235
Kdo namreč čist je iz nečistega? Ti sam med vsemi si brez madeža.
Človekovih je dni le kratek broj, postavil si mu neprestopne meje. Od njega stopi, da počine preje, dokler ne pride zaželeni dan, kakor najemniku premine delo. V drevesu raste upanje veselo: Če je posekano, požene spet mladike sveže, popje, pisan cvet. Čeprav postara se njegov koren in v prahu deblo umrje njegovo, poganja, če zaveje hlad voden, opere se in klije spet na novo.
A človek mrtev, slečen, ukončan izgine. Prosim, kje ga potlej išči? Kot voda, če ostavi ocean, kot potok, ki usahne na mirišči, tako je človek, ko na vek zaspi.
Dokler nebo ne prejde, on ne vstane, iz spanja svojega se ne vzbudi.
Kdo mi podeli, da me čuvaš pekla in skrivaš me, dokler Tvoj mine srd?
Kdaj časa ura lahko bi potekla,
ob kteri vzdramiš me v življenja vrt?
Mar človek mrtev spet ne oživi? Odkar se zdaj vojskujem trpke dni, premembe čakam, da mi pride skoro. Ti me pokličeš, jaz odgovorim, podaš desnico delu Svojih rok. Zasluženo naložil si pokoro, zanesi vendar mojim grehom, Bog! Jaz upam, da krivice si ozdravil. Če hočeš, prejde, kot podereš goro, prestavi s svojega se mesta skala. Izdolbe lahko voda kamenje, pljuskaje — kaj bi zemlje ne izprala: Tako zatreš človeka lahko Ti.
Premalo dal človeku si moči, da bi na svetu tem prešel na vek, izpusti ga, in on se premeni. O svoji deci nič ne bode vedel, če slabo, ali zl6često je vzredil. Meso njegovo vendar bol trpi, in ko trpi udano, ne vzdihuje, njegova duša le nad njim žaluje.
(Dalje.)
HELEN HELENOV:
DVIGAJO BELE SE MEGLE ...
Dvigajo bele se megle, ki so pokrivale morje, in z, veličastno se glorijo bledo odeva obzorje.
Solnčece tople poljube diha na širne poljane, kot bi vzbuditi hotelo pesmi v njih tihe, svečane
Pesmi, ki željna jih duša sniva o krasni pomladi, kakor o mladem življenju cvetka na rosni livadi. ..