UCcitelj - karierni javni uslužbenec
^^ Darinka Cankar
O Ministrstvo za šolstvo in šport >
Ö
Ph
C^	Šolstvo je v Sloveniji zagotovo del javnega sektorja, saj k temu na-
peljuje ustrezanje večini kriterijem, ki jih različni avtorji navajajo kot tiste, ki opredeljujejo javni sektor. Tako je mogoče brez dvoma ugotoviti, da šolski prostor deluje v javni lastnini,1 je financiran iz ^^	proračunskih sredstev in državno reguliran.2 Po Bučarju (1969) je
^	šolstvo ena od »dobrin, ki morajo biti na voljo vsem ljudem« oz.
^H	čelo »dobrina, ki jo je treba ljudem zaradi javnih koristi vsiliti«.
Zadnje država izvaja tudi preko obveznega osnovnošolskega izo-^	braževanja, ki je kot obvezno in brezplačno predpisano z Ustavo
Republike Slovenije.
Tako šola spada med organizačije, ki po Bučarju (prav tam) opravljajo javno službo, saj je organ, ki odloča o družbenih koristih, prepustil izvajanje svojih odločitev posebej ustanovljeni orga-nizačiji (šoli), ta odločitev pa je sprožila posebno, stalno strokovno dejavnost, pri kateri gre za neposredno delovanje na določenem strokovnem področju.
ZaCcetno izobraževanje in profesionalno usposabljanje
Dandanes se slovenski učitelji v Sloveniji izobražujejo na treh univerzah. Tisti, ki bodo poučevali v osnovni šoli, imajo možnost študij izbirati na Pedagoški fakulteti, Filozofski fakulteti, Fakulteti za šport, Biotehniški fakulteti, Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, Fakulteti za matematiko in fiziko, Fakulteti za računalništvo in informatiko, Naravoslovnotehniški fakulteti ter Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, Pedagoški fakulteti in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, Pedagoški fakulteti, Fakulteti za humanistične študije Koper ter Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informačijske tehnologije Univerze na Primorskem. Učitelji strokovnoteoretičnih predmetov na pokličnih in strokovnih srednjih šolah se izobražujejo tudi na drugih fakultetah, v predvsem tehniških in strokovnih študijskih programih, zahtevana pedagoško-andragoška znanja pa si pridobijo z naknadnim študijskim programom za izpopolnjevanje.
Pedagoški poklič je v Sloveniji reguliran s predpisi. Tako Zakon o organizačiji in ^inančiranju vzgoje in izobraževanja v 92. členu
VODENJE 2I2010: 21-36
doloca, da morajo imeti strokovni delavci3 ustrezno izobrazbo, opravljen strokovni izpit in morajo obvladati slovenski knjižni jezik.
Do spremembe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja leta 2007 je kot ustrezno stopnjo izobrazbe za veCino uCiteljev in drugih strokovnih delavcev zakon doloCal visokošolsko izobrazbo,4 ustreznost izobrazbe pa je opredeljevala tudi študijska smer, dolocena s pravilniki, ter pridobljena pedagoška, andragoška oziroma specialnopedagoška znanja. Pedagoška, pedagoško-andragoška ter specialnopedagoška znanja5 je v Sloveniji mogoce pridobiti na dva nacina. V t. i. pedagoških študijskih programih so ta znanja integrirana v sam študijski proces, študent se z njimi seznanja ter jih usvaja skozi vsa leta študija, z diplomo pa pridobi strokovni naslov, katerega sestavni del je naziv »profesor«. Drugi nacin, na katerega je mogoce pridobiti pedagoško-andragoška oziroma specialnopedagoška znanja, pa je zaporedni nacin, kar pomeni, da se diplomant nepedagoškega študijskega programa po opravljeni diplomi vkljuci v študijski program za izpopolnjevanje. Na takšen nacin se usposabljajo predvsem ucitelji strokovnoteoreticnih predmetov v srednjih šolah, vcasih pa tudi diplomanti posameznih strok, ki se za opravljanje poklica v vzgoji in izobraževanju odlocajo šele po koncanem študiju, npr. univerzitetni diplomirani anglisti, univerzitetni diplomirani geografi in podobno.6
Študijski programi, ki jih izvajajo slovenske visokošolske in-štitucije, so bili pred uvedbo bolonjskih študijskih programov precej poenoteni. Vsi so vsebovali temeljna znanja posameznih predmetno-znanstvenih disciplin, ki vodijo k oblikovanju strokovne identitete diplomanta, poleg tega pa so vsebovali tudi temeljne pedagoške predmete, strokovnoteoreticne predmete s specialnimi didaktikami ter izbrana poglavja iz fllozoflje, sociologije vzgoje, teorije vzgoje, razvojne in pedagoške psihologije ter pedagoške metodologije. V študijske programe je bil vkljucen tudi delež prakticnega usposabljanja; za kolikšen delež naj bi šlo, pa stroka nikoli ni bila enotna.
Mnogo strokovnjakov s podrocja vzgoje in izobraževanja je dolgo opozarjalo, da je prakticnega usposabljanja premalo, da je organizirano na volonterski nacin, predvsem pa, da je v študijske programe vkljuceno prepozno, šele v višjih letnikih, ko je za spremembe študijskih smeri pri posameznih študentih prepozno. Marentic Požarnikova (1990) je že zgodaj zacela opozarjati, da je potrebno spremeniti odnos med teorijo in prakso, saj mora biti
praktično profesionalno usposabljanje integralni del znanosti in univerzitetnega študija. V casu študija študentje po njenem mnenju ne bi smeli pridobiti le teoretičnih znanj, pač pa tudi osnovo za profesionalno ravnanje v praktičnih situacijah.
Tudi Razdevšek Pučkova (1995) je bila do izobraževanja učiteljev prečej kritična, saj so po njenem mnenju študijski programi, ki so izobraževali učitelje, bolj akademski in manj profesionalni. Ni sičer mogoče trditi, da so diplomanti pedagoških študijskih programov po končanem študiju prihajali v razrede povsem nepripravljeni, vsekakor pa so različne raziskave pokazale, da so v prvem letu dela potrebovali zelo veliko pomoči in izkušenj starejših kolegov.
Na podlagi teh izkušenj ter z vizijo prihajajočega bolonjskega pročesa, ki je kot svoj osnovni čilj napovedal vzpostavitev skupnega evropskega visokošolskega prostora do leta 2010, so začele fakultete razmišljati o prenovi študijskih programov za izobraževanje strokovnih delavčev v vzgoji in izobraževanju. Raziskave in primerjave med posameznimi evropskimi državami, ki so potekale predvsem prek mreže Eurydiče, so kazale, da v bistvenih točkah nismo zaostajali za drugimi članičami Evropske unije, da pa smo po drugi strani imeli podobne težave. Deleži prakse in izobraževalnih študij so segali od skoraj 0 do preko 50 odstotkov, v večini držav so se učitelji izobraževali na univerzitetni ali vsaj visokošolski stopnji, teorija in praksa sta bili pogosto organizirani na institučionalno različne načine na fakultetah, inštitutih, šolah ali čelo posebnih inštitučijah.
Zato so se države Evropske unije dogovorile, da za njihove sisteme vzgoje in izobraževanja velja načelo subsidiarnosti in jih torej ni mogoče harmonizirati, da razumejo Evropo kot bogastvo različnosti, v čemer vidijo pomembno prednost svojega povezovanja (Zgaga 2004).
Vstopni pogoji v ucciteljski poklic
Kot je bilo že omenjeno, Zakon o organizačiji in ^Inančiranju vzgoje in izobraževanja v 92. členu določa, da morajo imeti učitelji ustrezno izobrazbo, opravljen strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja in obvladati morajo slovenski knjižni jezik.7
Ustreznost izobrazbe je sestavljena iz ustreznosti stopnje izobrazbe, ustreznosti smeri izobrazbe ter usposobljenosti za opravljanje pedagoškega pokliča. Stopnja izobrazbe je določena z zakonom, večina učiteljev in drugih strokovnih delavčev mora imeti
izobrazbo druge stopnje.8 Smeri izobrazbe so določene s pravilniki, usposobljenost za opravljanje pedagoškega poklica pa predstavljajo pedagoška oziroma pedagoško-andragoška ali specialno-pedagoška znanja.
Strokovni izpit za podroCje vzgoje in izobraževanja lahko strokovni delavci opravljajo potem, ko si pridobijo vsaj šest mesecev delovnih izkušenj na podrocju vzgoje in izobraževanja. Te delovne izkušnje si lahko pridobijo na najrazlicnejše nacine, najpogostejša pa sta opravljanje pripravništva in zaposlitev na prostem delovnem mestu. Zaposlitev na prostem delovnem mestu predstavlja zaposlitev na sistemiziranem delovnem mestu v šoli ali drugem vzgojno-izobraževalnem zavodu, za katerega je bil objavljen javni razpis, v postopku pa zacetnik predstavlja najustreznejšega kandidata. V javnem šolstvu se najvec zacetnikov na prostih delovnih mestih zaposluje za dolocen cas, v katerem nadomešcajo zacasno odsotnega delavca.9
Druga možnost zaposlitve v javni šoli pa predstavlja zaposlitev na pripravniškem delovnem mestu. Pripravništvo ureja 110. clen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki pravi, da je pripravnik strokovni delavec, ki v vrtcu oziroma v šoli prvic zacne opravljati delo, ustrezno smeri in stopnji njegove strokovne izobrazbe, z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela. Pripravništvo traja najmanj šest in ne vec kot deset mesecev, pripravnik pa v casu pripravništva sodeluje s strokovnimi delavci pri vzgojno-izobraževalnem delu in se pripravlja na strokovni izpit. Pripravnikovo delo vodi, spremlja in ocenjuje mentor, ki ga izmed strokovnih delavcev doloci ravnatelj. Mentor mora opravljati delo, za katerega se bo pripravnik usposabljal, in mora imeti naziv svetnik ali svetovalec oziroma vsaj tri leta naziv mentor.10 Mentor pripravniku pripravi program, ki vkljucuje metodicno, didakticno ter drugo pripravo, potrebno za opravljanje izpita, prav tako izdela porocilo o poteku pripravništva. Od leta 2003 se pripravništvo lahko izvaja tudi kot volontersko pripravništvo. Razpis pripravniških mest dvakrat letno objavi Ministrstvo za šolstvo in šport.11
S pripravnikom vzgojno-izobraževalni zavod sklene pogodbo o zaposlitvi, pripada mu placa v 24. placnem razredu, obracunajo pa se tudi dodatki, ki jih dolocajo zakoni in kolektivna pogodba.12 Tako ima pripravnik pravico do regresa za letni dopust, nadomestila za stroške prehrane med delom, povracila stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov, ki jih ima pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju, pravico do letnega dopusta, urejeno ima
zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Volonterski pripravnik z vzgojno-izobraževalnim zavodom sklene pogodbo o opravljanju volonterskega pripravništva, delodajalec pa ga je dolžan zavarovati za primer invalidnosti, telesne okvare ali smrti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Pripravnik ima pravico do odmora med delovnim casom, placilo za delo mu ne pripada, prav tako mu ne pripada nadomestilo place ali drugi prejemki in po-vracila stroškov v zvezi z delom. Tako pripravnik s sklenjenim delovnim razmerjem kot volonterski pripravnik nimata samostojne ucne obveznosti, ampak se pod vodstvom mentorja vkljucujeta tudi v neposredno vzgojno-izobraževalno delo. Oba imata enako pravico do mentorja, kateremu delodajalec za opravljeno delo iz-placuje dodatek k placi.
Tisti strokovni delavci, ki se prvic v vzgoji in izobraževanju zaposlijo na prostem delovnem mestu, se imenujejo strokovni delavci - zacetniki. Ravnatelj strokovnemu delavcu zacetniku dodeli mentorja, ki po zakonodaji svoje delo opravlja dva meseca, pogosto pa nad strokovnim delavcem - zacetnikom njegovi starejši kolegi bdijo mnogo dlje. Strokovni delavec - zacetnik ima v primeru delovnega razmerja za polni delovni cas tudi polno ucno obveznost, kar pomeni, da takoj zacne opravljati neposredno pedagoško delo. Pripada mu placa v 30. placnem razredu ter vsi dodatki in nadomestila, ki po zakonu in kolektivni pogodbi izhajajo iz delovnega razmerja.
Strokovni izpit se opravlja ustno in obsega tri dele: (a) ustavna ureditev Republike Slovenije, ureditev institucij Evropske unije in njenega pravnega sistema in predpisi, ki urejajo clovekove ter otrokove pravice in temeljne svobošcine, (b) predpisi, ki urejajo podrocje vzgoje in izobraževanja ter (c) slovenski knjižni jezik oziroma za strokovne delavce vrtcev in šol z italijanskim ucnim jezikom italijanski ucni jezik, za strokovne delavce dvojezicnih vrtcev in šol pa slovenski in madžarski jezik.13
Vec avtorjev je v raziskavi Partnerstvo fakultet in šol (glej Valen-cic Zuljan et al. 2007), ki je bila sofinancirana s sredstvi Evropske unije, ugotovilo, da naša zakonodaja omogoca kakovostno uvajanje pripravnikov v vzgojno-izobraževalno delo, da pa vsi zacetniki nimajo enakih pogojev, da bi se postopoma in ob izkušenem mentorju uvajali v prakso, predvsem so to tisti strokovni delavci - zacetniki, ki v vrtcu ali šoli prvic zacnejo opravljati delo in imajo mentorja le dva meseca. Z raziskavo so avtorji ugotovili, da je bilo 58 % vprašanih pripravnikov zelo zadovoljnih z lastnim profesionalnim razvojem v casu pripravništva, 39,1 % jih je bilo srednje
zadovoljnih in le 2,9 % je bilo takšnih, ki s svojim profesionalnim razvojem v casu pripravništva niso bili zadovoljni.
Vseživljenjsko uccenje, nadaljnje izobraževanje in usposabljanje
V Sloveniji je osnovna podlaga za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje učiteljev zagotovljena že v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki v 105. členu določa, da se strokovni delavci v vrtcih in šolah strokovno izobražujejo in usposabljajo, pogoje, nacin in postopek pa doloci minister. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v 53. clenu doloca, da imajo delavci pravico do nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja. V ta namen mora šola delavcem na delovnih mestih, za katere se zahteva najmanj srednja izobrazba, omogociti letno najmanj 5 dni nadaljnjega izobraževanja oziroma 15 dni v treh letih, ostalim delavcem14 pa najmanj 2 dni letno oziroma 6 dni v treh letih. Po kolektivni pogodbi stroške izobraževanja, vkljucno z nadomestilom place, placa šola. Delavcu pripada tudi povracilo stroškov, povezanih z nadaljnjim izobraževanjem in usposabljanjem (potni stroški, kotizacija, stroški bivanja).
Podrobneje sistem nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja opredeljuje Pravilnik o nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Le-ta za cilj postavlja zagotavljanje strokovne usposobljenosti za poucevanje dolo-cenega predmeta ali predmetnega podrocja oziroma opravljanje dolocenega strokovnega dela, podpiranje profesionalnega in strokovnega razvoja vsakega strokovnega delavca, razvoja javnega vrtca in šole ter razvoja celotnega sistema vzgoje in izobraževanja, s tem pa povecanja njegove kvalitete in udnkovitosti.
Smernice razvoja nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja oblikuje Programski svet za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje, ki ima 25 clanov in jih za obdobje šestih let imenuje minister. CClani predstavljajo zelo razlicne institucije, kot na primer vse štiri strokovne svete,15 Zavod rs za šolstvo, Center rs za poklicno izobraževanje, Andragoški center rs, Šolo za ravnatelje, reprezentativne sindikate ter predstavnike ravnateljev. Programski svet ima sicer izrazito posvetovalno vlogo, saj o vrsti programov za izpopolnjevanje udteljev, o višini njihovega sofinanciranja in podobnem odloca minister.
Ministrstvo za šolstvo in šport vsako leto objavi Katalog programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev, s katerim želi uciteljem ponuditi programe izobraževanja, s
katerimi bi posodobili in nadgradili svoje kompetence na področju poučevanja ter na področju stroke, ki jo poučujejo. Vsi programi, ki so objavljeni v katalogu, so so^inančirani s strani države, delež so^^ančiranja pa je odvisen od očene Programskega sveta o nujnosti in potrebnosti programa ter samih določil pravilnika, ki ureja nadaljnje izobraževanje in usposabljanje. V koledarskem letu 2009 je država nadaljnje izobraževanje strokovnih delavčev v vzgoji in izobraževanju so^inančirala z 802.887B.16
Napredovanje v plaCCne razrede in nazive
Strokovni delavči v vzgoji in izobraževanju napredujejo v plačne razrede v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju ter z Uredbo o napredovanju javnih uslužbenčev v plačne razrede.
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju v 16. členu določa, da lahko javni uslužbenči na delovnih mestih, na katerih je mogoče tudi napredovanje v naziv (strokovni delavči v vzgoji in izobraževanju napredujejo tudi v nazive), v enem nazivu napredujejo za največ pet plačnih razredov. Javni uslužbenči lahko na podlagi tega zakona napredujejo vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če seveda izpolnjujejo za to potrebne pogoje, ki jih je predstojnik organa dolžan preveriti enkrat letno. V slovenskih šolah je za napredovanja učiteljev v plačne razrede odgovoren ravnatelj šole, ki o napredovanjih v plačne razrede tudi odloča.
Pogoj za napredovanje javnih uslužbenčev v plačne razrede je delovna uspešnost, ki se očenjuje glede na rezultate dela: samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela; zanesljivost pri opravljanju dela; kvaliteta sodelovanja in organizačija dela; druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v višji plačni razred določa Uredba o napredovanju javnih uslužbenčev v plačne razrede.
V	povprečju so bile plače učiteljev v Sloveniji v šolskem letu 2008/09 glede na bdp na prebivalča med 113,4% in 161,7% bdp na prebivalča.
Napredovanje v nazive ureja 105. člen Zakona o organizačiji in ^^ančiranju vzgoje in izobraževanja, ki določa, da strokovni delavči v vzgoji in izobraževanju napredujejo v nazive mentor, sve-tovaleč in svetnik. Postopek in način napredovanja v nazive določa Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive.
V	naziv lahko napredujejo le tisti strokovni delavči, ki izpol-
njujejo vse z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za zasedbo delovnega mesta. To pomeni, da morajo imeti ustrezno izobrazbo, imeti morajo opravljen strokovni izpit in morajo obvladati slovenski knjižni jezik. Drugi pogoji, ki jihmorajo izpolnjevati strokovni delavci za napredovanje v posamezni naziv, se nanašajo na zahtevano delovno dobo, delovno uspešnost ter doloCeno število toCk, pridobljenih z uspešno konCanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja ter opravljenega dodatnega strokovnega dela.17
Nazivi, ki jih strokovni delavci pridobijo, so trajni, kar je eden od temeljnih oCitkov obstojeCemu sistemu napredovanj. Kar nekaj raziskav18 je namreC pokazalo, da uCitelji opravljajo dodatna dela le tako dolgo, da pridobijo ustrezen naziv, potem pa jih takšno delo ne zanima veC. Tudi fakultete, ki morajo zagotavljati mentorstvo svojim študentom na praksi, poroCajo, da so za mentorstvo zainteresirani predvsem mlajši uCitelji brez daljše delovne prakse, verjetno zaradi pridobivanja toCk za napredovanje, tisti pa, ki imajo veC praktiCnih izkušenj, ki bi jih lahko delili s študenti, in imajo tudi višji naziv, pa študentov na prakso ne želijo sprejemati.
DoloCeni oCitki letijo tudi na posamezne inštituCije s podroCja vzgoje in izobraževanja, ki naj bi svoje raziskovalno in razvojno delo prilagodile sistemu napredovanja strokovnih delavCev, da jim lahko s sodelovanjem omogoCijo pridobivanje toCk in tako privabljajo dovolj motivirane uCitelje.
Horizontalna in vertikalna mobilnost
Kandidati za uCitelje se v Sloveniji izobrazijo kot tako imenovani speCialisti ali polspeCialisti. To pomeni, da so na podroCju predme-tnospeCiflCnih vsebin usposobljeni za pouCevanje enega ali najveC dveh predmetov.19 Usposobljenost za dvopredmetnega uCitelja siCer ponuja nekaj mobilnosti po horizontalni ravni, saj uCitelj lahko uCi dva razliCna predmeta tudi na starostno razliCnih ravneh uCen-Cev, usposobljenost za enopredmetnega uCitelja pa takšne mobilnosti ne ponuja.
Prav zato so po podatkih, ki jih zbira ministrstvo, pristojno za šolstvo, med ravnatelji splošne sekundarne ravni dvopredmetni uCitelji bolj primerni in bolj zaželeni na javnih razpisih prostih delovnih mest. Diplomanti nekaterih študijskih smeri so usposobljeni tudi za delo v nižjih razredih osnovne šole, vendar je to prej izjema kot pravilo. Vsi dvopredmetni uCitelji so zaposljivi tudi v srednjih strokovnih in pokliCnih šolah.20 Samo v gimnazijskih pro-
gramih so na delovnih mestih uciteljev naravoslovnih21 predmetov zaposljivi le enopredmetni ucitelji z navedenih predmetnospe-ciflcnih podrocij. To pomeni, da horizontalno mobilnost uciteljev predstavlja bolj ali manj le premike med razlicnimi starostnimi skupinami ucencev oziroma dijakov, ne pa tudi mobilnosti glede na predmet poucevanja.
Svojevrstno horizontalno mobilnost predstavlja tudi možnost zaposlovanja polno usposobljenih uciteljev v Inšpektoratu rs za šolstvo. Inšpektor za podrocje vzgoje in izobraževanja je namrec lahko vsakdo, kdor ima najmanj visoko izobrazbo in najmanj sedem let delovnih izkušenj na pedagoškem, svetovalnem, razvojno-raziskovalnem ali upravnem podrocju vzgoje in izobraževanja ter opravljen strokovni izpit za inšpektorja.
Ucitelji lahko kariero nadaljujejo tudi v katerem od javnih zavodov, ki jih za opravljanje razvojno-raziskovalnih dejavnosti na podrocju vzgoje in izobraževanja ustanovi Vlada Republike Slovenije. Vertikalna mobilnost je lahko vecplastna. Na eni strani gre za neposredno premikanje po hierarhicni lestvici napredovanj v nazive, kar sicer ne predstavlja opravljanja drugacnega dela ali prevzemanja drugacnih, vecjih odgovornosti v odnosu do dela in ucencev, predstavlja pa višje placilo za opravljeno delo.
Vertikalno premikanje po lestvici v posamezni šoli pomeni tudi prevzemanje nalog pomocnika ravnatelja, ki ravnatelju pomaga pri opravljanju poslovodnih in pedagoških nalog. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati pomocnik ravnatelja, so enaki, kot jih mora izpolnjevati ravnatelj, razen ravnateljskega izpita. Pomocnika ravnatelja imenuje ravnatelj in ga za opravljanje dela v njegovi odsotnosti pisno pooblasti.
Seveda napredovanje po hierarhicni lestvici predstavlja tudi imenovanje za ravnatelja. Ravnatelje imenuje svet šole, pogoji, ki jih mora ucitelj izpolnjevati, pa so: imeti mora najmanj visokošolsko izobrazbo, izpolnjevati pogoje za ucitelja na šoli, na kateri bo opravljal delo ravnatelja, najmanj pet let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju, naziv svetnik ali svetovalec ali najmanj pet let naziv mentor, opravljen pa mora imeti tudi rav-nateljski izpit. CCe kandidat za ravnatelja nima opravljenega ravnateljskega izpita, ga mora opraviti najkasneje v enem letu od imenovanja. Ravnatelj ima v vzgoji in izobraževanju položaj direktorja javnega zavoda, ki ima vse naloge in odgovornosti, prav tako tudi umestitev v placne razrede direktorjev javnih zavodov in možnost izplacila dveh plac v primeru ugodne ocene delovne uspešnosti.
ZakljuCcek in primerjava z nekaterimi evropskimi državami22
CCe kot začetek kariere postavimo odločitev za študij, ki bo kandidata usposobil za delo v vzgoji in izobraževanju, kot pravita Arnold in Feldman (1986), lahko ugotovimo, da je Slovenija ena od prečej redkih držav, v katerih imajo visokošolski zavodi, ki izobražujejo za področje vzgoje in izobraževanja, popolno avtonomijo tako pri določanju vsebine programov kot tudi pri določanju števila ur (oziroma števila kreditnih točk), namenjenih izobraževanju za poučevanje posameznega predmetnospečiflčnega področja ali pedagoškostrokovnih znanj.23
Vpis na visokošolske zavode, ki izvajajo pedagoške študijske programe, niposebej omejen, veljajo pa splošne omejitve, ki so veljavne za čelotno področje visokega šolstva. Omejitev se pojavi le na študijskih programih, za katere je zanimanje tistih, ki se želijo vpisati, večje od števila prostih študijskih mest. Vpisni kriteriji se osredotočajo na učni uspeh v 3. in 4. letniku srednjega splošnega izobraževanja ter na uspeh pri maturi. Po podatkih Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani se v pedagoške študijske programe, razen za področje predšolske vzgoje in razrednega pouka,24 vpisujejo dijaki, ki so po učnem uspehu povprečni do nekoliko nadpovprečni.
Po študiju izbranih evropskih držav je mogoče ugotoviti, da se države poslužujejo dveh različnih poti do odličnosti diplomantov pedagoških študijskih programov. Prva pot predpostavlja relativno stroge vpisne pogoje v pedagoške študijske programe, ki obvezno vključujejo individualni pogovor s kandidatom za vpis, na podlagi katerega je mogoče kandidata, kljub izpolnjevanju drugih pogojev, zavrniti. Ta pot po končanem študiju ne predvideva posebnih zaključnih izpitov, daljšega preizkusnega obdobja, skratka ne predvideva, da bi odgovorne inštitučije šele po končanem študiju ugotavljale ustreznost kandidata za delo v vzgoji in izobraževanju.
Druga pot pa vpisa v želeno študijsko smer kandidatom za učitelje ne omejuje, omejeno je le število prostih mest. Omejitev je torej kvantitativna in ne kvalitativna. Vse države s takšno ureditvijo pred vključitvijo v poklič predvidevajo obsežne državne izpite in daljšo preizkusno dobo z uvajanjem v poklič.25 Zanimivo je, da sta obe možnosti prečej enakomerno porazdeljeni tako med države, kjer so učitelji del uslužbenskega sistema, kot tudi med tiste, kjer so učitelji zaposleni na podlagi splošne delovne zakonodaje.
Za Slovenijo se zdi, da je sistem vpisa in rekrutiranja novih učiteljev vmesna pot med prej opisanima. Posebnih vpisnih pogojev na visokošolske inštitučije, ki izobražujejo za potrebe vzgoje in
izobraževanja, nimamo, hkrati pa diplomante po končanem študiju čaka od šest do deset mesečev usposabljanja na delu, ki se zaključi s strokovnim izpitom. Med usposabljanjem na delu pripravniki v Sloveniji nimajo nikakršnih odgovornosti, polovičo pripravniške dobe zgolj spremljajo svojega mentorja in ne izvajajo pedagoškega dela. Strokovni i^pit je sičer res organiziran na državnem nivoju, vendar po težavnosti ne dosega obsežnih izpitov, kot jih imajo druge evropske države pred čertifiiranjem učitelja.
Brez dvoma pa lahko ugotovimo, da je plača slovenskega učitelja za četnika, merjena s stališ ča bdp na prebival ča, visoko nad evropskim povpre čjem. Višjo začetno plačo imajo, po podatkih Eurydi če26 za 31 evropskih držav za leto 2009, samo v Španiji. Tako je za četna pla ča s 113,4% bdp bistveno višja od pla če švedskega (73,3% bdp), približata se ji šele ^^ski (101,3% bdp) in angleški (109,7% bdp) za četnik med u čitelji. Na drugi strani razpona pla č slika ni bistveno druga čna, v višini španske učitelje (187,6 % bdp) v nižjem sekundarnem izobraževanju prekašajo le nizozemski (191,2% bdp), angleški (186,1 % bdp), nato pa že slovenski (161,7% bdp) u čitelji. Finski u čitelji, ki se jim si čer v vseh pogledih želimo približati, s pla čo lahko dosežejo komajda 134,2 % bdp.
Primerjava je nadvse zanimiva, saj nam daje kar pre čej infor-ma čij. Najprej je potrebno ugotoviti, da višina pla če o čitno ni mehanizem za zviševanje ugleda pokli ča. Merjeno z odstotkom bdp na prebival ča imajo slovenski u čitelji visoke pla če v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi, razpon med najnižjo in najvišjo pa je primerljiv z evropskim povpre čjem. Ugotoviti je mogo če, da imajo nordijske države trend manjšega razpona med najnižjo in najvišjo pla čo, kar pravzaprav kaže na relativno majhne možnosti vertikalnega napredovanja po pla čni lestvi či.
Glede nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja lahko ugotovimo, da imajo slovenski u čitelji v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi pre čej dobre možnosti. Že Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja, ki zahteva najmanj pet dni nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja na leto oziroma najmanj 15 dni v treh letih, je za slovenskega u čitelja ugodnejša od ve čine evropskih držav. Ugodnejša predvsem zaradi zagotovljenosti izobraževanja, čeprav se v nekaterih izbranih evropskih državah v povprečju izobražujejo ve č, pa to ni opredeljeno kot obveza delodajal ča. Za slovenskega u čitelja je izobraževanje tudi brezpla čno, kar ni ravno pravilo v drugih evropskih državah, kjer pogosto dejstvo, da se učitelji izobražujejo v rednem delovnem času, štejejo kot ^inan čiranje izobraževanja. V Sloveniji ne poznamo možnosti iz-
rabe placanega »sobotnega leta«, vsekakor pa imajo ucitelji, kot vsi drugi javni uslužbenci, možnost izrabe neplacanega dopusta v primerih, ko se delodajalec strinja z izobraževanjem.
Nedavna raziskava talis, ki jo je med 23 državami izvedel oECD,27 je pokazala, da so se slovenski ucitelji v zadnjih 18 mesecih pred anketiranjem udeležili 17 dni izobraževanj, kar je precej vec od zakonsko zagotovljenega minimuma. Zanimiv je tudi podatek, da se je v zadnjih 18 mesecih pred anketiranjem nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja udeležilo 98% vseh slovenskih uciteljev, kar je Slovenijo uvrstilo na drugo mesto med vsemi sodelujocimi državami.28 Tudi podatek o številu uciteljev, ki bi se želeli udeležiti vecjega obsega programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja, je za Slovenijo primerjalno ugoden, saj je takšnih uciteljev nekaj vec kot 30 %, manj jih je le v Belgiji.
Glede na povedano lahko ugotovimo, da imajo slovenski ucitelji dobre pogoje za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje, svoje znanje lahko osvežujejo, ga nadgrajujejo in ga hkrati razširjajo med svoje kolege.
Napredovanje za slovenske ucitelje predstavlja predvsem poviševanje place. Kot smo že ugotovili, je razpon med najnižjo in najvišjo placo primerljiv z razponom drugih evropskih držav - razen nordijskih. Napredovanje v placne razrede predstavlja neposredno zvišanje place in je odvisno predvsem od delovnega staža in izkazane uspešnosti pri delu. Napredovanje je tako rekoc zagotovljeno, ce le ucitelj ostaja znotraj poklica ali vsaj uslužben-skega sistema, variabilna je le hitrost pridobivanja placnih razredov. V primerih višjih ocen delovne uspešnosti je napredovanje hitrejše, ce pa je ucitelj ocenjen z nižjimi ocenami, je napredovanje pocasnejše. Po drugi strani pa je za napredovanje v nazive potrebno storiti nekaj vec od tega, kar od ucitelja zahteva delovna ali ucna obveznost. Pridobljeni naziv sicer res predstavlja tudi zvišanje osnovne place (oziroma premik v nov placni razred) in nove možnosti pridobivanja placnih razredov, predstavlja pa tudi izho-dišca za dolocene karierne spremembe. Sodelovanje v nekaterih projektnih ali raziskovalnih skupinah je, vsaj neformalno, odvisno od pridobljenega naziva, naziv v medsebojnih odnosih pomeni tudi status. Za zasedbo delovnega mesta ravnatelja ali pomocnika ravnatelja je nujno potreben naziv svetovalec ali svetnik, da je ucitelj lahko mentor pripravniku, pa mora vsaj tri leta imeti naziv mentor.
Podobno napredovanje v pridobivanje nazivov pozna le šolski sistem v Veliki Britaniji, kjer ucitelji lahko pridobijo status »Advan-
ced Skilled Teacher«, s katerim lahko kandidirajo na bolje placana delovna mesta, katerih število pa je omejeno.
(Če te ugotovitve postavimo ob bok Scheinovi teoriji kariernih sider (1990) in Superjevemu modelu razvoja kariere skozi posamezna obdobja v posameznikovem življenju (glej Patton in McMahon 2006), bi lahko ugotovili, da se kariera velike vedne slovenskih uciteljev v nižjem sekundarnem splošnem izobraževanju polno razvije najkasneje do obdobja »srednje kariere«, saj je placno izho-dišce ucitelja zacetnika v primerjavi z evropskimi kolegi relativno visoko, naziv svetovalec pa je mogoce pridobiti v prvih desetih letih službovanja. Tisti posamezniki, ki stremijo višje, jih morda zanima opravljanje dela na delovnem mestu ravnatelja ali v strokovnih in svetovalnih službah, ki izvajajo podporo šolski politiki, naziv svetnik pridobijo najkasneje do dvajsetega leta službovanja, kar pa predstavlja šele prvo polovico (ali cetrtino v primeru svetovalca) let službovanja, potrebnih za dosego polne upokojitve. Potem ko ucitelji dosežejo ta cilj, jih vedna ne obcuti dovolj motivacije za nadaljevanje nadpovprecnega udejstvovanja. Kaže, da slovenski ucitelj zacne »izpregati« (prim. Schein 1990) mnogo prezgodaj.
Opombe
1.	Velika vecina vzgojno-izobraževalnega sistema deluje v obliki javnih šol, le del izobraževalnega sistema za izobraževanje odraslih je organiziran v obliki zasebnih institucij, ki pa lahko izvajajo le izobraževalne programe, ki so si po zakonu pridobili javno veljavnost.
2.	Država izvaja regulacijo prek dolocanja, kateri programi pridobijo javno veljavnost, prek vpisa v razvid izvajalcev javnoveljavnih programov, ki je obvezen, prek predpisovanja stopnje in smeri izobrazbe za posamezne ucitelje.
3.	Na področju vzgoje in izobraževanja se zdi izraz strokovni delavci primernejši od bolj splošno uporabljanega izraza ucitelj, saj v slovenskih šolah poleg uciteljev delo opravljajo še svetovalni delavci, knjižnicarji in podobni poklici, ki ne opravljajo neposrednega pedagoškega dela.
4.	Izjema so bili le ucitelji praktičnega pouka v nižjem in srednjem poklicnem izobraževanju, za katere je bila zahtevana srednješolska izobrazba z določenim številom let delovnih izkušenj na področju, na katerem poučujejo praktični pouk.
5.	Razlika med pedagoškimi, pedagoško-andragoškimi in specialnopedagoškimi znanji je predvsem glede na populacijo, s katero posamezni strokovni delavec dela: andragoška znanja so namenjena delu z odraslimi udeleženci izobraževanja,
specialnopedagoška znanja pa delu z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami.
6.	Med strokovnimi delavci v osnovni šoli obstaja nekaj izjem predvsem pri svetovalnih delavcih, pri katerih iz njihovih strokovnih naslovov ni razvidno, da bi obiskovali pedagoške študijske smeri (npr. univerzitetni diplomirani pedagog, univerzitetni diplomirani psiholog . . .), pa jim na podlagi sklepov Strokovnega sveta za visoko šolstvo ni potrebno posebej pridobivati pedagoško-andragoške izobrazbe.
7.	Naslednji, 93. ^len, doloca, da lahko v primeru, ko na določenem podrocju ni mogoče pridobiti s tem zakonom dolocene stopnje izobrazbe, minister doloci, da lahko delo opravljajo tudi strokovni delavci, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, Izkazujejo pa pomembne dosežke v svojem poklicu.
8.	Za delovno mesto laboranta zadostuje srednješolska izobrazba, za delovno mesto ucitelja strokovnoteoreticnih predmetov v poklicnem in strokovnem izobraževanju pa izobrazba prve stopnje.
9.	V skladu s 24. clenom Zakona o delovnih razmerjih javna objava prostega delovnega mesta ni obvezna v primerih, ce gre za zaposlitev za določen ^as, ki po svoji naravi traja največ tri mesece v koledarskem letu ali zaposlitev za določen ^as za nadomešcanje začasno odsotnega delavca.
10.	Strokovni nazivi se na podrocju vzgoje in Izobraževanja pridobivajo z napredovanjem, ki bo posebej opredeljeno kasneje.
11.	V šolskem letu 2008/09 je Ministrstvo za šolstvo in šport objavilo 135 pripravniških mest s sklenitvijo delovnega razmerja ter 400 volonterskih pripravniških mest.
12.	Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja.
13.	Navedena ureditev je v zadnjem casu vzrok za diskusije, saj Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja v 3. odstavku 92. ^lena doloca, da mora strokovni delavec obvladati slovenski knjižni jezik, v 5. odstavku istega clena pa, da se obvladovanje slovenskega knjižnega jezika preverja pri strokovnem izpitu. Hkrati pa 3. clen istega zakona doloma, da je ucni jezik v vrtcih in šolah na območjih, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti, italijanšcina, na podrocjih, kjer živijo pripadniki madžarske narodne skupnosti, pa sta u^na jezika slovenšcina in madžarščina. V skladu s 14. clenom Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na podrocju vzgoje in Izobraževanja morajo strokovni delavci obvladati tudi italijanščino in madžaršcino kot ucni jezik, pri cemer 16. ^len istega zakona doloca, da morajo strokovni delavci šol in vrtcev z italijanskim ucnim jezikom obvladati slovenski knjižni jezik, znanje le-tega pa se ne preverja na strokovnem izpitu. Tako je po mnenju strokovnjakov Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na podrocju vzgoje in izobraževanja v neposrednem nasprotju z
Zakonom o organizačiji in flnančiranju vzgoje in izobraževanja. Pripravljavči novega Zakona o učiteljih v ^asu priprave tega članka razmišljajo o spremembi zakonskega določila o obvladanju slovenskega knjižnega jezika v obvladanje učnega jezika.
14.	S temi delavči je mišljen predvsem tehnični kader, kot so npr. snažilke, kuharji, hišniki in podobno.
15.	Strokovni svet rs za splošno izobraževanje, Strokovni svet rs za poklično in višje strokovno izobraževanje, Strokovni svet rs za izobraževanje odraslih ter Strokovni svet rs za šport.
16.	Ministrstvo vsako leto objavi tudi razpis za soflnančiranje izrednega študija za pridobitev ustrezne izobrazbe za tiste strokovne delavče v vzgoji in izobraževanju, ki so že zaposleni. V letu 2009 je bilo za to namenjenih 158.025 B.
17.	Programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja so ovrednoteni z 0,5 to^ke za vsakih osem ur izobraževanja, dodatno strokovno delo pa je ovrednoteno v 20. členu navedenega pravilnika.
18.	Večino je izvedel Zavod rs za šolstvo.
19.	Uveljavljena izraza za obe vrsti pedagoških študijskih programov sta »enopredmetni ali dvopredmetni študijski programi«.
20.	Po mednarodni klasiflkačiji gre za raven višjega sekundarnega izobraževanja.
21.	Gre za matematiko, fiziko, biologijo in kemijo.
22.	Velika Britanija, Nemčija, Frančija, Švedska, Italija, Finska.
23.	Poleg Slovenije ima takšno ureditev med primerjanimi državami le še Nemčija.
24.	V mednarodnih standardih je to nivo »elementary sčhool«.
25.	Nemčija na primer štiri leta.
26.	Dostopno na http://www.eačea.eč.europa.eu/edučation/eurydiče/ dočuments/key_data_series/105EN.pdf.
27.	V Sloveniji je raziskavo izvedel Pedagoški inštitut.
28.	Pred Slovenijo se je uvrstila le Turčija s podatkom, da so se izobraževanja udeležili vsi učitelji. Podatki so dostopni na http://www.pei.sl/UserFilesUpload/flle/raziskovalna_dejavnost/ TALI s/tali s 2008poročilo.pdf.
Literatura
Arnold, H. J., in D. C. Feldman. 1986. Organizational behavior. New York: MčGraw-Hill.
Bu^ar, F. 1969. Uvod v javno upravo. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Marentič Požarnik, B. 1990. Kako izobraževati učitelja za profesionalno
avtonomnost? Vzgoja in izobraževanje 21 (6): 3-8. Patton, W., in M. MčMahon. 2006. Career development and systems theory. Rotterdam: Sense.
Pravilnik o nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju strokovnih
delavCev v vzgoji in izobraževanju. Uradni list Republike Slovenije, št. 64/2004, 83/2005, 27/2007, 123/2008, 42/2009.
Razdevšek PuCko, C. 1995. Smo z izobraževanjem uCiteljev že v Evropi? Vzgoja in izobraževanje 26 (6): 3-7.
SChein, E. H. 1990. Career anchors: discovering your real values. San Diego, ca: University AssoCiates.
Uredba o napredovanju javnih uslužbenCev v plaCne razrede. Uradni list Republike Slovenije, št. 51/2008, 91/2008 in 113/2009.
ValenCiC Zuljan, M., J. VogrinC, C. Bizjak, Z. Krištof in J. Kalin. 2007. Izzivi mentorstva. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Zakon o organizaCiji in finanCiranju vzgoje in izobraževanja. Uradni list Republike Slovenije, št. 16/2007 (uPB-5), 36/2008, 58/2009, 64/2009, 65/2009.
Zakon o posebnih praviCah italijanske in madžarske narodne skupnosti na podroiCju vzgoje in izobraževanja. Uradni list Republike Slovenije, št. 35/2001.
Zakon o sistemu plaiC v javnem sektorju (UPB13). Uradni list Republike Slovenije, št. 108/2009.
Zgaga, P. 2004. Nova priložnost za izobraževanje uCiteljev v »Evropskem visokošolskem prostoru«? Sodobna pedagogika 55 (posebna številka): 12-32.