Mirovič: Za narod.
9
Soči na Goriškem. Jaz vem dobro, kje je; tam sem jedenkrat dobro kosil. — In mlin, gospoda slavna, nese več nego županstvo." — Radovedno je pogledal, če umejo vsi njegovo duhovitost; in ker le ni bilo odločnega glasu, je napravil kakor Aleksander Veliki z gordijskim vozlom, rekši: „Pa dajmo, no, gospoda slavna, veste, to-le bo dobro!" — In spretno je  pomaknil poire  izpred  sebe,
zajčka s polivko pa k sebi ter zasadil vilice v najlepši košček.
Tudi Lobnik si je mislil: Dro, dro: Za-golli nas je povabil, Zagolli ima; on nas je povabil, pa naj da. Mirno se je pridružil Gorenjčevemu mnenju in dejanju. Slednjič je tudi Pavčič nehal samo molčati za praznimi zobmi; storil je, kakor je videl druge. S svojega krožnika je ponudil Senici boljši del, le-ta je sam segel na veliki krožnik in izbral kos hrbta, potem ponudil pečenko naprej samemu gostitelju: „Prosim!" — Za nekaj časa pa: „Pa ne bodi hud, Fran!"
„0, prosim! Ti veš — ne rečem, da je bilo vse prav. Toliko pa rečem, da bi tudi on mene, ko bi me le mogel — lopov. Tako je!"
„To si samo misliš", popravi Pavčič.
„No, prav gotovo, dragi moj!" je hitel Fran nemški. „Ti Zevnika ne poznaš, ha, ha! Ljudje pravijo, da se piše Zevnik, ker rad zeva, pa ne zastonj. In vox populi ... saj veš. Tako je, no!"
„Prav ni, pa amen", poudari zajetni mož in pogleda po mizi, da se je Gorenjec zopet bal za zadnje zajčje ostanke na krožniku.
Duri se nagloma odpr6 in v sobo stopita vdova Faninka in sestrična Irenka pl. Za-gollijeva.
„Dober tek, gospoda! Je-li bil zajec okusen, kaj ? Jaz sama sem ga pomagala peči in polivati — res, res!"
Te stavke je izgovorila Irenka tako srčno in naglo, kakor da se jih je že tri dni učila na izust.   Nihče  ni mogel odgovoriti,
Tiho  božično  veselje.                  Narisal C. Koch