v atr o slav Kalenić STILOGRAFSKI ZNAČAJ AORISTA , IN IMPERFEKTA V SRBOHRVATSKE M JEZIKU o aoristu in imperfektu v srtoohrvatskem jeziku se je že veliko razpravljalo in pisalo. Pri tem je cela vrsta lingvistično-historičnih problemov dobila svojo rešitev in pojasnilo, v manjšem delu teh problemov pa se pojmovanja znanstvenikov med seboj razlikujejo. Med drugim je relativno malo pozornosti posvečene stilografskim (»stilističnim«) vrednostim, ki spremljajo ti dve jezikovni kategoriji. Vzrokov za to pa ni iskati samo v vplivu starejših slovnic ali v nagnjenjih te ali one znanstvene avtoritete. Posamezna nova lingvistična pojmovanja se v naših sodobnih pedagoških in nepedagoških jezikovnih komentarjih pogosto le sramežljivo prebijajo na svetlo. Dejstvo, da človek nikoli ne izraža čiste ideje, da vsak jezikovni akt spremlja tudi občutek in da je človek ves udeležen pri izražanju svojih misli, postaja vse bolj aksiom v sodobnem jezikovnem komentarju. Namreč človek kot totalna osebnost v jezikovnem izražanju, človek kot subjekt, ki govori preko jezika participialno o sebi, ne glede na to, o čem goivori, v kakšni situaciji in s kakšnim namenom. Tako gledanje je v novih raziskovanjih srbohrvatskega aorista in imperfekta (Petar Sladojević, Milka Ivić) privedlo do odkritja tako imenovanega semantičnega elementa pri teh dveh kategorijah, s čimer je njuna splošna slika izpopolnjena ter razloženi mnogi, doslej nepojasnjeni detajli. Pri tem je treba obžalovati, da se takšni rezultati zelo počasi vključujejo v praktične jezikovne komentarje. V teh jezikovnih komentarjih se v glavnem omenja, kako se aorist uporablja »v pripovedovanju, sporočanju, obveščanju, spominjanju, začudenju, jezi, žalosti, v vpraševanju«, dajejo se pa tudi druge, sicer zelo točne pripombe o sintaktični vrednosti aorista. Nikjer pa se ne omenja, da je afektivna vrednost vsebinske situacije odločilna za rabo aorista, pa tudi imperfekta, in da je izbor teh dveh kategorij pogojen v močnem ali vsaj močnejšem doživljanju motiva. Tako je v nekem jezikovnem priročniku naveden naslednji primer »pripovednega« aorista: Ne dorekoh. Na domaku sela, na strmu puteljku, konj mi posrnu, sedlo mu sMisnu niz vrat, ja se nadoh ¦na, tlu. Istukoh čelo, nos i koljeno. Siđoh u mjestancu Bijela. In še v nekem drugem: ' u taj mah nebo udari šatoom u vrata. Od silne treske ispade drveni manđail, te se vrata širom otvoriše, a vetar s me«5avom sunu u kuću 1 zavitla plamenom na ognjištu. 114 Oba primera pa sta zgovoren dokaz za prejšnjo trditev, da je izbor aorista pogojen v močnem afektivnem doživljanju situacije, ne glede na to, kdo govori, kdaj govori in v kakšni situaciji govori, čeprav je treba seveda razpravljati tudi o teh lingvističnih kategorijah. Mar ni v prvem primeru prikazana kompletna »prometna nesreča«, v drugem pa scena »volkodlaškega in nasilnega vdora«? Obe vsebinski situaciji sta zelo »čustveni«; njima »čustvenost« je prevzela avtorja in mu narekovala uporabo aorista kot tiste jezikovne kategorije, ki najbolj neposredno izraža ta kvalitetni odtenek čustvenosti. Taki so tudi drugi primeri aorista: ; što se to čini sad! Mi za tobom pristasmo i s Turcima se zavadismo, pa sad ajducd da nam sude d braću našu da biju? Ko pobi tolike Turke i popali turske kuće i džamije? Tražite vode, pomresmo od žeđi! Ja evo padoh i povredih nogu. Kaj bi se spremenilo, če bi navedene primere aorista zamenjali s perfektem ali futurom (Tražite vode, pomret ćemo od žedi!)? Vsebinska napetost dejansko ne bi bila izpremenjena, toda stališče avtorja do dogodka ne bi bilo v toliki meri subjektivno izraženo. Aktivno doživljanje dogodka bi zamenjala določena indife-rentnost, aktivno neposrednost bi prikrila navidezna ali prava mirnost in objektivnost, ne imeli bi torej več pred seboj filma neposrednega dogajanja, ampak filozof sko-ob j ekti ven poizkus razmišljanja o dogodkih, ki zdaj iz te perspektive ne Tznemirjajo v enaki meri niti avtorja niti — vsaj nujno ne — bralca. Nisam dorekao. Na domaku sela, na strmu puteljku, konj md posrnuo, sedlo mu skliznula niz vrat, ja sam se Ttašao na tlu. Istukao sam čelo, nos i koljeno. Sišao sam u mjestancu Bijela. Aorist je torej preteritalen čas, ki služi za izražanje takšne preteklosti, ki je izpolnjena z močnimi emocijami, preteklosti, ki je relevantna, izrazito afektivna, direktna, razburljiva in živa, preteklosti, ki se najprikladneje izraža z dovršnimi glagoli, s katerimi se poudari sam rezultat dogajanja in pri čemer je način izvršitve dejanja manj važen. Spomin na to preteklost je močan in z izborom aorista daje avtor poudarek svojemu čustvovanju. Po intenzivnosti drugačen je občutek, ki narekuje uporabo imperfekta: Oko podneva uzduh bijaše svjež, bistar i lagan, kao da te podiže uvis, i nisam ćutio težinu vlastitoga tijela. Možda slično osjećahu i ileptiri što ih je vjetar nosio, te sam ih gledao zavidno, a i ptice ; koje cvrkućući oblijetahu oko golih krošanja. Petnaestak konjanika jahahu krivudavim iseoskim putem koji vodi u varoš. Napred iđahu stariji, pa mlađi za njima. Prolažahu kroz zelena polja, na koj^ima beše stmina. Ovde-onde viđahu se aa-orane njive koje su bile uzorane za kukuruz Z imperfektom se izraža umirjena preteklost, dogodki, o katerih se govori, so izvršeni, čustva so zadržana, nostalgična, pasivna, indirektna, irelevantna, slovesna in dobrodušna. Izbor imperfekta narekuje premišljevanje o dogodku, neprizadetost do preteklosti, kjer ni več tako važno tisto, kar se je dogodilo, ampak kako se je zgodilo. To vrednost imperfekta konkretizirajo trajni glagoli s svojim nedovršenim dejanjem, z dejanjem, ki na prvo mesto postavlja način izvedbe dejanja, medtem ko je sam rezultat dejanja potisnjen v ozadje. Po teh svojih lastnostih ima imper- 115 fekt veliko stičnih točk s perfektom, ki ga je skoraj popolnoma izrinil. Iz obeh ' navedenih primerov se lepo vidi, kako avtorji, ki občutijo podobnost in stičnost ; imperfekta in perfekta, paralelno uporabljajo oba časa za izražanje istega nivoja \ občutja. Zaradi take narave aorista in imperfekta je razumljivo, zakaj oba časa v sodobnem srbohrvatskem jeziku izumirata, čeprav to manj velja za aorist kot za imperfekt. Prav v tem je tudi razlog, zakaj se oba časa vendar pogosteje uporabljata v \ pogovornem jeziku nekaterih pokrajin kot pa v sodobnem jeziku umetniške lite-1 rature. Močnejša emotivnost, ki jo izraža aorist, ohranja to kategorijo v večji meri, kot pa ohranja mirna in irelevantna emotivnost imperfekt. Zdi se, kot da naša doba včasih nima niti razumevanja niti potrebe po mirni in irelevantni emociji, ali da vsaj ne prenaša enako afektivne dvojnosti dveh sorodnih jezikovnih kategorij. Zaradi izgubljanja aorista in zlasti imperfekta so v preteklosti večkrat opozarjali, naj se ti dve kategoriji vsaj umetno vzdržujeta. Bilo je že več pozivov, da je treba aorist in imperfekt uporabljati, ker predstavljata jezikovno bogastvo, dajeta . širšo možnost v jezikovnem izražanju in delata stil bolj živ in lepši. Čeprav je to j vse res, je šel naravni razvoj obeh časov svojo pot. Dejansko so nekateri hrvatski j in srbski pisatelji — večinoma v devetnajstem stoletju — namenoma in hote uporabljali aorist in imperfekt tudi takrat, kadar jih vsebinska situacija v tekstu ni zahtevala ali kadar mera afektivnosti, značilna za ta ali drugi čas, ni bila cilj ali j potreba avtorjevega uvrščanja na lestvici emocij. Cesta frekvenca aorista in imper- j fekta takrat ni bila plod neke določene, jasne valorizacije afektov, ampak moda, želja po jezikovnem razkošju, ki je pomenila samo zunanjo jezikovno izobrazbo in raznovrstnost pisanja, ali pa je bila plod metra ali verzifikacije. Značilno je, da ' pri romantikih naletimo na veliko frekvenco aorista in imperfekta (kot pri pisate- \ Ijih, ki jih v veliki meri karakterizira »čustvenost« do sebe ali publike), da je pri \ realistih frekvenca aorista in imperfekta manjša in da je raba teh dveh časov pri-j novejših književnikih relativno majhna. To seveda ne pomeni, da sodobni pisatelji j niso »čustveni«. Toda zdi se, da direktna konkretizacija čustva, ki se doseže b 1 aoristom ali imperfektom, tista izpostavljenost lastnega gledanja na pretekle do- j godke, bodisi aoristna ali imperfektna, ne prihaja več v enaki meri v etični in j estetski sistem današnjih književno-umetniških tekstov. i Razumljivo je, da se vsak aorist ali vsak imperfekt v delih posameznih pisateljev ne more enako pojmovati, ker njuna polna vrednost izhaja tudi iz konteksta, v katerega sta uvrščena, in iz situacije, v kateri se nahajata, poleg tega pa vsak pisatelj z njunim izborom kaže še na vrsto drugih elementov, ki pogosto niso nujno zgolj jezikovnega ali vsebinskega izvora. Tisto pa, kar enako velja za vsak uporab- j Ijeni aorist ali imperfekt, je njuna stilografska funkcija, ki aktivno sodeluje pri ! oblikovanju stilnih punktov, in se skoraj vedno vključuje v sistem izraza ne glede I na to, ali je njen izvor zgodovinski, formalen ali vsebinski. Današnji bralec ju vedno \ tako doživlja. Tako je npr. v naslednjih verzih Avgusta Šenoe liter amo-jezikovna manira_ devetnajstega stoletja, pa tudi manira, ki se organsko vključuje v programsko literaturo šenoe: ¦ i i Htjedoše mu uzde stavit, j Nek povodljiv mimo kročd, J Propeo se bijesan konjic, Planuše mu strijelom oči. (Divlji konjic) : 116 Ta živost aorista, nato pa imperfekta, je ustrezala stilu boja A. šenoe za nacionalne pravice, njegovemu pojmovanju, da je pisatelj buditelj naroda, šenoa teži po tesnem, neposrednem kontaktu z bralci; to, kar ga je prizadelo, želi prenesti čimbolj adekvatno na publiko: — Chevalier! — zavrisnu Terezija užasno zgledav o mjesečina lijepo Jadkovićevo lice, koji, stojeći poput kamena, upiraše sjajne modre oči u ženu. — Da — odgovori Ukratko. — Kojim pravom dodoste amo? — Onim kojim pozvaste BeHaara. — Vi ste sotona. — Načinite me anđelom. — Sto vas dotjera? — Ljubomor. (Diogenes) Toda Šenoa je znal občutiti tudi celotno vrednost aorista: Pobjegoh fco pijan, ko lud, fco mahnit. Klekoh pred boga da molim. Ne mogoh. Padoh u izbi svojoj na zemiju. (Seljačfca buna) Tudi pri Silviju Strahimiru Kranjčeviču so aoristi precej pogosti: Neooš, rekoh, galijoite!... pokrih barjak u Item trenu, A ozdo se zrnje osu, i po meni i po njemu. (Naš čavo) Simo Matavulj podaja z aoristi ritera dogajanja: Fratar glednu na svoj čaisovnik in mahnu put njih rukcan, ali kako u taj mah razjapi usta od aijehanja, zastadoše svi. (Bakionja fra Bme) Prav tako tudi Eadoje Domanović: Kola se zaustaviše pred jednom prostranom, anlskom i zapuštenom kućom. (Stradija) Povečano silo emocije dosega z aoristi Bora Stanković: Soffea se pope. Ispred vraita vide samo njegove poredane cipele i već poče da drhti. (Nečista krv) V naslednjih stihih Vladimira Vidrića so aoristi nosilci glavne teže tragike: »Tko md to kaza?