KRATKA ZGODOVINA SLOVENSKEGA DOMA Z a rojstni dan našega društva štejemo 9. november leta 1929, ko so bila potrjena pravila kulturno-prosvetnega združenja z imenom Narodna knjižnica in citalnica (NAKIC). Kot ustanovitelji društva so se v zgodovino vpisali (po abecedi): Avgust Arselin, direktor Delavske zavarovalnice, Radoje Hu­doklin, akademski kipar, Fran Kogoj, profesor medicine, Janko Mešicek, zavarovalni uradnik, Hinko Nucic, igralec in režiser, Hugo Rumpret, blagajnik zagrebške sokolske župe, Vladimir Vaupotic, železniški uradnik, Robert Zalokar, višji svetnik Že-lezniške direkcije, Boris Zarnik, profesor biologije, Fran Zavr­nik, profesor veterine (ki je sklical prvo sejo pripravljalnega od­bora 2. oktobra 1929 in nato postal prvi predsednik NAKIC-a), in Franc Zdolšek, ravnatelj ekspoziture Jutra. Društvo so želeli poimenovati Slovenska knjižnica in citalnica, vendar zaradi politicnih okolišcin uporaba narodnostnega pri­devnika ni bila mogoca. Cez sedem let se je NAKIC preimeno- Iz prve clanske knjige novega slovenskega društva v Zagrebu. Foto: arhiv društva Dr. Fran Zavrnik in Hinko Nucic. Foto: arhiv društva val v Narodni dom. To ime se je uporabljalo tudi med drugo svetovno vojno, ko je bilo društvo v ilegali. Ceprav so v NDH ustaške oblasti prepovedale vse, kar ni bilo hrvaško, so rojaki – z dramskim umetnikom Hinkom Nucicem in tovarnarjem Vilimom Bizjakom na celu – ohranili dokumentacijo, knjižni-co in drugo društveno premoženje, vkljucno s prostori, kjer so pomagali slovenskim izgnancem. Po osvoboditvi se je društvo preimenovalo v Slovenski dom Zagreb. To ime je – s premorom med letoma 1991 in 1994, ko se je imenovalo Slomškovo pro-svetno društvo Slovenski dom – ohranilo vse do danes. Zadnjih 25 let ga vodi Darko Šonc (pregled preostalih predsednikov je v okvirju). Šonc je bil leta 2012 odlikovan z redom za zasluge Republike Slovenije za prispevek k ohranjanju slovenske kultu-re in jezika, povezovanju slovenske skupnosti na Hrvaškem ter krepitvi dobrososedskih odnosov. Kraljevina Jugoslavija, NDH, SFRJ, Republika Hrvaška. V vsaki državi in ureditvi je slovensko društvo znalo najti svoj prostor in modus operandi. Bila so obdobja, ko je bolj životarilo kot polno živelo, zaradi okolišcin ali notranjih nesoglasij, vendar sta vsa­kemu padcu in zastoju sledila vnovicen vzpon in nov zagon. CLANSTVO N AKIC ni bilo edino slovensko društvo, ki je delovalo v Za­grebu v casu prve Jugoslavije, pa vendar se je vanj že v pr-vem letu vclanilo prek tisoc ljudi. Prvi povojni podatek je iz leta 1946, ko je bilo evidentiranih 1361 clanov, leta 1950 jih je bilo že 2232. Postopno je clanstvo usihalo. V letu 1989 je bilo le še »120 aktivnih clanov«. V 90. letih je število clanov spet narašcalo, se v novem tisocletju ustalilo, v zadnjem obdobju pa spet zmanjšalo in leta 2019 ustavilo pri številki 500. Popisi prebivalstva kažejo, da se slovenska skupnost ne le krci, ampak tudi stara (povprecen Slovenec na Hrvaškem je star 59,7 leta), nove generacije se ne opredeljujejo kot Slovenci, dosedanje oblike združevanja jih ne pritegnejo. Ob razpadu Jugoslavije je na Hrvaškem živelo nekaj manj kot 24 tisoc Slovencev, leta 2001 še dobrih 13 tisoc, ob za- Clanom najvec pomeni, da se v društvu lahko pogovarjajo „po domace”, v slovenšcini. Foto: arhiv društva dnjem popisu leta 2011 pa natanko 10.517. DRUŠTVENI PROSTORI D ruštvo je delovalo na vseh koncih Zagreba in se kar naprej selilo, prostore so prodali ali so bili oddani drugim, vcasih so selitvam botrovale politicne razmere. NAKIC je prvih pet let de­loval v Gundulicevi ulici 29, naslednja tri leta v Ulici kraljice Ma-rije (v današnji Hebrangovi ulici), naslednja postaja je bila Beri­slaviceva ulica 11, a le za dve leti. Že leta 1940 je bila spet potrebna selitev, tokrat na Tomislavov trg 19. Ko je tam med vojno delovalo zavetišce za begunske otroke, je bil sedež društva v Berislavicevi ulici 6. Po vojni je Slovenski dom v uporabo dobil hišo v Trenkovi ulici 9. Zadnja selitev je potekala pred okroglimi 70 leti. Takrat se je društvo ustalilo v Masarykovi ulici 13. Po razpadu nekdanje skupne države je bila usoda prostorov dalj casa negotova. V ob-dobju cakanja je bila leta 1994 izvedena celovita prenova, kasneje še enkrat leta 2003. Po koncanem postopku denacionalizacije so jalovile. Škoda. S tem bi se trajno rešilo prostorsko vprašanje Slo­prostori pripadli Mestu Zagrebu in pozneje hrvaški vladi, društvo venskega doma, hkrati pa bi dobili možnost, da bi sredi Zagreba pa je še naprej najemnik. Vse zamisli, da bi jih odkupili, so se iz-zraslo slovensko kulturno-poslovno središce. KNJIŽNICA IN CITALNICA P rvih 150 knjig so prispevali ustanovni clani in uredništvo caso­pisa Jutro. Po enem letu je bilo clanom na voljo 1207 knjig, tik pred drugo svetovno vojno že trikrat toliko. Po nakupu miz in sto­lov je oživel citalniški prostor: delovala sta bralni klub in krog bral­cev, clani društva so lahko prebirali vse takratne slovenske casopi­se. Knjižnicna in citalniška ponudba sta se prilagajali zanimanju in družbenim okolišcinam. Zgodovina beleži vec donacij; še danes knjižnica hrani predvojne letnike Ljubljanskega zvona in Sodob­nosti, ki so ji bili podarjeni. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške sta se evidentiranje knjig in izposoja modernizirala, število knjig seje do leta 2004 povzpelo na 4604, danes jih je prek 7 tisoc. Žal pa je vse manj bralcev. Pred 15 leti je bilo rednih obiskovalcev knjižnice sto, po zadnjih podatkih le še deset. Knjižnico vodi Darija Stantic. ZBOROVSKO PETJE Že leta 1930 so v društvu ustanovili mešani pevski zbor (MePZ), kasneje še moškega in ženskega, v 70. letih je delo-val tudi Slovenski oktet SLOK. V povojni Jugoslaviji je bil moto pevskega zbora: S pesmijo širiti bratstvo Hrvatov in Sloven-cev. Številcni in kakovostni vrh so dosegli leta 1952, ko je imel 51-clanski MePZ prvi samostojni koncert v Glasbenem zavodu, ZALOŽNIŠKA DEJAVNOST M ed letoma 1932 in 1933 je društvo izdajalo glasilo Odmev. Iz­šlo je deset številk. Prvi poskus oživitve je uspel leta 1992, ko je izšla ena številka biltena Korenine in vezi. Drugi poskus leta 1996 je bil uspešnejši. Pobudnik in prvi urednik je bil Silvin Jerman, gonilna sila pa tedanja dopisnica RTV Slovenija iz Zagreba Ilinka Todorovski. Nastal je Novi odmev, ki od takrat izhaja tri- do štiri­krat na leto, predvsem kot kronika delovanja Slovenskega doma. V zadnjem desetletju podrobneje spremlja tudi izstopajoce dogodke nekajkrat so ga posneli za hrvaški radio. Pevci so se leta 1979 udeležili prvega Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Sticni in te tradicije niso nikoli prekinili. Po osamosvojitvi so se zaceli re-dno udeleževati revije pevskih zborov Primorska poje; leta 2008 je eden od koncertov prvic potekal tudi v Zagrebu. Slovenska zborovska pesem je nepogrešljiva na številnih dogodkih v Slo­venskem domu in prireditvah v Zagrebu. MePZ od leta 1998 redno nastopa na reviji manjšinske ustvarjalnosti v dvorani Va-troslava Lisinskega, na božicnem koncertu manjšinskih zborov v zagrebški katedrali, odhaja na gostovanja po Hrvaški in Slo­veniji, od Medvod do Metlike. Pred 14 leti se je stkalo posebno prijateljstvo z MePZ Lisca iz Sevnice, ki ga vsako leto okrona vsaj en skupni koncert. Najdaljši dirigentski staž je imel Franc Kene, zbor je vodil med letoma 1998 in 2011, od takrat je zborovodja Ivica Ivanovic. Dolgoletna predsednica zbora je bila Ivanka Nikcevic, od leta 2015 to nalogo opravlja Stanka Herak. Že 15 let vzporedno deluje MePZ duhovne sekcije A. M. Slom­ška, ki poje na slovenskih mašah v Zagrebu in Sloveniji ter se udeležuje revije Primorska poje. Vodi ga dirigent Vinko Gla­snovic, ki je tudi uglasbil vec Slomškovih pesmi. Za dolgoletno negovanje zborovske pesmi so številni clani obeh zborov prejeli Gallusova priznanja Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije. v preostalih slovenskih društvih na Hrvaškem. Med najbolj prilju­bljenimi rubrikami je Preteklost v sedanjosti, v kateri oživijo zgod-be o globokih slovensko-hrvaških vezeh. Žal skoraj vsaka številka beleži tudi poslednja slovesa od clanov društva. Od leta 2017 je urednica Agata Klinar Medakovic. Casopis je dostopen na spletni strani društva, od letos tudi v slovenski digitalni knjižnici Dlib.si. Slovenski dom je med letoma 2003 in 2019 izdal dvaindvajset knjig in brošur, med njimi nekaj pesniških zbirk clanov, najvec pa je zgodovinskih pregledov. Poleg knjige o prvih 70 letih Slovenskega doma izstopa trilogija o pomembnih Slovencih na Hrvaškem: Slovenski umetniki na hrvaških odrih (2011) avtorjev Branka Hecimovica, Ma-rije Barbieri in Henrika Neubauer­ja, Slovenske barve v hrvaški likovni umetnosti (2012) avtorice Polone Ju­rinic, clanice Slovenskega doma, ki je popisala tudi druge pomembne zgo­dovinske vsebine, ter Slovenci v hrva-Trilogija Slovenski umetniki na hrvaških odrih, Slovenske barve v hrvaški likovni umetnosti, škem športu I. in II. avtorja Eduarda Slovenci v hrvaškem športu I in II. Hemarja (2014, 2019). V nastajanju je knjiga o slovenskih znanstvenikih na Hrvaškem, gradivo že zbira Filip Škiljan, ki je tudi avtor zadnje knji­ ge v založbi Slovenskega doma – o Franu Zavrniku. Med clani je najvec zgodovinskih vsebin popisala Polona Jurinic. Tudi knjige so dostopne na društveni spletni strani (www.sloven- ci-zagreb.hr), Ta je sicer namenjena predvsem sprotni objavi pomembnih informacij. Za vstop v svet družabnih omrežij se društvo še ni opogumilo. DUHOVNA SEKCIJA A. M. SLOMŠKA P o razpadu Jugoslavije so v Zagrebu zacele potekati maše v slovenšcini, sprva v cerkvi sv. Roka, kasneje v kapeli Ranjenega Jezusa na Trgu bana Josipa Jelacica. Najprej je maševal vodja Rafaelove družbe Janez Rihar, ka­sneje lazarist Andrej Urbancl iz župnije Vrapce. Po odhodu lazaristov za maše skrbijo duhovniki iz Videmske in Leskovške dekanije. Ob 20-letnici slovenskih bogoslužij v Zagrebu je 13. novembra 2012 maševal ljubljan- ski nadškof in metropolit Anton Stres, ki je tudi obiskal Slovenski dom. V Slovenskem domu so vernike obiskali tudi škofje Metod Pirih (1993), Alojz Uran (2004), An­drej Glavan (2014) in Stanislav Lipovšek (2017). Od leta 1994 v društvu deluje Duhovna sekcija A. M. Slomška, ki skrbi za druženja po nedeljskih bogoslužjih v Slovenskem domu, romanja in druge dogodke ter delo­vanje pevskega zbora. Dolgoletni steber te sekcije je bila Martina Koman, kasneje sta jo vodili Slavica Horjak in Olga Tkalcec. MePZ A. M. Slomška že 25 let predano Nastop zbora duhovne sekcije A. M. Slomšek na podelitvi Gallusovih znack leta 2015 v Slovenskem domu. V ospredju zborovodja prof. Vinko Glasnovic. Foto: N.L. vodi prof. Vinko Glasnovic. DRUŽENJE IN RAZVEDRILO P rvo druženje je že pred uradno ustanovitvijo društva pri­pravil t. i. zabavni odbor: clane je povabil na miklavževa­nje. V društvu so se zabavali na pustnih, silvestrskih in novo­letnih veselicah ter mladinskih cajankah. Med obema vojnama so bili priljubljeni plesni veceri. Med letoma 1950 in 1959 so jih prirejali vsak torek in nedeljo. V 70. letih so »plesnjaki v Slovencu« ob koncih tedna privabili tudi po 500 ljudi. V poo­samosvojitvenem obdobju so se poleg zabav s tradicionalnim pridihom, kot sta pustovanje in martinovanje, uveljavila sre-canja, poimenovana V petek se dobimo. Od leta 1995 se vsak prvi petek v mesecu clani zberejo na praznovanju rojstnih dni, pripovedujejo si anekdote, izvajajo skece, pojejo in plešejo. Za prve petke so bili zadolženi Marijan Horn, Silvin Jerman in Alojz Kramar, lani je organizacijo prevzela Irena Hribar - Pa­vlovic. Ker se clanstvo stara, obisk upada. Nov recept za dru­žabne vrhunce se še išce. KREATIVNA DELAVNICA ŠOPEK S voje stvaritve so clanice Šopka prvic razstavile za veliko poslikave stekla in keramike. Uporabljene tehnike in materiali noc 2006: raznobarvni pirhi, poslikani tradicionalno in po pravzaprav nimajo meja. Clanice razstavljajo tudi na razlicnih lastnem navdihu, cvetje iz papirja, bidermajerski šopki so nav-prireditvah v Zagrebu, pri drugih hrvaških društvih in tudi v dušili obiskovalce Slovenskega doma. Velikonocne razstave so Sloveniji. Zamisel za ustanovitev ustvarjalne delavnice se je ro­postale stalnica, kmalu pa so se uveljavile tudi božicne prodajne dila leta 2005, ko je clan MePZ Jakov Šimunovic pevkam pred­razstave z zimskim repertoarjem, raznovrstnimi okraski za jel-stavil svoj konjicek in jih v hipu navdušil. Šopkovke je vodil do ke, vencki in figuricami za jaslice. Ustvarjalnost se je širila na leta 2013, od takrat dejavnosti usklajuje Stanka Novkovic. PREDAVANJA IN PREDSTAVITVE KNJIG O b ustanovitvi društva je zacel delovati prosvetni odsek, ki je ob sredah pripravljal raznovrstna predavanja. Prvi je leta 1930 predaval Boris Zarnik, o razvoju cloveka. V zadnjih 25 le­tih je bilo prek 200 predavanj, od domoznanskih in potopisnih do zdravstvenih in literarnih. Najbolj obiskani so bili tematski ciklusi, denimo predavanja tu­jih veleposlanikov v drugi polovici 90. let, ki jih je Slovenski dom pripravljal v sodelovanju s Koordinacijo hrvaških društev prija- teljstva. Pred volitvami leta 1997 so se pogovorov z naslovom V obraz udeleževali prvaki parlamentarnih strank. Med letoma 2014 in 2018 je na pogovornih vecerih s Tanjo Borcic Bernard sodelovalo vec izstopajocih osebnosti, med njimi Milan Kucan, Boris Pahor, Lojze Peterle, Vojko Volk, Jadranka Kosor, Ma-tjaž Kek, Smiljana Knez. Izjemno obiskani so Alpinisticni ce-trtki, ki od leta 2012 potekajo na pobudo in v sodelovanju s hr-vaškim planincem Željkom Žarkom in pobudo Penjati se mora. V Slovenskem domu so nastopala vsa velika imena slovenskega alpinizma, med njimi Viki Grošelj, Andrej in Marija Štremfelj, Tomislav Tomo Cesen, Marko Prezelj in Tone Škarja, Monika Kambic, Martina Cufar Potard, Nastja Davidova. V Slovenskem domu svoje knjige in prevode v hrvašcino pred­stavljajo številni slovenski avtorji, literati, zgodovinarji, biografi in tudi prevajalci. Iz zadnjega obdobja omenimo le Kajetana Kovica, Gorana Vojnovica, Deso Muck, Boža Repeta, Jagno Pogacnik, Anito Peti - Stancic, Bojana Balkovca. Povod za predavanja so tudi obletnice: v Trubarjevem letu je o jezikov­nih vezeh predaval Alojz Jembrih, v Plecnikovem letu o arhi­tektovem opusu Peter Krecic, v Maistrovem letu o generalovi dedišcini Zvezdan Markovic, v Cankarjevem letu je predstavi­tev Cankarja v stripu spremljal tudi gledališki performans, ob 140-letnici rojstva Zofke Kveder smo v Slovenskem domu go-stili njene zagrebške potomke: vnukinjo koreografinjo Tihano Škrinjaric, pravnukinjo pisateljico Sanjo Pilic in prapravnuki­njo fotografinjo Vladimiro Spindler. IZLETI IN ŠTUDIJSKA POTOVANJA I zletniški odsek NAKIC-a je clane vabil na izlete v bližnja kraja Podsused in Samobor, priljubljene iz­letniške tocke v Sloveniji pa so bile na Gorenjskem, predvsem Golica in Bohinj. Takoj po drugi svetovni vojni je bilo nekaj obiskov obmejnih krajev, izletniški bum pa je društvo doživelo med letoma 1972 in 1975, ko so clani pod vodstvom Frana Petreja prekrižarili Slovenijo. V zadnjem obdobju je samostojnih izletov manj, zelo veliko pa je ogledov znamenitosti ob robu pevskih gostovanj, romanj, vseslovenskih srecanj ali slovesnosti ob slovenskih praznikih. Clani izkoristijo vsako priložnost, da spoznajo košcek rodne grude. Vse bolj priljubljena postajajo študijska potovanja, v organizaciji Sveta slovenske nacionalne manjšine mesta Zagreba (SSNM MZ), ki so namenjena po­globljenemu spoznavanju dedišcine in znamenitosti. Ljubitelji gora si slovenska pogorja ogledujejo v orga­nizaciji hrvaških planinskih društev. Veckrat je vzni­knila zamisel o planinski sekciji; zacela je delovati od letošnje pomladi. Od leta 2014 si clani vsako pomlad lahko ogledajo tudi neznani slovenski Zagreb, pod vodstvom Marjete Trkman Kravar. KULTURNE PRIREDITVE N obeno leto ne mine brez slovesnosti ob kulturnem prazniku, ko se clani Slovenskega doma poklonijo spominu na Fran-ceta Prešerna. Ob tej priložnosti se prirejajo koncerti, gostovanja, literarni veceri, predstavitve knjig, dramske predstave, razsta­ve. Prva vecja kulturna prireditev po drugi svetovni vojni je bil Slovenski vecer 6. oktobra 1945 v Malem gledališcu, današnjem gledališcu Gavella. Gavellov oder je ostal priljubljeno prizorišce vecjih dogodkov in jubilejnih slovesnosti Slovenskega doma: tam smo denimo z vrhunskimi kulturnimi programi praznovali vse okrogle obletnice društva od leta 1999 naprej in bi tudi 90. rojstni dan, ce ne bi gledališca prenavljali. Zadnje prireditve so povezova­le Eva Irgl, Violeta Tomic in Lara Jankovic, režirali Maja Weiss, Peter Juratovec in Tomaž Letnar, med nastopajocimi pa so bili Radko Polic, Arsen Dedic, Zlatko Vitez, Bobi Marotti in glasbe- Kulturni program ob dnevu reformacije, leta 2013. Foto: M.B. ozadju Adica Dobric-Jelaca in Vojo Šiljak. Foto: Antun Bukovec na skupina Sudar, ki je delovala pod okriljem Slovenskega doma. Kulturne prireditve so stalnica ob slovenskih državnih praznikih, veckrat potekajo tudi v soorganizaciji s slovenskim veleposlani­štvom v Zagrebu. Letošnji skupni sprejem ob dnevu državnosti je potekal v Muzeju sodobne umetnosti. Glasbeni program so izvedli študenta zagrebške glasbene akademije iz Slovenije, so-pranistka Anja Žabkar in tenorist Matic Zakonjšek, ob klavirski spremljavi Zorana Šonca, dolgoletnega clana Slovenskega doma. Tudi v preteklosti so v programih sodelovali izstopajoci umetniki s slovenskih in hrvaških opernih in dramskih odrov: Josip Križaj, Josip Gostic, Vilma Bukovec, Mario Šimenc, Josip Šutej, Hinko Nucic, Vika Podgorska, Josip Bobi Marotti, Ivica Kunej … Clani Slovenskega doma obiskujejo prireditve, ki castijo slovensko--hrvaške vezi, med drugim tradicionalno sodelujejo v Vrazovi Ljubi- UCENJE SLOVENŠCINE S podbujati pogovarjanje v materinšcini sredi hrvaškega glav­nega mesta je bilo vselej najpomembnejše vodilo društva. Zanimanje za obnavljanje znanja ter ucenje slovenšcine pa se je pojavilo po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške. Na prvo po­vabilo leta 1992 se je sredi vojnih razmer odzvalo toliko ljudi, da so morali oblikovati kar dve skupini. Kasneje je zanimanje kopnelo, pouk obiskuje od 10 do 15 ucencev, razdeljenih v zace­tno in nadaljevalno skupino. Od leta 1995 slovenšcino poucuje Marja Crnkovic. Dopolnilnega pouka slovenšcine ali drugacne trajne oblike ucenja jezika za najmlajše v društvu zaradi pre­majhnega zanimanja ni bilo mogoce vzpostaviti, bilo je nekaj poskusov druženj na urah pravljic in otroških delavnicah, ki pa so hitro zamrli. Hrvaška zakonodaja je leta 2008 omogocila vec oblik ucenja jezikov manjšin v osnovnih in srednjih šolah. Za Slovence na Hrvaškem zaradi razpršenosti pride v poštev le tako imenovani model C, ki omogoca, da jezik manjšine postane ocenjevan izbirni jezik, ki se ga ucenci ucijo od 2 do 5 šolskih ur na teden. To možnost so doslej izkoristili v Varaždinski, Me- Festivala hrvaške ljubezenske poezije katerega se zadnjih nekaj let udeležujejo tudi slovenske pesnice in pesniki. Na sliki Ines Cergol, leta 2014. Foto: akm ci, prazniku poezije v Samoborju, posvecenemu muzi Stanka Vraza. Veliko je tudi umetniških dogodkov na odru Slovenskega doma. Omenimo nastope gledališke skupine reške Bazovice, študentov slovenšcine na zagrebški Filozofski fakulteti in študentov glasbe na Glasbeni akademiji v Zagrebu ter barda hrvaške poezije Ene­sa Kiševica. Nepozaben je bil koncert v spomin na Majdo Sepe, ko so se na odru Prešernove dvorane zvrstile tudi legendarne Elvira Voca, Zdenka Vuckovic, Ksenija Erker, Anica Zubovic, Elda Viler in Zdenka Kovacicek, v spremljavi Mojmirja Sepeta. V Prešernovi dvorani so bile tudi projekcije dokumentarnih in igranih filmov v produkciji RTV Slovenija, HRT in neodvisnih producentov, na primer: Tipicno slovensko: kozolec, Zgodbe z meje, Kako se je zacelo na Soci 1915, portreti Josipa Rijavca in Marije Vere itd. džimurski in Primorsko-goranski županiji, v Zagrebu pa še ne, tudi zaradi zapletenih pripravljalnih postopkov, ki jih društvo ne more prevzeti nase. LIKOVNE, FOTOGRAFSKE IN DRUGE RAZSTAVE O d preureditve društvenih prostorov leta 1994 je Prešernova dvorana po­ stala primerno prizorišce za galerijsko dejavnost. Prva odmevna razstava, ki je vrata Slovenskega doma odprla tudi zah­tevnemu zagrebškemu obcinstvu, je spo­mladi 1996 pod naslovom Slovenski krog v Zagrebu predstavila izbor del šestih uveljavljenih kiparjev in slikarjev sloven-skih korenin, ki so živeli in ustvarjali v Zagrebu. Razstave akademskih in ljubi­teljskih likovnih umetnikov iz Sloveni­je in Hrvaške (Vasilija Josipa Jordana, Munirja Vejzovica, Jožeta Rebernaka, Jožeta Ciuhe, Darje Lobnikar Lovak …) so vselej dobro obiskane in odmevne. Razstavljajo tudi fotografi, med njimi sta bila legendarna Marija Braut in Stanko Vrtovec. Od leta 2017 se v sodelovanju z društvom Fijaker na skupinskih razstavah predstavljajo tudi mlajši zagrebški fotografi. Veliko je tematskih razstav, bodisi o delovanju društva (npr. o nekdanjem predsedniku in dramskem umetniku Hinku Nucicu ali ob 20-letnici izhajanja Novega odmeva) bodisi o pomembnih domoznanskih temah. Na razstavah so obiskovalci med drugim spoznali usodo slovenskih izgnancev 1941–1945, zgodovino Aljaževega stolpa, športni legendi Nikolo Turka in Leona Štu­klja, mariborskega admirala Wilhelma Tegetthoffa in bitko pri Visu 1866, obraze in dela znanih Slovencev v Zagrebu, zgodo-vino Borštnikovih srecanj ter druge pomembne rojake, kot sta Rudolf Maister in Primož Trubar. GLASBENO USTVARJANJE D obro desetletje so bili zašcitni znak Slovenskega doma – harmonikarji. Med letoma 1977 in 1987 je orkester pod vodstvom Zvonka Šiljca nastopal na prireditvah v društvu ter številnih zagrebških in hrvaških odrih. Prejeli so številna pri­znanja, domaca in mednarodna, denimo srebrno plaketo na fe- IZGNANCI 1941–1945 K o je bilo današnje slovensko ozemlje med drugo svetovno vojno razkosano, so nem­ški nacisti z okupiranih obmocij že leta 1941 izgnali 63 tisoc Slovencev, med njimi okoli 10 tisoc na Hrvaško. Tu so si številni izgnanci ka­sneje ustvarili nov dom. V Slovenskem domu je bila 16. decembra 2003 ustanovljena Krajev­na organizacija Društva izgnancev Slovenije Zagreb (KO DIS), ki si prizadeva za ohranitev spomina na to temacno zgodovinsko obdobje, za pravice žrtev vojnega nasilja in izterjavo od­škodnine. Predsednik je Slavko Alojz Kramar. Clani se udeležujejo dogodkov v Sloveniji, predvsem izgnanskih srecanj pri gradu Raj-henburg ter pohodov ob okupacijskih mejah Nemcije in NDH v Posavju, prirejajo spomin­ske dogodke in zapisujejo spomine za Novi od­mev, v društvenih prostorih konzularna služba slovenskega veleposlaništva v Zagrebu izgnan­cem vsako leto izdaja potrdila o preživetju. V založbi Sloven-skega doma je leta 2016 izšla knjiga Slavka Alojza Kramarja stivalu v Gospicu, zlati medalji na festivalu v Franciji, srebrno priznanje v Ženevi. Med letoma 2005 in 2015 je blestel orkester Sudar Percussion, pod vodstvom tolkalca Gorana Goršeta. Sprva je deloval pod imenom Slovenica, sestavljali pa so ga mlajši glasbeniki, clani Slovenskega doma in študenti Glasbene akade­mije Zagreb. Osredotocili so se na igranje slo­venskih ljudskih pesmi v izvirnih in posebnih aranžmajih. Kasneje se je sestava spremenila, ansamblu se je pridružil skladatelj in pianist Matej Meštrovic, repertoar se je razširil, prei­menovani v orkester Sudar so bili kot glasbena atrakcija vabljeni na številne festivale, od Du-brovniških poletnih iger do Splitskega poletja. Po prvem nastopu na 75-letnici Slovenskega doma decembra 2004 so postali nepogrešljivi na vecjih prireditvah društva. Leta 2015 je skupina izdala svoj prvi album Eat Suite. Skupina od ta­krat išce nove glasbene izraze, uspešno deluje še naprej, a ne vec pod okriljem Slovenskega doma. OSTALE DEJAVNOSTI V razlicnih obdobjih opazimo rojevanje in ugašanje posame­znih dejavnosti; velikokrat je to odvisno od posameznikov, ki postanejo motor neke dejavnosti, po njihovem odhodu pa zmanjka moci za nadaljevanje. Pred drugo svetovno vojno je v društvu deloval propagandni odsek, ki je bil zadolžen za pridobivanje clanstva. Leta 1932 je v nekaj mesecih zbral podatke in naslove 16 tisoc Slovencev v Zagreb. Med letoma 1981 in 1989 je izstopala plesna dejavnost. Plesalci Slovenskega doma so tekmovali in pobirali nagrade v standar­dnih in latinskoameriških plesih ter redno nastopali na priredi­tvah v društvu in drugod. Leta 1988 je bil Slovenski dom celo organizator mednarodnega turnirja v akrobatskem roknrolu v Zagrebu. Vaje plesnih skupin je obiskovalo do 40 clanov. Vse do zacetka druge svetovne vojne so v društvu prirejali šaho­vske turnirje, clani šahovskega odseka so bili uspešni na razlic­nih tekmovanjih. V prvih povojnih letih je bila posebej prepoznavna dramska sek­cija, ki je prestopila društveni prag in nastopala celo na poklic­nih odrih, denimo gledališca Komedija in Gavella. Režiral je ta­kratni predsednik društva in poklicni režiser Hinko Nucic, med izvedbami pa omenimo Cankarjevo Pohujšanje v dolini šent­florjanski, Golarjevo Vdovo Rošlinko, Zupanove Belokranjske kresove in Linhartov Ta veseli dan ali Maticek se ženi. Dejavnost je oživela med letoma 2004 in 2005, ko se je spletlo imenitno sodelovanje med nekdanjim igralcem Ivico Kunejem in lektori-co slovenšcine na Filozofski fakulteti Zagreb Matejko Tirgušek; mladi clani Slovenskega doma in študenti slovenskega jezika so izvedli Möderndorferjevega Podnajemnika in dramski recital z naslovom Neznani Prešeren ali slike iz pesnikovega življenja. Ivica Kunej je tudi stalni recitator in interpret poezije na dogod­kih v društvu, pripravil je tudi odmevne literarne vecere.Vecno vprašanje je, kako pritegniti mlade. Že v prvih letih po nastanku društva so ustanovili mladinski odsek, ki se je vklju-ceval v razlicne dejavnosti, od športnih do izletniških, mladi so pripravili miklavževo in božicno obdarovanje otrok. Po drugi svetovni vojni je med letoma 1947 in 1953 pod vodstvom pisate­ljice, pesnice in režiserke Ruže Lucije Petelin delovala pionirska sekcija. Vse do leta 1972 sta izmenjaje delovala mladinska sek­cija in Slovenski študentski klub, clani so organizirali športna tekmovanja in plese. Vec poskusov za aktiviranje otrok, ucencev, dijakov in študentov je bilo tudi po letu 1991, a so praviloma po nekaj mesecih ugasnili. Študentski klub pod vodstvom Simona Medveda je ambiciozno deloval med letoma 2002 in 2005. V tem obdobju pa so izstopale odmevne družbene akcije zu­naj društvenih prostorov, ki so pritegnile pozornost tudi širše zagrebške javnosti. Prvi takšen dogodek je bil leta 1989, ko je društvo na procelju stavbe v Masarykovi 13 postavilo spomin­sko plošco Hinku Nucicu. Leta 2000 je bilo postavljeno obeležje Josipu Gosticu, na hiši v Vitezovicevi 6, kjer je dolga leta ži­vel. Leta 2016 je svojo spominsko plošco dobil prezgodaj umrli vrhunski rokometaš Iztok Puc, in sicer na procelju zagrebške športne dvorane Kutija šibica na Trešnjevki, v poklon za sijajno športno kariero v slovenskem in hrvaškem dresu. Leta 2018 so prvic po hrvaški osamosvojitvi neko zagrebško ulico poimeno­vali po Slovencu: na pobudo društva je svojo ulico v Trnju dobil inženir Josip Kotnik, ki se ga Hrvati spomnijo kot glas, ki je leta 1969 komentiral TV-prenos prvih cloveških korakov na Luni. Spominske plošce dramskemu umetniku Hinku Nucicu, opernemu pevcu Josipu Gosticu in rokometašu Iztoku Pucu. Foto: Antun Bukovec Rojaki na 25. obletnici Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in na 11. Vseslovenskem srecanju v Zagrebu, leta 2017. Foto: Antun Bukovec POVEZOVANJE Z ROJAKI K akšne so bile vezi med slovenskimi društvi v Zagrebu pred drugo svetovno vojno, ne vemo veliko, po njej pa je imel Slovenski dom nekaj casa vlogo maticne organizacije za podru­žnice, ki so delovale na Reki, Osijeku in Karlovcu. Iz njih so se kasneje razvila samostojna društva. Med letoma 1996 in 2018 je bil Slovenski dom sedež Zveze slo­venskih društev na Hrvaškem. Najprej sta se leta 1992 povezali tedaj edini društvi na Hrvaškem – v Zagrebu in na Reki. Predse­dnik Zveze Slovencev je postal Vinko Žibert, predsednik reške Bazovice. Tam je bil tudi sedež zveze. Leta 1996 je bila preobli­kovana in preimenovana v Zvezo slovenskih društev na Hrva­škem, sedež se je preselil v Zagreb in tam ostal 22 let. Ves ta cas je bil na njenem celu predsednik Slovenskega doma Darko Šonc, podpredsednik in njegova desna roka pa je bil dolga leta Franc Strašek. Leta 2018 se je sedež Zveze vrnil na Reko, predsednica je postala Barbara Riman. V zvezo je vkljucenih 15 društev – iz Splita, Osijeka, Varaždi­na, Pulja, Umaga, Dubrovnika, Buzeta, Gorskega kotarja, Lo-vrana, Zadra, Karlovca, Labina in Poreca; šibeniško društvo je leta 2018 ugasnilo. Clani so se 2. oktobra 2004 prvic srecali v Pulju, od takrat so jesenska vseslovenska srecanja postala tradi­cionalna. Zagreb ga je nazadnje gostil leta 2017, ob robu velike slovesnosti ob 25-letnici delovanja Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Slovenski dom sodeluje v izmenjavah idej in pro-gramov ter skupnih prizadevanjih za vidnost in prepoznavnost slovenske skupnosti. O delovanju zveze in društev redno poro- ca Novi odmev. Zveza je bila clanica Slovenske manjšinske koordinacije (Slo­mak), ki je med letoma 2004 in 2006 delovala kot neformalna skupina za uveljavljanje pravic in interesov Slovencev v sose­dnjih državah. Slomak so sestavljale še Zveza Slovencev na Ma-džarskem, Društvo clen 7 in Narodni svet koroških Slovencev iz Avstrije ter Zveza slovenskih organizacij, Svet slovenskih organi­zacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza iz Italije. Darko Šonc in Barbara Riman, leta 2019. Foto: akm Clani Slomaka, leta 2015. Foto: arhiv društva STIKI Z MATICNO DOMOVINO S tiki s Slovenijo so bili v skupni državi samoumevni, do razpa­da skupne države niti ni bilo potrebe po formalnih vezeh, saj so bili Slovenci v Jugoslaviji ustavotvoren narod. V novih okoli-šcinah pa je prišlo do dramaticnih sprememb: ko so se Slovenci na Hrvaškem leta 1991 znašli za državno mejo, so v oceh hrvaške ve-cine postali nova manjšina z maticno domovino v Sloveniji, za ka­tero pa so postali zamejci in je bilo z njo treba šele urediti odnose. Društvo je imelo ves cas oporo v slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu, od prvega veleposlanika Matije Malešica naprej. Slo­venski dom so zlasti v prvih letih redno obiskovali slovenski politiki, ministri, poslanci in državniki. Omenimo predsednika Milana Kucana (društvo je obiskal leta 1994 in 2002) in Danila Türka (2008), vodje Urada za Slovence v zamejstvu in po sve­tu, ki so bili sprva državni sekretarji, kasneje pa ministri v slo­venskih vladah. Slovenska država z razpisi zagotavlja financno podporo. Neposredni sogovornik v uradu je že dolga leta Rudi Merljak. Predstavniki Slovenskega doma se udeležujejo kljuc- VPETOST V HRVAŠKO DRUŽBO S lovenci so z novo hrvaško ustavo leta 1990 dobili položaj manjšine; v temeljnih nacelih je pisalo, da je Republika Hr-vaška država hrvaškega naroda in pripadnikov narodnih manj­šin, med katerimi so bili Slovenci izrecno navedeni. Leta 1997 je prišlo do bolecega izbrisa, ki ga je slovenska skupnost doživela kot simbolni izraz nespoštovanja narodnostnega dostojanstva, ceprav tega v vsakdanjem življenju ni obcutila. Leta 2010 je Hr-vaški sabor popravil krivico z naslednjim zapisom v preambu­li ustave: »Republika Hrvaška je ustanovljena kot nacionalna država hrvaškega naroda in pripadnikov narodnih manjšin: nih srecanj in dogodkov, od vsakoletnega vseslovenskega sreca­nja v Državnem zboru do obcasnih tematskih sej parlamentarne komisije za Slovence v sosednjih državah. V nastajanju Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovencih zunaj njenih meja (2006) sta aktivno sodelovala predsednik in podpredsednik društva, Darko Šonc in Franc Strašek. Svarila sta pred delitvijo Slovencev na Hrvaškem na zamejce in Slovence po svetu, vendar je ta rešitev ostala zapisana v zakonu. Na podlagi zakona sta bila vzpostavljena locena sveta vlade za Slovence v za­mejstvu in po svetu. Predstavnik razdeljene slovenske manjšine na Hrvaškem je vabljen na letna srecanja zamejskega sveta. Kljub neizpodbitni formalni podpori slovenske države in ugle­du, ki si ga je društvo ustvarilo ne le v zagrebški, ampak hrvaški javnosti, je pred Slovenskim domom, drugimi slovenskimi dru­štvi in slovensko skupnostjo v celoti še veliko dela, da bi jih tudi najširša slovenska javnost prepoznala kot nelocljiv del sloven-skega narodnega telesa in kulturnega prostora. Ob robu razstave Bogdana Cobala v Slovenskem domu leta 2014 sta se v hrvaškem glavnem mestu sešla zagrebški in mariborski župan, Milan Bandic in Andrej Fištravec. Foto: GZ Srbov, Cehov, Slovakov, Italijanov, Madžarov, Židov, Nemcev, Avstrijcev, Ukrajincev, Rusinov, Bošnjakov, Slovencev, Crnogor­cev, Makedoncev, Rusov, Bolgarov, Poljakov, Romov, Romunov, Turkov, Vlahov, Albancev in drugih državljanov.« Slovenska manjšina ima tudi teoreticno možnost izvolitve svojega predstavnika v sabor, v katerem imajo manjšine osem poslancev. Slovenci volijo v skupini z Albanci, Bošnjaki, Cr­nogorci in Makedonci. Za kandidaturo sta se doslej odlocila Darko Šonc in Sabina Koželj Horvat, vendar nista imela mo- žnosti v tekmi s kandidati številcno mocnejših manjšin. Od leta 2015 je na tem poslanskem sedežu Ermina Lekaj Prljaskaj iz albanske skupnosti. V Slovenskem domu je še ni bilo, tudi sicer stikov ni. V obdobju vstopanja Hrvaške v EU je bil leta 2002 sprejet Ustav­ni zakon o pravicah narodnih manjšin, ki je med drugim uza­konil sodelovanje manjšin v krajevnih zadevah. Slovenci imajo pravico do izvolitve svojega predstavnika ali manjšinskega sve­ ta v vec obcinah, mestih in županijah. Prve volitve so bile leta 2003, ko je Slovenski dom uspešno sodeloval v postopkih kan­didiranja in izvolitve Sveta slovenske nacionalne manjšine Me-sta Zagreb (SSNM MZ). Društvo in svet sta od takrat nelocljiva partnerja v nacrtovanju dogodkov in akcij v hrvaškem glavnem mestu. SSNM MZ je tudi clan Koordinacije manjšinskih svetov v Zagrebu. Društvo ima zelo dobre odnose z mestno obcino, dolgoletni žu-pan Zagreba Milan Bandic se udeležuje dogodkov in podpira de­javnosti Slovenskega doma. Leta 2004 je bil ustanovljen Svet narodnih manjšin Republike Hrvaške. Vodi ga Aleksandar Tolnauer, slovensko skupnost že peti mandat zastopa Darko Šonc. Hrvaška država z razlicnimi mehanizmi sofinancira delovanje društva in slovenske manjšine v celoti. SLOVENSKI DOM 1929–2019 V posebni prilogi 71. številke Novega odmeva zapisujemo kratek prerez 90-letnega delovanja našega društva. Prvih sedem desetletij sta v knjigi Slovenski dom v Zagrebu 1929–1999 opisala Silvin Jerman in Ilinka Todorovski. Naslednjo petletko je v prilogi Novega odmeva št. 23 leta 2004 povzel Silvin Jerman. Ob tokratnem jubileju dodajamo še nekaj poudarkov iz nadaljnjega delovanja društva. Avtorica: Ilinka Todorovski. Jezikovni pregled: Marta Trobec.