ano xxxiii (27).
Štev. (No.) 3
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
17. januarja 1974
IN KOLESA SE VRTIJO NAZAJ
f Operni režiser Ciril D eher ec
Kdo naj hrani narod
„Obramba katerega koli dela našega ozemlja se enako tiče vseh nas“. Tako je pred kratkim izjavil v pogovoru za časopis „Vojno delo“ stari jugoslovanski diktator Tito. Njegova izjava ni bila podana tjavendan, brez nekega jasnega namena. Bila je del, ali bolje začetek splošne ofenzive s strani režima, ki skuša izpeljati svojo idejo „Splošnega ljudskega odpora.“
Izjavi osemdesetletnega maršala je sledilo masivno pisanje časopisja po vsej Jugoslaviji o tej temi. Obramba pred tujim napadom, katerega se danes v Jugoslaviji resnično bojijo, je bila tudi snov raznih izjav, študij in uvodnih člankov. Tako je v ljubljanskem Delu v eni zadnjih izdaj Boris Dolničar z laskavimi besedami skušal navduševati bralce za idejo splošnega ljudskega odpora. „Ni ga človeka“, je zatrjeval, „ki ne bi brez pomisleka pritrdil, da je doma resnično najlepše; četudi se zdajle jezi na svoj dohodek, jutri na kaj drugega, pojutrišnjem na kaj tretjega...“ Nakar je še hinavsko dodal: „Marsikje pa se človek niti ne sme niti ne more jeziti“.
Vsekakor Dolničar nima popolnoma jasnih poimov o tem, kaj je „doma resnično najlepše“. To gotovo drži iz naravnega razloga ljubezni do rodne zemlje, do vsega kar tvori domačo skupnost, narod in življenje na tistem koščku zemlje, ki je naša domovina. A s tem se ne da prikriti onega drugega, življenjskih pogojev v domovini, ki jih je vladajoči režim pripeljal v tak položaj, da kljub temu, da je „doma najlepše“, mora milijon jugoslovanskih državljanov danes v tujino ,,s trebuhom za kruhom“. In tudi uvodničar ne more zanikati, da, kljub temu da se narod jezi, ne more spremeniti življenjskega sistema doma zaradi teže režima, ki onemogoča vsako svobodno iniciativo na tem področju.
A vrnimo se k „splošnemu ljudskemu odporu“. V resnici je to propagandno geslo za angažiranost čim širših krogov naroda, pa tudi orožje za pospešitev političnega uniformiranja med ljudstvom. To je razvidno iz raznih izjav, zlasti pa iz besed sekretarja komiteja konference Zveze komunistov (partije) v Jugoslovanski ljudski armadi. V izjavah beograjskemu „Komunistu“ je generalpodpolkovnik Djemil šarac naglašal, da sta „odbijanje napadalca in obramba Jugoslavije predvsem odvisna od' krepitve samoupravno-socialističnih in družbenoekonomskih odnosov. Kolikor bolj bo naša družba politično, gospodarsko in socialno stabilna, toliko večja bo njena splošna, to pa pomeni tudi obrambna moč.“
Kaj se lahko razume pod frazo „politična stabilnost“, kadar prihaja od partijskega voditelja, pač ni treba posebej razlagati, a partijski sekretar v vojski je šel še dalje. Zahteval je od „članov ZK, pripadnikov vojske, da krepijo moralnopolitično enotnost vojaških kolektivov. . . Za takšno angažiranje imajo priložnost vsi člani ZK, vse organizacije in poveljstva, vsi pripadniki vojske od generala do vojaka. Sploh pa so to najvažnejše naloge, ki izhajajo iz pisma za nas, komuniste v Jugoslovanski ljudski armadi“.
In ves ta napor za dosego „moralnopolitične enotnosti“, to je popolne nadvlade partije na vseh odtenkih vojaške (kakor seveda tudi civilne) dejavnosti ima en sam namen: Za vsako ceno mora imeti partija v absolutni oblasti vodstvo odpora proti kateremu koli tujemu posegu. To je, partija bo imela tudi popolno odgovornost za obrambo naroda in njenih interesov pred tujimi sovražniki. Težko si je misliti večji nesmisel. Partija, ki po marksističnem nauku ne priznava naroda, za katero je narodnost pojem, ki ga je treba uničiti, podobno kot naj izumrje pojem države, naj brani narodove interese. Komunizem, ki v bistvu zanika duhovnost in duhovne vrodnote, naj vodi boj, ki izhaja iz vrednote, ki je med najglobje zasidranimi v človekovem srcu, iz ljubezni do domovine.
Kakšna laž in prevara. In kakšna
ŽIVLJENSKI PROSTOR CERKVE
To je le doseglo odprto pisma jugoslovanskih škofov v slovenskem prostoru (objavljeno v „Družini“ 21. okt. 1973), da je vsaj za hip zaprlo sapo tistim, katerim je bilo predvsem namenjeno. Kako drugače naj razumemo trenutno prenehanje dotedanjih množičnih napadov na Cerkev po domačem časopisu, k0 se je. že vsakemu pisunu zdelo pdHfrebn)o,j da mora vzleti škofe v uk, ne nazadnje v uk o pravem krščanstvu.
Žalostno je, da se morajo jugoslovanski škofje potegovati za pravice vernih, ki so po vseh demokratičnih deželah na svetu same po sebi umevne in ki jih celo Jugoslavija prizna — na papirju. ¡Pismo bo pa postalo za zgodovino pomemben dokument: nekako uradni seznam vsaj nekaterih neprijetnosti, k: so jih v določeni dobi slovenske zgodovine domači Cerkvi povzročali domači zagovorniki določenega svetovnega nazora*
Neprijetnega občutka ob ugotovitvah škofovskega pisma sei je hotela Verska komisija v Ljubljani znebiti z žalostno-smešno trditvijo, da to, kar škofje v pismu ugotavljajo, ne odgovarja resnici. Ali je mogoče to trditev razumeti še kak0 drugače kot tako, dh so jugoslovanski škofje ali tako neinteligentni, da ne vedo, kaj se doma dogaja, ali pa tako nepošteni, da zavestno izkrivljajo resnico? Sicer pa, kateri domači škof bi si tudi samo iz čisto zunanjih razlogov upal trditi nekaj, o čemer ne bi bil prepričan, da stoodstotno drži ?
Sl škofovskim pismom se je skušal spoprijeti še ta in oni. A vsa ta spoprijemanja so ostala silno bleda in so se končno vsa skrčila na do smešnosti ponavljani očitek klerikalizma. Tako ostaja slej ko prej res, kar je zapisal v demokraciji (na Opčinah pri Trstu) živeči slovenski pisatel Alojzij Rebula: „Danes je slovenski kristjan izločen od vsel vzvodov politične in ekonomske moči kulturno kvečjemu toleriran, odrinjen, ne glede na njegovo duhovno širino, pod poniževalni skupni imenovalec klerikalca.“
Cerkev doma se bo tudi po novi ustavi in po škofovskem pismu, vse tak,o kaže, še naprej smela gibati v dokaj utesnjenem prostoru: bogočastje, verski pouk v cerkvah in skromen verski tisk' b.<y njen življenjski prostor*
(Naša luč, Jan. 1974)
VRSTA NA KULTURNIKIH
„Partija zahteva sedaj tudi od kulturnikov, da si obesijo „razredni znak“ in „služijo delavskemu razredu“. Grozi ura čistilcev, v besedah močnih apar-čikov, 'komolčarjev in značajnih mask, doba bedne malenkostnosti in strašljivega znižanja kulturne ravni.
Sedaj prihaja v filmu „rdeči val“ s pompozno novo izdajo partizanskega mita („Sutjeska“ z Richardom Burtonom kot Titom je bila le znak za začetek).
Pod stalno zaporo se nahajajo pisatelji. Posebno neprijeten je te tedne položaj marsikaterega sodelavca tiska, radia in televizije. Pri informacijskih sred-
perfektna kopija načina delovanja izpred treh desetletij. Kajti resnični namen vsega tega besedičenja in delovanja je: partija naj se postavi na čelo naroda, da bi narod s svojo krvjo branil interese partije. Narod naj brani sistem, ki ga tlači, narod naj rešuje voditelje, ki ga izkoriščajo.. .
Narod se ne boji svojih sovražnikov, saj je zmagovit izšel iz neštetih bojev v tisočletni burki. Narod, katerega komunizem zanika in ga skuša uničiti, pa bo izšel zmagovit tudi iz svojih nadaljnjih bojev. In med te spada na prvem mestu, otresti se režima, ki ga danes drži v okovih, in nastopiti pot, ki bo sicer težka, polna bojev, a po kateri bo stopal svobodno, voden po svoji lastni volji.
stvih ima v bodoče iskati kaj le tisti, ki more uresničevati politiko ZK*
Prvič je bil sedaj sprejet v beograjskem univerzitetnem svetu -sklep, da se je treba pri volitvah novih učnih moči ozirati na to, ali nekdo upošteva marksistični isvetovni nazor pri svpfjem učenju in javnem delovanju in ali podpira vodilno vlogo ZK v družbi“.“ (Süddeutsche Zeitung, München, 27. nov. 1973).
SPOPAD PARTIJE S PROFESORJI IN ŠTUDENTI
Že več mesecev trajajoč konflikt jugoslovanske komunistične partije s profesorji beograjske filozofske fakultete se je neposredno pred koncem leta zaostril. Prvič po letu 1968 grozijo študentje beograjske filozofske fakultete s stavko, če bi se zgodilo, kar pa je oči-vidno že sklenjeno, da bi bili marksistični profesorji njihove fakultete v januarju odpuščeni. Istočasno pa beograjsko partijsko časopisje divje obtožuje študente, da so „nosilci opozicio-nalnih tendenc“. Dialog partije s študenti je tako končan.
Beograjski profesorji Stojanovič, Markovič, Pesič-Golubovič, Tadič, Živo-tič, Micunovič in asistenta Popov in Judič. so znani v zapadnem svetu in to ne le v univerzitetnih krogih, po svojih številnih knjigah in člankih v reviji „Praxis“. Od zadnje čistke v srbski komunistični stranki te profesorje novi partijski vodniki sumničijo „liberalizma“, ker se sklicujejo na ustavne določbe o akademski svobodi pouka in vztraiaio na sociološki kritiki.
Tako ostane resnično odprto vprašanje, če bodo v bližnji bodočnosti sploh še kake bistvene razlike med jugoslavijo in državami vzhodnega bloka. Gonja proti tem profesorjem, katerim so že pred meseci vzeli potne liste in proti študentom, je namreč v časopisih, radiju in televiziji ter demagoških „spontanih resolucijah“ iz tovarn, zavzela nedoumliiv obseg po češkoslovaškem, oziroma sovjetskem vzorcu.
(■Frankfurter Allgemeine Zeitung, 28. 12. 73)
ČISTKE TUDI MED VODILNIMI NOVINARJI
Za novega direktorja časopisne založbe „Borba“ v Beogradu je bil postavljen 47 let stari Sveta Tadič. To izredno važno mesto je bilo nezasedeno od tedaj, ko je odstopil v začetku leta 1973 Slobodan Glumač. Za določitev naslednika je pristojno predsedstvo SZDL Jugoslavije, ki jo vodi komunistična partija. Predsedstvo pa je imelo velike težave pri iskanju naslednika Glumaču, ki je bil deležen ostre kritike zaradi zvez z Nikezičem, vodjem srbske partije, ki je bil pred enim letom odstavljen. Po odstopu Glumača je bil Tadič le namestnik direktorja. Za novega glavnega urednika „Večernih novosti“, ki ima najvišjo naklado med vsemi listi v Jugoslaviji, in ga izdaja časopisna založba Borba, ji bil postavljen dosedanji zunanje politični urednik Živko Nilič. Njegov predhodnik Mirko Stamenkovič je bil prav tako žrtev čistke v srbski partiji. Po poročilu beograjske „Politike“, pa. je bil koncem decembra nek-danii glavni urednik lista „Nin“, Franc Barbieri, izključen iz partije, ker je bil obtožen „liberalizma“. Ta izključitev ni prišla nepričakovano, ker je bil nekdanji glavni urednik „Politike“ Aleksander Nenadovič, sredi decembra tudi izključen iz partije.
(DPA, Beograd, 27. dec. 1973)
V	vzhodnoevropskih komunističnih državah v posebnih hotelirskih šolah pripravljajo fante in dekleta za strežnike v hotelih, ki večinoma sprejemajo tuje goste iz „kapitalističnih“ držav.
V	minulem poletju so nekateri hoteli vzdolž hrvatske dalmatinske obale z manažerji hotelirskih šol v Češkoslo-
V našem listu smo že poročali, da je umrl v Ljubljani operni režiser in igra-vec Ciril Debevec, ter da je bil pokopan v Ljubljani v naj ožjem krogu svoje družine — pred pol letom se je poročil s slovito pevko V. Heybalovo — in gledališčnih prijateljev, ki so se s kratkimi govori poslovili od njega. Z njim je odšla iz slovenskega kulturnega življenja markantna osebnost, ki bo v zgodovini slovenskega gledališča zavzemala odlično mesto kot igravec, dramski režiser in operni dramaturg, profesor konservatorja in igravske akademije, zgodovinar slovenskega gledališča ter pisatelj dramaturških problemov doma in v svetu. Že kot slavist ljubljanske univerze se je vglabljal v sodobna vprašanja slovenskega gledališča, kjer je z veliko kritičnostjo in z vehementnim temperamentom komentiral slednjo predstavo in gledališki dogodek med nami. Svoja leta učenja in potovanja je preživljal ob gledališčih na Dunaju, Pragi, v Berlinu in Parizu ter od vsepovsod prinašal nove poglede in izkušnje ter z njimi bogatil slovensko gledališko umetnost. Naravnost iznajditeljski samorastnik pa je bil v operni dramaturgiji in režiji, kjer je znal mojstrsko uskladiti glasbo, okolje in pevsko igranje v res eno enotno svojsko umetnino, kakor na pr. v Jenufi. Grobijanih ali Hovanščuni, v katerih je dosegel evropsko zanimanje in priznanje. Ko je slavil 1. 1956/57 pred 15 leti 30-letni jubilej odrskega dela — je gledališki list prinesel seznam njegovega dotedanjega ustvarjanja in ta je obsegal 76 igravskih kreacij v 73 delih, ter 59 režij del, ki so se odigrala s 734 predstavami v Drami; poleg tega je režiral v Operi 44 oper s 1298 predstavami. Nimamo podatkov za delo zadnjih 15 let. Poslovenil je 12 igrskih tekstov iz tujih jezikov in napisal številne članke in režijske opazke k predvajanim delom, kakor tudi glose k dnevnim gledališkim dogodkom. Zanimala ga je vedno tudi teoretika gledališke umetnosti, iz česar je napisal več člankov, dočim so glavna njegova predavanja na akademiji iz operne dramaturgije in tehnike gledališkega govora ostala v rokopisu. Njegovi članki so izšli tudi v knjižnih izdajah. S svojim delom — v besedi in pismu — je izvršil ogromno in vrednostno kulturno delo.
Ciril Debevec je bil izrazito gledališki človek, ki je gledališko umetnost ljubil in živel z njo ter ni dopuščal, da bi kdaj koli postala predmet podpovprečno-sti ali celo poceni zabavišče s spolzkost-mi ali banalnostjo. Še ko ni bil pri gledališču, je bil strog sodnik vsega tega, kar je poniževalo gledališko umetnost. Kot slavist je brezobzirno napadal v Kosovelovi mladini vse, kar se ni na „deskah, ki predstavljajo svet,“ rodilo iz čiste umetnosti in človečnosti. Naj omenim dogodek menda prav izpred 50-tih let, ko je kot visokošolec organiziral proti surovi vprizoritvi Golarjeve veseloigre Zapeljivka protest med predstavo v gledališču: po prvem dejanju se je dvignil v loži Ciril Debevec in protestiral proti igri. Ko ga je odpeljala gledališka policija, se je dvignil v parterju Srečko Kosovel in je doživel isti postopek. Za njim sem se dvignil na balkonu jaz s protestom in za mano v parterju France Vodnik. Odpeljali so nas k dramaturgu Otonu Župančiču, kjer smo utemeljili svoje proteste; na poti k njemu pa nas je na balkonu bodril k uporu Izidor Cankar. Ne omenjal bi tega, če bi ta javni protest ne imel „usodnih“ posledic na Debevca: odprl mu je pot v gledališki ideal iz mladosti. Gledališka umetnost
vaški, Poliski in Bolgariji sklenili pogodbe, po katerih so za sezono zaposlili njihove učence.
Hrvatski dalmatinski hotelirji so se s češkoslovaškimi, poljskimi in bolgarskimi manažerji hotelirskih šol tudi dogovorili, da jih bodo plačevali kakor ostalo hotelirsko osebje, toda češkoslo-
mu je bila življenje. Poplemenitil je slovensko odrsko delo z etosom in psihologijo, z globoko človečnostjo,
Debevec je dokazal, da je bil njegov upor upravičen, da ni bil samo mladostni razdiralec, ampak graditelj boljše rasti slovenskega narodnega gledališča, tako drame kakor opere. Ljubil je domača in slovenska dela v drami, v operi pa predvsem vrhunske stvaritve iz klasičnega repertoarja, ki jih je podajal na nov način, psihološko1, ne samo pevsko poglobljena ter je znal ustvariti iz pevca tudi igravca, kar ni vsakemu režiserju dano. Poznamo svetovna gledališča, kjer pevec odpoje mojstrsko svojo partituro, stoji pa kot „pojoč lipov bog“. Pri Debevcu je vse igralo in pelo, in zato je žel take uspehe. In tudi zato, ker je izbiral opere po pevcih, ki „so jim ležale“.
Tako je uresničeval svoje režije s takimi mojstri, kot so bili tedaj Betteto, Franzi. Gostič. Janja Primožič, ali pevke Golobova, Heybalova, Gjungjenac.
Franja Golobova pravi, da je pokojni Ciril Debevec zanjo gotovo največji režiser, kar jih je imela slovenska opera. Tudi vse, kar je videla v svetu, jo potrjuje v prepričanju, da je bil Debevec režiser takega formata, da ga lahko uvrščamo med največje svetovne režiserje, Golobova je v njegovi režiji pela med številnimi vlogami svoje najboljše stvaritve: Marfa v Hovanščini, Azucena v Trubadurju in Orfeja, ki ga je Debevec, kot klasično opero uvrstil v repertoar ljubljanske opere.
Dirigent Danilo Švara je ob 30-letni ci zapisal, da je ustvaril „čudovit an-sambl“, ki so se mu „čudili tujci ter da je ta njegova metoda pretrgala v slovenski operni režiji tradicijo in novo dobo ustvarjanja opernih pevcev.“ Zato so vsi ti pevci radi igrali pri njem, ker so cenili njegovo ljubezen in znanje ter storili vse, da so za uspeh, ki ga je mogel doseči le on. „Prvi je pokazal pravo pot operni dramaturgiji, na kateri mu zdaj sledijo tudi mlajši sposobni režiserji“, pravi Švara. Kot sem rekel. Debevec ni ljubil kulisnih zunanjosti,: poudarjal je idejo dela, njega etos in človeško razmerje v njem. Razčlenjeval je njega sestavine in segal v globine. Vilko Ukmar, dolgoletni Slovenčev glasbeni referent in poznejši ravnatelj Opere, je zapisal:
„Ni važen zunanji vtis pri njegovi režiji. Gre za čimbolj dosleden zunanji odziv notranje ideje in zgradbe v času in prostoru. Prinesel je v našo operno režijo novega duha. Z vnemo se je loteval vsebinsko bogatih umetnin in v njih posebno s slastjo izoblikoval človeško najvrednejše prizore, ki so ostajali po mnogih letih gledalcu v živem spominu.“
Meni je bil dragi prijatelj še iz slavističnih let, ki jih ni končal, ker ga je notranji poklic vodil v gledališče. Toda dal mu je osnovo za razvojno zgodovinsko gledanje te slovenske umetnosti in za organsko rast v novo pot. S svojimi knjigami se je uvrstil med najvažnejše teoretične pisatelje o gledališkem problemu pri nas.
Zdaj je umrl (rojen 1. 1903). Tako odhajajo kulturni delavci moje generacije počasi drug za drugim. Toda v meni še žive njegove igrske kreacije iz Cankarja in Shakespearja (Hamlet) pa njegive rekreacijske mojstrovine iz klasičnih opernih predstav. Zadnji spomin nanj pa je vezan na večer v Balantičev rpcmin leta 1944, na katerem je bil tudi Debevec, ki je^bil tedaj ravnatelj ¡Drame, recitiral Balantičeve pesmi, in tako tudi on prispeval k proslhvi tega mladega velikega pesnika. Mpirda je zato moral iti tudi on skozi povojne kočevske zapore.. -Tine Debeljak
vaška, poljska in bolgarska vlada so zahtevale od Titove vlade, da ukaže hotelskih direktorjem na hrvaški dalmatinski obali, da morajo fante in dekleta iz češkoslovaške, Poljske in Bolgarije plačevati 40 odstotkov manj, kakor njihove jugoslovanske vrstnike. Razlika je odhajala v blagajne češkoslovaške, poljske in bolgarske komunistične partije.
Izkoriščanje mladine Iz sovjetskih satelitov v Jugoslaviji
•îi

PETROLEJSKA KRIZA USTVARJA IVOVE POJME
ARABCI ŠE NE VEDO KAM Z DENARJEM
„Kogar nagne grešna zavest, da človeka, ki ga je razžalil, prosi odpuščanja, takega ne smemo imeti več za sovražnika: ni več tako težko, ljubiti ga, kakor je bilo tedaj, ko je še kazal sovraštvo v dejanjih.“
Sv. Avguštin, Enchiridion 74
“Pretenden destruir el equilibrio”
En su reciente mensaje el país el general Perón dijo entre otros conceptos:
“Ahora pregunto yo: ¿qué designios pueden servir los agentes que desde el gobierno, o de las organizaciones buscan destruir el equilibrio logrado y anular las ventajas nacionales que se elaboran a su influjo? Un mínimo de patriotismo y aún de sentido común dan la respuesta: ellos sirven otros intereses que no son los de la Nación y de su Pueblo; es que buscan volver a la inflación que hacía ilusoria toda mejora salarial, sin considerar que una política económica semejante arrastra a la comunidad hacia un callejón sin salida. El método puesto en práctica, mediante el Pacto Social, no sólo detiene todos los males mencionados, sino que asegura un progreso paulatino y seguro, con una estabilidad permanente en franca marcha hacia una solución integral y duradera.
Una demagogia barata de algunos agentes gubernamentales o de algunos dirigentes gremiales en contradicción con la política justicialista del gobierno, o la dirección de las grandes centrales sindicales, pretende sacar coeficiente de predicamento, sin reparar que a la larga, no sólo serán desenmascarados sino que provocarán males tal vez irreparables a toda solución estable y permanente.
“Pretender reemplazar el Acuerdo por una lucha, en las actuales cicuns-tancias, no sólo es producir un mal preconcebido al pueblo trabajador, sino que representa una conducta criminal contra la pacificación, unidad y solidaridad que consideramos indispensables a la reconstrucción nacional y al su anhelo de liberación.”
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Minuli teden je na svetovnem popri-šču potekel v znamenju severnoameriških opozoril Arabcem zaradi njihove izsiljevalne petrolejske politike in arabskih groženj o miniranju petrolejskih polj, če bi jim kdo nameraval nasilno preprečiti njihove politično-gospodarske načrte.
Severnoameriški podpredsednik Gerald Ford je odkrito opozoril arabske države, da se lahko zgodi, da bo njihova petrolejska politika nazadnje škodila predvsem njim samim, povzročila njihovemu prebivalstvu lakoto in druge probleme, razen njim pa še vrsti nerazvitih držav. Pozval je zahodne države, naj skupno, ne posamič, rešujejo petrolejsko krizo.
V pozivu zahodnim državam za skupno akcijo se je Fordu pridružil tudi amer. zun. minister Kissinger, za njim pa še amer. predsednik Nixon sam, ki je povabil pet zahodnoevropskih članic SET-a na konferenco ameriških zunanjih ministrov, ki je predvidena za 11. februar v Washingtonu. Na tej konferenci naj bi ameriški zunanji ministri skupno z zahodnoevropskimi razpravljali poleg drugega tudi o svetovni petrolejski krizi, ki so jo povzročili Arabci.
Nixon je v Washingtonu povabil zunanje ministre Anglije, Francije, Zahodne Nemčije, Nizozemske in Italije, poleg njih pa še Norveške in Japonske. Na konferenci naj bi sprejeli „prve skupne ukrepe energetskega značaja“. Na konferenci bi bil SET lahko zastopan tudi kot celota.
Na Nixonovo vabilo so države SET-a reagirale tako, da so se njihovi zunanji ministri že sestali minuli ponedeljek na tridnevno zasedanje v Bruslju, na kate-r:u so razpravljali izključno o energetski krizi in skupnem nastopanju v Washingtonu.
Arabci so medtem zagrozili, da bodo pognali v zrak svoje petrolejske vrelce, če bi jim zahodni svet skušal s silo preprečiti njihovo petrolejsko politiko. Kuwait je celo objavil, da je svoja grožnje o miniranju so na Zahodu spre-
Libija in Tunizija sta bili pretekli teden arabski državi, ki sta ostali svet presenetili s političnim korakom, podobnim poskusom, ki sta jih že večkrat napravila Egipt in Sirija, z Irakom ali brez njega, a se jima doslej za dolgo ni posrečil: proglasili sta, da se bosta po predhodnem plebiscitu v Tuniziji povezali v državo, ki se bo imenovala Islamska arabska epublika. Prvi predsednik te nove arabske države bo 70-letni tunizijski predsednik Habib Bourguiba, dasi bosta vladi obeh držav še vedno ostali ločeni.
petrolejska polja že miniral. Arabske jeli s smehom na ustnicah, ker vedo, da si Arabci ne bodo uničili edinega vira dohodkov niti si ga sami sebi spravili v nevarnost z miniranjem petrolejskih vrelcev.
Pač pa so jim gospodarski in finančni strokovnjaki na Zahodu dali vedeti, naj raje začno premišljevati, kaj bodo napravili z milijardami dolarjev, ki se jim bodo že letos nakopičili v domačih blagajnah in v bankah v Švici in ZDA.
Doslej je 12 petrolejskih držav imelo letnega dohodka 15 milijard dolarjev, ki so jih večinoma enostavno nalagale v zahodne banke, z nadaljnjimi dobički od obresti naloženega kapitala. Z novimi petrolejskimi cenami bodo te države letos nakopičile 90 milijard dolarjev, kar more imeti resne posledice za svetovne finance na eni in za njihova gospodarstva na drugi strani.
Svetovni finančniki se bojijo, da bi Arabci razpolagali s 35 odstotki celotnih svetovnih rezerv zlata in valut, kar bi se zgodilo vsled novih petrolejskih cen. Doslej so razpolagali s 6 odstotki. Prav tako se sprašujejo, kako bodo Arabci kontrolirali nezadržno inflacijo v svojih državah, ki jih bo zagrabila ob takih količinah dolarjev, naloženih v zahodnih bankah. Vsega tega denarja enostavno ne bodo mogli porabiti na svojih domačih tleh. Na arabske države bo padla odgovornost za pomoč manj razvitim deželam, kajti pojem bogatih in revnih držav bi se bil moral že davno prilagoditi resničnemu, ne navideznemu stanju. Arabske države so zaradi šejkovske zanemarjenosti na videz revne, dejansko pa spadajo med bogate, le da šejki hranijo milijarde dolarjev v zahodnih bankah, namesto da bi z njimi dvigali življenjsko raven njihovega prebivalstva.
Zahodnemu ¡svetu bo delnima odvzeto breme neprestane pomoči manj razvitim državam, ki naj sedaj začno pritiskati na Arabce za pomoč. S prihranjenimi vsotami pa bo zahodni svet mogel kriti višje stroške za svoje energetske potrebe zaradi višjih petrolejskih cen.
V Libiji je sporočilo o združitvi s Tunizijo pognalo ljudi na ulice, kjer so uprizorili velike povorke, v Tuniziji pa so za združitev z Libijo predvsem vzklikali študentje, dasi je bilo prebivalstvo presenečeno nad novico, ker se je spomnilo, da je leta 1972 Bourguiba odklonil libijskemu Gaddafiju podobno ponudbo. Bourguiba je medtem odstavil zunanjega ministra, ki je pripravil združitev, ker se je preveč naslonil na Gaddafija.
Alžirski politični strokovnjaki so naa združitvijo skeptični in jo imenuiei' „umetno zadevo, ki nima veliko mož-
Med narodni teden
V Brazilu so v torek izvolili za novega predsednika republike grala Ernesta Geisela, podpredsednik pa je postal gral. Adalberto Pereira Dos Santos. Dosedanji predsednik Garrastazu Medici je že lanskega junija imenoval Geisela za svojega naslednika, s čemer je namaraval zagotoviti uspešno nadaljevanje „revolucije iz leta 1964“, ko je nad Brazilom prevzela oblast vojska.
Sovjetska Pravda nadaljuje z napadi proti Solženicinu. V svojih ned a’, člankih mu očita, da „hoče omajati temelje socialistične družbe“ ter označu njegovo najnovejse delo „Arhipelag Gulag“ za „cinično potvorbo“, s katero Solženicin hoče „zavajati lahkoverneže“. Pravda Solženicinu nadalje očita, da je „pristaš kapitalizma in pripravljen na izdajo domovine, da bi vzpostavil bur-žujski sistem“. Posebno besni Pravda nad Solženicinom, ker „si kopiči velike dobičke s svojimi knjigami na Zahodu, vse zaradi svojega protisovjetizma“.
Rdeči Kitajci so po 20 letih zapora izpustili na svobodo na hongkonški meji 63-letnega zahodnonemškega trgovca Lipphardta, ki so ga bili obtožili vohunstva in obsodili na dosmrtno ječo.
Francoski filmski direktor Jean-Claude Dague, specialist za gangstrske filme, je bil postavljen v Parizu pred sodišče zaradi oropanja več francoskih bank, s čimer je financiral svoje filmske podvige.
Sovjeti so oborožili Sirijo in Egipet z dolgometnimi raketami Scud, ki morejo prenašati atomske naboje.
Egipčanski predsednik Sadat je poveril sestavo nove egipčanske vlade dosedanjemu finančnemu ministru Abelu Azizu Higaziju. Sadat bo ostal naprej predsednik republike.
Plebiscit, na katerem naj bi se Italijani odločili za ali proti že uzakonjeni zakonski razporoki, bo predvidoma 15. junija t. 1. Tako komunisti kakor levo krilo krščanskih demokratov so že začeli gonjo proti izvedbi plebiscita, ker se bojijo, da bi narod glasoval za odprav razporoke.
Komet Kohoutek se je „skril“ radovednim zemljanom, ker da je večinoma sestavljen le iz tkzv. zvezdnega prahu, brez plinov, kjer se akumulira največ svetlobe in jo potem izžarevo s fluo-rescenco.
nosti na uspeh,“ medtem ko so v Egip tu objavili vso oporo novi republiki.
Zlasti v Tuneziji nekateri zaskrbljeno ugugibajo, kaj se bo zgodilo z ni: hovim načinom življenja, ustrvo in drugimi ustanovami, zlasti z enokopravn stjo žensk z moškimi, ki je v Li’ ženske še nimajo. Libija je še ve islamska država.
Vodstvo državnega gospodarstva, katerega planira in vodi sedanji ekonomski minister José Gelbard, je brez dvoma še pred prevzemom oblasti izde'alo načrte, katere sedaj počasi, a brez oddiha, izpeljava. In med te načrte v prvi vrsti spada „Družbena pogodba“ (Pacto Social), katero so kmalu po nastopu sedanje vlade podpisali' predstavniki Glavne delavske konfede-raciie. Glavne gospodarske konfederacije in zastopniki vlade. Na tej pogodbi, ki predvideva zamrznienie plač. pa tudi cen naibolj osnovnih potrebščin, slonijo upi stabilizacije, medtem ko se po drugi strani izvajajo temeljna dela za povzročitev razvoia in ekspanziie državnega gospodarstva. Če bo ta načrt uspel, je pač vnrašanie bodočnosti.
Ta pogodba pa je bila tudi zadnje ča«e deležna hudih kritik, zlasti s strani nekaterih delavskih krogov. Ti menijo, da kljub stabilizaciii cene vendar počasi rasteio, medtem ko so elače strogo kontralirane. Sedanje plače da. zlasti v nekaterih gosnodarskih podrec'ih, ne zadoščalo, to zlasti ne v gremiiih. ki so nri zadniih paritetnih komisüah dosegli bolj pičle povišice, 200 novih pesov "adnie vo viši ce pa da nikakor'ne zadošča za normalen živDeniski standard.
Polemika se vleče v precej visokih krogih sindikalnih vodij, odkar je bil ubit bivši glavni tajnik CGT Rucci. Odtlej se zlasti kordobski sindikati, ki so pod močnim levičarskim vplivom, po-teguiejo za ponovne povišice. Tako je prišlo do izredrrega dogodka? Teo je v Cordobi, po stavki transportistov, v odsotnosti guvernerja, podguverner Atilio Lopez (iz sindikalnih vrst), dovolil po-višico 650 novih pesov. Ta gesta je pov-
zročila v zvezni vladi hudo reakcijo, in Cordobi grozi zvezna intervencija.
Kakšno važnost polaga vlada v Družbeno pogodbo je razvidno iz tega, da je sam predsednik države, general Peron, izjavil, da bo pogodba „imponirana“ v vseh svojih odtenkih. V ponedeljek, 14., pa je v govoru vsej državi označil tiste, ki se „v vladnih krogih“ in „sindikalnih vrstah“ upirajo socialnemu paktu za agitatorje.
Proti socialnemu paktu pa nastopa tudi vse levičarsko časopisje. Pisanje nekaterih dnevnikov (El Mundo in No-ticias) ter revij je izzvalo hudo reakcijo v peronističnih krogih. Padla so mne-nia, da je „Mundo“ (ki nima nič opraviti z istoimenskih jutranjikom, ki je pred leti izhajal, ker je nova družba le kunila staro ime) financiran od levičarske gverile. To mnenje je izrazil desničarski peronistični tednik „El Cau-dillo“, delno prikrito pa je bila istega mnenia tudi „La Prensa“.
Hujša reakcija na pisanje „Munda“ pa je napad na tiskamo COGTAL, kjer se večernik tiska. Bombe so skoraj popolnoma uničile stroje, na nekaterih se sicer (po argentinski navadi), tiskajo vse vrste revij, od skrajno desničarskih, do skrajno levičarskih. Odgovor na podel napad seveda ni izostal.' Poleg raznih obsodb, sta grafični sindikat (levi pero-nizem) in časnikarska zveza (komunizem) v petek, 11., za 24 ur napovedala stavko, ki je domala paralizirala vse večje tiskarne in onemogočila izid časopisov v soboto, 12. t. m.
Socialni pakt, na katerega vlada zida velika upanja, se tako spremeni v kamen spotike. Razne velike in manjše stavke po vsej državi napovedujejo še veliko problemov.
Libija in Tunizija ena država?
TUDI MER ARBCI DVOMIJO V USPEH
Pavel Fajdiga
Dva svetova
Mednarodne letalske družbe se na poletu iz Hong Konga v Kalkuto v Indiji izogibajo zračnemu prostoru nad kitajskim otokom Hainanom v Tonkin-škem zalivu ter nad Severnim Vietnamom in je zato polet za več ur daljši, kakor bi bil sicer. Letalo preleti Južni Vietnam precej južno od 18. vzporednika, ki loči svobodne južne Vietnamce od komunističnega Severnega Vietnama, nato zavije proti zahodu čez Kambodžo, od tam čez Tajsko in pristane za kratko uro v Rangoonu v Burmi. Z enajst tisoč metrov višine ni bilo opaziti vojne, ki se bije spodaj v džungli bivše francoske Indokine med svobodo in komunizmom, le z daljnogledom je bilo mogoče videti, da pasovi dima, ki se je širil med gorskimi grebeni, niso gozdni požari, temveč da gorijo kamboške vasi. Potniki v letalu smo sklepali, da se je spodaj pravkar odigrala nova drama vojnih grozot, ki jih po drugi svetovni vojni povzroča po zemeljski obli moskovski ali pekinški komunizem.
Iz Rangoona v Kalkuto je nato še kratek „skok“ čez široki Bengalski zaliv in že se letalo nad obširno Gangesovo delto spušča proti kalkutskemu letališču Dum-Dum.
Avtobusne zveze med Kalkuto in enajst kilometrov oddaljenim letališčem so tako redke, da je čas dragocenejši
kakor nekaj rupijev, ki jih računa taksi za prevoz v središče mesta.
Leta 1690 je prvo naselbino ob Hoo-ghly, rokavu Gangesove delte, ustanovil Anglež Job Charnock, agent East India Co. v Bengaliji. Mesto se je razvilo v veliko trgovsko središče pod angleško zasedbo Indije ter je bilo končno zadnjih 52 let britanskega vladanja v Indiji tudi prestolnica tega britanskega domir niona. Zato so nekatere stavbe, kakor palača britanskega podkralja in drugih britanskih ustanov še danes mogočen spomin na minule čase, dasi jih zob časa načenja, nezanimanje domačih oblasti za ohranjevanje spomenikov preteklosti pa še dodaja svoje.
Gangesov rokav Hooghly je tako širok in globok, da v kalkutsko pristanišče prihajajo naj večje prekomorske ladje ter je okolica pristanišča posejana s stavbami ladijskih družb.
Kakor skoro v vseh državah sveta, lahko tudi v Kalkuti najdeš slovenskega rojaka. Slovenski misijonarji imajo tudi v Indiji velike zasluge ne samo za širjenje katoliške vere, temveč tudi za sodelovanje pri naporih zunanjega sveta in krajevih činiteljev za dviganje življenjske ravni tega dela Azije.
Sredi Kalkute se razprostira obširen kompleks stavb jezuitskega kolegija sv. Ksaverija, v katerem deluje p. Janez
Ehrlich, nečak ljubljanskega dr. Ehrlicha, ki so ga med revolucijo komunisti ubili na ljubljanski ulici. Blizu Kalkute delujeta še vsem znana misijonarja p. Jože Cukale in p. Stanislav Poderžaj.
St. Xavier’s College, kakor se imenuje v angleščini, je pravo središče zahodne civilizacije, diametralno nasprotne zaostalosti vseh vrst nepreglednega morja indijskih množic, ki posedajo prostor vročih planjav južno od Himalaje.
Korak skozi visoka samostanska vrata te prestavi iz enega sveta v drugega. Mogočne šolske stavbe, opremljene učilnice, fizikalni in kemični laboratorij, astronomski observatorij, spalnice in obednice za dijake, igrišča, vse čisto in urejeno, skrbno vzdrževano, je kakor otok zahodne civilizacije in kulture, ki vabi mimoidoče, če se le hočejo odzvati. Toda odziv je malenkosten, zaradi nezanimanja, ki je bistvena ovira slehernemu napredku, v Indiji še toliko bolj kritična zaradi legendarične indijske predanosti v usodo, iz katere je povprečnega Indijca praktično nemogoče izvleči. Dasi je kolegij cerkvena, misijonska ustanova, ne propagira med učenci prestopanja v katoliško vero, samo da bi lahko zajela čim večji krog mladih Indijcev, ki bi se zaradi svojega verskega prepričanja sicer ne odzvali. Toda kljub temu je zasedena samo četrtina prostorov za dijaštvo, ostale učilnice pa samevajo in čakajo...
Mesto Kalkuta šteje trenutno nekaj nad 3 milijona prebivalcev. Nadmorske
višine ima komaj 6,4 metra, klima pa je izrazito tropska. Zimska temperatura se suče med 28 in 36 stopinj Celzija, poletna pa med 38 in 42 stopinj. Dodajte še visok odstotek vlage, ki je višji od buenosaireškega, pa si lahko predstavljate kalkutsko klimo. Od junija do septembra izpirajo smeti, prah in umazanijo s kalkutskih ulic monsonski nalivi, med oktobrom in marcem pa ne pade kapljice dežja, tako da se vse vrste mrčes, od komarjev in muh do hroščev v silni vročini in vlagi množi v milijone. Tako so malarija, kolera in tifus na dnevnem redu, poleg številnih drugih bolezni, od jetike do gobavosti, ki dnevno pobirajo tisoče Indijcev, od dojenčkov do starcev. Zato ni čudno, da je povprečna življenjska doba v Indiji še tudi danes okrog 30 let.
Vode je v Kalkuti vsepovsod dovolj, toda težko najdeš pipo, na kateri bi bil napis, da je voda užitna. Ganges se vali skozi mesto še bolj blaten, kakor Rio de la Plata mimo Buenos Airesa, toda kljub temu se množice Indijcev „očiščujejo“ v „sveti“ reki. Ob njih si „svete“ krave gasijo žejo in opravljajo še svoje naravne potrebe, toda indijski vernik se počuti dvakrat srečnega v „sveti“ reki s „sveto“ kravo v njej. Vsakodnevni prizor na, protnentni kal-kutski cesti: sredi prometa, ki se ji skrbno umika, prežvekuje krava, indijski vernik pa jo v zamaknjenosti treplja in gladi po hrbtu. Stoji sredi prometa, še vedno s stegnjeno roko, ko se je
krava že premaknila in odcapljala naprej in se zave, da „svete“ živali ni več, ko ga avtomobilska hupa zdrami iz njegove nirvane v življenje.
Življenjska doba Indijca je skrajšana tudi zaradi podhranjenosti, ki ji je podvržena večina indijskega prebivalstva, živi skeleti, zaviti v bele šari, se klatijo po cestah, stegujoč koščene roke z oteklimi komolci za miloščino. Gruče podhranjenih otrok, vseh starosti, obkolijo tujca, za katerega ugotovijo, da bi jim mogel darovati odvisen rupi. Opozorjen sem bil, naj zogotovo nikomur, še tako usmiljenja vrednemu beraču ne pomagam z denarjem, sicer se ne bom več mogel znebiti gneče beračev, ki bi se kakor ptice roparice z vseh strani zgrnile nadme.
Smrt na cesti je pogost prizor. Pred železniško postajo v Kalkuti, onstran mostu Howrah, ki se razpenja čez gangeški rokav Hooghly, se je pravkar zgrudil okostnjak. Mimoidoči se niti ne ozro, ker vedo, da mu ni rešitve, dokler se ga smrt ne usmili. Ni prostora, kamor bi ga položili ali mu stregli v zadnjih urah, razen v zavetiščih matere Terezije, katere ime vsak Indijec izgovarja z naj večjim spoštovanjem.
Nedaleč od svetišča boginje Kali, kjer indijski verniki žrtvujejo živali, koze, ovce, žrebeta, tej boginji, da bi od sebe odvrnili še hujše zlo, v kakršnem se že nahajajo, stoji napol podrto poslopje bivšega indijskega romarskega svetišča, ki ga že nihče ni uporabljal.
■ae Xlcwcy\ž|C SLOVENCI V ARCEN TINI
LJUBLJANA — V slovenski vladi so se pogovarjali o predlogu resolucije o družbenem gospodarskem razvoju Slovenije v letu 1974. Ob tekstu, da je treba v železniškem gospodarstvu uveljaviti politiko „od vrat do vrat“; po
strokovnem pojasnilu, kaj to pomeni ____
(na žalost „Delo“ tega strokovnega pojasnila ni zapisalo) je finančni minister Jože Florjančič izjavil, da je razumel, da je ta politika že davno uresničena. Direktor železniškega podjetja namreč že leta in leta hodi od vrat do vrat in zaman išče denarja za železnico...
HRASTNIK — Na komunističnem sestanku v Hrastniku je govoril tudi tajnik izvršnega biroja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije. Izjave so pač v toliko zanimive, ker kažejo, da se delavci dosti ne trudijo pri delu. Dolanc je namreč rekel, da je v Jugoslaviji problem v manjši rasti proizvodnje ter da je na sejah treba več dela ne pa filozofiranja. Toda delo na sejah ne veča proizvodnje in delavec dela bolje, kadar ima upanje na izboljšanje in zaupanje v nadrejene. . .
LJUBLJANA — V Zlati dvorani Narodne galerije so 25. decembra ob 20,15 pripravili koncert ansambla „Da camera“ v zasedbi godalnega kvinteta. Violinista Nevenka Rovanova in Božo Mihelčič, violinist Mile Kosi in čelista Ciril Škerjanec ter Edi Majaron so izvajali kvinteta L. Boccherinija in F. Schuberta. Obe deli sta bili v Ljubljani, prvič izvajani.
PORTOROŽ — Slovenski slikarji naivci Greta Pečnik, Jože Peternelj, Tisnikar, Plemelj, Rojc in nekaj gostov iz Hrvatske je razstavilo nad 30 del v galeriji Casino v Portorožu. Razstava, ki bo odprta do 25. januarja, je med občinstvom vzbudila precej zanimanja.
CELJE — Celjsko gledališče je 19. decembra uprizorilo krstno predstavo monodrame Igorja Torkarja „Požar“. Glavno vlogo je imel Sandi Krosi, ki je igral predčasno upokojenega klovna Valentina, ostali dve skoraj nemi vlogi, ki sta odigrala Stanko Potisk in Marjeta Gregoračeva. Kritik Andrej Inkret ni vedel kaj posebnega povedati o tej noviteti.
ŠKOFJA LOKA — Pred mestno hišo so 18. decembra odkrili pokojnemu igralcu Stanetu Severju, ki je leta 1970 prav v Škofji Loki začel svoje zadnje „gledališče enega“. V hrastovo deblo vrezan lik hlapca Jerneja, ki ga je Sever kreiral, je izdelal kipar Peter Jovanovič. Po odkritju spomenika je bil v kinodvorani koncert Slovenskega okteta, ki je dal pobudo za spomenik. Med odmorom pri koncertu pa so podelili nagrade iz sklada Staneta Severja. Nagrado za poklicne igralce je prejel Dare Ulaga za vlogo v Borovih Raztrgancih, amater Jože Kovačič za Jermana v Cankarjevih Hlapcih, Barbara Jakopič pa je dobila nagrado za vlogo Ženske v igri Janeza Žmavca „Podstrešje“.
LJUBLJANA — Kmetijska proizvodnja v Sloveniji se je v letih 1971 — 1973 povečala le za 1,4 odstotka, to je za 1,6% manj kot so oblastniki programirali v svojem srednjeročnem programu kmetijskega razvoja Slovenije. Med tem so pripravili 10 načrtov „zelenega programa“, za katere pa bi do leta 1980 rabili okoli 5 milijard dinarjev: Ker pa investicije v kmetijstvo rastejo precej počasneje kot investicije v industrijo in trgovino, je že precej dvomov v uspešnost „zelenega programa“.
CELJE — Celjska industrija in trgovina se je združila v enotno združbo, ki si je nadela ime ITC (Industrija in trgovina Celje). V njej so združeni Kovinotehna, Libela, Foralit Žalec in Klima Celje. Ostali podjetji pa sta se pred časom tudi pridružili večjim skupnostim: EMO k Iskri, Žična pa skupnosti slovenskih železarn.
LJUBLJANA — Ljubljanski Grad polzi po zemljišču grajskega hriba. Razpoke se kot sledovi strel zvijajo po mrkih zidovih. Brez vode je, brez elektrike, šipe na oknih so razbite, okenski okviri razpadajo, napušči in žlebovi odpadajo. Skratka — Grad naglo propada. Ni še minilo tri leta, ko so na široko pisali o najrazličnejših načrtih za ohranitev gradu in pisali, da je že vse urejeno. Med tem so minila tri leta in sedaj je treba vsaj 50 milijonov dinarjev za najnujnejša opravila, da bi se Grad prej ne podrl, predno bi se dogovorili, za kaj vse naj bi Grad služil in ne samo za zgodovinski spomenik. Za take načrte pa bi bilo še treba vsaj 150 milijonov. Toda doslej še niso našli niti denarja za najnujnejša popravila.
LJUBLJANA — V Polhograjskih Dolomitih je bil epicenter potresa 6. jakostne stopnje, ki je zamajal tla 21. decembra 1973 ob 9,17 uri. Najbolj so čutili potres v Žireh, Škofji Loki, Logatcu, manj pa na Jesenicah in Ljubljani. Potres je povzročil precej preplaha, ljudje so stekli iz hiš, po dveh sunkih se je zemlja umirila in tudi ni potres povzročil posebne škode.
LJUBLJANA — Kmetijski institut Slovenije je 21. decembra slavil 75-letnico obstoja. Ob tej priliki so mnogo govorili o naporih inštituta za razvoj slovenskega kmetijstva na raznih področjih — v poljedelstvu, sadjarstvu, vinarstvu in drugih panogah, po drugi svetovni vojni, prav malo oziroma nič pa niso povedali, kako se je prej institut imenoval, kdo ga je ustanovil in kakšen je bil njegov delež pri razvoju kmetijstva pred drugo svetovno vojno.
LJUBLJANA — Nekatera podjetja, ki imajo v lasti razne žičnice v turističnih predelih, so se zedinila za enotno vozovnico, ki bo veljala do 30. junija. Enotna vozovnica, ki je prav za prav sestavljena iz bloka s 150 točkami po 1 dinar, velja za 81 smučarskih vlečnic, sedežnic in gondolskih žičnic. Vendar pa je 60 žičnic ostalo zaenkrat še izven sporazuma o enotni vozovnici..
Osebne novice
Nova slovenska diplomanta: V Cordobi, na Instituto ¡Superior Cabré, je dne 20. decembra z ¡odličnim uspehom diplomirala za profesorico vzgojeslovja gdč. Anica Lovrin. čestitamo!
Na profesorado IP- Elizalde v Ciucla-deli je diplomiral za profesorja filozofije Janez Perharič iz Don Bosca, Ram.os Mejia. Naše čestitke!
BUENOS AIRES
Misijonska veletombola Bila je preteklo nedeljo 13. januarja. O uspeli prireditvi bomo poročali prihodnjič.
MENDOZA
Sklepna prireditev slovenskega šolskega tečaja sv. Cirila in Metoda
V nedeljo pred božičem je naš šolski tečaj imel svojo vsakoletno sklepno prireditev. Otroci so nam za to priložnost pripravili pravljično igrico „Od pastirja do cesarja“, ki jo je z njimi naštudirala učiteljica gdč. Lenčka Božnar in jo zre-
Umrtli so: ¡od 16’ do 24. decembra 1973:
LJUBLJANA — Mikola Geza, natakar; Franc Berlič, 85, posestnik; Drago Mandeljc; Neža Kumer; Jože Trebše; Karolina Gorkič; Marija Sko-pec; Zdenka Ravbar r. Zavrl; Ivanka Škufca (pokopana v Stični); Vlado Zi-belnik, inštalater centralnih kurjav; Franc Gprše; Ivan Lavrin, up. žel. Kralj; Drago Čeferin, 82; Josip Terpin, inšp.; Marija Mihelčič r. Kveder; Lojze čevlj. mojster;^ Frančiška Vegelj r. Vrhovec; Frančiška Goršič r. Hribar, 84; Franc Zobec, miz. mojster v p.; Antonija Tratar; Jelka Bakkrčič r. Tratnik, mag. ph.; Terezija Vidmar r. Cotman. 91; Kristina Ješe r. Husu, 85; Alojz Jevnikar, b. prevoznik; Slovko čop, v. fin. inšp. v p.; Janez Verhovšek; Tončka Kobal r. Srebotnjak; Alojz Žabjek, b. kolarski mojster; Franc Rode; Jožica Kuntarič r. Komel, up. učit.; Jože Lenarčič; Stanko Bregar, up. fin. inšp.
RAZNI KRAJI — Alojz Sebanc, posestnik, Trščina; Pavla Hanzel r. Metelko, Metlika; Marija Gregorčič r. Klembas, Kamnje pri Boh. Bistrici; Franc Leskovec, Zakovškov, Brod pri Logatcu; Giorgio Sirena, Medvode; Leopold Tuš, 43, Vosek, p. n.; Franc in Zinka Zemljič, p. n. Milan Gregorin, Celje; Jože Kranjc, Velenje; Frančiška Perne, Godič; Franc Štirn, Ježica; Stane Hočevar, zidar, Šenčur; Mara Lukane, Kamnik; Jože Petelinkar, Črnuče; Francka Zaberl, Šentjur pri Celju; Ana Mlekuš, Soča; Anton škorjak, Šmarje pri Jelšah; Josipina Držaj r. Rifelj, 75, Novo mesto; France Debevec, 41, Sel-šček; Vera Presečnik, 89, Žalec; Franc Henigman, Visoko; Jože Kocijan, up. miz. mojster, Vižmarje; Jože Križman, Sp. Slivnica; Amalija Kanc r. Majaron,
97, Mengeš; Ana Cerjak r. Gmajner, Slovenj Gradec; Minka Pibernik r, Demšar, Laze; Danica Kolšeg, Litija; Henrik Mertelj, žel. upok., Log; Jože Kodrič, Velike Malence; Ivanka štubelj, Dravlje; Franc Seliškar, Slov. Konjice; Lojze Hlede, up. direktor zavarovalnice, Novo mesto; Alojzija Vršič, Staro selo; Janez Dolinar, Preserje; Andrej Tomaž, 88, Zagorje; Franjo Mišinsky, Petrovče, Rozalija Kalan r. Novak, Valburga; Matija Jarec, Log; Franc Anto-nin, Kamnik; Miro Markuta, šofer, Kranj; Alojz Fišer, 83, up. gozd. tehnik, Radovljica; Jožefa Zupan, 75, Podvine ; Franc Nučič, Sp. Kašelj; Barbara Rajk r. Bajuk, Bojanja vas; Mihael Rabič, b. trg., Rogaška Slatina; Franci Sovine, up. trg. poslov., Lesce; Franc Lenarčič, up. žel., Vrhnika; Marjeta Gril, 83, Kostanjevica; Tomaž Milošič. Kidričevo; Jože Malenšek, up. učit. in Maistrov borec, Maribor; Lojzka Ur-bajs, up. učit., Hrastnik.
žiral ter na oder postavil Rudi Hirsch-egger.
Če bi nič ne merili kvalitete nastopa, bi že dejstvo samo, da naši vzgojitelji navajajo deco k gojitvi in ljubezni materine besede, zaslužijo vse priznanje. Pa, smo v tej prikupljivi igrici doživeli še zares veliko presenečenje. Menda se ne motimo, če trdimo, da je bila vprav ta vprizoritev od vseh dosedanjih otroških najboljša. Govor je bil vsem nastopajočim zares zglajen; besede razum-ljive in igranje neprisiljeno, ne „priučeno , ampak naravno preprosto doživeto.
Posebno je v tem smislu treba po hvaliti Damijana Hirscheggerja v glav ni vlogi, čeprav so se vsi povrsto ude mačili v svojih vlogah. V nekaterih so priskočili na pomoč iz vrst naše dor? čajoče mladine. Morda se vse preme' zavedamo, kako važne temelje za bodoče kulturno življenje te naše nove gener cije polagamo s takimi prireditvami. Otroci so igrali^ zares „navdušeno“ in so bili zato deležni dolgega in glasnega odobravanja ter priznanja s ploskanjem nabito polne dvorane.
Pa smo doživeli še eno presenečenje. Po igri je bil na vrsti še en prizor. Po zamisli učiteljic gdč. Anice in Francke Grintalove so se šolski otroci „poslovili“ od treh svojih sovrstnikov, ki so letos zapuščali šolski tečaj. Predstavili so nam „oficialni‘‘ šolski akt z razdelitvijo diplom trem odhajajočim kandidatom.
Za uradno omizje so posedli člani učiteljskega zbora — nadvse posrečene imitacije naših resničnih učiteljev z g. katehetom na čelu. V „akademskem aktu“ so nato posamezni učitelji izročili kandidatom diplome; ti pa so se po svoji zastopnici Majdi Artačevi zahvalili — se od tečaja poslovili.
Pa tudi „pravi“ člani učiteljskega zbora so bili deležni javne zahvale v besedi in darilih.
Trije „abiturijentje“ so bili letos: Majda Artač, Helena Bajda in Milan Nemanič. Vsi trije so zatrdno obetali, da hočejo ostati zvesti našemu Domu!
Po končanem sporedu je na igrišču čakala navzoče pogrnjena miza, ki je po vneti podjetnosti gospe Anice Ovčjak, od šolskega odbora, nudila potrebnim hladne pijače in slaščic.
Brez dvoma je prireditev dosegla svoj višek prisrčne medsebojne povezanosti med otroki, starši in vzgojitelji.
Bb
CORDOBA
Misijonska tombbla v Počitniškem domu
San Esteban, 8. jan. 1974.
V nedeljo, 6. januarja, ob 16 — ko bi se morala v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejiji vršiti velika tombola — je mladina počitniške kolonije Zedinjene Slovenije s pomočjo članov svojega vodstvo pripravila svojo malo misijonsko tombolo v Počitniškem domu dr. Hanželiča v kordobskih hribih. Pobuda za to tombolo je izšla s strani mladine ko je še bila doma. Prinesla je s seboj dobitke, ki so iih darovali gdč. Katica Kovač in Zedinjena Slovenija. Nadaljnje dobitke na ie nrisneval dr. Hanželič.
Po živahnosti in navdušenju je bila to edinstvena tombola in prostori počitniškega doma so se kar tresli ob veselih vzklikih. Pred začetkom klicanja je vodja kolonije g. Vitrih spregovoril nekaj besed o velikem pomenu te tombole, mladi Milan Magister pa je iz zadnjih Božjih stezic prebral članek „Misijonsko kramljanje“. Nato je pričel klicati številka Marijan Grohar. Na razpolago je bilo 50 činkvinov in 20 tombol. Prvo tombolo — ploščo slovenskih pesmi (darilo dr. Hanželiča) — je zadel Dani Vitrih, drugo tombolo pa Ivanka Makovec. Čisti izkupiček (stroškov ni bilo) je znašal 42.000 pesov in bo oddan Slovenski misijonski zvezi za slovenske mi-sijoiTarje. To vsoto si je mlalina pro-
stovoljno pritrgala od vsote, ki so ji starši izročili za male osebne izdatke v koloniji. Da ne bi kdo mislil, da ni bila tombola resno pripravljena, naj povemo, da je imela tudi tombolsko komisijo, ki so jo sestavljali člani vodstva kolonije (Ivanka Makovec, Helena Loboda in Gregor Batagelj). Gotovo zasluži ta naša mladina vso pohvalo in zahvalo vseh za misijonstvo zavzetih Slovencev.
Poleg tombole je bilo v Počitniškem domu za časa mladinske počitniške kolonije tudi več drugih prireditev: silvestrovanje, akademija na predvečer sv Treh kraljev, na kateri so nastopili pevski zborčki slovenskih šol, in ponovitev te akademije v ponedeljek, 7. januarja. Režija vsega tega je bila v rokah gdč. Anice Šemrov, ki pripravlja, tudi igro za sklep kolonije	Sm R
SAN MARTIN Občni zbor
Slovenski dom v San Martinu je imel svoj letni občni zbor 30. decembra ob lepi udeležbi članov. Predsednik Anton Žagar je podal pregled dela v zadnji poslovni dobi. Sledila so poročila tajnika, blagajnika, gospodarja in kulturnega referenta.
Sprejetih je bilo nekaj sprememb pravil doma. Povišanje članskega mesečnega prispevka je bilo soglasno odobreno. Navzoči sio1 'tudi sklenili, da se posmrtninska podpora ob smrti člana poviša za 100%.
Pri volitvah je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik, Žagar Anton; podpredsednika,: Telič Rafael in Rupnik Slavko; tajnik, Smersu Rudolf; namestnik gdč. Saša Hartman; blagajnik, Fajfar Franc, namestnik: Filipič Janko; gospodar, Janežič Jože; namestnik, Taš-ner Alojzij; kulturni referent, Oberžan Stanko; mladinski referent, Pavla Petelin ; odbornika, Potočar Milena in Skale Jože; Nadzorni odbor: Dimnik Ivan, Hrovat Franc, Marinček Stane, Zorko Franc. Vzajemni podporni sklad: Ribnikar Rudolf, Telič Rafael, Ziherl Jože.
Pri slučajnostih se je razvila debata o prostoru za balinanje in o igrišču za otroke ter o otroški koloniji v Slogi. Razgovor o obnovitvi in preureditvi prostorov v domu je dal pozitiven zaključek.
Castro pobija
moskovska načela
TODA NE GLEDE OBLASTI
Kubanski komunistični diktator Castro se je pred kratkim znebil spet ene svojih govorniških cvetk, ko je dejal, da njegovi državljani „še niso pripravljeni za življenje pod komunizmom,“ kar da je bil razlog, da je on „nekoliko omilil marksistično filozofijo in jo prilagodil kubanski stvarnosti.“
Castro je Kubancem, ki so ga hoteli poslušati, nadalje izvajal: „Več primerov imamo, ki dokazujejo, da še nismo pripravljeni za življenje pod komunizmom. Iskreno moramo priznati to, da bomo mogli priznati naše napake in se boriti proti njim. Problem bomo mogli rešiti samo, če bomo razumeli, da se marksistično načelo ‘vsakdo po svoji zmožnosti in vsakemu po njegovi potrebi' ne aplicira v socialistični revolucionarni deželi, kakor je Kuba. Ta te-^meljna teza komunistične družbe je utopična, idealistična in nepraktična,“ je pobijal Marxa samega kubanski Castro.
Skrupulozno pa se on in njegova ¡okolica oklepa načela novega razreda v komunistični državi, ki je: gre mu le za oblast, ki je ne izpusti iz rok za no-»beno ceno, za nobena načelo.
Mater Terezija, ustanoviteljica katoliškega reda misijonark—usmiljenk, je leta 1948 prosila kalkutsko občino, da ji poslopje odstopi za njene smrtno bolne zapuščence. Občina ji je ugodila in od takrat naprej najdejo v njem zatočišče za zadnje ure življenja tisoči zapuščenih in smrtno bolnih dečkov in deklic, mladeničev in mladenk, mož in žena, starcev in stark. To zavetišče ■— Indijci so ga poimenovali Nirmal Hriday (čisto srce), — je neprestano polno: 150 težkih bolnikov, pobranih s ceste, je nameščenih za njihove zadnje ure življenja na cementne pograde, kjer jim lajšajo nepopisno bedo sestre usmiljenke in misijonarji-usmiljenci, red, ki je bil za može ustanovljen leta 1963 z istim namenom in ciljem, kakor red usmiljenk matere Terezije leta 1950.
Mater Terezija danes vodi, s svojimi redovnicami, 60 osnovnih šol s 7500 otroci, 213 dispanzerjev z 960.000 bolniki, 54 klinik s 47.000 gobavci, 20 zavetišč s 1600 najdenčki in 23 zavetišč s 3400 umirajočimi bolniki. Njen blagodejen vpliv se razteza na 35 indijskih mest in v dvanajst drugih držav, med njimi tudi v ZDA.
Pogled v tako zavetišče je podoben pogledu v bivša nacistična koncentracijska taborišča, le da so le-ta bila taborišča sovraštva in nasilja, v zavetišču
pa neizmerna ljubezen in usmiljenje izkazuje svoj blagodejni čar umirajočim. Na zdravega radovedneža, ki so mu odprli z verigo in ključavnico zaprta vrata zavetišča, da ne bi nešteti bolniki, ki v prahu, pod vročim soncem, sredi komarjev in muh potrpežljivo dan in noč čakajo, kdaj jih bo doletela sreča, da bodo lahko zasedli prostor pravkar umrlega sotrpina, napravi silen vtis tudi popolna tihota, ki vlada v zavetišču. Iz ust bolnikov, jetičnih v zadnjem stadiju, z rakastimi obolenji, z odprtimi ranami, itd., ni slišati najrahlejšega vzdiha ali jadikovanja nad bolečino in neusmiljeno usodo. Predanost neizprosnemu življenjskemu koncu je popolna, pa naj bo bolnik na pogradu petleten fantek ali prileten starec. Nepopisno! če ne drugje ali ob drugačni priliki, ob pogledu na prizor v takem zavetišču v Kalkuti se človek spomni, kakšno milost mu je Bog podaril že samo s tem, da se je rodil v zahodni civilizaciji in ne n. pr. tu v Indiji. Grozot, ki si jih na Zahodu grmadijo nase, smo dejansko sami krivi, ne kakor na drugih delih sveta, kjer ljudem okoliščine, nad katerimi nimajo kontrole, krojijo življenjsko usodo.
Kljub bedi pa Indijec oblega svetišče boginje rodovitnosti, proseč jo, da bi mu zagotovila sina, ki mu bo na smrtni
postelji zatisnil oči. Ker je umrljivost otrok izredna, se mnogim družinam zgodi, da iznenada ostanejo brez moškega potomca ter se nato mož in žena, včasih s kopico deklic, spet zateče k boginji rodovitnosti s prošnjo za sina. Tako je morala indijska vlada končno ugotoviti, da z nečloveškim načrtom o razpečavanju antikonceptivnih sredstev ni uspela ter je zadevo opustila. Zanimivo pa je, da se v Indiji od vladajoče kaste ne lotijo postopne odprave nekaterih verskih pretiravanj indijskih množic, s čemer bi jim bil lahko v marsičem olajšan boj za življenjski obstanek.
Nad mestom podnevi krožijo ptice-mrhovinarji, ker imajo obilno hrano tudi od poginulih psov, mačk in drugih domačih živali, ki umirajo od lakote.
Indijski kuli je znan vsemu svetu še izza časov britanskega gospodstva nad Indijo. Takrat se je zunanjemu opazovalcu' nekako samo po sebi zdelo umevno, da je videl Angleža kot gospodarja ponosno sedeti na kulijevem vozičku. Toda z odhodom Angležev se kuli jem življenje ni spremenilo. Po trije rejeni Indijci bogate kaste se drenjajo na trhlem vozičku, ki ga ves zaprašen in prepoten v rahlem teku pelje po luknja-vih kalkutskih cestah do skrajnosti sestradan kuli.
Vrsta krivic, ki se za naše pojme
godijo indijskemu prebivalstvu, so tako del njihovega življenja, da se človek sprašuje, če jih sploh občutijo. Zakoreninjene so kot stare življenjske navade, ki se jih indijski režimi ne dotikajo.
Zanimalo me je, če je morda komunistična uprava, ki se je bila pred nekaj leti polastila indijske province Kerale, v tem pogledu kaj spremenila, ko se komunisti na splošno hvalijo, da znajo spreminjati zemljo v raj. Povedali so mi, da so se komunisti v Kerali samo vsedli na bogate stolčke, prebivalstvo pa v vseh pogledih pustili v starih navadah in revščini. Tudi v Kerali so se spremenili v Djilasov novi razred, kakor v Sloveniji in ostali Jugoslaviji.
Povodnji in druge naravne nesreče, ki od časa do časa zadenejo indijski Subkontinent, so tudi huda preizkušnja za vladajoč režim in za prebivalstvo. Onstran Gangesove delte se širi Bangladeš, ki jo je, kakor je znano, predlanskim težko prizadel podmorski potres in z njim združena strašna povodenj v delti, kjer je utonilo desettisoče ljudi. Pomoč, ki so jo takoj organizirali Mednarodni rdeči križ, Združeni narodi in druge dobrodelne ustanove, se je takrat grmadila v Kalkuti, kjer morejo pristajati velika prevozna letala. Toda iz Kalkute je te pomoči: hrane, oblek, zdravil, bilo možno spraviti v Bangladeš le
majhen del, ker ni cest, ne mostov, ne železnic, ne letališč. Velike količine materiala, namenjene nesrečnežem v Gangesovi delti v Bangladešu, so se porazgubile v Kalkuti.
Kalkuti podobna so druga indijska mesta, nekatera bolj, druga manj zanemarjena: Bombaj, Delhi (današnja prestolnica), Benares, itd. Mogočna poganska svetišča, ki zaradi svojih arhitektonskih zanimivosti privlačijo turista, so redki ostanki kulture, za katero pravijo da je nekoč cvetela v Indiji. Danes se ob tej kulturi napaja le skromen del 500 milijonskega prebivalstva, vsi ostali pa se v brezupnih razmerah borijo za goli življenjski obstanek. Pogoji, v katerih živi večina indijskega prebivalstva so z zahodnimi očmi gledano, nečloveški, condiciones sub-humanas, kakor je presodil neki neurolog iz Montevidea, s katerim sem se srečal na letališču v Delhi.
Pravo nasprotje civilizacije, ki živi in buhti znotraj Kolegija sv. Ksaverija, kjer so tisto dopoldne, ko sem si ogledoval ustanovo, na prostranem športnem igrišču indijski fantje, polni zdravja in zadovoljstva v mladostnem zaletu igrali rugby, kakor kateri koli njihovi športni vrstniki na Zahodu.
Dva svetova, med katerima je en sam korak, toda ta — strašno velik.
Po športnem svetu
Svetovno nogometno prvenstvo se naglo bliža. Prejšnjo soboto so določili oziroma deloma izžrebali državne reprezentance za štiri kvalifikacijske skupine, v katerih bodo tekmovala po štiri moštva. Prvenstvo se bo začelo 14. junija; kvalifikacijske tekme bodo v raznih nemških mestih, finalna tekma pa bo v Miinchenu na olimpijskem nogometnem stadionu. V skupini A so: Nemška zvezna republika, Nemška demokratična republika, čile in Avstralija; skupino B sestavljajo Jugoslavija ali Španija (odločilna tekma med tema tekmecema bo 13. februarja v Frankfurtu), Zaire (Kongo), Brazil in škotska; Švedska, Bolgarija, Nizozemska >n Urugvaj so v skupini C, v D pa Haiti, Italija, Argentina in Poljska. Po žrebanju je takoj nastal lov časnikarjev na izjave predstavnikov in trenerjev posameznih nogometnih reprezentanc ki na dolgo razglabljajo, kateri dve moštvi iz vsake skupine si bosta priborili vstop v finalne tekme. Sovjeti pa so seveda tudi dali izjavo, v kateri „z žalostjo“ ugotavljajo, da je FIFA uvrstila Čile v finale, ker sovjetska reprezentanca „res ni mogla nastopiti v Čilu, kjer so nogometna igrišča spremenili v koncentracijska taborišča“. Čilenci niso imeli nobenega pomisleka igrati v ZSSR, kjer so dosegli ugoden rezultat 0:0, čeprav imajo tam koncentracijska taborišča že nad pol stoletja...
Na Silvestrovem teku v Sao Paolo je letos ponovil lanski uspeh Kolumbijec Viktor Mora, ki je za 23 sekund prej prišel na cilj kot Mehikanec Ra-
Napovedi za 1974
Severnoameriški časnikarji napovedujejo za letošnje leto: 1. pivi državni vodja, ki bo odstopil ali pa bo prisiljen odstopiti, bo francoski predsednik Pompidou; 2. ameriški republikanci bodo na letošnjih kongresnih volitvah izgubili 10 do 80 sedežev; 3. ameriški republikan s':i predsedniški kandidat bo postal sedanji podpredsednik Ford; 5. inflacija v ZDA se bo sukala med 6 in 8 odstotkov; 6. bruto narodni dohodek v ZDA bo znašal 2 do 4 odstotke; 7. ameriški dolar se bo utrdil napram zahodnonem-gki marki in japonskemu jenu; 8. pred koncem leta bo sueški prekop spet odprt; 9. Egipt in Izrael bosta sklenila le začasen dogovor; 10. energetsko krizo bo nadomestila kriza drugačne vrste; 11. na iberijskem polotoku bo izbruhnil vojaški spopad; 12. Nixon bo ostal na svojem položaju nedotaknjen; 13. Nixon bo postal stari oče.
fael Palomares, tretji pa je bil Portugalec Carlos Lopez. Celjan Peter Svet je zastopal Jugoslavijo in je med 222 udeleženci tega tradicionalnega teka zasedel odlično sedmo mesto in je s časom 23 m 6,2 s zaostal za zmagovalcem le za 30,6 sekund. Najboljši Brazilec An-dra.de e Silva je bil enajsti; precej slabše kot po navadi pa sio‘ ise uvrstili Argentinci: Najboljši je bil Barcelo s 40. mestom, ostalih šest pa se je uvrstile, od 54. do 162. mesta.
Jugoslovanske rokometašice so na 5.
svetovnem prvenstvu, ki je bilo končano 16 decembra v Beogradu, osvojile prvo mesto v finalni tekmi z dosedanj prvakinjami Romunkami.
Smučarskih skakalcev vedno manj.
Po podatkih zadnjih šestih sezon so ugotovili, da kvaliteta smučarskih skakalcev pada, da pada tudi število skakalcev in da se vedno manj klubov bavi s skakalno zvrstjo smučarskega športa. Edna svetla točka lanske sezone je bil nov drž, rekord Marijana Mesca s 158 metri, zelo pa so v lhnski sezoni razočarali mladinci-Leta 1970 je bilo v Sloveniji 440 aika-kalcev, v 34 klubih, letos pa jih je le 336, število klubov pa je padlo od 49 na 35. Letos ima največ skakalcev ¡SSK. Ilirija in sicer 71, kranjski Triglav jih ima ©8, precej pa sd padli Jeseničani, iki imajo letos le 27 skakalcev, lani pa -so jih imeli še 44.Močni. so še Logačam, ki imajo 25 tekmovalcev, precej manj tekmovalcev pa imajo Alpina-Žiri, (Črna, Rudar-Velenje in Križe-
Dragutin šurbek je na tekmovanju
nam, temsa na Švedskem za prvenstvo Skandinavije zasedel pivo mesto: v četrtfinalu je odpravil Kitajca Li(Penga s 3 ■ 2, v polfinalu Orlovskega (čiSISR) s 3:0 in v finalu Madžara Gergelzyja s 3:2. Stpančič in Karakaševie pa sta izpadla že v drugem kolu-
Za dobro voljo
Oče hoče otroka naučiti pravilno izgovarjati črko „r“. Pa mu reče: „Tonček, reci: Prašič.“
„Komu?“
Kaj je sloga?
Kaj je ¡SLOGA?
Sloga je prijateljstvo medsebojna pomoč.
razumevanje — zaupanje —
SLOGA je posledica sloge.
Iz sloge se je porodil prvi in edini kreditni zavod slovenske emigracije v Argentini.
V dvajsetih letih svojega obstoja je:
mnogim podjetnikom omogočil razmah njih podjetij;
mnogim rojakom pomagal iz denarne zagate;
mnogim vlagateljem izplačal visoke dividende za v upravo
mu zaupani denar.
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aire» T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Pomisli na jutri! Sodeluj tudi neodvisnosti	Ti pri gradnji gospodarske naših otrok !	CÇ -5 0	.k 01	-M ^ 15 C	FRANQUEO PAGADO Concesión N' 5775
Postani delničar SLOGE, kajti		Ä+ä Sl O ö m <u <t D ^	TARIFA REDUCIDA Concesión N’ 3824
V SLOGI JE MOČ!		Registro Nacional de la Propiedad Intelectual Np 1.149.713	
Zbornik Svobodne Slovenije z 1. 1971-1972 je
po vsebini najbogatejša slovenska knjiga v sve« tu, po obsegu najobšir-nejša in tudi najcenejša Zato Zbornik v vsako slovensko družino!
DRUŠTVENI OGLASNIK
Pisarna in knjižnica ZS bo odprta od
14.	januarja do vključnd 25. januarja le od 18—20*
Odbor Zedinjene Slovenije opozarja vse članice in člane ter vse slovenske rojake na Zbornik (Svobodne Slovenije za leto 1971-72. V njem je objavljen članek: „Ob 25-letnici Društva Slovencev — Zedinjene Slovenije“, ki ga je napisal g. France Pernišek. članek prikazuje obširno in vsestransko delbVanje našega osrednjega društva in je bogato ilustriran*
Slovenska radijska oddaja je vsake nedeljo ob 14.32 na radio Antártida. Ne pozabite odpreti svojih radijskih aparatov!
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1974 za Argentino $ 105,-— (10.500) — pri pošiljanju po pošti $ 110.— (11.000). ZDA in Kanada 16 USA dol.; za Evropo pa 19 USA dol. za pošiljanje z avion-sko pošto. Evropa. ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 12 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenas Aires. T. E. 33-7213
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
Prispevajte v tiskovni sklad! Pridobite nam nove naročnike!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T.E. 35-8827
„Gospod doktor, kadar malo več delam, dobim zelo močan glavobol.“
„Pa je to pogosto?“
„Takole enkrat do dvakrat na leto."
OD DOMA
„Vidiš, pa se delavski razred počasi izenačuje z gosposko: Dravo so ravno tako oouražili za štiri kovače kot Kent.“
Dva direktorja o tretjem: „Res je, da je poneveril petindvajset milijonov,
ampak se je pošteno samokritiziral.“
DR. JUAN JESUS RLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
C. Jose E. Uriburu 285, Cap. Fed Zahtevajte določitev ure na
telefonu 49-5855.
Privatni telefon: 628-4188 Ordinira v torek, četrtek in soboto 'd 17 do 20
//
V nedeljo, 27. januarja, na Pristavi DRUŽARNA PRIREDITEV REVIJE
Duhovno življenje
//
e ob 11.30 sv. maša za žive in rajne dobrotnike revije.
• ob 12.30 Kosilo.	.......
p vse popojdne do večera: velik snečolov z okrog 500 leipimi dobitki; nagradno žrebanje, ki ga bodo deležni vsi tisti, ki bodo do žrebanja poravnali naročnino1; žrebanje za otroke; ki so v letu 1973 pisali v „Božje stezice“; igre in prijetno razvedrilo ter solidna postrežba.
Z udeležbo bomo moralno in gmotno podprli naš verski lisk, ki je najmočnejša vez
med nami.

Velika otvoritev v Lomas de Zamora
JANUAR 1974
MUEBLES LUKY
JE ODPRL VRATA SVOJEGA NOVEGA VELIKEGA LOKALA (560 m2), KJER JE ZRRANA VSA ELEGANCA, UDORNOST IN KVALITETA NAJBOLJŠIH ELEKTRIČNIH PRODUKTOV IN NAJFINEJŠEGA
POHIŠTVA.
■	S ■
■	■
■ v ■
Lomas de Zamora
Av. (Pavón) H. IRIGOYEN 8854-62
med Roedo in Saenz
"“■■■■■••■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■or »■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■BBKaaaBaaBaBBaBBBBaaaaaaaaaaaaaBBBaaaaBBaaaaaaBBaaaaaHaaaaaBiiaaaBBBaBaBBBBBBHaBBHBaHaBBai-
••••»••••••aaaaeaaaacAaaa mmm——hhmmmmh—