LISICA IN JELEN
Basen.                                                                        
Svoje dni sta se srečala v gozdu lisica in jelen. Lisica ga ogovori:   ,,O, lepi  stričko,   kako gre  kaj?"
nOho, sedaj gre še dobro, ali kaj bo pozimi, ne vcm?"
nGlejte no, jaz pa dobim pozimi laže živež kakor poleti; združiva se!"
^Saj sem jaz hotel tudi tako svetovafi. Kako bi hilo Upo, ko bi se midva združila: jaz nimatn skoro nič repa, vi pa imate dolgega; jaz imam veliko ro-govje, vi ga nimate; jaz sem velik, vi ste majhni, oba pa sva hitra."
Lisica se jelenu zvito nasmeje in prifrdi njegovim hcsedam. Ponosno je stopal jelen na desni strani svojeg-a pobratima lisjaka.
Tako gredoč prideta do čiste vode. Ošabni jelen stopi hitro k vodici in se ogieduje govoreč: nEj, tetka, res, res prav lepo rogovje imam, toda nogc mi nič ne ugajajo, niso lepe!"
BEhej, stričko," de lisica, ,,temu znam pa jaz iz-vrstno odpomoči. Takaj grem v gozd in vam pri-nesem zelišče, ki vam bo olepšalo noge."
Ko lisica izpregovori, sc plaho ozre in zbeži pcv bliskovo v gozd. Mcd potjo pa še zakriči: BLe tam me počakaj, pridem kmalu!"
Jelen čaka in si ponosno ogleduje rogovje v vodi. Pa ne dolgo. Nacnkrat se pripodi iz grmovja tolpa psov, ki se ljuto zalete v jelena. Ošabnež se spusti v tek in kmalu bi bil ušel, ako bi se mu ne bili zapletli rogovi med hraslove veje. Psi ga dolete in razmesarijo. Umirajoč reče samsebi: nZdaj šele vidim, kako koristne so mi noge, ki sem jih prej grajal, in kako nevarni so mi rogovi, ki sem jih hvalil!"                                                     Inko Samo

SI   127   IS