Axh&ja 1. dné\ v mesecu in \ veljà za vse „49
}leto2gl.4Ok.0T
za pol leta 1 gl. 20 kr. ;-\Po pošti : z vxe leto 2 gl. 60 kr., za pol . letal gl. 80kr.

Časopis s podobami za slovensko mladost. ^
Naročnina naj se naprej plačuje in Jposilja ured-C uiätvu v šent-peter8kem predmestji hiš. št. 15 v v Ljubljani. (Laibacb).
Štev. 4.
V Ljubljani 1. aprila 1872.
Leto II.
Bodi previden.
- -1 — doli prek Save jaAsj Pod Šmarno goro, Sem delal piščalke Za svojo sestro.
Prepeval sem zraven
Tak lepo ko tič, Veselja sem skakal Brezskerbni fantič.
Nobena piščalka
Ni hotla mi pét', Če tud' sem porezal Verb skorej deset.
Brezskerbno pri delu Pod verbo sedim, Kar slišim prav glasno: „Za ušesa ga prim'!
Uiti sem hotel, —
Prepozno! — možu, Ušesa rudeča, Sem nesel domii.
Doma pa še pela Je šiba močno, Ker mlado verbovje Puškod'val sem zlo.
Nič več me ne mika Pod Šmarno goró, Dab' rezal piščalke Za svojo sestro.
Jože Korenčan.
Pravica pride na dan.
(Spisal Ljud. Tomšič.)
Na cerkvenej uri v vas i T. je ravno dve popoldne odbilo, ko v hišo Večernikovo neznan človek stopi. Ko palico v kot in klobuk na mizo položi', vsede se, ter po gospodarju Večeruiku vpraša.
Večernik je ravno pri peči pilo pregledoval in pipico iz žepa privlekel.
„Jaz sem gospodar te hiše", odgovori starček, ter se prijazno tujcu približa, katerega je še le zdaj prav za prav v sobi zapazil.
Mati vstanejo izza kolovrata, na katerem so ravno nit ravnali in ga zasukati hotli, ter plašljivo gledajo v tujega človeka. Tudi Ančika, Večer-nikova hči, položi svoje delo na stran, ter se bliže neznanemu človeku primakne.
Ali človek, ki je po Večerniku vprašal, se nič ne zmeni za druge. Ko nekoliko ostrih pogledov na malo Yeéernikovo družino verže iu sploh sobo in pohištvo prav hitro z očmi premeri, prosi starčeka, da, bi mu le malo časa dovolil, na samem nekaj ž njim govoriti.
Večernik namigne iu mati odidejo z hčerko iz sobe.
Tujec še le zdaj svojo prijaznost pokaže; saj se je pa tudi starček tresel, nenavajen takih pohodov. Ko mu prijazno reče, naj si svojo pipico le prizgó in kadi, zgovarja se, da je Večernikovo hišo, katera je krog in krog kot poštena hiša znana, le malo pogledati in sploh okolico tega kraja ogledati hotel. Prosil bi pa Večernika, reče nadalje, da mu le na nekatera vprašanja odgovori, da vé, pri čem da je.
„Prav rad" odgovori Večernik, ki je vendar zdaj dobil toliko poguma, da si je v svojej lastnej hišici pipo prižgal.
„Zvedel sem" začne tujec, „da so te dni v vašej okolici našli mertvo truplo. Pravijo, da je sodnijska preiskava dokazala, da je to truplo nekega Martina Grilja, in da so poklicani zdravniki poterdili, da je ubit."
„Res je" odverne Večernik. „Ubit je ubit revež in sicer ravno na mojej njivi. Kdo bi si bil mislil, da bo reveža ravno na mojej lastnini tako žalostna in nenadna smert dohitela."
„Ali se pa vendar nič ne sliši, kdo bi bil Martina ubil V"
„Prav nič", odgovori Večernik. „Stvar je zelò čudna; Martina smo vsi vaščani radi imeli, celò otroci so za njim vedno hodili; ni bilo botrinje, ni bilo nobene veselice, da ne bi bilo Martina zraven. In zdaj naenkrat ubit! Kdo bi za božjo voljo mogel kaj takega storiti!"
„Kam je pa Martin najraje zahajal?" vpraša tuji gospod dalje.
„Martin," odgovori Večernik, „prišel je skorej vsaki dan v vsako hišo. Skupoval je cunje, železo, sklenino, češpljeve in breskove koščice, ter je že v svojem poslu moral večkrat v tukajšne hiše pogledati. Bil je, kakor sem rekel, vsakemu ljub, tedaj je vsaka hiša bila za-nj zmiraj odperta."
„In te cunje in ropotije je on, se vé da, prodajal ?" nastavi zopet vprašanje tujec.
„Čakal je Lahe, dokler so prišli v vas po tako blagó. Lahi so kar naravnost za njega vprašali, ker so dobro vedeli, da, se le on s takimi rečmi v našej vasi, dà v našej celej okolici, peči"
„Tedaj je rajnki imel denarje?" povzame tujec.
,,Nó", reče smehljaje Večernik, „denar pa rajnki Martin sta bila kakor voda in ogenj. Če je revež imel nekaj goldinarjev, že je vsa vas vedela, kajti takrat je rad z vaškimi fantini po kerčmah zahajal. Da bi Martin imel denarjev, kvantajo le stare babe, katere si ne dajo dopovedati, da se do denarjev ne pride tako lehko, kakor z roko v tobakiro."
„Ali je pa tudi Martin morebiti imel v vasi posebne prijatelje, tovarše itd. Zaabiti da mu tovarši uiso bili dosti odkritoserčm ?"
„Gospod", povzame Večernik, „z Martinom, kakor sem že rekel, je vsa vas živela v prijateljstvu in tovarštvu."
To so bila poglavitna vprašanja, ki je je neznani človek stavil našemu
Večerniku. Ko ga je še sim ter tje poprašal nekoliko o letini in sploh o vaških okolnostih, vstane iz stola, na katerem je sedel, podà Večerniku rokò, zahvali se mu za prijaznost in odide.
Pred Večernikovo hišo se je bila že zbrala cela derhal radovednih otrok, bab in fantalinov, ki so si o tujcu marsikaj šepetali.
Tujec, čigar konjiček je bil v župnijskem hlevu privezan, se za nekaj časa tudi še k gospodu župniku naverne.
Pozneje ga je Žganjarjeva Jera vidila, da je memo Štrukeljnovega kozelca naglo odjezdil.
Vsa vas je govorila o tujcu, da je prišel o smerti ubitega Martina preiskavat. Tudi gospod župnik so unidan staremu Matiji rekli, da je tujec
pri bližnjej gosposki sodnik, in da bi prav lehko bilo kaj takega mogoče.
*
* *
Čez nekaj dni potem prinese brič cel kup pozivnih listekov k bližnjej sodniji. Skoraj iz vsake hiše je bil, če drugi ne, vsaj gospodar poklican v sodnijo.
Tudi Večernik dobi poziv. Koj reče Ančiki, da mu pripravi čevlje, palico, klobuk in tiste jerhaste hlače, ki so je za veliko noč kupili.
Bil je ravno ponedeljek zjutraj. Vsa vas je bila že zgodaj na nogah. Tudi pri Večernikovih je lajal pes danes raneje kakor navadno. Za malo časa se zbere cela procesija povabljencev pred Večernikovo hišo in le še na Večernika čaka.
Tudi ta pride. Pozdravivši družbo z „dobro jutro", naroči še gospodinji in Ančiki, da dobro pazite na hišo in da ga z večerjo počakate. Potem jo cela družba kakor procesija v bližnje mestice odmaha.
Mati in Ančika ste hišno delo po navadi končale. Ko zdravo Marijo odzvoni, posežejo Mati v dimnik po suho klobaso, da jo gospodarju skuhajo za večerjo.
„Revež bo gotovo truden in vspehan ; a od zadnje bolezni ga potovanje še posebno rado zdela" rečejo mati Ančiki, ki je ravno sklenico vina prinesla iz kleti za očeta.
Mati klobaso z okrožnikom pokrijejo in sklenico zraven postavijo. Ančika vzame „Genovefo" in materi bere. Mati so sicer dremali, ali zaspati le niso mogli, dokler oče ne pridejo.
Še le po 11. uri se zasliši naenkrat lajanje vaščanskih psov.
„Tukaj so", reče veselo Ančika in skoči na cesto. Tudi mati počasi za njo pridejo.
Čedalje bolj se sliši stopanje popotnikov. Za malo časa je zopet vsa vas oživela, kajti vsaki je čakal svojega.
,.Domà smo," reče Ribarjev Janez, ko z družbo pred Večernikovo hišo stopi, ki je bila perva številka v vasi."
„Nò", vpraša Večernikovka, „kje je pa moj starec — ali ste se dobro deržali pri sodniji?"
„Oče so ostali pri sodniji," odgovori jih več naenkrat iz pridošle družbe.
„Kaj ? — za božjo voljo — ? — naš — oče — pri sodniji" — vzdihujete obé prestrašeni.
„Dà, dà, ali si zarad tega nič kaj ne ubijajte glave," poreče sosed Ključnik, „tak<5 je, pa je. Kdo se bo sodniji zoperstavljal ?"
To je bilo vse, kar ste revi od prišedših sosedov o Večerniku zvedeti mogle.
Mati od strahu ne vedò, kaj bi začeli. Ančika joka in vzdihuje. Vso noč niste zatisnili očesa. Drugo jutro, ko Ančika očetovo večerjo na mizi zagleda, zopet britko zajoka.
Bil je vtorek. Pač zelò žalosten dan za Večernikove. Celò staremu čveteronožeu „liscu" ni ta dan nič kaj posebno jed dišala. Z repom migljaje hodi okoli Ančike, kakor bi otožen vprašal za svojega gospodarja.
Vsa vas je govorila o Večerniku. Pozvanci, ki so prišli od sodnije, pripovedovali so o ostfej preiskavi, ki je bila zavoljo umoritve rajnkega Martina Grilja. Vsak je hotel dokazati, kako je pogumno govoril pred sodnikom. Vsaka nagerbanost obraza, posméh ali ostri pogled sodnika se je vsakemu tako globoko v sercé vtisnil, da ga dolgo ni mogel pozabiti.
Bila je pa tudi zares ostra preiskava o čudnej smerti Martina Grilja, o katerej pa nihče v vasi ni vedel prav nič povedati. Slučajna okolnost, da je bil Martin Grilj ravno na Večernikovej njivi najden, da je k Večer-nikovim posebno rad zahajal, da se je z Večernikom večkrat po semnjih vozil, vse to je bilo povòd, da je sodnija Večernika, kakor se pravi, v preiskovalnem zapóru obderžala.
Ali ljudje v vasi so si stvar drugače razlagali. Marsikaj so med seboj šepetali. Nekateri so se celò Večernikove hiše ogibali. Tudi gospod župnik, ki so sicer vselej radi Večernikovki ponudili svojo duhanico (toba-kiro), se od te dogodbe niso hteli več ozreti na Večernikovo hišo.
Sodnija je pozneje tudi Večernikovko, dà še celò Ančiko poklicala tje-kaj ; obé ste se zvečer zopet domu povernile, brez da bi bile smele Večernika v zapòru obiskati. Oh! bilo je to kaj žalostno za mater. Ančiki je hotlo serce počiti. — Njen sicer rudeči obrazek je bil zdaj bléd in prepaden.
Ali žalosti še ni bilo konec, čez nekoliko dni poči glas: „Večernik je na 20 let v ječo obsojen. On je ubil Martina, ali ga je pa vsaj ubiti pomagal."
Pri tej žalostnej novici mati zbolé. Revna Ančika ni vedela, ali bi bolnej materi stregla, ali bi se jokala za nesrečnim očetom. Ko bi jo bili vi otroci vidili, kako je pobožno molila za svojega očeta. „Dvajset let" — strašne besede, ki so jej neprenehoma po glavi donele.
Dvajset let svojega ljubega očeta nič, prav nič viditi, je zares grozno !
Sicer se je ta razsodba vsakemu prav čudna zdela. Bil je vsak prepričan, da je Večernik nedolžen, ali stari ljudje so vendar z glavami majali in rekli : „Sodba navadno vse natanko preišče, sodnikom niti resnica
niti laž uiti ne more. Bog naj Večernika mileje sodi!"
*
* *
Pretekla sta že dva meseca, odkar Večernika ni bilo med svojimi. Mati se sicer nekoliko popravijo, ali Ančiki so le še bleda lica. Ni bilo večera, da ne bi s svojo materjo nekoliko „očenašev" za svojega dobrega očeta izmolila. Kedarkoli se je v svojo posteljico vlegla, vselej se je na revnega očeta zmislila, ki mora gotovo na terdej postelji ležati. Revna Ančika je še le zdaj prav občutila, kaj se pravi očeta ljubiti in kako more biti hudo tistim otrokom, ki svojega očeta za vselej zgubé.
Neko nedeljo po večernicah Ančika ravno svoje nove slovenske bukvice pregleduje, ki jih je dobila od sosedove Neže, ko ne daleč od njihove hiše puška poči.
Mati pritekó iz veže v hišo, Ančika iz hiše v vežo. — Za nekoliko trenotkov se zbere na sesti cela derhal ljudi, ki radovedno poprašujejo, kaj to pomeni?
„Pri Zaverškovih je počilo" slišalo se je govoriti. In preden je radovedno ljudstvo moglo do Zaverškove hiše priti, se j po vsej vasi odmevalo: „Za božjo voljo, Zaverškov France se je ustrelil!"
Kaj? Kje? Zakaj? Čimu? — to so bila vprašanja, ki so v tem tre-notku od ust do ust letela.
In Zaverškov France se je zares ustrelil! Kmalu je bila Zaverškova hiša okoli in okoli z radovednimi ljudmi obdana. Vsak je hotel vedeti, kaj je, in kje se je ta žalostna novica zgodila, čeravno je vsakega groza sprele-tela, ko si je mislil, da je med njimi — samomorilec.
„V zapertej čumnati se je ustrelil !" — govorilo se je dalje. Kmalu pride soseskin župan z gospodom župnikom in nekoliko starejih vaščanov, da vidijo, kaj in koliko je resnice v tej stvari.
Čumnata je bila od znotraj zaklenjena. Na vprašanje, kje da je ključ, so Zaverškovi od strahü in groze le okoli leteli, brez da bi bili mogli kaj odgovoriti.
Bilo je treba čumnato s silo odpreti. Ljudstva se je čedalje več zbiralo in le nekateri stareji vaščani so komaj županu in drugim pot do čum-nate naredili. Ko čumnato odpr<5, stopijo poprej omenjeni và-njo. Nihče drugi ni smel blizo, kajti drugače bi bili radovedneži lehko hišo poderli.
Grobna tihota je vladala med zbranim ljudstvom, ki je moralo precej dolgo časa čakati, dokler se je župan zopet na vratih pokazal.
„Vaščani! Večernik je nedolžen!" bile so njegove perve besede, ko stopi med ljudstvo.
Radovednost čedalje bolj raste.
„Večernik — nedolžen — kaj to pomeni", šlo je vprašanje od ust do ust.
Na to stopijo gospod župnik k odpertim vratam, skoz katera se je truplo Zaverškovega Franceta moglo dobro viditi v kervi ležati — in rečejo :
„Vaščani! Večernikova nedolžnost je prišla po čudnih potih na dan. Večernik je nedolžen. Martina Grilja, zavoljo katerega ubogi in pošteni starček že dva meseca sedi v ječi, je ubil France Zaveršek, ki je zdaj-le tudi samega sebe umoril, ko mu vest ni dalje pustila živeti. Našli smo
zraven mertvega trupla pismo, v katerem rajnki samomorilec sam svoje grozno dejanje popisuje ter se nam vsem v molitev priporoča. Pravi, da je Martina na polje o pol dvanajstej uri po noči izvabil, rekoč, da vé za neki zaklad. Ko sta do Večernikove njive prišla, udari ga po zatilniku s klad-vom, katero je nesrečnež seboj vzel. To grozno pregreho storil je zat<5, ker je bil Martinu nekoliko sto goldinarjev dolžan, za katere ga je hotel tožiti. O tem, pravi sam v pismu, da ni nobena živa duša nič vedela. Pošteni Martin mu je dal denarje brez kakega pisma. Vest mu dalje ni dala miru in glejte — storil je drugo strašno pregreho — umoril je samega sebe!
Prosi, da bi se ga v molitvi spominjali, a posebno še prosi Večerni-kovo družino, da bi mu odpustila."
„Molimo za nesrečneža!" rečejo gospod župnik in pokleknejo pred od-perto čumnato. Ljudstvo moli glasno za njimi nekoliko očenašev za nesrečno dušo Franceta Zaveršnika.
Kmalu potem se radovedno ljudstvo z neko nepopisljivo grozo razide. Sreča, da samomorilec ni imel več očeta ne matere, pa tudi ne žene ne otrok. Le nedolžna sestrica se je po njem jokala, pa nekoliko daljnih sorodnikov, ki so ž njim pod eno streho prebivali.
Strašno, prestrašno je biti samomorilec.
Mertvo truplo Francetovo še na pokopališči pokopati niso smeli. Samomorilec ne sme ležati med drugimi, ki so pravično umerli in pa v blagoslovljenoj zemlji.
„Večernik je nedolžen!" — šlo je od ust do ust. In Večernikovka? —
Ančika? Njuno veselje se ne more popisati.
*
* *
Hitro ka-
k°r strela
jfjflll^ilS	«j je raznesla
novica po ce-lej okolici. Tudi sodnija jo je koj zvedela in star-čeka, se vé da, še-le potemmo je prebrala vlastno pismo samo-morilčevo, koj domu izpustila.
Oh to je bilo veselje ! Vas ki je bila
„Zvečer pride Večernik!" — razlegalo se je po vsej vasi. navadno tiha, vervela je zopet radovednih ljudi.
Okoli 7. ure zvečer se pokaže neznana kočija. Vsi so koj rekli, da mora biti Večernik. Bil je! Sam sodnik ga je spremljal.
Gospod župnik so celò iz topcev dali pokati v znamenje svojega velikega veselja, da je Večernik nedolžen.
Mlado in staro, vse se je zbralo okoli starčeka, vsaki mu roko podaja, vse mu čestita, Vse ga pozdravlja.
A bleda Ančika? Njena mati?
Otroci! dalje pa rés ne morem. — Občutke starega Večernika, matere in nedolžne Ančike v tistem trenotku, ko je Večernik zopet v svojo hišo stopil, naj vam namesto mojega peresa mala podobica, ki je na prednjej strani, predstavlja.
Kako se je Jožek laži odvadil.
Mlinarjev Jožek je imel gerdo navado lagati se. — Žalibog da je tudi dandanes mnogo takih otrok, ki radi lažejo. — Večkrat so ga opominjali starši in ga tudi primerno kaznovali, pa vse ni nič pomagalo, kajti Jožek je bil laži že preveč navajen. Ko se je nekega dne zopet bal, da ne bi bil kaznovan od svojih staršev, in je tudi že sam spoznal, kako ostudna je laž, pravi svojej materi: „Ljuba mati! kaj mi je vendar storiti, da ne bom več lagal?" Mati odgovoré: „Obnašaj se vedno takó, da se ne boš bal resnice govoriti; misli si, da Bog vse vé, in obljubi mu, da se hočeš varovati vsake laži. Prosi ga pa tudi za pomoč, da bi mogel svoj sklep zvesto in natanko spolnovati. Terdno skleni laž opustiti in stori le to, kar je Bogu dopadljivo. Ako se ti znabiti težko zdi, to gerdo napako popolnoma opustiti, misli si: Bog mi bo gotovo pomagal, z božjo pomočjo mi bode vse mogoče, če bom le terdno voljo imel, resnično se poboljšati."
Jožek je ubogal in storil vse, kar so mu mati sovetovali. Večkrat je molil v samoti: „Ljubi Bog, Ti vse veš, ljubiš resnico in sovražiš laž. Pomagaj mi, da se odvadim lagati; jaz pa si hočem tudi skerbno prizadevati, da se ne bodem nikoli več zlagal." — In rés, poboljšal se je Jožek. Govoril je manj kakor po navadi, in vselej je premislil poprej, preden je kaj zinil. Tako je bilo zmiraj boljše, in naposled se je laži popolnoma odvadil.
Ali vidite otroci! koliko pomaga molitev in kako morate moliti.
Kdor vneto moli iz sercä,
Bog pomoč mu svojo da.	Fr. Mekinec.
Popotnik.
(Iz nemškega.)
V nekem lepem gradu, o katerem že davno ni več sledu, stanoval je nekdaj bogat vitez. Veliko denarja je potrošil, da je svoj grad krasno okin-
cai; a revežem je storil malo dobrega. Nekdaj pride ubog popotnik v grad in prosi prenočišča. Vitez ga nevoljno odverne rekoč: „Ta grad ni gostil-nica." Popotnik pa reče: „Dovolite mi le tri vprašanja, potem bocem dalje iti." Vitez pravi: „Proti temu pogoju že smeš prašati, rad ti hočem odgovarjati." Popotnik praša torej: „Kdo je pač pred vami bival v tem gradu?" „Moj oče," reče vitez. — „Kdo je stanoval pred vašim očetom tii?" — „Moj déd." — „In kdo bode za vami tu stanoval?" „Moj sin, ako Bog hoče." „No", reče popotnik, „ako vsak le svoj čas v tem gradu biva, in ako se drug drugemu umikuje, kaj ste tórej drugega nego gósti? Ta grad je torej res gostilnica. Ne porabite po tem takem toliko novcev za okinčanje te hiše, ki vas le kratek čas v svojem ozidji krije. Bodite rajše ubogim dobri; tako si zidate stalno bivališče v nebesih." Vitezu so te besede segle globoko v sercé, obderžal je popotnika čez noč v gradu in je bil od tega časa dobrotljiv z ubogimi.	L.
Zakaj je medved röpna žival.
(Pravljica.)
Neki kmetič je obdeloval svojo njivo daleč daleč v gozdu. Medved pride k njemu, prijazno ga pozdravi in vpraša:
„Kaj delaš tukaj?"
„„Rèz bom sejal.""
„Škoda za njo, ker gozdne živali ti jo bodo pokončale."
„„Žalibog; to bi se res znalo zgoditi!""
„Koliko mi daš, pa ti jo jaz varujem?"
„„Koliko ti dam? Dal ti bodem polovico.""
„Dobro," reče medved, „že veljä!"
Kmetič vseje rež in medved jo pridno varuje. — Ko pa pride jesen, požanje kmetič klasovje, a drugo polovico, prazne bilke, pusti medvedu. — Medved gode, a kmet ga opomni na pogodbo, v sled katere dobi le polovico. Medved vidši, da je prekanjen, godernjaje odlazi.
Drugo pomlad najde medved zopet kmeta na njivi.
„Kaj delaš tukaj?"
,„,Rèz bom sejal.""
„Škoda za njo, ker gozdne živali ti jo bodo pokončale."
„„Žalibog; to bi se res znalo zgoditi!""
„Koliko mi daš, pa ti jo jaz varujem?"
„„Koliko ti dam? Nò, dal ti bom polovico.""
„Dobro," pravi medved, „toda zgornjo polovico."
„„Sem že zadovoljen,"" odgovori kmetič in namesto reži vseje repo. Ko pride jesen pobere repo in medvedu pusti zgornjo polovico — perje.
Medved ves razkačen pravi:
„Vidim, da se s človekom ne more prijazno ravnati; tedaj hočem od zdaj sè sovraštvom poskusiti."
Odtistihmal, pravijo, je medved huda röpna žival.
Albina Pire.
Pervi list.
Jurakovega Janezka je bil god.
„Nò, ker si bil priden in ubogljiv," rečejo mati koj zjutraj, „bom pa danes za tvoj god zaklala starega petelina."
Tudi oče so danes z Janezkom nekako bolj prijazni kakor navadno.
Tri sreberne šmarne petice, in še čisto novo „prirodopisje v podobah" so mu podarili in rekli: „Glej, da boš čedalje modrejši, pa da boš meni in materi delal veselje."
Po kosilu, h kateremu so oče tudi soseda Tertnika v čast Janezkovega godu povabili, odide Janezek po navadi v vert k svojim tovaršem, ki so ga že čakali, ter mu vsi po redu za god srečo želeli. — Ali pravo veselje za Janezka še le pride. Kmalu po kosilu stopi občinski sluga, ki je navadno iz bližnjega mesta vaščanom pisma nosil, k Jurakovim v hišo, vpraša prav resnobno po Janezku ter izvleče iz svoje torbice list.
Janezka ni bilo treba dolgo klicati. Ni vedel, ali spi ali čuje, ko mu sluga zapečaten list poda. Bere: „Naj prejme gospod Janez Jurak, učenec tretjega razreda v Bregih."
Kaj takšnega se mu ni še nikoli dogodilo, čeravno je bil že skoraj celih 9 let star. Pa še „gospod"! Pete treni, to je bila pa še veča čast. — Naglo ko sema skoči k očetu, ki so z materjo in sosedom Tertnikom še za mizo sedeli in jim pokaže list. Od veselja ni besedice spregovoriti mogel.
Oče nataknejo očala iu vzamejo list. Tudi mati iu Tertnik gledata radovedna v zapečaten list.
„Ohi5! pa na Janezka!" — začudita se oba, ko uatihoma naslov prebereta. Tudi oče so se nad to nenadno častjo zelò zavzeli.
Janezek je moral list sam odpreti iu ga glasno pred svojimi starši in sosedom Tertnikom prebrati. Pismo je bilo iz Ljubljane od Tertnikovega Poldeta, ki je šel lanjsko jesen v pervo latinsko šolo.
Glasilo se je pa tako-le:
Ljubi moj Janezek!
Z veseljem se spominjam, kako se sva lani na tvoj god dobro imela, čas se je spremenil in jaz ti, oddaljen od tebe, ne morem ustmeno čestitati, čeravno serčno želim, da bi bil danes v Bregih. Želim ti, ljubi Janezek, vse dobro na tem in na unem svetu. Tvoje Zeljé so tudi moje. Želim ti tudi, da kakor na letih, tako tudi v modrosti in rodoljubnosti napreduješ, posebno pa, da drugo leto tudi ti v Ljubljano prideš. Ves tvoj
Polde Tertnik, učenec I. latinske šole.
Ko je Tertnik pohvalil Janezkovo branje, stari Jurak pa Poldetovo čisto pisanje, vpraša Janezek očeta, kaj tista rudeča podobica na listnem naslóvu pomeni?
Oče obljubijo Janezku, da mu hočejo nekaj o listih sploh povedati. Predno pa zacnó, naj tudi svoje tovarše semkaj pokliče, da tudi oni slišijo. Ko tovarši z Janezkom veselo v sobo priskakljajo, rečejo oče: „Ker je Janezek danes ravno pervikrat v svojem življenji dobil list, vam bom nekaj o listih povedal. — V starodavnih časih niso ljudje vedeli, kaj je list ali pismo. S človekom, ki seje enkrat iz mesta oddàljil, ni bilo mogoče nikakor govoriti, preden se ni zopet domu povernil. Le cesarji, kralji in drugi veliki gospodje so imeli svoje sluge, kateri so morali liste večkrat po več dni daleč nositi. Se vé, da je bilo to zelò težavno, in da je tako pošiljanje veliko stroškov prizadjalo. Pozneje so taki hlapci ali sluge bili splošni, t. j. večja mesta so je plačevala in pošiljala, kamor so hotla. S časoma se je tudi čedalje večja potreba za take listonose pokazala. Kmalu so je imele tudi bogateje soseske. Ali vendar je še vse to bilo predrago in nevkretno. Pozneje so ljudje kupili cele hiše v ta namen, da so se va-nje nosila pisma, denarji in druge reči, katere so potem najeti služabniki po vseh straneh raznašali. Take hiše so imenovali pošte. Cesar Maksimilijan je napravil v našem cesarstvu posebno veliko takih pošt. Pozneje so začeli raznašati liste tudi na konjih, vozéh, itd.
V denašnjein času so pošte že skorej v vsakej večej vasi. Po velikih mestih so v nekaterih ulicah majhne skrinjice, v katere se mečejo listi. Zvečer pride poštni služabnik, odpre škrinjico ter odnese vse liste na pošto, odkoder se zopet naprej pošljejo.
Pa se tudi zelò po ceni more list v daljne kraje pošiljati. Polde je namreč za ta list le 5 krajcarjev plačal in pošta ga je zato iz Ljubljane v našo vas po svojih služabnikih poslala. To rudečo podobico imenujemo marko, ki se kupi za 5 krajcarjev pri vsakej pošti, se enmalo osline in pritisne na prazni prostor listnega naslóva. Potem se list oddd brez vse skerbi na pošto. Ako bi kdo ne hotel take marke na list pritisniti in bi ga oddal brez marke na pošto, morala bi se pozneje plačati kazen. Ko bi n. pr. Polde ne bil kupil marke, bil bi list vse eno k nam v Brege prišel, ali Janezek bi bil moral — ne pet — ampak 10 krajcarjev plačati, če bi bil hotel list imeti. — List se mora nadalje dobro zapečatiti. Če so denarji v njem, mora se zunaj na naslovu napisati, koliko je denarja notri. Tak list z denarji mora vselej človek sam prinesti na pošto ter ga dotičnemu uradniku oddati, ki mu da pobotnico ali tako imenovano „prijemko" v znamenje, da je pismo res na pošto predal, ker bi se sicer utegnilo zgubiti in človek bi prišel lehko ob denar, ako ne bi ničesar od pošte imel v svojih rokah.
Po najnovejših postavah pa tudi ni treba denarja v pismo zapečatiti, ampak se le na pošti dotičnemu uradniku v roko našteje in se poštna nakaznica, katero je treba kupiti na pošti, z nekoliko besedi izpolni. Vse to se oddä uradniku, ki potem s prijemko poterdi, da je prejel. Denar pride potem tistemu v roke, kateremu smo ga poslali, in to tako gotovo in natanko, kakor bi ga bili sami tjekaj odnesli.
Pošte so tedaj velika dobrota za človeštvo. Vsak krajcar, ki bi se na pošti zgubil, se natanko poverne. Se vé, v takem primerljeji se moramo s prijemko izkazati, da smo denarje zares na pošto oddali. Prijemka se tedaj ne sme zgubiti ali pa poprej raztergati, preden verno, da so naši denarji prišli v prave roke.
Za prosti ali navadni list se plača le 5 krajcarjev v celem našem cesarstvu, pa tudi v nekatera dni ga cesarstva in kraljestva, ki so z našim cesarstvom v zvezi. Takih listov vsaki dan na milijone in milijone potuje v v našem cesarstvu na vse strani; tedaj pride tudi na milijone in milijone grošev vsaki dan v poštno blagajnico, iz katere se potem lehko plačajo poštni stroški.
To sem vam hotel povedati danes, ko je ravno Janezek dobil pervi list po pošti."
Otroci so prav pazljivo poslušali starega Juraka, in zahvalivši se mu za ta lepi poduk, so potem zopet odšli v vert, kjer so se prav primerno zabavljali.
Janezek pa je ta pervi list skerbuo shranil med svoje blagó, ter ga večkrat pregledoval in se spominjal na svojege tovarša v Ljubljani.
tj. T.
0 začetku pomladi.
Zemlja prijazna se spet oživljuje,
Led se je stajal, tud' snéga več ni, Travnik in log se le po ozelenujs, Rož'ce cvetejo in drevje bersti.
Lastovka ljuba nazaj priletela,
Tiče selivke že vračajo se ; Zopet se bodo iz tičjega gerla Pesmi glasile tak' mične, sladke.
Medved zaspan je prilezel iz luknje.
Tuli strašansko, napada zveri; Drage Hvali, k' so zimo prespale, Vstajajo tudi, pomlad je budi.
Bliža že čas se vesel za otroke, Solnce sijalo gorkeje zdaj bo ; Cvetke pomladne nam bodo cvetele, S cvetjem različnim pokrile zemljo.
Bodi pozdravljena hčerka premila!
Letnih dob štirih najlepša si ti; Stvarnika roka te s cvetjem ovila. Njemu naj slava na veke doni.
Josip Ciper le.
Pomladanska.
Pomlad nas premila
Pozdravlja lepó, Glej! v solnčnej gorkoti Že rož'ce cvetó.
In tički preljubi Lepó se glase, Čebelice žurne Po cvetji lete.
Cez drevje razsiplje Se cvetja zaklad. Otroci hitijo Po travci skakljat.
Oj pomlad premila Ozaljšaj ves svet, Z zelenjem in cvetjem Nas pridi objet.
Vsaj k letu osorej •
Mars'ktero — kdo vé? — K' te letos pozdravlja Ne iiajdeš — sercć.
Dragotina Tomšič.
Ne želi tujega blagà.
Bogat kupec je na svojem potovanji v tuje dežele izročil prijatelju, ubogemu rokodelcu, mošnjo denarjev s pogojem, da mu jo shrani za toliko časa, dokler se nazaj poverne. — Kupec gre — pa nazaj več ne pride. Padel je po nesreči iz konja in si zlomil tilnik. Ko rokodelec zvé, daje bogati kupec inertev, vzame mošnjo z denarji in jo nese ženi ranjkega svojega prijatelja.
To dejanje poštenega rokodelca pa nekemu njegovih prijateljev ni do-padlo; zató ga očitno graja rekoč: „Oj ti neumni človek! zakaj nisi izročenih denarjev za sé ohranil; vsaj ne bi bil nihče zvedel tega, ker ti jih je bil ranjki brez lista in brez prič izročil."
Toda pošteni rokodelec ga zaverne in pravi : „Prijatelj ! kar je tujega, to ni moje. — In čeravno ne bi bil nihče tega zvedel ; vedel in tirjal bi je bil Bog, ki vse vidi in pravi: „Ne želi tujega blagà!"
P. Gros.
Tabori v turških časih.
(Svobodno po „Slov. Narodu.")
Zadnji konec turških vojsk nam še naši stari očetje pripovedujejo, še pojemo dandenes: „Stoji, stoji tam Beligrad" in mnogo drugih pesmi, katere nam popisujejo dogodke iz vojsk s sovražnikom kerščanstva. Mnogo se je pisalo o junaštvu kristjanov pri obleganji Dunaja in Sigeta in Belegagrada, slavili so se voditelji kristjanov v onem času, pa premalo se je pisalo o tem, kako se je prosto ljudstvo branilo sovražniku svojemu. Dr. Franjo Bački je rekel pri nekej skupščini jugoslovanske akademije, da je Jugoslovanstvo stoletja stalo na braniku evropske kulture. Dà, na braniku kulture so stali naši očetje po Hrvatskem, Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Kranjska dežela pa posebno, ona je silno mnogo terpela od Turkov; kronist pravi, da je Turek Kranjsko deželo pet in šestdesetkrat obhodil in v malih letih je dežela pol osmi milijon v zlatu za brambo zoper Turke porabila. V denarničnih knjigah kranjske dežele iz 15. in 16. stoletja skoraj ni drugega najti, nego zapisnik denarjev, katere so turške vojske požerle. In dežela je morala na dva kraja plačevati; cesarju za vzderževanje vojske zoper neverske sovražnike in skerbeti je morala za bram-bovske naredbe v lastnej deželi. Premnogokrat je Turek bil prej v deželi, predno je cesarska armada bila pripravljena; tedaj si je ljudstvo samo pomagati moralo in pomagalo si je s „černo vojsko," Napravi j alo si je samo terdnjave med obzidjem okolo cerkev, delalo si tabore, skladalo na najvišjih gorah in hribih germade, da je moglo približevanje Turka naglo ko blisk na vse strani oznaniti.
Tabori so bili tedaj dobro zavarovani kraji in so se delali na kakem griči, sploh v kraji, kjer je bilo sovražniku težje, približati se. Ako je kaka •cerkev imela dobro obzidje in stala na mestu, kjer je bilo mogoče, Turku se dolgo braniti, spremenili so naši predniki božjo hišo s pokopališčem in obzidjem v tabor in čakali tam sovražnika. Navadno so si pa morali tabor sami narediti in imamo še sedaj na Kranjskem ostanke kakih 20 do 80 taborov. Poveljniki takih terdnjav so bili po večjem duhovni. Kako je bil
tabor znotraj narejen, nam popisuje en kronist tako-le : Bila je kapelica za božjo službo, ena velika spavnica, v katerej so bila ua desni in levi za oba spola ločena ležišča, dobro uredjena kuhinja, v katerej je ena gospodinja za vse vkup kuhala, dalje orožnica s sekirami, kiji, kosami tudi meči in sulicami napolnjena; zadnjič so bili tudi hlevi za živino in žitnica, v katero so vse žito zadnje žetve spravili. Znani kranjski zgodovinar P. pl. Badič je priobčil v Westermannovih „III. D. Monatshefte" spis o taborili pod naslovom „Volkskastelle", po katerem po večjem ta spis pišemo, in ko je popisal kak je bil tabor, pravi omenjeni pisatelj: „Oživimo tako podobo! Na gorskih verhih naenkrat začnejo goreti germade, katere od hervatske meje noter do bele Ljubljane, dalje na Gorenjsko, Štajersko, Koroško oznanjajo, da je Turek priderl. Fantje, ki gori na gorskem verhu na straži stojé, zažen<5 bakljo v visoko germado narejeno iz desetih vozov derv, začn6 streljati in to gre sedaj naprej od gore do gore, od hriba do hriba plameni novica. Poslanci hité iz bele Ljubljane oznanit vladarju približevanje nevernikov. Vitezi se zberó, pa le počasi, ker so daleč po svojih gradovih raztreseni in predno morejo sovražnika odbiti, privrel je že v vinske gorice na Dolenjskem, po-žgal, poteptal in pobil vse, kar je mogel. Pa večina prebivalcev je v tabore zbežala in tu tolaži v službi Gospodovi ostareli sivi duhoven jokajoče starčke, žene in otroke, ki prosijo v nebó za zmago kerščanske reči in za blagor bo-rilcev. Kajti na obzidji, na braniku in na stolpih stojé brainbovci tabora, krepki mozjé in iz lukenj dobro merjeno streljajo na raztresene sovražnike, kateri gredó pred glavno trumo sovražnikov, katera ali tabor napade, če je dosti močna in ga brambovcem vzame, starčke mori, žene skruni, vse nasprotujoče pobije, one, ki se podajo, kot sužne seboj vleče — ali pa se mora s taborniki v bitvi skusiti in je po navadi premagana. Tedaj pa jo uderejo taborniki za bežečim Turkom in turške glave se takajo po tleh kakor krogle ob nedeljah pod lipo. Zadnjič je zmaga popolna in z obzidja, s stolpov pozdravljajo žene in otroci, hvalijo starci vračajoče se zmagovite junake in duhoven, ki se je načelu hrabrih možakov boril in katerega oblačilo je rudeče od sovražnikove kervi, reče „amen" pri zahvalnej molitvi za odvernjeno nevarnost. Med tem ugasnejo germade na visočinah, strel potihne v znamenje, da je nevarnost od Turkov preč in paša z ostankom svojih že zunaj dežele.
Sedaj pa gredó možaki, okrepčavši se s pripravljenim obedom in pokopavši mertve, zopet iz tabora na ravnino, pa ne sami, temveč v sredi svojih; gredó se veselit vesele zmage. Že sedè v krogu zjutranji borilec z ženo in otroci in starčki; na korenini košate lipe pa sedi slepi pevec in poje h goslam kako pesem, kratko in čversto, kakoršne so slovenske narodne, ki so v turških vojskah nastale. Prepuščajo se popolnemu veselju in prav delajo; saj če perva germada na gori začne goreti, zgrabijo zopet orožje, ognjeni mladenič iz Poljan — ili resneji Gorenjec, ki z velikim trudom svoj kruh pridela in drugi možje in mladenči, ki s pošteno roko branijo svojo domovino !"
Skerbimo tudi mi, da bomo sv. vero in deželo, katero so naši očetje tako hrabro branili proti divjim kervolučnikom, tudi svojim potomcem tako neoskrunjeno pustili.
Klop pod lipo,
ali
Kaj se je vse en dan na klopi godilo,
Igra za otroke v enem dejanji. Spisal A. P.
0 s e b e :
Popotnik. — Pekovska dečka. — Učenec.
PERVI PRIZOR.
(Zjutraj zgodaj je. Na, klopi leži ubog popotnik. Zbudi se, mane si oči, in pravi:) „Oj ljubeznjiva klop! Ti si bila necoj moja mehka postelja. Spal sem tako sladko, kakor bi bil ležal v najbolj mehkej pernici. Čim u pernica? Trudne kosti in zadovoljno sercé počiva na terdej deski kakor v naj-boljšej gosposkej postelji. V mehkej postelji marsikoga tigcé nemirne misli in prehude skerbi. Jaz pa sem, hvala Bogu! zdrav, brezskerben kakortiček v zraku; kamor pridem, imajo me radi in dobro plačujejo moje delo. Pa od kod imam vse to? Kmalu bi bil že zopet pozabil na svojo ljubo molitvico, ki so mi jo rajnka mati, Bog jim daj dobro, nekdaj tako živo na sercé govorili." (Sklene roki in moli:)
„Prisvetil dan, zbežala noč. Živim, radujem se; Skazuje solnce božjo moč. In kak dobrotljiv je!
Kdo nam počiti sladko da, In kdo za nas skerbi ? Kdo nas utrudene krepča? Kdo drug, o Bog ! ko ti ?
Od tebe zvini vse. Gospod ! Ker vse je tvoja vlast, Brez konca nam deliš dobrot, Zató ti pojem čast.
(Odide.)
DRUGI PRIZOR.
(Pekovski deček pride s košem na rami; postavi nevoljno koš na klop, in beseduje:) „Nàka! to je nič. Človek nima miru ne po dnevu, ne po noči, ne nikoli. Drugi ljudje delajo po dnevu in počivajo po noči; jaz pa moram celo noč čuti, mesiti, derva nositi, se pri ognji potiti, druge buditi in zjutraj na vse zgodaj s košem od hiše do hiše hoditi; zraven vsega tega pa imam še dosti preterpeti, če prepozno ali prezgodaj pridem, če je kruh premajhen, prekisel, preopresen, pretolst, prenizek, previsok, premalo ali preveč
Veselo spet na delo grem, Veselje daje vspeb, Le dobro da naj delani, vem, In vedno čertim greh.
Človeka pred seboj imaš, Naj, kamor hoče gre, Sercé njegovo vse poznaš, Vse misli in želje.
Oe sem pobožnosti udan, Ravnam, živim lepo, Me ljubiš, Bog, sem prav' kristjan, Nič hud'ga mi ne bo !"
zapečen, in Bog vé, kaj vse, kakor se ravno poljubi kakej sitnej iu nejevolj-nej gospodinji. Ko pridem domu, me pa zopet psuje vsaki, kdor ima čas in voljo za to. Näka to je nič." (Zadeva koš, in hoče oditi.)
(Pride drug deček s eajnico na roki.)
(Drugi deček pervemu :)
„Lej ga, lej ga zaspanca! Kaj si še-le tukaj? Laziš kakor polž. Kdor hoče zgodaj kosiljčati, ue sme tvojih žemelj čakati. Vidiš, jaz imam že prazno čajno. Juhù! kako sem lahek!" (Poskoči in gre urno dalje.)
(Pervi deček šepa počasi s košem naprej, malo postoji, in pravi:) „Sej sem rekel, da me psuje vsaki, kdor me vidi; gorjé mi! Moj kruh je grenak. — Pa le počakaj ti nadležni koš in ti sleparija pekarija, kmalu vaji obesim na kol. (Nevoljen odide.)
TRETJI PRIZOR.
(Pride učenec s knjigarni v roki, je na klop položi, vzdihne globoko iz pers. rekoč:)
„Oj nebeški zrak, kako me čversto poživljaš! — Dobro! tukaj je kraj, kjer lehko iztresem svoje zaperto blagó kakor orehe po tleh. Domä v te-mačnej in plesnjivej izbi že človek komaj diha in se obrača, in če hočem kaj glasno brati ali se uriti, da bi si nekoliko ogladil svoj rótarski jezik, me berž stara mati gospodinja v kot zažene, češ, molči! sej še nisi deseto-šolec, da bi se učil pridigovati. Poskusil bom tukaj — tukaj na prostem, čverstem zraku pesem, ki jo bom prihodnji teden v šoli deklamoval." (Odkrije se, vstopi se ravno in govori :)
„Obvaruj Bog vas, liribjo ljubeznjivi! Dolin cveteč, prijazno tihi raj ! Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi ! Slovó Jovana vzame vekomaj. Jovana gre, — ozir še jeden zadnji.
(Poinane si
Dobro sem govoril. (Ošabno se „Belite si glavice, In trudite na polji Roke pri terdem delu; Jadrajte v tuja mesta, Premer'te križem morje, Vojskujte siloviti Za ozko péd se zemlje; Jaz pil bom in prepeval. Ne bom si belil glave, Ne bom štel zvezd nebeških ; Le eno milo zvezdo
Zelene trate vam ! Bog živi vas ! In tebe drevje, vas, studenci hladni, In tebe jek, doline sladki glas, Ki zvesto se z napevom pesmi snide ; Jovana gré, in nikdar več ne pride. — " roki in reče:)
vstopi in po strani obernjen nadaljuje:) Poznam jaz, svojo liro, Ki vodi me in vlada. Ne bom se trudil s poljem, Ne bom oral ne kopal ; Sadil bom raje terte. Bom stiskal raje vino, Ki v serci zbuja pesmi, Ki spremlja je po strunah. Prepeval bom in citral Veselje rajsko vžival."
Res! Tako sklenem in obetam pod tvojimi košatimi vejami, predraga domača lipa, in pri tebi, preljuba moja klopica. (Počasi odide.)
(Zagrinjalo pade.)
Metulji.
Martinek veselo priskače iz verta v hišo in pravi: „Poglejte nò, oče! kako lepega metulja sem vjel. Oj kako lepo rumena krila ima z rudečo-ru-javo piko v sredi. Eavno ko pridem na vert, vidim ga na solnčnej strani vértne ograje sedeti; prav počasu in tiho grem do njega in lòp! pokrijem ga s klobukom in moj je, lepi rumeni metuljček. Zdaj mi pa povejte, ljubi oče, kako je ime lepemu metulju, vsaj ste mi enkrat rekli, da tudi metulji imajo svoja imena, ravno tako kakor ptiči."
„To je rés," rečejo oče, „in metulj, ki ga imaš v roki, imenuje se citronček ali rumenjak menda zatò, ker je tako lepo rumen, kakor si sam povedal. Ta zali metuljček se prikaže pervi izmed vseh naših domačih metuljev, večkrat že celò meseca svečana preletava po zraku. Nò, ker je-danes ravno nedelja, pa nimam nobenega posebnega opravila, povedal ti bodem nekoliko več od metuljev."
Martinek je zelò vesel, vsede se k očetu za mizo in oče mu razlagajo tako-lé :
„Metulji se štejejo med žužke ali žuželke, to je med take živalice, ki imajo telo razdeljeno na tri dele, namreč: glavo, opersje in zadek. (Pokaži mi to pri citrončeku!) Le poglej! tukaj-le je glava, naprej spodej je opersje in potem zadek ali zadnji del telesa. Nadalje imajo vse žuželke, tedaj tudi metulji, po tri pare členastih nog in na glavi dve členasti, gibljivi tipalnici ; za tipaluicama stoje očesi in usta, ki so ustvarjena za grizenje ali pa sesanje. Spodej na opersji so uterjene nogé, zgorej pa krila. Vse to mi zdaj prav lehko pokažeš na metulju rumenjaku, ki ga deržiš v roki. (Matiček ponavlja očetu, kar so mu razložili in vse to pokaže na vjetein metulji.)
„Prav dobro si zapamtil vse," rečejo oče, „in zdaj poslušaj dalje, povedal ti bom še mnogo zanimivih reči od teh Živalic." (Ko se oče odkašljajo, nadaljujejo tako-le.)
„Skorej vse žuželke se morajo večkrat spremeniti in ravno pri tem spremenjenji menjajo bolj ali manj svojo podobo. Iz zelò drobnih jajčic se namreč ne izvalé precej starim podobne krilate živalice, ampak iz jajčic se izvalé najpred živalice, ki so najbolj červom podobne in nevedni ljudje, ki niso hodili v šolo, tudi res mislijo, da so červi; v pr ir o dop is j i jim pa pravimo ličinke. Te ličinke, dasiravno majhne, so vendar zelò gibčne in tako požrešne, da nekatere v enem samem dnevu mnogo več požr0, nego njihova lastna teža znaša. Ličinke rastejo hitro in se večkrat levé, dokler popolnoma ue dorastejo. Zatò potrebujejo nekatere le nekoliko dni ali tednov, druge pa še celò po več let. Potem za nekaj časa preneha njihovo življenje, žuželka več ne jé, se ne giblje in dobi vso drugo podobo. Okoli živali se
naredi kožnata lupina ali ovoj, v katerem počiva žuželka kakor v kakej mert-vaškej trugi. Večkrat pa obdaja žuželko še en poseben mešiček, katerega si sama naprede iz tenke svilnate niti. V tem enojnem ali dvojnem ovitku počiva žuželka, ki se jej zdaj buba pravi, manj ali dalj časa ter se spremeni v popolno žival. Naposled poči ovitek in žuželka se prikaže v svojej zadnjej popolnej podobi, katere več ne spremeni. Od začetka so res vsi udje, posebno krila, še mehki in zgerbančeni, toda na zraku se kmalu uterdijo in razširijo, in veselo se vzdigne lepa krilata živalica — v zrak! Pomniti pa moraš, da vse žuželke nimajo vseh štirih dob spreminjevanja, kakor sem ti je ravno razložil, ampak pri nekaterih so ličinke, ko se izvale iz jajčic, starim že precej podobne, le kril še nimajo, ki je pa dobé po večkratnem le-venji. — Med žuželke, ki se popolnoma spreminjajo, to je, ki so najpred jajce, potem ličinka, buba in naposled popolna žival, štejemo tedaj tudi metulje. Metuljne ličinke imenujemo navadno gosenice, ki so vse podolgaste in červaste, drugače pa zelò različne. Gosenice imajo močne čeljusti, in ker so strašno požrešne, so tudi večkrat zelo škodljive. Citron-čekova gosenica je zelenkasta, na bokih belo-progasta, černo pikasta, in živi na kozji črešnji in na kerhliki. Metulji znesó svoja majhna in obilna jaj-čica zmiraj na tako mesto, kjer mlade gosenice dobijo precej pripravne hrane. Razun svilnega prej ca nam ni noben drug metulj posebno koristen, marveč škodljivi nam so vsi, ker se žive od drugih nam potrebnih rastlin, in to tembolj, kolikor več se jih zaplodi. — Razun citrončeka, ki se po latinsko imenuje Col i as Rh a m ni, in ki ga po rumenej barvi lehko poznaš, kedar ga boš videl po zraku ferčati, pokazati ti hočem danes še dva druga metulja, ki ju imam prav lepo naslikana v prirodopisnej knjigi. Ako boš priden in ubogljiv, seznanil te bom sčasoma z vsemi našimi domačimi metulji, katerih imamo sila veliko število. (Oče vzamejo knjigo iz police in pokažejo Martinčku dva metulja, rekoč:)
Poglej! ta metulj tukaj se imenuje podnevni pavlinček (Vanessa Io) in je eden najlepših naših domačih metuljev. Krila ima voglasta, na krajih lepó izrezljana in zgorej ru-javo-rudeča. Vsako krilo ima po eno veliko modrasto, nekoliko izprano oko. Spodej na temnem dnu pa ima mnogo zelò tenkih černih popodnevni pavunžek.	te z in nekoliko valovitih čert. Njegova gosenica je černa, z belimi pikami posuta, in s černimi terneki porasena. Na ve-likej koprivi in na hmelji jo lehko vidiš skozi vso poletje. Kedar jo najdeš, oglej si jo bolj natančno.
Za nas bolj zanimiv nego pavlinček pa je ta-le metulj tukaj, ki se imenuje zeljni belin (Póntia Brässicae). Tega si pa le dobro oglej, kajti zahtevam od tebe, da ga vsestransko dobro poznaš. Na gornjej strani ima zeljni beilo.	večidel bela krila; le prednja dva vogla spred-
5
njih kril iu pri samici dve lisi, ki stojite ena verh druge skorej v sredi teh kril, kakor tudi majhna progiea na zadnjem robu sprednjih kril in majhna lisica na gornjem robu zadnjih kril, so čeme. Že koj perve dni vesele pomladi se prikaže ta metulj po vertéh in leže svoja obilna, rumena jajčika na zelenjavo, posebno pa na zélje in druge rastline tega rodu. Požrešna gosenica, ki se iz teh jajčic izvali, je modro zelena z mnogimi cernimi pikami posuta in z rumeno progo po herbtu in po bokih."
„Oj oče," reče Martinek, „to gosenico pa jaz prav dobro poznam; lanjsko leto jih je bilo sila veliko po našem zelniku, pa so tudi zelje tako obrale, da ni bilo drugega viditi, nego steblica in golo rebrovje objedenih listov."
„Res je tako" rečejo oče „letos moraš preiskati vsak listek in pokončati jajčica tega metulja, kjer koli je najdeš, da bo naše zelje lepo in nepoškodovano ostalo. Potaknil bom letos tudi nekoliko konopljinega semena sim ter tje po zelniku in repišči, da vidimo, če bo to kaj zdalo."
„Mar se gosenice konoplje bojé?" vpraša Martinek očeta.
„To ravno ne" rečejo oče, „ampak bral sem, pa ne vem že ravno kje, da je konoplja, ki 10 do 15 čevljev saksebi po zelniku ali repišči raste, zeljnim belinom tako zoperna, da že od daleč bežijo. Nò ako metulji ne pridejo na zelnik, ki jajčica ležejo, potem ne bo tudi škodljivih gosenic, ki se o svojem času iz jajčic izvalé in nič drugega opraviti nimajo, nego da žr0 noč in dan, dokler se v mešičke ne zabubijo, iz katerih potem zopet metulji izferfrajo, kakor sem ti to že poprej razložil. Robate, zelenkasto-bele in černopikaste bube teh jako škodljivih gosenic lehko vidiš vse polno po vertih, zidovjih in ograjah viseti meseca junija in julija. V kakih 14. dneh že izleti iz teh bub zeljni belin in tako imamo že meseca avgusta drugi in še škodljivši zarod tega merčesa."
„Nikoli bi ne bil verjel," reče Martinek, „da je zeljni belin, ta lepi beli metuljček, tako škodljiva žuželka."
„Zatò sem pa tudi rekel" odvernejo mu oče, „da zahtevam od tebe, da mi tega metulja posebno dobro poznaš. Razložil sem ti pa natanko življenje metuljev, ter mislim, da boš zdaj lehko spoznal, kako pridno moramo po-končevati ne le gosenice, ampak tudi metulje, jajčica in bube."
„Prav dobro sem razumel vse, kar ste mi povedali, ljubi oče," reče Martinek, „in že koj danes napovem vojsko vsem škodljivim metuljem in njihovej gerdej zalegi."
„Da se nam ti zelò požrešni škodljivci preveč ne zaredé, v to nam pripomorejo tudi mnoge tiče, ki jim je Bog različne žuželke v živež odločil, posebno pa velika množica najezdnikov, o katerih ti bom drugopot tudi nekaj povedal, ako mi tega ne pozabiš, kar sem ti danes o metuljih razlagal."
Martinek obljubi, in ko oče iz hiše odidejo, ogleduje še dalj časa svojega vjetega citrončeka in naslikana dva metulja, ter z glavo majaje reče: „Pač je čudno življenje metuljev!"
T.
Bazne
stvari.
Drobtine.
(Vprašanja z modrimi odgovori.)
I.	Kaj je najdražega na svetu? Duša. — Kaj je najgrenkejšega? Revščina. — Kaj najsladkejše-ga? Čista ljubezen. — Kaj nai-geršega? Nevéra. — Kaj je najbližega? Prihodnje življenje. — Kaj je najbolj oddaljenega? Posvetna sreča. — Kaj je naj-žlahnejšega? Pamet.
II.	Kaj je najteže? Samega se-j be prav spoznati.— Kaj je najlože? Druge grajati. — Kaj je n a j prije t-niše? Spolnjenje naših želji. — Per v o so vrata k pravej človeškej sreči, k njegovej popolnomosti in najviša stopnja, katero človek doseči more. Drugo je navadno znamenje surovosti in izmeček hudobnega sercä. Tretje je najredkejše, kajti človeške želje so vedno prenapete, da bi se mogle spolniti takó, kakor je človek želi.
(Od kod so Kočevarji?) Leta 1350 dné 28. meseca novembra je dobil grof Friderik Ortenburški od cesarja Karola IV. dovoljenje, da naseli 300 nemških rodovin na Kranjskem; nasledniki teh rodovin so današnji Kočevarji.
Kratkočasil ice.
*	Nek učenec je pisal iz Ljubljane svojim staršem naslednje pismice :
Ljubi starši!
Danes v ponedeljek Vam pišem; jutri v torek bom pismo na pošto oddal; v sredo bote Vi pismo prejeli; v četertek mi bote odpisali ; in če v petek nič denarja ne dobim, se bom v soboto na pot podal in v nedeljo imeli bote svojega sinčeka ; domi — Servus.
*	Bližali so se velikonočni prazniki, da pride neka beračica se 5 let starim sinčekom do mlinarjevih in prosi darii rekoč: „Prosim v imenu božjem za kak dar, da si za praznike kaj näherem." Sinček pa jej urno odgovori: „Mati! vsaj prazniki nič ne jedó."
*	Jožek je bil na svojega godu dan k teti na kosilo povabljen. — „Kaj bi rajše jedel," vpraša ga teta „štruklje ali cmoke?" „I nò, prinesite mi oboje, štruklje in cmoke" reče Jožek.
*	Angleškemu kralju Jakobu I. se je vsedla pri jedi velika muha na nos. Ves nejevoljen reče: „Ti spak! tri kraljestva imam, pa ne moreš v vseh treh drugega prostora najti, nego moj nos?"	j. k.
Zabavna naloga.
(Priobčila Karlota KontusiJ
Razreži podobo A na dva kosca takó, da bota vkup zložena popolnoma pokrila podobo B!
Številna naloga.
(Priobčil Franjo HeržfiS, učitelj v Slavoniji.)
Trije dijaki pridejo v neko kerčmo in vprašajo kerčmarja, če ima kaj za večerjo. Kerčmar odgovori : .,Prav nič. vse smo potrošili, kar sino imeli." Ko pa kerčmar vidi žalostne obraze revnih dijakov in je prepričan, da. so zelò lačni, reče jim: „Ako hočete jajca jesti, teh vam lehko pripravim?" Lačni dijaki rekó kerčmarju, da jim naj skuha vsa jajca, kar jih ima pri hiši. Zaspana tridružba pa ne more pričakati kuhanih ja-jec, sklone glavo na mizo in vsi trije prav terdo zaspijo. Jajca se skuhajo, kerčmar je dene v skledo, jo položi na mizo pred speče dijake, in potem odide tudi on spat. Zdaj se prebudi pervi izmed, zaspane trojice, zagleda jajca na mizi ter misli, kaj mu je storiti. Ne pomišljuje se dolgo, ampak hitro stisne vse svoje misli v eno samo misel in reče sam sebi: ..Moja dva to-varša spita in ne vesta, da so jajca že kuhana. Nò prekanil ju bodem. Jajca hočem razdeliti na tri dele, svoj del hočem sne-sti in ostala dva dela zopet nazaj djati v skledo. Kakor je mislil, tako tudi stori. Vsa jajca porazdeli na tri dele, svoj del sne, a ostala dva dela dene zopet nazaj v skledo, potem se vleže in prav terdo zaspi. — Nato se prebudi drugi dijak, vgleda skledo pred seboj ter misli, kako bi svoja speča tovarša prekanil. Ne pomišljuje se dolgo in reče : Že vem : jajca hočem razdeliti na troje, svoj del hočem snesti, a o-stala dva dela zopet nazaj djati v skledo in nobeden mojih tovaršev no bode vedel, da mojega dela v skledi več ni. Kakor si je mislil, tako stori tudi ta. Razdeli jajca na tri dele, svoj del sné, a druga dva dela dene zopet nazaj v skledo ; potem se vleže in tudi on prav terdo zaspi. — Zdaj se prebudi tretji dijak. Ko vgleda skledo z jajci pred seboj, misli tudi on, kako Tai prekanil svoja speča tovarša, in res tudi njemu pade na um, da razdeli vsa jajca na troje, svoj del sné, a ostala dva dela zopet nazaj dene v skledo ; potem se prav zadovoljen vleže in tudi 011 terdo zaspi. — Ko so se zaspanci prav dobro naspali in odpočili od težkega potovanja, prebudé se zdaj vsi trije naenkrat ter vgledajo jajca pred seboj. Mirno brez vsega prepira razdelé jajca na tri dele, vsak svoj del sne in gospodarju ostane prazna skleda. — Vprašam vas zdaj prijatelji in prijateljice moje : Koliko jajec je bil kerčmar prinesel v skledi na mizo ?
Rešitev skakalnice, številnih nalog in zastavic v 3. listu „Verteca."
Rešitev skakalnice: Bival na zeleni lipi
Nekdaj ščinkovec je mlad ! Skakal je po senčnih vejah,
In prepeval sereno rad. Lipa ga je bolj ljubila, Kakor druge tiče vse; Vejo mu je odločila, Naj si plete gnjezdice.
Zložil VUhar.
Prav so jo rešili: Gg. J.Mihalič, dež. ofle. v Ljubi.; Gostač, na Prim.; A. Berčič, poduč. v Star. tergu p. Ložu ; M. Kosič, učit. v Brez. na Terž. ; J. Žinko, učit. v Središči; L. D., v Ribenci; A. Gutnik, A. Mahkovec, Iv. Pintar, Davorin Škrlj in G. Gantar, dijaki^ v Ljubi.; Ant. Bezenšek. dij. v Celji; Dr. btrekelj, dij. v Gorici;. Iv. Peterca, v Ljubi — Gospodičine: Alb. Pire, v Teržiču; Z. Pire, v Kamniku; J. Mence, v Ljublj.; Matilda Tomšič, v Trebnem; K. Kontusi, v Skocijanu; F. Sajevic, v Naklem; Ljub. Pivec, v Ribenci.
Rešitev številnih nalog: Nal. I. Odg. 3 sestre in i bratje, vkup
Odg. Oče 42, mati 37, hči 12 Odg. Bogati je imel 7, revni
(Rešitev zabavne in številne naloge, in imena reševalcev v prihodnjem lista.)
otrok. Nal. II.
let.
Nal. III. pa 5 ovac.
Prav so je rešili: Gg. A. Berčič, učit. v Star. tergu p. Ložu ; M. Kosič, učit. v Brezovici; Jan. Vogrin, učitelj v Kanalu; Iv. Muršec, učit. na Slad. na Št. ; A. _ Gutnik, A. Mahkovec, Dav. Škrlj, Ivan Cešnovar in Gr. Gantar, dijaki v Ljubi. ; A. Bezenšek, dij. v C.; Jg. Borštnik, uč. v Ljubi.; Odraš-čeni učenci farne šole v Sr._va.si v Bohinji ; Pet. Miklavec, v Riben. naŠtaj.; Ivan Kož-lin, v Bilj. ; Jož. Žinko, učit. v Sred. na Štaj. (I. II.); Amb. Poniž, učit. v Cernemk. ; lv. Peterca, v Ljubi. (II. III).; Furlani, v Kanalu na Goriš. (I. II ); J. Sajé, učit. v Šentj. (II.); Pr. S. Orešek, terg! pomoč, v Ljubi. (II. III.) : J. Ukmar, učit. v M. (11.); Hr. Karlin in Iv. Pintar, dijaka v Ljublj. (II. III.); Pr. Matjan, učen. v Ljubi. (I II). — Gospodičine: J. Mence. v Ljubi.; Ljub. Pivec, v Rib. na Štaj.; K. Kontusi, v'Šk. na Terž. ; Zofija Pire v Kam. (II. III).
Uganjke zastavic: 1. Pri praznem, kajti polnega koj zlije skoz gerlo; 2. Eno (sàk je le mreža); 3. Človeška glava.
Danainji list «,Verteca" ima SO strani berila.
Izdatelj, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Egerjev v Ljubljani.