ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 1 POROČILA IN OCENE/REIAZIONI E RECENSIONI/REPORTS AND REVIEWS, 183-213 so pred Nemci branili slovenstvo na Štajerskem, ob­ delovali zemljo v Vojvodini in Prekmurju, pomagali razvijati kmetijstvo ter industrijo v Argentini, Braziliji, Čilu, Urugvaju. Primorski železničarji so po vsej Italiji skrbeli za to, da so "italijanski vlaki končno postali točni". Dekleta so v italijanskih družinah služila kot dojilje, varuške in služkinje, z imenom aleksandrijke pa danes poznamo tiste, ki so ta dela opravljala v Egiptu. Kot učitelji so službovali tudi v italijanskih kolonijah in šolali etiopske in eritrejske otroke. Iz sveta so domov prihajala pisma o žalostnih in veselih usodah, o neuspehih in uspehih. V Argentini, kamor je v več valovih odšlo veliko Primorcev, so se po številnih stiskah pri vklapljanju v novo okolje začele nizati zgodbe o uspehu. Slovenci so uspeli kot šefi kuhinje, tovarnarji, operni pevci, prevozniki, arhitekti. Bojevali so se tudi za delavske pravice in se zaradi tega večkrat znašli v zaporu, nekaterim pa je grozila celo deportacija nazaj v Italijo. Zadnjih nekaj pričevanj iz tega časa se že preliva v novo obdobje, ki ga je zaznamovala druga svetovna vojna. Še enkrat sta se Primorska in širši zahodni slovenski etnični prostor znašla v središču množičnih selitvenih gibanj. Meja med Italijo in Jugoslavijo se je premikala še skoraj deset let po koncu vojne. V Italiji je ostalo veliko slovenskega, v Istri pa italijanskega pre­ bivalstva. V tem času je ta meja postala tudi del železne zavese. To bi moralo pomeniti konec pretoka ljudi, idej, dobrin, v resnici pa je meja legalno in ilegalno ostala precej prehodna. Iz Istre se je izselilo skoraj vse ita­ lijansko prebivalstvo in tudi številni Slovenci in Hrvati. Prek Primorske je v Italijo iz Jugoslavije bežala bodoča slovenska politična emigracija. Iz tržiške ladjedelnice so v duhu internacionale odšli na Reko gradit socializem številni italijanski delavci, tako imenovani "Monfalco- nesi", ki pa so se po resoluciji Informbiroja leta 1948 vrnili domov. Slovenski učitelji, železničarji, državni uslužbenci in vsi drugi, ki jih je fašizem razselil po vsej Italiji, so po mirovni pogodbi leta 1947 večinoma op- tirali za Jugoslavijo. Beneški Slovenci, ki jih je poleg gospodarske krize ponovno prizadela neprijazna državna politika, so v okviru pogodbe italijanske vlade z Belgijo množično odhajali v belgijske in francoske rudnike ter v Švico. Dekleta so odhajala v Anglijo za varuške in služkinje, kar je bilo izredno naporno delo. Zaradi vsesplošne krize, ki je sledila odpravi Svo­ bodnega tržaškega ozemlja, je Trst in deloma Gorico zajelo tudi množično prekoceansko izseljevanje. Cilj teh selitev je postala predvsem Avstralija, obnovile pa so se prekinjene poti v Argentino, Brazilijo, ZDA in Ka­ nado. Tam je izseljence večkrat pričakala dobro organi­ zirana slovenska skupnost, katere člani so jim pomagali pri iskanju stanovanja in zaposlitve. Včasih je šlo pri teh selitvah za pravcate družinske strategije, ko so družinski člani, ki so že bivali v tujini, pomagali novim izseljen­ cem z dokumenti, garantnimi pismi, denarjem in infor­ macijami. Veliko izseljencev iz teh dežel se je sčasoma odločilo, da imajo tujih dežel in življenja tam dovolj, in se vrnilo v domače kraje. Raziskovalci, ki so se trudili z zbiranjem gradiva, so iz pozabe izvlekli celo vrsto zanimivih podatkov. Vendar pa jih je v teh zgodbah o preteklosti treba potrpežljivo iskati, saj so včasih dobro skriti prav v vrsticah, ki na videz povedo najmanj. Poleg odgovorov na klasična vprašanja, ki si jih o selitvah zastavlja zgodovinopisje, je v predstavljenih dokumentih na voljo še mnogo več. Razkrijejo se nam socialni odnosi v najrazličnejših družbah, spoznavamo njihove institucije, občutimo moč različnih ideologij, navzoči smo pri oblikovanju novih družb in držav. Lahko opazujemo moč posameznika, a tudi družine in še posebej njeno vlogo pri izseljevanju. Opazujemo lahko tudi, kako so posamezne države reševale probleme migracij in zako­ nodajo, ki je nastajala v zvezi s tem pojavom. Ne smemo pa pozabiti tudi na vplive selitev na družbo, ki si jo izseljenci zapustili in se kasneje včasih vanjo po­ novno vključili. Za konec bi bilo treba poudariti, kako je v tej knjigi dovolj novega, da bi se o selitvenih izkušnjah Slovencev z zahodne meje lahko pričela tudi širša interdisci­ plinarna diskusija. Obdobij, zanimivih tem in različnih fenomenov je za kaj takega očitno več kot dovolj. Jure Gombač Roberto Starec: COPRIRE PER MOSTRARE. L'abbigliamento nella tradizione istriana (XVII-XIX secolo). Trieste, IRCI, ed. I. Svevo, 2002, pp. 342 Forse Roberto Starec non poteva scegliere titolo migliore per ¡Ilustrare uno dei tanti aspetti della cultura tradizionale istriana: Pabbigliamento, di cui finora si era offerto, salvo eccezioni, un'immagine sommariamente tradizionale e riduttiva. "L'abbigliamento nella tradizi­ one istriana (XVII-XIX secolo)". Cosi il sottotitolo di un volume che tende ad analizzare i diversi aspetti e problemi del sistema dell'abbigliamento nelle classi popolari di una regione étnicamente composita e geo­ gráficamente ridotta. II volume di Starec si inserisce nel rinnovato quadro di ricerca sull'abbigliamento, la storia della produzione tessile, i saperi e le pratiche di ornamentazione del- l'abito e del corpo avviato negli ultimi anni ¡n Italia. Ampio spazio a tale problemática e stato riservato puré dalla ricerca scientifica slovena e croata. I vestiti e gli ornamenti venivano ad esercitare un ruolo fondamentale di indici sociali. II corredo, ad esempio, era il segno tangibile che la famiglia della sposa ha adempiuto ai suoi doveri, fornendo una dote 202 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 1 POROČILA IN OCENE/RELAZIONI E RECENSIONI/REPORTS AND REVIEWS, 183-213 adeguata, ed esprimendo cosi l'immagine che essa voleva daré di sé. Le societá passate hanno prestato notevole atten- zione al corpo, vista la cura dei vestiti che si doveva ¡ndossare, gli ornamenti e la presenza nelle doti di oggetti da toilette, asciugamani, gioielli. L'abito per- metteva la distinzione in base al sesso, l'etá, lo stato civile, la professione, la posizione economico-sociale, étnica e cultúrale, gli elementi comuni alie varié identitá territorial i. Al giorno d'oggi queste testimonianze tangibili sono state scarsamente consérvate. Eccettuano in questo caso i vari musei, alcune associazioni culturali, singóle famiglie. Nelle cittadine istriane tale trascuratezza era evidente giá nella seconda meta del XIX secolo. Testimonianze d'abbigliamento passato le possiamo rilevare nei vari diari, appunti di viaggio, opere storiche o letterarie. Si pensi agli scritti dei vescovi Tomasini e Naldini, di Prospero Petronio e del Valvassor, del Fortis e di Facchinetti. Di importanza fondamentale puré le fonti archi- vistiche notarili, le relazioni dei podestá e capitani veneti di Capodistria, talvolta gli statuti comunali. Le numeróse fonti iconografiche - acquarelli, pitture, stampe ecc. - consérvate presso i vari musei od altre istituzioni culturali, nelle chiese ed enti ecclesiastici vari, riproduzioni e copie varié, sono puré indicative del le funzioni comunicative, pratiche e materiali, as- sunte dall'abbigliamento. Coprire dunque, ti corpo, con l'abbigliamento, per mostrare tutte le funzioni che l'abito, ornamenti com- presi, era chiamato a svolgere in una societa cul­ turalmente varia, caratterizzata da relazioni sociali com- plesse. Oggi quegli abiti indossati sono testimoni di una realtá e di valori scomparsi. Ciononostante, permettono l'autoidentificazione con la comunitá d'appartenenza e con il suo passato. Denis Visintin Giulio Vignoli: LA VICENDA ITALO-MONTENEGRINA. L'inesistente indipendenza del Montenegro nel 1941. Genova, ECIG, 2002, pp. 112 ! r_ .......... ,.r. -,r . . V . " l . J -T» l CO PRIRE PER M O STR A R E Nel 1941 l'ltalia occupo militarmente ¡I Montenegro con l'intento, affermato, di volerne ricostituire l'indi- pendenza perduta alla fine del la Grande Guerra, quando l'Assemblea di Podgorica determino la fine della dinastia dei Njegoš e i'unificazione alia Serbia. Da Regno mononazionale qual'era fino ad allora, passerá alie dipendenze di una monarchia plurinazionale fortemente centralizzata dall'estabilishment belgradese. L'agro-pastorale Montenegro venne cosí a trovarsi in una nuova entitá statale caratterizzata da una notevole arretratezza económica, finanziariamente dissestata, amministrativamente variegata. L'80% della popo- lazione viveva nelle campagne, la rete urbana era scarsamente diffusa. Mancavano le ferrovie, l'industria stentava a decollare, l'analfabetismo galoppava. Note- voli erano le differenze tra le ex province asburgiche e le aree meridionali. Persistevano vari problemi di confine con gli Stati vidni. E mentre a Zagabria scoppiava la rivolta del Zeleni kadar, in Kosovo c¡ fu la repressione dei latifondisti Musulmani, ed in Montenegro divampava lo scontro tra i partigiani verdi, sostenitori della dinastia dei Njegoš, ed i bianchi, fautori dell'unificazione alla Serbia. Con la morte di re Nicola, e la dispersione del governo in esilio, questa rivolta autonomista verra meno. La mai sopita velleità indipendente riprenderà vigore nel corso dei le seconda guerra mondiale, con la frantumazione dei Regno di Jugoslavia. Sin dalla fine dell'Ottocento il Regno italiano aveva considérate il Montenegro quale parte integrante della sua sfera d'influenza e, nel 1941, quando ormai l'Europa sembrava prossima alla divisione tra Italia e Germania, 203