imi				
Naršbor, 24. novemra 1933		'—-X - '-»'v Leto I.	Posamezna številka Din VSO " Velja na mesec po pošti dostavljen Din 6'—, za inozemstvo Din 10‘—	" Uredništvo in uprava i Gregorčičeva ul. 26 Telefon 29-70 // Poštni čekovni račun 15.546 " izhaja vsak petek " Oglasi po tarifi	Sfev. 25
Ob 15 letnici boiev in zmage
Nad vse slovesno je naš obmejni Maribor proslavil svoj največji praznik, ko mu je pred petnajstimi leti zasijalo solnce zlate svobode, ko je pred petnajstimi leti raztrgal suženjske verige. Ovenčan z narodnimi trobojnicami je pokazal, da zna ceniti junaško delo svojega osvoboditelja generala Maistra in njegovih borcev. Mogočen je bil sprevod na večer pred praznikom. Ko so se zbrali borci pod oknom svojega generala, je bil t0 trenutek, ko so v vseh srcih oživeli spomini na boje, trpljenje, dragoceni spomini na kpnčno zmago. Toplo je bilo pri srcu vsem, toplo je bilo pri srcu njemu, ki je rešil tako lep kos slovenske zemlje iz krempljev kletega sovraga. In ko so šli mimo njegovega okna mladi, se je izlila iz tisočerih src nepopisna hvaležnost, ki jo nosijo in gojijo do osvoboditelja Maribora in severne meje. Mogočen in veličasten je bil tudi potek nedeljske proslave, ki so se je udeležili številni In ugledni predstavniki med tisočerimi množicami. Do solz pa je bil ganljiv dogodek, ko so na trgu Svobode pred generalom Maistrom, kakor pred petnajstimi leti, defilirale krepke čete mladih poleg njegovih zvestih borcev in ko je pri oficieliiem delu proslave izročil mestni župan dr. Lipold generalu Maistru v imenu mesta častni ščit v znak priznanja hvaležnosti in zvestobe. V krepko pobudo je bal vsem navzočim stražarjem lep Maistrov govor, ki bo °stal večno zapisan v vseh srcih, ki so ga poslušala, ostal bo kot dragocen spomin v naši narodni zgodovini. Osvoboditelj general Maister je govoril:
da veliko, veliko jih je, ki žive na njej In od nje, pa ne vedo, koliko prestraže-nih in prehojenih noči, koliko junaštva in ljubezni in koliko ran in tudi smrti je terjala ta lepa zemlja, da je ostala naša Najbolj vedo to moji zvesti borci. Če bi teh ne bilo, kje bi bil danes naš Maribor, kje bi bilo slovensko Podravje,
Današnji praznik pa je tudi dan tihih spominov. Hvaležno se spominjajmo predsednika našega prevratnega Narodnega sveta dr. Verstovška, podpredsednika dr. Rosine, tajnika ravnatelja Voglarja, odbornika dr. Jerovška, brezen-skega župnika Volčiča in vseh drugih velikih borcev za našo svobodo, ki jih že krije naša svobodna zemlja.
Zlasti pa se danes spominjajmo onih mojih zvestih borcev, ki so v ljubezni do rodne zemlje s krvjo zarisali in s smrtjo zapečatili njene svete meje. Vsako leto, kadar se v novemberskih
in decemberskih nočeh spominjam naših obmejnih bojev, vidim v duhu svoje mrtve junake, ki se, kakor sence pritepajo do državnih mejnikov in jih preizkušajo, če stoje še tako trdno, kakor leta 1918., ko smo jih združeno postavili. In slišim jih, kako med seboj v strahu tehtajo: Ali bo Maister z našimi živimi tovariši ved no branil te naše mejnike?
In jaz jim odgovarjam, kakor da bi bil, kot nekdaj, med njimi: Ne bojte se, bratje! Bomo jih branili. Jaz in moji borci! Z nami pa vsi oni, ki so od nas prevzeli sveto dedščino stražarjev naše meje, to je vsa silna jugoslovanska vojska, a na čelu ji naš presvitli vladar. In temu najvišjemu stražarju našega Maribora In naših meja zakličimo: »Živel Njegovo Veličanstvo naš kralj Aleksander L!«
Omogočite narodnoobrambno anketo v Mariboru!
Poziv me odaj mm činiteljem
Pozdravlleni!
Petnajst let je že od prevrata in v petnajstih letih se marsikaj pozabi. Zato je dobro, da pogledamo danes nazaj na ta zgodovinski čas in na naše takratno narodno delo.
1. novembra leta 1918. nas je bilo v Mariboru na levem bregu Drave komaj sto slovenskih častnikov In moštva, a na desnem bregu niti pol toliko. Pa smo se vendar proti desetkratni premoči vrgli v boj za Maribor. Nobene pomoči in nobenega povelja nismo imeli za to, ne od domačih oblastev, ne od antante. Kar samo je prišlo. Zakaj, biii smo sami neustrašni možje, polni ljubezni do naše zemlje in našega naroda, polni hrepenenja po dejanjih. I. novembra je bil Maribor že v naših rokah, istega dne pa že tudi postavljen iz mojih borcev temelj za Mariborski pehotni polk, ki je bil prvi novi polk v Jugoslaviji, sedanji naš 45. pehotni polk.
S temi majhnimi vojaškimi začetki smo obvarovali naš Maribor, da ga niso pustošili in ropali tuji vojaški transporti, ki so se prve dni novembra noč in dan valili skozi mesto. Za naše nadaljnje delo pa nas je bilo seveda premalo. Zato sem 9. novembra za Spodnje Štajersko napovedal mobilizacijo, ki nam je dala toliko zavednih mož in mladeničev, da smo 23. novembra ob 4. uri zjutraj razorožili nemško mestno zeleno gardo, ki ie štela skoraj 1500 mož in s tem podrii našim nasprotnikom zadnje upanje, da ki nam iztrgali iz rok Maribor.
Z rešitvijo Maribora pa se je naše delo šele začelo. Treba je bilo sovražnim oddelkom, ki so se zbirali v Lipnici, zaleti pot proti jugu. Saj je bilo takrat &'*lo vseh naših nasprotnikov, zlasti ''Omskih železničarjev, da mora biti av-
Gradec in Dunaj sta pred vsem svetom protestirala, a moji borci so stali, kakor ukopani na svojih postojankah in sovražni oddelki so zastonj butali ob ta živi zid. Radi svojih neuspehov je graška vlada zahtevala od amerikanske študijske komisije na Dunaju, da naj prouči, kako krivična je naša zasedba. V drugi polovici januarja 1919 je res prišel amerlkanskl polkovnik Miles, ki pa se je na naših postojankah prepričal In javil na Dunaj, da se od nas zasedena črta v splošnem ujema z našo narodnostno mejo. Miles je določil tudi premirje med mojimi in nemškimi oddelki.
V Gradcu s to rešitvijo niso bili zadovoljni. Zato so severno od Mure zanetili vstajo oboroženih kmetov, ki so vsak dan napadali naše postojanke in v začetku februarja s treh strani z močnimi silami navalili na Radgono, toda po tridnevnem boju so bili trdo odbiti. Ker so Nemci kljub dogovoru proti nam neprestano kršili premirje, sem prosil francosko misijo v Zagrebu, da naj določi demarkacijsko črto. Že drugi dan so poslali majorja Monteguja, ki je preiskal dejansko stanje nemških napadov.
Pod vodstvom tega francoskega odposlanca smo imeli potem zastopniki ljubljanske in graške vlade v Mariboru konferenco, na kateri naj bi se sporazumeli za mirno mejaštvo obeh vojsk. Po tridnevnem srditem besednem boju je do končne odločitve v Parizu obveljala moja zasedena črta za demarkacijsko črto In sklenilo se je stalno premirje. To našo pogodbo sta kmalu potrdili beograjska in dunajska vlada in od mojih borcev zasedena črta je odi oči! a, da so vse Štajersko ozemlje južno od nje in posredno tudi Prekmurje in Mežiško dolino na mirovni
Arijska meja proti jugu vsaj pri Zida- ;konferenci prisodili Jugosla-netn mostu. Zato sem od 25. novembra j v i j i.
^aIje, kljub splošni železničarski stavki, j To je hiter in kratek pregled naših 8 svojimi borci zasedal našo jezikovno najvažnejših dejanj, s katerimi smo na-^ejo in imel 1. decembra že zastraženo	*«*<' 'r i hnredii rešili svobodo
**© naše ozemlje od Radgone čez Špilje ct-ho r:: :: io,
*3 Lasane do Velikovca.	i Zdaj je ta lepa zemlja trdno naša. To*
Naš Maribor je gospodarsko in kulturno središče za vso našo severno mejo. On je njen naravni čuvar in tudi branitelj. Kot tak bi moral biti natančno poučen, kaj se godi na naši meji v gospodarskem, kulturnem in zlasti še kaj se godi v nacijonalnem oziru. Zakaj meja čuva Maribor, Maribor pa mejo. Če pade meja, pade ž njo tudi Maribor. To je tako naravno in umljivo samo ob sebi, da je škoda izgubljati besed. Zato bi moral biti in mora postati naš Maribor že v lastnem interesu tudi središče vsega našega narodnoobrambnega dela vzdolž naše severne meje. Vse kar se godi v nacijonalnem oziru, mora odjekniti v Mariboru. Iz Maribora mora iziti inicijativa za delo ob meji. Maribor mora začrtati naši meji pravec, po katerem se naj narodno obrambno in narodno pre-rojevalno delo vrši. On mora biti naši meji in njenim kulturno nacijonainim delavcem ne samo učitelj, ampak tudi branitelj in zaščitnik. Poleg moralne opore jim mora nuditi tudi materijalno.
Maribor mora biti pa tudi tolmač in zagovornik teženj vse naše severne meje napram Ljubljani in Beogradu, ki sta daleč in nimata vpogleda v naše obmejne razmere ter jih zato tudi ne moreta pravilno razumeti.
In kaj je Maribor stori! v teh petnajstih letih po osvoboditvi za našo severno mejo? Res je: general Maister in njegovi borci so pred petnajstimi leti mejo fizično osvobodili. Fizični osvoboditvi bi morala slediti duhovna in gospodarska. Naše obmejno ljudstvo bi se moralo preroditi v nacijonalnem jugoslovanskem smislu, dvigniti bi ga bilo treba po tisočletnem robstvu kulturno in gospodarsko. A Maribor je po fizični osvoboditvi meje vse to delo — ki je za bodočnost naravnost velikanskega pomena — prepustil — državi — Ljubljani in Beogradu.
In kaj je posledica danes po petnajstih letih? Naši obmejni kraji so bolj zapuščeni, kakor so bili kdajkoli. Obmejnih krajev nismo zvezali z zaledjem niti z
razrede, ne zato, ker ni otrok, ampak, ker primanjkuje učiteljstva. Da, ceIo po*~ samezne obmejne šole so po mesece in mesece zaprte, ker ni učitelja. Redki obmejni narodno-obrambni delavci so preobloženi, da dela ne zmorejo. Vse delo pa se vrši — kolikor se ga sploh vrši — brez pravega sistema, brez zveze z zaledjem in brez zveze z Mariborom. Res je nekaj izjem, a te izjeme le potrjujejo pravilo.
In Maribor ima vse to takorekoč pred nosom, gleda, vidi in životari naprej ter pričakuje čudežev iz Ljubljane in Beograda. Sam se pa ne zgane.
Pač. Že več nego pred letom dni se je govorilo o tem, da se v Mariboru sestavi nekak Narodni svet iz zastopnikov vseh nacijonalnih organizacij. Ta bi imel nalogo organizirati vse naše kulturno in nacijonalno delo ob naši meji. Že lansko leto W se naj bila v Mariboru vršila anketa vseli naših narodno obmejnih delavcev, da bi ugotovila dejan-sk‘ položaj in začrtala enotne smernice za delo ob vsej naši meji. Učiteljstvo je zbiralo in tudi zbralo že dokaj gradiva.
A do ankete ni prišlo. Razne v to poklicane naše organizacije so se menda zanašale druga na drugo. Narodni svet je zaspal še predno se je prav rodil. In Drava teče lepo svojo pot naprej — pa čas tudi. Danes ima tujec narodno napadalno delo na naši strani meje bolje organizirano nego mi svoje narodnoobrambno. On ima točnejšo evidenco o vsem položaju na naši strani meje, nego jo imamo mi.
In to je naša krivda, krivda Maribora; ne pa Ljubljane in Beograda!
Spričo žalostnega in po nekaterih naših obmejnih krajih naravnost obupnega položaja pozivamo merodajne činitelje, pred vsem: CM podružnici, Narodno odbrano, Jugoslovansko Matico, Mejo, Maistrove borce, Sokola obmejna sreska učit. društva in druge organizacije, da pripravijo za božične počitniške dni dva do tridnevno anketo v Mariboru o na-
neobhedno potrebnimi poti in cestami.
Naše obmejne šole iitiaio dfloms praziie rodno obrambnem delu.
Stran 2
>B O R B A*
Obdavčenje bogatih v korist revnih
V M a r i bor n, dne 24. XI, 1933.
imaaiimnnfTiriiMniMiiii
V Mariboru imamo več korporacij, ki zbirajo prispevke za razne socijalne potrebe. Največjo reklamo dela Protituber-kulozna liga, ki zbira prispevke od stanovanjskih najemnikov po 1 Din na mesec za Protituberkulozni azil, na novo ustanovljena takozvana stanica za re-kouvalescentne delavce zbira prispevke od ^ota^ajalcev in delojemalcev po 1 % in bt rž od mezg, v istem iznosu se pobira banovinska davščina za bednostni sklad, dočim mestna občina zbira darove za pomožno akcijo. Izmed vseh navedenih dajatev je samo ena prisilnega značaja, t. j. davek za banovinski bednostni sklad, ki se pobira od delodajalcev in delojemalcev, vse ostale dajatve so prostovoljne. Ako pomislimo, da še nebroj dobrodelnih društev zbira sredstva za podobne namene, potem se ni čuditi, da imajo nabiralci vedno manj uspeha in ,da je njihova pot zelo bridka. Največ uspeha ima naravno prisilna dajatev, t. j. v tem primeru banovinska davščina za bed nostni sklad. Tej davščini podvrženi službodajalci se ne morejo kratkomalo Izmuzniti svojim obveznostim z raznimi izgovori, ki jih navadno rabijo napram inkasantom prostovoljnih prispevkov.
večje zneske, vedno bolj izmikajo svojim dolžnostim. Izmed industrijcev n. pr. je darovala lansko leto mariborski pomožni akciji samo tvrdka Doctor.in drug večji znesek, namreč Din 1CO.OOO.—, tvrd-ka Hutter in drug je dala že polovico
manj, in sicer Din 50.000_____, dočim So
ostale tvrdke darovale manjše zneske. Kako bo letos, ko pobira tudi banovina, se še ne ve.
Je pa vprašanje, če in v koliki meri ho Maribor deležen dobrot tega banovinskega sklada. Po informacijah, ki smo jih dobili na merodajnem mestu, so izgledi slabi, ker postopa Ljubljana z Mariborom tudi glede tega vprašanja prav pb mačehovsko, čeprav bi se morala zavedati, da zasluži Maribor kot važna obmejna postojanka več pozornosti in vsestranske podpore. Preteklo zimo je banska uprava v Ljubljani obljubila mariborski pomožni akciji za razna javna dela, pri katerih naj bi se zaposlili brezposelni, iz državnih kreditov sicer malenkosten znesek Din 80.000—, pa še tega zneska nd v celoti nakazala, marveč samo Din 40.000— in je z ostalim zneskom še vedno na dolgu, ako ni že docela pozabila nanj. Če Ljubljana svojega stališča napram obmejnemu Mariboru ne bo spremenila, imamo od bano-' vinskega bednostnega sklada zelo malo pričakovati, akoravno bodo dohodki iz Maribora kot industrijskega mesta, zelo veliki.
■ Kakor smo že omenili, imajo ostale korporacije, predvsem pa mestna pomožna akcija letos malo izgleda na uspeh, ker je banovina odtegnila mestu oni vir dohodkov, ki ga je dosedaj imelo. Nastane važno vprašanje, kako naj se krijejo izdatki za tukajšnje socijalne potrebe, če banovina pobranih davščin ne bo vrnila, marveč jih bo porabila na drugem mestu? Položaj je obupen, ker se tudi tisti, ki bi bili zmožni darovati
Enak položaj obstoja gotovo tudi drugod, zato nameravajo nekatera večja mesta uvesti poseben socijalen davek, katerega namen bi bil, da služi izključno le za podpiranje brezposelnih m siromašnih slojev sploh. S tem davkom naj bi se lečilo zlo, ki ga je ustvaril kapitalizem, imajoč pred očmi zgolj svoje dobičkarske interese. Delavca in nameščenca, zasebnega in državnega, naravno ni mogoče obdavčiti, ker imata tako skromne dohodke, do komaj živita. Isto velja za male obrtnike. Obdavčiti pa je treba tovarnarje vseh vrst, osobito pa tekstilne, ki delajo, četudi se nahajamo v dobi gospodarske krize, s povečano kapaciteto in neprestano razširjajo svoje obrate. Imajo torej naravnost horend-tie dobičke! Samo na nekaj opozarjamo Pr; navedenem obdavčenju: treba bo zelo paziti na to, da socijalne-ga davka, za primer, da se uvede, — kar bi bilo edino umestno in vredno vsega odobravanja — ne bodo prevalili na ramena svojih sl u žbojem a 1 ce v bodisi s te m, da jim znižajo plače bodisi s podražitvijo cen svojim izdelkom. Zadnja domneva je manj verjetna radi konkurence, v kolikor ni zaščitena po državni carini, tembolj pa drži prva domneva, samo je vprašanje, koliko časa bodo mogli s sestradanimi delovnimi močmi delati. Naloga oblasti je, da tu poseže vmes in poskrbi, da bo delavcem in nameščencem zagotovljen življenjski minimum.
12 dni delalo.
13 dni polivalo
V življenju je navadno tako, da tistega, ki je največji Siromak, zadene prav gotovo vsako novo gorje. Navadno je tako, da se vzame tistemu, ki že nič ninia še to, kar ima. Tako se godi tudi našim železniškim progovnim dgjavcem. So to največji reveži, ki tolčejo izmozgani in izčrpani s svojimi zadnjimi močmi s težkimi krampi svo jo svobodno zemljo. Njihov zaslužek za težko in naporno delo je bil že doslej tako sramotno nizek, da človek z zdravim razumom ni mogel zapopa-sti, kako ti ljudje Sploh morejo še živeti. In prav 'na te reveže je prišlo te dni novo gorje. Doslej so delali od 25 delovnih dni po 17 dni na mesec, odslej naprej pa bodo delali samp 12 dni, 13 dni pa bodo počivali. Tako bo torej zaslužil naš progovni delavec na mesec kvečjemu 180—260 Din. Kako bodo ti delavci živeli, kako bodo pre-
ZCaio nase. (kam
Jedi
Jta&acoM, špageti in iuftine zakuhe
Ali e še prav ca na svetu?
Pred mesecem smo čitali v vseh listih, da morajo vsa podjetja v določenem roku prijaviti vse zaposlene tuice. Nas vseh se tiče ter nas zelo zanima, kakšen namen in pomen ima to popisovat'e. Ni nam namreč Vseeno, čep se mastijo po raznih naših tovarnah in drugih obratih tujci, katere bi lahko enakovredno nadomestili naši domači slovenski delavci, ki jim zdaj ti »nepogrešljivi« tujci odjedajo
.ti .	____ ______________
v,	o..v..,	Hi*-- kruh. Pozivamo oblasti, da v tem pogledu
Živijali svoje družine, to je vprašanje, i PostoPai° odločno in brez sentimental ki nima odgovora.
Skrbeti za bolnike, brezposelne in siromašne, graditi bolnišnice itd., je predvsem naloga države ali preneseno, naloga banovin in občin, ki poslednje nosijo največje breme, ker so v neposrednem stiku z ljudstvom in se ne morejo izogniti raznim nujnim socijalnim dolžnostim. Zato pa morajo imeti na razpolago tudi dovoljna materijalna sredstva, da lahko izvjajo svoj; socijalni program. Prostovoljni prispevki v dobi, ki jo preživljamo, nikakor ne zadoščajo, ker se velike socijalne potrebe s takimi nesigurnimi dohodki nikakor ne dajo pokriti. Radi tega je prej ko slej treba uvesti socijalen davek ali z drugimi besedami, obdavčiti premožne sloje v korist bednih in siromašnih.
Vzrok ponovnega znižanja delovnega časa železniškim progovnim delavcem so izčrpani krediti. Denarja nL Gradbeno oddelenje ljubljanske že lezniške direkcije bi potrebovalo za te delavce do konca proračunskega leta samo 2 milijona dinarjev. Če bi se ta kredit izposloval, bi lahko bili zaposleni vsi progovni delavci- na teritoriju ljubljanske direkcije polnih 25 delovnih dni do konca proračunskega leta, to je do konca meseca prihodnjega leta.
Naši javnosti je že znano, da je bil pred meseci tudi po vseh delavnicah j in kurilnicah državnih železnic v dr-i'žavi znižan delovni čas. Tudi temu zniža n iu je vzrok pomanjkanje kreditov. Po^vseh delavnicah in kurilnicah je v naši državi zaposlenih okrog 45 tisoč delavcev, za katere bi železniška I uprava potrebovala samo 40 milijonov dinarjev do konca proračunskega leta za normalen delovni čas. In ker ni denarja, moralo naši železniški delavci počivati Ni kreditov za materijal. ni kreditov za mezde. Vsa leta je bil naš promet aktiven, zadnji dve leti pa ga je občutno zadela gospodarska kriza ki posega globoko že v vse ostale panoge našega gospodarstva.
nih predsodkov, ker gre tu za važno socialno vprašanje, to je za. zaposlitev domačih moči. Ali ni dovolj žalostno, če nam toži družinski oče s peterimi malimi otroki, da je brez dela in jela in je ta mož zaveden koroški borec, ki so ga Nemci po krivičnem plebiscitu pognali k nam!? Ali ta Korošec, ki je zdaj že dalje časa naš državljan, ne zasluži po božji in človeški postavi, da zagotovi naša država, za katero se je boril, njemu in njegovi družini vsaj skromen kos kruha, ko se vendar toliko tujcev, ki so nam po veliki večini neprijazni, pase pri nas ob bogato obloženih mizah? Treba je radikalno postopati! Na ta način bomo mogli marsikateremu Slovencu priskrbeti zaslužek. Zaupanje v socialen čut naše države bo zrasel, obenem pa se bomo rešili sovražnih nam zajedavcev. (Naslov ubogega Korošca ima naše uredništvo!)
Slovenska knli^a le drag zakSad!
^ova prav;la NO
Na letošnji skupščini v Banjaluki so bila sprejeta nova pravila Narodne odbrane, ki jih je odobrila tudi merodajna oblast. Doslej je imela Narodna odbrana še stara predvojna pravila. Nova pravila pa se raztezajo na vse naše življenje in so zajeta tako globoko, da omogočajo tej najstarejši narodno obrambni orga-' nizaciji široko udejstvovanje na socialnem in nacionalnem polju.
Slovenci, ki radi citate in kupujete knjige ali pa si jih izposojate v knjižnicah, zapišite si v srce sledeče: Čast in ponos vsakega Slovenca zahtevata, da najprej spozna slovenska in slovanska književna dela! Žalostno in naravnost sramotno je namreč za slovenskega čitatelja, posebno za takega, ki hoče biti inteligenten, če ne pozna našega slovstva in ga celo podcenjuje, medtem ko na debelo požira razne nemške romane različnih kakovosti. Med temi inteligenti pa so tudi taki, ki nam vzgajajo mladino! Povdarjamo. da nimamo pomislekov proti spoznavanju tujega slovstva. Nasprotno! Čitajmo vse, kar je dobrega, seveda če ni sovražno našemu narodu in jeziku. Opozoriti pa moramo, da tudi v tem primeru velja rek: Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!
Življenje in svet
Življenje teče, se menja, razvija in napreduje. Z napredkom vsakdanjega življenja se spreminja človek, spreminja se svet. Svet je v svojem razvoju do danes prebrodil mnoge etape, preživel je mnoge spremembe v organizacijskem po gledu, zlasti pa v ekonomskih odnošajih, ki so bili povod za spremembe v državnem in društvenem življenju. Razvoj eko nomskega in društvenega življenja je bil počasen. Ni se pojavil v gotovem času. Potreboval je za spremembe v življenju in društvenih ureditvah cele veke, preden je en sistem zamenjal drugega, preden je staro izumrlo in na njegovo mesto prišlo novo. In vedno je bilo pri teh spremembah v novem kaj starih elementov, vedno se je mešala preteklost s sedanjostjo.
V svojem razvoju do naših dni je svet preživel prvobitni »komunizem«, ko so male skupine ljudi pod pritiskom narave in življenskih potreb živele skupno. Tej dobi je sledila po daljšem presledku druga družabna oblika v podobi patrijarhata z enim vladikom r.a čelu. V razvoju patrijarhalne dobe in v napredku ekonomije pa so minili časi, ko je en sam človek
ganci, drugi pa kot zmagovalci. Zmagovalcem so morali premaganci »robovati«, delati so morali za nje iu njihove družine. Zato pa so zmagovalci s časom obogateli, postali so mogočni in so podjarmili cela plemena. Takrat pa se je pričel krhati tudi patrijarhalni družabni red, ki se je mora! umakniti pred — fevdalnim.
Izpočetka so bili fevdali zadovoljni z manjšim, pozneje pa so si prisvojili okolico, prisvojili so si zemljo poljedelcev iz katerih so napravili svoje sužnje, ki so jim morali obdelovati zemljo, graditi dvo re in trdnjave. Vedni boji so bili za nekatere fevdale pogubonosni. drugim pa so prinesli slavo, ugled, moč in bogastvo. S časom so pričeli živeti mogočnejši zelo razkošno. Njihovi gradovi so bili priče brezglavega razkošja in brezskrbnega življenja na račun podložnikov, bili so arene vseh zločinstev tedanje dobe. In v takih razmerah se je v krvi h: pustošenju porodila prva fevdalna država.
V teku stoletij pa je postala rimska cerkev vladarica tedanje Evrope. Izpočetka je bila zatočišče siromašnih, izgnanih. ponižanih in razžaljenih. Pomagala je sirotam, omiljevala je siromaštvo in popravljala krivice. Ko pa se je čutila do-
V. ,.	T*-----v-av.jcu* Krivice, ivo pa se je
viadal nH življenjem. Iz neprestanih br- veli močno, je krenila drmrim nravem,, lev w /zšh namreč nekateri kot prema-1 Vladarji vse Evrope so postali sluge rim-
ske cerkve. Takrat je diktiral Rim . . . Zločinstva, ropi, umori in razbojništva so bila na dnevnem redu. Cerkveni glavarji so se pretvorili v parazite, pričeli so z orgijami in so v marsičem prekosili nekdanje fevdale.
Vladarska moč srednjeveške cerkve je trajala vse dotlej, doklr se niso nekega dne oni, ki so v njo največ verovali in pričakovali od nje ustvarjenja nebeškega kraljestva na zemlji, pričeli puntati in protestirati proti načinu življenja in tolmačenju vere: Pod silo razmer je bila rim ska. cerkev primorana v teku decenijev po prelitju potokov krvi, po vseh inkvizicijah in žrtvah, odstopiti mesto organizirani državi. z modernejšim načinom upravljanja in dati zadoščenje narodom, ki so pričeli na razvalinah starega graditi novo. To veliko spremembo pa sta narekovala tudi položaj in razvoj ekonomskih odnošajev na svetu.
- Vsi oni, ki se niso mogli in znali znajti v novem času, so bili premagani ir, odstranjeni iz narodnega in ekonomskega življenja. Narodom je žarelo takrat soln-ce velike svobode. Narod si je izvojeval svoje pravice, za katere so se borili veki in za katere je toliko generacij tvegalo vse najhujše. Nastalo je plodno polje de-^vanfa. V ospredju so se pojavili novi ljudje- in novo življenje, ki je pričelo teči
svojo normalno pot. V boju med starim in novim pa se je rodila nova ekonomska oblika — kapitalizem — z moderno trgovino, industrijo, bankami, borzami in s prosperiteto na vseh-poljih ljudske delav nosti. Z napredkom tehnike, znanost umetnosti, književnosti, prometnih sredstev, z odkritjem novih tržišč, s spopol-njeno trgovino in industrijo, z dobrimi in hitrimi zvezami je svet pričel naglo bogateti. Podjetnejši in živahnejši pa so pričeli kopičiti bogastvo, izkoriščujoč manj podjetnejše.
V	znamenju prosperitete in napredka na vseh poljih ljudskega udejstvovanja se je rodil devetnajsti vek. Razmerje v trgovini, ekonomiji in mednarodnih zvezah ter križanje interesov in medsebojna borba posameznikov za kapitalom pa je rodila najnovejšo dobo, današnjo brezobzirno.
V	boju interesov za zaslužkom in profitom, v borbi »manjših« z »večjimi« so se rodili magnati: Rotschildi, Morgani in Rockfelerji. Poleg njih so zrastli iz zemlje tisoči in tisoči manjših magnatov s prav tako velikimi načrti, zahtevami in željami: po zaslužku, profitu, zlatu in denarju. Za dosego tega niso izbirali sredstev.
Nazore m stalile kanifaTJct- današnje '
dobe ie nedvomno najboljše karakteri*!-
V Maribor u, dne 24. XI. 1933.
»B O R B A«
Stran 3
O denunciantih
Važno poglavje sodobnosti
Kakor je ta beseda težka in odvratna, je vendar treba, da o njem pomenu en-A krat resno spregovorimo. Na žalost opažamo, da se danes uporablja bolj kot ke-daj poprej, čuli smo celo že očitke, da je denuncijanstvo postalo povsem svojstveno današnjemu človeštvu. V Nemčiji je Hitler napovedal tem izrodkom energičen boj, češ da čudna poteza denunciranja ni svojsko nemška rasna lastnost in jo je treba odločno zavrniti. Poročila zatrjujejo, da so ukrepi zelo učinkoviti in je danes baje v Nemčiji vsaka »Čeka«, ki bi iskala denuncijantske privržence, izključena. Niti anonimna pisma nimajo več * svojega pomena! Vsaka obtožba se mora izvršiti javno, odkrito in resnično pred sodnijo ali policijo, kjer ovaduhov prav nič več ne ščitijo!!
Pri nas je dejansko stanje danes takšno, da postaja zadeva že nekam splošna in značilna za vse naše žitje in bitje. Naj bo zadevščina samo slučajna in trenutna, vzlic temu je treba v interesu narodne poštenosti to lastnost odstraniti in odpraviti tudi pri nas. Gnoječi se del je treba odrezati prej, preden zastrupi vse te-‘ lo! Začeti bo treba pri poedincu, pa tudi v krogih, kjer so se denuncijanti pri-, čeli pojavljati že v zelo vidni meri!
Zadeva se nam tem bolj zamegli, ker moramo resnici na ljubo priznati, da so v zadnjem času pričeli vstajati nevredni, neznačajni in nepošteni ovaduhi pod plaščem nacijonalne ideje! Zato bo treba vsem onim temeljito izprašati vest, če hočemo, da ostane naš prapor čist in bomo znali ločiti zdravo zrnje od plevela!
Naš namen je spoznati denuncijanstvo v taki luči, da bodo vsi resnično občutili njegovo nevrednost in nepravilnost in da se nihče ne bo več sramotno poniževal in spravljal ljudi v nesrečo.
Kdo je denuncijant? Dobro jih poznamo, ker so v obraz zelo ljubeznivi in prijazni, zahrbtno nas pa tožarijo in črnijo, da nam škodujejo na časti, pa tudi na ime tju, zlasti pa v službi, kar se v zadnjem času največkrat dogaja. Torej je ta lastnost po domače — samo hinavščina in zahrbtnost! S pismi anonimne vsebine se vrši posel še mnogo bolj rafinirano. Take umazanosti dandanes žal podpirajo razne instance! Z »ljubeznivostjo« hočejo pokvarjenci odstraniti od sebe vsako sum njo, čeprav je včasih kar očividno, da se jim vsa »prijaznost« cedi samo posili iz ust. Z ovadbami se gotovim osebam dobrikajo, da bi imeli od tega kako korist, da bi se ravnalo z njimi »izjemno« in bi si pridobili »dobro mnenje« ali pa vsaj ___ pohvalo. Včasih morda celo — službo! Da se vse to danes vrši celo pod firmo »tovarištva in bratstva«, je samoumevno! Na žalost so ugotovitve zadnjega časa porazne, da že človek skoraj neha dvomiti v poštenje!
Razne metode. Najlažje je danes označiti svojega bližnjega kot politično sum-Ijivega človeka, ki je nevaren vsej člo-
veški družbi. Na domnevah sloneči »dokazi« so plod denuncijantove fantazije, ki prav hitro najdejo »podlago« za — per-sekucije.
Nacijonalistom predvojne in povojne dobe se nenadoma pritisne pečat anaci-jonalnosti. Nacijonalni ljudje se . proglašajo za revolucijoniste, samo ker ljubijo svoj narod in pravo delo za narod nad vse. Nastopajo celo že skupine, ki si medsebojno očitajo več ali manj nacijonalen značaj, dasi so od nekdaj znane kot strogo nacijonalne organizacije. Tega neznosnega položaja se poslužujejo zopet podle duše, ki žele, da se mora zgoditi samo njihova volja. »Kdor ni ž nami, je proti nam!« Iz te parole izvajajo neštete ovadbe, ki končno opravijo v uspešnih denuncijantskih akcijah svoj posel . . .
Kaj hočemo in moramo? Nemoralno denunciranje moramo zatreti širom naše domovine! Je to tako sramotno dejanje,
Zgodovinskega dogodka osvoboditve Maribora in njegovega zaledja se je spomnil ob petnajstletnici tudi mariborski marksistični tisk. »Delavska Politika« in »Volksstimme« sta prinesla daljši članek, v katerem skušata oprati grd madež, ki še danes po dolgih petnajstih letih lepi na naših marksistih. Takrat so bili namreč prav mariborski in okoliški marksisti, ki so delali na vse kriplje, da bi Maribor pripadel Avstriji. Z Mariborom bi bilo pa za Jugoslavijo izgubljeno seveda tudi široko zaledje, in bi državna meja v najboljšem primeru tekla tam nekje pri Boču in na južnem delu Pohorja. Če bi se bile pa v količkaj večji meri uresničile želje takratnih voditeljev marksističnega delavstva, bi pa delala državno mejo med Italijo In Jugoslavijo — Sava.
To nad vse žalostno in sramotno dejstvo je pa prokleto težko zagovarjati in opravičevati tudi po petnajstih letih, kar radi verjamemo. Zato naj ne mislijo, da bo po petnajstih letih že docela pozabljeno. Zakaj, če je še kdo ogrožal že po generalu Maistru in njegovih požrtvovalnih borcih novembra 1918. osvobojeni Maribor, so to bili socijalno demokratični voditelji, ko so komandirali po želji najhujših nemških nacijonalistov po večini slovensko delavstvo na cesto manifestirat za Avstrijo. In to je bilo še koncem meseca januarja 1. 1919!
Nemški narijonalizem in nemški Šovinizem sta namreč imela že od nekdaj — in prav tako seveda ob prevratu — najboljše zaveznike in pomočnike — pravzaprav hlapce — prav v socijalni demokraciji. Ti so bili gluhi in slepi, kadar je šlo za takrat edino zveličavno nemško
da je človeka docela nevredno! Storiti nekomu nekaj (čeprav je morda moj nasprotnik) zato, da mu škodujem, to je huje kot vsaka zlobnost. To je satanski naklep, ker je premišljen v škodo sočloveka!
Pokvarjene duše bo treba vsekakor z energičnimi ukrepi razkrinkati, da dvigne mo poštenost in značajnost povsod in v vseh stvareh! Kako do tega prispemo, naj razmišljajo naše kulturno-vzgojne ustanove in organizacije, ki se jim poštenje dozdeva še važen činitelj sodobnosti! Kdor pa je nad odkritosrčnostjo obupal, ta naj računa že v naprej s kaotičnim duhom časa, ki molče prenaša narodno sramoto, ne meneč se zd nemoralo in satansko denuncijanstvo.
Mi se bomo — kakor vedno — borili z »BORBO« tudi v bodoče za dosledno poštčnje, za odkrito narodno lice in za brezkompromisno čist značaj nacijonalne fronte ob naši severni meji! Z denuncijanti bomo pa znali vedno primerno obračunati in jhn že danes napovedujemo oster boj!
stvar. Drugače si vendar ne moremo razlagati, da so zastopniki proletarijata in delovnega ljudstva, ki so imeli vedno na jeziku enakopravnost, svobodo in demokracijo, nastopali z vso silo ravno proti proletarijatu in delovnemu ljudstvu. Kajti za tako neumne in omejene tudi takratnih voditeljev marksističnega delavstva ne moremo smatrati, da bi ne bili vedeli, da je vse zaledje Maribora po ogromni večini slovensko in Maribor sam faktično le nemška umetna potvorba. Dejstvo, da so se specijelno mariborski marksisti vedno in povsod znašli z nemškimi kapitalisti in šovinisti v lep? slogi, kadar je šlo proti Slovencem in njihovim narodnim interesom, se tudi ob prevratu ni izpremenilo. Pa tudi še dolgo potem ne. čeprav trdita oba lističa, »da je bila s pripojitvijo Maribora Jugoslaviji državnopravna plat tega problema za delavstvo definitivno rešena«.
Še dolga leta po preobratu se je moral slovenski nacijonalni živelj v Mariboru mnogo hujše boriti z nemško orijentirano socijalno demokracijo, nego s pravimi in resničnimi nemškimi nacijonali-sti. Nemški šovinizem je vedno imel (in ima še deloma danes) prav v krogih marksistov zatočišče in zavetišče. Da smo izgubili s plebiscitom najlepše slovenske kraje na Koroškem, je tudi precejšnja zasluga socijalne demokracije, ki je izdala parolo, da delavstvo strnjeno glasuje za Avstrijo! In takratni mariborski marksisti niso bili ravno zadnji, ki so dejansko pomagali v plebiscitnem boju Nemcem za Avstrijo. Plebiscit se je pa vršil šele 10. oktobra I. 1920., ko je bila torej že padla končnoveljavna odločitev Maribora in njegovega zaledja.
Torej se marksisti niso tako hitro sprijaznili s pripadnostjo k Jugoslaviji, kakor bi nam radi navtezli sedaj po petnajstih letih.
Pa še dolga leta pozneje so radi škilili tja v klerikalno-marksistično Avstrijo, ki jim je bila kakor obljubljeni -r;u_
Z graškimi marksisti »ca nheft Še f«ta In leta mnogo tesnejše stike, kakor pa s hrvatskimi in srbskimi, čemav danes povdarjajo te .»tike. Da, tj stiki mari-' borskih marksistov so biii z graškim', mnogo tesnejši in prisrčnejši kakor pa celo s slovenskimi. Slovenski Maribor se je ob raznih prilikah naravnost čudil, da ne gojijo tako tesnih stikov mariborski sodrugi z trboveljskimi, ljubljanskimi in jeseniškimi sodrugi, kakor pa z graški-! mi. Zato smo slovenske marksiste le redko videli v Mariboru, pač pa ob vsaki priliki nemške iz Gradca.
Če je res »stališče jugoslovanskega marksističnega delavstva do države in naroda pozitivno«, kakor trdi »Del. Politika«, še danes ne moremo verjeti. Res je v tem oziru dokaj boljše, kakor pa je bilo pred petnajstimi leti. Ker hočemo biti objektivni, tudi to odkrito priznamo. Naši mariborski marksisti so imeli namreč po veliki večini vsa leta srce in misli v Avstriji, v Jugoslaviji pa želodec. Ako se je to sedaj spremenilo, da so se začele njihove misli in srca nagibati tudi na našo jugoslovansko stran, potem se je to zgodilo pod težo silnega udarca, ki je zadel marksizem in ga strl za vselej prav v zadnjih mesecih po vsem širnem svetu. Tak polom, kakor ga je do-živef marksizem v zadnjih mesecih po vsem sveta, ga še ni zlepa doživela kaka ideja. Za Italijo je prišla Nemčija-, za Nemčijo Avstrija, na Francoskem gre Z) lima, zdaj je pa še Španija skrahirala s svojimi sociji. Prav za prav ne uživaj marksizem danes nikjer toliko miru in svobode (često pa še celo podpiranja in negovanja!) kakor v Jugoslaviji. V takih okolščinah ni čudež, če postane tudi-mariborsko marksistično usmerjeno delavstvo, katerega stališče je bilo po ogromni večini do sedaj negativno do jugoslovanskega naroda in države — pozitivno. Čudimo se le, da se mariborsko marksistično delavstvo ni s svojimi organizacijami korporativno pridružilo rta-eijonalnim jugoslovanskim organizacijam pri proslavah petnajstletnice osvoboditve Maribora. S tem W bil pokazali, da so se res preorijentirali napram državi in narodu. Obenem bi pa na ta način vsaj malce popravili tisti veliki greh pred petnajsUmi leti in še vse druge, ki so jim sledili. Če so pred petnajstimi leti šli po kostanj v ogenj za nemške nacijonaliste in za Avstrijo, bi se bili lahko sedaj vsaj nekoliko oddolžili možu, Id jih je s svojo energijo in dalekovidnost jo obvaroval pekla, kakoršnega imajo njihovi sodniji tam preko meje. Torej bo potreba za de.‘ Hnitivno preorijentacijo nhšlh maribor-' skih marksistov do države in naroda vendarle še počakati drugačnih dokazov in dejstev, kakor sta jih servirali zadnjič obe njihovi glasili.
Petnajstletnica osvoboditve Maribora in naši marksisti
ral Rockfeler, ko je iskal sebi namestnika in to z besedami: »Iščem človeka, ki se mora odlikovati po brezpogojnem poštenju, po poštenju kakor si ga zamišljam in ne sme imeti nobenih predsodkov. Moji interesi morajo biti njegovi interesi, obenem pa mora biti hladen In ga ne sme motiti, Če bi bilo potrebno uničiti produkte, s katerimi se hranijo stotisoči družin. Človek, ki ga iščem, mora biti vztrajen in energičen, a obenem tudi drzen. Spoznaval bo ljudi in ljudje ga bodo sovražili. On bo znal zniževati mezde in poviševati cene produktom. Ne bo pa poznal ne počitka, ne utrujenosti, ker bo delal nepretrgoma vse leto in ne bo imel dopusta. Z eno besedo: iš&sm samega se-9e v drugem človeku, ker tisti, ki hoče Zaslužiti na leto 5 milijonov, se mora ravnati po mojih vzgledih . • aDnes je tako, da so »močnejši« in »sposobnejši«, čeprav jih je majhno število, v nadmoči nad ostalimi sloji, ki Predstavljajo absolutno večino vsakega Posameznega naroda. Delovno ljudstvo stremi v prvi vrsti za zaslužkom, da se hiore preživeti, da se ohrani, da si zboljša svoj položaj in da si zaščiti svoje pravice. Za brezskrbno življenje je potrebno dosti denarja, a denar se brez dela ne mo re zaslužiti, pa si ga zato »izvoljeni« kapitalisti pridobivajo na drug način, z drugimi sredstvi — z ekonomsko premočjo.
Ker je ekonomsko življenje v zvezi s politčnim vsakega naroda, lahko posamezniki, kakor bankirji, industrije}, veletrgovci, izvozniki in prekupčevalci, pletejo svoje mreže vsepovsod in dosežejo vsako mesto, kjer lahko stegujejo svoje grabežljive in umazane kremplje.
Moderna državna ureditev stremi sicer za tem, da se vpliv teh, v gospodarstvu vladajočih elementov oslabi, da se izolira in, da se narod in njegovo delovno ljudstvo osposobi, dvigne in pripravi za odpor, da mu nudi zaščito pred morebitnim brezvestnim pustošenjem in ropanjem na »lojalen« način. Nikjer na svetu dandanes ne obstoji državna oblast samo za kontrolo, nikjer ne vzdržuje samo ravnotežja interesov, marveč je prisiljena, da gre korak naprej: da s silo svojega položaja skrbi za vse, da daje direktive, da vodi. da gradi, dviga in osposab-Ija narodne sloje in da jim daje sredstva za življenje ter da jih uči, kako je treba živeti.
Ce pogledamo svetovni zgodovini v lice, če prelistamo zgodovino našega naroda, se moramo nehote vprašati: ali smo povzeli iz zgodovine naravne nauke in ali smo se prepričali o živi resnici: da se zgodovina ponavlja, da je na spoznavanju preteklosti bodočnost in da se samo na spoznavanju preteklosti more zidati bodočnost. Izgleda pa, da se nismo
ničesar naučili v dobi petih vekov su-ženstva, da nismo ničesar pozitivnega odnesli iz osvobodilnih bojev, da smo pozabili na našo preteklost, ker dopuščamo, da se zapravlja pamet in denar, da nam peščica ljudi gospodari v ekonom skem življenju, da si ta peščica lasti vso premoč, da s svojo brezvestnostjo in malverzacijami upropašča narodno imetje, da zapravlja težko prislužene milijarde ubogega delovnega ljudstva . . .
Živimo v hudih časih, ki so resni in nevarni. Živimo v časih, ki tirjajo od nas organizirano in smotreno delo za dobrobit naše mučeniške, s krvjo napolnjene zemlfz, za našega malega, dobrega in zdravega človeka, ki je izvor naše moči, bogastva in nacionalnega ponosa, za čuvarja narodnega Imetja.
Današnji čas, ko je celokupno življenje in narodno gospodarstvo, podvrženo stalnim izpremebam in preobrazbam svojega sestava, ko je izpostavljeno vsem morebitnim vplivom od zunaj in znotraj, je izzval pri vseh slojih velik in opravičen interes za proučevanje nastalih sprememb, novih društev in pojavljajočih se pokretov in njihovih sestav, ter načina ureditve in vzrokov, po katerih se ta razvoj giblje. Ne smemo pa pozabiti, da so to splošni pojavi pod pogojem katerih se danes razvija naše društveno življenje in po katerih ono napreduje. Vse te po-
jave je rodilo današnje ekonomsko gospodarsko življenje, ki drvi v naglem; tempu po strmih poteh novim, življen-skim spremebam nasproti, današnje življenje, ki stremi " novim družabnim redom.
Pozabiti pa ne smemo: z železno metlo je treba očistiti našo zemljo parazitov, ki vidijo in imajo pred seboj samo svoje dobro, ne oziraje se na krivice, ki jih povzročajo, ko kradejo narodno imetje, ko pijejo delovnemu ljudstvu kri in se rede ob njegovih žuljih, odstraniti je treba te parazite, ki so povzdignili lastne interese nad narodovimi in smatrajo, da obstoja na tej zemlji vse radi njih in, da živi na njej vse zato, da njim služi.
Ne pozabimo, da je mali človek, da sta delavec in mali obrtnik čuvarja narodnega imetja, čuvarja zemlje, da sta temelj in trda stena, ob kateri se bodo prej ah slej razbili vsi poskusi podjarmljen**, ekonomske odvisnosti, vsi poskusi postaviti ga pod varstvo ekonomski premoči; pozabiti ne smemo, da niso »močnejši« poklicani, da bi vodili delovno ljudstvo, ker pač imajo druge smotre in nimajo namena, da bi skrbeli za blagor vsega naroda. Pozabiti ne smemo, da je prišel čas, ko bo narod sam spregovoril, da je napočil čas, ko bo narod sam obračunal s svojo usodo ir. z usodo svoje domovine, in svoje bodočnosti,
Z NAŠIH POSTOJANK
častila tuđi prestoliea naše lepe slove« ske zemlje, katere precejšni kos je prav on in nikdo drugi osvobodil. Junak, čigar nesporna zasluga je, da je vsaj še Maribor zadnji izmed štirih Župančičevih mejnikov naš. In Če se ta junak ob takih spominih pojavi med nami ali ni naša najsvetejša dolžnost, da se zberemo okrog njega vsi, da mu iz naših grl zao-rijo krepki klici, ki jih mora slišati naša meja?
Maribor
UGOTOVITEV!
Ob spominski proslavi ISIetmce osvoboditve Maribora smo zopet imeli priliko spoznati lojalnost nekaterih mariborskih Nemcev in nemčurjev. Tako lo-alnost je posebno pokazal trgovec z vinom Hausmaninger, ki ni pustil razobesiti zastave na svoji hiši in dal celo ukaz, da morajo biti vsa okna zaprta. Evangelijski župnik Baron je prav tako pokazal svojo lojalnost. Ta gospod je imel ob priliki praznovanja obletnice Luthrove smrti čast videti zastopnike naših Oblasti, proslava osoboditvc Maribora mu pa najbrže ni povšeči in zato jo je enostavno ignoriral. Pa je bilo še več takih državljanov ...
Lep tovariški večer. Mariborska podružnica Združenja jugoslovanskih nacionalnih železničarjev je priredila v četrtek 16. t. m. v veliki dvorani Narodnega doma premeščenim tovarišem tovariški večer, pri katerem je sodelovala železničarska godba »Drava«. Prostorno
dvorano so kaj kmalu napolnili tovariši	___________________^
vseh kategorij, navzoča pa sta bila tudi; tudi tukajšnje »Predujmno društvo”«, ki mestni župan g. dr, Lipold in predsed-1 je imelo do pred kratkim nad vhodnimi nik oblastnega odbora UJNŽB tov. Ro-1 vrati samo nemški napis. Gospodje okrog ter iz Ljubljane. Tovariški večer je bil j »Predujmnega društva« žive še torej v namenjn tovarišem; Jožetu Mohorku,! onih časih, ko je bil slovenski jezik manj Rudofu Jeretinu, ing, Mihajlu Stanojčiću, J vreden in hribovski. Izogniti pa so se ho-Antonu Šijancu, Avgustu Lukačiču Mir- teli nadaljnim napadom ter so pred kratku Permetu ter ing. Josipu Grudnu. Vse kam obesili ' nad »Vorschussvereinom« navzoče, zlasti pa navedene, je toplo tudi napis »Predujemno društvo«. Vpra-pozdiravil predsednik mariborske po- samo pa gospođo, ali so pri nas dvojezič-
Ptuj
Strokovno gibanje. Podružnica Narodno strokovne zveze se po zadnjih volitvah v Delavsko Zbornico prav razveseljivo razvija in krepi svoje vrste tako, da Je številčno že prekosila marksistične Svobodaše. Pred dnevi je imela važen sestanek, na katerem so se pretresala najrazličnejša socialna vprašanja, ki se tičejo našega delavstva.
Kako dolgo še? V zadnji številki *Po-bede« čitamo opozorilo, ki velja nekaterim tukajšnjim nemškim in nemčurskim tvrdkam zaradi dvojezičnih in spačenih napisov. Med drugimi je bilo opozorjeno
družnice tov. Tumpej. Želel je premeščenim tovarišem vso srečo na njihovih novih službenih mestih, in jim čestital k imenovanju. Posebej pa se je poslovil od tov. Mohorka, ki se je vselej vidno in nadvse uspešno udejstvoval v strokovnem pokretu, kakor tudi v javnem življenju. Za njim je povzel besedo mestni župan g. dr. Lipold in izrazil svoje veselje nad iskrenim in prisrčnim tovarištvom, ki veze naše nacionalne železničarje. Nato pa so spregovorili še tovariši Roter, Vokač, Mozetič, Lukačič Ropret in Mohorko. Bil je res lep večer, ki bo ostal vsem, ki so se ga udeležili v trajnem in lepem spominu.
Ljubljani v album. Naš jasni Maribor je te dni dostojno proslavil 15. letnico svojega osvObojenja. Zgodilo pa se je, česar ne smemo zamolčati, namreč, da je bila proslava le preveč lokalnega značaja. Ljubljana ja ob tej priliki pozabila na obmejni Maribor. Koliko pa je bilo udeležencev iz Ljubljane? Prešteti bi jih
ni napisi res potrebni. Prepričani smo. da ne, zato jih zadnjič opozarjamo, da odstranijo nemški napis.
GuitanJ
Rdeči zgagarji.
Zastoj dela v jeklarni povzroča našim delavce m velike skrbi. Zima je pred durmi in treba bo skrbeti za Živila, pa tud; za obleko. Odkod vzeti denar Za vse to, kako skrbeti za Otroke, če v jeklarni ne bo dela?! Vodstvo krajevne J. N. S. v Guštanju, v katerem Imajo delavci Narodne strokovne zveze Odločilen vpliv, je podvzelo potrebne korake na merodajnih mestih. Sedaj pa naj pokažejo vo-ditelji J. N. S. v Ljubljani, predvsem pa v Beogradu — napram delavcem, ki so po veliki večini glasovali za liste J. N. S., zvestobo za zvestobo! Prepričani smo, da bodo to storili. Čudimo Se pa voditelju rdečih marksistov v Gu*
Značilno pa je, komaj postane marksist občinski odbornik, že se spravi nad učitelje, kakor da bi učitelji bili — kapitalisti in oderuhi. Glavna skrb je torej zopet boj učiteljstvu, ni pa se rdeči možakar potrudil, da bi ubogi delavski Otroci dobili zvezke in knjige in druge potrebščine. Že davno smo povdarili, da rdeokarji ne skrbijo za socijalno izboljšanje delavcev, marveč da vodijo samo hujskarijo, da bi se potom nje lažje pre-rili do korit. V svoji zagrizenosti ne pomislijo, koliko Škodujejo delavcem, tudi tistim, ki še vedno slepo drvijo za njimi. Dobro, da se zaveda narodno delavstvo svojega socijalnega, gospodarskega in liaCljonalnega položaja!
Narodna obrana je v Guštanju krepko na delu. Vsi sestanki so točno in dobro obiskani; še pač pozna, da so včlanjeni v njej po Večini naši vrli delavci iz jeklarne in obrtništva. Pa tudi za to skrbijo guŠtanjski obranaši, da niso osamljeni. Že se snujejo čete v sosednih krajih. GuŠtanjski Četniki pa so vedno in ra-devolje pripravljeni, da podprejo stremljenja NO kjerkoli bi bilo to potrebno.
Pred občnim zborom NSZ. V nedeljo bo občni zbor podružnice Narodne strokovne zveze v Guštanju. Izpopolniti bo treba odbor in postaviti na Čelu podružnice, ki pridobiva vedno in zopet nove člane, neupogljive, vztrajne in delavne može. Takih ne manjka, hvala Bogu, vsaj V Guštanju ne! Na eno pa opozarjamo ob priliki občnega zbora delavce guštanjske NSZ: v svetem pismu beremo; »Udari pastirja in razpodila še bo čreda.« Gotovi krogi, ki še znajo prilizovati na vse mogoče načine, hujskajo delavce proti najagilnejšim članom NSZ. Naši delavci že vedo, kam pes taco moli . . . Agilni podružnici delavske Narodne strokovne zveze v Guštanju pa želimo k njenem občnem zboru najlepših uspehov In v novem društvenem letu isti porast, kakor ga je doživela v prvem letu svojega obstoja.
bodo tudi na vseh javnih zgradbah izobešene državne zastave, ne pa kakor letos na Vidov dan ...
Hrastn!
Celi«
i Pred prvim decembrom. PravijO) da j bomo po dolgoletnem mrtvilu praznovali letos naš nacionalni praznik zedinjenja kar najsvečaneje. Vsekakor je to dokaz poživljanja nacionalne zavesti, katere je prav v Celju tako malo. Narodno zavedno delavstvo vabimo, da se vseh svečanosti v Čim večjem številu udeleži. Ob tej priliki izrekamo skromno željo, na'
Nova postojanka NŠZ. Pred kratkim je bila v Hrastniku ustanovljena podružnica NSZ, v katero s*3 je doslej vpisalo 130 članov. Tudi hrastniško delavstvo je spre gledalo in spoznalo, da mu more priboriti zboljšanje njegovega bednega socialnega položaja le močna stanovska nacionalna organizacija. Za predsednika podružnice je bil izvoljen tov. Ivan Gričar, za tajnika pa tov. Ivan Rešek. Želimo mladi postojanki najlepši napredek.
Ni to naredna nestrpnese!
Državnim In samoupravnim oblastvomv opozorilo in upoštevanje.
Ker se je že ponovno zgodilo, da so bili v naše državljanstvo sprejeti ljudje, ki našega uradnega jezika ne obvladajo, opozarjamo vse v poštev prihajajoče oblasti, da v bodoče med drugimi pogoji strogo zahtevajo popolno znanje slovenščine ali srbohrvaščine. Sprejem v naše državljanstvo zaslužijo poleg slovanskih prosilcev samo oni tujerodci, ki naš jezik popolnoma obvladajo v govoru in pismu in za katere so temeljite poizvedbe dokazale, da niso sovražni naši državi in našemu narodu. Kdor teh pogojev ne izpolni, naj mu nobena občina ne izda zagotovila za sprejem v občinsko zvezo in naj ne dobi našega državljanstva. Edino s takim odločnim in temeljitim postopanjem bomo preprečili, da se ne bodo v bodoče med jugoslovanske državljane tihotapili ljudje, ki mrzijo vse, kar je jugoslovanskega in ki bi v svoji oholosti in nadutosti hoteli celo v naših javnih uradih vsiljevati kakršenkoli jezik mesto edino priznanega našega. Te zahteve ne more nihče smatrati za narodno nestrpnost. Povdarlti hočemo le. da zahtevamo spoštovanje našega jezika in da postopajmo pri snrejemu v državljanstvo tako, kakor delajo v tem pogledu druge države. Natančne poizvedbe o vsakokrat nem prosilcu so pa itak potrebne in so vedno na mestu.
Zaht^vaite „BORBO**
v v«a kem javnem lokalu
mogli najbrže na prste! Ali morebiti za- j stanu. Na eni strani bi radi, da bi mito, ker je 16 let Še premalo za »prave bistri in poslanci Jugoslov. Nacijon. jubileje«? Ali pa morebiti zato, ker so Stranke podpirali jeklarno in delavce, po bili dogodki, ki smo se jih spominjali, drugi strani pa je hujši kot punktaši in »premalo« pomembni? Vsaka-nadaljna jih celo podpihuje proti vladi. Ali je to beseda o tem je odveč, ker kdor razume, pošteno? Ali ni to zahrbtno? Kaj ko bi da je v takem mestu, kakor je naše potreb vsi v Guštanju tako delali? že davno b’ no porabiti vsako najmanjšo priliko, da: bili delavci popolnoma brez kruha.. se podkrepi narodna zavednost in ljud-1 Tudi hujskanje tega možakarja, da naj ska samozavest nam mora dati prav, Če delavci ne prisežejo kot gasilci, bo dejavno kritiziramo. Živi pa med nami še lavcem le v škodo, posebno starejšim, mož, ki nedvomno Zasluži, da bi ga po- Pod Avstrijo bi gotovo ne bil hujskal!
pisarniški
m
aoir
pisarniške potrebščine kupite najboljše v
Mestno načelstvo mariborsko. Štev. 15.088/2749 - 1933.
VMaribOru, dne 31. oktobra 1933
U!
MARIBOR Aleksandrova c.
Ženski in moški svet red kupuje v
TRPINOVEM
BAZARJU
Maribor, Vetrinjska ul« 15
točno,
solidno in poceni
Itvtiaje vm kleparska dela
A. Romih
kleparski mojster
Marii
lu.as
Širite
„Borbo,,
Popravila ur
in zlatnine, točno in hitre z jamstvom
A. STOJEČ, MARIBOR
Jurčičeve ulice it 8 Po stenske ure pridem na dom!
Gosposka ulica 13

Razolas o licitac
Mestno načelstvo v Mariboru razpisuje za dobavo in montažo plinskih aparatov v zgradbi poslopja za carinsko pošto in carinske urade na glavnem kolodvoru v Mariboru
II. javno pismeno ponudbeno Hclta cljo na dan 21. decembra 1933 ob 11. uri
v sobi štev. 5 mestnega gradbenega urada v Mariboru. Pojasnila in ponudbeni pripomočki se dobivajo med uradnimi urami istotam soba štev. 3.
Ponudbe naj se glase v obliki popusta v odstotkih (tudi z besedami) na vsoto odobrenega proračuna, ki znaša:
Din 77.310.—.
Ponudbe je kolekovati po § 9 zakona o izpremem* bah in dopolnitvah zakona o taksah z dne 25. 111. 1932. Službene Novine br. 70-XXIX z dne 26. III. 1932.
Podrobnosti razpisa so razvidne iz razglasa o lici* taciji v Službenem listu kraljevske banske uprave dravske banovine in na razglasni deski mestnega načelstva mariborskega.
L. S.
Mestno načelstvo mariborsko.
Mestni načelnik: DL Lipold,
1. r.
Perje	Morska trava	Divani	Žični vložki	Spalnice	«■ ga n	% Š	W M	
Puh	Vata	Madrace	Železne zlož. postelje	Kuhinjske opreme	Kub Pkiff	tk	M A DIR. AH
Blazine	Afrlk	Otomane	Belo emalj. postelje	jedilnice	|	M M WL	. ii AKIDUlc
Odeje	Volna	Naslonjači	Otroške postelje	Pisarniške opreme	'w' ™	^	
Zavese	Žima	Stole!	Palice za zavese	Predsobne stene	VETRINJSKA ULICA 7	KOROŠKA CESTA 8
cuacuiuK iNaroano-scroKovne zveze v manouru. urejuje m orf^nvsi
.tiskam <L A, preAstaJstik	oko Dfe,tela M Madbo^o.
" y W v* v W v** V*