-T K. Vreže. fionsigiior flr. iMtlon Jereišek. Kdor Ijubi lepoto slovcnskih pokrajin, si sladko :i9.peti želi: »Slovenski svet, ti si krasan, nebo te je ljul)ilo, da te tako je okrasilo«, naj stopi prilično tudi v Spodnjo Novo vas, oddaljeno kakih 20 minut od Slov. Bistrice. Ob bistrem potoku, ki žene mline in žage ter na desno in levo napaja travnike in njive, te spremlja pazno oko ponosnega visokega stolpa z novo sivkastobcio obleko okrašeno cerkve sv. Jerneja. Od leve te pozdravlja Sv. Jožef s svojima nekoliko potlačenima stolpoma ter se radovedno stegujo iznad mestnih poslopij in ozira za teboj samostanska cerkev in mestna občinska hiša, na desni pa ti dcla kratek čas precej živahen promet po beli cesti in pa dva- do trivagonski vlak, ki prav pridno skrbi za prevažanje in odvažanje med mestom in »glavno« postajo. Greš malo navkreber, te žc pozdravljata dva dozdevna stolpčka, ki pa se kmalu spremenita v navadna dimnika na precej novein poslopju. Na »Grilovem« si! Od tam naprcj — mimo Bedenikove ikapele presv. Srca — stoji nad velikim, pametno urejenim sado nosnikom mogo.no gospodarsko poslopje, med njira pa in med ob cesti na desno postavljenim enonadstrcipnim novirn domom se nahaja stara udobna domaca hiša Grilova. Na, to hišo se z veseljem spominja, kdor jo je v zadnjih treh desetletjih obiskal. Krasila bi jo naj vsaj daleč vidna spominska plošca z besedil.m: »25. 5. 1874 je bil v tej hiši r-ojen in je 15. 8. 1897 svojo novo mašo obhajal dne 31. 10. 1932 v Mariboru umrli in v Slov. Bistrici pokopani monsignor dr. Anton Jerovšek, dolgoletni ravnatelj Tiskarnc sv. Cirila in tukajšnjim rojakom nepozabni dobrotnik.« Pa ne samo domačini, ampak tudi vsi in še osobito štajerski Slovenci bi se naj hvaležno ozirali na ta dom, na hišo, ki nam je dala takega moža kristalno čistega značaja, neomahljive odločnosti v cerkvenih zadevah. in pravičnih rečeh, praktičnega razuma, občudovanja vredno nesebične delavnosti, pa tako otroške Ijubezni do svoje rodne grndc in krščanskopreproste domačnosti do svojih prijateljev in znancev. V hvaležnem spominu ga ima cela Slov. Bistrica, kjer sem še ob letošnjem veličastnom obhajanju šentjer- nejske nedelje slišal besede: »Oj, ko bi danes bil še rajni msgr. Jerovšek med nami!« Trajno hvaležna mu pa poleg drugih zavodov in ustanov ostane posebno naša letošnja jubilantka, Tiskarna sv. Cirila, in želi ob 501etnici svojega obstoja vsaj trohico te svoje hvaležnosti izraziti z naslednjimi skromnimi vrsticami o spominu nanj in o njegovi očetovski skrbi za njo. Jerovšekov zemski raj. Lep razgled se nam nudi na Grilovi domačiji — odprt tje doli na vinorodne Haloze, Donačko goro in Boč ter na fconjiško in vitanjsko gorovje. Iz leve nas postrani gleda južno pobočje, od spredaj pa se nam razkriva mogočno oprsje gozdnatega in v nižjih legah vinorodnega Pohorja, ki dale5 tje doli proti Ptujski gori svoje zaklade poriva. Pa ta lepi pogled tje proti Št. Jerneju, Sv. Joštu, Prihovi in Sv. Venčeslu, tje gori proti čadramski Sv. Barbari, konjiški Sv. Ani, zrečki Brinjevi gori ter k Sv. Kungoti in Keblju in tje v višave Sv. Treh kraljev z novim turistovskim iomom, in na Tinje! Na pohorskem vrhu pa mogočno stoluje Sv. Areh in se ti zdi, da je ravnokar prišel iz ruške ali mariborske strani in se strme vstavil nad Sv. Martinom, da občuduje naša rodovitna polja tje doli proti Laporju, Črešnjevcu in Poljčanam, in gleda lepe naše sadonosnike in slavne vinograde tam po Visolah, Kovači vasi ter Ritoznoju in še osobito tam okoli Sv. Marjeto. V tem lepem kraju krščansko lepo živi in pametno gospodari svojemu narodu vedno zvesto in katoliški Cerkvi zmeraj vdano ljudstvo, ki ima po večini lepe domove in predvsem za lepoto hiše božje pržrtvovalno skrbi. Od vseh strani se oglašajo vbrani zvonovi in povsod imajo okusno prenovljene cerkve, posebno še v Slov. Bistrici, koder te že novo stopnjišče iz mesta navzgor in pa krasna zunanjščina svetišča vabi prijazno, da stopiš v novopo- slikano in vseskozi lepo urejeno cerkev sv. Jerneja. V tem kraju je našel svojoj srečo znani dr. Josip Vošnjak, ki je zadnja leta na Visolah preživel, tukaj se je čutil srečnega rajni kanonik Hajšek, ki je svojo župnijo Slov. Nizo nazival, in tukaj je zibelka tekla f dr. Žolgarju, bivšcmu avstrijskemu ministru in slavnemu juristu-strokovnjaku. Sin tega kraja in rojak takega ljudstva ter njegov iskreni ljubitelj in velik dobrotnik je tudi naš rajni Anton. Po očetu Jcrovšeku iz ponosne Lipakove hiše konjiškega Tepanja je bil nečak škofa Napotnika, po materi Mariji roj. Zorko pa je živo spominjal na našega najodličnejšega rojaka služabnika božjega škofa A. M. Slomšeka. Zdi se mi, da si je že v mladih letih od obeh teh strani sestavil in uredil svoje življenjskc smernice ter si odločil pot, po ikateri hoče hoditi in doseči pohvalo: »Prav, dobri in zvesti hlapec; ker si bil v malem zvest, te bom postavil črez veliko; pojdi v veselje svojega Gospoda (Mt. 25, 21)!« Očetova odločnost in jasna beseda, trdna volja in praktično udejstvovanje in Napotnikova gorečnost in pa velika zgovornost ter materina pobožnost in skromnost in Slomšekova milina srca, ljubezen do ljubega doma, njegovih pesem in navad, skrb za dobrobit slovenskih rojakov in njihovo prosveto na krščanski podlagi in neomajno žaupanje na božjo pomoč — vsega tega se je že v mladih letih navzel in v svojem mehkem srcu dosledno gojil. V domači šoli in mariborski gimnaziji si je s svojim lepim vedenjem in pridnim učenjem pripravil pot v bogoslovje, katerega končni uspeh in krona je bila nova sv. maša v domači župni cerkvi 15. 8. 1897. leta. V rojstni vasi in v strogem varstvu jubih staršev je preživel svoja rnlada rečna leta in se pripavil in vsposobil :a naporno delo resnobne moške do- be, v kateri je tako vrlo vporabljal svo- je talente in jih bogato nalagal. Nikdar je ni več pozabil. Če je le količkaj prostega časa dobil, doma — po zirni pri peči, po leti pod lipo — ga je hotel preživeti v prijaznem razgovoru o domačih razmerah in opravljenem ali nameravanem delu. In če je posebno imenitno delo izvršil, ali se iznebil velikili skrbi, domov je hitel in tu s svojimi domačimi in spremljajočimi prijatelji domače kramljal in veselo prepeval. Prijetno ga je bilo spremljati po domačih poljih in travnikih, sadonosnikih in obširnih gozdovih ter spoznavati, kako mu je znano vsako kmetsko opravilo in kako tudi najboljše tozadevne nasvete dajati zna. Ganljivo je bilo gledati, kako sosedje zaupno k njemu prihajajo po nasvete zdaj v občinskih, v davčnih in drugih denarnih zadevah, zdaj glede kupčij in prodaj ali sodnijskib ali političnih vprašanj. Bil je z vsakcmur prijazen in ljubezniv ter jim je vse tako tolmačil in obrazložil, da so zadovoljni odhajali od njega. Seveda nas je pa bilo na prijaznem hribu vse polno, ko so mu že pred vojno blago mater in kmalu po preobratu tudi očeta in pozneje še brata-gospodarja Janeza in sestro Micko ter tri tedne za njo še za gospodarja odločenega nečaka na slovenjebistriško pokopališče odnesli. Kakor za slovo od tega svojega zemskega raja je tu gori še pripravil veselo gostijc svojim ljubim domačim in številnim mariborskim prijateljem, ko so mu eno leto pred smrtjo slovesno blagoslovili novo enonadstropno vilo tik starega rojstncga doma in lično Bedenikovo kapelo presv. Jezusovega srca med staro domačijo in novo Grilovo stavbo. Moška doba Jerovšekovega delovanja. V Rimu. Po kratkcm kaplanovanju v Vojniku se je Anton Jerovšek podal v najvišjc l-imske šole ter si tu s svojo bistro glavo že v dveh letih priboril iudi častni naslov doktorja cerkvenega prava.Vselej se je toga bivanja v Rimu rad spominjal, z vcseljem razkazoval in razlagal slike in knjige, ki si jih. je tu nabral in pravil o različnih romarjih z vseh krajev sveta, katere je postrežljivo vodil po cerkvah in katakombah večnega mesta. Že v prvih letih svojega povratka v domovmo je spisal in izdal svoje vtise, iki si jih je okoli groba sv. Petra nabral. Ko pa se je lavantinska škofija 1925. leta odločila za romanje v Rim, je bil on naprošen za vodjo in je ta posel tako vrlo izvršil, kakor bi bila to njegova edina in največja dolžnost. V javni službi. V Maribor poklican, je vestno opravljal najprej službo škofovega tajnika in dvornega kaplana in pozneje profesorja verouka na tamošnji realki in sicer v razmerah, ki mu pač nikakor niso bile prijetne radi takratnega strašnega ponemčevanja in prehude gonje za protestantovski tabor. Z vsemi svojimi materijelnimi in dušnimi močmi pa se je že takrat udeleževal vsega našega javnega življenja in še posebe Zgoraj: Sprednja stran Tiskarne ne sv. Cirila Desno: Izložbeno okno prodajalne Tiskarne sv. Cirila podpiral veselo gibanje naše mladine ter ji pomagal ustanoviti »Naš dom«, ki še danes izhaja in vodi mladino. Politika. Bolele so ga krivice, ki se godijo zavedno slovenskim ljudem, in zato je že takrat in notri do smrti pridno posegal v politični boj, liodil na politične shode in na njih tako poljudno in prepričevalno govoril, da je bilo poslušalcem vselej premalo. Med vojno je bila v Mariboru le še pri njem mogoča prosta in odkrita beseda, pameten nasvet in Korajžen odhod. Ob prevratu pa, če bi Jerovšeka ne bilo, bi tudi generala Majstra močna roka ne bila mogla toliko storiti, kakor je storila. K njemu ja tudi kaj rad zahajal in njegove nasvete poslušal, in ko so drugi v odločilnili novemberskih noceh 1918 bežali iz mesta, ali pa doma trepetali vsled krika in strelov, je on ostal na krmilu in v. tem razburkanem valovanju vodil tis-t karno, da je tiskala tiste velepomemb-* ne letake in pozive. Ko pa je bil Mari-1 bor končnoveljavno naš, je stopil v vr-< sto njegovih svetovalcev in voditeljev ter vzel v avoje roke najvažnejšo vajeti mestnega gospodarstva, pa tudi načelstvo največjega od občine garantiranega denarn&ga zavoda: Mestne hranilnlce. Denarne zadeve. Poznal pa je tudi naše denarne razmere kaikor maloikdo drugi. PriporoCal in podpiral je zato na vso mo. nale domače denarne zavode ter tudi eprožil ustanovitev naše Spodnještaierske Ijudske posojilnice, ki obhaja že Ž7. leto svojega plodonosnega delovanja in sicer v svojem po Jerovšekovem prizadevanju pridobljenem domu v mariborski Gosposki ulici. Zavoljo njenega podviga je pač noči in noči prebedel in si toliko prizadeval, da so mu opešale _zr«dne telesne močl in mu je sikoraj otrpnilo srce. Ko smo ga pa prilatelji prosili, naj si prizanaša in tako zivljenje podaljža, je z nasmehom odgovoril: »Zato smo tu in snno sprejeli talente od Boga, da delamo za ljudstvo ln mu pomagamo, kolikor se da; za po&Ltek pa _e bomo imeli časa zadosti!« Tiskarna sv. Cfrila. Največjo skrb in ljubezen Jerovšekovo pa je zauživala naša tiskarna sv. Cirila. Že kot odbornik, še bolj pa ikot ravnatelj velikega zavoda je delal in se trudil, kakor za svoj ljubljeni dom, katerega hoče svojim naslednikom le vzorno urejenega prepustiti. Zato bi pa tudi tiskarna ob svojem zlatem jubileju vkljub svojim lepim izložbam, različnim .astitkam in slavnostnim besedam pač težko prenašala, ko bi morala v jubilejni številki »Slovenskega gospodarja« pogrešati — če še tako prepi*osto — razpravo o svojem dobrem očetu in skoraj 251etnem voditeIju ali ravnatelju. Kar je blagopokojni storil za tiskarno, lahko trdim, je storila le iskrena ljubezen do podjetja in se ne da opisati v ozkem okvirju slavnostnega članka. Zgodovinopisec bo označil revno stanje ob prevzemu in poznejšo množico naikupljenih najmodernejšiih strojev v tiskarni, ki je močna tako, da laHko poleg različnih fcnjig in teko5ih naročil Se osikrbuje tiskanje »Slov. gospodarja«, »Nedelje«, »Vzajemnosti«, »Rafaela« itd., ter tudi tako veliki porast trgovine, da se je razširila na podružnici na Aleksandrovi cesti in na Kralja Petra trgu. Vsakogar v podjetju je ravnatelj dobro poznal in vedel prav oceniti; v uredništvu je dregal in zaviral, ikaJkor je nanesla potreba, v upravi je med. svojimi zvesto vdanimi nastavljenci ljubeznivo kraljeval, pa tudi v trgovini nastopal, kakor izučen in izurjen trgovec. Še zdaj mi je v spominu lepa, četudi bolj šaljiva slifca »Ilustriranega Slovenca«, ki nam ga kaže v trgovini zaposlenega, kako svoje devocijonalije razikazuje in veselega obraza svojim strankam ponuja. Ko je pa bilo glavno delo v trgovini končano, kar je poleti, iko je treba vse pregledati, potrebno nakupiti in lepo urediti, in v j&seni ob šolskem začetku, ko je od ranega jutra do poznega večera natrpano polna, in pa tudi pozimi, ko je v upravi »Slovensfcega gospodarja« dela, da se skoraj popisati ne da, oj, takrat je ploskal veselo in se prijazno smehljal, pa tudi srčno rad svojim zvestim In pridnim domačim kako izredno veselje pripravil. Zares vrli oče velikega in velepomembnega podjetja je bil rajni ravnatelj Jerovšek in zato se ga Cirilova tiskarna ob svojem zlatem jubileju hvaležno .spominja ter ga nikoli pozabila ne bo. Na brižji poti. Radi se ga pa tudi spominjajo tisočeri castilci Matere božje, ker jih je s pomočjo svojega pridnega osobja vzorno skrbno in očetovsko ljubeznivo vodil na znamenite božje poti v oddaljeni Trsat ob morju in še posebej k Mariji Pomagaj na Brezju. Vse se je vršilo natančno po njegovili dobro premišljenih navodilih. Vsi so ga slušali kakor hvaležni otroci in vsem je ugajalo tako, da so že težiko pričakovali zopet novega obvestila v »Slov. gospodarju«, kdaj in kam bomo zopet poromali pod njegovim spretnim vodstvom. »Nedelja«. Da pa ostane naše dobro ljudstvo vedno globokoverno, kakor so bili naši vrli pradedje, in se mu pridruži še tudi naše meščanstvo in trpeče delavstvo, jim je s svojim najožjim sodelavcem in naslednikom ustanovil tedensko iizhajajočo »Nedeljo«, ki razlaga verske resnice in poživlja krščansko življenje ter se — hvala Bogu in menda tudi njegovi priprošnji — prav lepo razvija, Deset let pred svojo smrtjo je prejel priznanje za pridno delo in vzorno narodovo vzgojo tudi od najvišje cerkvene oblasti, ko je bil od svetega očeta papeža Pija XI. tajnim komornikom Nj. Svetosti prištet in mu podeljen častni naslov monsignora. Slovo. Po vsem tem se ne moremo čuditi, da &o vsi prijatelji in znanci s težkim srcem opazovali, kako vnetemu ravnatelju monsig. dr. Jerovšeku naglo pešajo moči, mu naglo leze glava nav-* zdol in ga nogo težijo ter ga ni več spraviti na daljši sprehod in še celo ne na priljubljeno gorovje, pa tudi ne več različniim cerkvam na pomoč, kjer je nekdaj tako pogosto in s čudovito vnemo pomagal. Da mu pa še vsaj enkrat skažejo svojo globoko hvaležnost, spoštovanje in ljubezen tudi na zunaj, so mu pripravili veličastni večer v obširni dvorani Zadružne gospodarske banke. Bila je res natlačeno polna in do zadnjega kotička zasedena in so možje vseh stanov v vznešenih besedah hvalili njegovo ljubeznivo prijaznost in slavili njegove nevenljive zasluge za katoliški tisk, za gospodarsko pomoi. in krščansko prosveto. Pa kmalu je prišel tudi zanj poslovilni večer od nas in je vedno vidnejše «eo.a.a smrt po njegovem dragem živIjenju. Smrtna pct monsignora dr. Jerovšeka. Ura mu je dotekia! Po njegovem neumornem prizadcvanju so se oo. Družbe Jezusove naselili tudi v Mariboru in si jDostavili prav lepo in prostorno kapclo, v kateri se naj presvcto Srce Jez. časti. Le kaj takega si je monsignor že dolgo želel in nikdar pozabil ne boin, kako je enkrat to svojo željo v krogu najboljših prijateljev utemeljeval ii_ s tresočim glasom ter solznih oči govoril, da rad umrje, ko se mu ta želja izpolni in presv. Srcu tudi v Mariboru svetišče postavi. Zgo-dilo se je tako. Kapela v Levstikovi ulici jc bila zgotovljena in s krasno sliko presv. Svca na velikem oltarju oskrbljena. Nedelja Kristusa Kralja, to je 30. 10. 1932, je odločena za njcno slovesno posvetitev. Kako se je tega veselilo Jerovšekovo srce, sorn čutili vsi, ki smo posebno še zadnje dni pred to slovesnostjo ž njim občevali. Odlični prijatelji in dobrotniki tega tako iskreno zaželjcnega svetišča morajo na dan posvetitve biti njegovi gcstje! Sam je vsa povabila spisal in razposlal in vse za udobno postrcžbo vestno pripravil. V scboto zjutraj 29. X. je še delal kakor navadno, se pri izplačevanju svojih sodelavcev še z vsakomur prijazno razgovarjal in še istega popoldne s svojim prijateljem izza mladostnib let g. dr. Leskovarjem različne načrte koval. Pa — proti peti ui*i naenkrat umolkne, omahne in se zazdi, da že umira. Zadcla ga js možganska kap. Šc do pondeljka večera leži in trpi v nezavesti, ob pol osmih pa med molitvami za umirajoee mirno izdihne svojo plemenito dvišo. V njegovi delavnici t. j. v pisarni uprave so ga položili na mrtvaški oder. Ccle procesije ljudi se ga hodile Skrcpit in njegovo dušo Bogu priporočat. Cvetlice, šopkov in vencev so nanosiii toliko, da sta jih bila soba in hcdnik prenapolnjena. Posebna izdaja »Slov. gospodarja« je ponesla žalostno vest o smrti Ijubljenega prijatslja, mestnega svetovalca, načelnika Spodnjcštaj. Ij. posojilnice in ravnatelja CiriVove tiskarne širom Slovenijc. Na Vornih duš dan mu jo prcd tiskarno govoril v slovo njegov iskreni prijate.j, naš sedanji notranji minister dr. Ant. Korošec. Med gostim špalirjom, kakor ga ni videti lahko, ga je eprcmila velikanska množica častilcev najprej do kapelo presv. Srea, kjer je sam prcvzv. knezoškof opravil zanj mrtvaške molitve in potem še do mestne mejo na Teznu. Po pretresljivih zadnjih pozdravih g. dr. Leskovarja in drugih so odpoljali njegovo truplo v rojstno župnijo. In v Slov. Bistrici — vse je bilo v Crnih zastavah in veliko ljudi jc pri kipu Matore božjo pri.akovalo žalostni eprejem. V novem šupnišču jc dobil veliki rojak svoje zadnje prenočišče in v novopreurejeni okusno slikani cerkvi njogcvega krsta in novc maše je bil drugo jutro postavljen precl veliki oltar. Pevsko društvo »Maribor« mu je zapelo tako ganljivo slovo, da se je posolzilo pač vsako oko, in sem se tudi jaz s-olmih oči v njegovem imenu poslovil od mnogoštcvilnih duhovnih sobratov ln izredno velike množice prijateljevin znancev in sic .r na podlagi njegovega navadnega poslovilnega reka: »Zdaj pa srečno in z Bogom« in pa bosed njegovega testamenta: »Svojo grešno duao priporočim neskončnemu vsmiljenju božjemu in pa topli molitvi svojih znancev in prijateljev, posebno pa svojim duhovnim sobratom pri sv. maši. — Odpuščenja prosim vse, ki bi se bili čutili kdaj po meni razžaljene. Nikdar nisem imel namena, fcoga žaliti!« Sv. mašo-zadušnico mu je opravil g. stolni prošt dr. Vrabcr, tki je vodil tudi vse pogrebne obrede in jih ob odprtem grobu zaključil z lepo besedo pohvale in zahvale rajnemu. Prijateljev tjTob. Lepo lego ima slovenjebistriško pokopaiišče nad mestom in župnijsko cerkvijo. Zid na sredi nam priča, da je severni del v novejšem času staremu pridružen. Pri velikem križu na sredi gledaš med drugimi tudi lepe spomenike tpmošnjih dušnih pastirjev Hajšeka, Bohaka in Cerjaka, ki je postavil veličastno Marijino svetišče v Slov. Lurdu in v Slov. Bistrici vstanovil in zapustil prepotrobno sirotišnico. V spodnji vrsti ob zidu tega n-ovega dela takoj i.a desni izhoda pa vidiš veliko grobnico z visokim mramornatim spomenikom, na katerem polog več drugih imen cisto zgoraj blesti napis: »Monsignor dr. Antou Jerovšek, ravnatelj tiskarne sv. Cirila v Mariboru.« — Tu tedaj počivajo tvoji telesni ostanki, dragi pijatelj, in pričakujejo veselega vstajenja sodnega dne! Tu-sem si se preselil iznad sončnega ^riba in lepega Grilovega doma, da počivaš v družbi svojih starišev, dvch bratov in sester in nečaka! Tukaj se mi zdi, da me zopet gleda njegovo milo oko in se srčno prijazno z menoj razgovarja vzor nepozabnega pravega prijatelja in da tukaj še bije njegovo srce, polno plemonitosti in od- kritosrčne dobrohotnosti, milega sočutja in prave ljubezni. Ob tem grobu se živo spominjam svetopisemske pohvale pravega prijateljstva: »Srečen, kdor najde pravega prijatelja! Zvest prijatelj je bramba; kdor ga je našel, je našel zaklad. — Z zvestim prijateljem se nic ne meri; teža zlata in srebra ni nič vredna proti ceni njegove zvestobe. — Zvest prijatelj je balzam za vse rane in lek ali zdravilo za vse bolečine.« Bog sam tedaj hvali res dobrega prijatelja, ki zavoljo Boga ljubi prijatelja, rad nanj misli, mu dobro želi, lepo o njem in rad z njim govori in mu po možnosti tudi dobro stori. Kdor je vžival prijateljstvo monsign. dr. Jerovška, kakor sem ga bil deležen jaz, ko sva skupaj stanovala in se skupno veselila in žalostila, pa tudi še pozneje do končne ločitve, se bo na njegovem grobu in ob njegovem spominu tudi rad zamislil v sladke spone prijateljskc zveze z njim in razumel lepe besede, ki sta jih o pravem medsebojnem prijateljstvu zapisala že v 4. stoletju sv. Bazilij in sv. Gregorij: »Skupaj sva živela, skupaj prebivala in skupaj jedla. Bila sva ene volje in enega srca; le ena duša je bivala v dveh telesib. Edina skrb je nama bila čednost le za prihodnjo večnost sva se spominjala lepo živeti!«