizkušenj sam in pozabljen. Kako je mogoče, da so stvari takšne, kot so, zakaj je toliko gorja in trpljenja, nerazumevanja in bridke-
ga občutka, da v težkih trenutkih lahko računamo samo na nekaj posameznikov, sicer pa moramo stisko preboleti bolj ali manj sami? Zakaj je tako, ko pa vendar imamo vrednote in se trudimo, da bi zadostili njihovim nasvetom in njihovi obljubi, da bomo srečni, če jim bomo sledili in izpolnjevali njihove zahteve? Zakaj je tako in zakaj nas vrednote očitno ne osrečujejo do tiste mere, da bi bili za svoj trud v njihovi smeri primerno poplačani? Tu nekje je naše razočaranje, da za vrednote, za katere si prizadevamo, nismo poplačani dovolj, da ostajamo nezadovoljni in nepotešeni in mnogokrat so vrednote za nas res samo trud, napor, ne pa pričakovano plačilo. Trudimo se, ker so nas starši tako vzgojili in so tako vzgojeni tudi drugi, točno vemo, da brez vrednot naša osebnost in naše skupno življenje razpadeta, in vendar ostajamo na pol praznih rok. In ker ostajamo na pol praznih rok, ne moremo biti vedno drugim naklonjeni, do drugih uvidevni, ne zmoremo velikodušne solidarnosti, ne moremo biti docela pošteni in skromni, ne moremo se docela rešiti skrbi zgolj zase. Zato drugi ne postanejo naši bratje in sestre, ampak oddaljena in pogostoma celo tuja bitja in svet je še naprej točno tak, kot je. Da bi nas torej vrednote bolj in zares osrečevale, da bi bili zares srečni, ko jim sledimo in živimo po njihovih nasvetih, da bi bili zanje res neskončno poplačani, kot nam je bilo pred več kot dva tisoč leti obljubljeno.
Janez Povše
Igor Gabrovec (foto IG)
Deželni svetnik Berlusconijeve stranke Piero Camber se je tokrat zapičil v strošek za tolmače deželnega sveta, ki pripadnikom manjšinskih skupnosti omogočajo, da se med plenarnim zasedanjem skupščine izražajo v slovenščini oz. furlanščini. V tiskovnem sporočilu Camber med drugim zatrjuje, da se med štiri-deseturno razpravo o rebalansu nihče ni oglasil v manjšinskih jezikih, tako da naj bi tolmači počivali vse tri dni. Da Camber-jevo izvajanje ne odgovarja resnici, dokazuje že podatek, da sem podpisani tudi v splošni razpravi o rebalansu interveniral v slovenščini. Resnici na ljubo skušam vselej poskrbeti, da med tridnevnimi zasedanji deželnega sveta vsaj enkrat inter-
veniram tudi v slovenskem jeziku.
Deželni poslanec Camber naj se raje vpraša, kolikokrat si je nadel slušalke, da bi poslušal izvajanje kolegov v furlanskem in slovenskem jeziku. Mislim, da nikdar. Tako kot on se obnaša velik del deželnih svetnikov. Razlika je v tem, da furlanski jezik vsaj pasivno obvladajo skoraj vsi. Kljub temu v avli deželnega sveta skoraj nihče ne
govori furlansko, kar je meni nerazumljivo.
Kaj potem? Ko ocenjujem, da je bistveno, da me vsi poslušajo ali vsaj razumejo, je večkrat žal nujno, da interveniram v italijanščini. Tako je, ko zagovarjam najpomembnejše popravke, take, ki bi jih lahko deželni svet odklonil, seveda v škodo skupnosti, ki jo zastopam. Sliši se
paradoksalno, a je tako.
Strošek za uresničevanje pravice do izražanja v priznanih
manjšinskih jezikih tudi v izvoljenih organih ni potrata javnega denarja. Gre za spoštovanje zaščitne zakonodaje in samega smisla statuta deželne avtonomije. Kako naj potem definiramo zadržanje tistih poslancev, ki simultan prevod posega slovenskega ali furlanskega kolege ne poslušajo? Mislim, da je to znak nespoštovanja do tistega, ki govori, in njegove kulture, pa tudi nespoštovanje do tolmača, ki je plačan, da prevaja.
V tem primeru je strošek res nesmiseln. A glave ljudem ne spremenimo. Za nobeno ceno. Pa naj se tega Camber zaveda ali ne.
Igor Gabrovec, deželni svetnik SSk
23. romanje treh Slovenij na Svete Višarje
Beneška Slovenija v ospredju
ma nikogar in zaupa samo vase. Brodolom je skoraj neizbežen. Kako to, da Petru Jezusova bližina ni vlila večjega in močnejšega poguma? Petrova vera še ni bila tisto, kar bi morala biti. Pravzaprav tudi ni mogla biti. Peter vidi v Jezusu samo človeka, kakršen je bil sam. Zato se mu zdi, da se bo vse skupaj slabo končalo. Zanj je bil Jezus še vedno samo človek in zato ni čudno, da je začel dvomiti, da bosta lahko zmagala besneče valove.
Oba bosta potonila.
Da Jezus ni samo človek, ampak je v vsej svoji človeški resničnosti hkrati več kot to, in da je zato lahko v vsej svoji človeški slabosti močnejši kot vse, kar mu nasprotuje, tega Peter ni vedel do Velike noči. Kar se mu je zgodilo na vodi, je podobno tistemu, kar se mu je zgodilo, ko je Jezus napovedal svoje trpljenje. "To se ti ne sme zgoditi", mu je začel braniti. Mislil je, da Jezus
ne sme trpeti in umreti, če je pravi Mesija in Božji sin. Če bo pa trpel, potem ni Božji Sin, ni obljubljeni Mesija, Odrešenik. Enako se je Petru zgodilo ob Jezusovi aretaciji: začel je dvomiti v Jezusovo poslanstvo, začel se je bati zase, zato ga je zatajil in se zlagal, da ga ne pozna.
Videti Jezusa kot človeka in verovati, da je obenem tudi Bog, je izhodišče, kjer se šele začne prava vera. Videti Jezusa kot človeka - se pravi tudi v njegovi človeški krhkosti, ranljivosti, šibkosti, izpostavljenosti trpljenju in celo smrti - in verjeti, da je to Bog, je tisti prag, ki ga moramo prestopi-
ti, če hočemo biti kristjani. Če pa je Jezus za nas samo tako ali drugače izreden človek -pa naj bo še tako fantastičen - še nismo vstopili v pravo Božje kraljestvo.
V prvem berilu smo slišali, kako se je Bog razodel Eliju: kot lahek vetrič. Ne v podobi groma, strele,
ognja, potresa, viharja, torej ne v podobi sile, moči, telesne veličine, ki vzbuja grozo in strah, ampak v podobi mirnega, blagega, krhkega in šibkega šumljanja. Bog ne nastopa z nasiljem in z močjo. Takšen je tudi Jezus: "Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne pogasil", ga je napovedal prerok Izaija. Zato bo pa sam šel v trpljenje in smrt.
Peter je začel dvomiti, ker se mu je zazdel Jezus preveč šibek in premalo mogočen v zunanji, posvetni moči in veličini, da bi lahko kljuboval viharju in valovom. Ni še vedel, da je resnična moč moč ljubezni in ne telesne ali posvetne veličine. Zato tudi ni mogel sprejeti, da bo Jezus trpel, in ko se je to začelo res dogajati, je začel dvomiti, ali je Jezus sploh to, kar je upal in pričakoval od njega. Šele ko je Jezus vstal od mrtvih, sta se mu povrnila vera in zaupanje. Vse drugačna pa je bila Marijina vera. Ona je vztrajala celo pod križem, ona je razumela, da je Bog predvsem ena sama Ljubezen, zato je naša učiteljica v veri in zaupanju. V njenem svetišču tukaj na Višarjah jo bomo danes prosili, naj tudi nam izprosi močne vere, upanja in zvestobe dokonča.
/stran 5
Predavanje prof. Viljema Černa, čigar misli je zaradi njegove bolezni lepo podala gospa Luisa Cher, je bilo uglašeno na Beneško Slovenijo, saj je prof. Čer-no, ki je sam sin Beneške Slovenije, podal strnjen in jasen prikaz raznarodovalne politike italijanske države do Beneških Slovencev vse od leta 1866, ko so Beneški Slovenci prišli pod Italijo. A vendar je prof. Viljem Černo tudi v najbolj temnih časih raznarodovanja in ustrahovanja Beneških Slovencev videl tudi svetle točke, predvsem svetle beneške duhovnike, Čedermace, od Ivana Trinka Zamejskega vse do današnjih duhovnikov, izobražence in tiste preproste ljudi, ki so vse do danes ostali zavezani slovenski besedi, beneškemu narečju, ki so ga govorili in ohranili tudi v času
nost. Odpreti moramo nove poti. Zavedati se moramo, da je nujno ostati skupaj! Naši ljudje so navezani na svoje kraje, čeprav je hribovska zemlja preskromna. Želja je, da bi zapuščene vasi spet zaživele in oživele. Tudi Benečani so aktivni državljani, zato smo ponosni na slovensko demokracijo in si želimo ustvariti celotno blaginjo kot zavestni nosilci našega duhovnega izraza. Moramo pokrivati zamejsko področje, skrbeti za gospodarsko sodelovanje, razviti izmenjavo med šolami, spremeniti pogled, zavzemati se moramo za dialog, srečanja, postati apostoli duha in povzdigniti odnos do resnice na višjo življenjsko raven"! .... Na podlagi avtohtone kulture moramo razviti gospodarstvo, načrtovati razvoj na obeh straneh hribov in gora.
Tradicionalno opoldansko mašo je letos daroval ljubljanski nadškof Anton Stres, ki je v pridigi, ki ji je dal naslov Jezus pomiri vihar, spregovoril o sedanjih časih. Njegove misli objavljamo v celoti. Kot vedno je bila tudi tokrat višarska božje-potna cerkev premajhna za vse. Letos pa je bilo poskrbljeno za ozvočenje in je veliko vernikov spremljalo sveto mašo tudi zunaj cerkve.
Nekateri udeleženci 23. romanja treh Slovenij na Svete Višarje so k božjepotni cerkvi Matere Božje krenili peš že ob 8. uri. Po maši so tudi letos organizatorji pripravili za cerkvijo lep kulturni program, pri katerem je sodeloval pevski zbor Slovenski cvet iz Nemčije. Ob pripravah na romanje treh Slovenij so se že v četrtek začeli Višarski dnevi mla-
dih. Mladi udeleženci iz zdomstva in Slovenije so spoznavali Tersko dolino in Beneško Slovenijo. /Jurij Paljk
Nagovor ljubljanskega nadškofa Antona Stresa na triindvajsetem romanju treh Slovenij na Svete Višarje
Jezus pomiri vihar
Prisluhnili smo znani evangeljski pripovedi o Jezusovi pomiritvi viharja na Genezareškem jezeru. Tudi znani angleški romantični pesnik George Byron (1788-1824) je v eni od svojih pesmi opisoval vihar na morju in je z vso svojo pesniško močjo pričaral v domišljijo bralcev prizor, ko ladjo premetavajo valovi kot orehovo lupino. Celo stari prekaljeni mornarji so vsi bledi in prepričani, da jim ni rešitve. Na krovu pa stoji desetleten deček, ki je čisto miren. Prestrašeni mornarji ga vprašajo: "Ali se nič ne bojiš, ko pa vidiš, v kakšni nevarnosti smo"? Deček odvrne: "Ne, prav nič se ne bojim, ker je moj oče pri krmilu"! Bil je namreč krmarjev sin, ki je trdno zaupal v sposobnosti svojega očeta. Tega zaupanja je primanjkovalo apostolu Petru v današnjem evangeliju in zato je bil na tem, da tudi sam utone.
Celotno krščansko izročilo je v prizoru iz današnjega evangelija videlo prispodobo Cerkve, ki ji je Jezus sam napovedal viharne čase. "Na svetu boste imeli stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal" (Jn 16,
33). Tudi vsak človek se prej ali slej znajde v valovih nevarnosti in preizkušenj. Ravno tako tudi narod. A za vsakega, ki ga zajamejo valovi, je pogum in zaupanje prvi pogoj rešitve.
Zato je ta dogodek s Petrom tako poučen. Čisto v skladu s Petrovim vihravim značajem je, da se najprej poln navdušenja vrže v valove in hoče priti do Jezusa. Vendar je to začetno zaupanje v Jezusa in vera vanj še prešibka. Ne moremo reči, da je ni, le šibka je in njena šibkost se razkrije ob trdovratnosti valov in vetra, s katerimi se mora boriti. Tako je tudi v našem življenju. Na začetku zakonskega življenja, dokler trajajo medeni meseci, ali na začetku poklicnega delovanja, ko še vse gladko teče, se poženemo kot puščica. Neizkušeni planinci se na poti v gore v začetku zaženejo z vso hitrostjo in samozavestjo.
Toda ni težko začeti, težko je vzdržati. Po kratkem obdobju začetnega navdušenja pride trenutek streznitve in resnice. Ob prvem pojavu ovir, ki jih je treba preskočiti, po prvih neuspehih in nepredvidenih težavah nastopi trenutek krize, v katerem se izkaže, kako močna je v resnici naša vera, naša zvestoba, naša pripadnost in naše zaupanje. Če človeka prime panika, če izgubi zaupanje in ga prevzame dvom, je po njem. To se zgodi še prej, če človek ni-
Na Svete Višarje blizu tromeje med Italijo, Slovenijo in Avstrijo so minulo nedeljo, 7. t. m., že 23. poromali Slovenci iz zamejstva, izseljenstva in domovine. Letošnje romanje, ki ga vsako leto pripravljajo izseljenski duhovniki in Rafaelova družba, finančno pa ga podpira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, je bilo v znamenju Beneške Slovenije. Mašno daritev je v polni božjepotni cerkvi daroval ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres, v odsotnosti bolnega prof. Viljema Černa iz Terske doline je predavanje prebrala Luisa Cher. Romanja treh Slovenij na Svete Višarje se je udeležilo v slabem in spremenljivem vremenu več sto slovenskih ljudi, slovensko vlado pa je zastopal predstavnik Urada Vlade za Slovence po svetu in v zamejstvu Boris Jesih, ki je po pozdravu predsednika Zveze evropskih izseljenskih duhovnikov Janeza Puclja poudaril izjemen pomen romanja treh Slovenij, a je tudi istočasno zaželel, da bi odslej govorili o eni sami in edini Sloveniji.
Spremenljivo vreme seveda ni bilo noben izgovor, da na vrhu Svetih Višarij, ob božjepotni cerkvici Višarske Matere Božje, ne bi našli številnih vsakoletnih udeležencev iz vseh Slovenij, iz našega prostora jih vsako leto pride največ z Goriškega, tudi s Tržaškega, žal pa smo letos pogrešali vidne predstavnike Beneških Slovencev, čeprav je bilo predavanje prof. Viljema Černa prav pripoved o njihovem vsakodnevnem vztrajanju v zavezi slovenstvu. Dejstvo naj nam da vsem misliti!
najhujšega fašističnega in povojnega pritiska na Slovence. Slikovito je prof. Viljem Černo orisal raznarodovanje in razkršče-vanje, kot je sam poimenoval poitalijančevanje priimkov in slovenskih imen, a tudi vztrajnost Beneških Slovencev, orisal uspehe dvojezične šole v Špetru,
državno priznanje le-te in prikazal današnjo vitalnost Beneških Slovencev, predvsem pa v sedanji demokratični Sloveniji videl tisto duhovno domovino vseh Slovencev, ki mora vse Slovence povezovati.
"Danes se čas zdi prijaznejši. Slovenija živi novo obdobje: se krepi, prinaša entuziazem, ni obrobna dežela. Povsod ima odprta vrata. Benečija tudi odkriva nove priložnosti in domačo besedo. Marsikaj si obeta. Na tem koncu si želi lepše, žlahtnejše življenje. Kulturne pobude za domačo rabo. Danes smo v skupni evropski hiši in ne želimo odpasti od svoje kulture, temveč ohraniti izvirni jezik, avtentič-
Oživiti je treba vaško življenje, doseči dvojezično maševanje ob nedeljah v vsej Beneški Sloveniji, obnoviti slovensko petje v cerkvah, ustvariti novo vzdušje in nove priložnosti, da pridobimo rojake, ki so odpadli od narodnosti"! je zapisal prof. Viljem Černo, ki je končal z besedami: "Res je, a naše vasi se praznijo, ni gospodarskih stikov, res je, da je premalo zaupanja v lastno moč, vendar moramo sami voditi svojo usodo. Doslej smo pravilno rešili krivično izpodrivanje. Postaviti pa si moramo nove cilje in se vprašati, kaj hočemo"!
Med posegi, ki so sledili predavanju prof. Viljema Cerna, velja omeniti poseg evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, ki je že desetletja izjemno tesno povezan z Beneško Slovenijo in je tudi letos ponovil, naj se Slovenci med seboj povezujemo, ne glede na to, kje nam je dano živeti. Vsakoletni gost romanja treh Slovenij, prof. Tomaž Pavšič, je z navdušenjem obudil nekaj spominov na minula srečanja, nekdanja poslanka stranke Nova Slovenija Mojca Kucler Dolinar je tudi spregovorila, dr. Damjan Paulin pa je izjemno slikovito prikazal prisotnim, kako poživljajoče je na stanje duha v Beneški Sloveniji vplival zaščitni zakon za slovensko manjšino. Sicer pa se je romanja treh Slovenij udeležila vrsta uglednih slovenskih kulturnikov, predstavnikov političnega življenja, med njimi trije nekdanji slovenski ministri, Lojze Peterle, dr. Janez Dular, dr. Peter Vencelj, ter druge ugledne osebnosti, predvsem pa je bilo veliko slovenskih izseljenskih duhovnikov.
11. avgusta 2011
Kristjani in družba
Marija žanjica vabi slovenske vernike!
Zadnji dokumenti o prikazovanjih Matere Božje v Porčinju pri Čedadu
*
G. Ciril Čarga, lazarist, nekdaj misijonar na Kitajskem, nato pa med Slovenci v Kanadi, nam je poslal zelo zanimiv zapis, ki ga rade volje objavljamo. Ured.
Dogodki, ki so se zvrstili leta 1855, so imeli posebno zgodovinsko pot, kot smo dognali zlasti zadnje čase po ponovnem odkritju leta 1992. Počasi so prišli na dan dokumenti iz raznih zgodovinskih arhivov, zlasti od družbe sester Božje previdnosti, ki potrjujejo živa pričevanja, ki so se na tako čudovit način ohranila in prenesla med prebivalci Porčinja in bližnjih krajev. Čudovito, kako se vsi dokumenti ujemajo, tako da se še ni našel, in sem gotov, da se ne bo našel noben nasproten dokument! Zakaj to? Ker je čista resnica, in sicer resnica iz nebes.
Pred dvema letoma se je dogodilo odkritje najpomembnejšega dokumenta, Rokopis Ivana Grimaca, graditelja kapelice, ki jo imenujejo "Ankona v dolini", kjer se je Mati Božja prikazala in se po slovensko pogovarjala z malo Tereziko Duš. Rokopis je namenjen duhovščini in ga je Grimac spisal že leta 1865, to je komaj deset let po dogodkih, in sicer na podlagi pričevanja mnogih vernikov, ki so bili navzoči pri drugem in tretjem prikazovanju v farni cerkvi, in še po-
sebno na podlagi podpisanega pričevanja starejšega Tereziki-nega brata Janeza Baptista. V njem opisuje in nam daje možnost, da spoznamo v podrobnostih tri glavne trenutke teh nebeških dogajanj med nami. Zadnji dokument, ki je pred kratkim prišel na dan, je pismo g. Eltija, duhovnika v Felettu, ki ga pošilja g. Candottiju v Čedadu v odgovor na poročilo, ki mu ga je le-ta poslal o tem, kar se je takrat dogodilo v Porčinju. Poročilo, ki se doslej še ni odkrilo in se bržkone nikdar ne bo, govori o tem, kar mu je ta že sredi oktobra 1855 pisal o tem, kar se je dogodilo mali Tereziki. G. Elti v pismu odgovarja že sredi novembra g. Candottiju, se mu zahvaljuje in ga prosi za nadaljnje novice ter končuje z besedami: "Jaz upam, da bo s časom vsa stvar dobila potrdilo, da je nebeškega izvora".
To je zelo pomembno, ker sta obe pismi spisani že oktobra in novembra istega leta 1855, namreč takoj po dogodkih. Op. p.: Članek je povzet po pismu g. Karla Gamberonija, sedanjega raziskovalca dogodkov, kjer na podlagi prošenj okoliških župnikov prosi sedanjega generalnega vikarja v Vidmu mgr. Guida Genera, da bi posredoval pri novem nadškofu, naj vpelje zgodovinsko komisijo za preiskavo materiala in raznih pričevanj, da bo končno tudi
uraden odgovor Cerkve o prikazovanjih in o deklici, ki je potem vstopila v družbo sester Božje previdnosti in zapustila neizbrisen spomin ponižnosti in svetosti.
Marija "po naše"
Zgodilo se je prav tukaj med nami, na tem prekrasnem kraju, z razgledom čez furlansko ravan tja do morja, na drugi strani pa čez kobariško gorovje z belim Krnom v sredi, tistega 8. septembra leta 1855, malo pred prikazanji v Lurdu, ko se je Marija prikazala tudi tej mali, desetletni deklici, Tereziki Duš, in jo ogovorila "po naše”, tako, kakor se bo v lokalnem pirenejskem dialektu pogovorila tudi z Bernardko. Prav kot mati s svojim otrokom. To je bilo presenečenje za njo in za malo vasico, presenečenje, odmev katerega je prišel do nas.
Bilo je 8. septembra 1855, takrat zapovedan praznik Rojstva Brezmadežne, torek, komaj leto po razglašenju, ko je mala, komaj desetletna Terezika prišla z malim oprtnikom na rami in malim srpom v roki ravno v to dolinico pod vasjo, da si nareže nekaj trave za žival v hlevu, in tukaj je srečala Marijo, ki ji pravi: "Daj mi svoj srp" in ji nareže šopek trave, rekoč: "Kaj pač more priti iz Nazare-na"? so pravili nekdaj. In prišla je Marija z Jezusom in sv. Jožefom! "Kaj pač more priti iz Porčinja"? so pravili tudi tukaj.
■ r It
In glej, tudi od tod je prišla ista čudovita stvar... kakor prihaja še danes, če jo znamo končno
//	"Temirno je naše sr-
I ce, dokler se ne X t| spočije v Tebi", je zapisal sv. Avguštin v svoji znameniti knjigi Izpovedi. Ta knjiga je v zgodovini teologije prva knjiga teologa, ki govori o sebi, in sv. Avguštin je to bil. Redno je natančno opazoval utrip svojega notranjega življenja ali utrip svoje duše - svoj nemir, mir, radost, stisko, pozneje pa celo hrepenenje po Bogu.
Ob sv. Avguštinu, če ga prebiramo, spoznamo, da tudi človek, ki navzven ne kaže svoje vernosti ali je lahko celo neveren, ob določenih trenutkih v svojem temelju zahrepeni po Nekom. To so trenutki, ko si zaželimo, da bi bili v sebi srečni, veseli, zadovoljni ... Hrepenenje po Bogu se odraža tudi v drugih načinih. Na primer: nekdo je ves zavzet za karitativno delo. Tudi to dokazuje hrepenenje po Bogu. Delati dobro - v ospredju je dobrota, to je misel na druge. "Kjer dobrota je, ljubezen, tam prebiva Bog"! Isto se dogaja pri zaljubljenosti. Partner si zavestno želi so-partnerja, nekaj ga žene v njegovo bližino... To je hrepenenje po
spoznati in hvaležno sprejeti. In glej, po skoraj dveh stoletjih, ko se je ni po vsej Benečiji nihče več spominjal, a so se je še vedno spominjali tam in jo iz roda v rod predajali naprej, zlasti pa se dnevno zbirali v "dolini" prikazni k rožnemu vencu, in sicer pod milim in nemilim nebom, dokler ni ta vrl možakar, Grimac, z drugimi možmi na svoje stroške sezidal nad njihovimi glavami to kapelico... In glej, kako je tudi tu vse od mrtvih vstalo in še vstaja, odkar se je skupina duhovnikov, z nekim Ferri-nijem na čelu, zdramila in so se spet pričela romanja s cerkvenimi in civilnimi oblastmi na čelu in je nebo samo, kot v podporo vsemu prizadevanju, privedlo iz pozabljenja pismo, ki ga je ravno Grimac takrat naslovil duhovščini, da jih prosi odpuščanja, da je brez njih privoljenja "iz hvaležnosti do Marije in usmiljenja do ljudi zgradil kapelo”.
V 64 strani dolgem rokopisu, po podpisanem pričevanju samega Terezikinega brata, ki je bil takrat 17 let star in osebno navzoč pri prikazanjih, Grimac podaja tudi zanimive podrob-
njem in Njem!
Ko pridemo v kak precep, se zavemo, da nas še tako veliko delo, imetje, celo bližina z naj dražjim ne bodo pomirili, ampak šele, ko spoznamo Boga, po katerem hrepenimo skozi te dogodke, se podzavestno umirimo v svojem iskanju. Sv.
Avguštin je to človekovo stanje zanimivo o-pisal kot hrepenenje po sreči, po Božji bližini, ki jo čutim ob nekom, po katerem hrepenim. Vse to lahko imenujemo hrepenenje po resničnem veselju ali po moji in tvoji sreči.
Hrepenenje v človeku ima sila velik pomen. Kdor potlači svoje hrepenenje po nečem, kar ga osrečuje, to običajno nadomesti z odvisnostjo. Prav odvisnost pa človeka znova potiska v stanje, da zadovoljuje svoje potrebe. Sem spadajo deloholiki, takšni
nosti, ki se popolnoma ujemajo z dosedanjimi ustnimi pričevanji ljudi.
Vse to mi je prihajalo na misel, ko sem se tisto prvo nedeljo po Veliki noči znašel tam pred kapelico med romarji in številnimi redovnicami, zlasti onimi iz Brazilije, ki skrbijo za svetišče in romarje, in stopal z njimi v procesiji, ki se je vila s kipom Matere Božje žanjice s srpom v roki in Tereziko pred njo od kapelice v "dolini" do cerkve, kjer je Marija pri oltarju vtisnila Tereziki na roko tisti zlatožareči križec, ki jo je potem spremljal do smrti kot živo znamenje verodostojnosti dogodkov.
S kakšnim veseljem smo tam slišali od g. Vittorina, vnetega rektorja svetišča, lepo novico, ki je izšla isti dan tudi na časopisju, da je novi videmski nadškof že dal nekaterim nalogo, naj stvari privatno preučijo, iz česar bo gotovo prišla nova pobuda tistemu, o čemer smo prepričani, da je samo nebo po Mariji pričelo tudi tukaj med nami, v blagor zlasti temu tako dobremu beneškemu ljudstvu in - rekel bi - vsem Slovencem.
in drugačni odvisniki od pijače, drog in podobnega... Ta odvisnost naredi človeka nenasitnega, zato se njegovo življenje pogosto vrti v začaranem krogu in končno v tem krogu tudi obleži. Sv. Avguštin pravi, da je pot iz tega stanja, pot do osebnega miru, v tem, da svojo odvisnost spremenimo v hrepenenje. Kdor je v stiku z lastnim hrepenenjem, se kmalu spravi z življenjem, kakršno je. Ni nujno, da se nam izpolnijo vse naše želje, še manj, da živimo popolno življenje, ampak priti moramo do spoznanj, da tudi za nas ostaja nekaj, kar nam bo izpolnil samo Bog. Ko to začutimo, nas lastna poklicna neuspešnost sploh ne zadene, še manj takšen ali drugačen predsodek. Notranje hrepenenje je naš otok miru, ki presega vse, kar se ob nas dogaja. Osvobaja nas nemira, ker vemo, da le Bog lahko izpolni naše hrepenenje. Tako se počasi umirimo in zaživimo življenja vredno življenje.
Ambrož Kodelja
(Notranje hrepenenje je naš otok miru)
Hrepenenje po Bogu
Poslanica papeža Benedikta XVI. za 45. svetovni dan medijev
"Resnica, oznanjevanje in pristnost življenja v digitalni dobi" (2)
Tudi v digitalni dobi je vsak postavljen pred nujnost pristnosti in razmišljanja. Tudi dinamike socialnih omrežij kažejo, da je človek vedno vpleten v to, kar sporoča. Ko si ljudje izmenjujejo informacije, že izmenjujejo sami sebe, svoj pogled na svet, upanja in ideale. Iz tega sledi, da obstaja krščanski stil prisotnosti tudi v digitalnem svetu, ki se uresničuje v obliki poštene in odprte komunikacije, ki je odgovorna in spoštljiva do drugega. Sporočati evangelij preko novih sredstev obveščanja pomeni ne samo vnašati verske vsebine na portale različnih medijev, ampak tudi dosledno pričevati na svojem digitalnem profilu in v načinu sporočanja za take odločitve, preference in sodbe, ki se globoko skladajo z evangelijem, čeprav se o njem ne go-
vori izrecno. Tudi v digitalnem svetu namreč ne more biti oznanjevanja sporočila brez doslednega pričevanja oznanjevalca. V novih okoliščinah in oblikah izražanja je kristjan znova poklican nuditi odgovor vsem, ki ga sprašujejo za razlog njegovega upanja (prim. 1 Pt 3,15).
Prizadevanje za pričevanje evangelija v digitalni dobi zahteva od vseh posebno pozornost do tistih vidikov sporočila, ki predstavljajo izziv za nekatere tipične načine spletnega razmišljanja. Predvsem se moramo zavedati, da resnica, ki jo skušamo izmenjati, svoje vrednosti ne črpa iz 'popularnosti' ali iz količine pozornosti, ki jo je deležna. Predstaviti jo moramo v vsej njeni celovitosti, ne pa je prilagajati za vsako ceno in jo pri tem morda celo 'razvodeni-
ti '. Postati mora vsakdanja hrana, ne pa trenutna zanimivost. Evangeljska resnica ni nekaj, kar lahko postane predmet potrošnje ali površinske uporabe, ampak je dar, ki zahteva svoboden odgovor. Čeprav se oznanja v virtualnem prostoru omrežja, vedno zahteva udejanjenje v resničnem svetu in v razmerju do konkretnih obrazov bratov in sester, s katerimi delimo vsakdanje življenje. Neposredni človeški odnosi zato ostajajo temeljnega pomena pri posredovanju vere!
Vse kristjane bi rad povabil, naj se z zau-
panjem ter zavestno in odgovorno ustvarjalnostjo pridružijo mreži odnosov, ki jih je omogočila digitalna doba. To naj storijo ne le zaradi zadovoljitve želje po prisotnosti, ampak zato, ker je ta mreža sestavni del človeškega življenja. Splet prispeva svoj delež k razvoju novih, bolj zapletenih oblik inte-
lektualne in duhovne zavesti in skupnega zavedanja. Tudi na tem področju smo poklicani oznanjati vero, da je Kristus Bog, Odrešenik človeka in zgodovine, Tisti, v katerem vse stvari dosežejo svojo dopolnitev (prim. Ef 1,10). Oznanjevanje evangelija zahteva spoštljivo in razsodno komunikacijo, ki spodbuja srce in usmerja vest. To spominja na stil vstalega Jezusa, ko se je pridružil učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,13-35) in ju postopoma vodil do razumevanja skrivnosti, tako da se jima je približal, se začel z njima pogovarjati in jima z občutkom pokazal, kaj je bilo v njunih srcih.
Resnica, ki je Kristus, je končno poln in pristen odgovor na človekovo željo po odnosu, občestvu in smislu, ki se kaže tudi v množičnem sodelovanju v različnih socialnih omrežjih. Ver-
niki s pričevanjem najglobljih prepričanj prispevajo k temu, da splet ne bi postal le orodje, ki ljudi deli po kategorijah, jih skuša čustveno manipulirati ali omogoča tistim, ki imajo oblast, da monopolizirajo mnenja drugih. Nasprotno, verniki spodbujajo vse, naj ohranijo živa večna človekova vprašanja, ki potrjujejo njegovo žejo po presežnem in domotožje po oblikah pristnega življenja, ki ga je vredno živeti. Ravno ta pristno človeška duhovna napetost, ki je skrita za našo žejo po resnici in občestvu, nas sili k odkritemu in poštenemu komuniciranju. Zlasti mlade vabim, naj dobro uporabijo svojo prisotnost v digitalnem prostoru. Ponavljam svoje povabilo na prihodnji svetovni dan mladih v Madridu, ki se v pripravi močno naslanja na prednosti novih tehnologij. Boga prosim za medijske delavce, da bi bili na priprošnjo zavetnika sv. Frančiška Šaleškega svoje delo vedno sposobni opravljati vestno in s poklicno natančnostjo, medtem ko vsem podeljujem svoj apostolski blagoslov.
Kristi ani in družba
11. avgusta 2011
GORIZIA - Mont«; Santo.
Povojno obdobje je p. Silvin izredno dobro obdelal in tudi pravično. Pošteno je, da se pove, da tudi v hiši, kjer je več ljudi in so vsi dobili enako
Portret p. Romana; delo kiparja Borisa Kalina, 1938
formacijo, ne mislijo vsi po istem kopitu, ampak ostaja vsakdo samostojna osebnost. Titova Jugoslavija, kot jo danes imenujemo, je pač imela s katoliško Cerkvijo svoj namen, kar se je odrazilo pri ustanovitvi duhovniškega društva CMD. Danes, po toliko letih, le lahko pošteno povemo, da je bila glavnina članov te organizacije poštena in zvesta Cerkvi. V marsikaterem primeru se pozna, kako so duhovniki znali ribariti v tem čud-
nem času, da so lahko kolikor toliko nemoteno delovali in opravljali svoje poslanstvo. P. Silvin je to samostansko plovbo na Tro-mostovju odlično obdelal in mu lahko čestitamo.
Moji spomini na ta čas so zelo pestri. Bilo jena Veliko noč 2. aprila 1961. Ob 20.45 je umrl p. Angelik. P. Roman v njemu lastnem baročnem stilu telefonira na policijsko upravo, ali lahko zvonijo. Odgovor je bil: "Ne"! On pa: "Hvala, klanjali pa se vam ne bomo"! in odloži slušalko. Kmalu za tem zazvoni telefon in dobijo dovoljenje, da lahko zvonijo eno minuto. "Zvonili smo pet", je povedal p. Roman.
Ob obisku p. Romana pri apostolskem nunciju v Beogradu smo spoznali, da so bili vsaj nekateri, ki so nuncija obveščali o stanju Cerkve v tedanji Jugoslaviji, še zlasti v Sloveniji, velikokrat zelo pristranski. Na dogodke so gledali s svojega zornega kota in niso upoštevali določenih pastoralnih razlogov, zato je bil tudi nuncij velikokrat napačno obveščen o dejanskem stanju, kar je imelo tudi kar nekaj negativnih posledic pri posameznikih kot tudi za samo lokalno Cerkev. To se bo jasno videlo, ko bodo odprti va-
so zares	X
nebesa bližja!/^ Svete Višarje.
Odkrijte čarobni svet, kjer se narava in duh stapljata v čudovito doživetje.
Spoznajte, kako enostavno je priti semkaj, dovolj je stopiti v kabino žičnice.
ZICNICA V ZABNICAH (CAMP0R0SS0)
Ob državni cesti št.13
Vsakdan od 11.junija do 11. septembra.
J	Sobote in nedelje:
M	1P./18. september, 24./25. september,
I	1./2. oktober.
^	"	Urnik:	\
delavniki 9.00 -17.15 • prazniki 8.30 -18.15
o
"	ROMARSKO SVETISCE SVETE VISARJE	-i
Ob državni cesti št.13
PROMOTUR
Urnik Svetih Maš Delavniki: 10.00- 11.00- 12.00 Nedelje in prazniki: 10.00 -11.00 12.00-15.00
ZA INFORMACIJEToRtIČITElJEL. 0428 653915 - FAX 04203085
www.profnotur.org
1908. Po vojni pa je p. Roman obiskal Sv. Goro v času, ko je bil svetogorski gvardijan p. Ladislav Pintar (od leta 1948 do 1953). Razglednica, brez datuma, ki jo je poslal p. Angeliku, ima njegov podpis in še svetogorskega gvar-dijana p. Ladislava Pintarja, br. Justina in br. Rudija. Spominjam se, da mi je p. Roman pri izpitu postavil vprašanje: "Kakšen stil je imela stara svetogorska cerkev"? potem pa dodal: "No, ja, vi je niste videli, videli pa ste vsaj kakšno razglednico"?
Povojne razmere so bile za romarje na Sv. Goro zelo neprijetne. Tistim, ki so prihajali z vlakom iz Gorenjske, so velikokrat izklopili vagon na Mostu na Soči, ker so rekli, da gre samo ta do Nove Gorice, drugič se vlakni ustavil na postaji Solkan in so jih zapeljali do Prvačine in tako dalje. Zato so začeli uporabljati že-
lezniško postajo Plave. P. Roman je vsako leto sredi meseca oktobra poromal s svojimi študenti na Sv. Goro. Niso šli skupaj, ampak v manjših skupinah. Iz vlaka so izstopili v Plaveh in se nato odpravili peš naprej. Redno je prišla dober teden pred tem datumom na naslov moje mame dopisnica z naslednjo vsebino: Velecenjena gospa! Ta in ta dan, popoldan, Vas in Vaše domače obiščem (številka), če Bog da in tudi vreme. Z globokim spoštovanjem p. Roman. - Številka je povedala, koliko jih bo, vreme pa, če bi jih slučajno ne zaustavila policija in poslala nazaj na prvi vlak za Ljubljano, kar se je dogodilo kar nekajkrat. Tako smo redno pripravili čaj, mama je spekla kruh, in ker smo imeli pri hiši čebele, še med in sveže maslo. P. Roman nas je redno obdaril z bomboni, mamo pa z zavitkom kave. Pri nas doma so se dobili vsi in skupaj odšli naprej. Še pred nekaj leti se je oglasil neki gospod z družino in omenil, da je pri nas kar nekajkrat malical s p. Romanom ... Takšno organizirano romanje je bilo za tisti čas tvegano in ste lahko mimogrede prislužili nekaj dinarjev globe ali pa kakšen mesec zapora. P. Roman se je vsega tega zavedal, zato je tudi tvegal in s tem utrjeval medsebojne vezi, ki so povezovale župnijo.
Iz teh drobnih utrinkov ob disertaciji p. dr. Silvina spoznamo, da se je komunistična oblast mnogo bolj bala p. Romana kot njegovega brata p. Angelika, saj je imel p. Roman izredno velik vplivna izobražence kot tudi na vernike, ki so obiskovali frančiškansko cerkev na Tromostovju v Ljubljani. Ob koncu pa ne smem mimo še ene ugotovitve: p. Roman je velikokrat poudarjal: "Najlepše spomine pa imam na spovedovanje. Koliko let sem prebil v spovednici, ve samo Bog. Prav tako tudi samo Bog ve, koliko gorja sem poslušal in tolažil, kot sem vedel in znal z Božjo pomočjo". ... Naj gre zahvala doktorantu za odkrivanje vsega tistega, kar bi o tem času lahko šlo v pozabo, Bogu pa v zahvalo, da smo se z osebami iz tega časa srečevali, da so nas obogatile in da smo jih poznali.
Ambrož Kodelja
Spomini ob doktorski disertaciji II., III.
Frančiškana p. Angelik in p. Roman Tominec
tikanski arhivi iz tega časa. Marsikdo se p. Romana spominja kot kateheta in profesorja. Nepozabni so spomini na prvi vzorno urejeni (menda v Ljubljani edini) stenski časopis v samostanski veži, na patrovo prilagodljivost glede urnika maš za dijake in študente pa tudi na prvi študentski verouk, če ga lahko tako imenujemo, ki je v tistem času opravil svoje poslanstvo.
Mimo moje rojstne hiše vodi pešpot z železniške postaje Plave mimo Zagore, Zagomile na Sv.
Goro, s katero smo bili vedno povezani. Menda je p. Roman obiskal svetogorsko svetišče prvič skupaj s p. Angelikom leta
Kratke
30. romanje treh dežel bo letos na Zaplazu
V Marijinem svetišču na Zaplazu pri Čatežu v novomeški škofiji bo v soboto, 20. avgusta, 30. srečanje treh dežel, tradicionalno romanje, na katerem se srečajo verniki iz Slovenije, Furlanije Julijske krajine in Koroške. Geslo letošnjega srečanja je “Po novih poteh v nove dni”. Misel je vzeta iz pesmi blaženega Alojzija Grozdeta, ki je mučeniško smrt pretrpel 1. januarja 1943 in je bil lani na Evharističnem kongresu v Celju razglašen za mučenca. Njegove relikvije od 28. maja letos počivajo v Grozdetovi kapeli v Marijini božjepotni cerkvi na Zaplazu. Srečanje treh dežel se bo začelo ob 10. uri z duhovnim programom. Ob 11. uri bo sledila maša v štirih jezikih, nato pa bosta še kulturni program in prijateljsko druženje. Kot je povedal vodja Organizacijskega odbora prelat Janez Gril, pričakujejo vsaj dva tisoč vernikov. Iz videmske nadškofije poročajo, da se je prijavilo že za deset avtobusov romarjev.
Moderno romanje na Sv. Goro / Nabrežine! so se poklonili spominu svojega župnika
Skupina slovenskih in italijanskih vernikov nabrežinske župnije se je v soboto, 6. avgusta, spomnila rojstnega dne nekdanjega župnika Bogomila Breclja. Z avtobusom smo se odpravili najprej na Sv. Goro, kjer je frančiškanski gvardijan daroval mašo za pokojnega nabrežinskega župnika. Dvojezični obred je v molitvi združil udeležence, ki so s in tudi z dvojezično priložnostno pridigo samega patra gvardijana oplemenitili spomin na nepozabnega župnika.
Po maši smo se odpravili v Ajdovščino, kjer počiva skupno s svojimi dragimi g. Brecelj. Položili smo šop cvetja in zmolili za dušo pokojnika. Krajša “božja pot” modernega značaja, saj smo se vseskozi vozili, se je končala z obilnim kosilom na nekem vipavskem kmečkem turizmu.
Mislim, da je lepo, da se župljani spomnijo svojega dolgoletnega dušnega pastirja, kije nad 30 let uspešno vodil res težko župnijo, ki se je soočala in se še dnevno sooča z novimi problemi.
Naj omenim, da seje marsikdo prvič odpravil na Sv. Goro in se tako seznanil z zgodovino tega nad 500 let starega svetega kraja in s hudimi časi, ki jih je Marija prestala med obema vojnama in po osvoboditvi. / Antek
22. Svetovni skavtski jamboree
V nedeljo, 7. avgusta, seje v švedskem mestu Rinkaby končal 22. Svetovni skavtski jamboree, ki je potekal pod naslovom Simply scouting (Enostavno skavtsko).
Na taborni površini seje zbralo nad 40.000 skavtov s celega sveta, tako da je naselje Jamboreeja postalo (začasno, seveda..) kar 4. švedsko mesto!
Letošnji Jamboree ni bil le največji doslej, temveč je bil tudi prvi, ki ga je bilo mogoče spremljati tako rekoč neposredno preko socialnih omrežij in spleta. Udeležencem je bila na voljo posebna taborna radijska postaja in televizijske oddaje ter dostop do spleta, kar je še dodatno omogočalo neposredno informiranje o dogajanju na taboru po svetu.
Sam potek tabora pa je bil v sozvočju s tradicionalnim skavtskim programom, to je v stiku z naravo in bližnjim.
Skavti so, kot je odmevalo na končni prireditvi, poslaniki miru. To je
v svojem nagovoru poudaril tudi švedski kralj Karl Gustav XVI., ki seje na samem taboru mudil več dni in sodeloval pri organizaciji jamboreeja že od samega začetka. Švedski kralj je udeležence presenetil s svojim skavtskim nastopom in sproščenostjo. Za “Final countdovvn” pa so poskrbeli člani rock skupine Europe, ki se je predstavila mladim udeležencem prav s to pesmijo in z drugim hitom skupine Rock the night.
Jamboreeja so se udeležili tudi slovenski taborniki in katoliški skavti. Med temi je bila članica SZSO Jasmin Podveršič, v avstrijskem kontingentu pa sta bila dva koroška Slovenca, in sicer David Goritschnig ter Simon Rustia. / Literarni nosorog
S 3. strani
V znamenju
Drage sestre in bratje! Ko nas zadenejo težave, nastopi trenutek resnice o naši veri in zaupanju. Preizkušnje izkušamo kot posamezni verniki, preizkušnje doživljamo tudi kot Cerkev, ki jo bodo prav tako do konca sveta premetavali vsakovrstni valovi - notranji in zunanji. Ob vsem tem, kar doživljamo kot člani Cerkve, pa tudi kot člani slovenskega naroda in njegove države ali kot posamezniki s svojimi čisto osebnimi izgubami, neuspehi in nesrečami, bi imeli nič koliko razlogov za razočaranje, nevero in o-bup. Sedanji težki časi so za nas priložnost, da se izkažemo močnejše od njih. Biti ponosen vernik katoliške Cerkve in zaveden Slovenec, ko gre enemu ali drugemu občestvu, cerkvenemu ali narodnemu, vse gladko in lahko
od rok, in lahko na vsakem koraku pokaže na občudovanja vredne us-*** pehe, ni težko in predvsem ne zahteva posebne vere, upanja in ljubezni. Vera, upanje in zvesta ljubezen se izkažejo in uresničijo šele v vetrovih in valovih. V takšnih trenutkih živimo danes. Danes je trenutek resnice za našo vero in zaupanje v Jezusa Kristusa, ki je premagal smrt in živi ter vodi zgodovino sveta in vsakega od nas. Po pomoč smo se zato zatekli na Svete Višarje k Materi Božji, učiteljici vere in ženi upanja. Ne moremo ubežati temu, da smo ljudje in zato slabotni in ranljivi. Naša vera in zaupanje zato nista zasidrana v nas, ampak v Bogu in njegovem Sinu Jezusu Kristusu. Ker je Gospod Jezus enako preizkušen, kakor je vsak od nas, vstal od mrtvih, vemo, da za krmilom našega življenja in celotne zgodovine stoji On sam, zato mu smemo in moramo zaupati, zaupati do konca. Amen.
r "if.ir 1’ -" j.. l.
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
pogovor
leč od domačije in kleti postavili na noge ter z izjemnim okusom opremili čudovit kmečki turizem.
"O tem bi lahko kaj povedala žena, ki ga upravlja", nam je povedal g. Renato.
Torej: odkod ta ideja?
Ga. Savina: Odprtje smo imeli leta 2008. Do zdaj gie še kar dobro. Gostje se radi vračajo. Gre za turiste, ki so pozorni in občutljivi do teritorija in krajevnih okusov; to je kultura, ki jih privablja. V bistvu smo prenovili staro kmečko hišo, najstarejšo na Plešivem. Najprej smo mislili, da bi tam uredili prostore za naše goste, ki se želijo ob obisku kleti ustaviti kaj več časa. Lepo je imeti sobe in sprejemati ljudi. G. Renato: Obnovitvena dela so trajala približno dve leti. 'Tek pride z jedjo', pravijo. Tako smo tudi mi na začetku imeli eno idejo, počasi smo iskali razne detajle in danes imamo kmečki turizem.
Ga. Savina: Imam prijateljico, ki popravlja in restavrira stare omare. Ko se je porodila ideja o kmečkem turizmu, sva se z njo lotili iskati tipične stare omare iz naših krajev. Vsak detajl v stavbi je iskan in namenoma postavljen tja.
Kakšna je vaša ponudba v kmečkem turizmu?
Ga. Savina: Zjutraj nudimo zajtrk. Imamo pršut in sir iz Krmina, izrecno pridelke iz naših krajev. Sama delam marmelade, slaščice in drugo. Vedno skušamo delati malo reklame za celotno območje. Odprti smo skozi vse leto.
Odkod prihajajo turisti?
Ga. Savina: Še največ jih prihaja iz Avstrije, še predvsem od aprila do junija. Italijani prihajajo zlasti takrat, ko imajo kakšen 'most'. Ustavljajo se največ po 3-4 dni. Smo namreč zanimiva točka: od nas gredo v dnevu do Ljubljane, Čedada, Ogleja, Trsta, Vidma in drugam. Še posebno pa prihajajo k nam zaradi hrane in vina.
Jih zanimajo tudi kolesarske steze po Prevalu?
Ga. Savina: Da, čeprav vsi še ne vedo zanje; morda ni bilo dovolj reklame.
Imate tudi vi rumene 'vespe', zaščitni znak slovenskih in italijanskih briških vinarjev?
Ga. Savina: Da, eno. Ce imamo več gostov, se zmenimo z drugimi, ki so jih nabavili, tako da gostom kmečkega turizma lahko ponudimo več vozil. Imamo tudi štiri rumena kolesa in nekaj naših, da se lahko potepajo po vinorodnih gričih.
Koliko ljudi lahko sprejmete? Ga. Savina: Največ dvaindvajset. Imamo šest dvoposteljnih sob; po potrebi dodajamo ležišča, tako da se dobro znajdejo tudi družine z otroki. Prostori so seveda klimatizirani in opremljeni z vsemi udobnostmi. Vsaka soba ima kopalnico s tušem in vodno masažo.
Naši kraji niso dosti poznani, kar je z ene strani tudi dobro. V Toskano npr. hodi veliko tujcev, med njimi tudi znane osebe, ki so že marsikaj pokupile. Naše kraje in njihove lepote je treba šele odkriti!
Danijel Devetak
Prispevkov niso porazdelili; kar je ostalo, so morali vrniti Evropi. To se je zgodilo v naši deželi. Sicilija - to je normalno! - vpraša prispevke po dvakrat...
Kaj bi morale narediti po vašem mnenju krajevne javne uprave, da bi zavarovale kmete v primerih take toče? Lahko bi poskrbele za boljšo promocijo teritorija, da bi nas okrog po svetu bolje spoznali, da bi bili bolj vidni. Kot sem že povedal, tudi če dajo kakšne prispevke, to ni dovolj niti za vodo, potrebno za škropljenje.
Če te taka toča doleti večkrat v nekaj letih, te spravi na kolena. Kaj pa mislite o načrtih glede marketinga in promocije vinorodnih krajev na Goriškem, kot je npr. projekt Goriška vinska cesta z domačimi okusi?
Taki projekti - kot tudi društvo
Renato Keber in Savina Prinčič
"Naše kraje in njihove lepote je treba šele odkriti"
Zahodni obronki Brd so pravi raj na zemlji. S Ce-glega, zaselka na Plešiv-skem, si duša ob pogledu na potrpežljivo obdelano zeleno pokrajino prav odpočije. To pa je tudi zaselek, ki ga je pred slabimi tremi tedni hudo prizadela katastrofalna toča. O nezgodi, sploh pa o svojem delu in navezanosti na zemljo nam je povedal marsikaj zanimivega priznani in cenjeni vinogradnik Renato Keber, ki nas je skupaj s svojo gospo Savino Prinčič gostoljubno in prijazno sprejel na lepi domačiji.
jih imamo dvanajst in pol na Ceglem.
Neurje s točo od Prevala do Krmina je 23. julija tudi vam hudo prizadelo vinograde. Kolikšno škodo je povzročilo?
ne bo toliko sadov, kot bi jih pričakovali v navadnih okoliščinah. Če gre vse prav, se bo čez dve leti vse poravnalo. To pravi izkušnja.
Vas skrbi izguba tržnih de-
Zdelo se je, da bo letos res dobra letina. Vsaj do tistega dne... Kdor ni doživel te katastrofe, bo gotovo imel dobro letino. V povprečju bi morala trgatev potekati malo prej kot ponavadi, in sicer ob koncu avgusta oziroma prve dni septembra. Mi smo ponavadi začeli trgati prve sorte okrog 10. septembra; letos bi morda en teden ali deset dni prej.
Na srečanju v Vili Russiz je deželni odbornik
Znani ste kot eden najboljših vinogradnikov in vinarjev v deželi. Vodite podjetje z dolgo tradicijo, ki je z vašim delom v zadnjih desetletjih naredilo velik kakovosten skok. Kaj vam daje pri tem delu največ zadoščenja?
Največ zadoščenja nam dajejo visoka kvaliteta, ki jo imamo, pa tudi klienti, ki leta in leta pijejo naše vino in so zelo zadovoljni. To je naše največje zadoščenje. Veseli smo tudi novih tržišč, ki se odpirajo. Nekdaj smo prodajali povečini v Nemčijo in druge evropske države; več let prodajamo v Ameriko, v zadnjih letih pa začenjamo prodajati na Kitajsko in v Rusijo. V Italiji se pije vedno manj, potrebno je najti nova tržišča.
Vaša vrhunska vina so cenjena daleč naokrog, zanje redno prejemate laskave ocene in prestižna priznanja. Na katera ste najbolj ponosni?
Nagrad je dosti, tudi to je zadoščenje. To pomeni, da je okolje, v katerem delamo, zelo dobro. In to želimo peljati naprej. V naši okolici vsi prejemajo visoka odličja na italijanski in svetovni ravni. Prepričan sem, da ima za to posebne zasluge naš teritorij. To področje ima namreč res nekaj več kot drugi kraji; to pripomore k večji kakovosti že mladega vina, pa tudi potem, ko se stara.
Zelo sem ponosen na tokaj, tisti, ki se zdaj imenuje "friulano": tu je res nekaj posebnega. Vinifikacije v sodih - kot po starem - sem eksperimentiral že pred dvajsetimi leti. Tudi druge bele sorte dajejo zelo dobre rezultate; to so sivi pinot, ki je najbolj znan v Furlaniji, beli pinot in tudi rebula, ki jo uspešno gojijo na Oslavju in v Slovenskih Brdih. Dobre so tudi naše črne sorte: imamo prav poseben merlot
Koliko pa pri vsem tem pomaga izobrazba?
Sem enolog. Je pa lahko biti enolog in imeti dober material; je kot biti pilot in imeti ferrari. Šola gotovo pomaga; tradicija, čas in izkušnja pa dajo še več, da lahko dosežeš še višje cilje.
Zelo ste navezani na tradicijo...
Moji predniki so bili na tej zemlji že pred 200 leti.
Koliko vinogradov pa imate?
Od skupnih petnajst hektarjev
Claudio Violino povedal, da nezavarovani kmetje po evropskih zakonih nimajo pravice do odškodnine. Kaj mislite o tem?
Mislim, da politiki imajo nalogo pisati zakone. Občutek pa imam, da imajo druge prednosti in niso kaj dosti pozorni do tistih, ki delajo na zemlji. Po tem, kar je odbornik naredil doslej, od njega gotovo nismo dosti pričakovali... Tudi po tej katastrofi ni pokazal posebne občutljivosti do kmetov.
Vi niste zavarovani?
Ne, skoraj nihče ni zavarovan. Kvaliteta nima cene... Če bi dali 200 evrov na hektar, bi s tem ne plačali niti enega posega, potrebnega za odpravo posledic po toči; niti vode za škropljenje! Politiki niso dobro izkoristili niti t. i. Načrta za razvoj kmetijstva (PSR - Piano sviluppo rurale). To je evropski denar, s katerim bi morala dežela financirati raz-
Piccolo Collio, ki skrbi za ovrednotenje tega področja, in drugi -so sicer majhne zadeve, so pa vedno dobrodošle. Vem, da so imeli pobudniki Goriške vinske ceste precej težav, in to že z imenom. Upamo, da bo prineslo kaj dobrega. Turizma imamo še precej. Zanimanje je. Kmetje imajo iniciativo, vsakdo si lahko pomaga na različne načine; lepo je, če npr. ponudijo gostom okrepčilo, pomembno pa je, da to ne postane biznis, da ne dajo kokakole ali podobnega. Zdi se mi pozitivna izkušnja; upam le, da se bo razvila in nadaljevala, ne pa izgubila po poti. Zgodi se namreč, da imajo pobudniki na začetku močne motivacije, politika pa jih potem vzame in vse "pokvari".
Kmetijsko podjetje Renato Keber pa ni sinonim samo za vrhunska vina, pridelana v spoštovanju do grozdja, korenin in za-
ležev zaradi znižane proizvodnje vina?
Normalno je, da bo nastala "luknja". Letnika 2011 ne bo ali pa bo zelo skromen.
Tako kot vinificiram jaz, ki delam rezerve, predvidevam, da bom konec leta začel prodajati letnik 2009, čez eno leto letnik 2010.
Ta dva letnika bom malo zdaljšal in nato skrajšal letnik 2012, tako da luknjo malce "zašijem". Za tiste kupce, ki so bolj "solidni", bo letnik 2011 gotovo manjkal, ne bom mogel nabrati rezerve; verjetno ne bo vin, ki bi trajala 20 let, kot je moja tradicija.
Stekleničite sami?
Da. Petind-
vajset
imamo
let
na-
za
pravo stekleničenje. Letno polnimo 60 tisoč steklenic. Glede na število hektarov bi bil potencial večji, lahko bi prišli do 120-130 tisoč, a mi proizvedemo le polovico tega, kar dovoljujejo predpisi.
V kakšno vreme upate v naslednjih tednih, da se v vinogradih še kaj reši?
Po toči upamo, da ne pride hitro sonce, da se ne posuši takoj. Če pride dež, tudi ni prav, ker grozdje segnije. Po toči moramo čim prej razkužiti trte in grozde, da ne gnijejo naprej. To moramo večkrat ponoviti in upati, da zraste novo listje, da "pljuča" spet začnejo opravljati svoje delo. Po enem tednu se to še ni zgodilo; toča je bila tako huda, da to ni bilo možno. Toplota sicer pomaga, da korenine delujejo in da kroži limfa.
Slabši vinogradi imajo res velike težave.
In trgatev? Kdaj bi morala potekati?
vojne projekte, kot so vinogradi, hlevi, kmečki turizmi, foto-voltaične naprave itd. Denar se je izgubil po ovinkih birokracije.
vidljive zemlje, ki so jo pustili predniki, temveč tudi sinonim za ljubeznivo gostoljubnost. Pred nekaj leti so namreč neda-
Ja, "epicenter" toče je bil pravna Ceglem... Nekaj grozdja je ostalo, problem pa je, ker je potolklo listje. Tega ni več. Brez "pljuč" pa sad ne dozori. Trta je "blokirana", nabirajo se nekateri toksini. Problem bo tudi drugo leto; mladike so poškodovane. Normalna reakcija trte in sploh vsake rastline, ki doživi kaj podobnega, je, da naslednje leto požene mnogo listja in ne sadov. Če si bodo trte opomogle, bomo imeli - upajmo - veliko listja. Letos bomo trte malo prečistili. Veliko bo dela, malo pa rezultatov.
Je bilo torej izgubljeno celo
leto dela?
Da, gotovo. Še več: trte moramo razkužiti; obstajajo specifični načini obdelave tako poškodovanih trt. Ko si "olupiš" roko, se moraš razkužiti; podobno je s trto.
Kako ste se počutili, ko ste vi-
deli, kaj se je zgodilo?
Z ženo in hčerko Terezo smo bili tisti večer proč. Zaradi hudega vremena se nismo mogli hitro vrniti. Že v Krminu smo videli listje po tleh in povsod veliko vode; doma smo obrnili avto-mobilove žaromete proti vinogradu: vse je bilo brez listja. Grozdje je bilo vse potolčeno. Toča je bila sicer drobna, je pa trajala dolgo; padala je z vseh strani, "streljala" je kot šibre. Bilo je grozno!
Ste že kdaj doživeli kaj takega?
Podobna toča je bila pred 26 leti, in sicer natanko na isti dan, 23. julija 1985. Na isti dan je lani toča z burjo in vrtincem potolkla vinograde v Lauzaccu, kjer je tudi odkrila več streh. Mislite, da bo ta toča oškodovala tudi naslednje letine? Upamo, da si bo trta opomogla. Produkcija pa gotovo ne bo normalna. Veliko bo listja in gotovo
Sporno poimenovanje ulic na Kalvariji
Podpora SSk stališču Walterja Bandlja
S poimenovanjem mestnih ulic občinska uprava želi na poseben način počastiti tiste meščane in osebnosti, ki so pripomogli k napredku in prepoznavnosti rojstnega kraja. To velja tudi za Gorico. Pristojni odbornik za poimenovanje ulic je Sergio Cosma. Pri tem mu pomaga posebna občinska komisija. Z razliko od prejšnje občinske uprave Vittoria Brancatija v sedanjo komisijo za poimenovanje ulic ni bil imenovan noben Slovenec.
Za odbornika Cosmo jel50. obletnica združitve Italije priložnost za poimenovanje ulic. V poštev sta tako prišli tudi dve cesti, ki peljeta na Kalvarijo; poimenovani sta bili po bataljonu karabinjerjev in po iredentistih iz Dalmacije in Trenta. Eni in drugi so se bojevali na Kalvariji med 1. svetovno vojno.
Na poimenovanje je najprej reagiral predsednik rajonskega
sveta Walter Bandelj, ki je za to izvedel iz medijev. Goriško občinsko upravo je takoj opozoril, da ni nihče seznanil rajonski svet iz Podgore z namero o dveh poimenovanjih in se zaradi tega ni mogel izreči v prid ali proti. Predvsem poimenovanje v spomin na iredentiste je sporno. Walter Bandelj je opozoril goriškega župana Ettoreja Romolija in odbornika Cosmo, da so v Pod-gori veljavna določila zakona 38/01 in je torej treba postaviti dvojezične table.
V bran spornemu poimenovanju se je postavil župan Romoli. Se posebno oster do Bandlja pa je bil goriški podžupan Fabio Gentile. Oba sta podčrtala dejstvo, da rajonski svet ali njegov predsednik ne more pogojevati izbir mestne uprave. Gentile je šel še dlje, ko je komentiral dejstvo, da v Podgori Slovenci verjetno
Kratke
Čaše pod zvezdami v Števerjanu
Tudi v Števerjanu bo letos potekala v sklopu projekta Citta' del vino in v sodelovanju s krajevno občinsko upravo priljubljena poletna prireditev Čaše pod zvezdami (Calici di stelle).
Ljubitelji rujne briške kapljice, okusnih tipičnih gastronomskih dobrot, glasbe mladih krajevnih jazzistov in prijetne družbe so vabljeni v briško vas v petek, 12. avgusta, od 20.30 dalje. V noči švigajočih utrinkov na nebu bodo na razgledni točki v parku ob gostilni Dvor lahko degustirali vina krajevnih vinarjev.
Komorni zbor Ipavska 20. avgusta v Standrežu
Komorni zbor Ipavska vabi na koncert v cerkev sv. Andreja v Štandrežu v soboto, 20. avgusta, ob 21. uri. Pred odhodom na Zborovski festival tekmovalnega značaja na Ohridu v Makedonij bi radi ta večer odpeli sakralni program pesmi, s katerimi se bodo predstavili na Ohridu. Lepo vabljeni!
Poletno središče v Standrežu
Župnija sv. Andreja apostola in rajonski svetštandrež prirejata od 17. avgusta do 9. septembra poletno središče. Namenjeno je otrokom od 6. do 13. leta, ki bivajo v Štandrežu ali obiskujejo tamkajšnjo osnovno šolo. Informacije 048121849.
Dramski odsek PD Štandrež / Domači piknik za proslavitev doseženih uspehov
Igralci dramskega odseka PD Štandrež, ki ne mirujejo niti v poletnih mesecih, so se s svojimi skrbnimi zakulisnimi spremljevalci 16. julija zbrali v Snežatnem, briški vasici blizu Huma, ki nima kaj zavidati sorodnim toskanskim lepoticam. Tu sije njihov režiser, Jože Hrovat, član SNG Nova Gorica, ustvaril prijazno zatočišče na pobočju s čudovitim razgledom po bližnjih gričih in zaselkih. Sem zahaja, da si odpočije od gledaliških naporov in vsakdanjih skrbi ter si ob čebelarjenju, delu v vrtu in vinogradu ter med sadnim drevjem nabira novih moči za ustvarjanje v gledališču in tudi za premoščanje težav, ki nam jih življenje včasih prav radodarno nasipa. V sproščenem prijateljskem ozračju so štandreški igralci
proslavili letošnje igralske dosežke, kijihje bilo kar nekaj, začenši od lepo sprejete nove odrske postavitve, komedije Zbeži od žene Rayja Cooneyja. Tajim je prinesla kopico
zadoščenj: nagrado v območnem tekmovalnem delu Linhartovega srečanja Severno Primorske regije, kar tri nagrade na 9. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah in vstop v finalni del Linhartovega srečanja, Festivala ljubiteljskih gledaliških skupin Slovenije 2011, ki bo od 29. septembra do 2. oktobra v Postojni. Ob pokušanju vsakovrstnih kulinaričnih dobrot seje razvil prijateljski pogovor, ki gaje ‘perpetuum mobile’ skupine Božidar Tabaj zasukal v delovno smer, ko je napovedal nastope, načrtovane tudi za ta letošnji vremensko kar kisli poletni čas. Ko zunanji gost opazuje to vedro prijateljsko povezanost štandreških komedijantov, gotovo bolje razume njihovo igralsko uigranost na gledaliških nastopih in veselje ob vsaki lepo odigrani predstavi, še posebno na gostovanjih. V nedeljo, 28. avgusta, se bodo ob njihovi izvedbi komedije Zbeži od žene nasmejali gledalci na slikovitem trgu Kontrada v Kanalu ob Soči; če bo dež prekrižal načrte, pa v lepi dvorani v Desklah. / IK
*
niso več večinski del prebivalstva. Ali to pomeni, da niso upravičeni za določene "zah-
	_
	
	
	A
	*	.
	
	
	
teve-privilegije"?
Stranka Slovenska skupnost je
seveda podprla zahteve rajonskega predsednika Bandlja in javno opozorila na dejstvo, da bi bilo to poimenovanje lahko priložnost za drugačen način proslavljanja. Na Kalvariji in v okolici Gorice je med prvo svetovno vojno padlo veliko število vojakov z obeh strani. V evropskem duhu in čezmejnem sodelovanju bi bil lahko to dogodek širšega značaja, ki bi prav gotovo ne zameglil obletnice združitve Italije. Pokrajinski tajnik SSk Julijan Cavdek je podžupana Gentileja opozoril, da je sodelovanje občinske uprave z rajonskimi sveti primeren način upravljanja območja s tamkajšnjim prebivalstvom. To pa predstavlja visok nivo demokratičnosti in vključevanja v upravljanje z javnimi dobrinami. Tudi določila zaščitnega zakona 38/01 je treba tolmačiti kot pozitivno pridobitev za vse in ne le kot "privilegij" za Slovence.
Čavdek je Gentileja še opomnil, da če drži njegova izjava o prisotnosti Slovencev v Podgori, bi to moralo v njem vzbujati skrb, ne pa biti izhodišče za omalovaževanje rajonov in zaščitne zakonodaje.
JČ
Praznik sv. Ane v Pevmi
Lepo so počastili vaško zavetnico
Kot že vrsto let so tudi letos v Pevmi, lepi vasici onkraj Soče ob vznožju briških gričev, lepo počastili domačo zavetnico sveto Ano, ki goduje 26. julija.
Prosvetno društvo Naš prapor
trajajočo sprostitev v siju očarljive gledališke modrice. Isti dan so mladi in vsi tisti, ki jim je ta glasbena zvrst všeč, imeli rock marathon s poznanimi glasbenimi skupinami. V soboto pa je bil v Pevmi gost
in krajevna skupnost Pevma-Št-maver-Oslavje sta v sodelovanju z župnijo in Združenjem pridelovalcev rebule - Oslavje priredila ob prazniku sv. Ane v šport-no-kulturnem središču v Pevmi vrsto prireditev, ki so kot vselej, kljub nestalnemu vremenu, priklicale na prizorišče kar precej obiskovalcev. V sredo, 20., in četrtek, 21. julija 2011, je potekal turnir v odbojki, poimenovan po prezgodaj umrlem, priljubljenem učitelju Davidu Sossouu. Za glasbeno obarvan večer je poskrbel DJ Filip. V petek, 22. julija, so prišli v goste igralci Beneškega gledališča, ki so letos na 9. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah prejeli tretjo nagrado v kategoriji odraslih za trpko predstavo Lena s Topoluo-vega v režiji dolgoletnega umetniškega spremljevalca Marjana Bevka. Pevmskemu obisku pa so namenili drugo uprizoritev z vedro vsebino, in sicer veseloigro Moja žena je sveta. Ob bolj ali manj posrečeno prikritih ljubezenskih zapletih so se gledalci pošteno nasmejali in hvaležno zaploskali igralcem, ki so jim podarili približno eno uro
tržaški pevec in kantavtor Lo-renzo Pilat, z vzdevkom Pilade, ki je v letih, ko je bila italijanska lahka glasba s svojimi popevkami na višku, spisal marsikatero pesem, ki je postala uspešen hit. Kljub dežju, ki se je tistega večera zlival na Goriško, se je zbralo veliko ljudi, ki so, ne meneč se za dežne kaplje, celo zaplesali. Žal so jo neugodne vremenske razmere zagodle prirediteljem tudi v nedeljo, 24. julija. Po slovesni mašni daritvi v čast sv. Ane, ki jo je pospremilo veselo pritrkovanje v vaškem zvoniku, kjer so se razživeli domači pritrkovalci, je tradicionalna procesija po vasi s postanki ob okrašenih oltarjih žal odpadla. Tudi ob letošnjem prazniku so pripravili natečaj V domačem vrtu cvetijo, na katerem so bili nagrajeni živobarvni cvetoči izseki vrtov, balkonov..., za katere skrbijo pridne roke in tudi na tak način prispevajo k splošnemu prijaznemu in urejenemu videzu vasi. Vse dni seveda ni manjkalo dobre kapljice in osvežujočih pijač ter prigrizka, ob katerih se razvežejo jeziki in bolje steče prijateljski pogovor.
IK
Obvestila
Prosvetno društvo Štandrež prireja tridnevni izlet z avtobusom od 16. do 18. septembra v Slavonijo, Baranje in južno Madžarsko Podonavje. 1. dan: Štandrež, Požega, Kutjevo, Našice, Valpovo; 2. dan: Valpovo, Osijek, Siklos, Villany, Mohacs, Pecs; 3. dan: Pecs, Štandrež. Vpisovanja do 28. avgusta; informacije po tel. 0481/20678 (Božo) ali 347/9748704 (Vanja).
V prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je prosto stanovanje pribl. 90 kv. metrov. Zainteresirani naj predstavijo prošnjo na upravi Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
SSO sporoča, da goriški urad deluje po poletnem urniku od ponedeljka do četrtka, od 9.00 do 13.00. Ob petkih bo urad zaprt. Poletni urnik bo v veljavi do petka, 26. avgusta 2011.
Feiglova knjižnica je v poletnem času od 27. 6. do 29. 8. 2011 odprta od ponedeljka do petka od 8. do 16. ure. Za dopust je knjižnica zaprta od 1.8. do 12.8. 2011. SCGV Emil Komel obvešča, da je tajništvo zaprto od 1. do 21. avgusta.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško obvešča člane, da je društveni sedež v Gorici na korzu Verdi 51 zaprt od 3. do 31. avgusta zaradi poletnih počitnic.
Šola za šalo je brezskrbna priprava osnovnošolcev na začetek pouka z delavnicami iz slovenskega, italijanskega in angleškega jezika, iz matematike in kreativnega branja in pisanja. Potekala bo ob delavnikih od 29. avgusta do 9. septembra v Mladinskem domu. Prav tam bo tudi priprava na vstop v sred njo šolo, namenjena otrokom, ki bodo septembra prestopili prag prvega razreda nižje srednje šole, in sicer od ponedeljka, 5., do petka, 9.
septembra. Obe pripravi bosta trajali od 8. do 13. ure. Vpis je možen do 25. avgusta. Informacije na tel. št. 0481-536455,334-1243766,328-3155040 ali na elektronski naslov mladinskidom@libero. it
Darovi
V spomin na starše Juštota in Ivanko ter brata Hermana daruje Marjeta Marušič 50 evrov za cerkev v Rupi in 50 evrov za zbor Rupa-Peč.
RADIO SPAZIO 103
(od 12.8.20Hdo 18.8.2011)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petelj 12. avgusta (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Nedelja, 14. avgusta (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 15. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zanimivosti in humor.
Torek, 16. avgustu (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 17. avgusta (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Zgodbe s Trnovske planote - Izbor tnelodij.
Četrtek, 18. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba-Zanimivosti in praktični nasveti.
Deželno središče za animirano gledališče - CTA
Niz pravljic za poletne dni
Deželno središče za animirano gledališče - CTA iz Gorice, ki ga umetniško usmerjata Roberto Piaggio in Antonella Caruzzi, je tudi v letošnjem poletju ponudilo otrokom niz petih odkrivanj literar-no-gledaliških biserčkov z naslovom Insegui la tua storia. Alla scoperta del racconto (Zasleduj zgodbo. V odkrivanju pripovedi). Ciklus pravljičnih srečanj je podprla občina Krmin ob sodelovanju občin Mariano del Friuli, Medeja, Fara ob Soči inVileš. V nizu, ki je bil letos dvanajsti po vrsti, so se
kot vselej prepletali gledališka igra, lutkovna umetnost in gledališki trenutki. Prepredenost različnih žanrov in tehnike je značilna za ponudbo CTA. Od 30. junija do 28. julija se je na omenjenih krajih zvrstilo pet zgodb o živalih, ki že od antike dalje vzbujajo zanimanje pri poslušalcih oz. gledalcih. Otroci, pa tudi tisti, ki ljubijo pravljične dogodivščine, ker skrivajo v sebi otroško dušo, so si najprej ogledali predstavo Piume (Peresa), ki ji je vizualno podobo dal Tulio Altan. Pod tem naslovom so zbrane nekatere Ezopove in Fedrove basni ter Horacove domišljijske pripovedi. V režiji Antonelle Caruzzi je ob izvirni glasbi Alda Tarabel-le zgodbo pripovedovala Elena De Tullio. Julija je bila prva na sporedu La creazione (Stvarjenje); po pripovedi Dina Buzzatija
je tekst napisala A. Caruzzi, interpretirala pa Serena Di Blasio. Vrt knjižnice v Vilešu se je 14. julija spremenil v pravljični raj ob predstavi Favole sotto il letto (Pravljice pod posteljo). Predstavo sestavljajo drobne stvari s smešnim, nežnim, pa tudi nadrealnim nadihom. V režiji Roberta Piaggia je besedilo A. Caruzzi
odigrala Silvia Benedini. Uprizoritev so pred kakšnim letom videli tudi obiskovalci Zimskih po-poldnevov (Pomeriggi d'inver-no). Poleg omenjenih je otroke v Medeji razveselila gledališka predstava Pippo Pettirosso (Taščica Pippo) iz železnega repertoarja CTA, za katero je tekst in lutke prispeval Altan, v režiji Roberta Piaggia pa sta nastopila Elena De Tullio in Loris Dogana (na sliki). To je ljubka zgodbica o taščici, ki brez mamice zleti iz gnezda in sama odkriva svet. Zadnja je bila na vrsti L'ape blu (Modra čebela), ki jo je v Romansu razpredala Serena Di Blasio ob spretni podpori glasbenika Mattea Sgobina. Igrica pripoveduje o drugačnosti in odstira pogled na vrenje življenja v panju. Obisk predstav je bil brezplačen.
ne
17. Mednarodna likovna kolonija Umetniki za karitas
Odpri srce, odpri roke, otiraj bratove solze!
Od 15. do 19. avgusta bo na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino 17. mednarodna likovna kolonija Umetniki za karitas z geslom Pravičnost v ljubezni in podnaslovom Odpri srce, odpri roke, otiraj bratove solze. Izkupiček prodanih del bo namenjen ljudem v stiski. Kolonije se bo udeležilo 11 akademsko izobraženih ali drugače uveljavljenih likovnih ustvarjalcev, pridružili se jim bodo tudi strokovni sodelavci. V četrtek, 18.8., bo Dan odprtih vrat, ko so povabljeni tudi drugi slikarji in kiparji, ki bi želeli svoj likovni zapis darovati za namen kolonije. Ob 18. uri bo sklep dneva s kulturnim programom in predstavitvijo nastalih del.
Likovna kolonija Umetniki za karitas je že od svojega nastanka, leta 1995, živa priča sodobnih likovnih umetnikov, ki darujejo za ljudi v stiski svoj talent in svoj čas. Tako je bilo do sedaj v vseh katalogih Umetniki za karitas zapisanih 1012 imen avtorjev, ki so na samem druženju ustvarili ali kasneje darovali 1542 likovnih del. Preko 1000 del je že bilo prodanih na 170 prodajnih razstavah po Sloveniji in tujini, druga dela so postavljena na stalnih razstavah oz. plemenitijo prostore, za katere so bila namenjena.
Projekt Umetniki za karitas je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je kolonija, drugi pa poto-
vanje prodajnih razstav. Tajništvo Škofijske karitas sprejme Pravilnik kolonije, na podlagi katerega udeležence izbere strokovni svet, ki ga sestavljajo: Jože Bartolj, Lucijan Bratuš, Primož Brecelj, Silva in Azad Karim, Mira Ličen Krm-potič in Tone Seifert. Posebnost kolonije je Dan odprtih vrat, ko so v duhu karitas povabljeni vsi, ki želijo svoj likovni za-
pis darovati za pomoč ljudem v stiski.
Izbrani udeleženci 17. mednarodne kolonije Umetniki za karitas so: Arkan Al Nawas, slikar iz Iraka, kot krajinski arhitekt živi in ustvarja v Ljubljani; Brane Jazbar, profesor likovnega pouka, živi in ustvarja v Ajdovščini; Zvonimir Kamenar, akademski kipar, živi in ustvarja na Reki, Hrvaška; Konrad
Krajnc, slikar in galerist, živi in ustvarja v Lenartu; Jana Peršolja, slikarka in arhitektka, živi in ustvarja v Ljubljani; Hr-voje Marko Peruzovič in soproga Anamarija Botteri Peruzovič sta akademska slikarja, živita in ustvarjata v Bolu, Hrvaška; Dušan Sterle, slikar, grafik, oblikovalec in ilustrator, živi in ustvarja v Kamniku; Ubald Trnkoczy, umetnostni fotograf
in upokojeni direktor filmske fotografije, Ljubljančan, ki živi in ustvarja v Piranu; Klavdij Tutta, primorski akademski slikar, živi in ustvarja v Kranju; Joanna Zajac Slapničar, akademska slikarka iz Poljske, živi in ustvarja v Križki vasi pri Višnji Gori.
S pomočjo podpornikov kolonije, med katerimi je vsa leta tudi občina Ajdovščina, Karitas
nabavi platna in barve, plača bivanje umetnikov in pripravi katalog. Vse delo organizatorjev, strokovnih sodelavcev in kasneje galeristov je opravljeno prostovoljno.
Na podlagi Pravilnika kolonije je umetnik - udeleženec kolonije naprošen, da v primeru nastanka več likovnih del podari Karitas vsaj dve. Po končani koloniji Karitas izda katalog, ki je predstavljen na prvem odprtju razstave, ki bo tudi letos ob začetku Tedna karitas, 19. novembra na dvorcu Zemono pri Vipavi. Kasneje bodo prodajne razstave potovale, s tem da si organizator ali galerija pridržujejo pravico do selekcije razstavljenih del.
Pomoč ljudem v stiski je glavno vodilo Karitas pri izvajanju različnih programov. Projekt Umetniki za karitas ima v tem kontekstu več namenov:	druženje
umetnikov v duhu podarjanja talenta, znanja in časa za druge, potovanje prodajnih razstav s prenašanjem sporočila karitas in plemenitenje s kulturo današnjega časa in prostora in z izkupičkom prodanih del pomoč ljudem v stiski.
Na področju Škofijske karitas Koper se izvajajo splošni in specifični programi pomoči. Med splošnimi programi je nedvomno najbolj obširna materialna in finančna pomoč družinam in posameznikom v stiski. Trenutno v koprski škofiji Karitas pomaga 3.600 družinam in posameznikom.
ta
Kratki
V ljubljanski Modemi galeriji nova stalna razstava
V ljubljanski Moderni galeriji je od 29. julija na ogled razstava 20. Stoletje/Kontinuitete in prelomi, na kateri je predstavljen izbor del iz nacionalne zbirke galerije od leta 1906 do leta 1991. Postavitev se prične z vstopom likovnega modernizma v slovenski prostor in konča z desetdnevno vojno v času
osamosvojitve Slovenije.
Za razliko od prejšnjih stalnih postavitev, ki so se bolj omejevale na kronološki pregled modernističnih stilov, razstava tradicionalno linearnost prekinja s problemsko linijo avantgard in partizanske umetnosti, ki enakovredno vstopata v nacionalno zgodovino umetnosti in jo tako obenem tudi prevprašujeta.
Kot novosti v Moderni galeriji poudarjajo vključitev avantgarde 20. let minulega stoletja in drugo rekonstrukcijo Tržaškega konstruktivističnega ambienta, ki stajo vodila Dragan Živadinov in Miha Turšič, partizansko umetnost, fotografijo in pregled umetnostnega sistema na Slovenskem v 20. stoletju. Oblikovanje razstave, ki je bilo zaupano skupini Novi kolektivizem, se razlikuje od nevtralnega koncepta bele kocke, ki so mu sledile prejšnje stalne postavitve. Razstava omogoča obiskovalcu drugačen pristop: zasnovana je tako, da ne ponuja zgolj ene, linearne poti skozi razstavo, temveč si lahko poleg problemske poti, ki ga opozarja na veliko vprašanje vozlov med umetnostjo, politiko in življenjem, sam poljubno izbere še tisto, ki mu glede na zanimanje najbolj ustreza.
Izbor del iz nacionalne zbirke Moderne galerije je dopolnjen z nekaterimi deli iz drugih domačih in tujih javnih ustanov ter z deli iz zasebnih zbirk. Razstavo v Moderni galeriji bo kronološko in do neke mere tudi vsebinsko nadaljevala razstava Muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi.
Arheologi so odkrili 2000 let star mozaik z Apolonom
Arheologi so v Rimu v bližini Koloseja odkrili 2000 let star mozaik z upodobitvijo boga Apolona. Mozaik, na katerem je upodobljen bogAplon, obdan z muzami, datira v 1. stoletje. V širino meri 16 in v višino dva mera, vendar strokovnjaki menijo, da zid z mozaikom sega še osem metrov v globino.
Mozaik se nahaja v tunelu, kije povezan s Trajanovimi termami. Rimski cesar Trajan, po katerem nosijo terme ime, je vladal med letoma 98 in 117. Mozaik z Apolonom so našli le malo zatem, ko so v istem podzemnem prostoru odkrili freske.
Arheologi pričakujejo, da bodo naleteli na še več mozaikov. Za dokončanje izkopavanj potrebujejo še 680.000 evrov.
Apolon je bil sin Zevsa in Lete. Bil je bog očiščenja, preroštva, igranja na kitaro in petja, govora in prave mere, pozneje pa bog svetlobe in sonca.
Poslušajmo „» z branjem
Gilberto Gil - Fe' na festa (Geleia Geral / Universal - 2010)
Tokratnega tedenskega slavljenca v rubriki našega tednika“poslušam... z besedo” ni bilo težko najti. Skozi celo leto, kaj šele v razburljivih poletnih mesecih, jo z velikim veseljem in vsakokratnim nestrpnim pričakovanjem mahnem v Ljubljano. Razlogje, skoraj vedno, glasbene narave. Slovenska prestolnica ponuja 365 dni na leto izvrstno svetovno glasbeno smetano vseh okusov, od najslajše za testenine do tiste kisle za na polento. Pred kratkim seje v Križankah ustavil oče brazilske popularne glasbe, večno mladi Gilberto Gil. Njegovo ime kakor tudi njegova glasba sta obkrožila svet.
Predlagam Vam njegovo zadnjo stvaritev, plošček “Fe' na festa”, ki vam bo brez dvoma popestril še tako muhasto vzdušje. Gilberto Gil je sicer zaslužen za to, daje ljudske, tradicionalne prvine brazilske glasbe ponesel na največje odre sveta v presenetljivo plesni obliki. Razburkana življenjska pot je Gila popeljala v Anglijo, kamor ga je brazilska diktatura v '60. letih izgnala zaradi naprednjaštva in svobodomiselnosti. Skupaj z velikanom Caetanom Velosom je v gibanju Tropicalismo odprl prostor za brazilsko kulturno revolucijo, nekakšno varianto leta '68. Gil je posodobil in razširil domet dela skladatelja in harmonikarja Luiza Gonzage ter v svet ponesel glasbeni žanr severovzhodne Brazilije “baičo”, ki je drugi najpomembnejši stil po sambi. Gilberto Gil je na svojem življenjskem potovanju združil in presegel bossa novo Joča Gilberta, reggae iz Jamajke, Hendrixa in Beatlese, sinkretizem afriške, azijske in indijanske glasbe ter ustvaril "baičo” za današnje dni. Album “Fe1 na festa” nadaljuje njegovo kulturno poslanstvo in združuje poslušljivo bogastvo raznolikosti sveta.
Jernej Šček
9ilberTo
=9il
m / arhiv KSOK
Foto Matevž
KŠOK
s srcem pripravljenih dobrot. Zvrstila sta se že predavanje Kaj je na tem jazzu, da se nas tako drži? Matevža Smerkola in praktična delavnica Zelišča pri nas doma v izvedbi društva Boškarin, čaka pa nas še delavnica Istrska ljudska glasbila, ki jo bo vodil priznani istrski godec Marino Kranjac.
Da o glasbi niti ne govorimo. Med rimskimi in drugimi arheološkimi ostanki so se v rajskem Lapidariju predstavili ustvarjalci, kot so Brenči Banda, Brina Vogelnik, tržaški Maxmaber Orkestar, Boga-boom ter, ne nazadnje Se-kou Kouyate iz Gvineje, ki si je z virtuoznim igranjem afriške tradicionalne 21-strunske harfe kore zaslužil vzdevek "Afriški Jimi Hen-drix". Na vrsti sta še dve JEFF-ovi sredi, ki jih bodo oplemenitili filmsko razpoloženi Vlado Batista & Stringsi ter "Pesmi medite-rana" Klarise Jovanovič s skupino Della segodba. Festival JEFF je pomembno srečanje za vse ljubitelje kakovostne glasbe in kulture širokih obzorij, ki s harmonično mešanico sodobnih in tradicionalnih ter ljudskih jezikov božajo dušo in možgane. "Tovrstnih prireditev je na Obali malo, kljub temu pa je naše delo med ljudmi in javnimi organi odlično sprejeto. Naši cilji so perspektivni, radi bi domet JEFF-a še razširili s ponudbo na drugih koprskih lokacijah. Tako bi središče Kopra še bolj pokazalo svojo pravo, oživelo podobo", dodaja vodja festivala Dorian Markežič. Povem vam, da boste ob obisku sredinih poletnih večerov Jazz et-no funky festivala obstali ob tolikšni lepoti sveta.
Jernej Šček
Jazz etno funky festival v Kopru
Glasba poživlja poletne dni
komentira Markežič, "naš cilj pa je poleg že tradicionalno vrhunskih glasbenikov razširiti spremljevalno kulturno in družabno ponudbo ter s tem oživljati naše mestno jedro". Uspeva jim odlično. Vrata festivala odprejo vsakič že ob 20. uri, saj si lahko najprej ogledamo svetovljansko fotografsko razstavo Na drugi strani mojega sveta mladega popotnika Primoža Šutaka. V njej je avtor
mojstrsko ujel obraze, barve in minljive trenutke z 'vandranj' po Avstraliji, Novi Zelandiji, Indiji, Peruju, Boliviji in Kubi ter gledalcu s sliko ponudil intimno izkušnjo, ki presega vizualna čustva. Nato lahko stopimo do razstave ročno izdelanih glasbil, ki so nastala pod spretnimi prsti Boruta Planinca. Iz svojih potovalnih izkušenj je tudi ustvaril pravo malo bogastvo ter sestavil iz naravnih materialov tradicionalne inštrumente, ki jih uporabljajo v glasbi po svetu. Poleg gostoljubnosti organizatorjev lahko okusimo zeliščni čaj in stopimo do istrskega kulinaričnega kotička, polnega zdravih, domačih,
Foto Matevž Kocjan / arhiv
slug za to pa gre prav njim.
Jazz, etno in funky so sodobne glasbene zvrsti, ki premorejo bogato in pomembno zgodbo. Vodja festivala Dorian Markežič pravi, da "daje festival trem raz-
trigantna in zanimiva mešanica zvočnih predstav z edinstvenim konceptom. Vsako sredo v juliju in avgustu, skupno šest večerov, se je letos v prekrasnih vrtovih Pokrajinskega muzeja Koper predstavilo dvanajst vrhunskih glasbenih skupin, ki jih je oplemenitil bogat spremljevalni program. "Koper je kljub vsemu dokaj zaspano mesto",
V
Štiri črke, veliko vsebine, neskončno pomenov. Jazz etno funky festival v organizaciji Kluba študentov občine Koper (KŠOK) ni le izjemna kulturna tržnica zvokov in ljudi, ki se vsako leto, že devetič zapored, odvija vse poletne srede v vročem, puščavskem Kopru. JEFF je že postal institucija, zagotovilo za odprte misli, garancija za dobre kulturne prakse. JEFF in številne celoletne aktivnosti KŠOK-a so barvilo zbledelih ulic, polnilo praznih vogalov, gonilo življenja v mestu, ki je v zadnjih letih doživelo veliko estetsko preobrazbo, ne pa tudi vsebinskega preoblikovanja. Staro mestno jedro tega prelepega obmorskega mesteca še živi in raste, veliko za-
ličnim žanrom skupno rdečo nit in jih vsakokrat na novo spaja v uravnoteženo, večžanrsko izkušnjo". Rezultat JEFF-a je in-
Kratki
13. fotografska razstava "6 za eno... razstavo"
Koordinacijski odbor Združenja fotoklubov goriške pokrajine prireja tudi letos v sodelovanju s Kulturnim centrom Lojze Bratuž tradicionalno fotografsko razstavo “6x1.. mostra / 6 par una ...mostra/ 6 za eno... razstavo”, pri kateri sodelujejo klubi z goriške pokrajine. Teh je šest, kar daje manifestaciji tudi naziv. Odprtje razstave bo v soboto, 27. avgusta, ob 18.30 v prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž na Drevoredu XX. septembra 85 v Gorici. Vsako leto izbere odbor tematiko razstave, letos se ta glasi: "Pripoveduj zgodbo”. Vsak fotoklub bo tematiko razvil po svoje, tako bomo lahko videli sedem različnih fotografskih pripovedi. Zakaj sedem in ne šest? Že nekaj let je vabljen k manifestaciji tudi Fotoklub Nova Gorica, ki se tako kot gost pridruži klubom iz Goriške: Circolo fotografico “Castrum” iz Gradeža, “Circolo Fotografico Isontino” iz Gorice, Gruppo fotografico “Lo scambio” iz Gorice, Fotoclub “II torrione” iz Romansa, “Fotoclub Lucinico” in Fotoklub “Skupina 75” iz Gorice. Ta je dano tematiko po navadi razvil v skupinskem delu članov in fotografije predstavil na neobičajen način, v obliki fotoinštalacije. Bo tudi letos tako?
Javna vodstva po razstavi Zakladi slovenske grafike 1955-2005
V poletnem času prirejajo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru program javnih vodstev po razstavi Zakladi slovenske grafike 1955-2005 (odprta je od 23. 6. do 4. 9. 2011), Zbirka Slovenske akademije znanosti in umetnosti s predstavitvijo grafičnega ateljeja. Vodstva so ob nedeljah ob
12.	uri, 21. avgusta in 4. septembra.
Zbirka jasno in pregledno predstavlja	eno
najpomembnejših področij naše polpretekle zgodovine umetnosti. Na razstavi so večinoma dela umetnikov, kijih slovenska umetnostna zgodovina označuje za pripadnike ljubljanske grafične šole.
Marjan Pogačnik, Pozabljen, 1973, barvna jedkanica, relief
Umetniki razstave so: Zvest Apollonio, Janez Bernik, Janez Boljka, Bogdan Borčič, Lucijan Bratuž, Jože Ciuha, Riko Debenjak, Štefan Galič, Bojan Gorenec, Samuel Grajfoner, Irvvin, Božidar Jakac, Andrej Jemec, Metka Krašovec, Tomaž Kržišnik, Lojze Logar, Vladimir Makuc, Miha Maleš, Adriana Maraž, Živko Marušič, Kiar Meško, France Mihelič, Jožef Muhovič, Zoran Mušič, Valentin Oman, Klavdij Palčič, Marjan Pogačnik, Marij Pregelj, Jože Spacal, Lojze Spacal, Tinca Stegovec, Branko Suhy, Gorazd Šefran, Marijan Tršar, Karel Zelenko, Mojca Zlokarnik.
Ob javnih vodstvih se bodo obiskovalci najprej udeležili predstavitve v grafičnem ateljeju, saj je za ljubljansko grafično šolo značilna prav kreativna navzočnost umetnika v celotnem procesu nastajanja grafičnega lista od ideje, tehnoloških postopkov do odtisa. Sledi ogled del v galeriji.
Predstavitve v ateljeju in vodene oglede razstave izvaja akademski slikar grafik mag. Boge Dimovski (MGLC).
Razstava je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana na ogled od torka do nedelje od 11. do 18. ure; za skupine po dogovoru.
Informacije javna vodstva: mag. Boge Dimovski, t. 01 2413 813, boge. dimovski@mglc-lj. si
Dodatne informacije o razstavi: mag. Breda Škrjanec, t. 01 2413 805, breda. skrjanec@mglc-lj. si
Spet praznina v tržaških gledaliških vrstah
Prisrčen spomin na Iivija Bogatca, igralca z morjem in soncem v duši
Konec letošnjega julija so povsem nepričakovano za vedno ugasnile sinje oči Livija Bogatca, v katerih sta se zrcalili modrina domačega morja in sinjina jasnega neba nad Svetim Križem na tržaškem Krasu, v katerem se je rodil 14. avgusta 1. 1936 očetu Stanku, ribiču, in materi Mariji Žerjal. Če bi ga ne objela smrtna senca, bi prav v teh dneh slavil 75. rojstni dan. Ob njegovem privlačnem pogledu z odrskih desk so se vnemala srca tistih gledalk, ki so bile sanjave najstnice po letu 1968, ko je Bogateč po premoru spet stopil v igralske vrste. Nemirni duh, želja po soncu, morju, odkrivanju novih obzorij in strastna sla po življenju, ki je žarela na njegovem zmeraj zagorelem obrazu, so ga večkrat odtegnili od gledališkega sveta in ga zanesli v daljno Argentino. Ko pa se je vračal in smo gledalci z veseljem spet spremljali njegove igralske nastope, je obseval kreacije svojih likov z nekim posebnim, čisto primorskim žarom, saj je vse življenje ostal pristen "Kr'žan" s preprosto, a obenem globoko ribiško dušo. Prav ta navezanost na ribiški svet se je s pretanjeno pronicljivostjo pretakala v liku Pina, postaranega kriškega "pišk'-durja", ki ga je Bogateč mehko, mestoma prav ganljivo, z nostalgičnim pridihom spoznanja, da leta neizprosno minevajo in odnašajo s seboj izkušnje preteklih dni in dan za dnem valovanje našega življenja, poosebil v predstavi Čarobna noč. Nekoliko sklerotični ribič, ki mu v neki topli poletni noči živo stopata pred oči nekdanji lov na tune s točno določenimi klici ribičev in napeto ozračje teh trenutkov, je bil gotovo eden izmed njegovih najboljših, izredno občuteno izrisanih in doživetih likov, ki so nepozabno vtkani v spomin gledalcev. V predstavi Čarobna noč, na sporedu v Križu pod milim nebom na Festivalu morja 1. 2005, katere tekst je stkal in tenkočutno zrežiral Mario Uršič, je bila Bo-gatčeva soprotagonistka Miranda Caharija kot Pinova žena Vanda, hči vinogradnika, "Gur'nka", ki izhaja iz kraškega kmečkega
sveta. Caharija je to čustveno in občutljivo, a oljenem temperamentno žensko kot vselej izdelala polnokrvno, obžarjeno s svojevrstno toplino in primorsko širino. Caharija in Livij Bogateč, Na-brežinka in Križan, sta se igralsko enkratno ujemala in prav zaradi tega ustvarila nekaj izvrstnih likov, prežetih z vedrino, vonjem po morju in prevetrenih od burje, večkrat tudi ob nadihu bla-
Sladke šibkosti žena, ki jo je napisal Rene' Clair v blestečem prevodu Aleša Bergerja in režiji Dušana Mlakarja. Z elegantno koketnostjo je upodobil plemiča v zrelih letih, ki še zmeraj rad poškili za lepimi dekleti. V režiji Maria Uršiča je v sezoni 1999-2000 odigral ministra v delu Odona von Horvatha Zgodbe iz Dunajskega gozda. Zaradi svojih modrih oči, pšeničnih kodrov, le-
ge ironije, predvsem pa s pristno domačnostjo, ki je prijetno vrela na dan tudi v njunih sočnih, duhovitih narečnih dialogih po radijskih valovih, pa tudi telev-zijskih, ko sta živahno in privlačno predstavljala razne ribje jedi. Njuna igralska zrelost in povsem skladna uigranost sta se vidno prepletali tudi v predstavi Srečanje in oplajali z nežno obzirnostjo predstavljena lika moškega in ženske, ki ju naključno srečanje zbliža. V sezoni SSG 1. 2004-05 je Bogateč kot Bruno nastopil v družbi drugih soigralcev v igri Dej a Husu, ki jo je režiser Mario Uršič spisal za Mirando Caharija ob 40-letnici njenega nastopanja v gledališču. Kako sezono prej (1998-99), je bil Sir Lio-nel, Frevillov oče, v komediji
pe postave in elegantne drže -vselej je pazil na zunanji videz; tega se je verjetno navzel, ko se je izučil za krojaškega mojstra, preden ga je življenjski val pljusknil na gledališko obalo - je bil že kot mlad igralec "ukleščen" v like princev, ki so v otroških igrah reševali princeske v težavah in burili domišljijo rosnih dekletc. Kot šarmanten mladenič je bil ničkolikokrat ujet v vloge ljubimcev, tudi 'gigolojev' s spogledljivo ironičnim nadihom na ustnicah. V daljnih letih sedemdeset je prav takega strastnega ‘žrebeta' plastično odigral s prvo damo našega teatra Miro Sardoč v komediji neznanega avtorja La Ve-nexiana. V teh letih je za mojstrsko interpretacijo v Brechtovem delu Bobni v noči bil tudi na-
grajen na Borštnikovem srečanju. Posebno komično žilico je pokazal pri interpretaciji smešnih, sicer včasih s kančkom grenkobe prekritih likov v burkah Jake Stoke. Prav s temi se je po dolgih letih spet srečal, ko je Adrijan Rustja z veselo druščino upokojenih igralcev v sezoni 2001-02 ustanovil gledališko skupino Popotni komedijanti in najprej postavil na oder Stokovo veseloigro Trije tički. Z njimi so Popotni komedijanti obredli zamejske odre in odrčke kot v "lepih starih časih", ko je naše gledališče neutrudljivo obiskovalo naše mestne in podeželske odre in vztrajno širši publiki privzgajalo čut za gledališko umetnost.
Še marsikaj bi lahko zapisali o igralcu Liviju Bogatcu, ki je na igralski poti izdelal marsikateri lik in se preizkusil v različnih žanrih, najbolj učinkovito pa v komedijskem, v sočnosti domačega narečja. Bil je namreč pristen "naše gore list", zato je bil čustveno, kot tudi drugi igralci iz naših krajev, intenzivneje navezan na naše gledališče, v katerega je vstopil, ko je bilo še Slovensko narodno gledališče Trst (1956-1959), se nato preimenovalo v Slovensko gledališče v Trstu (1959-1977) in postalo naposled Slovensko stalno gledališče (1977).
Zaradi izmuzljivosti in krhkosti gledališke umetnosti čas neusmiljeno odžira spomine na odrske stvaritve, a liki, ki jih je vselej s posebnim življenjskim utripom in ljubeznijo do gledališke umetnost ustvaril igralec Livij Bogateč, močno zakoreninjen v svojem domačem kraju, bodo kljub tančici pozabe, ki se vsiljivo zgrinja nanje, živo tleli v spominu tistih gledalcev, ki so z zanimanjem in naklonjenostjo spremljali njegovo dramsko pot ter ga imeli radi, ker je bil na odru vselej iskren, naraven brez nastopaških navlak in lažnega patosa. Tudi zato bo ostal svetla zvezda na sijočem oboku gledališkega obzorja v družbi vseh tistih dragih gledaliških ustvarjalcev, ki so žal za vselej vzeli slovo od gledališke umetnosti.
Iva Koršič
46. ŠTUDIJSKI DNEVI DRAGA 2011
Park Finžgarjevega doma - Opčine (TS) Dunajska cesta 35
petek, 2. septembra 2011
ob 16.30: dr. Bogdan Žorž, Kristina Martelanc
KRIZA ODNOSOV V DRUŽINI
ob 27. uri bo na prireditvenem prostoru koncert skupine RADOST s Cantato mundi
sobota, 3. septembra 2011 ob 16.30: dr. Rafko Dolhar ALI LAHKO TUDI ZAMEJSKI SLOVENCI PRAZNUJEMO 150-LETNICO ITALIJE?
nedelja, 4. septembra 2011 ob 10. uri: dr. Anton Stres NOVA EVANGELIZACIJA PO SLOVENSKO
ob 15. uri možnost ogleda razstave o Bari Remec v Zinkovem domu ob 16. uri: dr. France Arhar OD TOLARJA DO EVRA
v nedeljo, 4. septembra, ob 9. uri bo za udeležence Drage sv. maša, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Anton Stres
DSI - Ul. Donizetti 3 - 34133 Trst (Italija) tel. +39 040 370846 - faks +39 040 633307 el. naslov: redakcija@mladika.com
Finžgarjev dom na Opčinah / Draga 2011
Tradicionalni forum kulture
Poletje gre h koncu in v ospredje spet prihaja Draga, nepogrešljiva prireditev poznopoletnih dni, ki jo tržaško DSI prireja brez prekinitve od leta 1966. Tedaj je pobudo zanjo skupaj s sodelavci dal zaslužni Jože Peterlin, ki se ga DSI prav letos posebej spominja ob stoletnici njegovega rojstva in 35-letnici smrti. Društvo slovenskih izobražencev je z Drago hotelo nadaljevati tradicijo predvojnih Bohinjskih dnevov, ki so odigrali pomembno vlogo v življenju in razvoju slovenske katoliške misli. Družbene in politične okoliščine, pa tudi ljudje so bili 20 let po svetovnem spopadu seveda povsem drugačni. Isto bi lahko rekli tudi za odmeve na razpredanje miselnih tokov na študijskih dnevih, ki so hoteli biti ponujena roka k dialogu in narodni spravi, a so drugače misleči, tako na levi kot na desni, prepogostoma reagirali čisto nasprotno, z odklanjanjem in napadi. Kljub vsemu je Draga vztrajala in še danes, v mnogo bolj mirnih razmerah, ponuja svojo pluralistično in dialoško vizijo
slovenski družbi.
Teme letošnje Drage (od 2. do 4. septembra) so aktualne in zanimive tudi po imenih povabljenih predavateljev, ki so na svojih področjih strokovno usposobljeni ali stanovsko zadolženi. Tako bosta o problemih odnosov v družini, ki prav v tem obdobju doživlja krizo kot še nikoli v zgodovini človeštva, govorila dr. Bogdan Žorž in Kristina Martelanc, oba z bogatimi izkušnjami, pridobljenimi s praktičnim delom med ljudmi.
Ob 150-letnici ustanovitve italijanske države bo politik in pisec Rafko Dolhar razmišljal o tem, zakaj se praznovanju ne moremo pridružiti zamejski Slovenci, ki smo bili v različnih obdobjih vključeni v italijansko državno stvarnost in smo bili šele pred desetimi leti deležni zaščitnega zakona, ki je (s težavo) poenotil odnos države do manjšine.
Prvi nedeljski gost Drage 2011 bo predsednik slovenske škofovske konference in ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, ki je na Dragi že nastopil pred tridesetimi leti in bo daroval sveto mašo za udeležence. Govoril bo o potrebi po novi evangelizaciji danes že seku-
larizirane družbe, ki se vse bolj izmika vplivu vere in duhovnosti. Ob dvajsetletnici slovenske osamosvojitve bo o gospodarski problematiki Slovenije kot zadnji na letošnji Dragi govoril dr. France Arhar, prvi predsednik Državne banke Slovenije. Bil je tisti, ki si je
izmislil slovensko državno valuto, jo postavil na trdne temelje in ji pripravil pot v evropsko integracijo. Mnogi so takrat mislili, da se Sloveniji odpira svetla prihodnost ob razmeroma naglem odpravljanju pričakovanih težav, ki so sledile padcu socialističnega gospodarstva Jugoslavije. V resnici se to ni zgodilo in Slovenija se mora zdaj ukvarjati z dokajšnjo gospodarsko krizo.
Po lanskem velikem uspehu ob gostovanju skupine Perpetuum Jazzile je Društvo sklenilo tudi letos obogatiti tradicionalni program Drage s koncertom. Prvi dan Drage 2011, v petek, 2. septembra, bo po prvem predavanju nastopil dekliški pevski zbor Radost Godovič z orkestrom in sopranistko Tanjo Rupnik. Pod vodstvom dirigentke Damjane Vončina bo zbor izvedel Cantato mundi angleškega skladatelja Karla Jenkinsa. Tudi tokrat je pričakovati nabito poln prostor pod šotorom na vrtu Marijanišča na Opčinah.
Kratki
Bara Remec - ilustratorka
Bara Remec je v svoji domovini (pre) malo poznana. Po dolgih letih fizične neprisotnosti in posledično zamolčanosti seje v času, ko je nastajala slovenska država, prvič vrnila v rodno Ljubljano. Rekla je, da bo razstavljala v domovini šele, ko bo ta svobodna, žal pa sama vrnitve ni dočakala. Oči je zatisnila slabe štiri mesece pred načrtovano razstavo in tako so v Slovenijo pripotovala le njena dela. S skrbnim izborom in obsežnim katalogom jih je v Mestno galerijo Ljubljana pospremila umetnostna zgodovinarka, dr. Irene Mislej.
Ker se letos spominjamo 20-letnice Barine smrti in hkrati 20-letnice njene simbolične vrnitve v domovino, smo v Narodni in univerzitetni knjižnici v juniju pripravili razstavo slikarkinih ilustracij. Razstava bo od 20. avgusta do 4. septembra na ogled tudi v Zinkovem domu na Opčinah pri Trstu.
Bara Remec se je rodila 12. januarja 1910 v družini ravnatelja Bogumila Remca in Marije Debevec, znane avtorice številnih kuharskih knjig. Ob srednji obrtni šoli je obiskovala privatno slikarsko šolo Probuda, kjer sojo učili Mirko Šubic ter Saša in Henrika Šantel. Ob podpori družine je uresničila za tiste čase neobičajno življenjsko pot in na Akademiji v Zagrebu diplomirala kot slikarka. Dve leti je poučevala v Zagrebu, nato pa je dobila zaposlitev v Ljubljani, kjer se je pridružila klubu Lada in razstavljala tako doma kot v tujini. Kmalu seje uveljavila tudi kot ilustratorka, predvsem v delih, ki jih je prevajal ali urejal njen svak Tine Debeljak. Maja 1945 je zapustila domovino in preko begunskih taborišč v Avstriji prišla najprej v Trst, kjer je poučevala risanje na slovenskih šolah, in nato v Rim, januarja 1948 pa v Buenos Aires. V skrbi za preživetje je sprva našla zaposlitev kot dekoraterka keramike, pozneje pa je postala svobodna slikarka. Veliko je potovala po Argentini, zanimali so jo Indijanci, njihovo življenje ter skrivnostna argentinska pokrajina. Že v mladosti so ji starši zbudili ljubezen do planin, te je našla tudi v Argentini. Veliko časa je preživela med gorami v Barilochah, slikala, izdelovala drobne predmete in keramiko.
Na njeno pobudo so ustanovili Umetniško šolo - likovni odsek pri Slovenski kulturni akciji (SKA), kjer je predano vzgojila lepo število mladih slikarskih in drugih talentov. Poleg številnih razstav v slovenski skupnosti v Buenos Airesu je razstavljala še v Tilcari na severu Argentine ter Barilochah na jugu, zunaj države pa v New Yorku, Torontu in na Danskem.
Barin ilustratorski opus je ogledalo časa, v katerem je nastajal. Razstava je zato razmejena v tri kronološke sklope: prvi predstavlja čas do začetka druge svetovne vojne, drugi vojno in begunsko obdobje, tretji sklop pa življenje v novem svetu - Argentini. Po brezskrbnosti predvojnih let gledalca preseneti teža in silovitost izkušnje vojne in begunstva, ki po mnogo letih izzveni v daljni argentinski pampi s pridihom indijanske barvitosti. Morda bo prav ilustracija navdih umetnostnim zgodovinarjem, da se lotijo natančnega pregleda del v slovenski in svetovni javnosti premalo poznane slikarke sinjih oči. / Helena Janežič
Alpe Adria Green / Peticija proti gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu
AAG nasprotuje izgradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu zaradi velikega negativnega vpliva, ki bi ga le-ti povzročili na Severnem Jadranu in s tem onesnaževali vode vseh treh obmejnih držav (Italija, Slovenija in Hrvaška). Organizacija je v ta namen predložila peticijo, ki jo bo naslovila na Evropsko komisijo, da bo resor, ki ga vodi slovenski komisar Janez Potočnik, odmrznil pritožbo AAG glede gradnje zloglasnega energetskega objekta sredi zaliva. Plinski terminali bi po mnenju AAG namreč močno vplivali na morsko okolje (ohladitev in onesnaževanje vode) in bi povzročili nerešljive varnostne težave (tveganje nesreč in/ali atentatov tudi na tankerje ter s tem uhajanje plina in možnost požara), kar bi pomenilo, da bi zaradi tega morali militarizirati celotni Tržaški zaliv, kar bi povzročilo veliko ekonomsko škodo (turizem, ribištvo, navtika). “V Tržaškem zalivu je že sedaj najpomembnejši naftni terminal Sredozemlja (ki je doživel razdiralni atentat leta 1972), zato ne moremo dovoliti, da se že obstoječim tveganjem dodajajo še nova tveganja. Jadransko morje ne sme postati evropski energetski pol na račun okolja in pravic lokalnih prebivalcev”!
Javna srečanja med županom in občani se nadaljujejo
Prostorski načrt naj temelji
v* v* •	•••■
na sirsi viziji!
OBČINA TRST
Tržaški župan Roberto Cosolini ni nikdar skrival svojih pomislekov, ali bolje rečeno, pravega nasprotovanja varianti prostorskega načrta, ki ga je sestavila občinska uprava njegovega predhodnika Roberta Dipiazze. Ze med volilno kampanjo je vselej poudarjal, da Trst potrebuje neko širšo urbanistično vizijo, ki naj temelji na potrebah občanov in tržaškega občinskega ozemlja: predvsem pa je poudaril željo, naj se potrebni postopki izvršujejo na temelju transparentnosti.
Cosolini je držal besedo in prejšnji teden imel kar dve javni srečanji, v avditoriju muzeja Revoltella in na trgu Hortis pred občinsko knjižnico. V avditoriju sta župan in del občinskega odbora namreč dokončno pokopala varianto 118. Bil je to pravi javni pogreb, saj se ga je udeležilo tolikšno število občanov, da je bila dvorana pretesna: mnogi namreč niso mogli neposredno prisluhniti županovim besedam, češ da temeljne smernice novega prostorskega načrta bo njegov odbor odobril takoj po Velikem šmarnu, občinski svet pa septembra. Takrat bo namreč nov načrt
lahko že pokazal kako temeljitejšo vsebinsko podlago, za zdaj sta župan Cosolini in odbornik za turizem in gospodarski razvoj Fabio Omero nakazala osnovno miselno razsežnost projekta, ki bo dejansko ovrednotil nasprotne smernice od tistih, ki jih je dodelala Dipiazzova uprava.
Dobrodošla je namreč namera, da bo načrt upošteval neko širšo prostorsko razsežnost območja, ki ne bo upošteval le meje tržaške občine. Pristojni bodo tako zasnovali projektiranje tudi na podlagi posvetovanja z okoliškimi občinami, najbrž tudi z obmejnimi občinami v Sloveniji. Kot je poudarila odbornica za javna dela Elena Marchigiani, bo treba v dogov-
ore vključiti tudi pristaniško oblast in nekatere javne ustanove, kot na primer tisto, ki skrbi za industrijsko cono Ezit. Vse to v pričakovanju jasnejše usode, ki jo bo v prihodnje deležno staro pristanišče. To področje bi moralo po mnenju župana postati organski del mesta, med drugim tudi na podlagi
ravnovesja med načrtovanjem 'visokih' rezidenčnih objektov in stanovanjskih površin za vse vmesne sloje, tudi družbeno izpostavljene.
Da se trdnjava med občani in občinsko ustanovo polagoma ruši, je potrdilo tudi javno srečanje, ki ga je župan imel z nekaterimi odborniki na trgu Hortis, kjer je njegova želja po neposrednem stiku z mestnimi
prebivalci postala dejansko otipljiva (podobno srečanje je pred nedavnim imel na Opčinah, kjer je župana in odbornike 'gostil' predsednik vzhodnokraškega rajonskega sveta Marko Milkovič). Cosolini se je tako na trgu Hortis sestal s prebivalci tamkajšnjega mestnega predela, da bi nadaljeval z načrtom t. i. potujoče občinske uprave. Namen je namreč prisluhniti pričakovanjem in željam občanov, s katerimi v prihodnje dodelati projekt za neke vrste podrobnostno in skupno soupravljanje mestnega področja. Prebivalci tamkajšnjega rajona so v prvi vrsti podčrtali problem parka na trgu, ki ne odgovarja povsem njihovim potrebam: postavlja se namreč kopica vprašanj, od zaželenega, a manjkajočega nadzornega režima v parku v nočnih urah, do negovanja njegovih zelenic, dostopa psov, izboljšave igralnih naprav, postavitve manjšega vodometa in večjega števila klope. Občina je gotovo poklicana, da zaradi	finančnih
zmožnosti prispeva svoj delež. Po mnenju občinske uprave pa morajo občani prav zaradi nelahkega denarnega stanja krajevnih javnih uprav biti soudeleženi pri negovanju in upravljanju javnih področij. V tem vidiku bodo podporna prizadevanja	občanskih
združenj, prostovoljnih in družbenih organizacij še kako dobrodošla ter bodo postala temelj nenehnega soočanja med občino in občani za skupno dobro mesta.
Foto IG
Poletni večeri v Trstu
Zakladnica zanimivih odkritij
Poletni večeri v Trstu so postali tudi letos zakladnica zanimivih odkritij s prireditvami Muzeji zvečer, ki jo že 18 let prireja vodstvo mestnih muzejev zgodovine in umetnosti. Palača Gopčevič, sedež gledališkega muzeja Schmidi, bo odprta vsak torek in sredo v avgustu od 20. do 24. ure in vsakič bodo obiskovalci lahko izbrali med mnogimi kombinacijami vodenih ogledov, koncertov, predavanj in projekcij z brezplačnim vstopom. Glasba in gledališče, s posebno pozornostjo do vrednotenja krajevnih umetnikov 19. stoletja, sta kot vedno osnova programa na odru ob kanalu pred palačo; spored je tudi letos
nastal s sodelovanjem Glasbene šole 55. Med prireditvami, ki jih večerno odprtje muzeja ponuja številnemu občinstvu (samo na prvem večeru je bilo skoraj 850 obiskovalcev), so bile produkcije Ansambla L'Argante, ki je z gledališkimi in glasbenimi sredstvi odkrival tržaške zgodbe v času Risorgimenta in je obravnaval tudi temo prihoda Giuseppeja Verdija v Trst in njegovega sodelovanja s tržaškim opernim gledališčem, za katerega je napisal dve operi. Igralci gledališča La Contrada pa se bodo prihodnji teden spomnili 150-letnice rojstva Itala Sveva in bodo oživili tudi zabavne Mal-dobrie dvojice Carpinteri in Faraguna. Pevec Nicolo' Ceri-
ani bo izvedel duhovito predstavo o družinah Ricci in Sinico, ki sta zaznamovali tržaško glasbeno življenje v 19. stoletju, poleg resne glasbe pa se bodo na odru pod zvezdami zvrstili glasbeni žanri za vse okuse, od brazilskih ritmov do pravljice Peter in volk Sergeja Prokofjeva in zadnje, praznične mešanice skupine Bandorkestra.
Na zunanjem odru so koncerti in predstave na sporedu ob 21. uri, ob 20.30 pa se v notranjih prostorih začenjajo projekcije filmov o glasbi in gledališču, ki so jih podpisali slavni režiserji, kot Cassavetes, Herzog, Truf-faut, Čarne', Malle in Branagh. Filmska ponudba je novost letošnje izvedbe in je nastala v sodelovanju z društvom Cap-pella Underground. Obiskovalci, ki bi raje bolj dinamično odkrivali muzejske zaklade, pa imajo na voljo štafetne oglede muzejskih dvoran z vodiči in glasbeniki, ki igrajo (tudi na stara glasbila)
skladbe iz notnih arhivov muzeja in predvsem iz publikacij založnika Carla Schmid-la, ustanovitelja gledališkega muzeja. Pred kratkim je muzej obogatil svojo zbirko z novim mehanskim klavirjem, ki igra na podlagi luknjičastih papirnatih valjev, zato je muzej namenil tem posebnim glasbilom razstavo "Papirnati zvoki", ki je na ogled v dvorani Selva. Najbolj posebna med vodiči je tudi tokrat igralka Ornella Serafi-ni, ki nekoliko manj strokovno, a bolj gledališko pripoveduje o zakulisju muzeja v vlogi klepetave čistilke. Vsi večeri se končujejo z Nokturni, pogovori s skladatelji, muzikologi, igralci in drugimi protagonisti krajevnega kulturnega življenja, najmlajši pa se lahko (s predhodno rezervacijo) udeležijo dveh delavnic, ki so ob torkih namenjene zakulisnemu delu gledališke krojačnice, ob sredah pa odkrivanju starih glasbil.
PAL
OPČINE
| Poletni oratorij
Od morja preko Slavnika do Grintovca
Letošnje počitniške dni so otroci v programu oratorija doživljali zelo pestro in sproščeno. Že vsa leta vodi ta projekt g. Bedenčič. Letos sta mu pomagala dva voditelja - Damijan Košuta in Julija Berdon, ki sta kaj kmalu osvojila srca otrok. Obema se pozna, da že vrsto let delata z mladimi. Njima je bil v veliko pomoč mladi Aljoša. Vsako leto je osrednja točka oratorija - pohod. Letos je bil za mlajše cilj Slavnik. S kombiji so se pripeljali do vasi Skadanšči-no. Damijan in Julija sta mladim dajala pogum, čeprav so kar nekaj časa hodili po "Robinhu-
dovih" poteh. Po uri in pol so bili že na vrhu. Pri koči so obnovili svoje moči s krepko malico in pijačo. Po dobri uri počitka in igre so se po isti poti veselo vrnili na izhodiščno točko.
S starejšo skupino iz nižje srednje in višje pa so za cilj izbrali visoki Grintavec z več kot 2500 metri. Naskok na Kokrško sedlo so začeli po deseti uri. K sreči so oblaki in meglice zakrivali gore. Tako so se izognili veliki vročini, ki pokaže svoje zobe posebno v zadnji strmini.
Načrtovali so, da bi še istega dne osvojili vrh. Ker pa so bile gore ovite v meglo in oblake, so ta
goste pripravila palačinke. Le speči so si jih morali sami. Edino oni so v koči prespali. V večernem soncu je bila enkratno doživetje zahvalna daritev med rododendromi in v objemu prepadnih sten.
Okusili pa niso le gore. En dan je bilo njihovo tudi morje. Ostali čas so preživeli v igri in delavnicah. Vse dejavnosti pa je navdihoval in povezoval poseben duhovni program. Ob pripovedi o Jonu so gradili svet vrednot in iskali, za kaj smo poklicani v tem življenju.
Tako sta izzvenela dva tedna prijetnih počitnic. Otroci so bili na čudovit način odtrgani od televizije in elektronskih igric. Pestrost ponudbe, od igre, delavnic, morja, hribov do duhovnosti, pa je v njih celostno gradila njihove mlade osebnosti.
Tone Bedenčič
načrt spremenili in se odločili,	risal čudovit večer. Še posebej so	Naslednje jutro je bilo	nebo kot
da vrh osvojijo naslednje jutro,	se razveselili, ko so prišli do mal-	umito. Vstali so ob 5.	uri in se
Tako so ves popoldan uživali	ih vrat in se jim je odprl venec	ob 6. uri že zagrizli v	strmino,
gorsko lepoto ob kratkih spre-	vrhov od dolgega hrbta preko	Po dveh urah so bili	na vrhu.
Dobre pol ure so pustili očem, da so se napile gorskih lepot. Pred njimi je stala Kočna, malo naprej Storžič. Na zelenih zaplatah okoli vrha so jim družbo delale ovce. Preden so zapustili vrh, so v fotografske škatlice spravili še nekaj spominov.
Pri koči so se ustavili le dobrih 15 minut. 700 metrov višinske razlike so že naredili. Čakala pa jih je še druga polovica preko tisoč metrov. Tako so z vsakim korakom vse bolj čutili, kaj pomeni hoditi navzdol skoraj 2000 hodih. Proti večeru so se	Skute vse tja do Ojstrice. Le	metrov,
meglice umikale in pred pohod-	Grintavec je bil še vedno zavit v	Posebno doživetje je bilo v koči
niki se je v zahajajočem soncu	meglice.	zvečer. Dobra oskrbnica je za
Obvestila
Župnija sv. Jerneja in Društvo slovenskih izobražencev vabita v soboto, 20. avgusta, ob 20. uri v Zinkov dom na otvoritev razstave iiustratorskega dela slikarke Bare Remec. Razstava, ki jo je za Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani pripravila knjižničarka Helena Janežič, bo ob priložnosti Jernejevega tedna in študijskih dnevov Draga v Zin-kovem domu odprta do nedelje, 4. septembra.
KRUT obvešča, da poteka vpisovanje za skupinsko počitniko-
vanje z vključenim paketom za zdravje in dobro počutje od 28. avgusta do 7. septembra v Šmarjeških in Dolenjskih toplicah. Sprejema pa tudi prijave za individualna bivanja v termalnih centrih v Sloveniji. Podrobnejše informacije in prijave na sedežu krožka v Trstu, ul. Cicerone 8/b od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure ali po telefonu 0481 530927.
SSO sporoča, da deželni urad deluje po poletnem urniku od ponedeljka do četrtka, od 9.00 do 13.00. Ob petkih bo urad zaprt. Poletni urnik bo v veljavi do petka, 26. avgusta 2011.
Poletni seminar ZCPZ
Pevci, organisti in zborovodje, ki delujejo v Zvezi cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, so se tudi letos odpravili na že tradicionalni poletni seminar, tokrat v Dolenjske Toplice. Od minule nedelje, 7., do sobote, 13. avgusta, pridno vadijo pod vodstvom letošnjih mentorjev. Mešani pevski zbor pripravlja posvetni program s prof. Hilarijem Lavrenčičem, verskega pa s prof. Heleno Fojkar Zupančič. Zborovodja moške skupine je Mirko Ferlan, ki že več let skrbi za ta resor. Med udeleženci pa moramo posebej omeniti članice MIDPS Vesela pomlad, ki so se sklenile že sredi poletja posvetiti novi sezoni, in to v seminarju ZCPZ. Z zborovodjo Andrejo Štucin in v sodelovanju s prof. Fojkarjevo bodo v teh avgustovskih dneh pridobile novo znanje na področju vokalne tehnike, naučile pa se bodo tudi novih pesmi, s katerimi se bodo predstavile na skupnem zaključnem koncertu v petek zvečer, ko bodo nastopili tudi najmlajši, ki svoje pevske sposobnosti urijo pod mentorstvom priznane solopevke Renate Vereš. Ena izmed stalnic vsakoletnih seminarjev je tudi orgelski tečaj, ki ga vodi prijatelj ZCPZ in organist ljubljanske stolnice, prof. Gregor Klančič.
Če je bilo vreme primerno za popoldansko odkrivanje dolenjskih lepot, bomo izvedeli v poročilu s seminarja, v katerem bomo odkrili še podrobne vsebine letošnje izvedbe. / AL
NOVI
Praznik Marije Vnebovzete
Tudi letos na Tabor!
Program Velikega šmarna je kot vedno pester, letos pa še posebno slovesen, saj bodo v soboto, 13. avgusta, s posebnim pro-
izborom pesmi iz slovenske romantike, Gallusa, Monteverdija, Schuberta in Chopina. Solista bosta sopranistka Kristina Bitenc
in baritonist Marko Fink; na klavirju ju bo spremljala Mojca Prus. Pred koncertom bo kratek program ob pomembnem jubileju Tabra.
V nedeljo, 14. avgusta, bo kot vsako leto ob 21. uri koncert v organizaciji Zvoki krajev. Nastopila bosta flavtistka Federica Cecotti in kitarist Giovanni Set-timo. Pred koncertom pa bo ob 18.30 na Pesniški poti pod Tabrom v organizaciji Skupine 85 branje poezije Re-pentabor - Monrupino pesnika Morandinija. Osrednji dogodek bo v ponedeljek, 15. avgusta, ki je po tradiciji romarski dan in ga prav zato zaznamuje verski program. Na dan praznika Marije Vnebovzete bo namreč jutranji romarski shod ob 10. uri vodil tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi. Popoldanski shod pa bo ob 17. uri vodil ravnatelj salezijanskega šolskega centra v Zelimljem. Oba shoda bosta na prostem pod lipami. Po končani sveti maši ob 17. uri bodo pete litanije v cerkvi. Ves dan bo za vernike priložnost tudi za sveto spoved.
Izpred romarske cerkve, posvečene Blaženi Devici Mariji Vnebovzeti, na Tabru, se v primeru lepega vremena pogled razprostira vse do Socerba in Slavnika, do ustja Soče, do Gradeža in Barbane. Ob jasnem dnevu se obris lagune zariše na obzorju vse do Benetk in Dolomitov nad Furlansko nižino. Proti vzhodu se dvigajo ponosni Nanos, malo bolj levo Čaven in Trnovska planota, včasih pa se oko lahko zazre tudi na vrh Krna in Kanina. Vse to je namreč Tabor, za naše vernike pa pomeni veliko, veliko več.
Avgusta se namreč iz leta v leto ponavlja tradicionalno praznovanje Velikega šmarna, ki bo v priredbi župnije Re-pentabor tokrat od sobote, 13., do ponedeljka, 15. avgusta: med tem časom bodo v okolici Tabra stojnice, kjer se bodo verniki lahko okrepčali s kraški-mi dobrotami. Program prireditev in svetih maš je dokaj pester. V torek, 16. avgusta, pa bo
praznovanje sv. Roka, zavetnika župnije: ob 10. uri bo praznična sveta maša, večerna pa ob 19. uri. Župnijski praznik bo v večernih urah tudi letos s svojim koncertom olepšala Nabrežins-ka godba na pihala.
gramom obeležili 1.100-letnico Tabra. V sodelovanju z občino Repentabor bo namreč ob 20. uri koncert Komornega moškega zbora VAL - (Vokalne akademije v Ljubljani). Zbor, ki ga vodi Stojan Kuret, se bo predstavil z
MOSP in Slovenski kulturni klub	mladinske ustvarjalnosti
__	_	«	|	tudi priložnost, da se
Konec OVCI U StCI FeStlVOl	mladi nekaj naučijo ravno
,vv ^ w	^ ■ v*#l ■ ▼	od mladih: vse delavnice
■	■	_•	namreč vodijo mladi
mladinske ustvarjalnosti
mentorstvom izkušenih
Vsak mlad človek nosi v sebi ustvarjalno žilico, ki jo je vredno razvijati. V to dejstvo že vrsto let verjameta mladinski organizaciji MOSP (Mladi v odkrivanju skupnih poti) in Slovenski kulturni klub, ki delujeta v središču mesta in mladim ponujata brezplačne gledališke, plesne, likovne, novinarske in mednarodne aktivnosti. Za vse, ki morda teh
dejavnosti še ne poznajo, prirejata vsako leto Festival mladinske ustvarjalnosti; letos bo od 29. avgusta do 3. septembra v Finžgar j evem domu na Opčinah.
Glavna zamisel organizatorjev je ta, da bi mladim ponudili enotedensko "pokušnjo" dejavnosti, med katerimi lahko vsak najde sebi najbolj primerno. Hkrati pa je Festival
voditeljev, ki znajo udeležencem dati svež in inovativen pogled na umetniško izražanje.
Na Festivalu bodo letos na voljo naslednje delavnice: gledališka, časnikarska, likovna, fotografska in delavnica kreativnega pisanja.
Kot vsako leto bo torej najprej prisotna gledališka dejavnost, ki je namenjena predvsem višješolski mladini in se bo
razvijala v dveh ločenih skupinah. Obe skupini bosta v zadnjem tednu avgusta pripravili krajši nastop, ki bo odprt širši publiki. Razstavo udeležencev likovne in fotografske delavnice, ki sta prav tako priljubljeni in tradicionalni na Festivalu, pa si bo publika lahko ogledala v kasnejšem terminu. V ustvarjalnem tednu bodo udeleženci obeh delavnic spoznavali različne tehnike in pripravljali izdelke, ki jih bodo lahko prijavili na literarni, likovni in fotografski natečaj, ki ga vsako leto organizirata MOSP in Slovenski kulturni klub. Ob razglasitvi rezultatov pa bo tudi uradno odprtje razstave
umetniških stvaritev; razstavo bodo spremljali tudi mladi pisatelji in pesniki. Ta je namreč novost letošnjega Festivala mladinske ustvarjalnosti: še neuveljavljeni mladi literarni ustvarjalci se bodo namreč lahko udeležili delavnice kreativnega pisanja, ki jim bo prav tako olajšala prijavo na natečaj. Mladi literarni, likovni in fotografski navdušenci bodo tako imeli možnost intenzivnega srečanja s priljubljeno dejavnostjo, hkrati pa priložnost, da njihovi izdelki dobijo še večji odmev. Ne gre pa pozabiti tudi časnikarske delavnice, ki redno poteka celo leto in oblikuje mladinsko
prilogo Rast, ki bo na enotedenskem Festivalu medse sprejela nove sodelavce.
Festival mladinske ustvarjalnosti je enkratna (in povsem brezplačna) priložnost, da se mladi preizkusijo v različnih dejavnostih in med njimi najdejo sebi najbolj primerne. Zagotovljena je lepa poletna izkušnja, morda pa vas bodo organizatorji tako navdušili, da se boste radi udeležili tudi celoletnih dejavnosti. Pridružite se! Več informacij in kontakte lahko najdete na Facebook profilu Mosp Skk, oziroma MOSP in Slovenski kulturni klub.
Patrizia Jurindc
Predstavitev knjige o sodobnem tržaškem položaju
Ali bomo na princa še dolgo čakali?
Roberto Weber, ki je bil v torek, 26. julija, v hotelu Excelsior na tržaškem nabrežju moderator večera, na katerem so predstavili knjigo z naslovom Trieste - La bella ad-dormentata mladega novinarja Beniamina Pagliara, se je čudil nad prisotnostjo prave množice, ki je polnila veliko dvorano. To je bil dokaz, da je Pagliaro z vsebino svoje publikacije zadel v črno; tudi prisotnost častnih gostov, kulturnikov in politikov raznih strank je najbrž prispevala k temu, da je bila dvorana polna do zadnjega kotička. Beniamino Pagliaro je Tržačan, rojen 1.1987. Sodeluje z Agencijo Ansa in časopisoma Messag-gero Veneto in La Stampa. V svoji kratki, a pestri novinarski karieri se je dodobra zazrl v aktualna mestna dogajanja in v bližnjo preteklost Trsta. V knjigi je z lucidnim in pripovedno prikupnim slogom (s pomočjo pričevanj številnih tržaških osebnosti in zadnjih treh županov ter veljaka tržaške desne sredine Giulia Camberja) analiziral domačo politično in družbeno obdobje zadnjih dvajsetih let, točneje od leta 1993, ko je bil Ric-cardo Illy na podlagi novega zakona, po katerem so volilci lahko neposredno izvolili župana, izvoljen na čelo tržaške občine. To je bilo obdobje, ko je italijan-
sko politično sceno pretresla afera čistih rok, posledice katere je bilo občutiti tudi v Trstu. Gibanje občanskih list je prevetrilo marsikatero italijansko mesto, Riccardo Illy je v tržaško miselnost in politiko vnesel marsikatero upravno novost, kar je po svojih sposobnostih nadaljeval njegov naslednik Roberto Di-piazza. Njuno prizadevanje gre uokviriti zlasti v željo po normalizaciji t. i. tržaškega vprašanja, ki je slonelo na delitvi komponent na podlagi težke dediščine predvojnih in povojnih dogodkov. Na tržaško sceno sta kot podjetnika vnesla nova prepričanja, ki pa jih tkivo ni povsem asimiliralo.
Kot navaja Pagliaro, je danes kot tudi pred dvajsetimi leti življenje Tržačanov slonelo zlasti na tercialnem sektorju: osem zaposlenih na deset je dejavnih v zavarovalnem, trgovskem, storitvenem, predvsem pa javnem sektorju, kar jasno dokazuje, koliko je Trst v preteklosti lahko računal na državno podporno politiko. In še: sama občina šteje 2630 uslužbencev, javni sektor zaposluje četrtino oseb v tercia-
li.	Še bolj zgovoren pa je podatek, po katerem je na 240 tisoč prebivalcev tržaške pokrajine kar 108 tisoč upokojencev! Podjetno in denarno skromna, a dohodninsko solidna podlaga tr-
žaške družbe je torej dokaj alergična na vsakršne spremembe, ki bi lahko spremenile (četudi morda v boljše) njen splošni življenjski standard, ki v primerjavi z ostalimi italijanskimi mesti sploh ni slab. Pagliaro je prav zato na več mestih poudaril, kako protislovno je izzvenela volilna izbira Tržačanov, ki so usodo svojega mesta poverili dvema podjetnikoma - Illyju in Dipiazzi.
Oba sta v dvorani hotela Excelsior poudarila večjo neposrednost, ki sta jo v svojem županovanju lahko vzpostavila za potrebe občanov, saj sta bila zaradi volilnega zakona manj vezana na koalicijske in politične računice posameznih strank. Predvsem Illy je dejal, da je lahko vsako županovanje u-činkovito le v primeru, da sledi imenovanje odbornikov in vodij raznih občinskih podjetij kriteriju poštenega političnega prizadevanja za skupno dobro občanov in mesta. Politika bi morala postati po mnenju Dipiazze bolj konkretna, politiki pa bi svojega položaja ne smeli imeti zgolj za službo, temveč kot po-
slanstvo: tudi zato je bilo lani mogoče prirediti obisk treh predsednikov v Trstu. Ljudi, ki bi poosebljali take ideje, pa je po analizi Illyja bore malo, dejansko jih sploh ni: to je razvidno tudi z mednarodnega in italijanskega vsedržavnega nivoja, kjer bi morebitne volitve dejansko ne spremenile trenutnega statičnega stanja državne politike. Kot je v uvodnem zapisu h knjigi poudaril odgovorni urednik
dnevnika II Piccolo, Paolo Pos-samai, se Trst kaže kot mladenka, ki še ni oziroma še noče do-rasti: zazrta je le v svojo lepoto, prijetno se ima v brezčasju, ki ga odlikujeta pogled v lastno slavno preteklost in sedanji odpor do vsakršnih obveznosti. Tržaška prihodnost je namreč poglavje, ki v knjigi manjka: tega se bodo morali lotiti Tržačani sa-
mi in oseba, ki so jo prav tako Tržačani pred nedavnim postavili na čelo občine. Roberto Co-solini je v svojem posegu potrdil Pagliarovo analizo duševnega in dejanskega stanja mesta in njegovih prebivalcev. Resnici na ljubo je tovrstne poglede poudarjal tudi med volilno kampanjo. Imobilizem, ki je tako globoko zasidran v duši Tržačanov, je v času pridobil podporo nekaterih političnih opcij: t. i. zlogla-
sni lobiji bi drugače le s svojimi močmi težko podtalno krojili mestne dinamike. Trst živi na določenem bogastvu, ki si ga je ustvaril v času, ko je Italija finančno podpirala mesto. Ta zgodba pa pripada preteklosti, danes smo namreč "priče zlatemu propadanju, ki ga koristijo le nekateri, večina prebivalcev pa mora svojo prihodnost na
novo zasnovati". Tržačani so z izvolitvijo osebe, ki je svojčas pripadala KPI, že dokazali, da so ovrgli nekdanje ideološke kalupe 20. stoletja. Prihodnost pa se ne bo spremenila sama od sebe, treba je posodobiti miselnost na podlagi poštene politike in podjetniških dolgoročnih načrtov. Prav zato je župan npr. predlagal, da bi območje Starega pristanišča obnovili v luči načrtov, namenjenih javni koristi, obenem pa tudi v vidiku neke stanovanjske logike, ki bi o-mogočila doprinos večjih kapitalov. Tako kot Illy je tudi Cosolini poudaril potrebo tudi po neki širši sinergični logiki kovanja stikov z zaledjem - okoliškimi občinami in Slovenijo. Meje in dolgih avtomobilskih vrst ob njej, ki so nekoč zaznamovale nedeljske izlete Tržačanov, danes ni več. Prehod v novo tisočletje je po mnenju Pagliara odpravilo zdrahe 20. stoletja: mladi imajo povsem drugačne poglede, predvsem pa različne potrebe od njihovih staršev: "Danes dolgo čakamo v vrsti le za vhod na avtocesto pri Moščenicah", je dejal in tako nakazal le eno izmed logističnih težav, ki jih bo moral rešiti sanjski princ.
IG
11. avgusta 2011
Koroška / Beneška
Ob rojstnih dnevih otrok se obujajo spomini
Vsak porod je enkraten
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Vsakdanje prizadevanje, da postane jutrišnji dan boljši od današnjega
Prevetritev. Odkrivanje nepoznanega v sebi. Tveganje. Odprtost za novo, nepričakovano. Morda smo prepogosto v primežu želje po kontroli in obvladovanju vsega v našem življenju. Točno določene etape, točno določeni obrazi, ki naj bi nas spremljali. Definirani so koraki, definirane stopnice, na katere je potrebno stopiti po nekem neizpriča-nem ustaljenem družbenem kodeksu. V resnici smo ljudje misleča in čuteča bitja tudi zato, da nam uspe se predati. Predanost pa je čustveni in nasploh osebnostni dosežek, ki ga je najtežje doseči. Ljubezen je najintimnejša, ko je vezana na predanost, pravzaprav ji je ta neobhodna predpostavka. Medosebni odnosi postanejo najpri-stnejši, ko ti uspe se predati, ko si v stiku s svojo dušo in jo v primernih situacijah in s pravimi osebami uspeš tudi razgaliti.
Delovna sfera nosi verjetno polnejše zadoščenje, ko se ji uspeš predati. Morda je res skrivnost vsega v življenjski naravnanosti, ki je lastna mnogim vzhodnim filozofijam: živeti moraš trenutek, življenju se moraš predati v taki meri, da ti uspe ceniti vse dobro, ki ti je v dotičnem dnevu namenjeno, in sproti reševati vse slabo, ne da bi klonil pod težo skrbi, ki lahko še pridejo. A kako? Kako se odtegniti težnji po obvladovanju dogodkov? Morda je v nas prisoten instinkt po zagotavljanju varnosti. In vendar je varnost vse prej kot "obče varna". Drugače bi si ne razlagali visokega po-
rasta depresije v današnjem svetu. Morda smo tako ukleščeni v primež dokazovanja nečesa družbi in samemu sebi, da iz njega ne najdemo izhoda. Ko pa poči iskanje smisla vsemu temu, poči. In močno.
Pravijo (in res je), da moraš imeti poln trebuh, streho nad glavo in dovolj časa na razpolago, da se potem sprašuješ o kakem smislu. Človek, ki se mora predvsem spopadati z zelo konkretnimi težavami, si tega gotovo ne more privoščiti. Predvsem, ker je odgovor že v njem: smisel je ravno v tem vsakdanjem prizadevanju, da postane jutrišnji dan boljši od današnjega. Pa ne samo. Vera, da je to sploh možno, in zaupanje v lastno moč.
Pred dnevi smo šokirano spremljali stavko delavcev, ki jih zunanja podjetja za tri ali štiri evre na uro zaposlujejo za težja opravila v Luki Koper. Ogrela me je novica, da se je prodorno v medijih v njihov bran podala slovenska pesnica in doktorica znanosti Taja Kramberger. Končno se soočamo z resnico, pred katero si tako zelo radi zatiskamo oči: socialne krivice se ne dogajajo le daleč od nas, v drugih okoljih, pač pa v naši sredi. Življenje je morda tudi to: velika šola preživetja, ki te pokliče, ko si to najmanj pričakuješ, na načine, na katere nisi pripravljen, in v strokah, za katere se nisi usposobil. Smisel je morda iskati v veri moč tudi ene same kaplje, ki jo lahko kanemo v splošno morje. Ali ostajamo v sebi še vedno žuboreči in ne dopustimo, da bi naša vera v neko resnično notranjo in splošno družbeno harmonijo usahnila, ali nam uspe verjeti v moč novega vala, ki lahko napolni plitvino?
'Id
M
Praznovanje rojstnih dni otrok je vedno priložnost za obujanje spominov na dan, ko so se rodili. V teh dneh smo se velikokrat vračali k tej temi, saj sta mali dve praznovali. Pri družinski mizi smo se na predvečer zapletli v pogovor, kje smo bili na ta dan pred tremi leti. Večja otroka sta ravno v obdobju, ko ju družinska zgodovina zelo zanima in sta z odprtimi usti poslušala zgodbo tistega večera. Ko sta bili pri nas na počitnicah njuni sestrični in so se ravno odpravljali spat, jim je "nona" brala pravljico, tata pa pomagal pri umivanju. Na lepem se je zgodilo nekaj, kar sem pričakovala šele čez dober mesec dni, in miren večer se je spremenil v razburjeno hitenje. Samo mirni in trdni besedi moža se imam zahvaliti, da sem se zbrala, se na hitro pripravila za odhod v porodnišnico in se v miru poslovila od otrok in domačih. Naša -takrat - štiriletni-ca je poskrbela še za "odnose z javnostmi", ko je odprla vrata na balkon in zaklicala v mirno poletno noč: "Mama, a ti je odtekla voda"? "No, zdaj za to ve še preostanek vasi", je vzdihnil moj mož. "In zakaj ti je odtekla voda"? je pred nekaj dnevi vprašal sin. "Ker sta imeli zadosti gneče in sta hoteli imeti več prostora", sem mu povedala. "Tako kot vama", je dodal mož. "A potem si naju ti prijela, ko sva prišla ven iz trebuha"? je nadaljevala hčerka. To vprašanje me je spomnilo na to, kako težko sem se sprijaznila s svojim porodom, ker sta bila poroda zelo drugačna od predstav, ki sem jih imela o tem prelepem dogodku. Mož bo seveda zraven. Pripravljala sem se na strašne bolečine. Se trudila ohranjati kondicijo, ker bo trajalo veliko časa. Zdravniki so se strinjali, da ne bi smelo biti prehudo, ker bosta sicer dva, ampak manjša. Svetovali so mi, naj si pripraviva glasbo in še in še. Ležanje v bolnišnici je puščalo veliko časa za razmišljanje, kakšen porod želim imeti, ker je danes zelo moderno do potankosti načrtovati porod in po možnosti zahtevati, da osebje ravna
O kosti, ki jo je ministrstvo, ki ima težave z gospodarsko situacijo v državi, vrglo v glodanje javnosti in civilnim iniciativam, glede dopolnitve zakonskih določil o zaščiti reke Soče, naj bi se, žal, pogovarjali le še do jeseni. Pogovori o predvidenih HE na reki Soči so izjemno pomembni, le da so jih napovedali odločno premalo. Upam, da bodo pri SENG to popravili, še preden se izteče podaljšani rok za razpravo, ki je odločno prekratek. Morali bi ga podaljšati na dvajset let. Se ne šalim! Če bi bila reka Soča po svetu tako znana, kot se o tem včasih govori in piše, potem bi turizem ob njej cvetel od izvira
po tvojem scenariju, ki si ga približno osem mesecev pripravljal v glavi. Ker je tvoja pravica in pravica otroka, da je porod tak, kot si ga želiš. No, nekateri si ga celo napišejo. Hvala Bogu, da sem na koncu tistega "scenarija" zapisala: “Dopusti pet procentov možnosti, da se bo zgodilo čisto nekaj drugega". Ne spominjam se, zakaj sem to napisala. Spominjam pa se, da je vsak dan strogega ležanja skupaj z drugimi mladimi mamicami v bolniški sobi prinašal nove in drugačne zgodbe. Opazovanje dela medicinskih sester, babic in zdravnikov me je vznemirjalo in pomirjalo hkrati. Me učilo potrpežljivosti. Me je učilo, da se je
treba postaviti zase in povedati, kaj potrebuješ, in me potrdilo v tem, kar sta me od malega učila mama in tata, da se z lepo besedo veliko doseže. Da pa je včasih potrebno "zarohneti", da te slišijo. Pa še nečesa se spominjam: da sem veliko molila. Zase in za dojenčka. In za vse osebje, ki je delalo z mano. S prošnjo, da bi naredili vse po najboljših močeh. Več kot to nihče ne more. "Daj jima prave modrosti"; sem premlevala, ko sem gledala dva zdravnika, ki sta zaskrbljeno gledala v ekran pri ultrazvoku, ko je bil čas poroda (in seveda z mano pozabila govoriti...). Zgodilo se je namreč točno tistih nepredvidenih pet procentov. Okusila sem bolečine popadkov. Ob enih ponoči na glasbo niti pomislila nisem. Pa porodničarja tudi ne. Mislila sem samo na to, da mora čim prej priti mož in da bi bilo vse v redu... Ko sta se zdravnika končno spomnila, da sem tudi jaz tam in da se tresem od mrzlote, me je eden pokril z odejo, drugi pa rekel: "Veste kaj, gospa, ta dva sta se tako čudno obrnila, da bomo kar carski rez naredili in to prav
do izliva. Res je, da je treba 100% izboljšati kvaliteto in obseg ponudbe, toda tudi denarja za plačilo kakovostnega in dovolj promocijskega materiala ni. Odvisno je tudi od pristopa, kako priti do promocije v sedanjih denarnih možnostih.
Sedaj je enkratna priložnost organiziranja (promocijskih) protestov proti gradnji HE na reki Soči po vseh mogočih medijih; nasloviti na vse mogoče naravovarstvene organizacije po vsem svetu prošnjo, da s čim večjo odmevnostjo podprejo protest proti gradnjam HE na smaragdni reki, ki teče po eni najlepših dolin na svetu. Poleg tega je treba organizirati simpozije o poten-
hitro". Romantične sanje o naravnem porodu so se razblinile kot milni mehurček. Moja korajža pa tudi. Zdaj sem imela dobrih deset minut časa, da se spopadem s strahom pred narkozo. Okrog mene je naenkrat tekalo deset ljudi. Zamaskirani obrazi niso vzbujali prav nobenega zaupanja. Hiteli so opravljat svoje delo, jaz pa sem samo nemo opazovala dogajanje. Ko sem končno izdavila, da me je tako zelo strah, je ena neprijazna maska dobila topel in pomirjujoč glas: “Gospa, nič skrbet. Samo pohiteti moramo, ker se malima mudi. Vi samo dihajte". Pika. To je bila moja naloga. Dihati. Ostalo sem morala zaupati drugim, da bodo naredili po najboljših močeh. In potem je vse izginilo v megli. Hčerki sem na njeno vprašanje odgovorila: "Ne, tata vaju je prvi prijel. Jaz sem spala ". Otrokom se zdi to dober hec. Vsem nosečnicam in tistim ženskam, ki bi to rade kdaj bile (in jim je zdaj verjetno žal, da so se tega sploh lotile brati), naj povem, da bo pri vas vse drugače. Ker je vsak tak dogodek edinstven. Če se le da, je potrebno take dogodke ponoviti, da si potem ustvariš malo bolj realno mnenje. Mi smo v drugo skoraj dosledno “ponovili vajo". Z nekaj drobnimi razlikami: ni bilo časa pisati scenarija, ker sta za dogajanje vsak dan skrbela starejša otroka. Nisem se še odrekla želji po naravnem porodu. "Gospa, isto kot prvič. Spet sta se zasukala", so bile besede porodničarke tistega večera, ko sva pridrvela v porodnišnico. "Ampak bo še dolgo trajalo", je dodala. Tokrat je bil čas za vso “papirologijo", pa še za klepet, saj je bilo treba počakati, da se okrepijo popadki, pa da pride druga porodničarka in da se ura prevesi čez polnoč. Za dvojčke se vendarle ne spodobi, da se rodita na dva različna dneva. Na postelji sem opazovala, kako se počasi zbira ekipa anesteziologov, vsakih nekaj minut me je prišel kdo 'pobarat', kako prediham popadke. V narkozo sem utonila med vsesplošnim smehom, ko je porodničarka izjavila, da "Bog že ve, komu da dvojčke... "Možpa mi je kasneje povedal, da je imel čas v čakalnici porodnišnice še televizijo popravljati, preden so ga poklicali. "A, če boš šla še kdaj, bomo lahko šli s tabo"? je prostodušno vprašala hčerka. Alo, zdaj pa spat", je bil najin enoglasen odgovor.
Alenka Hvalica
cialno nevarnih geoloških premikih dodatno premočenega terena ob novih jezerih na Soči, o vplivih potresov na območje nad umetnimi jezeri itd. Protesti morajo zajeti tudi zahtevo po odstranitvi sedanjih HE in zaščiti reke s strani Unesca. Turista zanima predvsem lepo okolje in kaj se tukaj še ponuja. Vse to bi bilo uničeno...
Naravovarstvene organizacije po svetu imajo za tovrstno oglaševanje neverjetno veliko donatorskega denarja. To bi pomenilo izjemno turistično promocijo krajev ob Soči. Če sem prav razumel, je to priložnost dojel samo eden od županov, ko je dajal nedvoumne odgovore, da saj ni v interesu, da se debata podaljša le do jeseni in konča že ob negativni izjavi ljudi na MOP. Za tolikšno promocijo v enem samem letu tukajšnje turistično gospodarstvo ne bi zbralo dovolj denarja niti v petdesetih letih...
Miran Mihelič
raja, ni vsakdanji prizor tudi v mestu, kjer so turisti tako pogost pojav kot Mozartovi spominki. Razlog, da so se v nedeljo, 17. julija, že okoli 14. ure začeli zbirati ljudje od vsepovsod, je bil prav tako neobičajen: ob 15. uri naj bi v galeriji G-POP Ringo Starr prisostvoval odprtju razstave svojih likovnih del.
Scena, ki se je odvijala pred številko 3 na Seilergasse, je spominjala na čase "Beatlemanije”. Mladi in oboževalci Beatlesov, ki so Ringa poznali že iz lastnega najstniškega obdobja, so oblegali ulico, ki so jo skrbno in natač-no nadzirali uniformirani varnostniki in policija.
Predstavniki medijev so si lahko med čakanjem Ringa v miru ogledali razstavo, na kateri je na ogled (in prodajo) več novejših del Ringa Starrja. V zadnjem obdobju Ringo Starr ustvarja zlasti slike na računalniku, dela pa tiska v serijah z naklado 100 izvodov.
sov. Množici prisotnih je vzklikal običajni Peace and love ter odgovarjal na vprašanja časnikarjev. Lovci na avtograme pa so ostali praznih rok. Ringo ne podpisuje več avtogramov, saj, kot pravi, potem vse roma na ebay, kjer
tea. Na dveurnem koncertu se je Ringo predstavil tako kot front-man in kot bobnar, ki s svojim značilnim slogom suvereno spremlja še pri 71 letih skladbe drugih članov banda.
PeterRustia
Reka Soča in njene očarljivosti
Izjemna priložnost za poceni promocijo
Vrvež in pričakovanje na ulici na Dunaju
Ringo Starr na razstavi svojih del
Gneča ljudi, ki čaka v vrsti sredi največje poletne vročine v stranski ulici sicer centralnega dunajskega ok-
S pravo dvourno rockersko zamudo je Ringo vendarle "pristal" pred galerijo. Nasmejan in gibčen kot v zlatih časih Beatle-
njegove podpisane plošče prodajajo za dvakratno ceno kake njegove grafike...
Sicer pa so ljubitelji njegove glasbe prišli na svoj račun že isti dan, saj je s svojim Ali Starr ban-dom igral v dunajski Areni. Tudi tu je bilo vzdušje podobno tistemu iz časov "Beatlemanije". Ringo je s svojim pristnim liverpoolskim humorjem navdušil prisotne, saj je recimo pesmi, ki jih je igral z Beatlesi, najavil kot pesem, ki jo je igral z nekim ansamblom, najpopularnejšo pesem večera - Yellow submarine - pa je najavil takole: "Če ne poznate te pesmi, ste na napačnem koncertu in pričakujete Lennyja Kravitza... Nima smisla, a zveni lepo... " po prvem akordu kitare pa so vsi zapeli z Ringom kot v kakem karaoke baru.
Sicer pa je tudi tokrat Ringo zbral okoli sebe glasbenike, ki spadajo v zgodovino rock in pop glasbe preteklih desetletij, in sicer Wal-lyja Palmarja, Ricka Derrin-gerja, Edgarja VVinterja, Garyja Wrighta, Richarda Pagea ter Gregga Bissonet-
Sloveniia
	^	M-
Jubilej stranke Nova Slovenija, ki izhaja iz vrednot krščanske demokracije
Vlada zaradi razmer pred volitvami čedalje slabše upravlja državo
Ciklus razstav ARS LOCI
Vodnik po Kaninu
Naravoslovje, zgodovina, turizem
Idealistom in rodoljubom v Sloveniji, pa tudi takim med rojaki na tujem, ta čas ni naklonjen. Sodeč po odzivih in ravnanju vseh vej oblasti pri nastajanju posameznih dogodkov, aktualnih in kritičnih za državo, se na vseh področjih kažeta skoraj brezvladje in ravnodušnost organov in vplivnih funkcionarjev, ki bi morali ukrepati tako, kot to določajo u-stava, zakoni in drugi predpisi demokratične družbe in države.
Premier in ministri so v avgustu odšli na dopust ali na počitnice, kar je seveda primerno in razumljivo, vendar se niso vrnili, da bi pomagali pri premagovanju problemov in težav, ki so nastali v tem poletnem obdobju. V Luki Koper je večdnevna stavka delavcev žer-javistov in skupin drugih delavcev povzročila veliko škodo našemu edinemu pristanišču, železniškemu prometu in celotnemu gospodarstvu. Z izjavo, da je treba spoštovati pravice delavcev, ki stavkajo, in tudi drugih zaposlenih v Luki, je poskušal posredovati samo državni poglavar dr. Danilo Turk, vendar mu ni uspelo. Ministra za promet dr. Patricka Vlačiča pa k stavkajočim ni bilo. Z dopusta se je sicer vrnil, toda ponavljal je, da ni pristojen za reševanje zapletov v pristanišču, čeprav je država večinski lastnik Luke. Podobno je zatrjeval tudi pri premagovanju zapletov glede prometa po cestnem prometu skozi predor Karavanke. Vlada tu-
Poletna morija se kar naprej nadaljuje. V prejšnjih tednih je slovenska javnost pokopala Viator&Vektor. Gre za velikana med logističnimi koncerni, ki je dokončno izdihnil v zadnjih dnevih julija. In tudi julij se je tako sklenil s tedenskim prirastkom propadlih velikanov. Za Viatorjem&Vektorjem je stal Zdenko Pavček, nekdanji predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, ki je s tega mesta odstopil lani poleti. V grobni tišini, ki je spremljala propad Pavčkovega velikana, smo spet slišali samo glasove več stotin delavcev, ki so ostali na cesti brez službe iz dneva v dan. Pa to še ni vse. Pavček se je izkazal kot svojevrstna Hilda Tovšak, z edino izjemo, da namesto krila nosi hlače. Pa ne samo zaradi množičnega odpuščanja, potem ko je družbo spravil na beraško palico. Tudi gospodar Via-torja&Vektorja je namreč, tako kot razvpita Hilda Tovšak, svoje zaposlene dalj časa pošteno vlekel za nos. Delavci v družbi za logistiko namreč pogrešajo polovico majske in vse naslednje plače. Hkrati jim gospodar niti ni plačal prispevkov za maj. Pavček pa se pri tem še ni ustavil. Da bi bila potegavščina še hujša, se je odločil, da na banke ne bo nakazal obrokov posojil zaposlenih. Nekateri izmed delavcev so se namreč odločili, da jim bo obrok bančnega kredita od plače odtrgal kar delodajalec in ga nato nakazal na banko. Viator&Vektor je delavcem obrok odtrgal, ni pa ga
di molči ob dveh dogodkih, ki sta povzročila odmeve in polemike v javnosti. Gre za namero Igorja Laha, drugega najbolj bogatega Slovenca, tudi domnevnega tajkuna, da kupi pivovarno Laško, ter o sicer že izvedeni prodaji Industrije Fructal v Ajdovščini veliki beograjski gospodarski družbi. Pomemben dogodek je bilo pro-
slavljanje enajste obletnice ustanovitve Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke. Ta politična stranka, ki izhaja iz vrednot vere in krščanske demokracije pri nas, v državnem zboru sedanjega sklica nima nobenega poslanca, vendar predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak meni, da bo na naslednjih volitvah stranka prejela vsaj desetodstotno podporo. Ko je Ljudmila Novak na proslavi ob jubileju stranke ocenjevala politične, družbene, gospodarske in druge razmere v Sloveniji, je opozorila, "da liberalizem uničuje slovensko družbo, posameznike in tudi globalni svet. Ker so pri nas interesi posameznika postavljeni pred interese skupnosti, na-
nakazal bankam. Vse to je bilo seveda posledica neprimernega vodenja podjetja, ki se mu je v dveh letih promet zmanjšal na manj kot eno desetino (iz 84,8 milijona evrov leta 2008 na 6,4 milijona evrov lani) in ki se je visoko prezadolžilo glede na svoje sposobnosti (slabih 140 milijonov evrov dolgov ob 50 milijonih evrov kapitala).
Nad Pivovarno Laško z nevarnimi špekulacijami Ampak to je žal že preteklost. Te besede zvenijo cinično, a so zelo realne. Na obzorju se že pojavljajo novi primeri, ki bodo prej ali slej "obogatili" že tako nadvse bogato zbirko neumnih podjetniških propadov. Vse bolj aktualen postaja (ponovno) primer Pivovarne Laško. Potem ko jo je pred dvema letoma požrešni tajkun Boško Šrot obsodil na smrt, je izsušena in "rahitična" Pivovarna Laško medtem izgubila Mercator, pred kratkim ajdovski Fructal, v kratkem pa še časopisa Večer in Delo. In seveda tudi sama je šla na borzo: kupiti jo namerava eden od najbogatejših Slovencev, ki se mora za svoje neizmerno premoženje zahvaliti špekulacijam na račun drugih državljanov v času kupoprodaje certifikatov. In na podoben način ter s podobnimi
stajajo socialne razlike, razkroj družbe, plenjenje in nemoralna dejanja". Predsednica stranke je v odgovor ponudila vrednote, kakršne so pravično gospodarstvo, reformirani sindikalizem in takšna sociala, kjer se brezposelnost ne izplača. Dodala je, "da bi v prehodu v bolj humano družbo osrednjo vlogo morala imeti tradicionalna družina".
Kljub počitnicam in lahkotnemu poletnemu vzdušju se kampanja zoper Janeza Janšo nadaljuje z nezmanjšano ihto, podkrepljeno s prav nič prikritim sovraštvom. Najbrž ni resnična trditev, da "mora po nareku kar o-koli 90% slovenskih časnikarjev pisati zoper vodjo največje opozicijske stranke in proslavljenega osamosvojitelja države", toda slovenska javnost ve, da je med najbolj ostrimi spodbujevalci omenjene kampanje tednik Mladina. V zadnjem času glavna pisca v omenjenem tedniku, odgovorni urednik Grega Repovž in časnikar Janko Lorenci, sicer priznavata verjetnost, da bo Slovenska demokratska stranka Janeza Janše zmagala na naslednjih parlamentarnih volitvah, predčasnih ali rednih, toda hkrati javnost strašita, da Janez Janša predstavlja nevarnost za slovensko demokracijo in državo. Janko Lorenci je v novi številki Mladine zapisal, "da ima Slovenska demokratska stranka dovolj veliko podporo, da bo, če se ne zgodi kaj velikega in zanjo neugodnega, na volitvah zmagala. Ne Janez Janša in ne SDS pa ne bosta
špekulacijami bi danes rad prevzel Pivovarno Laško. Njegove namere so v prejšnjem tednu razkrile Finance. Prevzem Laškega bi Lah rad opravil ne z zadolževanjem, ampak z izdajo obveznic s strani lastnega sklada KS naložbe. Delničarjem bi za njihove deleže v Pivovarni Laško "prodal" novoizdane obveznice, ki jih sam ocenjuje v vrednosti po 9 evrov za delnico Laškega. Izplačilo v obveznicah pa bi lahko bilo samo novo norčevanje. Po pisanju Financ naj bi bila resničnejša cena obveznic za odkup delnic Pivovarne Laško tam okoli 6 ev-
rov. Tudi v tem primeru se torej poraja vprašanje, zakaj se je Lah odločil za to potezo, ki s pravim poslovanjem nima nobene skupne točke. Lah se ni nikoli ukvarjal z industrijo pijač, še manj s pivovarstvom. Glede na njegove pretekle poslovne izkušnje, se mnogi sprašujejo, ali ni to samo poteza za čim cenejši nakup in
vladala drugače, kot sta v prejšnjem mandatu. Saj drugače ne znata, sta trdno izoblikovana. Stranka bi se polagoma morda lahko spremenila, toda pogoj za to je odhod Janeza Janše in njegove najožje garde. A mož ostaja v sedlu, čeprav je morda prvič čutiti nekaj nezadovoljstva z njim tudi v lastni stranki. Janez Janša bo dokončno padel šele po neuspelem naslednjem mandatu". Tednik Mladina je v novi številki objavil tudi pogovor z Miranom Potrčem, naj starejšim politikom stranke Socialnih demokratov. Pri ocenjevanju sedanjih razmer v Sloveniji je bil do Janeza Janše bolj strpen, kot je bil ljubljanski župan Zoran Jankovič v pogovoru, objavljenem v sobotni prilogi časnika Delo. Potrdil je, da je botroval nastanku t. i. levega trojčka in do določene mere tudi njegovi zmagi na prejšnjih parlamentarnih volitvah. Zdaj je trojček razpadel, kar ljubljanski župan obžaluje. Zoran Jankovič svoja stališča in ravnanja utemeljuje z namero, "da se neha strahovlada Janeza Janše". Medtem pa so v Slovenski demokratski stranki sporočili, da se bo nemška kanclerka Angela Merkel 30. avgusta med kratkim obiskom v Sloveniji srečala tudi z Janezom Janšo.
Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, je v pogovoru, objavljenem v reviji Slovenija, danes poudaril, da bi morali spremeniti, to je izboljšati pogled na Slovence po svetu. Ugotovil je, "da naši ljudje po svetu živijo dobro in so bolj zavedni Slovenci od nas, ki živimo v matični domovini".
Marijan Drobež
kasnejšo dražjo prodajo nekdaj znamenite znamke Pivovarne Laško? Kaj pa bo s samim podjetjem po Lahovem kratkoročnem nakupu, spet nihče ne ve. In spomnimo, Pivovarna Laško je bila vselej eden od pomembnejših paradnih konjev slovenskega gospodarstva in med prepoznav-nejšimi izvoznimi blagovnimi znamkami.
Kar v tej zgodbi, ki bo verjetno obsojena na neuspeh, najbolj bode v oči, je podobnost z vsemi prejšnjimi tajkunskimi zgodbami. (Skoraj) vsi menedžerski prevzemi so se namreč v preteklosti zgodili tako, da lastnik ni iz svojega žepa potegnil niti ficka. Doslej je bil recept tak, da si je prevzemnik najel kredit za prevzem z delnicami podjetja, ki ga je nameraval kupiti. Tokrat se je zgodba nekoliko spremenila: Lah je prevzemno pogodbo objavil na podlagi zaveze o prihodnjih donosih, ki naj bi s premijami obveznic šli zdajšnjim delničarjem po letu 2014. Skratka, Lah bi Laško prevzel danes, zdajšnje delničarje pa bi začel odplačevati leta 2014. Bistvo je torej enako vsem ostalim prevzemom: menedžerski prevzem bi se tudi tokrat, tako kot vsakič doslej, izpeljal, ne da bi prevzemnik v posel investiral en sam evro realnega denarja in ne da bi za svoj posel na rame vzel resnično tveganje. O posledicah takega prevzema pa prav tako nihče ne razmišlja.
Ne preostane nam drugega kot preprosta in pobožna želja: Srečno, Laško!
Andrej Čemic
V založbi TD Bovec in pod uredniškim vodstvom u-pokoj enega univerzitetnega prof. dr. Jurija Kunaverja je prav na začetku vrhunca turistične sezone že na razpolago naravoslovni, zgodovinski in turistični vodnik Kaninsko pogorje in učna pot na Prestreljeniških podih.
Kot je v uvodu zapisal urednik dr. Jurij Kunaver, želi vodnik bolje seznaniti s Kaninskim pogorjem predvsem ljubitelje gorske narave, a tudi tiste, ki jim bo morda prav ta knjiga vzbudila zanimanje za svet nad reko Sočo in t. i. bovško teraso.
Kakovost vodnika bo ocenila stroka, ob tem pa je treba spomniti, da smo lahko v tej dolini neizmerno hvaležni uredniku profesorju Kunaverju, ki je tukaj počel še veliko bolj pomembne stvari za skupno dobro te države in dolin pod Triglavom in tudi pod Kaninom. Avgusta letos bo namreč minilo 50 let, odkar je skupaj s svojo družino prvič z navdušenjem odkril naravne dragoceno-
sti kaninskih višav in jih začel raziskovati ter svoje znanje prenašati na svoje študente, s katerimi je proučeval zunanje in notranje-podzemne pojave v tem delu visokogorskega Krasa. Iz študijskih razprav, arhivov, univerzitetnega gradiva, strokovnih razprav in poljubnih planinskih člankov je razvidno, da je od takrat dalje ponesel v svet vedenje in sloves o kaninskem fenomenu visokogorskega ledeniškega Krasa.
Neka oseba iz stroke mi je povedala, da je dr. Jurij Kunaver še vedno eden najboljših strokovnih poznavalcev Kanina, še zlasti njegovih kraških globin. Prve jamarje je pripeljal nanj že leta 1963. Med njimi je bil tudi soavtor tega vodnika Jože Pirnat, takrat star komaj 14 let. Tako dolgotrajno nabiranje izkušenj in znanja, ki se ga je nabralo za zvrhan koš, pa je nujno vabilo h knjižni izdaji za potrebe turizma, in sicer v obliki vodnika, ki bi pripomogel k nadaljnjemu razvoju in razmahu turizma in navdušil še kakšnega mladega človeka, da bi se odločil za tovrstno stroko ali pa za pridobivanje kakovostnega znanja v vodniški službi. Kot je podčrtal urednik, so prvi izvodi vodnika prišli v javnosti tudi ob veliki podpori župana Danijela Krivca in oblikovalke Metke Belinger, saj se v njeni osebi združuje ne samo oblikovalec, temveč tudi organizator; Belinger jeva je namreč k uresničitvi vodnika pripomogla tudi kot predsednica Turističnega društva Bovec. TD Bovec je bila edina lokalna organizacija, ki je bila aktivno pripravljena sprejeti dolžnosti in naloge založnika. Tudi njej gre velika zahvala in priznanje za prizadevno in visoko strokovno delo.
MM
Ljudmila Novak
Umori največjih slovenskih podjetij tudi poleti ne mirujejo
Viator&Vektor že preteklost nova žrtev (spet) Pivovarna Laško
KANINSKO
POGORJE
NARAVOSLOVNI, ZGODOVINSKI IN TURISTIČNI VODNIK
•f P' 2
n trn
svetopisemskih žena. Slike so tudi izraz slikarkinih meditacij in občutij ter poskus poistovetenja z notranjim ženskim bistvom, kakor se ji razkriva skozi arhetipe svetopisemskih likov. Hierarhične in sakralne poudarke avtorica doseže z uporabo zlate barve.
Evgenija Jarc, rojena 1977 v Ljubljani, je iz slikarstva diplomirala pri prof. Zmagu Jeraju in Jožefu Muhoviču ter magistrirala pri prof. Metki Krašovec na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Je članica Združenja slovenskih likovnih umetnikov. Živi in ustvarja v Ljubljani, dela pa tudi kot pedagoginja. www. evgenija. net
Na odprtju bosta program popestrili sopranistka Simona Osterc in pesnica Barbara Šomen.
Organizator razstave, ki bo odprta do 30. septembra, je Društvo ARS Bovec, kustosinja razstave je Monika Ivančič Fajfar.
Več informacij: www. artis. si / monika@artis. si / 041904 616
V petek, 12. avgusta 2011, ob 20. uri, bo v cerkvi Device Marije v Polju v Bovcu odprtje druge razstave iz ciklusa razstav sodobne sakralne umetnosti.
Naslov ciklusa ARS LOCI poudarja pomen prostora, v katerega so razstave umeščene - to je poznogotska cerkvica, ki je že vrsto let tudi svojevrsten kulturni hram. Dialog med umetniškimi deli in religioznim občutjem sakralnega prostora tako ustvarja začasno celostno umetnino.
Evgenija Jarc s slikami Zlate žene na sodoben način predstavlja portrete
Ana, mešana tehnika, 100x150,2010
14 11. avgusta 2011_ Primorska	/	Gospodarstvo
Goriški izvidniki in vodnice na taboru v Bovcu
Pustolovščine pod geslom 'Sledite belemu zajcu'
s:
S kolesom ob Donavi (4)
ledite belemu zajcu" se je glasilo navodilo, ’ ki so ga prejeli izvidniki in vodnice v nedeljo, 24. julija, v Bovcu. V tamkajšnji cerkvi so se s starši udeležili svete maše, nato pa so se odpravili v svet Ma-trixa, to je izmišljeni svet računalniškega programa (povzeto po istoimenskem filmu).
Skupina starejših izvidnikov je na kraj tabora prišla že prej, da bi postavila glavne zgradbe. Poleg dela so si privoščili tudi rafting po Soči.
V nedeljo so se zbrali vsi skupaj in se po maši v manjših skupinicah podali na pot do tabornega prostora, ki je ležal v bližini kraja Kal Koritnice in je bil obkrožen s čudovitimi bovškimi hribi. Vreme je sicer skavtom malo ponagajalo. Prvi del nedeljskega programa so namreč izvedli kar v dežju (pa saj je tudi sam ustanovitelj Baden Powell vedno pravil, da ne obstaja lepo ali slabo vreme, pač pa dobra in slaba oprema). Ko so prišli do tabora, jih je tam čakal topel čaj. Tudi vreme se je premraženih skavtov malo usmililo in jim je dovolilo, da so si postavili streho nad glavo. Pred večerom so bili vsi šotori postavljeni. V prvih dneh so si postavili še kuhinje in dokončali nekatere druge zgradbe. V naslednjih dneh se je pričel raznolik program. Najprej so se pomerili v različnih športih: bojevali so se v tipični skavtski igri skavt-bol, svoje spretnosti pa so preizkusili tudi v drugih igrah. Nekega jutra so zlobni agenti prijeli Morfeja, enega izmed junakov. Skavti so se zato morali boriti in ga rešiti. Igra, preko katere so to izvedli, je bila prava pustolovščina. Bivakirali so na treh različnih krajih v bližini tabornega prostora. Zvečer so morali izvesti določene naloge, kar ni bila 'mala malica1. Paziti so se namreč morali agentov in članov ostalih podtaborov, saj so jih
lahko eni in drugi napadali. Naslednjega dne so morali najti pot do ugrabljenega Morfeja in ga rešiti iz krempljev agentov. Boj je bil dolg, a nazadnje jim je uspelo premagati zlobneže.
V soboto zvečer so se napotili peš v Bovec, kjer so se udeležili svete maše. V nedeljo jih je namreč čakala dolga in lepa pot na Krnsko jezero. Tam je potekal tudi slovesen trenutek, saj je skavtinja Vida iz Doberdoba izrekla obljube, vod Pum pa je prejel specializacijo v ekologiji. Skavti so se ob jezeru naužili lepote slovenskih gora in preživeli zelo prijetno ne-
brati, kaj hočejo delati: lahko bi šli na kakšno goro ali pa se igrali ob Soči. Seveda so izbrali vodne igre in celo dopoldne veselo čofotali v ledeni reki. Pred kosilom so na tabor prispeli skavti, ki so prenočili zunaj. Prejeli so sporočili, da so oni Neo (junak iz filma, ki je rešil svet pred Ma-trixom). Rešiti so morali ugrabljene ljudi in dokončno premagati agente. Bojevali so se z različnimi barvami in agente so res premagali. Ko se je boj končal, so bili vsi pisani zaradi uporabljenih barv, zato so se morali umiti in so spet skočili v bistro Sočo. Žal je
deljo.
Naslednjega dne so se pomerili v kuhanju. S tem, kar je bilo na razpolago na taboru, so morali pripraviti čim bolj slastne jedi. Vsi so se zelo potrudili in ponudili res dobro hrano, ki je bila tudi lepo okrašena. Popoldne so se zadnji letniki odpravili v trojicah oz. dvojicah na hike. To je posebna skavtska izkušnja. Do določene točke so morali priti peš in si po poti postaviti prenočišče ali ga poiskati pri kakšnem dobrem človeku. Ostale skavte je obiskal bovški kaplan Niko. Z njimi je preživel prijetno popoldne in jim pripravil lep duhovni trenutek. V torek zjutraj so morali skavti iz-
bilo s tem tabora skoraj konec. Popoldne so namreč podrli vse šotore in zgradbe, zadnji letnik je naredil visok kres za končni taborni ogenj. Zvečer je bil poseben taborni ogenj, na katerem so morali nagajivi skavti plačati za svoje prekrške, saj je potekal pravi proces s sojenjem, obrambo in obtožbo. Ne nazadnje pa so bili najmlajši člani krščeni in prejeli so skavtsko ime. V sredo, 3. avgusta, so nato podrli še jambor in se odpravili na izlet v Kobarid, nato pa domov, z malho lepih spominov in vznemirljivih doživetij, ki, verjemite ali ne, ostanejo v skavtskih srcih za celo življenje.
Romantična puma
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 9. avgusta, ob 14. uri.
liC
Od izvira v Črnem gozdu do Budimpešte
Napake se žal ponavljajo
Luški štrajk kot film/ ki smo ga že videli
Ne želim v tem sestavku razsojati, koliko ima kdo prav v sporu med upravo Luke Koper in žerjavisti ter pogodbenimi delavci, ki že teden dni 'štrajkajoPrvi predvsem zaradi zahtev po večji varnosti pri delu, drugi pa zaradi njihovega več kot očitnega izkoriščanja, kršenja delovnih predpisov, njihovega neurejenega pravnega položaja ipd. Spor je namreč šele v razpletu in informacije o njegovi vsebini počasi kapljajo v javnost.
Mojo pozornost so zbudili predvsem nekateri spremljajoči pojavi, ki me spominjajo na znameniti luški 'štrajk' iz sredine osemdesetih let (1985), ki je močno pretresel Slovenijo in še del Jugoslavije zraven, in se, kot se zdi, iz njega nismo dosti naučili. Scenarij razpleta stavkovnega spora namreč kaže, da se tudi sedanja luška uprava zgleduje po takratni, saj se je tudi tokrat odločila za konfrontacijo in obračunavanje s stavkajočimi delavci. Začelo se je s silovitim medijskim linčem stavkajočih, nadaljevalo z grožnjami in represijo, kot so bili npr. poskus diskvalifikacije stavkovnega odbora, pa sprožitev postopkov za odpoved delovnega razmerja njegovim članom, grožnje z odškodninskimi tožbami za povzročeno
gospodarsko škodo, škandalozno zbiranje izjav "lojalnih" delavcev, da obsojajo 'štrajk', ipd. Skratka napaka za napako. In obakrat se je blamiral tudi sindikat. Pred desetletji tako, da je z režimom in luško upravo zlizano občinsko sindikalno vodstvo pomagalo pohoditi stavkajoče delavce. Tokrat pa tako, da je vodstvo Sindikata pristaniških
delavcev (KS 90) kar pred televizijskimi kamerami demonstriralo svojo bedno nesolidarnostno sindikalno držo. Manjka samo še nekaj policijske represije in morda "kooperativno" sodišče, ki bi ovrglo pritožbe delavcev zoper odpoved delovnega razmerja. Kot se je to zgodilo pred desetletji, a so se delavci po dolgih letih spora vrnili v Luko ter jim je ta morala izplačati plače za ves čas, ko so bili izključeni. Torej, kot da stojita zadaj isti režiser in ista filozofija, se v obeh primerih soo-
čamo s podobnim scenarijem, podobno reakcijo uprave ter s podobnimi prijemi in sankcijami, kot jih je tedaj izvajal Veliki brat iz Luke Koper, in jih je celo sam Stane Kavčič, eden izmed prvakov takratnega režima, označil “za model rdečega terorja nad nezadovoljnimi delavci". Sicer pa uprava, ki se ji lahko zgodi več kot teden dni trajajoči 'štrajk' s tako hudimi posledicami za širše gospodarstvo in ki ga skuša reševati z očitnimi napakami, ki si sledijo druga drugi, kaže, da ne obvladuje položaja. Pri tem mora pod prisilo neizprosnih dejstev še zraven tega požirati samo sebe, svoje izjave in grožnje ter se npr. pogajati s stavkovnim odborom, ki ga ne priznava za svojega sogovornika in ga meče iz podjetja. Nekaj časa po sili inercije lahko stvari funkcionirajo tudi pod tako upravo, vendar se ob prvem večjem prepihu zalomijo. In tudi ni nobenega jamstva, da se to ne bi kdaj spet ponovilo. Na čelo take organizacije, kot je Luka Koper, ne bi smeli postavljati mladega človeka brez resnejših življenjskih izkušenj, tudi če ima potrebno izobrazbo, ker je to hazard, ampak moža, ki ga je življenje prekalilo in ga na prvem prepihu ne bo premetavalo sem in tja. Razen, seveda, če ne stoji za njegovo namestitvijo nekdo, ki se je zavestno odločil za tako rešitev, da bi lahko prek nje iz ozadja vlekel niti ter nadziral in usmerjal dogajanje.
Milan Gregorič
cej manj sem užival, ko se je kolesarska steza spet približala Donavi in je naenkrat zmanjkalo asfaltirane podlage. Zamenjal jo je od dežja razmočen makadam, po katerem je bilo težje napredovati. Čeprav sem precej zmanjšal potovalno hi-
trost, so grudice zemlje in peska, združene v blato, frčale vsenaokrog, da je bil Vili kmalu umazan "ku preše". Spet sem gonil skozi bujno ravninsko zelenilo tik ob reki, ki se je pred krajem Bertoldsheim razširila v jezero, tako da sem na vodi prvič zagledal športu in rekreaciji namenjene jadrnice, ki pa so zasidrane počivale v tihoti in spokojnosti ter čakale, da se prikaže kdo, ki jim bo spet razpel jadra, da se malo pretegnejo.
Nace Novak
Po vsakem dežju pride blato
Že ponoči me je nekajkrat zbudil ropot dežnih kapelj, ki so umirale na pločevinasti strehi, in ko sem zapuščal Hochstadt, se je spet prav zares ulilo. Zaradi dobre impregnirano sti sprednje in zadnje popotne torbe ter njune dodatne zaščite z dvema vo-doodpornima prevlekama mi je bilo bistveno lažje pri srcu, kot če bi imel torbe nezaščitene in bi se ves čas bal, da bo zvečer vse mokro.
Tako kot pred nekaj leti na Madžarskem, ko mi je preslabo pripravljenemu na dež, v silovitem nalivu zmočilo še bankovce in dokumente v denarnici, spravljeni globoko v sredici potovalne torbe, in vse, kar jo je obkrožalo.
Dež je bil tudi prva priložnost za preizkus nove kolesarske pelerine, ki se je izkazala za zelo koristen kos opreme. Označevalne table so me kmalu pripeljale na neke obrobne podeželske cestice, po katerih je le redko mimo pripeljal kakšen avto ali kmetijski stroj, saj je bilo to predvsem njihovo območje. Nikjer žive duše. Ogovarjal sem rumenotrebušaste ptice, ki so letale naokrog, in na bližnjih poljih prestrašil marsikaterega zajca.
Donauworth, mesto, v preteklosti pomembno zaradi svojega mosta prek Donave na živahni
trgovski poti med Nurnbergom in Augsburgom, se mi je zdelo skoraj enako mestom in večjim krajem, ki sem jih imel že za seboj. Riedlingen, Giinzburg, Dil-lingen, in še marsikatero prej, pa tudi potem, so zaznamovali podolgovati in ozki trgi, obda-
ni s hišami različnih barv in zelo podobnih arhitekturnih rešitev. Ker je po dobri uri pedali-ranja nehalo deževati, sem spravil pelerino, torbe pa sem za vsak slučaj pustil še naprej zaščitene. Konfiguracija terena se je kmalu po Donauworthu spremenila. Pokrajina ob kolesarski poti, ki je zavila stran od reke in šla večji del vzporedno z lokalno cesto, je postala valovito gričevnata. Blagi vzponi so bili dobrodošli, ker so omogočili nekoliko širši pogled na bližnjo in daljno okolico. Pre-
Ko so dobrososedski odnosi le prazna fraza...
Besede tjavendan
Sadim živo mejo, kar nekaj dni jo že sadim, neke križance med lejlandom in cipreso, zimzelene seveda, ker si želim miru tudi, ko bo listje odpadalo. In tale drevesa niso samo mejnik mojemu malemu vrtičku, ampak nov mejnik v mojem življenju, spet eden izmed tistih, ki bi bilo veliko bolje, ko bi jih nikoli ne bilo.
S sosedi smo se dolgo let razumeli, bili smo nekako prijatelji, čeprav je o prijateljstvu težko govoriti, ko gre za tako velike razlike v pogledih in mišljenju. Dejansko so prijatelji edini življenjski sopotniki, ki jih lahko izbiramo, staršev, sodelavcev in sosedov ne moremo, za nas jih izbira usoda. No, razumeli smo se vendar, čeprav sem morala v to dan za dnem vlagati veliko truda. A kaj hočemo, dobrososedski odnosi so pomembni in včasih je treba zamižati na eno, pa tudi na obe očesi, da mirno in lepo preživimo vsakdan.
Ne vem, kdo je pravzaprav čudak, jaz ali oni, zase vem, da sem že od malih nog drugačna, v vsem se razlikujem od drugih in vedno izbiram svoja pota. Rojena sem, da sem vsemu proti, da vedno zaplavam na
nasprotni breg ali tečem v nasprotno smer in da postajam iz leta v leto večji samotar... in ljubitelj pristnega pasjega prijateljstva. Pa so ljudje vseeno pomembni, rada jih imam ali vsaj mislim, da jih moram imeti, da smo pač ravno zaradi tega na tem svetu, da živimo v medsebojni ljubezni in se ljubezni učimo.
In tako sem molčala tudi, ko drugi niso. Molčala sem, ko so sosedi vse leto tarnali, da nimajo denarja za preživetje, od zgodnje jeseni do novega leta pa streljali v zrak rakete (vsi vemo, koliko ognjemeti stanejo), da sem se zapirala v hišo, tolažila pse in v strahu trepetala za streho in leseno ropotarnico na vrtu. Medtem ko so drugi sovaščani redno vrteli 113. Zjutraj pa sem že navsezgodaj pobirala izstrelke po dvorišču in si na tihem mislila, da ima pač vsak pravico do svoje zabave. Tiho sem bila tudi, ko je sosedov sin z mopedom zavozil po pešpoti in tako prestrašil starejšo znanko, da je padla in si zlomila roko. Tedaj bi ne smela molčati, vem, niti zaradi dobrososedskih odnosov ne. Pa sem bila vendarle tiho, ko sem sama pomagala ubogi starki na noge
in jo tolažila, dokler niso prihiteli sorodniki. Vem, da se je potem tista roka dolgo celila, ženica pa je močno opešala, tako da pri devetdesetih nikoli več ni šla na sprehod po vasi. Tedaj bi ne smela molčati, kot bi ne smela molčati, ko je sosed zasmehoval starejšo sovaščanko in jo celo oblival z vodo. To, da sem molčala, ker nisem marala zdrah, je bil greh, zaradi katerega sem potem sama plačala in doživela podobno vodno prho.
Že od samega začetka sem vedela, da nima smisla, da sosedom razlagam svoja stališča in svoje poglede na življenje. Nekajkrat sem sicer poskušala, povedala sem jim na primer, da pasje iztrebke pač pobiramo in ne puščamo na zelenicah, da nemške ovčarje vodimo po vasi na povodcu, še posebej, če niso vajeni ljudi in so vse svoje življenje preživeli v temnem pesjaku. No, razen krajših lastnoročnih sprehodov seveda, namenjenih iztrebljanju.
Sosedje so namreč zelo ponosni na svojega čistokrvnega nemškega ovčarja, njegovi iztrebki pa jim tako močno smrdijo, da je seveda bolje, če se podela kje na tujem. Na srečo so jim moja stališča nekoliko bolje objasnili v pasji šoli, za ceno diplome so začeli vsaj vrečko nositi s seboj.
Iz ljubezni do sočloveka in zaradi dobrososedskih odnosov
Bliža se domača nogometna sezona
Kras na čelu deveterice/ tudi pri ostalih nekaj novosti
Pa smo tu, dvakrat smo se obrnili in že je pred nami nova športna sezona, tista, ki se približno ujema z bližajočim se šolskim letom. Nogometaši, vsaj nekateri, so že na delu, in ne govorimo le o Milanu, Udi-neseju in Triestini, pač pa tudi o glavnini naših amaterskih enajsteric. S prvim avgustom je začel priprave naš najviše postavljeni predstavnik, repenski Kras, v tem tednu pa so se pričeli znojiti tudi nogometaši kriške Vesne, treben-skega Primorca, Sovodenj in ba-zovske Zarje. V torek pa so spet oblekli kratke hlačke in obuli co-
D. Poznavalci prisegajo, da je Krasova uprava sestavila izjemno močno ekipo, polno izkušenih mož in tudi obetavnih mladincev. Belo-rdeči bi torej morali biti med protagonisti elitne lige in ne skrivajo ambicij po samem vrhu, drugi glavni favorit je trži-ški Monfalcone po združitvi z mestnim tekmecem Fincantieri-jem. Po napakah iz prejšnjega leta, ko so bili za višjo ligo mogoče malce prešibki (zlasti v obrambi, ki je dopuščala sijajnim nasprotnikom prave toče golov), so letos moštvo zgradili okrog profesionalcev, ki prihajajo z raznih kon-
lUUHHUmit: l«mmimrnjia
■r"r'IIir .....hTTT -nnn.i.
pate v taborih štandreške Juven-tine, dolinskega Brega, proseške-ga Primorja in doberdobske Mladosti.
Največje pričakovanje je seveda vladalo za start sezone Krasa, ki bo v prvenstvu 2011/2012 igral v elitni ligi. V Repnu so sicer kljub nazadovanju v prvi sezoni v pol-poklicni D ligi po tihem upali v repesažo in torej naknadno vključitev spet med četrtoligaše, kot kaže, pa so sanje o takem razpletu naposled splavale po vodi. V izjavah za medije predsednik Goran Kocman in sodelavci vsekakor ugotavljajo, da je novo zgodbo - postava je bila korenito prenovljena - skorajda bolje začeti iz nižje lige, cilj pa v vsakem primeru ostaja ponoven preboj v
cev Italije, bodisi iz Furlanije in Veneta bodisi iz Piemonta in celo z juga države. Omenjeni igralci se ukvarjajo izključno z nogometom, poskrbeti jim je bilo treba tudi stanovanje, nekateri bodo baje bivali v openskem Ma-rijanišču. Na trenersko klop se je vrnil Belorus Sergej Alejnikov, nekdanji vrhunski nogometaš Juventusa in reprezentance Sovjetske zveze, ki je krasovce že vodil (s spremenljivo srečo) v sezoni 2007/2008. Poklicnemu krmarju, ki je s seboj spet pripeljal tudi dozorelega sina Arturja (vezni igralec, 20 let), bosta pomagala izkušena sodelavca s slovenskega Krasa Bojan Gulič, trener vratarjev, in Matej Bombač, kondicijski trener, ki vodi začetno fa-
sem večkrat utišala tudi svojo brezmejno ljubezen do živali. Tedaj, ko so mijavkali mladi mucki, ki so jih utapljali, ko sem gledala na vile nabodenega krta, ali, in to je bilo najhuje, ko sem na vrtu pobirala poginule siničke, ki jih je sosed polovil v mrežo in potem odvrgel, ker je bil pač krivolov namenjen liščkom. V tistih trenutkih, ko sem v rokah držala onemogla trupelca in se spominjala veselega čebljanja, bi najraje pljunila na vse dobrososedske odnose in poklicala policijo, kot mi je narekoval zakon. A nisem, ne vem, zakaj nisem, najverjetneje zato, ker se mi ljudje smilijo, pa čeprav samo zaradi svoje duševne in intelektualne bede.
No, kljub vsem tem razlikam se je prijateljstvo, če ga sploh lahko tako imenujemo - z moje strani je bilo samo božje potrpljenje in nekaj dobrohotnosti -, nadaljevalo. Ne samo, da sem hodila na vse njihove žure, pa čeprav žure sovražim iz dna srca in veliko raje poslušam oglašanje skovikov s knjigo v rokah, kot da se prisiljeno smejem obrabljenim dovtipom,
JURIJ PALJK
tudi moja vrata so jim bila vedno odprta. Čas sem si vzela vsakič, ko je bilo potrebno kaj napisati ali prevesti, ko ni bilo denarja in je bila dobrodošla tudi majhna pomoč, ko sta v hišo pogledali stiska in bolezen. To rada naredim, vedno mi je prijetno, ko pomagam, trpljenja okoli sebe ne maram.
In tako so v dobrososedskih odnosih minevali dnevi, meseci in leta, dokler ni neke mrzle in vetrovne zime začela puščati streha, v mojo sobo seveda, in dokler nismo izvedeli, da je vsa razmejitvena stena pod njihovo streho in da nam ne mislijo priznati pravice, da bi jo na svoje stroške popravili in obvarovali hišo pred vodo. Že Verga je namreč podrobno opisal, kako se pri človeškem pohlepu končajo vsa prijateljstva in vsi dobrososedski odnosi. Centimeter zidu je bil spet pomembnejši od našega miru in medsebojnega prijateljstva. Seveda sem še vedno računala na dolgoletno prijateljstvo in skušala gluhim ušesom razložiti, kako težko je, ko se vrneš nekega večera domov in najdeš v hiši vodo, pa še popraviti ne moreš,
ker pušča s sosedove strehe. In skušala sem razložiti, da ničesar nočemo, niti njihovega zidu niti denarja, samo v miru hočemo živeti in na suhem. Kajti vsakdo ve, kako je hudo, če ti streha pušča na novo pobeljene stene in na pohištvo, ki je stalo toliko težko prisluženega denarja. Ampak niso razumeli. Samo besede naše, moje, ne damo je bilo slišati iz tistih ust, ki so tolikokrat govorile o prijateljstvu. Kmalu je prišlo do fizičnega obračunavanja, samo zato, ker so nam gradbeniki, ki so popravljali njihovo streho, priznali, da imamo prav in da imamo pač pravico do soodločanja.
Zelene ciprese so tako nežne in lepe, zeleno se iskrijo v soncu. Vem, da bodo hitro rasle in za vedno izbrisale nekaj, čemur se reče dobrososedski odnosi. V zameno mi bodo nudile mir in zavetje, v njihovem naročju bodo utihnile psovke in žaljivke, ki sedaj tako močno bolijo. Jaz pa bom vzela knjigo v roke, pobožala psa in na večer prisluhnila pripovedi malih skovikov.
Suzi Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ?
zo bazičnih priprav. Dušo in slovensko identiteto ekipe bodo še naprej jamčili sežanski ostrostrelec, kapetan Radenko Kneževič, domačina Dimitri Batti in Jar Martini ter Koprčan Rok Božič. Tile so tudi med redkimi potrjenimi nogometaši iz prejšnje sezone.
Krasova vrsta želi biti v svojem tekmovanju v ospredju, dokaj velike ambicije pa imajo tudi pri Ju-ventini in Vesni, ki bosta tudi letos konkurirali v promocijski ligi. Lani so bili Štandrežci na pragu napredovanja, Križani pa tik pred končnico; tudi letos oboji, po imenih sodeč, spadajo v zgornji del razpredelnice. Na Goriškem so še okrepili že izkušeno moštvo, saj ciljajo takoj na napredovanje (sicer malodane brez slovenskih članov), tržaški predstavniki pa želijo postopoma še pomladiti svoje vrste in poudariti slovensko pripadnost. V to smer spadata vrnitev Daniela Tomizze in prihod Mateja Bagona; oba sta zadnja leta igrala pri Krasu in predstavljata za promocijsko prvenstvo prvovrstni okrepitvi.
Napovedi o ciljih ostalih slovenskih predstavnikov v nižjih ligah bi bile zdaj dokaj preu-ranjene, saj vodstva klubov še dopolnjujejo svoje šahovnice. Kakorkoli že, pa so Primorec in Sovodnje v prvi amaterski ligi ter Breg in Primorje v drugi nedvomno ambiciozni. Novost je po skoraj petnajstih letih nastopanje Zarje formalno brez Gaje; o tej zgodbi smo že obširno poročali. Pomisleke o umestnosti vztrajanja pri članski ekipi brez pravega podmladka so poleti debatirali v Doberdobu, naposled pa bi morala biti Mladost še naprej med nastopajočimi v tretji amaterski ligi.
HC
Vtem nemogočem poletju, v katerem tisti, ki imamo radi sonce, toploto in morje, trpimo, sem med mukotrpno selitvijo, pogostimi in neznosnimi obiski bolnišnic, vsakdanjim, največkrat prozaičnim delom v uredništvu našel tudi čas za knjige, največkrat v avtu. Seveda ne mislim na tiste, ki sem jih med selitvijo prekladal, ampak na tiste, ki sem jih prebral. In prostodušno rad povem, da največkrat začnem prebirati kako novo knjigo takrat, ko se v vsakdanjiku, ki mi postane neznosen zaradi svoje suhe proze, sprašujem, kaj sploh počnem tukaj.
Ne vem, ali ste imeli radi “princa peresa”, kot so nekateri veliki italijanski kolegi časnikarji imenovali pokojnega velikana italijanskega in evropskega novinarstva, kar je Veliki Toskanec vsekakor bil, pa ne samo zato, ker je samega sebe imenoval “Antiitaliano”, ampak zaradi imenitnega sloga pisanja, sijajnega jezika, pokončne drže in dejstva, daje rad in vedno plaval proti toku.
Indro Montanelli, visoke rasti, suh in melanhonik, nagnjen k depresiji, človek velike in široke kulture, večkrat obsojen na visoke denarne kazni zaradi svojega pisanja, novinar, ki je v času fašizma zaslovel tako, da je bil zaradi svojega poštenega pisanja ob vdoru Sovjetske zveze na Finsko obsojen na ječo, izobraženec, ki se ga je držal sloves desničarja, a bi si takih desničarjev danes lahko samo želeli, pisec uspešnih knjig, polnih slikovitih opisov oseb iz zgodovine in sodobnikov, je bil vsekakor eden tistih novinarjev, urednikov, časnikarjev, ki sem jih imel za svoje učitelje, ko sem vstopal v ta prelepi poklic, ki je danes popolnoma drugačen od tistega izpred 20 in več let, a vseeno izjemno lep, če v sebi nosiš radovednost, poštenje, če imaš rad ljudi, ja, če imaš rad ljudi, in to tudi takrat, ko jih ne prenašaš, tudi takrat, kosi samemu sebi odveč. Indro Montanelli je nekoč v eni svojih “sobic” (Rubrika “La stanza di Montanelli” je bilo obvezno jutranje čtivo vsakogar, ki je hotel brati imenitno italijanščino, se naužiti iskrivega duha in videti ter vedeti več!) z njemu lastno odkritostjo zapisal, da je sam trdno prepričan o dejstvu, da italijanski časnikarji pišejo boljšo in lepšo italijanščino kot pa italijanski pisatelji in vsi tisti, ki se imajo za književnike. Brez dlak na jeziku je Toskanec, ki danes počiva v Fuccechiu, napisal, naj se mladi učijo pisanja pri velikih italijanskih časnikarjih in ne pri pisateljih. V svojem malem sem tudi sam, ko sem se dnevno iz dnevnikov Corriere della Sera, L'Unita', Osservatore Romano, La Repubblica, II Manifesta, La Stampa in drugih učil italijanskega jezika, kaj kmalu začel strinjati z njim. Pa ne samo zato, ker je to rekel Indro, ampak zato, ker sem prebral nekaj knjig sodobnih italijanskih pisateljev, ki pa me niso pritegnili, razen Umberta Eca, ki je spet svojevrsten fenomen, tudi on mi je namreč najbližji v svojih drobnih zapisih, v svojih “škatlicah vžigalic” (rubrika La bustina di Minerva v tedniku Espresso), kjer se pokaže za izjemnega mojstra besede ter sloga kot velik znanstvenik, humanist, visok estet, a tudi etik, predvsem pa se kot eden redkih italijanskih izobražencev, ki se danes ne klanja trenutni politični oblasti in moči, kot tega tudi včeraj ni počel.
Ko sem pred leti razmišljal, koga bi lahko na Slovenskem dal ob bok slovitemu Indru, če odmislim Enza Biagija (“Rad imam ljudi in še vedno sem radoveden”! je dejal pri več kot osemdesetih!) in Giorgia Bocco (“Nisem snob, a sovražim ljudi”! pravi
Ervin Hladnik Milharčič
ta velikan angažiranega žurnalizma danes pri devetdesetih! In dodaja: “Pesimizem podaljšuje življenje in ti istočasno omogoča, da ohraniš pokončno hrbtenico”! Car!), seveda nisem našel ustreznega imena. Tudi zato ne, ker dnevno nisem bral ne slovenskih dnevnikov ne revij, meja je pač bila še državna meja, kot je tudi danes meja še vedno meja, čeprav je internet najbolj razbil meje med narodi, državami, veliko bolj kot pa vsi schengenski in drugi mednarodni sporazumi skupaj! V našem uredništvu se “špara” od nekdaj, tako zelo se zadnje čase štedi pri vsem, da nimamo dobesedno enega samega dnevnika v uredništvu, ne italijanskega ne slovenskega, kot tudi revij ne, tudi zato berem in beremo časopise in revije samo na spletu. Tudi to je meja. To je določila uprava Zadruge Goriška Mohorjeva kot vrsto drugih varčevalnih ukrepov, ki jih v drugih uredništvih, tudi v zamejstvu!, nimajo. Recimo to, da se pri nas vedno dela za praznike, sobote in nedelje brezplačno in da nadur preprosto ni.
Pa mi je čez državno mejo pri Rdeči hiši, ki jo še vidiš in dobesedno vohaš v zraku!, pred nekaj dnevi prijateljica Sandra prinesla za rojstni dan kot darilo knjigo znanega slovenskega novinarja, po rodu je iz Nove Gorice, Ervina Hladnika Milharčiča, ki je izšla v zbirki Beletrina pri Študentski založbi in nosi naslov Pot na Orient. Položil sem jo na zadnji sedež avtomobila, da je delala družbo zadnji knjigi Umberta Eca o lažeh, v upanju, da bo imela srečo in bom segel po njej, ko bom kje koga čakal. Kdor ima šoloobvezne otroke in ženo, ve, kaj pomeni čakati, tudi med počitnicami. Ervina, velikana dobrodušnega izraza in zvedavih oči, sem osebno spoznal pred časom, govorila sva o Goriški in mejah. Pred leti sem rad bral njegove zapise z vseh koncev sveta v Delu, kasneje bolj poredko v Dnevniku, cenil sem in cenim predvsem ironijo, ki pa je bila samo plemenita lazura na resno in temeljito pisanje. Brez ovinkov lahko zapišem, da Ervin Hladnik Milharčič zna pisati, je pero, kot bi se pri nas reklo. In sem zato postal besen, ko sem na zavihku knjige Pot na Orient prebral, da “knjigo lahko z mimo vestjo umestimo ob bok mojstrom vmesnega polja med žurnalizmom in literaturo”!
“Dej, nehi, no”! bi najraje vzkliknil piscu teh vrstic, ko sem nekega popoldneva knjigo odložil zraven torbe ob morju vSesljanu in ugotovil, da meje sonce skozi oblake nesramno ožgalo, istočasno pa veselo ugotovil, da bi za Ervina Hladnika Milharčiča veljalo reči iste besede, kijih je izrekel Indro mladim: “Berite njega, ne pa pisateljev"! Zares vrhunska pisava, če dodam še dejstvo, da je zgodba o čevapčiču in njegovem izvoru vredna najboljše literature, ima bralec pri sebi knjigo, ki je zares zadetek v polno.
Za nas, ki od nekdaj živimo ob meji, z njo in na njej ter med mejami, bo knjiga še kako dragocena.
"... tudi sam vem, da brez solidne zaloge predsodkov sveta ni mogoče urediti. Šele prava količina predsodkov omogoči ustrezno klasifikacijo, hierarhijo in interpretacijo. Edino, kar mora človeka skrbeti pri predsodkih, je, da bi jih imel premalo ali da bi katerega pozabil. Svet se takoj sesuje v nerazumljivo gmoto brez repa in glave”, stoji nekje zapisano. Goričan Ervin Hladnik Milharčič v tem čudovitem kontekstu ni pisal o naši Goriški, ampak o arabskem svetu, a samo človek (preseganja) meje lahko piše tako.
Srečanje Gibanja fokolarov v Sloveniji
So bile sanje?
Nepozaben teden, ki smo ga od 1. do 6. avgusta preživeli skupaj z naslednico Chiare Lubich, gospo Em-maus, z Giancarlom in njunimi sodelavci iz Centra Gibanja fokolarov v Rimu, je bil dogodek, ki mu je težko dati pravo ime, morda je še najbolj blizu primerjava s Spremenjenjem na gori Tabor, kjer sta se človeško in božje prelivala drug v drugega. Izjemna preprostost, srčnost, nalezljiva vedrina in hkrati globoka zakoreninjenost v Bogu so bile značilnost tega obiska vse od pristanka letala Air One na tržaškem letališču v Ronkih, kjer so gospo Emmaus pričakali mnogi člani skupnosti s Koprskega, Goriškega, pa tudi iz Trsta in Gorice in ji s pesmijo in cvetjem zaželeli dobrodošlico, pa vse do zadnjega pozdrava pri "Postojnskih vratih" na Rau-barkomandi. Kot se slikoviti kraški svet s podzemnimi rekami neopazno podaja v svet Notranjske in se z izvirom Ljubljanice končuje ob robu prostrane ljubljanske kotline, obkrožene s hribi in z vencem
gora v ozadju, so bili tudi dogodki, ki so se odvijali drug za drugim te dni, ko se je vse med seboj prelivalo in bilo hkrati povezano s posebno močno navzočnostjo Jezusa med nami, pre-dokus raja, kjer je na zemlji kakor v nebesih.
V skupnem božjem pogledu na
življenje Gibanja fokolarov v Sloveniji je vse prišlo do izraza v novi luči in to je bila značilnost srečanja s predstavniki posameznih resničnosti znotraj Gibanja pri nas. Pri obisku vrtca Sončni žarek v Stari Loki naslednji dan se je na področju občestvene vzgoje zgodilo nekaj velikega, kar je gospa Emmaus primerjala z Brazilijo 1991, ko je Chiara sprožila občestveno gospodarstvo. Torkov dan fokolara fokalarin in fokalironv, tokrat z gospo Emmaus in Giancarlom je bilo po-
sebno doživetje Nazareške družine. Ogled starega mestnega jedra Ljubljane, obisk parlamenta, evangeličanske skupnosti, pogovor z nekaterimi škofi, še posebno z nadškofom Antonom Stresom, vse, vse je zažarelo v novi luči, ki je osvetlila veliko obetavnih brstov.
Od prve iskre do ognja je bil naslov velikega dogodka v Športni dvorani v Medvodah, kateremu je bilo priča 1200 prisotnih; v prvem delu po pozdravu najmlajših je bil s pesmijo, slikami in z vi-
deo posnetki, besedami in utrinki iz življenja prelistan naš družinski album, in to vse od prvih stikov s to duhovnostjo sredi petdesetih let pa do danes. V drugem delu pa sta Emmaus in Gian-carlo izčrpno in smelo odgovarjala na naša vprašanja, pri čemer imajo odgovori izjemno težo in presegajo naše meje, saj veljajo za vse človeštvo. Kar pa je bilo izrazito položeno na naša srca, je bila podčrtana vloga ustvarjanja družine med nami v njenem evangeljskem pomenu in seveda beseda pogum, ki jo je Emmaus v slovenščini v naslednjih dneh na različnih srečanjih še večkrat ponovila; to dvoje je poudarila tudi delegatom redovnikov z vsega sveta, s katerimi se je srečala v petek v Centru Mariapoli Spes-Upa-nje v Planini pri Rakeku, in s tem je tudi izrazito nam namenjeno
sporočilo postalo svetovno. Četrtkovo romanje na Brezje, kjer se je srečala z duhovniki in redovniki iz Gibanja, je bilo predvsem namenjeno zahvali Mariji za vse izredne milosti, ki smo jih bili deležni v teh dneh, bilo pa je tudi priporočilo za naprej. V zelo natrpanem urniku se je še vedno našel prostor za srečanje s predstavniki različnih gibanj v Sloveniji, za zelo sproščen in posrečen zmenek in sladoled z mladimi, drugi dan pa še z manj mladimi t.j. 'volontariji', ki s svojim delom in navzočnostjo posvečujejo okolja, v katerem delajo in živijo. Ne to niso bile sanje, pa četudi bi bile, brez njih ne moremo več živeti, saj so del programa, za katerega je Jezus pred smrtjo prosil Očeta da bodo vsi eno, kakor sva midva eno, ..."(Jan. 17, 21)
s. g.
Ob načrtovanju novih evropskih prometnic
Skrivalnice v zvezi z dogovorom o izgradnji železniške proge Trst-Koper
Zanimivosti iz astronomije
Arabci so močno prednjačili evropskim narodom
Pri načrtovanju novih evropskih prometnic se je Slovenija dolgo časa silovito upirala pritiskom Italije za izgradnjo proge Trst-Koper, ker bi to pomenilo preusmeritev dela koprskih tranzitnih tovorov na pontabeljskoprogo, kar bi bil velik udarec za Slovenske železnice. Prerivanje se je končalo s kompromisom, po katerem bi se oba kraka 5. koridorja, to je Trst-Di-vača in Koper-Divača, srečala na križišču v Rižanski dolini, kar bi nekje nadomestilo progo Trst-Koper. Vendar je Italija zaradi ostrega odpora okoljevarstvenih organizacij in prizadetih občin ter negativnega mnenja ministrstva za okolje izskočila iz dogovorjenega kompromisa in se odločila za lastno traso 5. koridorja, ki bi se vzpenjala od Tržiča po Krasu, prek Občin in Sežane, in naprej do Divače. S tem je predvidena kompromisna povezava obeh pristanišč preko Rižanske doline odpadla in je tako Italija obnovila pritiske za izgradnjo proge Trst-Koper.
Ob koncu lanskega leta je tržaški II Piccolo (9. 12. 2010) zmagoslavno najavil, da je bil podpisan dogovor za izdelavo študije o železniški povezavi obalnega področja dežel Veneto, FJK in Slovenije (proga Benetke-Tržič-Trst-Koper), ki sicer že obstaja, z izjemo odseka Trst-Koper (in kratkega kraka za povezavo obeh Goric). Povezavo so svečano krstili z donečim nazivom "metropolitana leggera", kot da gre pri tem za kako večmilijonsko gosto poseljeno urbano območje, ki potrebuje svojo “me-tropolitano". "Leggera"pa za to, da bi vsaj na videz izgledalo, da gre za "lahko", zgolj potniško progo. Niso pa pozabili posebej poudariti, da bosta s tem povezani tudi pristanišči Trst in Koper, in bi tako "metropolitana"ne bi-
la ravno "leggera", ampak bi služila tudi za tovorni promet. Študijo naj bi realizirala dežela FJK v sodelovanju z italijanskimi železnicami, Srednjeevropsko iniciativo in slovenskim Ministrstvom za promet, ki ga je pri podpisu dogovora zastopal Bogomir Černe. Bila je vključena v evropski program InterregItalija-Slo-venija 2007-2013; zanjo je bilo odobrenih 3,3 milijona evrov. Končana naj bi bila v roku enega leta.
Riccardo Riccardi, odgovoren za promet in infrastmkture pri deželi FJK, je ob tej priložnosti vzhičeno pripomnil, da je to prvič, da je Slovenija v nekem dokumentu pristala na izgradnjo proge Trst-Koper, pri čemer pa je po tihem priznal, da gre pri tej visokodo-
Patrick Vlacic
neči "metropolitani leggeri" predvsem za odsek Trst-Koper, saj ostale povezave že obstajajo. Pridružil se mu je tudi avtor članka v časniku II Piccolo, novinar Silvio Maranzana, ki je v zanosu ob tej zmagi Trsta nič manj kot opozoril Koper, da bo moral premestiti železniško postajo bliže Luki, ker bi bila na sedanji lokaciji, očitno, nefunkcionalna za tovorni promet. Pozabljajoč pri tem na svoja zagotovila v uvodnem delu istega članka, da bo to "metropolitana leggera", to je lahka, potniška proga.
Objavi vII Piccolu je takoj sledila
slabokrvna in dvoumna izjava ministra za promet dr. Patricka Vlačiča (PN, 13.12.1010), v kateri je dejal, da podpira izključno potniško povezavo Trst-Koper z "lahko" železnico in da na načelni ravni ni proti temu, da se s študijo preveri upravičenost te "potniške" povezave, pa čeprav je nekaj mesecev pred tem v Državnem zboru dejal, "da železniške proge Trst-Koper ne bo podprl". V tem konkretnem primeru pa ljudi prav nič ne zanima, kaj minister na načelni ravni podpira in česa ne, pač pa pričakujemo od njega jasen odgovor, ali je Slovenija dala pristanek za izgradnjo proge Trst-Koper in ali se bodo po njej prevažali tudi tovori, kot to zagotavljajo na italijanski strani, kot tudi odgovor na vprašanje, kako to, da si funkcijo te proge obe strani povsem drugače tolmačita. Nekaj mesecev zatem se je o tej temi oglasil tudi sekretar na Ministrstvu za promet dr. Igor Jakomin z izjavo (Delo, 4. 5.2011), ki je demantirala Vlačiča, s tem stvar še bolj zapletla in tudi ni prinesla pričakovanih odgovorov. Dejal je namreč, da na ministrstvu nihče, od ministra navzdol, ni nikoli pomislil na železniško povezavo Trst-Koper, saj bi to privedlo do odliva tovora iz Kopra prek Trsta na pontabeljsko progo in po Avstriji, pod Golpico (Koralpe) naprej proti vzhodu, kar bi pomenilo prestavitev 5. koridorja.
Ob vsej tej zmešnjavi se ni mogoče znebiti občutka, da ministrstvo nekaj skriva pred javnostjo. Pri tem bi želel opozoriti, da smo z i talijansko stranjo pred nekaj leti že sklenili neki dogovor, ki sta si ga pogodbeni strani vsaka po svoje razlagali, namreč dogovor o koncesiji za VIL pomol, ki se je za slovensko stran končal z veliko polomijo.
Milan Gregorič
V srednjem veku je Evropa precej zaostajala v znanosti in astronomiji. Takrat so vodstvo na tem področju prevzeli Arabci. Njihova ozemlja so se razprostirala od Srednjega vzhoda prek Severne Afrike vse do Španije. Poleg države so Arabci širili tudi svojo vero.
Njena bogoslužna pravila zahtevajo določanje smeri proti Meki, da so molivci in mošeje pravilno obrnjeni. To je pripomoglo k natančnosti merjenja položaja in časa. Za svoje izračune so razvili mnogo matematičnih pripomočkov, kot je na primer sferič-na trigonometrija, ki preučuje kote in razdalje med različnimi točkami, narisanimi na krogli, in ki imajo zaradi ukrivljenosti površine krogle nekoliko "popačene" razdalje in kote med njimi.
Arabci so v svoj jezik prevajali grška in druga besedila in iz njih črpali dotedanje astronomsko znanje. To znanje so seveda nadgradili in obogatili še z lastnimi odkritji in izboljšavami.
Prvi arabski astronom je bil al-Fazari, ki je v 8. stoletju prevedel indijsko astronomsko razpravo Siddhanta in je bil tudi prvi musliman, ki je po grškem vzoru sestavil astrolab. To je merilna naprava, ki so jo uporabljali že v antiki. Astrolab je služil za določanje lege nebesnih teles in je v bistvu predhodnik današnje vrtljive zvezdne karte. Sestavljen je iz vrtljivega dela, na katerem so označene zvezde in ekliptika (namišljena krivulja na nebu, po kateri se giblje Sonce), pod njim pa imamo nepremično ploščo, s katere razbiramo koordinate na nebu. To napravo so uporabljali tudi v pomorstvu, merjenju časa, geodeziji in zemlje-
merstvu.
Zanimiv podvig je uspel dvema drugima Arabcema, in sicer Ka-lidu Ben Abdulmeliku in Ali Ben Isu, ki sta leta 827 izmerila dolžino poldnevniškega loka v dolini mezopotamske reke Tigris. S pomočjo teh meritev jima je uspe-
lo določiti obseg Zemlje, ki se je razlikoval le za tri odstotke od prave vrednosti.
V obdobju njunih meritev je Abu Mašar razvil model gibanja planetov, ki ga lahko imamo za heliocentričnega, kar pomeni, da se planeti gibljejo okoli Sonca in ne okoli Zemlje. Za opis njihovega gibanja je namreč uporabil heliocentrične prijeme, upošteval je to, da se Sonce nahaja na sredini sončnega sistema, planeti pa se gibljejo po svojih tirnicah okoli njega.
Med 9. in 10. stoletjem je živel eden najpomembnejših predstavnikov arabske astronomije. Albatani je deloval več kot štirideset let in vse njegovo delo je
bilo izvirno, saj se ni ukvarjal s prevajanjem. Na novo je določil naklon ekliptike. Natančneje je določil dolžino leta, uredil je astronomske tabele za astronomske izračune in izboljšal izračune poti Lune ter nekaterih drugih planetov. Napravil je tudi zvezdni katalog in podal nove vrednosti precesije (to je, da os vrtenja Zemlje kroži in opisuje plašč stožca) enakonočij oziroma precesije Zemljine osi. Albataniju je sledil Abul Vefa, ki je zgradil prvi zidni kvadrant. To je naprava v obliki krožnega loka, na katerem so nanesene kotne stopinje, in se uporablja za določanje višine telesa nad obzorjem. Odkril je nepravilnost pri gibanju Lune, variacijo, do katere pride zaradi vpliva privlačnosti Zemlje in Sonca. Abul Vefa je bil tudi pomemben matematik. Ukvarjal se je s kotnimi funkcijami in drugimi matematičnimi operacijami.
Za konec pa še najpomembnejši arabski astronom, Ulug Beg. Leta 1426 je v bližini Samarkanda dokončal z izgradnjo astronomskega observatorija. Njegov glavni instrument je bil v skalo usekan višinski kvadrant s 36 metri premera. Z njegovo pomočjo je njemu in njegovim sodelavcem uspelo natančno opazovati položaje nebesnih teles. Astronomske tabele so še izboljšali in prišli do rešitev nekaterih problemov iz astronomije in teorije gibanja planetov. Njihov zvezdni katalog je vseboval zvezdno karto s položaji 994 zvezd.
Andrej Brešan