MIRAN KOMAC*
Narodne manjšine - most med narodi ali subjekti lastnega razvoja
(Primerjava konceptov zaščite narodnih manjšin v Sloveniji in na Hrvaškem)
Primerjalni prikaz načel zaščite narodnosti (narodnih manjšin) v Sloveniji in na Hrvaškem se nanaša le na leto 1991. saj so bile za predhodna leta analize (ali zgolj prikazi) tovrstne problematike že opravljene in tudi objavljene. Za Slovenijo je takšen prikaz izšel v reviji Razprave in gradivo (Ljubljana), 1990, 24; za Hrvaško pa v publikaciji Manjine u Alpsko-Jadranskem prostoru - Zagreb, 1990.
Z vidika povedanega se nam kot predmet primerjave kažejo naslednji dokumenti:
1.	Ustava Republike Slovenije, sprejeta 23. decembra 1991,
2.	Ustav Republike Hrvatske,
3.	Ustavni zakon o ljudskim pravima i slobodama i o pravima etničkih i nacionalnih zajednica ili manjina u Republici Hrvatskoj (v nadaljevaju Ustavni zakon), sprejet 4. decembra 1991,
4.	možni drugi izvedbeni zakoni na različnih ravneh (od republiških do občinskih). Na žalost nam je kljub prizadevanjem uspelo pridobiti le dokumente za narodnostno mešane občine v Sloveniji ter je zato prikaz uresničevanja pravic manjšin na tej ravni nujno enostranski.
Metodološko izhodišče temelji na ugotavljanju koncepta varstva narodnosti (narodnih manjšin), saj so prav od te zasnove odvisni celotna pravna izvedbena struktura ter dejanski položaj posamezne narodnostne skupnosti in njen etnoraz-voj. Kljub vsej diskutabilnosti in spornosti je pristop k urejanju položaja manjšin možno shematično razdeliti na t. i. »negativni« oziroma »pozitivni« pristop. Pri tem je lahko sporna posledica uporabe izraza »negativni«, ki pogosto asociira na odklonilno stališče do zaščite manjšin. Vendar je treba poudariti, da gre predvsem za terminus technicus. ki tudi zagotavlja promocijo, izvedbo in varstvo pravic na določeni ravni, vendar se od koncepta »pozitivni pristop« razlikuje po nižjem dosegu priznanih kolektivnih pravic, oblikah in dosegu avtonomije narodnih manjšin pri koncipiranju lastnega etnorazvoja ter v razmerjih porazdelitve.
Temeljni element »pozitivnega« koncepta je tako zasnovano varstvo narodnih skupnosti (manjšin), ki manjšinske populacije obravnava kot posebne družbene subjekte v smislu varstva njihovega obstoja in dejavne pojavnosti v javnosti. Primerjava določil o posebnih pravicah narodnih manjšin v obeh novosprejetih temeljnih listinah nas navaja k sklepanju, da ima hrvaško načelo kar nekaj elementov t. i. »negativnega pristopa«. Na to nas opozarja že zapis v »preambuli« (izvo-rične osnove), kjer je zapisano, daje Republika Hrvaška nacionalna driava (podčrtal M. K.) hrvaškega naroda in driava pripadnikov tistih narodov in manjšin, ki so njeni državljani: Srbi. Muslimani. Slovenci, Čehi, Slovaki, Italijani. Madžari. Židi in drugi, ki sta jim zajamčena enakopravnost z državljani hrvaške narodnosti in uresničevanje nacionalnih pravic v skladu z demokratičnimi normami OZN in držav svobodnega sveta«. Res je sicer, da gre zgolj za navedbo v preambuli (zdi se.
• Dt Miru Konuc. doctnt na FDV
670
da je ta sicer prepisana iz kakšnega Tudmanovega govora ali zgodovinskega spisa), vendar je kljub temu moteče izrazito poudarjevanje nacionalne države ob koncu dvajsetega stoletja. Afinitete in težnje večinskih narodov po nacionalni državi pogosto vodijo v praksi k hierarhičnemu razvrščanju elementov etnosa. pri čemer so marginalizirani (oziroma »folklorizirani«) prav statistično minorni etnosi. Razvrščanje etnične situacije na Hrvaškem pogosto asociira na opisano miselnost. Prav to pa lahko povzroča brez ustrezne pojmovne kompenzacije (ob »primernih« amarkordovskih spodbudah) za druge (nehrvaške) etnične populacije negativne učinke.
Določen amortizacijski učinek bi bil dosežen z vpeljavo pojma avtohtonost za druge etnično manjšinske populacije, kot je to zapisano na primer v Ustavi Republike Slovenije (5. člen): »Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti (...). »Avtohtonost najprej pomeni, da gre za populacije, ki so jih objektivne zgodovinske razmere dodelile tej in ne drugi državni tvorbi. Torej jih ni mogoče obravnavati kot nekakšne »pritepence«, ampak kot soustvarjalce večstoletnega kulturnega in socialnega razvoja teh ozemelj s povsem enakimi pravicami do »uporabe« večstoletne zgodovinske dediščine.
Soodvisnost med avtohtonostjo in priznavanjem zgodovinskosti se mora v prvi vrsti kazati v javnem izkazovanju prisotnosti manjšinske etnične skupnosti na določenem teritoriju. V to kategorijo gre šteti pravne določbe o rabi jezika', topono-mastiki in narodnih simbolih. Ustava Republike Slovenije je glede rabe jezika jasna: 11. člen določa, da (...) »na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina«. Ustava Republike Hrvaške je manj določna, saj v nobeni določbi ne predvideva avtomatične izenačitve jezikov manjšin s hrvaškim jezikom. Možnost uvedbe drugega uradnega jezika na določenih območjih je sicer dopuščena (člen 12 Ustave Republike Hrvaške)1, vendar z določbo, da bo podrobnejša specifikacija oblikovana v ustreznih izvedbenih aktih.
V skladu s (pompoznim) razglasom ustavnega zakona bi pričakovali, da je njegova funkcija prav v podrobnejši analizi te problematike. Žal pa ostajajo določila v tem zakonu po eni strani še vedno abstraktna1 (»občine, kjer so nehrvaške etnične populacije v večini«), po drugi strani pa tako konkretna, da bo raba jezika manjšin v javnosti lahko močno omejevalna. Na to nas opozarja določba člena 8 ustavnega zakona, ki najavlja Številčno klavzulo pri uvajanju dodatnega uradnega jezika in pisave ter hkrati prepušča lokalnim ravnem določanje meril za uresni-
1 Ni tem mestu puhamo ob strani problematiko rabe jezika na »individualni« ravni tako v javnosti in na javnih krajih kot tudi v odnosih do oblasti- Glede na to da je uresničevanje tega dejavnika tradicionalno kritično ter zato daleč od ielenega. je mogoče vzroke za to najti v obilici te opravljenega raziskovalnega dela.
1 Ustavni zakon članak 12.: U Republici Hrvatskoj u službeno) je upotrebi hrvatski jezik i latinično pismo. U pojedi-nim področnim jedinicama uz hrvatski jezik i latinično pismo u sluibenu se uporabu mote uvesti i drugi jezik te 6rilično tli k oje drugo pismo, pod uvjetima proptsanim zakonom
1 Gre za določila v členih 6 toč. c ifl 7 Ustavnega zakona
članak 6 toč. c: Republika Hrvatska obavezujc se da če pripadnicama svih cimčkih i nacionalnih zajednica Ui manjina odpirati:
c) pravo na identitet, kultura, vjemspovifed. javno i privatno koriti enjc jezika i pisma te obrazovanje;
Članak 7: Pripadnici svih etničkih i nacionalnih zajednica Ui manjina u Rcpublici Hrvaukoj roogu siobodno upotrebljavati. u pnvatnom i javnom životu, svoj jezik i pismo. U opčtnama u kojima pripadnici etničke i nacionalne zajednice ili manjtne čine večinu u ukupnom broju stanovnika u sluibcnoj uporabi če biti uz hrvatski jezik i latinično pismo i jezik i pumo te etničke t nacionalne zajednicc ih manjinc
671
Teorija in praksa, let. 29. it. 7-8. Ljubljana 1992
čitev te možnosti.' Praksa zagotavljanja in uresničevanja posebnih pravic manjšin, ki določa ključno funkcijo lokalnim političnim dejavnikom, zna predstavljati (kot nam kaže praksa doma in v svetu) dodaten zadržek v tem procesu. Lokalne ravni so zaradi različnih povezav, ki izvirajo iz stikov z etnijami, pogosto obremenjeni s preštevanjem in prištevanjem »privilegijev«, ki naj bi jih bili deležni pripadniki manjšin, ter so zato praviloma kritičnejši do uveljavljanja posebnih pravic manjšin.
Razreševanja problematike toponomastike ni mogoče zaslediti v nobenem izmed opisanih dokumentov (ne slovenskem ne hrvaškem), kar seveda še zdaleč ne pomeni, da se ji bo mogoče izogniti. Tematika zadeva najprej javno dvojezično poimenovanje, vendar tudi, če že ne predvsem, ponovno vrnitev izvornim krajevnim, ledinskim itd. imenom, ki so pogosto nastala pred prevlado sedanjega dominantnega naroda na narodnostno mešanih področjih. Vzpostavitev prevlade je očitno terjala (vsaj vizualno) prekinitev z dotedanjo kulturno tradicijo, s čimer so bili (zavestno ali ne) vgrajeni pomembni asimilacijski nastavki.
Svobodno rabo narodnih simbolov omogočata tako določba v slovenski ustavi' kot določba v hrvaškem ustavnem zakonu.* Določbi sta razumljivo močno splošni, tako da se bosta šele ob uporabi (ponovno) odprli permanentno prisotni vprašanji: a) kako razrešiti dilemo, ko narodna manjšina izbere za svoj temeljni narodni simbol zastavo, ki je hkrati državna zastava države matičnega naroda in b) kako opredeliti kategorijo »javna mesta za izobešanje zastav«? V prejšnji politični ureditvi sta bili dilemi razrešeni tako, da je bil z dodajanjem zvezde na nacionalne (državne) zastave vpeljan pečat, ki je uvedel mejo med nacionalnim (v smislu etničnega) ter nacionalnim v smislu državnosti; scenografija občega okraševanja ob za to predpisanih priložnostih pa je v »javno mesto« spremenila vsako kolikor toliko urbanizirano naselje. Za Slovenijo velja, da bo oboje mogoče dodelati v ustreznih zakonih,' medtem ko ostajajo tovrstna določila na Hrvaškem »dokončna« ter jih bo zato možno poljubno interpretirati.
Celotno področje javnega izkazovanja prisotnosti določene narodne manjšine je mogoče izoblikovati šele tedaj, ko se v povezavi z avtohtonostjo opredeli teritorij, na katerem naj bi bile posamezne oblike izkazovanja narodnomanjšinske prisotnosti avtomatično izkazovane. Težko si je namreč predstavljati, da bi bilo možno oblikovati celoten sistem pravic brez predhodne odločitve teritorija. Novospre-jete pravne rešitve, ki jih primerjamo, dajejo le obrise bodočega razvoja - vendar je to mogoče trditi le za slovensko ustavo v tistem delu, ki določa, da »zakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita (. .i)«.* Glede na sprejeto načelo, da nov pravni sistem ne sme zniževati že dosežene ravni pravic, lahko sklepamo, da bo narodnostno mešano ozemlje obsegalo (vsaj) ozemlja sedanjih občin Koper, Izola, Piran ter v Prekmurju občino Lendava in dele občine Murska Sobota. Kakšna bo bodoča
4 Ustavni ukon ilanak 8: Jediiuce lokalne samouprave mogu utvrditi slutbenu tipotrebu dvaju tli vtie jezika i pisarna vodeči ratuna o broju pripadnika i interesima etmCkih i nacionalnih zajedmea ili mjnjuii
' Uuava Republike Slovenije: 64. «en: (...) »obodno uporabljalo ivo)e simbole (...)
* Ustavni zakon Republike Urnike
Clanak 9 : Slohodan je posjed i uporaba znamenja i simbola ctniCkih i nacionalnih zajednica ili manjina (...) ' Z odločitvijo SkupiCme obCine Lzolait.: 352-1 H/HO z dne 23 XII. 1991 (Uradne objave, i. 44.27. decembra I99t)je bd (lede uporabe zastave italijanske narodnosti narejen precedcns. ki bo zagotovo vplival na urt|anje tega področja. S tem odlokom je skupi&na potrdila predlog Samoupravne narodnostne skupnosti pripadnikov italijanske narodnosti, da se kol zastava narodnosti uporablja dotedanja trobojnica brez zvezde, kar bo mnoge aaoeiiralo na italijansko dr favno zastavo
Pri madžarski narodnosti v Sloveniji le dileme ne bi smelo biti. saj se z odstranitvijo zvezde ne izenatujeta narodno manjtimka in (narodno) državna zastava. Madžarska državna rasla vi ima na uobojnid tradicionalni madžarski grb. ' Ustava Republike Slovenije. M. «en
672
teritorialna zasnova komunalne ureditve, ni mogoče trditi niti za Slovenijo niti za Hrvaško, ne glede na to da so določena delovna gradiva (za Slovenijo) že v kroženju.* Za Slovenijo je soodvisnost med bodočo teritorialno ureditvijo in obsegom pravic, vezanih na teritorij (če bo obveljalo načelo o nujnosti ohranjanja že dosežene ravni zaščite), manj pomembna. Ključen pa je ta koncept za Hrvaško, saj bo z ustrezno teritorialno razdelitvijo mogoče bistveno vplivati na številčno porazdelitev etnij v posamezni lokalni samoupravni enoti ter s tem na pravice, ki naj bi jih bili deležni! Ne gTC namreč pozabiti, da so s podobnim teritorialnim preustrojem v petdesetih letih Hrvati bistveno zameglili prisotnost (predvsem) srbskega etničnega dejavnika ter da se podobna rešitev zna dogoditi tudi danes kljub dokazanemu dejstvu, da se jim je takratna reorganizacija obrestovala v negativnem pomenu besede.
Bistveno pri teritorialni organizaciji je seveda to, da narodne manjšine ohranijo tudi v novih upravnih enotah doseženo raven samoupravljanja na področjih, ki so ključna za ohranjanje in razvoj manjšin. Ker te pristojnosti določajo že obstoječi statuti občin na narodnostno mešanih ozemljih, jih ne navajamo. Omeniti pa je treba odloke, ki so jih občinske skupščine na teh ozemljih sprejele v obdobju.
* Iz delovnega gradiva a pripravo zakona o občinah (Ljubljana. 30. 9. 1991) j« mogoče izluičiti naslednjo shemo delitve dosedanjih narodnostno meiamh občin
1.	Koper - 1. Ankaran in Škofije (»Hrvatini)
2. Dekani (+Cmt Kal + Gradin + GradtKe) J. Koper (+Priaoje - Olmo - Semedcla + Žustcma)
4.	Koper okolica (možna tudi delitev na: a. Benoki - Pobegi - Pridvor
b) Škocijao - Vauganel
5.	Šmarje - Marezige (4- Borit)
2.	hoh > I. Izola
J. Piran m I Lucija - Sečovlje (+ Nova va« - Raven) 2. Piran
9. Portorož (Motna /družitev z Lucijo in Strunjanom)
4 Lendava = t. Cretaovti (+Bistrica + Odraoci. Polane) 2. Dobrovnik <+Gentcrovci * Kobilje) i. Lendava (♦ Dolga vas)
4.	Lendava okolica (varianta obmestne občine: ajCcntiba (Grčije. Pctilovd) bJGaberje - Hotiza (Lakot)
5.	Tumiiče
i Munka Sobota » 1 Beltinci (-fBratonci. Dokletovje. Gančani. Uakovci. Lipa. Lipovci. Melinci)
2.	Cankova ( + Zenkora)
3.	Gornji Petrova (+Hodoi. Cepina. Knževa. Šalovci)
4 Grad ( «Budonci. Kuzma)
S. Mačkova
6	Marjana - Bogopna («Teianovci)
7	Murska Sobota (Černelavci. Rakičan)
8	Murska Sobota (varianta obmestne občine: <) Bukova - Krog
b)	Puconci (Brezova)
c)	Triim (Gederovd)
9	Prosenjakovd ( + Ratkova. Selo - Fokovei)
10. Roguieva ( + Pertoča)
673	Teorija in praksa, let. 29. it. 7-8. Ljubljana 1992
ki ga obravnavamo. V ta okvir sodita odlok Skupščine občine Murska Sobota z dne 4. aprila 1990 o pristojnosti zborov skupščine občine Murska Sobota (2. člen in 9. člen)10 ter odlok z enakim naslovom, ki ga je 11. aprila 1990 sprejela Skupščina občine Lcndava"(2. člen, 9. člen. 10. člen).
Hrvaško načelo določanja narodnostno mešanega teritorija je manj transpa-rentno vsaj iz dveh razlogov: a) zaradi številčne klavzule ter b) zaradi uokviijanja pravic manjšin v kulturno avtonomijo.1-' Oboje je logična posledica izrazitih teženj hrvaških oblasti po graditvi države s poudarjeno težnjo enonacionalnega obeležja, znotraj katere je manj prostora za priznavanje etničnega pluralizma; hkrati pa se v takšnem pristopu kaže politični trenutek sodobne Hrvaške v smislu hrvaško-
10 Odlok o prutoinoitih zborov ikupUtne občine M. Sobota
Člen 2. Vprašanja iz pristojnosti občine M Sobota obravnavajo in odločajo zbor krajevnih skupnosti. zbor združenega dela in družbenopolitični zbor Skupščina samoupravne narodnostne skupnosti pripadnikov madžarske narodnosti odloča enakopravno t pristojnimi zbori občinske skupščine o vprašanjih. ki jih določa la odlok
Člen 9.: Skupščina narodnostne skupnosti pripadnikov madžarske narodnosti enakopravno s pristojnimi zbori občinske skupščine obravnava in odloča
-	o razvoju dvojezičnega otroškega varstva, dvojezičnega osnovnega šolstva ui srednjega šolstva.
-	o načrtovanju kulturnega razvoja v občim, posebno na narodnostno mešanem območju
-	o ustanavljanju kulturnih in vzgojno-varstvemb zavodov na narodnostno mešanem območju.
-	o razvijanju narodnostnega tiska, radia m založništva ter drugih sredstev javnega obveščanja.
-	o stikih z matičnim narodom.
-	voli predsednika in člane komisije za narodnostna vpraianja.
-	o uresničevanju gospodarskega m drugega družbenega razvoja, pomembnega za ohranjanje narodnostnih značilno* sti narodnostno mešanega območja.
-	o drugih vprašanjih. pomembnih za ohranitev m razvoj narodnostne skupnosti.
-	o kadrovskih vprašanjih. ki se nanašajo na pripadnike madžarske narodnosti Vir Uradne objave {Murska Sobota) XXVI. it. 9. 19 april 1990
" Odlok o pristojnostih zborov Skupščine občine Lendava
Člen 2.: Zadeve iz pristojnosti občine Lendava obravnavajo in o njih odločajo zbor združenega dela. zbor krajevnih skupnosti in družbenopolitični zbor: o zadevah, ki so navedene v 9 členu tega odloka, pa enakopravno s pristojnimi zbori SO odloča tudi skupščina samoupravne madžarske narodnostne skupnosti občine Lendava
Oen 9-- Skupščina Madžarske narodnostne samoupravne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: skupščina narodnostne skupnosti) enakopravno s pristojnimi zbori SO obravnava m odloča o;
-	osnovnih vprašanjih dvojezične predšolske vzgoje, osnovnega šolstva ter razvoja in izvajanja dvojezičnega srednjega Mstva:
-	načrtovanju kulturnega razvoja narodnosti ter ohranjanju kulturne dediščine:
-	ustanavljanju, delovanju in prenehanju delovanja kulturnih vzgojno-vantvemh. osnovnih ler srednjih šolah na narodnostno mešanem območju.
-	uresničevanju gospodarskega in družbenega razvoja, pomembnega za ohranjanje narodnostnih značilnosti narodnostnega območja:
-	dvojezičnem poslovanju.
-	kadrovski politiki.
-	razvijanju narodnostnega tiska, radia, televizije, založništva m drugih sredstev javnega obveščanja.
-	poimenovanju ulic m naselij na narodnostno mešanem območju:
-	vprašanju v zvezi s jjoprsom prebivalstva.
-	stikih z matičnim narodom ter o drugih vprašanjih, pomembnih za ohranitev in razvoj madžarske narodnosti Skupščina narodnostne skupnosti imenuje tudi predsednika m člane komisije SO za narodnostna vprašanja ler daje
soglasje k tistim določilom statuta občine ter poslovnika skupščine, ki se nanašajo na položaj m pravice madžarske narodnosti
Skupščina narodnostne skupnosti razpravlja in odloča o zadevah iz lega člena na skupni seji ah na skupnem zasedanju z zbori SO in na ločeni seji
Vir Uradne objave I Murska Sobota) XXVI. št. 10. april 1990 u - Ustav Republike Hrvatske
članak 15 . U Rcpublici Hrvatsko] ravnopravni su pripadnici svih naroda manjina Prtpadnicimi svih naroda i manjina jamči se sloboda izražavanta narodnostne pripadnosti, slobodno služenje svojim jezikom l pismom i kulturna aulooomija
-	Ustavni zakon
Clanak 3.: Euiičke i nacionalne zajednice ali manjine u Rcpublici Hrvatakoj imaju pravo na kukurnu autonomiju (Clanak 15. Usuva Republike Hrvatske)
674
srbskega »etničnega« spora. Nujno potrebna asimetričnost urejanja položaja manjšin, ki bi izražala obstoječe posebnosti posameznih nehrvaških etničnih populacij, je nakazana z urejanjem statusa srbske manjšine na Hrvaškem. Načelo se zdi naslednje: če je oblika zaščite Srbov najvišja raven, je jasno, da je zaščita drugih etničnih populacij lahko le pod to ravnijo. Ker je tudi zakonska zaščita Srbov prej posledica pridobivanja potrebnih »pogojev« za mednarodno priznanje države Hrvaške kot pa nujnost, ki izvira iz aktivnega priznavanja etničnega pluralizma kot temeljnega pogoja za urejanje razmer na Hrvaškem, je številčna klavzula ključen ventil določanja obsega pravic, kulturna avtonomija kot del funkcionalne avtonomije pa očitno najvišja dopustna raven avtonomnosti odločanja manjšine o lastni usodi.
Višjo stopnjo avtonomije si nehrvaške etnične populacije lahko zagotovijo le v tistih občinah, v katerih njihovo število po popisu prebivalstva 1981 (sic!) presega 50% celotnega števila prebivalstva. Toda vpogled v funkcije," ki naj bi jih te občine imele, govori primarno v prid trditvi, da bo bodoča hrvaška državna ureditev močno centralizirana. S tega vidika bodo te občine v nekem smislu celo privilegirane v primerjavi z drugimi občinami, ki jim bo etnična »homogenost« preprečevala višjo stopnjo lokalne samouprave. Takšen koncept je popolnoma zgrešen, zato ker se posebne pravice etničnih manjšin uvrščajo med privilegije in ne v kategorijo nujno potrebnih pogojev za izenačenje »štartnih« osnov v procesu razvojne kompetitivnosti med etnično manjšino ter večinskim narodom. Rezultati takšne koncepcije so navadno povsem nasprotni od pričakovanih, saj ne prispevajo niti
13 UMavru zakon
Clanak 25. Opčina s posebnim vtatuuim samotlaliu je a odluiivanju i upravljanju posk>vima iz izvornog djekikruga utvrdenog ovim zakonom
U izvornom djclokragu operne s posebnim statutom je:
1	utkladivanjc racunalnog koriilenja i uredenja proitora i prostorno* razvoja na področju operne.
2	poticanjc razvoja gospodarskih djelatiKMi. u skladu s opeom gospodarskem politikom Republike;
3.	briga za zadosnljavailje zajedmekih interesa stanovmilva na podruiju operne » potcbnim položajem u izgradnji i odrtavanju mfrasnikturne mreie i drugih komunalnih objekau i djelauiosti od vainoui za optinu:
4.	zatlita prtrode i okolila na podrutju operne,
J. oslvanvanjc uvjeta za zadovoljavanje /a|cdn>ekih interna gradana u podzuCju kulture, a osobito iuvanja i zaitite kulturno* blaga od intereta za etnifku i nacionalno zajednicu ili manjinu. poticanjc kulturne i znanstvene djclatno-sti. osnivanje l odriavanje muzeja, znanstvenih i dragih knjižnica. kazalilta i gla/bcnih saslava koji njeguju tradicije te ctmeke i nacionalne zajednice ili manjine:
6	ostvanvanjc uvjeta za zadovol|avanjc potreba stanovniitva u zdravstveno) i klimatsko rehabilitacijsko) zaititi te •odjalnaj skrbi koja zahtijeva solidarno zadovoljavanje u skladu s posebnim proptnma;
7	osiguravanje uv)eta za zadovoljavanje rajedmikih interesa stanovmltta operne u srednjotkobkom obrazovaniu te znanosti i upotrebi suvremene tehnologije;
8	osiguravanie javnog reda i mira te sigurnosti prometa na podroCju opdne;
9	posebna briga o ostvarivanju ljudskih, gradanskih i etniikih prava svih sunovmka te posebna zaJuta stanovnika koji «c etmiki i nacionalno razlikuje od večinske etnieke i nacionalne zajednice ili manjine;
10 osnivanje sluibi i organizacija Operne s posebnim statutom a obasljanje poslova iz izvornog djelokruga
675 Teorija m praksa. M. 29.1«. 7-8, Ljubljana 1992
k etničnemu pluralizmu niti k ustavljanju procesov asimilacije etničnih manjšin. Na to nas opozarjajo razmere na Južnem Tirolskem (HrvaŠki model občin s posebnim statutom je bolj ali manj verna kopija te ureditve), kjer se etnične napetosti (v latentni ali manifestni obliki) permanentno ohranjajo.
Mnoge študije o medetničnih odnosih ugotavljajo, da permanentni etnični plebisciti z iskanjem odgovora na vprašanje, ali se pripadnik manjšine »splača biti« (kar preštevanje manjšin ter koreliranje njihovega števila z obsegom pravic, soudeležbe v političnem življenju itd., dejansko to tudi je), prej spodbujajo asimilacijo manjšin kot pa etnični pluralizem. Morda pa so sestavljalci hrvaškega zakona o varstvu etničnih manjšin imeli v mislih prav ta dva procesa!?
Ker bodo številke o narodnostni pripadnosti igrale (kot smo že večkrat poudarili) pomembno vlogo pri uresničevanju posebnih pravic manjšin, navajamo nekaj takšnih podatkov iz popisov prebivalstva na Hrvaškem za leti 1981 in 1991. Kolikšna je njihova dejanska vrednost za sodobni čas. je težko presoditi, saj so podatki za leto 1981 predvsem zgodovinskega pomena, tisti iz popisa za leto 1991 pa so vprašljivi tako s stališča metodološke neoporečnosti kot obilice migracijskih procesov. ki so sledili vojni na Hrvaškem.
Ustavni zakon o človekovih pravicah in svoboščinah ter o pravicah etničnih in nacionalnih skupnosti ali manjšin v Republiki Hrvaški omenja popisne rezultate le v tistem delu. ko govori o občinah (področjih) s posebnim samoupravnim (avtonomnim položajem."
Tega položaja naj bi bile deležne le tiste občine, v katerih rezultati popisa prebivalstva iz leta 1981 izkazujejo več kot 50% nehrvaške etnične populacije. Iz pregleda popisa prebivalstva so to le občine t. i. SAO Krajina. Zakaj niso bili uporabljeni rezultati popisa iz leta 1991, ni čisto jasno, saj na teh področjih v zadnjih desetih letih ni prišlo do tako velikih etničnih premikov, ki bi bistveno spreminjali etnično strukturo tega ozemlja. Zato se zdi mnogo verjetneje, da je na to odločitev vplival porast števila nehrvaških etničnih populacij zunaj tega področja, tako Srbov, Muslimanov kot tudi nekaterih manjšin, Italijanov in Nemcev na primer (podrobnejši prikaz na str. 679).
Na to dejstvo nas navaja nekoliko podrobnejši vpogled v etnično stanje teritorija. ki postaja tudi s stališča slovenske (zunanje) politike vse bolj zanimivo: Istra. Iz do zdaj sprejetih zakonskih določil na Hrvaškem ni čisto jasno, kako bo številčna klavzula (pod 50% nehrvaških etničnih populacij v določeni občini) vplivala na status posebnih pravic manjšin v istrskih občinah (razen v tistem delu, ki govori o proporcionalni zastopanosti pripadnikov manjšin); prav tako ni jasno, katere številke bodo pri tem opravilu uporabljali - ali podatke popisa iz leta 1981 ali iz leta 1991? Nekako logično in naravno bi bilo. da bi bili tudi v tem primeru upoštevani rezultati popisa iz leta 1981. Bolj kot to se zdi vprašljiva sama izpeljava posebnih pravic v povezavi s prikazano etnično pestrostjo. Vehementna določba v Ustavi Republike Hrvaške (glej že omenjeni 15. člen) in Ustavni zakon (5. člen), ki pripadnikom vseh narodov in manjšin jamči svobodno izražanje narodnostne pripadnosti, svobodno uporabo jezika in pisave ter kulturno avtonomijo, teoretično vodita v plurilingvistično zasnovo Hrvaške. Problematiko bi bilo možno razre-
14 Ustavni zakon
Clanak 21.: Optinc (podnj^a) t posebnim samoupravnim (autonomnim) položajem (u daljcm tekstu -oprtne i posebnim statutom-) u kojima pripadnici pojedine etnifkc i nacionalnc zajednke iti manjme. prema popttu stanovnrilva iz 1981. godine, čine natpolovtfnu veiinu imaju unutar sustave lokalne samouprave Republike Hrrauke. poiehan statut. (..)
676
Siti samo z »delitvijo« na t. i. avtohtone narodne manjšine in imigrantske etnične populacije, kar seveda ne pomeni, da si prizadevamo za uvajanje etnične stratifika-cije. Delitev je primerno funkcionalna in je povezana z določitvijo teritorija bivanja določene etnične skupnosti. Dejstvo namreč je. da je poselitev avtohtonih etničnih manjšin v primerjavi z imigrantskimi populacijami mnogo bolj strnjena in predvsem permanentna. Zanjo se torej veže pojem t. i. manjSinskosti, to je statusa. v katerega je bila določena populacija (etnično različna in številčno šibkejša od populacije, ki predstavlja etnično večino države, v kateri živi) postavljena ob oblikovanju države večinskega naroda (ta država se je oblikovala tudi v skupnosti z drugimi narodi) brez »pravice do odločanja« o njeni državni pripadnosti. To je ključno dejstvo za določanje avtohtonosti ter na tem pojmu utemeljenih posebnih pravic manjšin.
Iz povedanega je mogoče izvesti ustrezno razlikovanje z imigrantskimi populacijami. Te so prihajale mnogo kasneje in povsem prostovoljno, čeprav ni mogoče mimo dejstva, da je imigrantska država s svojo gospodarsko zasnovo ustvarila večino »pogojev« za ¡migracijske procese, kar je v slovenskem in hrvaškem primeru pomenilo vnašanje novih etničnih prvin. Preplet obeh ravni generiranja imi-grantskih etničnih populacij pogojuje tudi oblike in načine ohranjanja identitete teh etničnih populacij; ti bi morali biti naravnani k oblikovanju kulturne avtonomije ter nekaterih medijev socializacije, ki bistveno vplivajo na ohranjanje etnične identitete - šolskih struktur do določene ravni, morda medijev obveščanja itd.
Problematika odnosov med Slovenijo in Hrvaško na področju zaščite manjšin ima dve plati - na eni stran gre za iskanje poti v premagovanju nivojske diskrepan-ce pri zaščiti avtohtonih manjšin, kamor tradicionalno uvrščamo italijansko narodnost ter z nastankom dveh suverenih držav (vsaj) še avtohtono slovensko manjšino v Istri in Reki na eni strani ter hrvaško populacijo v slovenski Istri in Prekmurju. ki je zrasla v povojnem času kot posledica imigrantskih tokov iz Hrvaške. Ker bo slednji problem postal še prehitro vroč ter ga bo zato treba kaj kmalu celoviteje obravnavati, ga ob tej priložnosti puščamo ob strani.
Da bo izenačitev pravnega statusa italijanske manjšine v obeh državah kaj težka zadeva, smo v dosedanjem prikazu ugotovili na nekaterih izjemno pomembnih elementih etnorazvoja. Hrvaški se od slovenskega koncepta razlikuje po tem, da upošteva številčno klavzulo ter se hkrati izogiba načelu avtohtonosti, s čimer se marginalizirata pojma teritorija in manjšinskosti.
Status, ki ga država večinskega naroda pripisuje etničnim manjšinam, je mogoče celoviteje presoditi tedaj, ko se analizirata še dva pojma: avtonomnost odločanja pripadnikov (predstavnikov) manjšin o lastni usodi nasploh ter vpliv na medije (v kolikostnem in kakovostnem pomenu), ki so na razpolago manjšini za ohranjanje in razvoj narodne identitete.
Za hrvaški koncept smo že omenili, da omejuje avtonomnost odločanja manjšine na kulturno avtonomijo, medtem ko za slovenskega lahko ugotovimo, da je mnogo bolj odprt. Res je sicer, da tudi v slovenskem modelu ni mogoče izrecno zaslediti pojma avtonomnosti, vendar bi bilo po določilih 64. člena15 Ustave
Ustavni zakon
- člen 64.: (posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji) Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom je ugotovljena pravica, da svobodno uporab-Ijajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obvelčanja in zalotmliva V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobrales-anja v tvojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja te vzgoje in izobraievanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično Šolstvo obvezno
677
Teorija in praksa, let. 29. it. 7-8. Ljubljana 1992
Republike Slovenije možno avtohtonost vgraditi v ustrezne zakonske določbe. Med nastavki v Ustavi Republike Slovenije je treba v tej zvezi omeniti določbo, da imajo pripadniki manjšin pravico do sooblikovanja in razvijanja »manjšinske« vzgoje in izobraževanja; možnost, da država dodeli samoupravnim narodnim skupnostim določene naloge iz državne pristojnosti: ter predvsem pravico do veta na ti odločitvi organov oblasti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic manjšin.
Posebno poglavje o avtonomnosti je politična participacija tako v smislu možnih ravni, ki jih predstavniki manjšine lahko dosežejo, kot tudi legitimnost izbire predstavnikov manjšin. Prva raven je v Sloveniji razrešena v 80. členu ustave, ki v drugem odstavku določa, da se v državni zbor vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti. Z ustrezno zakonsko ureditvijo bi bilo treba določiti, da se tudi v državni svet izvolijo predstavniki narodnih (in etničnih!) manjšin kot predstavniki lokalnih interesov. Participacijo na ravni lokalne samouprave pa bo moral razrešiti ustrezen zakon.
Načelo participacije ureja na Hrvaškem ustavni zakon, saj iz določb ustave Republike Hrvaške ni mogoče niti razbrati decidirane določbe niti zaslutiti poti. ki jih bodo hrvaške oblasti ubrale pri uresničevanju sistema participacije manjšin. Ne glede na teoretični in politični okvir ustave je bila uvedba participacije manjšin zgolj skozi kategorijo etnično nedefiniranega državljana nepremišljena poteza in morda več kot zgolj povod za upor Srbov. Ustrezne spremembe takšne zasnovane skuša odpravljati ustavni zakon, v katerem je način participacije določen v 18. in 19. členu." Temelji na številčni klavzuli in razvrščanju manjšin v dve enoti - manjšine, ki predstavljajo več kot 8% skupnega števila prebivalstva Republike Hrvaške. ter »drugi«. Za prvo kategorijo, v katero je možno šteti samo Srbe. velja načelo proporcionalnega zastopstva v saboru ter v vladi Republike Hrvaške, vse
Narodnima tkupnoatima in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojt|o odnose t svojima matičnima narodoma in njunima državama. Država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic
Na območjih, kjer u tkupnotti h viti. ustanovijo njuni pripadniki za uresničevanje svojih pravic tvoje samoupravne skupnosti Na njihov predlog lahko država pooblasti samoupravne narodne skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti ter zagotavl|a sredstva za n|ihovo uresničevanje
Narodni skupnosti sta neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru Zakon ureja položaj in način uretničavanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer tiviu, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za uresničevanje teh pravic, ter tiste pravice. ki jih pripadniki leh narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov 10 zagotovljene ne glede na Itevilo pripadnikov teh skupnosti
Zakoni, drugi predpisi in spMni akti. ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti u Ustavni zakon
Člmiuk IS Pripadnici etničkih i nacionalnih rnjedmea iN manjina koje tudjeluju u «anovntttvu Republike Hrvatske s vile od 8% t maju pravo na zasiupljcnost numjemo svom udjelu u ukupnom stanovnrtivu u Saboru i Vladi Republike Hrvatske te tijclima vrhovne sodbe ne v lasti.
Pripadnici etničkih i nacionalnih zajednica ili manjina čiji je ud» u ttanovruilvu Republike Hrvatske manji od 8% imaju pravo izabratl ukupno pet zastupnika u Zavtupnički dom Sabora Republike Hrvatske.
Zastupnici iz stavka 2 ovog članka predstavnici su svih etničkih i nacionalnih zajednica ih manjina koji su ih izbrali l dužm tu itititi njihove interese
Način izbora i opozrva zastupmka u stavka I. i 2. ovog članka uredil če se zakonom i drugim propuima kojuna se ureduju izbori u Repu hi 10 Hrvatsko).
Zasiupljcnost etničke i nacionalne zajednice ih mamine iz stavka 1. ovog članka u drugim ujetima državne vlasti Republike Hrvatske otigurava te zakonom o uslrojitvu državne vlasti.
Clmak 19 Pripadnici ctntčkih i nacionalnih zajednica ib manjina imaju pravo na zasiupljcnost u tijclima lokalne samouprave razmjemo udjelu u ukupnom stanovnHtvu odredene jedinicc lokalne samouprave
Pravo iz stavka 1. ovog članka otigurava se zakonom kojim se ureduje lokalna samouprava i statutom jedinicc lokalne tamouprave.
678
druge manjSine pa morajo iz svojih vrst izbrati pet predstavnikov. Do te točke so stvari jasne; težave se bodo pojavile pri operacionalizaciji tega načela, saj ni nikjer določeno, na podlagi katerih podatkov se bo to razmerje določalo - ali po rezultatih popisa prebivalstva leta 1981 (kar bi bilo analogno določanju občin s posebnim statutom) ali po štetju iz leta 1991.
Dilema jc seveda izključno Hrvaška, zanimivo pa je kljub temu navesti razmerja posameznih etnij na Hrvaškem za leti 1981 in 1991 (ta navajamo v oklepaju); Črnogorci 0,2 (0,2), Makedonci 0,1 (0,1), Muslimani 0,5 (1,0), Slovenci 0,5(0,5), Srbi 11,6 (12,2), Albanci 0.1 (0,3), Čehi 0,3 (0.3), Italijani 0.3 (0.4). Madžari 0.6 (0,5), Nemci 0,0 (0,1), Rusini 0.1 (0,1), Slovaki 0,1 (0,1), Ukrajinci 0,1 (0,1). Kako bo zbir dvanajstih manjšin, med katerimi so nekatere še pred kratkim predstavljale pripadnike konstitutivnih narodov, sestavil petčlansko »delegacijo«, kakšen ključ bodo uporabili, kako bodo določili volilne imenike itd., bo nadvse zanimivo spremljati.
Za participacijo na ravni lokalnih samoupravnih enot zakon določa proporcionalno zastopstvo glede na število pripadnikov določene etnije v posamezni upravni enoti.
Poseben problem, ki ga do zdaj ni razrešila niti hrvaška niti slovenska manjšinska zaščitna zakonodaja, je mogoče povzeti v naslednje vprašanje: ali je zagotovljena polna legitimnost izvoljenih predstavnikov narodnih manjšin? Odgovor na to vprašanje ni predmet ustavne ureditve, temveč volilne zakonodaje, vendar zaradi tega za »položaj narodnosti nič manj pomemben. Veljavni zakon o volitvah (v Sloveniji, op. M. K.) priznava pri volitvah predstavnikov narodnosti pasivno volilno pravico izključno pripadnikom narodnosti, aktivno volilno pravico pa vsem volilcem volilne enote za volitve predstavnikov narodnosti v republiško skupščino. Taka rešitev bi bila sprejemljiva, če se možnost kandidiranja omeji na pripadnike narodnosti, njihove organizacije in morebitne stranke narodnosti. Sicer je možno in celo verjetno, da večinski narod kandidira predstavnika narodnosti in v skrajni posledici tudi odloči o njegovi izvolitvi. O legitimnosti tako izvoljenega predstavnika narodnosti tedaj ni mogoče govoriti. Podobni problemi se pojavljajo (zopet govorimo za Slovenijo, op. M. K.) tudi na občinski ravni, s tem da se tu postavlja še vprašanje načina zagotovitve »ustrezne« zastopanosti narodnosti. Zakon o volitvah predvideva možnost oblikovanja posebnih volilnih enot. vendar pravno tehnično merilo »ustreznosti ni nikjer opredeljeno«." Vsekakor gre za problem, ki ga bo morala razrešiti nova volilna zakonodaja. Drugo vprašanje, povezano s politično participacijo, pa je možno oblikovati takole: ali imajo izvoljeni predstavniki manjšin sploh kakšno možnost vplivanja na tiste odločitve, ki so bistvenega pomena za njen razvoj?
Za odločanje na republiški ravni, na kateri se določa po večinskem sistemu, je zastopništvo lahko protokolarno, saj število zastopnikov'» manjšin v nobenem primeru ne more vplivati na odločanje niti v tistih zadevah, ki neposredno zadevajo
' Hojo« Ferenc - Soodločanji narodnosti - pravni aspekt V: Narodno« - manjiina ali skupnost Razprave m gradivo (Ljubljana) 1990. 24. ur 28-29
V skladu l hrvatko zakonodajo naj bi Srbi izvolili 11,6% (odstotek Srbov na podlagi popisa prebivalstva leta 1981) poslancev v predstavntiki dom (člen 18 Ustavnega zakona) Koliko jc to v absolutnih Stevitkah. je tetko reči. saj člen 71 Ustave Republike Hrvaike predvideva, da ima predstavniški dom najmanj 100 in največ 160poslancev Temu itevihi. kije najmanj 12 oziroma 19. j« treba dodati Je 5 preostalih manjtimkih poslancev, kar prav tako predvideva 18 člen Ustavnega zakona
Slovenska ustava določa, kot smo le omenili, izvolitev dveh predstavnikov avtohtonih manjlin v drtavni zbor
679	Teorija in praksa, let. 29. it. 7-8. Ljubljana 1992
manjšine. Da se ne bi dogajalo predvsem slednje, morajo biti dana ustrezna zakonska jamstva, ki se v končni fazi kažejo kot pravica do »veta« predstavnikov manjšin na tiste odločitve večine, ki se vežejo na najpomembnejše razvojne elemente manjšine. Tovrstnih zagotovil hrvaške zakonodaja ne daje; slovenska ustava pa to možnost ponuja v zadnjem odstavku 64. člena, ki določa: »Zakoni, drugi predpisi in splošni akti. ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti.«
Število medijev, ki jih imajo manjšine na razpolago za ohranjanje narodne identitete v posamezni republiki, ustreza začrtanim konceptom zaščite. Hrvaška ponudba je dokaj skromna, saj se omejuje na možnost ustanavljanja sredstev obveščanja in organiziranja založniške dejavnosti," možnost ustanavljanja kulturnih in drugih društev* ter na sistem vzgoje in izobraževanja.Jl Pazljivo branje določil o oblikovanju tega zadnjega sklopa kaže, da je avtonomnost manjšin dejansko omejena na folklorno in kulturno raven, vse drugo pa je subtilno nadzorovano skozi preverjanje in odobravanje ustreznih resornih ministrstev ter urada hrvaške republiške vlade za mednacionalne odnose.
Poleg vseh navedenih oblik ohranjanja identitete, ki so dane manjšinam na HrvaŠkem in jih je mogoče najti tudi v slovenski pravni zasnovi, ponuja slovenska ustavna ureditev še tri elemente, ki jih ni mogoče spregledati: 1. razvijanje (narod-nomanjšinskih) gospodarskih organizacij; 2. razvijanje lastne znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter možnost soustanavljanja listih javnih zavodov »večinskega naroda«, katerih delovanje lahko posredno zadeva problematiko manjšin," in 3. določitev področja, na katerem je dvojezično šolstvo obvezno tako za pripadnike večinskega naroda kot za pripadnike manjšine. Vsekakor gre v tem zadnjem primeru za mnogo bolj obvezujoče določilo od hrvaške ponudbe, ki jezik manjšin v šolah večinskega naroda dopušča le kot neobvezni tuji jezik. In še to le na tistih področjih, s »katerih je bilo avtohtono prebivalstvo preostalih etničnih in nacionalnih skupnosti ali manjšin v drugi svetovni vojni ali po njej izgnano v matične države oziroma se je vodila politika izseljevanja v matične države«." Navedba je
Ustavni zakon
-	Clanak 10.: Pripadnici etničkih i nacionalnih rajednica ili manjina mogu slobodno organizirali informativni! i izda vatku djelatnost na vlastilome jeziku i pismu
Republika Hrvatska i tijela lokalne samouprave financtjski pomaJu actvanvanje prava iz stavka 1 ovoga ¿tanka sukladno svojim mogučnostima
n Ustavni zakon
-	Clanak 11.: Pripadnici elniftill i nacionalnih zajednica tli manjina mogu slobodno osnivati kulturna i druga druitva radi o£uvanja naoonalnog i kullumog identiteta Ta drutlra su autonomna. a Republika i tijela lokalne samouprave finanb|ski pomafti njihov rad prema svetim mogučnostima
21	Ustavni zakon
-	Clanak 14 : Odgoj i obrazovanje pripadnika etnrtkih i nacionalnih rajednica ib manjina u Repubbci Hrvatsko) obavlja se u dječjim vmčima i ttolama na njihovom jeziku i pismu, prema pcncbnim programima u kojima je pnmjerno sadrtana povtjest. kultura i znanost, ukoliko to tele
Odgoj i obrazovanje iz stavka 1. ovoga članka u dijelu koji nijc u s ven s nacionalnom pnpadnoicu provodi se u opsegu i sadrtaju propisanom po nadlcfnom tijelu Republike Hrvatske za področje ikobtva.
Skolski program čije uučavanjc predstavlja svezu s nacionalnom pnpadnottu polazmka utvtduje tijelo iz stavka 2. ovoga ¿lanka na pnjedlog Ureda Vlade Republike Hrvatske za medunacionalne odnose
22	To motnost dopulča 4. odstavek 3. ¿lena Zakona o zavodih (Uradu Int Republike Slovenije)
a Ustavni zakon:
CUnak IS. J. odstavek U gradovuna i naseljenim mjesuma izvan područja oprtna s posebnim statutom, iz kogih je u dragom sv^etskom ratu i poslije drugog svetskog tata autobtono stanovntitvo ostalih etničkih i nacionalnih zajednica ili manjina bilo peotjerano u matične zemlje ili se vodila pobtika izseljevanja u matične zemlje, mole se uvesti u ikotsku našlavu fakultativno učenje stranog jezika, od IV. razreda osnovnog do kraja srrdnjeikolskog obrazovanja. kao strani jezik
680
nerodna vsaj v dveh točkah: I. ni jasno, za katere manjšine naj bi to Šlo, čeprav se zagotovo skoraj v celoti nanaša na Italijane, in 2. kaj pomeni pojem »matična država« (matična zemlja)? Ta ugotovitev prej asociira na obravnavanje manjšin kot »delavcev na začasnem delu v tujini« kot pa na resno zaščito manjšin.
Prav na koncu je treba omeniti še zadnji, vendar zato nič manj pomemben sklop, ki zadeva varstvo narodnih manjšin: kdo nadzoruje uresničevanje sprejetih določb? Prav pri tem elementu se končno razkrije, kakšno narodnomanjšinsko zaščitno politiko je določena država pripravljena izvajati oziroma kolikšno mero subjektivitete manjšin je država večinskega naroda pripravljena dopustiti? Najboljši in obenem najučinkovitejši način je uveljavljen tedaj, ko je manjšini sami prepuščen tovrstni nadzor, ki poteka od procesov obravnavanja do odločanja o narodnostnomanjšinskih »zadevah«, vključno s pravico do uporabe veta na odločitve, ki bi jih želeli sprejeti mimo volje in hotenj manjšine. Slovenska ustava in nekatere izvedbe na lokalni ravni ponujajo (kakor smo že omenili) določena jamstva, medtem ko jih v hrvaškem projektu (prav zaradi omejevanja avtonomnosti na kulturno avtonomijo) ni mogoče zaslediti. Ta naloga je prepuščena uradu za mednacionalne odnose, ki se oblikuje na državni in lokalnih ravneh.N Prav tako ni mogoče zaslediti dodatnega varovalnega mehanizma, ki ga predvideva Ustava Republike Slovenije v 159. členu - določitev varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma posebnih varuhov pravic državljanov za posamezna področja. Več kot nujno bi bilo, da bi bilo eno izmed teh področij (pravice etničnih manjšin) poverjeno posebnemu varuhu človekovih pravic.
Sklep
Pregled posameznih problemskih sklopov je pokazal, da sta si koncepta različna ter ju zato z različnimi prilagoditvami ni mogoče postaviti na skupni imenovalec. To bi bilo možno storiti samo z bistvenim prilagajanjem enega ali drugega modela - slovenskega hrvaškemu, kar ni smiselno, saj bi se s tem zniževalo že doseženo, ali pa hrvaškega slovenskemu, kar ni realno glede na politične razmere na Hrvaškem. »Popravki« v korist eni manjšini bi vzbudili reakcijo pri drugi in končno bi bil to argument za največjo manjšino; tega pa si Hrvati očitno »nočejo« privoščiti. Zdi se, da je najresnejša opcija ohranitev statusa quo in tako kot do zdaj razreševanje sprotnih problemov, ki izvirajo iz »delitve« italijanske manjšine na dve državi, na povsem konkreten in pragmatičen način.
le ctničke i nacionalne zajednice ili manjine. neovisno na poslotak koji te etničke i nacionalne zajcdnicc ili manjine imaju u Manovniitvu na lom področju.
24 Ustavni zakon:
Članak 20.: U svrtni provedbe odietlaba ovoga zakona o pravu etničkih i nacionalnih zajednka Ui manjina na kulturo, obrazovanje. pnstup javnim medijama i otrvanvanje njibovog razmjemog udjel« u javnim službama i drugim institucijama u ovim područjima. Vlada Republike Hrvatske ima Ured za medunacionalne odnose
Za področje jedne ili Vrte opčroa u kojima broj pripadnika etničkih i nacionalnih zajednka Ui manjina i njihov interes to zahljeva. Vlada Republike Hrvatske osnovat če področni Ured za medunacionalne odnose
681
Teorija in praksa, let. 29. it. 7-8. Ljubljana 1992