1265 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 5/2016 Adin CRNKIĆ Tomaž Mastnak Liberalizem, fašizem, neoliberalizem Založba /*cf, Ljubljana 2016, 185 strani, 16,00 EUR (ISBN 978-961-257-071-2) Osrednji pojem Mastnakove knji- žice je pojem ljudstva in vloga, ki jo ima ta znotraj (neo)liberalizma in fa- šizma. Njegova uvodna teza je, da je fašizem v politični zgodovini tesno povezan z liberalizmom. Artikulira jo tako, da svoje delo razdeli na tri dele: v prvem artikulira kontinuiteto liberalizma, ki na koncu rezultira v novi liberalizem, tj. neoliberalizem. V drugem delu se posveti vprašanju fa- šizma in njegovi povezavi z novona- stajajočim liberalizmom, v tretjem pa se posveča vprašanju politične razla- stitve in podreditve ljudstva. Delo se ne nanaša na interpretacije oziroma poskuse razumevanja, ki jih lahko vidimo v psihoanalizi, ekonomiji in ideologiji; kot zapiše, ni niti pregled teoretskih razprav o fašizmu niti raz- vijanje teorije fašizma. Avtor se raje posveti konkretnemu in bolj sodob- nemu fenomenu – vračanju fašizma, podprtem z neoliberalistično retori- ko. In concreto, zanima ga korelacija med politiko in ekonomijo (tj. odnos liberalizma in fašizma do neolibera- lizma), nato pa nacistično (ne)razu- mevanje Thomasa Hobbesa. Prika- že, kako je na eni strani Ludwig von Mises izrabljal liberalizem ter kako je na drugi strani Carl Schmitt s sodob- niki prek Hobbesa iskal utemeljitev za obstoj nacizma. Pri obeh Mastnak ugotavlja, da so bili teksti uporabljeni selektivno, reducirano, neutemeljeno in predvsem neustrezno za neolibe- ralistično oz. nacistično ideologijo. Omenjena intelektualca sta glavna akterja Mastnakovega dela. Avtor von Misesa označi za psevdoznanstveni- ka, Schmitta pa, za razliko od neka- terih drugih akademikov in intelek- tualcev levega spektra, smatra kot na- cističnega ideologa in teoretika. Oba sta, sicer vsak na svojem bregu, stre- mela k totalnosti. V svoji analizi ustav- nosti je Schmitt uspešno pokazal, da je moderni parlamentarizem izgubil intelektualno podlago. Z nekateri- mi sodobniki in sledilci je zagovarjal totalno demokracijo brez liberalnih načel. Termina demokracija in dikta- torstvo sta naenkrat postala združlji- va ter na istem bregu antidemokra- tičnega diskurza. Velja omeniti, da je Schmitt, v skladu z nacizmom, upo- števal demokracijo, a le v sferi termi- na Führerprinzip. Z drugimi beseda- mi sta Führer in ljudstvo eno in isto, vendar prvi ni predstavljal drugega, še več – predstavništvo ni obstajalo. S tem je Schmitt ustvaril nov pojem po- litičnega, kar je v praksi pomenilo po- litično razlastitev ljudstva in zasužnje- nje njegovega duha – to lahko poi- menujemo, tako avtor, konceptualni totalitarizem. Po Ottu Koellreutterju pa je, obratno, ljudstvo reprezenti- rano. Reprezentirani je homo senti- mentalis, torej je čustveno navezan na voditelja – to Mastnak poimenuje sentimentalni totalitarizem. Schmitt je torej depolitiziral reprezentacijo, kar je vodilo k demobiliziranju in podre- janju ljudstva. Zato je zanj značilen, PRIKAZI, RECENZIJE 1266 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 5/2016 Hayek kot von Mises zagreta antiso- cialista in sta na vsak način skušala diskreditirati marksistične ideje (tj. centralno in kolektivno planiranje gospodarstva). Še več: kakršnoko- li asociacijo z besedo »socialno« so začetni neoliberalci ostro zavračali. Prav tako so pomenljivi naslovi ne- katerih antisocialističnih klasičnih del, kot so denimo Pot v hlapčevstvo in Usodna domišljavost: napake so- cializma (Hayek) ter Socialism (von Mises). Praktično v vseh svojih delih oba avtorja omenjata socializem in ga primerjata z – po njunem mnenju – bolj primernim neoliberalizmom. Mastnaka torej zanima predvsem po- vezava fašizma z neoliberalizmom in pokaže – kar je splošno znano – von Misesovo navdušenje nad fašizmom. Sovraštvo nad socializmom je zame- glil neoliberalni um: fašizem je bil sprejet kot orožje proti socializmu. Pomenljivo je, da je Hayek krivdo za vzpon nacizma videl v propadu so- cializma in hkrati trdil, da je imel na- cizem korenine v socializmu. Torej teza, ki je zrcalna slika Mastnakove in socialistične kritike fašizma. Čeprav je Hayekova glavna teza vprašljiva, jo je vseeno pomembno vzeti resno. Mastnak podrobno analizo vpliva socializma na fašizem izpusti, hkrati pa se poraja pomembno vprašanje, čemu se je del socialistov tako zlahka prepustil fašizmu. Na tem mestu lah- ko izpostavimo, da je bil – tako kot liberalizem – tudi marksizem, zaradi razočaranja, ki ga je prinesel boljše- vizem – v krizi, na razpotju. Skratka, obstaja niz razlogov, ki so rezultirali v fašizem. Nadalje, Mastnak izpusti tudi tako Mastnak, predvsem jezik to- talnosti, totalizma in tudi totalitariz- ma, ki se je sčasoma vse bolj širil. Za Mastnaka so ti termini zelo pomemb- ni, saj to poveže z neoliberalizmom, ki pojem totalnosti artikulira v ekono- miji, pri tem pa razkrinka Schmittov vpliv na von Misesa, medtem ko je že splošno znano, da sta si Hayek in raz- vpiti ideolog nacizma že dopisovala. Vendar: kaj predstavlja neoliberali- zem? Botri neoliberalizma (kot je po- leg von Misesa še Friedrich A. Hayek) so navdih iskali pri klasičnemu libera- lizmu, vendar so ga na sumljiv način apropriirali in prikrojili. Njuna teza, da je liberalizem po 1. svetovni vojni izginil, je dvomljiva; ravno nasprotno, ni izginil, temveč se je kontinuirano razvijal naprej. Pravzaprav – in to je avtorjeva pomembna teza – je neo- liberalizem ekspanzija liberalizma, vendar z dodatkom ekonomije. Libe- ralizem je do tedaj nastopal bolj ali manj kot predpolitični, nepolitični ali nadpolitični svetovni nazor – neoli- beralizem pa je srečanje liberalizma z ekonomijo. Torej sta tako Hayek kot von Mises izluščila bistvo liberalizma: njegov politični naboj, ter ga združila z ekonomijo. Celotni razvoj družbe oz. njeno delovanje je možno uprav- ljati zgolj z ekonomijo, najsi gre za enakost, pravičnost, lastnino, moralo, mir, svobodo, planiranje, organizira- nje itn. – to je bilo bistvo novega libe- ralizma oz. neoliberalizma. Mastnak argumentirano poda iztočnice, ki liberalizem povezuje z zgodovinskim fašizmom, kar je diametralna pozicija z neoliberalni- mi tezami. Znano je, da sta bila tako 1267 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 5/2016 vprašanje, zakaj je fašizem privlačil intelektualce in širšo množico. Kljub temu da to ni primaren cilj razprave, pa bi bilo vseeno treba izpostaviti te- meljne prvine fašizma: korporativi- zem, nacionalizem, revolucionarnost, antiliberalizem, antimarksizem, ira- cionalizem, totalitarizem, kult vodje. Marsikateri termin, in to je prednost avtorjevega dela, lahko sovpada z neoliberalizmom oziroma sodi vanj, vendar z eno, a pomembno razliko: če je vloga fašizma v zgodovini jasna, pa je vloga neoliberalizma danes veli- ko bolj zamegljena. Z izjemo omem- be nekaterih medvojnih italijanskih liberalcev (Einaudi, Pantaleoni) ni nikjer govora o Giovannu Gentileju, glavnemu ideologu fašizma, ki je po- memben predvsem zaradi gradnje nacionalnega mita o novem fašistič- nem človeku in vero v duceja, tj. Beni- ta Mussolinija. Res pa je, da Mastnak izpostavi, da je Schmitt – za izgradnjo lastne teorije političnega mita – iskal navdih pri fašistih in Mussoliniju. Ta- ko kot je Schmitt prignal Hobbesa do skrajnosti, tako je Gentile storil z Heglom in s svojo lastno teorijo ak- tualnega idealizma. V fašizmu je bil že pred nacistično Nemčijo individu- um zreduciran na »novega Italijana«, tj. vojaka; za fašista je vse v državi, ne obstaja nič človeškega ali duhov- nega, bil je ničvreden. Vidimo, zakaj je Schmitt iskal in tudi našel navdih pri fašistih, ki so prav tako ljudstvo zreducirali na pouvoir constitué (ne- nazadnje je prav Mussolini govoril o totaler Staat). Pouvoir constitué pomeni obrat od politične reprezen- tacije k reprezentaciji kot Darstellen, ki po Mastnakovem mnenju prina- ša izločenje vprašanj o konstitutivni vlogi ljudstva pri vzpostavitvi javne oblasti in o tem, kako javna oblast pred stavlja ljudstvo. Kljub temu da že sedemdeset let totalitarizma ni več v Evropi, pa njegov duh še straši. Do- kaz temu je avtor našel v historične- mu revizionizmu in vračanju fašizma: prvi se pojavlja od padca komuniz- ma, ki prej predstavlja simbolno kot nasilno dejanje, drugi pa predvsem po gospodarski krizi 2008, ki na dru- gi strani predstavlja ustvarjalno uni- čevanje in the new normal. Kratek vpogled v historični revizionizem in problem vračanja fašizma je dobro- došel in prepotreben v tej knjižici, saj prikaže proces iskanja novih identitet post komunističnih/postsocialističnih držav, ki potekajo vzporedno z vzpo- stavitvijo novega družbenega, poli- tičnega in ekonomskega reda. Neo- liberalizem nadaljuje vlogo svojega predhodnika, saj tako kot liberalizem – in za ta namen lahko parafraziramo Mastnakovo začetno tezo – tudi ne- oliberalizem ne nasprotuje fašizmu oziroma reviziji fašizma – njegov od- nos do tega vprašanja je bivalenten: po eni strani gre za odsotnost naspro- tovanja, po drugi strani pa nanj gleda kot na relativnega in ne absolutnega sovražnika. Hkrati pa uredba EU za- gotavlja obstoj takšnih revizij, namreč po novem velja formula fašizem = totalitarizem = komunizem. Zato tu- di današnja metamorfoza zgodovine tako zlahka uspeva. To enačenje pa v praksi, tako Mastnak, ne pomeni zgolj kriminaliziranja komunizma, marveč tudi dekriminalizacijo in 1268 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 5/2016 rehabilitacijo nacifašizma. Tudi to je del politične razlastitve ljudstva in tre- nutek, ko demokracija postane način življenja. To pa se zgodi, ko se izlušči človeka iz politične eksistence, torej ko ljudstvo – s tem ko se depolitizira – doživi politični poraz. Ljudstvo je degradirano, če uporabimo Agambe- nov besednjak, na homo sacer; na »ni- ti-niti«, tj. niti zunaj niti znotraj. Ravno zaradi tega beseda »ljudstvo« nima v neoliberalističnem diskurzu nobene vrednosti – ne obstaja. To razvredno- tenje Mastnak v sklepnih mislih strne tako, da pokaže, kako je pri pozitivni nacistični politiki konstitutivni mo- ment gospostvenega razmerja med voditeljem in ljudstvom odsotnost re- prezentacije. Neoliberalna ideologija se prikazuje prav kot takšna, in to je Mastnakova zaključna misel (str. 159): »Nacistično predpolitično ljudstvo se z liberalističnim postpolitičnim zliva v novo tvorbo, ki je izključena iz političnega odločanja. Permanen- tno stanje postaja nova normalnost. Fundamentalistično liberalistična če- zoceanska trgovinska in investicijska sporazuma – naš atlantski TTIP in pa- cifiški TPP – prinašata novo verzijo nacističnega modela političnega go- spostva: neposredno oblast nadnaci- onalnih korporacij nad denacionalizi- ranim, socialno razbitim in politično likvidiranim ljudstvom.« Metod ŠULIGOJ Fakulteta za turistične študije – Turistica, Univerza na Primorskem Jasmina Gržinić (ur.), Ksenija Vodeb (ur). Cultural Tourism and Destination Impacts Juraj Dobrila University of Pula 2015, 307 strani, 140 HRK (ISBN 978-953-7498-96-2) Sodoben turizem kot širši druž- beni fenomen zahteva kompleksno in multidisciplinarno obravnavo ter raziskovalni pristop. Povezovanje sociologije, psihologije, ekonomije, etnologije in zgodovine, geografije, jezikoslovja in še drugih ved omo- goča razumevanje in trajnostni ra- zvoj turizma. Vključevanje preteklih in sedanjih kreativnih (umetniških) dosežkov, prikazovanje nekdanjega načina dela in življenja ljudi v rural- nih ali urbanih okoljih ter podobne vsebine dandanes delujejo zelo tren- dovsko, kar potrjujejo tudi številne raziskave. Interesi sodobnih turistov so močno povezani z (vrhunskimi) avtohtonimi in avtentičnimi primeri kulturne dediščine in deli sodobnih kulturnih ustvarjalcev. Znanstveno delo z naslovom Cultural Tourism and Destination Impacts v mnogo- čem sledi tem predpostavkam. Za hrvaškega ali slovenskega bralca, bo- disi za laika bodisi za strokovnjaka, je posebej zanimivo in relevantno, da se avtorji prispevkov naslanjajo na primere iz hrvaške Istre kot najbolj razvite hrvaške turistične regije. V tem primeru prikaz in interpretacija