ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Štev. 6. V Ljubljani 1. junija 1887. Leto XVII. S&P Zjutraj. jfolnce čez hribček gré, Solnce čez hribček gré, l Lnna pu za goré ; Zvćzdice presvetlé Se potopé. Solnce čez hribček gré, Rožice se bude, V rosi pa njih glavé Krasno blesté. Ptičice žvrgolć, Žarkov se veselé K nebu leté. Solnce Čez hribček gré, Pesni v nebó doné; Kajati tudi smé Moje src«'. M. VUhar. Markovčev Jožek. ||a zelehej grivi (trati) smo se igrali otroci po starej navadi. Prav prijetno pismo se zabavali: skakčkali smo sèm ter tja, nabirali si cvetic, pletli jjjjvence, narejali šopke i. t. d. Kar nakrat stopi v našo sredo stara Markovka, naša soseda. V roki je držala podobico, ki je kazala nežnega, zalega dečka. „Dober dan, mati Markovka!" klicali smo starki, obsnvši jo od vseh stranij. „Kaj pa imate to podobico?" „Bog daj dober dan, otroci moji, Bog daj !" odzdravljala nam je starka. „Kaj imam to podobico, vprašate? Lejte, ta mala slika tukaj, to vam je slika mojega Jožka." „Katerega, mati Markovka? Saj vi nimate nobenega Jožka . . „Ne, a imela sem ga in ljubila sem ga takó zelò, takó goreče." „Ali vam je umrl? Kdaj? Jeli vže dolgo tega? Povédite nam kaj od njega, povédite," prosili smo ženico. Ona pa je prisedla k nam na zeleno grivo. uprla oko v podobico ter jela pripovedovati: „Umrl, da umrl je, in dolgo je vže tega. A bil je takó ljub otrok, takó priden in poslušen, tako dober in usmiljen! Oh, da je moral umreti! Pa kaj bodem plakala: Bog. ki ljubi dobre otroke, ljubil je tudi njega in prav zato ga je vzel k sebi." „Koliko pa je bil star, ko je umrl?" vprašali smo Markovko. „Pet let. In dolgo je vže tega .... Ta Čas, ko je razsajala v našej vasi huda kolera, ki je pobrala toliko ljudij, ta čas je umrl tudi moj Jožek. In kako naglo!" „UbožČek!" milovali smo ga otroci. Stara mati pa je nadaljevala : „Hudo je bilo takrat, strašno hudo. Ravno ob času žetve je bila ona strašna bolezen, ki je morila in dušila ljudi brez vsega usmiljenja. — Pri nas smo bili še dosti srečni: da-si nas je bila velika družina, vender ui dolgo niliče obolel, nihče umrl. Ali brez bolezni, in — Bog se usmili — celò brez smrti tudi pri nas ni bilo. Proti kouci vže. ko je jela bolezen pojemati, obolel nam je najedenkrat petletni Jožek, obolel neke noči, iu v jutro po tem je bil mrtev. Bog se usmili! — Popóludne je bil še takó zdrav, takó živ in vesel! Še dobro se spominam, kako mi je pritekel tisti dan pravit. da je zbolela naša soseda, rajnka Kodrovka — Bog jej daj dobro!" „Kaj si bil oudù?" vprašala sem ga začudena. „l)ii, mati, bil sem iu videl sem, kakó ji; prišla bolezen v liišo. Kar liakrat je postalo Kodrovki slabo in onemogla je prilezla sirota komaj do postelje." „Ne hodi zdaj več tja doli, dete moje," prigovarjala sem mu jaz, „sicer utegneš tudi ti dobiti gròzuo bolezen." „O, mati, takó lepó me je prosila bolna soseda, naj jej prinesem korec mrzle vode iz potoka, da si ugasi žejo. Obljubil sem jej takoj prinesti vode, a stekel sem vender popreg k vam, povedat vam, da jo obolela naša soseda. Dovolite mi torej, mamica ljuba, da jej storim, kar sem obljubil, potem pa ne pojdeni več k njej, da ne dobim bolezni ..." „Nil le idi, srčice moje usmiljeno," dejala sem mu. „Angeljček Božji te bode čuval, da se ti nič žalega ne pripeti." . . . Milo i u ljubo me je pogledal ter izginil iz veže . . . Kmalu po tem se je vrnil ; . . „Tako vesela je bila bolna žena, ko sem jej postregel," dejal je in veselih lic zasukal se po veži. „In ti si zdaj tudi vesel, jeli, ko si storil dobro delo usmiljenja?" „Kaj pa, dà!" odvrnil je, in veselje, zadovoljnost sreà in duše se mu je izražala na lici. Zvečer je zazvonil mrtvaški zvonček. Komu zvoni? — Morda ste vže uganili, otroci dragi? Kaj bi ne? Kodrova mati je zapustila to ubožno dolino solz. Od Kodrove hiše gori pa je pritekel k nam fantek povedat, da so mu mati umrli. Milo je jokal sirotek. In naš Jožek? Oj, to dobro, blago srčiee jokalo je tudi . . . „Kaj ne. mamica, vi nie ne zapustite tako, kakor je zapustila mati Kodrova tako majhnega fantka?" — dejal je o trši si solzé raz nežno očesce in oklenivši svoji ljubi ročici okolo mojega vratu . . . „To, drago dete, ima le Ilog v svojih rokah, njega moramo prositi za ljubo zdravje," podučila sem ga. In sklenilo je dete nežni ročici, pogled pa je obrnilo tja gori proti nebu, proti domu veselja, ter jelo moliti svojo večerno molitevco ... Po molitvi pa je Jožek povprašal še očeta, kam bodo šli jutri. In ko so mu povedali, da gredó jutri zopet s čolnom v Ljubljano, prosil me je takó milo in nežno: „Mati, dajte mi pripraviti óno vrečico, da bom dejal vanjo žemljice, ki je bodeva z očetom jutri kupila za vas v mestu." Spolnila sem mu željo. Potem pa je šel k počitku, in kmalu so mu padle oči skupaj, kmalu so ga zazibali angeljci v sladko spanje . . . Sveti križ sem mu še naredila, in potem smo se vlegli tudi vsi drugi k počitku. Po noči pa se je Jožek najedenkrat probudil in me jel klicati. „Kaj ti je Jožek?" vprašala sem ga skrbno. „Ne vem. Nič kaj dobro mi ni'— bolau sem," odgovoril mi je, iu vže po besedi se mu je poznalo, da mu je slabo. V brezmernej materinej skrbi vstala sem, prižgala luč, zbudila očeta ter stopila k Jož k o vej postelji. Bil je takó bled in upaden ! „Si li zelò bolan, ljubček moj?" „Oj, mama. ne tako zelò, kot si vi mislite," tolažil me je. „Le vlezite se zopet k počitku, bode mi vže prešlo . . S temi besedami pa je hotel menda le mene potolažiti, videč, kako zelò se bojim zanj. — Bilo mu je pa v resnici zelò hudo, zelò ... in to hudo mu ni prešlo več. Se vó da nò; in kakó, ker ga je davila kolera? ... In v jutro — ni bilo več mojega Jožka! Milo sta klenkala zvončka, ko smo ga nesli k pogrebu, ko smo ga zasipali v hladno jamico . . . Tu so se vlile materi Markovki nebrojne solze po velem lici, solze materine ljubezni, ljubezni, ki ne ugasne prej, dokler ne otrpne sreó. „Oh, Bog varuj, ko bi zdaj prišla takó huda bolezen . . ." dejali smo otroci vsi preplašeni drug drugemu . . . „Bodite tako dobri in pridni, kakor je bil moj Jožek," dejala je žena, „potem se pa ničesar ne bojte, naj pošlje Bog nad vas karkoli hoče ..." Tako je končala Markovka ... — m — Pripovedka o kozi. (Ruska narodna.) i. živeli so skupaj ded ill babica in njiju hčerka. Ded si kupi kozo in ^pošlje hčer ž njo na pašo. In pasla je hči ves dan, na večer pa napoji kozo in prižene domóv. Ded sedi pri vratih in vpraša kozo: „Koza moja, kozica! ali si jedla in pila?" A koza odgovarja: loo „Ne pila, dedek moj, ne jedla. Le ko hitela sem čez mostiček, Odjedla sem en kleno» lističek, In ko sem čez vodico stopila. Sem eno kapljico ugrabila. Toliko pila sem in jedla." Ped se razjezi nad hčerjo, spodi jo od hiše in drugi dan pošlje ženo kozo past. Babica je pasla kozo do trdega večera, zvečer pa jo napoji in prižene domóv. Ded sedi pri vratih in vpraša: „Koza moja. kozica! ali si jedla in pila?" In koza zopet odgovarja : „Ne pila, dedek moj, ne jedla. Le ko hitela sem čez mostiček, Odjedla sem en klenov lističek, In ko sem čez vodico stopila. Sem eno kapljico ugrabila. Toliko jedla sem in pila." lied se razjezi nad babico in jo spodi od hiše. Tretji gre sam past kozo. Pasel jo je ves dan, na večer jo napoji in žene domóv. a sani hiti naprej, sede pred vrata in vpraša kozo: „Ali si se najedla, kozica, ali si se napila, koza moja?" A koza odgovarja: „Ne pila, dedek moj, ne jedla. Le ko hitela sem čez mostiček. Odjedla sera en klenov lističek, In ko sem čez vodico stopila, Sem eno kapljico ugrabila. ToJiko jedla sem in pil». Sedaj še le se razjezi dedek nad kozo, priveže jo za roge k vratom in jo hoče odreti. A koza se odtrga ili uteče v gozd. Beži in beži ter se še ozrè ne, dokler se ne ustavi pred zajčevo hišico. Koza zbeži vanjo. Zajca ni doma in koza zleze na peč in se tam nastani. n. Zajec pride domóv in sliši, da nekaj ropoč^ za pečjo. In vpraša: „Kdo je v mojej hišici?" A koza izza peči: „Jaz koza sem rogata, Bradata in nogata ; Za groše tri sem kupljena. Na travnikih sem pasena; In trkam, trkam z rogami In kopljem, kopljem z nogami. Kdor pa se me dotakne, Bo videl, kaj iztiikne." Zajec se ustraši in si misli: Kaka nenavadna žival le sedi za pečjo? In beži, kar more, a čez nekaj časa se usede pod brezo in joče. (ire mimo volk in ga vpraša: „Zakaj jočeš, zajček?" „Ah takó," reče žalostno zajec, „nastanila se je v mojej hišiei nečuvena žival, a jaz nimam kje stanovati." Pa rečo volk : „Nič ne jokaj, prijatelj, jaz ti spodim to žival." Iu volk gre v lužico in vpraša: „Kdo je v zajčevej hišici? A koza izza peči: „Jaz koza sem rogata, Bradata in nogata; Za groše tri sem kupljena, Na travnikih sem pasena; In trkam, trkam z rogami In kopljem, kopljem z nogami. Kdor pa se me dotakne, Bo videl, kaj iztäkne." Volk se ustraši in vzamo noge na rame. A zajec sedi zopet pod brezo iu joče. tire mimo medved: „Zakaj jočeš, zajček?" Zajec pové medvedu svoje gorjé in medved mu reče: „Ne jokaj, zajček! Jaz ti odpodim žival." lire v hišico in zagolči: „Kdo je v zajčevej hišiči?" •A koza izza peči: „Jaz koza sem rogata, Bradata in nogata, Za groše tri sem kupljena, Na travnikih sem pàsena, In trkam, trkam z rogami, In kopljem, kopljem z nogami. Kdor |ta se me dotàkne, Bo videl, kaj iztàkne." Medved se ustraši — še nikdar ni slišal o takej živali — in zbeži po gozdu. Zajec sedi zopet pod brezo in joče. (ire mimo petelin z grebenom na glavi in z ostrogami na petah: „Kikiriki! zajček, zakaj jočeš?" Zajček pové petelinu svoje skrbi. „Ne jokaj, zajček!" reče petelin. „Jaz ti odpodim to žival!" „Saj uič ue narediš, mojo zlato! Volk podil — ne odpodil. medved podil — ne odpodil, kako pa bi moglo ti, pcteliuče, odpoditi tako nečuveno žival !" „In vender jo odpodim!" odgovori petelinček. Poleti do hišice, postoji na pragu in iz vsega grla, kolikor je mogel, zapoje: „Kikiriki, kikeri! Ce jo moreš, jo udóri! Koso nesem jaz seboj, Hudo bode zdaj s teboj, Glavo ti izbijem s pleč — Hitro pojdi mi raz peč!" Koza se tako ustraši, da se zvali raz peč ua tla in se ubije; a zajec in petelin sta se nastanila v hišici in živita tam še danes skupaj, ako še nista umrla. i-rcvil s—c. Ne muči živali. T' i ani so pokopali na našem pokopališči moža, ki je pač žalostno sklenil i svoje življenje. Stara žena, ki ga je spremila k večnemu počitku, pripovedovala mi je to-le o njem : Hazpotnikov Gašpar — takó se je pokojnik zval po imenu — bil je v mladosti zelò hudoben deček. Ko je še v šolo hodil, nagajal je učitelju in učencem ter jih dražil, kolikor je le znal in mogel. Večkrat ga ni bilo v šolo, ker se je šel raje potepat po gozdih. Tù je lovil ptičke in iskal njih gnezd. Gorje ubogcj živalci, ako mu je prišla v pest! Vsako je umoril, a to ne hitro, nego mučil jo je poprej takó grozovito, da se niti popisati ue da. In kako hudobno se je sanjal, kadar so nedolžne stvarce milo čivkale v grfiznih bolečinah, kakor bi hotele reči: „Grozuvitnež, kaj smo ti storile zalega, da nas tako neusmiljeno mučiš?" Bilo je nekega poletnega popóludne pred kakimi tridesetimi leti. Vreme je bilo zelo prijetno, in jaz sera šla v gozd dračja nabirat. Pobirajoč suhe vejice, naletim h krati na tega potepuha. Vprašam ga, kaj tukaj dela in zakaj ni šel v šolo. Gašpar pa se osórno zadere nad menoj: „Kaj tebi to mar, baba! Ah te sem kaj vprašal? Molči!" Ostro sem ga posvarila in mu pretila z božjo kaznijo. Ali 011 sc ini je smijal v lice in počasi odhajal. Opazivši sredi trnjevega grma kùp pepela, iz katerega se je še kadilo, stopim bliže in pogledam, kaj gori, in — ogroža — kaj zagledam? Tu sem videla okrog ognja nastlano ptičje perje, v pepelu pa so ležale 11a pólu sežgane ptičjo nožice. Sveta jeza me je obšla in zaupila sem za odhajajočim : „Le počakaj, grozovitnik, kazni božjoj 110 otideš." Ali s temi besedami som ga še bolj ujedla, vrnil se je iu ini sam začel pripovedovati svoje grozovito dejanje,. V grmu je našel namreč srakopérovo gnezdo, v katerem je ležalo pet še ue-godnih mladičev. Kakšno peklensko delo mu je prišlo na misel? Zakuril je pod grmom takó, da so se mladiči polagoma v gnezdu poduših in pekli ter slednjič popadali v žrjavico. Starca pa, ki sta v tem prinesla hrane mladičem, obletavala sta grm in milo čivkala, ker uista več našla svojega doma. Tudi ta dva je hudobnež ujel, potrgal jima noge iu je zagnal na gromado. Ko je hudobnež nehal pripovedovati, oštela sem ga in mu zapretila, — ali ou se mi je rogai iz vsega grla. Vse kazni in vsi opomini njegovih dobrih starišev in skrbnega učitelja bili so le „bob v steno." Gašpar je ostal, kakeršen je bil, ter se ni brigal ne za stariše ne za učitelja. Ko so njegovi stariši opešali, dobil je on domačijo in se oženil. Prišel je pa vojskin čas, in med mnogimi drugimi moral je tudi Gašpar iti v vojake, zapustivši doma ženo in dva otročiea. V vojski ga je zadela sovražna krogla v desno nogo in mu jo takó poškodovala, da je bil hróm. Vrnil se je domóv. a tù ga je čakala grózna novica. Pred nekaj dnevi je šla njegova žena daleč iz doma delat, da bi s tem zaslužila košček vsakdanjega kruha sebi in otročičema. Pustila je zjutraj doma otroka sàma, a vrnivši se zvečer domóv. našla je mesto hiše le kiip pepela, pod katerim sta bila pokopana tudi olia otroka. Jokala in zdihovala je nesrečna mati in slednjič zaradi prevelike žalosti zbolela. Ko je prišel njen mož domóv, ležala je vže na smrtnej postelji. Videč, da je zgubil domačijo in zvedši. da sta mu otroka zgorela, ni dosti manjkalo, da ni znorel. Zeno so kmalu po njegovem prihodu položili v hladni grob. (iašpar, ki je ostal sam na svetu, vedel ni, kaj bi začel. Noga ga je vedno bolela, ker je bila pohabljena. Živel je od milostinj dobrih ljudi. Oni dan je pomagal na travniku sonò grabiti. Naložili so toliko na voz, da sta ga dva moža spremljala in pazila, da bi se ne zvrnil. Jeden teh dveh je bil (iašpar. Prišli so do malega ovinka, kder cesta nekoliko visi. Ker so konji prehitro peljali, prevrnil se je voz in podsul ubozega Gašparja. Z velikim trudom so ga izvlekli izpod sena. Ali o joj. kakšen je bil! Ves pretrt in pomcčkan, na pólu mrtev. Zavedal se ni več, izpovedati se ni mogel, le v sveto olje so ga dejali. Predvčerajšnem je umrl in danes smo ga tu. k njegovej ženi pokopali. Bog mu daj večni mir in pokoj!" Takó je končala ženica povest o pokojnem Gašparji in k sklepu še pristavila: „Ali ni bila to očitna kazen božja, ker je v mladosti takó neusmiljeno mučil nedolžne živali? Bog mu odpusti grehe; jaz mu sem vže davno odpustila vse, s čimur je mene razžalil." • Žival je vsaka božja stvar, Zató ne muči je nikdar! j. b. Lepa beseda najde lepo mesto. "I^i'ratislav II. je kruto kaznoval vse óne, ki so se zakrivili proti njemu, posebno če so ga razdražili k jezi njegovi svetovalci. Leta 1000. gre na Moravo, da ustrahuje nekak upor svojega brata Konrada, délnega kneza Brnskega. in svoja dva sinovea, ki sta vladala skupaj v olomuškem okraji. Dobivši najpred Olomuc, približa se Brnu in razpostavi svojo vojsko okolo mesta. V tem se odloči iti h kralju Vratislavu Valburga, žena kneza Konrada, jako modra gospa in lepih besed, da ukroti njegovo jezo z mirnimi besedami. Ko napovedo kralju njen prihod, skliče precej svoje svetovalce, posadi se z njimi na sedeže in ukaže pród-se privesti kneginjo. Kneginja pade pred kralja na koleni, in ko jo vzdignejo na njegovo povelje, govori stojé: „Tastai in veleslavnj kralj! Ne iz objesti, ampak z važnim vzrokom, zanašaje se na tvojo dobrotljivost, odločila sem se, da pridem k tebi. ( 'udna reč je res, da vidiš boj, kder ga ni. Veruj ini, da od tukaj ne odneseš viteške slave, temveč se bojuješ proti svojim domačinom. Ako hočeš obogatiti z našim blagom sebe in bojevalce svoje, obračaš sam proti sebi svoje pšice, bijoč boj z bratom, kateremu bi moral prej pomagati proti neprijateljem njegovim. Proti Bogu se bojuje, kdor pogublja svoje krvne prijatelje. Želiš-li obogateti s plenom, zakaj ne oberes bogatih kupcev, ki bivajo pod gradom Praškim in Višegraškim? Ali morda želiš gledati, kako je gorelo mesto Troja, zakaj ne daš zažgati Prage in Viàegrada celò s podgradovi? Porečeš ; Ej, saj to je vse moje! In čegavo je Brno, katero hočeš opustošiti neprijateljski? Saj smo mi tudi tvoji, in to, kar imamo, tvoje je. Ako pa si ukrenil v srci svojem smrtno kazen samó nad bratom, Bog ne daj tega, da bi postal drugi Kaju. Mož moj pravi, da otide raje v daljno tujino in tam ostane za vselej, nego bi dopustil, da se brat oskruni s krvjo svojega brata." Takó govoreč potegne izpod plašča butarieo šib iu nadaljuje v svojem govoru: „Te šibe ti pošilja brat, sluga tvoj, sam za-se. Ako je kaj zgrešil proti tebi, kaznuj ga z njimi in daj deželo svojo, komur spoznaš za dobro." Ta z ljubeznivim glasom predavani govor ne mine brez učinka. Kralj in svetovalci njegovi so takó dojeti (ginjoni), da se ne morejo zdržđti joku. Tudi se pomiri Vratislav z bratom svojim Konradom, ne spomina mu prejšnjega sovraštva in ostavi ga, da mirno uživa svojo delno kneževino. Frevel d. Yzpomladanske slike, i. Grlej, vrelec svetàl se iskrf, Po rožnej so vije livadi, Oj, nove veselje vzpomladi, Ki k delu si vzbuja stvari. Ni dolgo, kar bil zakovan Še v spone mrazov je ledenih A travic ga mladih zelénili Dih zvabil je zopet na dan. Zdaj jaderno svojo vodó Po ozkej si strugi prevrača, In rožica mnoga obrača Za njim radovedno glavó. Ostavil pač bode ta kraj. Mogočnej se reki pridružil, In morji tam daljnemu služil, A nikdar se vrnil nazaj. Le letaj metuljček iz evóta na cvet» V prijetno življenje si vzbudil se spet ; Glej, krog po veselej naravi, Vse krasno je v novej opravi. Oj, tudi ti plašček prejel si krasan, In v goste zdaj vabi vzponaladui te dan, Pogrncna miza je nóva Na njej pa dovolj blagoslova. Slavec, čuj, v večernem hladi Pesenco drobi sladko, V slavo póje on pomladi, Ki prijetna je takó. Ko poslušam take glase, Oj, spomin se mi vzbudi Na nekdanje srečne čase, Na detinatva zlate dni. Uživaj sladkósti narave povsód, A čuvaj se skrbno pretečih nezgod, Če tudi prostost ti je däna, V njej skriva se zlobna nakana. Tam mrežico tenko, glej, deček vihti. Za tabo želji vo obrača oČ(, Kakó bi te mogel ujeti In zlato svobódo ti vzeti. III. Tudi takrat v tihem bifidi. Ptiček, si takó mi pél, O življenja pa pomladi To-Ie meni razodel. I)a, kot vzpóinlad nam izgine, In zgubi se njeni kras, Baš takó mladósti mine Tudi najsrečnejši čas. £avo Zordn. ijljftfn Vzpomlađansk večer v gozdu. im it, prijeteu vzpomlađansk večer je. — y^ffipr Solnce je vže zaton ilo tam za gorami, tqjli rudeèi svit na nebu izginja polagoma z obzorja. Vse objemlje tihi večerni somrak, hrib in plan zagrinjajoč v svoje lahno okrilje. Tam daleč se vidijo visoke planine v mraku kakor mogočni velikani, nepremično stoječ liki orjaški braniki nočnega miru. Doli mej zelenimi travniki pa rahlo žubori bistri potoček in njegovo žuborenje se takó prijetno zlaga s poslednjimi glasovi gozdnih krilatcev v bližnjem gozdiči. Narava je vže oblečena v novo, svatovsko oblačilce. Kako lepo jej pristoji suknjica iz svežega zelenja, kakor mladi nevesti dišeč venec iz lepih pisanih cvetic! Prijetno je sprehajanje ob takih večerih. Narava se ravno pripravlja, da bi se zazibala v tihi, nočni sen. Povsodi ti veje čist, svež zrak nasproti, prsi se krepko vzdigujejo in srebajo to zdravo vzdušno tekočino vase. Človek se čuti tu z naravo vred okrepčanega, prenovljenega. Y gozdu smo; ljubka dolinica leži pred nami. Drevje in sploh vse gozdno življenje vže dremlje z jednim očesom ; povsodi vlada prijetna tišina. Cuj ! tu se nakrat oglasi veseli otročji krik tam raz malo brdo in se razlega skozi večerno gozdno tihoto. Ozremo se tjà. Kakor lehkonoga srna so ravno priskakljali trije veseli otroci na omenjeno višino, od spredaj zavarovano pred strmim bregom z nizkim obzidjem. Zapazimo, da sta dva dečka in jedno dekletec. Kakor veseli ptički ti žvrgolo. poskakujejo ; polni so zado-voljnosti. veselja, zdravja. Iz njihovega govorjenja lehko spoznamo, da sta živa dečka bratca, in deklica je njuna sestrica. Po velikosti pa lahko sodimo, da bode mlajši bratec star najbrže kakih šest, a starejši okolo devet let; a mili nedolžni obrazek plavolase dekličine glavice pa še izvestno ne gleda petega leta. V tem je pokazala luna svoje bledo lice izza oblakov ; mogočno plava veličastna nočna kraljica po modrem nébesu ; z radostjo pozdravlja svoje zveste tovarišice. blesteče se zvezdice, ki se polagoma prikazujejo tu in tam po nebu, kakor z biseri posutem svatovskom oblačilu, poveličujoč njeno lepoto. Kakor hitro se je pokazala luna, vže jo zapazi mlajši bratec ; zamišljeno zré nekaj časa v njo, potem pa reče svojemu starejšemu tovarišu : „Milče, ali je res tam gori na luni mož, ki poredne otroke jemlje? Ko sem se óni dan jokal, rekli so oče, da bo kar óni-le mož z lune po-inć prišel, če ne bodem takoj tiho. Kaj nè, da ni res?" „Ni nè, ni, Zdravko, oče so le kar takó rekli, da nisi več jokal. Tisto temno, kar se vidi kakor mož, so le visoke gore, ki se razprostirajo po luni takó kakor pri nas po zemlji. Takó so nam povedali v Šoli gospod učitelj. Kadar boš začel hoditi v šolo, tudi ti se boš učil takih stvari." „Čemu pa potem pravijo, da je tisto mož?" vpraša znova Zdravko, ker mu ne zadostuje bratcev odgovor. „Vidiš, Zdravko, to je takó. Zato ker imajo tiste maroge ua luni tako človeško podobo, izmislili so si ljudje pravljico, v katerej se pripoveduje, zakaj je prišel tisti mož v luno. Ko sem bil óni dan pri strijcu, povedali so mi tisto pravljico. Če jo želiš slišati, povem ti jo." „Želim, želim, le kar povej jo", reče veselo Zdravko, ki je rad poslušal pravljice, in gleda nepremično v luno. In Milče začne pripovedovati. „Kristus in sv. Peter sta nekoč prišla h kovaču in ga prosila za malo kruha, ker sta bila lačna. Kovačica pa se je zadrla: „Za take vlačugarje. kakor sta vidva, nemamo nič kruha." Kovačevej starej materi pa so je milo storilo, da bi morala iti lačna dalje in jima je dala to. kar je dobila od gospodinje za-sé: kos kruha in skledieo mleka. Krist in sv. Peter sta pojedla kruh in mleko, potem pa je prijel Krist staro kovačevo mater in jo vrgel v ogenj. Sam pa se je usedel iu začel goniti meh. Dolgo mu ga ni bilo treba goniti, ker je kovačeva mati prav kmalu skočila iz žrjavice, ali ne več stara in uagrbaučena, nego mlada in lepa. kakor je bila takrat, ko je šla k poroki. Krist še reče kovaču, da naj nikar ne dela tega, kar je ujega videl, ter otide s sv. Petrom dalje. Kovač pa veli : „Taka postava se mi ne zdi pravična, da bi imel človek mlado in lepo mater, poleg nje pa staro in grdo ženo. Brž zagrabi babo in jo vrže v ogenj. Kakor je videl Krista, takó se je usedel tudi on in začel meh goniti. Gonil ga je dolgo, da mu je tekel curkoma pot po obrazu. Zgorelo je oglje, zgorela je z ujim tudi hudobna kovačica. Krist pa se je razsrdil ua neposlušnega kovača iu ga za kazen prestavil v luno. Tam gori sedi še zdaj pri ognji in goni meli ter ga bo ironil do sodnjega dne. Ta kovač je tist temni mož. ki ga vidimo v luni." V tem je nekaj zašumelo zadaj v gimovji in izza dveh vitkih smrek je stopila lična deklica na pozorišče. Bila je nekoliko starejša, kakor nam vže znani Milde. V roki nesoč robec ogrtač, obstala je za trenotek ter z bistrim pogledom motrila skupino mladih otrok : spredaj Zdravko, pozorno poslušajoč svojega bratca, na strani pa dekletce, zibajoče se v mirnem, sladkem spanji. Mala stvarca se je utrudila po neprestanem tekanji, mej pripovedovanjem naslonila plavolaso glavico na ogrado iu kmalu ste se zaprli modri očesci vua-njemu svetu. Ravno je končal Milče svojo pripovedko. Tu prišedša deklica lahno zakašlja. Kakor bi trenil, obrne so Zdravko iu če bi ne bila položila deklica prsta ua rudeči ustni, bil bi vzkliknil od veselja, takó pa jo le bolj tiho zašepetal: „Oj; Nežika je tù!" „Tako dolgo vas ni domóv." začne Nežika, mater je vže malone začelo skrbeti, kje da ste tako dolgo; morala sem vas iti klicat. Hladno je vže, in lahko bi se kdo prehladil. Glejta, kako Ljubica sladko spančka; bodita tiho, da se ne zbudi. Hočem jo zaviti v ta-le robec in jo kar v spanji nesti domov," Nežno vzame speče dekletce v naročje in drobna družinica se poda na pot proti dómu, ki je ležal malo nižje v prijetnej dolinici, mej zelenim drevjem ob žuborečem potoku. Potoma vpraša Zdravkokateremu so še vedno igrale pred očmi svitle zvezdice, čarobno se blesteč okolo svoje kraljice lune, sestrico Nežiko: „Ali je res, kakor mati pravijo, da je tam gori pri zvezdah naša sestrica Marjetica, ki so jo oni dan odnesli oni čudni črni možje?" „Res je res. Tam gori je Bogek, mati Božja, svetniki in angelji, ki se sprehajajo mej temi I uči cam i, veseleč se njihovega lepega bleska. Toda tja gori pridejo samó pridni in dobri ljudje." „Kaj ne. da bom tudi jaz prišel tjà gori?" „Prišel boš, prišel, toda le, če boš priden, če boš vedno stariše rad slušal iu jih nikoli ne žalil. Tudi moliti moraš rad, ker Bogek takih ne mara, ki ne molijo radi." Iu Zdravko je delal v svojem nedolžnem srci trdne sklepe, da hoče vedno ua vso moč priden bili, da bo prišel enkrat k sestrici mej lepe svitle zvezdice na nebu. Oj srečni dnevi nedolžne mladosti ! — Nepokor. Češko. . raljcvina Češka je vrlo rodovita in prav dobro obdelana đežela; veči-Snormi je valovita ravnina; opasana z raznimi gorami. Najznamenitejši: gore so: Šumana, Krušne ali Rudne gore in pa Sudeti. Pod Sudeti se umevajo gore poleg severovzhodne meje Češke kraljevine. Češko se prišteva k najbogatejšim in najplodnejšim deželam v Kvropi. Oralna zemlja daje žita mnogo već nego ga dežela potrebuje za-sé. Navadno proda Čeiko na leto in dan preko 600.000 hektolitrov (milijon vaganov) raznega zrnja v ptuje dežele. Pa tudi raznega sočivja in izvrstnega hmelja se prideluje čez domačo potrebo. S sadjarstvom se pečajo po vsej deželi ter se mnogo okusnega ovočja speča tuđi v druge dežele. Trta je le sèm ter tjà zasajena, vzlasti ob sotočji Veltave in Labe. Občeznano je imenitno Melniško vino. Živinoreja jo po nekaterih krajih vse hvale vredna. Najimenitnejša je reja ovac. Mnogo imajo Čehi perotnine, vzlasti gosi in bažantov (fazanov); zadnji slové po obilosti in dobrem mesu daleč po svetu. Po nekaterih krajih prav dobro napreduje bčoloreja. Posebno bogata je češka dežela raznih kopanin. Zlata zdaj več nima a toliko več se dobiva srebra, svinca, cina, antimona, žvepla, železa, premoga iu izvrstne zemlje porcelanke. — Kar se tiče obrti, po vsej pravici se sme Češka imenovati prva dežela v avstrijsko - ogerskej monarhiji. Celli so jako podvzeten, priden in i 7. lil ulji v narod. Kamor koli prideš, povsod najdeš tovarne in različne rokodelnice. Vrednost raznih obrtnih izdelkov se ceni na leto na več nego 200 milijonov goldinarjev. Na Češkem se izdeluje volueno blago, pavoJnik, platno, siikuo, steklo, železnina, pesni sladkor, lisnije, jermenje, rokovice, različno rokodelsko in poljedelsko orodje, žica (drat), parni stroji, železuične šine itd. Iz vsega tega je razvidno, koliko zmfire trud in pridnost oratarska, rokodelska in trgovska, ako ti trije stanovi delajo uzajemno ter drug drugega podpirajo v prospeh in blagor domovine. /. Pisma mlademu prijatelju. XV1I1. Dragi Bogdan! x JpP menil sem ti vže, da jo Janežič izdajal zabavni list „Slovensko bčelo' iisp&flSoO—S»), ki je umrla koncem tretjega lela. A vedno bolje se je unemala želja po leposlovnem listu slovenskem in svetovali so Janežiču, da obnovi „Slovensko bčelo". In res je jel izdajali 1854. 1. nov list „Glasnik", katerega pa je prišel samó prvi zvezek na svetlo. Dobrih duševnih in gmotnih moči je še nedostajalo za slovensk leposloven list. Naposled se odloči Janežič tretjič na izdavo beletrističnega (leposlovnega) časopisa. In tokrat mu ni izpod-Jetelo. Dobili smo prvi slovenski leposlovno-znanstveni list v pravem pomenu besede: „Glasnik Slovenski", ki je izhajal malone deset let (1858—1868 prvega junija) po jedenkrat, dvakrat ali trikrat na mesec na jednej, dveh ali treh polah in se je tiskal v Leonove,j tiskarni v Celovei (1866 in 1868 pa v Blaznikovej v Ljubljani). „Glasnik" je prinašal izvorne pesni in povesti, životopise in potopise, razprave jezikoslovne, zgodovinske, naravoslovne in krajepisne, prevode (osobito iz slovanskih jezikov), narodno blago, slovansko berilo, kritike, literarne dopise in naznanila, tikajoča se Slovanstva---v čistem, gladkem, mikavnem jezici. Da-si niso vsi spisi vselej krasoslovno dovršeni, vender jih je lepa vrsta, ki so prave klasične (stalne) vrednost in se štejejo mej biserje slovenske književnosti. Janežič je nmel zbrati krog svojega literarnega ljubljenčka najboljše tedanje slovenske, osobito mlajše pisatelje in pesnike, kateri so pozneje zvonee nosili iu ga še nosijo v povoji in razvoji novejše slovenske literature. „Glasnik" je bil zrcalo tedanjih slovenskih duševnih moči in ob jednem nekaka vadnica. koder so se vadili nadepolni pesniki in pisatelji slovenski pravilnega pisanja po obliki iu vsebini. Najbolj znani sotrudniki „Glasnikovi" so: prevratni kritik Fran Levstik je pel dovršeno pesni in pisal nedosežno pròzo. slavni pesnik Simon Jenko uzorne poezije, Val. Mandljee obetajoče novele, dr. Ivan Mencingar duhovite povesti, znani prelagatclj Fran Ceguar dobre pesni iu kritike, imenitni pri-rodoznanee Fr. Erjavec krepke povesti, zbadljive in klasične prirodoznanske slike, Ivan Tušek nàrodno blago in prirodopisne razprave, dr. Josip Stefan izvorne naravoslovne sestavke, Janko Pajek iu Jakob Volčič narodno blago, učeni zgodovinar Davorin Trstenjak bajeslovne in jezikoslovne sestavke. La-voslav Gorenjec prevode iz slovenskih jezikov, Ant. 1 mek poezijo, pesnik Matija Valjavec narodno blago, slavni politik in pripovedovalec Josip Jurčič uzórne povesti, Jože PodmiljSčak. pripovedovalec v narodnem zlogu in duhu, politik in humorist, dr. Val. Zarnik novele, bajoslovec dr. Gregor Krek pesni, Ladislav Hrovat jezikoslovne drobtine. znani književnik in preosnovatelj slovenske literaturice Josip Stritar klasične kritike. Vseh teli in še drugih sotrudnikov „Glasnikovih" si ne moreva natančneje ogledati ; torej si hočeva na kratko načrtati delovanje nekaterih, ki imajo vže bolj ali menj važno lice v preporodu slovenske književnosti. Fran Levstik je ugledal luč sveta 1831. I. v Retijah pri VeJ. Laščah. Po raznih zgodah in nezgodah postane naposled (1873) skriptor ljubljanske lieejalne knjižnice. — Vže 1854. I. je izdal svoje „Pesmi" in 1856. I. dovršen prevod kralje-dvorskega in zelen ogorskega rokopisa (zbirko z večine epskih staročeških pesnij, ki so velike starinske in pesniške važnosti), ki ga je natisnila družba sv. Mohorja. Pisal je tudi v „Novice" o kritiki in slovnici (Napake slovenskega pisauja 1858. 1.) iu podpiral „Glasnik" sè po obliki in vsebini dovršenimi poezijami (imetnik, ITbezni "kralj . . .) in uzorno prozo (Martin "Krpan. Pot iz Litije do Čateža . . .). Leta 1801. je bil tajnik slov. čitalnice v Trstu in 1863. 1. glavni sotrudnik Vilharjevih izvrstnih političnih novin „Naprej-a", o čemer pa pozneje. Nekaj časa je bil potem tudi tajnik „Slov. Matice14 in urednik slov.-nemškega slovarja in je spisal 1806. 1. kratko, a jedernato in duhovito osnovano slovensko slovnico (die slov. Sprache nach ihren Rede-theilen). Pozneje je sodeloval pri „Siov. Narodu" (1808), tudi v „Mladiki", od Jurčiča in Stritarja 186y izdanej, nahaja se nekaj prav mojsterskih pesnij njegovih in za „Matico Slov." je uredil 1869. I. Vodnikove pesmi. 1870. I. je sodeloval pri Dunajskem „Zvonu" (Lesnike, dr. Bežanee v Tožbanji vasi, o Vodnikovem rokopisu . . .) in izdajal šaljiv list „Pavliho", ki pa so ga odpihali neprijazni domači vetrovi vže v prvem četrtoletji. Pozneje je sodeloval tudi pri „Vrtci", kateremu je bil poseben prijatelj (Jezikoslovne stvari 1874; Otročje igre v pesencah 1880; Rimska cesta 1882; Božič odpisuje Najdihójci 1881: Kakó je v Korotàui 1886) in 1880 je izdal v klasičnem slovenskem prevodu Globočnikov „Nauk slovenskim županom" s kratkim slovarčkom vred. Najna-zadnje je bil sotrudnik „Ljubljanskega Zvona", kjer je priobčeval po obliki in vsebini uzorne pesni in jezikoslovne razprave in napisal korenito pa strogo kritiko o Kleinmavrovi „Zgodovini slovenskega slovstva". Fr. Levstika štejemo mej prve pesnike slovenske. Precej za Preširnom je zlagal verze, kakeršnih imamo še danes malo. Iz njih dije pravi narodni duh v uinćtaluej obliki, neka zdravost, veselost, mladostna brezskrbnost in neka prijetna priprostost ; pesni njegove so krepke, v posebnem, jedernatem zlogu. S tehničnim izrazom bi rekli, da so realistične. — Levstik je izboren prozajist, ki je pisal vže pred 30. leti (M. Krpan) tako prozo, kakeršnej je še danes malokdo kos. Kar pride iz njegovega peresa, vse je temeljito, izvórno, dovršeno , klasično, vzeto naravnost iz naroda. O njeni rečemo lahko : to je naše. — Levstik je učen jezikoznanee. Mnogo zaslug ima za čiščenje jezika, besedij, za pravilno skladbo in uzorno slovenščino. Z vsem pogumom in globoko umnostjo se je boril zoper ugnezdene germanizme, priporočal neprestano zbiranje besedij v narodu in učil, kako se kujejo besede, katerih nimamo, a vedno se je držal načela, da mora slovar zbirati, ne delati besedij. — Levstik je tudi strog kritik. Bilo mu je vedno za resnico, da si bije časih malo neprijetno in britko na uhò, in poudarjal, da se morajo dela pretresati in presojati, potem še le dobódemo pošteno slovensko književnost, kakeršne potrebujemo. Da-si je imel mnogo nasprotnikov v svojih treznih na|plih. vzlasti glede čiščenja slovenščine, vender so se polagoma poprijeraali in se še popri-jemajo in treba se bode še poprijemati njegovih, da-si malo drznih načel, kajti resnično ostane vender le pravo in obvelja. In da imamo vže tako čist jezik, hvaležni moramo biti pač mnogo Levstiku. — Levstik je upliva] tudi mnogo na druge slovenske pisatelje: od njega se je učil jezika Cegnar, Erjavec, Stritar, Jurčič, Tomšič in drugi in da je to res, priča nam „Valenštajn, „Potna torba", „Zvon", „Tngomer" in „Vrtec"; mnogo del, klasičnih del imamo, katere vse je gladilo spretno pero Levstikovo. Pozdravlja Te . __p. b. 1& Zlata ptičica. Jokala se je Vfdica Pride k njej zlata ptičica, Ptičica Vidi pévala Vidica ptico slušala. Pésenco spela ptičica, Sladko zaspäla Vidica, Lepša je mlada Vidica Nego li zlata ptičica. (Po „Hrvnt«kej narodni ") Anica teti za god. Preljuba teta! O koliko sladkega veselja čuti danes moje mlado srce, da ste zdrava in srečna doživela veseli dan svojega godu. Bog Vas živi in ohrani še mnogo mnogo let v najboljšem zdravji, sreči in zadovolj-nosti. Ako ljubi Bog mojo molitev usliši, katero vsaki dan ponavljam za Vaše srečo in zdravje, potem se bodem tega dné še dolgo vrsto let z Vami veselila tndi jaz, ki Vas prisilno ljubim. Bog Vam naj podeli vse, kar je dobrega na tem svetu, a na ónem bodi Vam v plačilu za Vaše dobrote in ljubezen do mene rajsko veselje. Vzprejmite prisrčni poljub od svoje nečakinje .inice» Skakalnica. [m" ni s a 1 e e k ; b o|n|l z s g j A i s i ;e uj t| v o" n" t e a i! r e 1 k STč | t h s 1 h In Li (ICuiiiev iu imeua reSilcev v prihodnjem liatu.) Odgovor vprašanju in odgonetke uganek v 5. „Vrtčevem" listu. Odgovor vprašanju: Z V O N C E K J E T E R N 1 K RESEDA TROBENT ICA V 1 J O I 1 C A LILIJA P O T O N I K A nagelj 8 O L K C N ICA T E L O H Š M A R K ICE K O V A 0 N 1 K M A R J E T J C A VRTNICA ZLATICA v K U M A V I C N A R O Ž A P L A N I N K A Orke, ki so razvrščene nizdolu pod črko V prve besede zvonček, rekó vam: „Veselite se inajnika". Uganili so: Gg. Jernej Rajnr, naduč. v Šempaau (Gor.); M. Rant, naduč. na Dobrovi; lv. Kraševec, učit. v Biljah pri Gorici; Fr. Vilhar, učit. v Vel. Žabljah; Hajko JRutnik v Gradcu; Al. Vakaj. pri sv. Aui v slov. gor. (Štir.); Vilko Ledenik, dijak in M. Brinšek, realec v Ljubljani; Fr. Kartin, Fr. Krošel in Iv. Šešerko, gimnazijci v Celji; Adolf Štrekelj, dijak v Gorici; Feliks Beuedek, uč. v Planini; Fr. Vrhovnik, Jan..Ratej, Fr. Brdnik, učenci pri sv. Venčeslu (Stir.); Več učencev iu učenk na Dobrovi. — Frau ja Šiuitik, učit. v Boštanji; Nežika Zupan, učit. na Bledu; Ivana Leben v Horjulu; Ema Gantar na Studencu poleg Radne ; Leopoldina Gangl, učenka v Metliki; Kristivoja Rebek, učenka v Lo-kavci; Antonija Kavčič, učenka v Št. Jurji na j. ž.; Julika Žerjav. Antonija Berdnik in Marijca Jesenek, učenke pri sv. Venčeslu (Štir.); Antonija Treven v Idriji. Odgonetke tigitiik: 1. Crevlji; 2. Kdor samega sebe pozna; 3. Zelnata glava; 4. Cvetno nedeljo, ker se bojé, da bi kake gorke po repu ne dobili; 5. Cas: 6. Zato. ker sedeti n«; more; 7. Gorska; 8. Če je čeber dosti velik, samó jeden; f. Kristus po svojem vstajenji ; 10 Na starega leta dan (Silvestrov večer). Nove knjigo in listi. * Zvončki. Zbirka pesnij za slovensko mladino. Nabral Anton Hro-zovnik, učitelj. —Ljubljana. Tiskala in -/.»lotila Kleinmayr & Bamberg. 1887. v 8° 35«j str. - To je knjiga, katero bodo posebno naši ljudski učitelji z veseljem pozdravili, ker jim je doslej često nedostajalo za šolsko mladino primernih nesene v čitanje in deklatnovauje. Knjiga obsega 2T>4 različnih kratkih in daljših pesen nabranih po ' različnih naših knjigah in časopisih. Vse pe-senco so take, da blažijo srce in bistrijo um našej mladini. Drugi narodi imajo veliko število takih pesniških zbirk, samó v našej književnosti je bil v tej zadevi še velik ne-dostatek. Hvaležni smo torej gospodu Bre-z(tvriiku. ki je odpomogel temu nedostatku. — Cena trdo vezanoj knjigi je 1 gld.