YU ISSN 0022/9295 LETNIK XXV ŠTEVILKA 4 29. APRILA 1985 CENA 30 DINARJEV
EKSPERIMEN-
TALNE
DRUŽBE
,,Znanstveno metodo sestavljajo opazovanje, razmislek in eksperiment. . . .Eksperiment je edini sodnik znanstvene resnice."	.
Richard P. Feynman, Feynman's Lectures on Physics
Eksperimentiranje z ljudmi ima v našem svetu odbijajoč, celo zlovešč prizvok in odprt predlog zanj gotovo naleti na silovit, čustven odpor. Posledica tega (zdi se, da skrbno gojenega) odnosa pa žal ni to, da se z ljudmi in družbami ne bi eksperimentiralo, temveč bolj to, da je eksperimentiranje nestrokovno in nerodno, rezultati pomanjkljivi in neurejeni, ljudje pa trpijo. Vzrok in obenem posledica tega žalost-
Samo RESNIK
nega stanja, da sociologija in sorodne vede niso eksperimentalne znanosti, je velika trdost (rigidnost) civilizacija, kjer je debate okoli družbenih sprememb praviloma opravljalo orožje in se s problemom drugače mislečih ponavadi ni opravilo z debato, temveč z bolj ali manj nasilnim utišanjem. Jasno je, da se na takšnem svetu kaj težko razvije eksperimentalna, korektna, odmaknjena (disinterested, dete-ched) znanost o družbi, zdi pa se tudi, da bi bil s takšno znanostjo obstoj sedanjega načina dela dolgoročno nemogoč.
To mišljenje lahko obsojate kot posnemanje naravoslovja, trdih znanosti in najbrž to tudi je. Svet je eden. Pridiganje o avtomatični nečlovečnosti uporabe naravoslovnih metod pri opazovanju družbe ter mistifici-ranje ljudi in človeških združb je prepogostokrat zavesa ja grob in boleč diletantizem. Človeške družbe in ljudje sami so zelo zapleteni sistemi, a problem ekologije, ki se ukvarja z interakcijami osebkov v posameznih vrstah, sociologija ostane na tem nivoju, interakcijami različnih vrst in še interakcijo vseh teh osebkov in okolja je bistveno bolj zapleten in tudi problemi sistemov, ki jih skušajo razumeti rastlinska in živalska fiziologija, meteorologija ali astronomija niso kaj dosti preprostejši, če sploh so kaj lažji od tega napihnjenega problema pokonci stoječih opic.
Z ljudmi se eksperimentira, mirno in v velikem obsegu. Ves t. i. realni socializem lahko gledamo kot dokaj orjaški eksperiment, zgrajen na zanimivi, a eksperimentalno nepreverjeni teoriji jasno je, da skoraj ni mogla biti preverjena zaradi Silovitega odpora vladajočega sistema proti družbenim spremembam, pa vseeno se zdi, da bi Marx s svojo željo po znanstveni teoriji lahko bolj upošteval znanstveno metodo. Med njegovimi predhodniki so bili vsaj utopični socialisti ž eksperimentalnimi naselbinami na metodološko dobri poti, ki bi lahko dala koristne podatke. Žalostno
pa je, da realni socializem, ko je bilo to po uspešni revoluciji mogoče (naselbine utopistov so bile šibke in brez prave obrambe pred pritiskom) ni spodbujal družbene debate in eksperimentiranja, temveč je v prepričanju o pravilnosti svoje teorije (najbrž bi lahko dali še kakšno manj dobrohotno razlago) ostale poskuse zatrl. To je žalostno tako za realni socializem in ljudi v teh dežalah, ki so potem spoznali gulage, kot za ves ostali svet, ker je bilo izgubljeno veliko koristnih podatkov (Encyclopedia Britannica navaja, da so bile vsaj nekatere od anarhističnih komun v Španiji uspešne in bolj produktivne od prejšnjih vasi) (primer poskusa, prenesti to prakso v naravoslovje, so znani dogodki s tov. Lisenkom, ki je uporabljal agrumente družboslovnega tipa — sklicevanje na avtoriteto klasikov marksizma in neovrgljivo avtoriteto poličijskega pregona, zapora in izginotja).
To je zelo viden in radikalen eksperiment, manj opaznih pa mrgoli vsepovsod. Res je, da gre tukaj za problem oblasti in da se pri z oblastjo povezanih rečeh ljudje redko racionalno obnašajo (verjetno bo to posledica tega, da se z oblastjo pač ukvarja tak segment populacije, ljudje, ki so tako vzgojeni ali imajo že geno-tipsko tak način mišljenja, in da selekcija v tem okolju ne favorizira istega tipa osebkov kot recimo v teoretični fiziki, potem je tu prepričanje da gre za resne zadeve in najbrž tudi užitek odločanja (v literaturi se pogosto pravi, da je moč afrodiziak ali zasvajajoča droga.). Pa vseeno človeka čudi, da ni prišlo do korektnega pristopa s pilotskim projektom pri zadnji šolski reformi pri nas in so se odgovorni raje spustili v eksperimentiranje s celo generacijo otrok.
Delna dodatna obrazložitev (dobrohotne vrste) zakaj pilotski projekti pred družbenimi spremembami niso standarden pojav je, da čas teče, da je življenje kratko in se na prvi pogled zdi, da bi bil napredek po previdni, v znanosti favorizirani metodi dokaj počasen. Ugovor k temu je, da lahko s celo populacijo delaš naenkrat na enem področju le en eksperiment in da je število hkratnih eksperimentov, ki jih poskusni objekt vzdrži, tudi omejeno. Poleg tega (čeprav je pri sedanjem resnem gledanju na stvari oblasti vselej težko priznati napako, kaj šele pokazati nekaj zdravega humorja — predstavljajte si saturnalije, ko bi oblastniki kakšne totalitarne države šli za teden dni v zapor in pustili politične jetnike, da vodijo stvari, potem pa bi spet zamenjali — kajne da to ne gre, to so resne stvari) vsi eksperimenti niso uspešni in pri tej vse-ali-nič igri kovanec kdaj pa kdaj mora pasti na nič — nakar pride včasih do prav zares resnih problemov.
Poglejmo sedaj, kakšni naj bi bili korektni eksperimenti.
Očiten osnovni pogoj je dostojnost. Ta pogoj je skoraj
Nadaljevanje na 12. strani.
Ob vseh prepirih v naši ljubi dolini Šentflorjanski — ponatis izpred dveh let
KAJ PA RESNICA?
Zadnje leto je bilo vroče, da zlepa ne tako. Polemike, prepiri in konflikti so se razcveteli na vsakem koraku, sem in tja pa so se trenja tako zaostrila, da so se rojevala s prepovedmi in procesi. Izbira besed, ki so se pri tem uporabljale, je postala nenavadno bogata. Res je, prevladovali so „spet isti -izmi", ki jih je februarski „Danas" pospremil v javnost s pomočjo razbitega jajca, iz katerega lezejo kače. Toda ti -izmi so dobili za družbo kup nepričakovano ekspresivnih izrazov:
„Osebno sem do grla sit stanja, v katerem naši ,levi' publicisti presojajo in obsojajo zvezo komunistov in socialistično samoupravljanje," je prekipelo enemu. „Politična diverzija, zavita v stanjol papir za otroke in o otrocih," se je razhudil drugi nad predstavo, ki je po njegovem navaden „umetniški gnoj". Tretji je krenil v napad z obtožbami, da so z intrigami celo želeli razbiti enotnost v republiškem partijskem vodstvu", četrti je tekst starega revolucionarja in inteektualca označil za „izdajo", peti je droben greh branil s priznanjem, češ „kaj bi onegavili"
Ni kaj reči, v naravnost ezopovski jezik, — kjer se uporabljajo stalno isti -izmi, kot slovnični subjekti (in dejanski objekti kritike) pa večno samo „nekateri posamezniki" ali „nekatere skupine", — se je prikradla neslutena barvitost. Človek, ki obupuje nad sivino političnega jezika, bi moral biti pravzaprav vesel, ko v vsem tem besedovanju ne bi manjkala zelo pomembna, tako rekoč bistvena beseda: resnica. Te pa ni in ni. Pri vsem razcvetu sporov, ki zvišujejo temperaturo po vesoljni Jugoslaviji, smo samo izjemoma deležni srečanja z besedo resnica. To pa, v skladu z neusmiljeno logiko stvari, seveda pomeni, da se iz „razčiščevanj" redkokdaj kaj izčisti, ali z drugimi besedami, da smo po njih redkokdaj za kakšno pomembno spoznanje bogatejši.
Vzemimo za primer samo naraščajoče število literarnih tekstov, ki se ukvarjajo z dogajanji ob razkolu med sovjetsko in jugoslovansko partijo, s procesi proti informbirojevcem ter z življenjem v zaporih in kazenskih taboriščih. Vsi ti teksti so imeli obilo težav, preden so sploh prišli v javnost, in ko so, se je na-
nje usul plaz očitkov. In kaj smo zvedeli iz njih? Da jih pišejo sumljivi ljudje, ki imajo za bregom čudne nakane; da gre za sov ražno dejavnost ali vsaj za dejanja, ki „objektivno" pomagajo sovražnikom te družbe; da dvigajo glave nasprotniki samoupravne in neuvrščene Jugoslavije, ki bi radi obrnili kolo zgodovine nazaj. . . Pri vsem tem pa ni nihče uporabil stvarnih argumentov oziroma protiargumentov: Ne, to ni res, bilo je namreč takole. . . In tako še danes ne vemo, kakšni so bili informbirojevski" procesi, ne vemo, koliko ljudi je bilo obsojenih, koliko jih je bilo zaprtih in kje, koliko jih je tam pomrlo, kaj so morali pretrpeti drugi, koliko jih je bilo kasneje uradno ali poluradno rehabilitiranih in kbliko ne in tako naprej. Ne vemo, skratka, kaj je res.
Z Golega otoka se lahko preselimo h Golubnjači (in k drugim jamam, polnim okostnjakov), od zadeve Kopinič h Korčulanski šoli, od svinjske afere k zlatoustovski, od intrigantskega pisanja enega lista k sovražnim pozicijam drugega — povsod isti -izmi, povsod vse več prostodušno ubesedene jeze, povsod sovražniki, proti katerim se je treba bojevati in jih končno razkrinkati. Le resnica ostaja še naprej varno zakrinkana.
čudno: Kot da je vse naše življenje pod okriljem 106. in 108. člena kazenskega zakona, kamor sodita „zazžalitev" in „žaljiva obdolžitev". Kot da se vsa prizadevanja človeškega uma, da bi raziskal, vedel, izpovedal, odvijajo v znamenju teh dveh členov, kjer se resnica sploh ne dokazuje, ali kjer tožniku ni treba nikdar dokazovati, kaj je sploh res. Vse, kar je žaljivo, je pač žaljivo, pa naj gre za velmože, za svetlo prihodnost ali svetlo tradicijo, za brezmadežnost bivših, sedanjih ali prihodnjih odločitev. In vse, ki žalijo, je treba preganjati — pred pravimi ali ideološkimi sodišči. Dokaz resnice ni potreben ne tu ne tam.
Difficile est satiram non scribere. če pa že to ne, je vsaj težko ne zavzdihniti: „Kaj bi onegavilal Do grla sem sita tega, da na izdajalskem smradu umetniškega gnoja ne more in ne more skaliti tudi kakšen cvet resnice."
Alenka PUHAR
EKSPERIMENTI V UTOPIJAH
Ko ocenjujemo verjetnost obstoja drugih naprednih tehničnih civilizacij v Galaksiji, je eden pomembnejših faktorjev podatek, o katerem še najmanj vemo — dolžina življenja takšne civilizacije. Če se vse civilizacije same uničijo kmalu potem, ko dosežejo tehnološko fazo, jih bo v vsakem danem času obstajalo le malo in verjetnost za stik z njimi ne bo velika. Če pa se vsaj nekatere od njih nauče živeti z orožji masovnega uničevanja in se izognejo katastrofam, tako naravnim kot tistim, ki so jih same spočele, je lahko v Galaksiji mnogo civilizacij, s katerimi bi se lahko pogovarjali.
Imamo še en, bolj nujen vzrok, da nas takšne stvari zanimajo. Iz
Carl SAGAN
čisto osebnih razlogov upamo, da bo naša civilizacija dolgo živela. Človeštvo verjetno v nobenem obdobju svoje zgodovine ni preživelo toliko sprememb kot sedaj. Pred dvesto leti je informacija lahko potovala kvečjemu s hitrostjo konja, danes potuje s hitrostjo svetlobe, trideset milijonkrat hitreje. Ne verjamemo, da bomo še kdaj videli takšen napredek, kajti prepričani smo, da poročila ne morejo potovati hitreje kot svetloba.
Pred dvesto leti je pot od Liverpoola do Londona zahtevala toliko časa kot danes pot od Zemlje do Meseca. Podobne spremembe smo doživeli pri energetskih zalogah, dostopnih naši civilizaciji, količini shranjevanih in obdelovanih informacij, metodah proizvodnje in distribucije hrane, sintezi novih materialov, koncentraciji prebivalcev v mestih, silnem porastu prebivalstva, izboljšanem zdravstvenem varstvu in oaromnih družbenih spremembah.
Naši instinkti in čustva so enaki kot pri naših prednikih, lovcih in nabiralcih sadežev izpred milijona let, a naša družba je neznansko drugačna od tedanje. V časih postopnih sprememb so vpogledi in spretnosti ene generacije uporabna, preizkušena in hvaležno sprejeta dediščina drugi. A v časih, kot so današnji, ko se družba bistveno spremeni v času, ki je krajši od človeškega življenja, modrosti staršev mladim več niso čisto zlato. Hitrost družbenih in tehnoloških
sprememb ustvarja prepad med generacijami.
Se v enem samem človeškem življenju so spremembe tako velike, da ljudje postanejo tujci v ■ svojem lastnem okolju. Margaret Mead je opisala današnje stare ljudi kot neprostovoljne priseljence iz preteklosti v sedanjost.
Stare ekonomske predpostavke, stare metode določanja političnih voditeljev, delitve bogastva, prenosa informacij od oblasti do ljudstva in nazaj — vse to je nekoč morda bilo uporabno in dobro, danes pa je lahko izgubilo vsako vrednost za preživetje. Stari opresivni in šovinistični odnosi med rasami, spoloma in ekonomskimi skupinami so upravičeno postavljeni pod vprašaj. Tkanina družbe se para vsepovsod po svetu.
Obenem vidimo močne interese, ki nasprotujejo spremembam. Tu so posamezniki, ki imajo v rokah moč in si lahko kratkoročno izmolzejo velike koristi, če ohranijo stare poti, čeprav lahko njihovi otroci dolgoročno veliko izgubijo. Tu so ljudje, ki v srednjih letih ne morejo spremeniti prepričanj, ki so jim bila vcepljena v mladosti.
To je težek položaj. Divjanje sprememb ne more teči v neskončno, kot je pokazal primer s komunikacijami, obstajajo meje rasti. Pogovarjamo se lahko kvečjemu s hitrostjo svetlobe. Dosežemo lahko le tako številno populacijo,	da jo bo Zemlja še
lahko vzdrževala. Kakršne koli bodo že rešitve, ni verjetno, da bi Zemlja čez nekaj stoletij še preživljala velike družbene pretrese in spremembe. Dosegli bomo neko rešitev za naše sedanje probleme.	Vprašanje je le,
kakšno?
V znanosti je tako komplicirane situacije težko teoretično obdelovati. Ne razumemo vseh faktorjev, ki vplivajo na našo družbo in	torej ne moremo
zanesljivo	ocenjevati, katere
spremembe so zaželjene. V sistemu je vse preveč kompleksnih interakcij. Ekologija si je prislužila	ime subverzivne
znanosti, ker vselej, ko resno poskuša ohraniti podobo Okolja, udari ob ogromen splet uveljav Ijenih družbenih ali ekonomskih interesov. Isto se zgodi, ko sku šarno popraviti kakšno večjo napako: sprememba se prelije-čez celo družbo. Težko je izolnati ozke rezine sveta in jih spre meniti, ne da bi globoko vplivali na celotno družbo.
Kadar v znanosti teorija ne zadostuje, je eksperimentalni pristop edini realistični odgovor. Eksperiment je poskusni kamen znanosti, na katerem počiv',j teorije. Le on daje kc ,ne odgovore. Tako je očitno, da potrebujemo eksperimentalne družbe!
Ideja ima dober biološki pre-cedens. V evoluciji življenja neštetokrat srečamo zgodbo o organizmu, očitno dominantnem, visoko specializiranem in brezhibno usklajenem s svojim okoljem. Pa se je okolje spremenilo in organizem je umrl. Zato- uporablja narava mutacije. Ogromna večina mutacij je škodljivih, celo usodnih za osebek. A eden od tisočih, ali desetih tisočev mutantov ima drobno prednost pred svojimi starši. Mutacija se v njegovih potomcih ohrani in spremenjeni organizmi so malce uspešnejši.
Zdi se mi, da potrebujemo družbene mutacije. Morda bi bilo bolje uporabiti drugo besedo,
zaradi stare tradicije grdih in zlobnih mutantov v znanstveni fantastiki. A družbena mutacija
— variacija družbenega sistema ki je, če deluje, pot v prihodnost
— se mi zdi natančno pravi izraz. Splačalo bi se pogledati, zakaj mu nekateri od nas nasprotujejo.
Opogumljati bi morali družbene, ekonomske in politične eksperimente, množično in v vseh državah, a zdi se, da se dogaja ravno obratno. V državah kot sta ZDA in SZ uradna politika nasprotuje resnejšim eksperimentom, ker so — seveda — nepopularni pri večini prebivalcev. Praktična posledica tega je silovito javno nasprotovanje vsaki resni variaciji. Mladi idealisti iz mesta, zatopljeni v kulturo drog, z načinom oblačenja, ki se posmehuje konvencionalnim standardom, in brez slehernega znanja o kmetovanju, imajo bolj malo upanja, da postavijo na no-
Nadaljevanje na 12. strani
4
i Ш
Študentski list KATEDRA. Naslov uredništva: Tyrševa 23, 62000 Maribor, tel.: (062) 22-004. številka žiro računa: 51800-678-81846.
Izdaja UK ZSMS v Mariboru.
Uredništvo: Mirjam Sega, Marko Klasinc, Peter Podgorelec, Samo Resnik, Mitja Reichenberg, Peter Tomaž Dobrila, Branko Greganovič (odgovorni urednik), Edmund Turk (glavni urednik v. d.)
Tehnični urednik: Marjan Hani Tajnik: Peter Podgorelec Lektoriranje: Irena Smole
Sodelavci: Milko Poštrak, Bojan Sedmak, Samo Štancer, Dominik Solar, Tomaž Borko, Vladimir Gajšek, Borut Gombač, Peter Jenčič, Igor Kramberger, Andrej FIStravec, Anita Habič, Dldle Senekar, Marian Pečar, Lenka Jemeršič, Rudi Uran, Vojko Stiplovšek, Bojan Dajčman, Tomaž Brtenk, Alenke
Puhar Lidija Hennan, Elvira Dimitrij, Goran Soster, Duncan Lunan, Roman Jerala, Andrej Blatnik, Vita Kernel, Ivan Obrenov, Denis Merklin, Matjaž Mulej, Simona Fajfar, Danica in Radovan pucič, Ines Bernjak, Boris Sinkovič Distribucija: Slavko Cehner
Predsednik izdajateljskega sveto: Tornaž Kšela. Katedra izhaja ob podpori UZ ZSMS Maribor, Kulturne skupnosti Slovenije, Raziskovalne skupnosti SRS, Izobraževalne skupnosti SRS in Zveze skupnosti za zaposlovanje SRS. Tisk CGP Večer, Tržaška c. 14, 62000 Maribor.
Cena izvode je 30 din. Letna naročnina: vsi 250,00 din. Članki izražajo mnenje avtorjev. Oproščeno te meljnega davka na promet po sklepu št. 421-1/70, z dne 11.1. 1973.
Sestanki uredništva: vsak torek od 18.—20. ure.
OBLIKOVANJE: RUDI URAN, VOJKO STIPLOVŠEK FOTOGRAFIJA: VOJKO STIPLOVŠEK
2
MEDEL J A 7. aprila 1985
Borghesia: Najprej glasbena skupina, ki igra elektro-funk s hladnimi, razosebljenimi besedili ter se poigra* va s seksualnimi in sadomazohističnimi elementi videza. Sedaj bolj glasbeno izraznostna skupina, ki gradi na šokantnosti erotike in spolnosti s pomočjo kostumov na izrazito diskoidni V.'V glasbeni podlagi. ш
		'	"Tj
JI		
Izraznost: Pri nas navadno imenovana »performance« je večmedijski način izražanja sodobnih ustvarjalcev. Pri takšni »predstavi« uporabljajo najnovejše dosežke sodobne komunikacijske tehnologije in sestavine iz bogate zakladnice običajnejših oblik predstave. Je nekakšna umetnost onstran umetnosti. Premošča in nadgrajuje razliko med tradicionalnim, umetniškim in sodobnim, tehnološkim, množičnim.
Video predstava ljubljanske skupine BOR-GHESIJA ne prinaša nobenega konceptualnega sporočila, sporočilo je le v občutenju, ki je bolj ali manj skladno. Hladna estetika, stilizem in težnja k likovni dovršenosti zamenjujejo udarnost in revolucionarnost punka ali zgodnjega novega vala oz. ju preoblikujejo. Dilema, ki nastaja v takšnih primerih je v bistvu že od nekdaj poznana, kljub temu pa je obravnavana in razlagana vedno znova, ko se pojavi.
Moč in prvinska ekspanzija neke umetnosti se namreč sčasoma preobrazi v izglajenost in čustvo kot logično, dialektično konsekvenco in se v skrajnem primeru razvije v formalizem in larpurlartizem, se pravi v nasprotje ali celo v zanikanje korenin iz katerih izhaja. V konkretnem punk
SOBOTA
6. 4. 1985
— novi val primeru sta se upor in destrukcija preobrazila v stilizem in postopno, četudi še vedno zelo hladno in alienirano prilagajanje in stapljanje s svetom v katerem obstajata. Video BORGHESIJA je dokaj dober primer tega pojava, čeprav slika ni na ravni glasbe, saj ji večkrat primanjkuje sočnosti estetskega vtisa na račun nekoliko praznega in okornega formalizma, ki ne izgublja samo svoje vsebine, temveč ’ tudi oblikovnost.
Tomaž BRENK
DNEVI MLADINSKE KULTURE MARIBOR — 6. 4. do 11. 4. 1985
3
ЈКУлЕЖ
I
v oiuviai >G§Aoaiza vw
THE FIRST UP-DATE:	*o61flcatlons, nevs, n«w natcrlal...
FlT03 ."IS.—Rew addr«M: C RAF HAUFEN, VElSESTR.Se. D-1000 BERLIH 44
MODIFICATIONS:
-6Бш: Č2?.~3? Cuajar*a FaragUlt ls no longer in th« progra«! Do not onkr it *ny*or«1 •Oba: C15, Her»bow wlll b« availabl« ln about en* or two »onih -.** bccauac of postal problema.
-Oba: I don't know vhat's about tha bot h HJntlng Lodge tapaa^**
C14), I ordercd tha« but thay dldn't con« , aak for -Oba: Ml, Art-TacV«: The prlcc la »lthout poetag«. pl» an extra-poBtage of 3, — (Сспиалу)or 4,B0(wor’
-Oba: 83, Katacombe Vol.1 vlil be deleted soon reaerve one of Ш laat 10 coplcal
ABOUT THE PC5TACE COST8:_
Thar« ara varlous 3l?fTcultlaa v*
1. Zf you ordar a racord(LP)
Ita«, but tha aecond »
2. Ml and MS ara too nuch sl
lnclude «xtra-poa'agc 1
3. Zf you ordar «ora than lOOc
postage coats. Z only ser to add som aort cash. lov settea or ак>га than 3 raco
H EV MATERIAL IH THE MUTANT MUZICK E*5stTfE5:" ”
C30:For Dah Indu»try TypaZo3 Thla .
C-1S	fro«	•
From Vugos. a vide spre rhyth*lc. A
Hardcorestuf f Cassette-	good.	The	tape
lota of paper a great numbe
C31:Maraldovsek Mario - 1	c-60	8,-
p.on S12/13
drat
џ
ORDS:
Vagina Dantata Organ Fagan Drums of Ca1anda c ture-dl ec I LF 20,
^Pacific 231 uaual Pervcrslons” 18,—
9
■ " \ 1'
■ *■'
follov
of R1 tu
VI th
2Г
ve ry ^еГООХ vlth vOples. Chlcl
DICT DRU UNDERTAKER VERMIEUGE SEASONAL W0RKER DESTRUCTIV GR0U1 CARNIVAL JAZZ HODSE
Marsh Hardcoree 1 ec tronlc , only for speci a llstsl vith X-ray photo-covarl
Rltuallstlc drum-percusslon froa a llttla tovn ln Spaln, extatlc nuslck. Z hope lt vlil reach »e aoon! Picture Dlacl
Vellknovn group frca Franca vlth hard nolses, ona alde aolo, other alde colla-boratlons a.g. vlth Dla Form,Mary Usca-Rated. Beautlful record, beautlful covar.
Thla ls what one cali Vlolent Electronics but at lfa bestl Beautlful coverart, and lt*a abo^t 20 minutes longltt
Tha hardest record ever heard, dlsturblng sounds, electronlc and acoustlc, very extreme and loud. Lla.ed.: 2S0 coplesl Electro-acustlc nuslck, aometlmes good, sometlnes not. VI tt.: Rlcardo Mandollnl(He la good!),Suhkl Kar.g and Boglslav Scf>ae-ffer(Al so o.k. ) .
Sane as R13 vlth other muslck: Takehlto Shlnaiu, Boguslav Schaeffer and Rolf Enstrdn. Some good, some badl onen X«IX together for 30,-- I
POR IDEALS
DARK FORCES -------------- .	/
ЖЈС11ШТ "50ETO NATUR, x % SLAUG3TER HOUSE N0.2 MACHINE POR GRIND HUMA1 30UND MEDICAL TREATMEN1
Agaln Information from/about Hon Toxlque Lost and assoclated frlends, dlstrlbutera and lots of contacta.
Force »ental deala vlth eKtrknes, art, nolae, nuslck, poetry, flln, axhlbltlons, foto-art and auch more. They ara alnply marvelous kyouted and axcltlng to readl Backiasuea:l/2/3/4/5/6 each 4,—DM Backlaauea : 7/8	aach	6.--DM
|(0ba: No.l/7/В ara sold out normal ly, I nly hava lln.quantltlea I )
Japan vlth lova: Pl6.D4,The Hanata-hl ,S/M,K2.Shoni-Byoto.Dla Form.Enhanta klar,Kavase , 40318 ,Merzbow,F4LX carfbRl, re.Sleep Chambcr. Hlghl/ recommendedl
FARPISA,196o
MAESTRO ELBCTRO PERCUSSION^ RINGMODULATOR,EFFECT-BOX PHONERBCEIVER,CONCRETE S0UN1 PERCUSSIONS,CASIO RHTTHM MODUL
PRODUCED IN MINIMAL LABO RATORIUM
SLOV.BISTRICA
TUGOSLAVIA, 1984
Lthlng dlfferent to orderlng a record before lt’a outl So you help to reaerve a copy of tha tape for advantage: Tou ge*, lt cheaper I to THEE BOOK, a nav Craf Haufen ^d up to the 23.Hay.198S! Thla la so order before and you'll get Lbefore the 23th of Мау I
___	on	Chrom-tapea, about ISO pages
-Book-Box vlth addltlona-1 aheet. About Ta contrlbuted to THEE BOOK. There are the F»ee Book of Moven^nt, Thee Book of Crlme, Thee Book Kee Book of Art. 3 houra of mualck and a book for you. ersh(USA) lCerechtlgkeitsllga(D).Bande Beme Crematoi re (CH), bas Synthetlache mlschgevebe(D).The Horse he*a aick(Aus),A.I.Z.(F),
Bogart/Massen-Trans-Port(D).Dlaturbed Llfe(NL).Abnorme Vahrnehmungs-atrukturen EB.C(D). Louis Pasteur(D),Mlnamata(F).Arthur Berkhoff(NL), Klang(USA),Artlees Time(USA),Non Toxlque Lost(D),L*Akstrenaunclo(Eap), Chazev(D),MTVS(NL).Unlt 8(NL) .Mauthausen Orchestra(I),Bruno Cossano (I).Acathetlk der Ccvalt(D),Le SyndIcat(F),Llnea Tactlca(Esp),Kapotte Murlek(NL).The Pecullarlty of everyday motlon(D),R1tua(D).Skjit-Lars (Nor).Naufraglo(D).Lea trola Phallus(F),P16.D4(D).Mario marzldovftek (Yu),A.0.T.418(CB),Vok Nlhl1(D).El Iglo * a Halluclnogenatlc Plana(D), Frlends ln lov places(NL).PaclГ1с 231(F).Hesse 1.Nick Nlcole and Alvln (NI).No Unauthorlzed(F),FaLX cerebRl(D).Club Moral(B).Cucrra Pagan(A), The Hatera(Can),Het Zveet(NL).Dar 7.Verauch(D).Der Akteur(d).Svlmning -•ehavlour of the human Infant(D).The Nev Blockadera(CB) .Berserker(D),
Z.D.L.(D).De Fabrlek(NL).Comando Bruno(Eap),DDAA(F),Archltecta Office (USA).Cralg Burk(USA).Hapunkt F1*(D).Vlttore Baronl(Z) I I 1 I I I I
Subscrlptlon-Prlce: 20.--DH(*postage)! Normal-Prlca:
(order before tha 23th o/ May - so you’ve to pay only Subscriptlonprlca) NEV ADDhESS:	CRAF HAUFEN, VEISESTR.S8. D-1000 BERLIN 44 tI I f t
<
H
s
K
<
e
M
V
H
m
O
&
C
H
p
_>uSAN MAKAVEJEV je ena najbolj zanimivih in obenem kontroverznih osebnosti (jugoslovanskega) filma. Jugoslovanskega pogojno, kajti Droti koncu 60-ih let ie očitno za vedno odjadral na tuje — pravkar je v
Avstraliji končal film Coca Cola Kid, sicer pa fivi v Združenih državah, kjer menda predava na Harvardski univerzi in seveda dela filme. Prištevajo ga med 10 največjih režiserjev v zgodovini filma nasploh, v svetu uživa izjemen ugled, pri nas pa je širši filmski publiki praktično neznan. Ob 2. Žitniku, A. Petroviču idr. ga uvrlči-jo k predstavnikom političnega, so-cialno-kritičnega filma ali „črnega vala", kot so to „gibanje" poimenovali tisti ideologi, ki so hoteli utišati kritično razmišljanje o naši družbeni stvarnosti. Večina najboljših filmov tega vala je namreč nastala ob koncu 60-ih let, torej v času spopadov in obračunov „idealistov" (študentov in inteligence) z dokončno konstituiranim jugoslovanskim srednjim razredom. Kljub dobremu sprejemu pri strokovni kritiki in publiki na raznih domačih in tujih festivalih, je prišlo po časopisih do pravega pogroma. Sprožili so ga predvsem obrobni in manj uspešni filmski delavci, ki so svoj ugled gradili in izgubljali na platformi socrealizma. In rezultat: mnogo filmov iz tega žanra in iz tega obdobja je obležalo v „bunkerjih", bili so obsojeni in prepoveaani, njinovi avtorji pa niso dobili možnosti za snemanje.
Tudi Makavejev. Do leta 1971 (to je do takrat, ko je posnel W R) se je njegovo ime še pojavljalo v jugoslovanskih filmskih publikacijah, potem pa je bil vse do leta 1981 praktično ekskomuniciran. Pretežne večine njegovih filmov naši distributerji sploh niso odkupili, če pa so, jih v kinodvoranah ne vrtijo. Vzrok? Ogled nocojšnjih filmov bo sam ponudil odgovore. Gotovo bi vsaj TV v svoj program uvrstila več njegovih filmov, če bi lahko svojim konzumentom vsilila gledanje, ki bi bilo omejeno na obrtno, tehnično, da ne rečemo umetniško plat. Toda na „nesrečo" njegovi filmi niso ideološko nevtralni, čeprav seveda noben film po sebi to ne more biti. Se tako nedolžno obdelana tema namreč leži na vrednostnem si: stemu avtorja, pa če on to hoče ali ne, oziroma se tega zaveda ali pa ne. Makavejev seveda ni naiven, zato mu je tuja takšna vrsta sprenevedanja: vsak kader, vsaka slika, vsak dialog, predvsem pa njegova navidez kakofonična montaža kadrov odkrito eks-plicira njegov odnos do sveta in to konkretnega sveta, ki ga bolj označujejo nesmisli kot kaj drugega. Eksko-munikacija Makavejeva v jugoslovanskem prostoru pač kaže, da smo tolerantni do nesmislov, ki se godijo drugje in drugim, ne prenesemo pa tistih, ki se godijo nam, oziroma se jih gremo mi.
ГОНЕК, 9. aprila
1985
NOVO IZ POSTMODERNIZMA!
ODPRTI KROG:
ZLATA KROGLA
PERFORMANCE GOSTOV IZ LJUBLJANE
Zlata krogla — absolutni objekt hrepenenja — zastavi stvari brezkompromisno, a široko. Prostor, ki ga je potrebno prehoditi (saj je odmerjen prav z brezkompromisom), je neizmeren. Štirje prijatelji .se vanjga postavijo fragmentaristično, kot da gre za philadelphijski poskus: zdaj ga vidiš — zdaj ga ne vidiš, seveda takoj potem, ko so temeljito in večmedijsko predstavili svoja mlada pota.
Igra nastane že na začetku, a se hkrati precej ukinja. Nihanje med gledališčem in življenjsko prakso se izteče pač v alternativo postavantgardističnemu (predvsem GLEJ pa tudi Mladinsko gledališče) in neoekspresionističnemu (Tespisov voz) gledališču, če pokukamo med mlajše moči. Pri tem niti ni toliko pomemben postmodernistični (?) postopek pri nastajanju dramskega besedila, vendarle gre bolj za predstavo samo. Televizija (odlomki iz filma Stalker Andreja Tarkovskega), diaoozitivi in na trak oosnet aovor do light-shovv so po besedah igralca Andreja Blatnika samo del siceršnje tehnološke opreme, ki jo premore Odprti krog.
Ko se tako po štiriindvajsetih urah ponovno spominjam Zlate krogle, se mi rahlo dozdeva, da je celoten projekt vendarle zastavljen nekoliko preveč gledališko. Fragmentaristični pristop, kot sem že omenil, je boljša rešitev v ukinjanju gledališča. Stik z gledalci pa ne. Ravno nasprotno — gledalci ostanemo zunaj, dokončno ovekovečeni v tihem miru. Temu ne botruje toliko „neznanje obrti", kakor zase pravijo v Odprtem krogu, ampak izogibanje „poistovetenju, od-tujitvenemu efektu" (gledališki list, stran 3, peta vrsta), ko morda pozabijo, da je komunikacijska veriga vendarle nezamenljivi produkt vsakršne, še najbolj pa takšne estetske zadevščine (estetika — odnos do . . .) Izzvati gledalca tako ali drugače, to.
Predstava mi |e ona vsec. ‘	Marko KLASINC
4
ra
STON — POT BREZ ZAČETKA IN KONCA
N0 moremo se vezati na določeno glasbeno smer, ker bi nas to omejevalo pri delu.
Glasba in besedila so rezultat kontinuiranega dela in izkušenj vseh članov skupine.
Med seboj se dokaj razlikujejo, kar ni posledica 'iskanja nekega lastnega izraza, ampak združevanje besedil in zvoka v celoto. Nekatere skladbe so izrazito plesne. Na tak način hočemo priti s sporočilom tudi do strukture manj zahtevnih poslušalcev. ~
O besedilih pa: POGLEJ KAJ SE DOGAJA S TEBOJ IN OKOLI TEBE.
*
I
	
	Hf v’
KONCERT M-MARZIDOVŠEK
Glasba, ki jo izvaja Mario Ma-rzidovšek bi se naj imenovala ro-potna in to bolj ali manj tudi je. Hrup, disonance in gorobi živce parajoči zvoki izhajajo iz industrijske glasbe, pa tudi iz starejše elektronike in se v primeru Marzidovška družijo v svojevrstno dokaj osebno sintezo teh dveh smeri. Če dodamo še provokativni scenski nastop nam postane jasno, da je bila vsebina tega koncerta: nezadovoljstvo, upor in težnja k eksibicionističnemu uveljavljanju, ki je kot takšna razmeroma prepri-
čljiva, saj je gledalce, če že ne navdušila, pa vsekakor presenetila in razgrela. Zato pa je zbledel umetniški vtis, saj so bili sicer zanimivo izdelani posamezni zvoki slabo usklajeni v celoto in enoličen ritem. Glasba je ostala na ravni uspele šokantnosti kot potencial pa ponuja dovolj možnosti, da se razvije in sublimira, če Marzidovšek uredi svojo upornost in eksibicionizem, ki ga toliko prevzemata oz. mu določata izraznost.
Tomaž BRENK
ROBI KLANČNIK
, <*>• "S*
?rt.
e° osta'® • tOS'0' *****
j/s . ve
Л	W>-
«2£w<*ir.
Мв«^0 v
5
IVO STROPNIK -SPIRITUS,
1965, Šoštanj
DEČEK S HARMONIKO
(spirituala)
Zjočem se vate, pesem in žena, nemir napolni temo in tvoj mir, s tesnobo ožgem tvoje ustnice strune, zapoje dih jantar, seme te kljune
in slapovi otoplijo belino, stas, ki krvav leže v blazino.
Blazina je gora, otrok brez očeta, so stegna nosila, vpita s krvjo.
»Jaz nočem, da jočem na ščit!
Še znamo pit na pozabo ...
Bele neveste, pa ceste heroj imam, ko praznim sod.«
Grenčico spije rosa, hrast nemir.
Otrok igram harmoniko. Večer.
Z balkona pade dan, na njega obroč, bel angel vodi sence, plešejo noč.
►M
O
O
O
Gl
v
^Г
o
<
'GO
o
h-
<
z
LU
v SAM
Kaplje iz las, ledene noge. Sneži hiše, drevesa ljudi, trdo tolče, premika naklada, topli valovi bežijo.
Gledam hlače, pulover glasbo.
Krompir je že zdavnaj pognal,
brez zemlje nikogar ni
Moram se pogovarjati, zaspati
in jadrati, jadro pa itak ječmenovo zrno
IZ SANJ
Hodim po zrnju, park
prebujen golobov. Zaprli so mesec odpeli temo, mar je mogoče kričeče
Obrat zasanjanih vej.
Iz ene kaplja smola.
Tolče ob ivje spet prazen
smeh.
Najbrž vlakovodja spet potuje.
Okoli mene nikogar, praznik. V skodelici zanos, točka v vijugo.
SONET
Gozdni požar uničil zadnjo jelko nekaj koruze za kruh in vodo iz vodnjaka
nasproti kutine
je kot orel v visokem letu jabolko v ustih prašiča
zemlja in ogenj pod kristali
le iskre čutijo (premalo)
svetlikajoči sneg
gosenica išče list in mravlja drobtino čokolade.
ZAKAJ
Grad v strahovih.
Prijatelj, nekakšna breda, zanos.
Neko pisano pravilo za suho spočetje.
Kot obrisi v meglo.
Kapljica, ki se skozi belo nit premakne, pada.
Ni morje, videl sem večje. Tako kot testenine v vodi, močvirje.
Glas je prekinil.
Kontrolirano izbrana v pesmi si...
In gledam premikajoče se zarje,
pobegle begunce, zaprte
oči.
IMPRESIJA
(spirituala)
Kako dan hitro izgubi sonce, velika ljubezen: sonce in dan ... Podnevi smo eno in z mrakom nič več, tema je polna ljubezni, ki so si všeč.
Tako jaz gledam zemske poljube zmrzel, te blede slike, albume večnih spominov v božji tišini, pustim jih, vse te ljubezni, da spijo!
»Vržem te ognju ko kost psu!
Zbudi te samo še pepel.
Nihče ne spozna.
Življenje slike postane vse.«
Naenkrat vse in nikoli prej nič.
Drobci v vsakem iskanju. Tvoj svet. Zemlja je zaorana ledina. Pesem.
In ti si? Sok, da v njo kri ponesem.
MOLITEV V SNEGU
(Pesem Žuži in najinemu Denisu)
Kopel je spet hladna. Se v njej ohladim, ne umijem. Zdaj prihajajo pome beli angeli, zavijejo se v dolge, rumene šale in molčijo. Zagazimo v noč.
Popotniki, ki jih srečujemo, so rejene košute. Rogovje sveto, svete samice. Vsa sonca odzdravijo v enem soncu, ki je ukraden lunin krajec.
Vsi otroci pokleknejo v enem starcu, starec je zdaj tiha noč in lomeča suhljad, ki drami tišino. Vsi zidovi se zrušijo na eno zemljo, zemlja je zdaj mrzla:
ledina, ki jo tali sapa, kri, ki jo usmerja veter. Nasproti prihaja bela žena. Strah.
V meni konji zahrzajo.	•
Boga je zlomilo! Boga je zlomilo!
Zbor in kor molčita. Pokajo hostije.
Petelini kikirik zamolčijo, sinovi zapustijo očeta, bezgbvke kričijo.
Jaz sem zdaj ranjeni bog.
<6
DARKO POLANEC, Maribor
I. MAJ
Ustavi in poglejva, je li dober kraj, nekaj sladkega pojejva, saj je prvi maj!
Sva potomca časov, ko vzklikali so vsi, da srečen je vsakdo, ki tu pri nas živi.
Zatirani milijoni, goli otok okrašen in norec iz zapora želi si svobode.
— genocid plastične pločevinke našega buzeiantskega kozmosa, skeptični kubizem metafizičnega ustroja teles brez dlak, tekstila je brez broja.
Kovinski bankovec zavladal svetu pizd in vulgarizmov — barvnih časopisov, vezanih v zlato, včeraj jetra sestre, topel mozeg brata in zraven še vinil solata — Dober dan.
Peljiva se dalje, tu življenja ni!
Pozabljene medalje — po novem vse smrdi.
SLOVO
Pretepa belec črnca, gospod berača brca.
In kočijaž z bičem konja boža, na hrbtu sivcu poka koža.
Jaz črnec nisem, ne berač, sovražni belec, kočijaž.
Le hrbet konjski sem boleč postal —n ko šla si daleč preč.
FETUS
Oko zvedavo škili, voda se kar sama mili, joj, je živ-žav v mlaki, podobni so še najmanj sraki.
Bitja plavajo, smejijo, sem in tja, nazaj bežijo, menda Vaterpolo igrajo Jula, Feri, Kosta, Pajo.
Jutri če bo vse po sreči, njihov dom odslej bo v vreči, vsi dobili bodo »JAZ«, fetus lep imel bo — obraz.
MOJ TIČEK
Gladko je telo z oblino, zadaj ravno, spredaj z odprtino, dolg in ozek spolzki vrat, glavca majhna — oj, ti škrat!
HAJDEJA IGLIČ, 1964, Maribor
PISMO MOŠKEMU
sociogrami, poli in mono-grami, histogrami in grami najrazlične
jšega, tudi avtoritativnega zrnja, kotalečega se v dolino
m dimenzionalnega časa
vse to se nemo, ali pa kako drugače, kako na
j to hudiča vem, srečuje v dveh z belim pobarvanih gajbicah v kotu, pod oknom.
ker ima ta soba tri kote, ti moram povedati, da so tudi v drug
em kotu gajbice, te so rjave barve, zložene so druga vrh druge
, v njih pa ždi posoda, vendar to ni ždenje in to ni posoda.
so z vsemi barvami pobarvane skodelice in rdeči krožniki.
in njihovo bivanje, ko se rdeča postavi k rumenemu je vse
prej kot ždenje.
v tretjem kotu je postelja, na njej pa -moj brat dandy -
me nemo opazuje? se mi nasmiha? me hoče, ko zjutraj pomislim njega? nov dan!
lutka, ki ji nisem nikoli naredila oči. zato je zdaj vesel, ko
prižgem radio in se zasliši »only you«. ta čas in ta glas. no
stalgija po sončnem dnevu, iz njega vpijem svežino za odprtim
oknom, posreči se mi, da začnem živeti že zjutraj, čau bau
hajdeja
BRANKA
JURIŠIČ
POSLUŠAJTE, NOVAKOVA,
tako pa ne bo šlo več naprej ... 2 vami se pogovar-iam, Novakova, slišite. Pa boste kaj vstali!? Saj ste vi Novakova, ne? No, zberite se, z vami govorim. Kdaj se "oste pa vi zresnili? Skrajni cas bi že bil, verjemite mi. Saj verjetno vi zdaj ne razumete tega najinega dialoga, am-Pak potem, čez nekaj let, ko se boste zresnili, boste pa videli, da imamo mi tudi kdaj °rav. In takrat vas bo tako sram, Novakova, tako vas bo sram, da si me niti v oči ne boste upali pogledati, ko me boste srečali, takole čez Pekaj let in čisto slučajno. veste, jaz sem vas takoj odkrila. Zviti ste, Novakova, ampak jaz sem še bolj. Veste, mi pesniki imamo to lastnost, da večkrat tudi takole *taj med vrsticami preberejo, tudi če ni grdo napisano. Mogoče drugi ne, ampak mi Pesniki imamo to lastnost. *aj ni potrebno, da kaj posnete, Novakova, tudi, če akole pri miru sedite, jaz točno vem, kaj mislite. Saj 'as poznamo Novakova in to samo moje mnenje, kar JPrašajte še koga drugega, -e hočete, ampak res bi bil skrajni čas, da se zresnite- A vi ne mislite tako? Kaj, Novakova? No, odgovorite mi Novakova, vprašam vas. Novakova, z vami se pogovarjam, slišite?! No, saj *Ploh niste zreli za debato. ••Pite, prav s tem ste dokazali svojo mizerijo. Kar •mo bodite! Z vami se nimam a* kaj pogovarjati. Sploh se mislim kregati z vami, mdve sva opravili. Ne bom spuščala na vaš nivo, kar azmislite malo o tem, No-akova. Boste kaj razmislili? m, odgovorite mi, če vas Prašam. Boste kaj odgovori Novakova? Slišite, z ami govorim! Samo nikar se a sprenevedajte, poglejte amo, kako zmedeno gle-late, Novakova! Kar v •gledalo se poglejte! Kako iporniško se vedete! Kaj bi »a vi sploh radi? Saj verjetno e sami ne veste, kaj. Jej jej, iroti čemu se pa upirate? tar takole, kajne? Saj so se omantiki tudi upirali, ampak •ni so tudi vedeli zakaj. Ne 'ovakova, tako ne bo šlo ol9o naprej. Enkrat se vam '° Pa zataknilo in takrat ®ste videli, kako bedno se dai obnašate. Sigurno bo "ho, verjemite mi. No, am-'a* vam se zdi zdaj verjetno ® har tako, kar takole, ne, °da ravno s tem vašim ignorantskim odnosom do in moje poezije ste se okazali. Dokazli ste svojo gorijo. Pa saj ne zaradi ,nene, ha, to sploh ne, ampak ■Ml vas, ker vas bo enkrat osteno sram. Ampak na i m mestu> Novakova, bi laz raje na kakšno drugo !?!?• kar poiščite si kakšno, ?J le še dosti šol v Ljubljani.
*r Pojdite. Na vašem mestu ; laz to že zdavnaj storila.
| ’ zadnje čase sem že veli-slabih stvari slišala o vas, bvakova. Na šoli dosti go-ojo o vas, Novakova in ^■'sikdo me je že vprašal za , a®nje o vas, pa sem mu kar м~.,еРО povedala. Ja ja, vi s I ,"4 vedenjem ne boste '®č prišli, veste. Škoda, •sili oda 23 razred, ker je , 'ho takih, ki bi radi delali, ia ®® morejo. Zaradi vas in Podobnih. Blamirali ste sei Novakova, blamirali ste Prir-ar bbo bodite, če se pri j CI ne boste umirili, boste
šli
,v»n iz razreda. Zazna-
fh
NoVani boste« Novakova! t0 'Pa saj, kmalu se vam bo Pia* e maščevalo, vi boste l„ 'uro še po starem delali. Piai - t se vam bo to vse lih*c®val°! Prosim, če ste stvar je ad acta! Nič ne « «.° debatirali, jaz ne bom s lvari naprej vlekla, kako ■L. *^mi odnosi pa tako že
Hrt!?'. *a2 sem vam *o že LjJjič povedala. Vi pa
Mii, ’ no sai* ne opate, Nik ’ Novakova? Nimate £ poštenosti, kar povej-vPrašam vas. Samo JP«h ’ na va*° poštenost atta ?m- Pa bo stvar ad ' Veste, saj to sploh ni Pj« "ormalno, kar vi poče-S|(f®>ne,to ni več normalno. Pa fMčes je, da se zresnite. Mh • mislite, kakšno pamet Po9runtali!
UF, POMLAD JE TU!
A,
QrQf.
VIDA OTIC,
1965, Brezno
Senca venca vene rož podjuna zila plamen plamenice puhti kozave obraze senči vsaka koza še ne prinese pomladi pomlad brsti zveri zver na zver — kolodvor strasti strast vene um venec uma Senca venca vene
kocka s pikami poje ena je smrt in šest je smrt vmes je življenje ampak te pike se ne splačajo kupi si neskončno kock in meči v končnost oči imej uprte v nebo dober nasvet nimaš kam z njim vem nič ne de poskusi daj
saj te nič ne stane
boš vsaj enkrat opazil zvezde in luno veš ta se spreminja pa zbogom
А1\1,тГЧГ1Је'
^c, «*>
a Qr,hOГ
Aha
><4
п'*а£ч°г. tl// ,,
Vt-J!
tiu ..	n	/>	DU..	'st/l
®'e
h>/e,
p°tj,
°na
SpielO*^
t	""**h	s	-n9v>
, Jih«' °tn- ' ae/s^e/0	C,St°*iajth^0
**	ч»«’ч
VLADISLAV
STRES,
Ljubljana
VIDIŠ
Vidiš ptiča, vidiš ptiča vidiš ptiča ki leti in je bel in tu s kremplji zasadi se vate s kljunom dolbe te preluknja z očmi niti veze in te vodi.
’ Pa £c*o>«n	se
4Sc^sc
BOJAN DAJČMAN, Maribor
GLEDALIŠČE
TOMAŽ
BRENK,
1957,
Maribor
KIRLIANOV STREAPTEASE
Iz mehko žametne teme in duše žari, obdajajoč golo telesnost v gibanju in se razbija v ritmu džunglska -strast utripa prevlečena z glazuro sintetične glasbe divje sunkovito in neubrano vroče s sijem iz globine duha ki ga beleži Kirlianova fotografija — beleži vroče bruhanje — rdeče oranžno barvo ki se razglašeno razliva po belem telesu kakor ples ali glasba — z oranžnimi lasmi zgoščena in obarvana svetloba duha polzi po zrnati koži raztezajoča se v spekter ta se oblikuje v spirale in meandrične vzorce utripajoče kakor ples telesa.
Iz Kirlianove fotografije beleži duhovni sij, spremenjen v slike nastale iz vzorcev beleži plešoče slike na plešočem telesu opolzko dotikajoče se in prelivajoče ko se strnejo v eno v vzdihih plešočo in slika se razcveti
— duhovni sij se razcveti v krzno in svilo v nakit puder in šminko estetska figura se mehko in elegantno sprehaja in se tako beleži na Kirlianovem traku.
Mehko In skladno v ubranih sekvencah se predvaja Kirlianov film ekrane obkroža plešoča postava ki več ne pleše in nato se sleče
— navdahnjena od zapeljive glasbe katere zvok je izginil se slečena smeji maski enaka izpod Kirlianovega kostuma se razgali enako telo. Smeji se ubrano in skladno s samim sabo in s svojim smehom.
Ugledaiiščimo življenje, razgledališčimo to vrenje, med rojstvom in smrtjo kipenje, brstenje, trenje, nazadnje kopnenje! To sočasno, hkratno gorenje in mrenje — to življenje! Razmisterimo misterije, premiraklimo mirakle, odkrinkajmo krinko, premaskajmo masko, predramimo dramo, preigrajmo, razigrajmo, naigrajmo, odigrajmo, izigrajmo, priigrajmo igro!
Burkajmo burke, črtajmo črtice, pripovedujmo pripovedke; povejmo si povedke, razkošatimo zametke!
Pokomedimo tragedije, raztragedimo komedije; preodrajmo odre, razkuštrajmo gledališke kodre! Nasmejmo žaloigre, najokajmo veseloigre, podaljšajmo predigre, predejanimo dejanja, noči rta] bodo nam brez spanja! Pomnogodramimo enodrame, poenodramimo dvodrame, udvodramimo večdrame... znebimo se, znebimo se nepotrebne gledališke krame! Prestihajmo si stihoigre, si prespevajmo vse spevoigre; prispodobe si naprispodobimo, besedno vse podobe prepodobimo! Igrajmo se besedne igre, neukrotljive te, neugnane vihre;
igrajmo se, igrajmo!
Igrajmo to se gledališko, to gledališko, to deviško, deviško in mrliško pa še vse drugačno igro!
Netimo to se iskrečo, se iskrečo, to žarečo, žarečo in od žara kar drhtečo, to neulovljivo in nagajivi iskro!
Stopimo, stopimo v nagajivi iskro! Stopimo, stopimo v neskončno to, v to brezzido, brezsteno tavnjaško izbo! Pričnimo že, pričnimo že enkrat s to brezmejno, z neizčrpno to neskončno igro, pričnimo! Igrajmo se, igrajmo, pričnimo končno že, pričnimo, dajmo, dajmo!
Drugače...
drugače nikoli besed ne dohitimo!
OBRAZI OBRAZI OBRAZI OBRAZI
* pesem, posvečena literarnemu uredniku PAZI!
TRAVE POD SNEGOM NE GAZI!
Gamsi in snežni plazi.
Visoki lazi...
Vidmarjevi Obrazi,
Katedrini OBRAZI.
Dve zdrgnjeni, zguljeni stari frazi, počeni pokopališki vazi,
sveži srčni razi. KLASINCEVI OBRAZI. Povsod sami porazi... samo porazi.
\
Ш
ШЛ
BOŽIDAR
ROZMAN,
1963,
Maribor
Zaprta vrata, za njimi ti.
Zaprt prežvekuješ današnji dan, stokrat preklinjaš ga — ker je lep.
Stopiš mu nn prst in te pahne, stopiš mu na jezik, te ugrizne.
Delaš z njim v rokavicah, te obliže.
POROČILO IZ AFGANISTANA
Avtor je direktor organizacije Zdravniki brez meja (Me-dicins sans Frontiferes, MSF). Sedež MSF je v Parizu, ustanovila pa jo je leta 1971 skupina zdravnikov, ki so v 60-ih med nigerijsko državljansko vojno delali v Biafri. Njene ekipe so zdravile v jugovzhodni Aziji, Libanonu, čadu, vzhodni Afriki, Angoli, centralni Ameriki In iranskem Kurdista-nu, pogosto kljub nasprotovanju deželnih oblasti. Tekst je dpkaj oster in ga je najbrž dobro brati z določeno rezervo toliko bolj, ker ne vemo, ali je MSF res le nedolžna organizacija človekoljubnih zdravnikov.
Prve ekipe Zdravnikov brez meja so prispele v Afganistan maja 1980, pet mesecev po sovjetski invaziji. Odtlej smo poslali tja 162 zdravnikov in bolničark, ki so ostali v deželi od štiri do osem mesecev. V pokrajinah Nuristan, Paktia, Badakhshan (blizu sovjetske meje), Wardak (kakšnih 40 km od Kabula), Bamiyan, Uruz-gan in Zabul smo opremili in vzdrževali dvanajst bolnišnic, od teh s,o sovjetska letala jeseni 1981 premišljeno uničila štiri. Dve drugi rali sami, ker da bodo domači smo jih mi izurili, lahko sami zadostili potrebam. Trenutno ima MSF v Afganistanu 22 ljudi, ki delajo v šestih bolnišnicah. Z izkušnjami našega neprekinjenega dela v deželi lahko ocenjujemo položaj od začetka vojne, pdiebno na področjih, na katarih delamo mi. Vidimo dolgo vojno izčrpavanja, katere podoba in trajanje sta neposredni posledici sovjetskega načina protigve-rilske voine.
Res je, poznamo drugačne primere, kot sta bili zmagi britanske armade v Maleziji in francoskega ekspedicijskega korpusa v Alžiriji. A še v Alžiriji je de Gaulle uvidel, da je francoski položaj dolgoročno neubranljiv in je popustil zahtevam narodnoosvobodilne fronte, čeprav je bila ta v vojaško zelo slabem položaju, ko so se pogajanja začela.
namci nikoli premagali Rdečih Khmerov, če ne bi bili prej izstradali ljudstva k predaji, boječ se, da bo del mednarodne pomoči prišel v roke Pol Potovih vojakov. Ko so desettisoči Kampučijcev umirali od lakote in so stotisoči bežali na Tajsko, so tisoči ton hrane, darilo mednarodnih organizacij, razpadali na pomolih Kompong Soma. Edina
Poveaai sem svojima sinovoma, da se nikakor ne smeta udeleževati pokolov in oa ju novice o pokolu sovražnikov ne smejo navdajati z zadovoljstvom ali ve-seijem.
Rekel sem jima tudi, naj ne delata za podjetja, ki izdelujejo klavske napreve, in naj izkazujeta prezir ljudem, ki se jim zoi, oa takšne naprave potrebujemo.
Kurt Vonnengut ml., Klavnica 5
Totalitarni režimi so analizirali te neuspehe in našli za gverilski „problem" novo rešitev, preprosto, logično in učinkovito. Ker so korenine moči odpora v tem, da gre po Mao Zedongovih besedah „riba v vodo", gverilce najenostavneje ločiš od ljudstva tako, da izprazniš posodo, v kateri so ribe. Z drugimi besedami, učinkovita strategija proti gverilcem pomeni masivne represalije proti ljudstvu in včasih vključuje iztrebljenje velikega dela prebivalcev.
Nekateri bodo mislili, da se bodo takšna dejanja upirala še najodločnejšemu osvajalcu, pa ni tako. V zadnjih letih smo to filozofijo večkrat videli na delu. Ko se je pokrajina Ogaden uprla etiopskemu režimu, so
hrana, ki je bila uporabljena, je šla za vietnamske okupacijske čete in domačine na pokorjenih področjih. Ta način boja je trenutno v rabi v Afganistanu, le s to razliko, da zaradi afganskih uporniških skupin doslej ni uspel, zaradi česar bo skupni vzorec morda težje spoznati. Opisali bomo tri skupne plasti teh protigve-rilskih vojn: kako se sovjetski protigverilski boj razlikuje od tradicionalnega zahodnjaškega načina, specifična sredstva, ki jih uporabljajo in končni izid.
II.
Ena od razlik med tipom vojskovanja, ki ga Rusi uporabljajo v Afganistanu in tistim, ki so ga uporabljale zahodne
iskati podporo v vaseh in zaselkih in ustvariti milice, da branijo področja, ki bi jih gverilski borci lahko napadli, dokler ne pridejo okrepitve redne vojske. Da preprečijo odporniškim skupinam, da bi se preskrbovale pri ljudstvu, postavljajo zaščitene vasi kjer zberejo ljudi, hrano in živino.
Iz baz, ki jih imajo za varne, so redno organizirane hajke, da bi gverilce zajeli ali pobili ter odkrili njihova skrivališča orožja in streliva. Kljub neodgovornim dejanjem francoske vojske v Alžiriji ir> ameriške v Vietnamu je bil njihov boj osnovan na principu, da je treba na vsak način doseči podporo prebivalcev, tako s priviligira-njem svojih zaveznikov kot z ostro vojno proti sovražnikom. Že prej sem opozoril na skromne uspehe tega načina vojskovanja.
Sovjeti delujejo drugače. Naselja, ki jih okupacijske sile držijo, niso usposobljena kot baze, da bi zaščitili oblast nad okolico, temveč le kot garnizoni in logistični odskočni kamni. V mestih so skladišča, letalske baze, vojašnice in utrdbe. Ostala dežela ni pod sovjetskim nadzorstvom. Zaščitenih vasi ni. Ni nobenih poskusov, da bi si pridobili prebivalce s privilegiji. Redke vojaške operacije, ki vključujejo sile na tleh, imajo zgolj strateške namene: boji na cesti med Kabulom in sovjetsko mejo, v dolini Panjshir in wak-hanskem hodniku; te operacije nimajo namena, da bi zajemali upornike.
Vzroki za to razliko so kaj preprosti: Sovjeti niso tako naivni kot zahodnjaki. Že dolgo tega so doumeli, morda že
Glede specifičnih sredstev, ki jih uporabljajo: taktika tukaj ni naveza topla kopel/ mrzel tuš, temveč izključna uporaba vrele vode, še in še in še, dokler gverilci in prebivalstvo ne prosijo za milost. V prvi fazi, ki se je končala pozno I. 1980, so letalske, pehotne in oklepne enote skupaj uporabljali za vzpostavljanje vladavine strahu. V takih akcijah je npr. v pokrajini Hazara-jatov v osrednjem Afganistanu več sto oklepnikov odpeljalo iz Kabula ali Jaghorija v kakšno dolino, ki jo je bilo lahko zasesti. Prebivalci, posvarjeni od govoric ali helikopterskih plletov, so pobegnili v gore. Sovjetski vojaki so zasedli prazne vasi in nekaj dni ostali tam, pod napadi odporniških
seh še kadila in pasti, ki so jih vojaki pustili za seboj, so še zahtevale žrtve. Cilj operacije je bil strah in ne vojaška zmaga.
Od konca 1980 je takšnih akcij manj, verjetno zato, ker so stale Rdečo armado preveč vojakov, a Rusi so našli druge načine, posebno z uporabo zračnih napadov, ki se jim slabo opremljeni borci ne morejo upirati. Tako so na področju Hazarajotov v zadnjih letih bombardirali več vasi kot jih tu lahko naštejemo, med njimi Jaghori, Panjau, Jalrez in Waras. V Jalrezu so zadeli hišo, kjer so praznovali poroko, in bilo je več deset žrtev. V Warasu, kjer ima sedež začasna vlada Hazarajatov, so helikopterji namesto te organizacije napadli vaški bazar.
Dr. Claude MALHURET
skupin — mudžahedinov, ki so pred njimi branili gornje dele dolin. Vojaki so ropali in požigali hiše, požgali polja in odvlekli s seboj redke domačine, ki so ostali doma, večinoma stare ljudi, ki so jih zaslišali ali pobili na mestu. 1980 so ob cesti čez prelaz Shibar Sovjeti izvedli tri takšne napade. Za kakšnih deset dni so uspeli zasesti Bamiyan, Yakaolang in Panjau, junija in avgusta s po tristo oklepnimi vozili, septembra pa s stodvajsetimi. Med zadnjim napadom so uničili vse, kar se je dalo in do tal požgali bazarje v Panjau, Yakaolangu in več vaseh ob cesti na Shibar. Porušili so tudi nekdanjo ameriško bolnišnico v Yakaolangu.
Med podobno odpravo jeseni 1980 so na področju
Med akcijami, ki jih izvajajo v glavnem s helikopterji, je tudi odmetavanje min in miniranih igračk. Ne bom se spuščal v detajle, poudaril bi le dvoje. Prvič, maskirane mine so narejene tako, da žrtev le ranijo. Rusi dobro vedo, da je v tej vrste vojni ranjenec veliko večja sitnost kot mrlič.
Ranjenec, ki se očitno sam ne more več bojevati, izloči še borce, ki ga nosijo in potem pogosto nekaj dni ali tednov kasneje umre zaradi gangrene, stafilokokov ali gram-negativ-ne septicemije, v hudih mukah, ki še bolj potro tiste, ki ga gledajo umirati. MSF je videla tudi poškodbe, ki jih povzročajo minirane igračke, večinoma plastična nalivna peresa ali majhni rdeči kamiončki.
. v \	.». v ••
5'	.-'v'	'•	■	•>/.’
fv с-л 7Г\ w
■ ’ /:i	'A-
Marko MARZIDOVSEK
Gverila je sv' učinkovitost dokazala že ma. kje in do nedavnega je nihče ni znal ustaviti. Razkropitev prebivalstva, vaške utrdbe, nadzor in kartoteke so lahko prav učinkovito omejile njeno napredovanje, a uporniki so na koncu vedno zmagali. *
bile vasi in mesteca eno za drugim zravnana z zemljo. V begunskih taboriščih v sosednji Somaliji je skoraj milijon ljudi — skoraj vsi prebivalci — in etiopske letalske enote nimajo nobenih pomislekov pred bombardiranjem.
V Kampučiji bi ne bili Viet-
armade, kot je bila francoska v Alžiriji ali ameriška v Vietnamu, je, da vojske Zahoda poskušajo nadzorovati prebivalstvo in se na vse načine trudijo, da bi preprečile infiltrira-nje gverilcev. V naseljih postavijo baze in iz njih poskušajo razširiti vplivnostno sfero, po-
med ukrajinskim genocidom 1933, ko so prav učinkovito uporabili to taktiko, da v gverilski vojni ne bo mogla zmagati nobena stran, če bo poudarek na tem, da si priljubljen pri prebivalstvu. Zmagala bo tista stran, ki bo uspela z vladavino terorja.
Turkmenov, zahodno od Kabula, požgali veliko domov in popolnoma uničili majhno bolnišnico v Lolenju, isto so storili sredi decembra v severnem delu pokrajine Ghazni. Ko je dva dni po koncu bojev dospela naša medicinska ekipa, so se pogorišča v številnih va-
Njihova tarča so otroci, ki jim odnese prste ali cele roke.
Drugi cilj teh min je gospodarstvo. Tako so s tisoči po prelazih v Pakistan raztresenih min poskušali vzpostaviti blokado v glavnem neuspešno - uspeva pa jim v boju proti
8
živini. Ko sem 1980 prvič prišel v Afganistan, nisem mogel spregledati števila krav in koz z nogami v oporah iz bambusovih palic, povezanih z žico. Pastirji so mi pojasnili, da so živali stopile na mine in povedali, da imajo še veliko več škode zaradi živine, ki pomre od sekundarnih infekcij, čeprav Afganci počistijo mine s cest, da zavarujejo ljudi, živali na poljih še umirajo. Na ta način so v več pokrajinah iztrebili domače živali in posledice tega pokola za zaloge hrane v deželi so očitne.
Druga točka je vprašanje beguncev, ki jih ne smemo gledati na tradicionalen način, kot žalostno, a nenamerno posledico vojne, temveč kot del sovjetske strategije, ki smo jo videli že v Kampučiji, Ogade-nu in Eritreji. Kot sem rekel, je njen cilj izprazniti deželo, da bi osamili gverilce.
Metodično prizadevanje za ta cilj je edina razlaga za neverjetno množico afganskih beguncev. Nekateri zbeže v Iran ali Pakistan, kjer jih Rusi še enkrat izrabijo, ko podtaknejo mednje svoje agente, da razpihujejo nasprotja, ki delijo različne etnične skupine v Pakistanu. Mednarodne agencije poročajo, da je teh beguncev čez štiri milijone, kar je pri 15—17 milijonih Afgancev ogromna številka. Dodati ji moramo še stotisoče „notranjih" beguncev, ki so s podeželja pobegnili v mesta, pod kontrolo vojske. Ko človek doda še pobite v bojih ter pomrle od bolezni, ki pogosto izvirajo iz podhranjenosti, še posebno med otroki, je lahko razumeti učinkovitost sovjetske strategije, ki ji je uspelo z gverilskih področij pregnati skoraj polovico prebivalstva.
Pri tem je oblast poslala na šolanje v SZ več tisoč otrok, da bi nekega dne postali oficirji socialistične republik* Afganistan, kar spominja na rusko „osvoboditev" južnih republik ZSSR v 20-ih in 30-ih, ki je privedla do popolne zmage nad uporom t. i. bas-mačijev (banditov).
IV.
Preden preidemo na končne rezultate obravnavane taktike, moramo nekaj reči o enem od pogojev za njen uspeh: tajnosti.
Mednarodno javno mnenje ne bi nikoli sprejelo takšnih grozot, če bi bilo redno obveščeno o dogodkih. Potreba po tajnosti je razlog, da so meje sistematično zaprte in novinarjem vstop v deželo ni dovoljen. Nekateri tega seveda ne upoštevajo, a tako malo jih je, da njihova poročila ne pritegnejo prave pozornosti, posebno če jo primerjamo s pozornostjo, ki jo je bila dolga leta deležna vietnamska vojna.
Francoski zdravniki, ki so zadnja leta nepretrgoma delali v Afganistanu in s tem postali priče, so kljub svoji novinarski neizkušenosti uspeli vsaj malo popraviti malobriž-nost reporterjev. Pravim malo-brižnost, kajti če ima lahko majhna organizacija,, kot smo mi, v deželi stalno dvajset zdravnikov (napadom oblasti nanje navkljub), bi lahko to storila tudi sredstva javnega obveščanja. Rusi ne morejo dopustiti, da smo mi tam in gledamo, kaj se dogaja, in postali smo tarča njihovih napadov. V letih 1980 in 1981 so helikopterji Mi 24 zavestno uničili štiri naše bolnišnice in dve, ki jih je v Panjshiru imela druga francoska organizacija, Aide Medicale Internationale. Naj dodam, da je imela ena teh bolnišnic na strehi velik, jasno viden rdeč križ. Same zdravnike so večkrat zasledovali sovjetski vojaki, ki so med zaslišanji kazali ljudem njihove slike. Izmaknili so še jim vsi, le doktorja Phi-lippa Augoyarda so ujeli januarja 1983. Ker je bila ta operacija katastrofalna za sovjetski ugled v Evropi, posebno v Franciji, dvomimo, da jo bodo ponovili. Ne le da Augo-yardov primer ni oplašil novih prostovoljcev, kot so verjetno želeli, temveč so zaradi njega zdravniki v drugih deželah izvedeli za naše delo. Takšni dogodki pomenijo slabo publiciteto, ki lahko Sovjetom škodi na drugih področjih. Trenutno je v naših ekipah le 50 % Francozov, ostali so Nizozemci, Angleži, Belgijci, Švicarji, Skandinavci,. . .
V.
Prišli smo do vprašanja o končnih rezultatih sovjetske strategije. Zgoraj navedeni primeri so govorili o Kampučiji in Etiopiji, Afganistan tukaj ni
najboljši, kajti sovjetski napori so bili doslej neuspešni. Mesta so slabo nadzorovana, čeprav se sovjetska intervencija opira nanje. V Kabulu ne mine teden brez napada na vlado ali ambasade komunističnega bloka. V odgovor na to so, kot slišimo, letala bombardirala in skorai. uničila trgovske četrti velikih mest, kot sta Herat in Kandahar, ker so prešla na stran odporniškega gibanja. Sovjetske utrdbe v Bamiyanu, Ghazniju, Gardezu in Khostu so povsem obkoljene od mudžahedinov. V Bamiyanu ima garnizija z dvesto ruskimi in dvesto af-ganskimi vojaki položaje na vrhu hriba, preskrbujejo pa jo s helikopterjem. Helikopterji postajajo vse pomembnejše transportno sredstvo med mesti, kajti ceste niso pod kontrolo, čeprav skušajo to v zadnjem času popraviti.
Lutkovna vlada predsednika Barbaka Karmala je poskušala tudi s psihološkim vojskovanjem, hoteč izrabiti lokalne spore med paštunskimi plemeni, a brez večjega uspeha, posebno po smrti ministra za plemenske zadeve Faiza Mohameda, ki ga je ubila skupina, ki jo je nameraval podkupiti.
Doseženi dogovori o prekinitvi ognja so osnovani bolj na ravnotežju moči kot na uspešni psihološki vojni in so odporu koristili prav toliko kot oblasti. Tako je trenutno v Panjshiru. (Poleti 1983 se je Ahmad Shah Massoud, poveljnik borcev v dolini Pan-jshir, s Sovjeti dogovoril za premirje in jih tako prisilil, da so ga implicitno priznali. S Kabulom se ni hotel pogajati. Med premirjem je zbral zaloge, odprl preskrbovalne poti in se povezal z voditelji na severu in zahodu vse do Hera-ta. Ko je čas potekel, premirja ni hotel podaljšati.).
število uničenih oklepnih vozil v deželi je neverjetno veliko, če pomislimo na zastarelo orožje in samomorilsko taktiko, kot je skakanje na tanke z doma narejenimi bencinskimi bombami. V pokrajinah, kjer delamo, smo našteli nad 600 uničenih vozil, kar bi dalo tri do štiri tisoč za vso deželo. Tej številki je tako težko verjeti, da imam vselej, ko jo omenjam, s seboj v dokaz škatlo diapozitivov.
►
I
Marko MARZIDOVŠEK
Tudi ekonomska blokada ni uspela. Obmejne pokrajine so dosegljive prav tako lahko kot prej. Naše medicinske ekipe potrebujejo do središča Ha-zarajata le tri dni. Naše gibanje ni omejeno, kot ljudje ponavadi mislijo; potujemo z avti in tovornjaki in samo podnevi.
Učinek požiganja pridelkov in polj kot taktike proti gverilcem je omejen, ker je pre-
bivalcev sedaj toliko manj, da je potrebna manj kot polovica predvojne hrane, poleg tega pa karavane iz Pakistana prinašajo sveže zaloge. Drug zanimiv — in ironičen — primer je, da v Kabulu potrebujejo drva in se mora vlada zato pogajati z uporniki, ki prinašajo v postojanke drva v zameno za sol in sladkor.
Kljub poskusom, da bi omejili preskrbo s hrano, kažejo cene, da blokada ne deluje.
ua invazije so nekatere cene celo padle. Tako stane zdaj v Jaghoriju liter bencina, ki je 1979 stal 45 do 65 afganijev (AFS), sedaj 35 SFS, škatlica cigaret pa se je od 60 AFS pocenila na 28 AFS. Druge cene so se dvignile, a počasneje kot v drugih deželah tretjega sveta, celo tistih, kjer ni vojne: ser (7,5 kg) moke je 1978 stal 70 AFS, 1979 160 AFS, sedaj je cena 180 AFS. Cena sera čaja se je med 1978 in 1979 podvojila, od 960 na 1920 AFS, odtlej pa se je dvignila le na 2500 AFS, in še to bolj zaradi inflacije.
Ta slika revnih kratkoročnih uspehov sovjetske - strategije je kaj optimistična za odporniško gibanje, a moji sklepi niso tako svetli. Vse, kar sem povedal, kaže, da se v tej vojni razmerje sil v štirih letih ni spremenilo, čeprav stoji na eni strani najmočnejša vojska sveta, na drugi pa peščica ljudi, ki kljubujejo osvajalcu. Nobenih znakov ni, da bi se ta položaj kmalu spremenil, in ne verjamem, da bi bili Afganci v kratkem ali srednjem obdobju lahko potolčeni. A sovjetska strategija ima dve opori, ki lahko dosežeta konec, drugačen od zahodnih izkušenj. Ena je že omenjena uporaba masovnega terorja, druga pa je, da si SZ lahko privošči dolgo vojno. Rusi ne potrebujejo zvenečih zmag, da bi jih razglašali svojim državljanom, saj sovjetsko javno mnenje ne vpliva na sovjetsko politiko. Katastrofe, kot je bila tista v salanškem tunelu, ko je bilo ubitih več sto sovjetskih in režimskih vojakov (in civilistov), v Moskvi ne zbudijo zahtev, naj pridejo sovjetski „fantje" domov. Rdeča armada lahko čaka tako dolgo kot je čakala, da bo konec upora basmačijev — in čakala je dvajset let. Če bo treba, lahko čaka še dlje. Odpor Afgancev se bo držal dolgo časa, a na koncu bo verjetno potolčen. Ce bo v naslednjih letih prišlo do bistvene spremembe v mednarodnem razmerju moči in reakcijah zahodnjakov na sovjetski totalitarizem, bo konec morda drugačen. Taka sprememba ni nemogoča, a le zelo moder človek bi si drznil napovedovati prihodnost Afganistana.
Foreign Affairs prevedel Samo RESNIK
ONKRAJ 1984
Roy BRADBURY
KAJ ZDRUŽUJE TO VELIKO KOZMIČNO PARADO
Kot v preteklosti, denar.
Ko vojaški proračun sesa 129 milijard dolarjev stran od mest, stran od šol, stran od bolnišnic, to neizogibno pomeni stran od vesolja, časa, kometov in morda našega preživetja.
Poleg tega nas je potlačila	preiz posta vlje-
nost pristankom na Luni, astronavtom in tisočem ur, ki so jih TV mreže izlile na nas, sipajoč gore dejstev pa malo vpogleda. Vškatliii so nam noge in misli. Brez poetov, filozofov in celo brez bistrih političnih opazovalcev berači vprašanje vesolja leto za letom.
Vmes pa smo tako zaposleni z izdelovanjem orožja za prodajo Arabcem, da prestrašijo Izraelce in prodajanjem še novega, orožja prestrašenim Židom da spet prestrašijo Saudovo Arabijo in njene prijatelje, da sploh nimamo časa, da bi obstali in gledali. Nočemo biti filozofi. Zdi se, da je razmišljanje najhujša stvar, ki se je lahko obtožimo. Razmišljati z
domišljijo je nekaj nezaslišanega. Sanjači, godrnjamo, poberite se! Le resničnost je osvežilna. Dejstva so edino zdravilo. Pa smo polni dejstev, pokamo od podatkov in ni nam dobro. Naš duh je ob drogu povešena zastava.
Ali lahko Haileyev komet zaigra zdravnika našim dušam? Lahko naša ladjica na ionski pogon povzdigne našo kri in stori, da nam ne bo mar le goli obstoj sedaj temveč tudi še nepremerjene pri.hOdnosti?
Čemu ta trud? vpije glas z balkona. Komu je do tega? Zakaj ves ta hrup in zvezdna peresa?
Zelo preprosto: marši-ramo nazaj na Olimp.
-Zakaj pa spet to?
No ja, mi ljudje z Zemlje smo veliki, kajne, da se zgrabimo za ovratnik in se odvlečemo iz Vrta in dol s svete Gore? Stresemo si skupaj nekaj dejstev in jih seštejemo do poloma, kajne?
Poglejte: dva tisoč let tega je bilo vse v redu s človekovim vesoljem. Prebivali smo na planetu okoli katerega se je vrte-
lo sonce, kot da bi bili osnova njegovemu obstoju. Zvezde so počele isto. Bili smo božji popek in vsakdo je rekel, da nas je prijetno pogledati.
Potem so prišli naokrog razni teologi in astronomi in že smo pregnani, tako z Edna kot z Olimpa. Stojimo na dežju s tolpo padlih Apolonov, Adrodit, Zeusov in Titanov. Trajalo je par tisočletij preden smo šli in imenovali nekaj raket po izgubljenih bogovih.
Vmes so nam astronomi povedali, da nismo center ničesar. Bili smo le prebivalci drobne kroglice, ki se je vrtela okoli drobnega sonca v kleti galaksije, ki ji je bilo vseeno, če smo prišli ali odšli, živeli ali umrli, propadli ali preživeli.
To navidezno dejstvo nas je tako treščilo po glavi, da je to kar za nekaj stoletij omajalo naše osebnosti (egos, jaze?).
Če so nam to povedali Kopernik in Galileo in Kepler, že mora biti res. Če je Damin dodal, da smo le bister Šimpanz, ki poganja maseratiia do
avtocesti časa, ja, zakaj bi se potem potrudili in zjutraj vstali iz postelje?
Pa smo vstali, in smo šli na luno in potem smo posegli in vzeli Marsu prstne odtise. In tistim, ki gledajo na podatke in pravijo, Mars je prazen, tam ni življenja, mi vpijemo:
Je življenje na Marsu in to smo mi.
Mi smo Marsovci.
Darujemo si sami sebe.
Odidemo v vesolje. Imenujemo sami sebe, kot smo svoje rakete, po starih božanstvih. Storimo se osnovne za obstoj, ne da bi vedeli, kako daleč nam je potovati preden srečamo druga zrcala Boga (...)
Kajti, vidite, čeprav so dejstva pomembna, je interpretacija dejstev končni graditelj ali pa uničevalec človeka in njegovega sna. Če si izberemo, da smo neznatni, ničvredni, bo prah
?orel in pokril naše kosti, e pa si izberemo, da stopimo nazaj v Vrt, pojemo jabolko, vržemo kačo ven v jarek in preživimo za večno zu-
naj onkraj meglenic, je izbira naša. Zgradili si bomo Olimp in si še enkrat nadeli krone.
Za tole gre pri srečanju s Halleyevim kometom.
1986' se hitro bliža. Tukaj prihaja naša priložnost da posežemo kvišku. Nežno se bomo dotaknili bežečega obraza te mrzle pošasti, zabrisanih potez te čudne snovi na njeni slepi poti prek vesolja. Storili bomo to s tisto začudeno, neskončno radovednostjo, ki je začetek ljubezni.
Bomo zamudili to priložnost? Bomo pustili čas in prostor, da se odvrtinčita mimo, ne da bi poskusili skočiti na krov? Bomo pustili svojega orjaškega pterodaktila doma in zaklenili z njim, v škatlo, svoje najboljše sanje? Mislim, da ne. Še kako stoletje, pa se bomo sami spuščali tja ven. Naša telesa bodo prehitela ta ljubki komet.
Dotlej pa morajo iti naši stroji za nas, opraviti za nas in se vrniti puhajoč pipo natlačeno z neverjetnimi podatki, da
nam z njjmi napolnijo ušesa in nas potisnejo proti preživetju.
Če naše misli lete sedaj, bodo leteli naši stroji kasneje in naše duše jim bodo sledile v vesoljskih armadah rešitve 21. stoletja. In čim višje bomo leteli, tem bolj se bo 1984 umikalo kot izjalovljena grožnja, pretrgana zla obljuba, pekel, ki ga je podrlo in pokopalo življenje.
Potem bomo napisali boljšo knjigo. Njen naslov bo 1986 in njen junak bo Veliki beli komet in zmaj očeta Hucka Finna se bo pognal ven na sončnih vetrovih, da ga pozdravi.
Komet bo prišel.
A odšel bo nazaj, naokrog, z razglasi.
In kaj bo razglašal?
Nas, seveda, ki se rojevamo nazaj v božje naročje.
Pripovedujoč mu, da bomo kmalu, kmalu, oh, tako zelo kmalu prišli na obisk...
In ostali deset milijard let.
prevedel Samo RESNIK
MICHAELSPIEL INTERVJU
(v čast objave — prejšnja številka Katedre)
KATEDRA: Glej ga, glej! Torej, ti si Michaelspiel?
MICHAELSPIEL: Tudi, pravzaprav — eden izmed naših. Sem človek za tisk i- da, to je moja funkcija
KATEDRA: Pomeni, da vas je več!? In drugi?
MICHAELSPIEL: O, ja - več nas je, kar veliko, kar veliko, kar veliko. Na ti naštejem najznačilnejše člane!?
KATEDRA:!?
MICHAELSPIEL: Hmrhmtr, samo trenutek! Kje je ta kartoteka? ... Ja... prvi Andrej Štruc-Harrv.
KATEDRA: Pa menda ja ni to naš znani mariborski Harry-člo-vek?
MICHAELSPIEL: Prav on! Jasno! ... Naj nadaljujem!? MICHAELSPIEL INTERVJU
(V ČAST OBJAVE - PREJŠNA ŠTEVILKA KATEDRE)
Eugene Ionesco
STOLI
Uspela premiera
Se v marsičem razlikujejo od lanskoletne Zlate mladine, jo v marsičem revidirajo.
Predvsem gre za Ionesca, mojstra vehementnih dispozicij, ko prvi plan postane maska drugega. Ponekod se to kaže simbolno, ponekod v upesnjeva-nju freudovskih vzgibov.1 Obvladana spolnost, skozi katero se človek zateka k smislu, je pač nepremostljivi del zgodovinsko spranega anahronizma, in še več: kot taka si pripozna vlogo družbenega gibala, skozi paradno uniformo sili ven in kasneje spet noter. Ali morda drugače: ko si Eva (Starka) in Adam (Starec) ne odreleta vloge Adama in Eve, nemudoma odfrčita tja, kamor spadata — v zatohlo sedanjost, označeno s stopnjo razvoja proizvajalnih sredstev.
Stoli, ki so nekakšno sadje (kakor sem pač videl mimo glav zavzetih gledalcev), so torej drugačni. Stolovski simbol, ki sicer relativno blagi Ionescov nesmisel razporeja v verižico dokazljivih družbenih hipotez, je morebiti prepovedani sadež. Ali pa ne? Režiserja in igralca Bojan Emeršič in Dario Varga sta vprašanje pustila odprto. Drži pa, da sta s posegom v Ionescov tekst polemizirala prav z nesmislom, s stolovsko poanto, ki nam jo razodene gluhonemi Govornik, ko govori stolom oziroma namišljenim gledalcem. V tem primeru je človek zreduciran v vlogo gledalca, v tisto tretje, ki naj udejanji (družbeno pripozna) zamisel o smislu posameznikovega bivanja, medtem ko je predstava gledališke skupine KUD Študent, za razliko od Ionesca, odkrila v Govorniku še enega samouničevalca več, še enega, ki ne poskuša govoriti, niti ne poskuša molčati — hoče se ubiti! Toda ostane samo pri nameri. Starka in Starec, ki sta kmalu potem, ko sta Govorniku zaupala svojo posmrtno slavo, utopila, se vrneta in preprečita Govornikov samomor. In tukaj bržkone znova spregovori tisti Ionescov Govornik, človek, ki ne more (ne zna) govoriti.
Razen idejne	preokupacije
Stolov-velja opozoriti tudi na druge razsežnosti predstave. V prvi vrsti na igro. Bojan Emeršič v vlogi Starke (dramatik ji je prisodil nesmiselnih 95 let), je prav gotovo osrednja figura predstave. Obvlada igro, od giba in mimike do jezika. Dozdeva pa se mi, da je Starko odigral le nekoliko preveč mehko, tako da farsa ponekod izzveni v komedijo. Dario Varga, ki na vsak način mora igrati pomembno vlogo, moškega, ki se zaradi krhkosti, nastale z vsakodnevnim zatiskanjem oči, dokazuje zdaj kot gospodar, zdaj kot nebogljeni sin Skoda pa je, da Varga ni radikalnejši, saj Starčeva izrazita dvojnost ponuja možnosti za oblikovanje nasilno (nebogljeno) — tragične figure, napolnjene z dinamično izraznostjo in smislom.
Sicer pa je predstava uspela tudi po celotni zvočni (izredno premišljeno zaigrana irt privlačita glasba) in likovni (posoda za smeti, iz katere tu in tam zasije močna luč, je ena od odlik scenografije, kostumi so prepričljivi) plati.
Menim, da je premiera uspela.
Marko KLASINC
KATEDRA: Glej ga, glej! Torej, ti si Michaelspiel?
MICHAELSPIEL: Tudi, pravzaprav — eden izmed naših. Sem človek za tisk — da, to je moja funkcija
KATEDRA: Pomeni, da vas je več!? In drugi?
MICHAELSPIEL: O, ja - več nas je, kar veliko, kar veliko, kar veliko. Naj ti naštejem najznačilnejše člane!?
KATEDRA:!?
MICHAELSPIEL: Hmrhmtr, samo trenutek! Kje je ta kartoteka? ... Ja... prvi Andrej Štruc-Наггу.
KATEDRA: Pa menda ja ni to naš znani mariborski Harry-člo-vek?
MICHAELSPIEL: Prav on! Jasno! ... Naj na
KATEDRA:!! ‘
MICHAELSPIEL:	Kam sem
vtaknil to kartoteko? . .. Naslednji Danilo Ženko. On in Наггу skrbita za javne nastope.
KATEDRA: Nastopi!?
MICHAELSPIEL: Da - prepevata, ubirata strune na kitari, recitirata, oponašata ptice papige in še marsikaj prav prisrčnega počneta Nastopila sta na mnogih mariborskih šolah (P. Š., EGŠ, STŠ ...) in ob priložnosti še kje (Pesnica, Brezno, Podvelka, Trg svobode...).
KATEDRA: Tako! Tako! 7MICHAELSPIEL: Ja rad bi povedal — osebek H, in osebek D. sta osebka v živo. Наггу opravlja še funkcijo teleprinterja Danilo pa programira en računalnik.
KATEDRA: Danilo!? Danilo!? Menda ne Danilo-ZX Spetrum?
MICHAELSPIEL: Seveda on. Prgrmhs ... kje je kartoteka? ... Zelo značilen je tudi Bojan Mesi-ček-Simončevič. On je, med drugim, direktor.
KATEDRA: Si rekel Mešiček?
MICHAELSPIEL: Ne, to ni njegov sin! To je on.
KATEDRA: Kartoteka!?
MICHAELSPIEL: Sssseveda tu je še Dušan Ferk-Dulfa. Je zmagovalec evrovizije.84 in bodoči pripadnik Armiye. Živi v Sladkem vrhu, kjer — v okviru krožka OZN-Palo-ma S.v.—spušča bele_ golobe v
KATEDRA: Mnogo sem slišal o Dulfi!
MICHAELSPIEL: Kako ne bi, ko pa je Dulfa en Yolly.
KATEDRA: Dekleta!? MICHAELSPIEL: Kartoteka? .. Vida Otič-ldaaa. Ja še jaobratena kluba oboževalk in oboževanih. KATEDFiA: Je to vse? MICHAELSPIEL: Kje pa! Gorje! Kaj pa govoriš? Kaj je zdaj to? ... Kar pobrskal bom po kartoteki! — Torej, tu je 260 zunanjih sodelavcev (detektivi, detektorji, psihijatri,
KATEDRA: Od ...
psihopati, parapsihologi, pesniki, popopolitiki, veleposlaniki, astronavti, posranci, strojniki v lokomotivah ter iztirjenci različnih vrst, sistemov, pasem in okusov). Delujejo (ali pa ne delujejo) v raznih krajih sveta Pomembne baze so: Messičiketi iz Sicilije, Ausglajzarji iz Škofje Loke, Marta iz Virovitice, Marija de Hoče iz Španije, Škanklek iz Egipta Lado Leskovar iz Kranja Jackie NATO iz ZDA, Himna iz Brazilije, Celovec iz Koroške, Giljuš iz Cipra, Vzhodneš Paktovski iz Gruzije, Ne Gledaj Me Tako U Oči iz Nikščči, Šan Okneš iz Hribov itd.
KATEDRA: Kar zanimiva druščina! Rekel bi — precej raznobarvna! ... Kakšna je barva ki vas druži?
MICHAELSPIEL: Pink! In rumene tapete čez! ... Hahljamsehah-Ijamse ... to je blef... Družijo nas vse — ločujejo vse. To je to! ...
Pod črno kroniko še to — največkrat nas druži vinskordeča ki zelo rada skali v policemodro. In kako lahko barve ločujejo, ti razložita Наггу in Dulfa bodoča sivozeleno-maslinca
OD KOD MICHAELSPIEL? (kratkokratka zgodovinica)
En kmet, ki so mu izpulili brke in ime.
-1007. MICHAELA PIRC .
PEPE REŠET
M]HAELA SUSA-ČA ELA ČAČ REŠETO^OPČT | KARa/eIC ~	^
oče spucf ^pTštrumpe~~^ franc e^Fet prof mIČhae
SONJA PIRC OČA PIRC	PIRČEVA t^ATE
PRETRE^PRETRES_ ^PIRC MUŽINIČ P1ZDP1Č
(nove podatke bomo podali čez dvesto let)
- ... ■		
	..	
ijr - • ! š		
Ч ЈЛС		
		t- lrv ; V ' L ;
		
		
		
		
HAELSPIEL
Kratek potopis!
1007. napisal deveto knjigo. Uglasbili, potem zaplesali kolo. Enkrat je popil prvo coca-colo. Nato na kolo za zdravo telo. Pil je, da bi pozabil na telo in dušo. Potem smo ga našli mi. Pravzaprav je prišel iz Saharinske puščave Da se ne bi izgubil med sladkorčki, mu pomagamo, ga usmerjamo. Poslali smo ga na dizertacijo v Škufece. Postal je profesor Sladkor. Sladkorček je polizal in ostal ubobožan prof. Michaelspeil (brez službe) Dali smo mu prostor za zapečkom, kjer si je spletel gnezdo. Ponudili smo mu tudi Naše podjetje, kar je z velikim veseljem sprejel. čejxav on trdi drugače.
KATEDRA: In kako v bodoče?
MICHAELSPIEL: 19. nastop v Radljah (VABLJENI!). Stopili smo v stik z generalom Kukom — zaradi vadbe Strojevega koraka. General nas je zelo pohvadil, zagotovo tudi vi ne boste razočarani. Vsi, ki ne bodo utegnili priti v Radlje, pa naj prižgejo tv — mi smo tisti, ki ne stopajo v koraku.
Borut GOMBAČ
S to številko začenjamo serijo bistrih in strupenih citatov
Kako naj človek sovraži deželo ali jo ljubi? Ne razumem tega trika. Poznam ljudi, poznam mesta, hribe in reke in skale, vem, kako padajo jeseni žarki na rob nekega polja v hribih; a kakšen smisel ima dati vsemu temu mejo, dati ime in nehati ljubiti, ko ime več ne velja? Kaj je ljubezen do svoje domovine, je to sovraštvo do tega, kar ni domovina? Potem to ni dobra stvar. Je to kratko malo samoljubje? To je dobra stvar, a človek ne bi smel delati iz nje vrline ali poklica.
Uršula LeGuin, Leva roka teme
Ne verjamemo, da je katera koli skupina ljudi dovolj primerna ali dovolj modra, da bi lahko delovala brez nadzora ali brez kritike. Vemo, da je edini način, da se izognemo napaki ta, da se jo odkrije, da je edini način, da se jo odkrije, svoboda vprašanj. Vemo, da bo v tajnosti neodkrita napaka cvetela in se širila.	J.	Robert	Oppenheimer
DOMOVINA JE ENA, NAM VSEM
DODELJENA . . .
Ko je Pot (Tao) izgubljena, pride dobrohotnost.
Ko je dobrohotnost izgubljena, pride pravičnost. Ko je pravičnost izgubljena, so tu obredi.
Obredi so konec lojalnosti in vere, začetek nereda.
Lao Tzu
Ječe gradijo s kamni zakona
VVilliam Blake
prevedel Samo RESNIK
„SVET, NATANČNEJE, TO KAR JE OD SVETA OSTALO”
. .iz teh ostankov j>a se vendarle še da skuhati dobra juha" in prefinjen okus, takšen, ki ostane še nekaj časa po obedu v ustih, sta k uprizoritvi Stolov Eugšna Ionesca (29. 3. 1986. v amfiteatru PA v Mariboru) prispevala predvsem izvrstna scenska oprema Vitala Verliča in prav takšna igra Bojana Emeršiča, čutilo pa se je pomanjkanje homogene režijske zasnove — dogajanje je pred občinstvom teklo brez vsakršnih nihanj, poudarkov ali možnih izpeljav, ki jih Ionescov tekst ponuja. Predstava je tekla kot sicer široka reka, vendar premalo močna, da bi mogla pognati kolo mlina. Ionescov svet, preokupiran z medčloveškimi odnosi, z odnosi med nosilci različnih tipov (dvoje starcev) družbe, se ni mogel razviti in zaostriti, ker je ves temeljil prav na oblikovanem liku Stare (Bojan Emeršič) brez dopolnjujočega elementa Starega. Ta je do konca ostal neizživet in nedodelan. Prav zaradi neprepričljivosti te igre se je zdela vloga Bojana Emeršiča v drami zgolj kalup, znotraj katerega je sicer izvrstno obvladoval igro, vendar je bil preboj še v kakšen drugačen izraz onemogočen. Zato pričakujem priložnosti, kjer bo mogel svojo nadarjenost zuniver-zalizirati.
Zaradi enoličnega poteka dogajanja je tudi konec drame s streli iz pištol padel v igro kot deus ex machina. Govornik kot medij je sicer posrečena rešitev, a na odru je bil videti le zato, ker ga je pač Ionesco uvrstil v tekst. Spremljajoča patetična glasba ni pomagala stopnjevati konflikta, ampak prej asprotno Možnost, da bi se tekst interpretiral kot tragedija, je izključil že Ionesco sam, ko ga je zaključil z vrnitvijo na začetek, a na višji stopnji — s skokom starcev v „smrdljivo, postano vodo". Tudi skupini entuziastov ni uspelo iz „tragične farse" narediti tragedije. Za to je potrebno pač mnogo več kot le strel za zaključek. Elementi niso bili dovolj močno povezani med seboj in so zato morali razpasti na posamezne kvalitete. Po svežini in domišljenosti je izstopala prav scenska oprema in če bi pripravljalci drame izhajali iz rešitev, ki jih ponuja, bi prišli do presenetljivih rezultatov ter ne bi mogli obtičati v nasilnem koncu.
Simboličen pomen jabolka združuje v sebi več sličnih potez: jabolko spora, katero je moral dodeliti Pariš, jabolko, v katero sta ugriznila Adam in Eva, ... — jabolko je sredstvo spoznanja, obenem pa tudi plod Stebla življenja. Podarja nesmrtnost, obenem pa tudi
spoznanje, ki povzroči padec kljub opozorilu, naj se človek varuje nadvlade svojih želja in strasti. S tem opozorilom je bilo cioveku dano, da vš za obe strani in da se sam odloči. Jabolko je kot sredstvo spoznanja postalo tudi simbol nujnosti odločanja, opredelitve. Mejne, tragične situacije, postavljene na „ostrino britve", označujejo človeško usodo. Tragična „jasnost" vsebuje dvoje:	da vse
obkrožujoče postane jasno in da tragični junak vse to jasno vidi. Sele takrat, po samospoznanju, seDjdip lahko oslepi in odide iz Teb tako, kakor sta izgnana Adam in Eva iz raja. Z neusmiljenim samospoz-nanjem človek izgubi vso svojo (navidezno) srečo. Nezavedni zločin ni zločin, ali bolje, ni nesreča za človeka; izgubiti raj, ne da bi za to vedeli, prav tako ne. Peklenske muke za človeka se pričnejo šele z zavestjo o izgubi. Pa vendar ostaja ta pekel samospoznanja edina človekova smernica in težnja. Peha se za samospoznanjem, ki se mu kaže kot mazohistično naprezanje. Takšen subjektivni karakter je temeljna poteza sodobnega sveta in človeka kot prometejskega, predrznega osvajalca samospoznanja (samozavesti). Odsotnost Boga je njegova prisotnost „absurd je greh brez Boga" (Camus). Groteskne in mučne slike našega sveta nam odkriva prav Ionesco. Človeška usoda ie postavljena v človeka samega in tem bolj čisto in nazorno se razkriva, čim bolj je človek osamljen — prava ne-sreča se mu kaže tik pred smrtjo in prava tragedija se vrši skozi vztrajanje v teh predsmrtnih trenutkih. Ionesco predstavlja človeškost kot tako, ne le izprane variante človeka, odtujenega takšni ali drugačni družbi, sloju, razredu, determiniranega od oblasti, ideologije, . . . Ionescov svet zavezuje in terja mučne in naporne odzive. -
Stoli so la epilog življenja, zaključek vztrajanja, a iz njega nam je jasno predstavljena vsa dolga pot pred starosti. Z besedami Starega, da „noben človek ne more upati v večjo srečo še za časa življenja", se njegovo (njuno) življenje konča. Tragedija se prevesi v grobo farso. Govornik s svojim nastopom v trenutku omogoči videnje in izhod v smislu neskončnega nadaljevanja je onemogočen — nobene druge ali drugačne možnosti ni več, razrešitev je le ena. Krog se zaključi kot takšen krog, iz katerega ni mogoče pobegniti. Bolj kot junak to poskuša, bolj se zanka zateguje. In ko se vprašanja premaknejo s področja smisla življenja na življenje samo in ko to, zaradi svoje popolne problematičnosti, preneha igrati vlogo centralne vrednosti Življenja, se, po besedah G. Lukšcsa, rodi „ideologija lepe smrti".
Dejan PUŠENJAK
PESNIK -BRALEC-KRITIK
OB PRVIH
SPOMLADANSKIH
OBRAZIH
Razmeria med pismijo. branjem pesmi in vrednotenjem le-te pravgotovo zmorejo potipati tja pod fasado všečnosti, zmorejo biti pomembna. Naj bo to moj skromni poskus.
Takoj po začetku (se) je bila razlika med branjem, ki nima kritiških namer, in branjem, ki jih ima. Pesem lahko prebere skoraj vsak, prav tako pa jo lahko vsakdo po svoje čuti in si jo razlaga. Ali je vsak, ki bere poezijo, pesniški kritik?
Bi rekel, da sploh ne. Temu je kriva bralčeva 'pesniška osveščenost oziroma vedenje o poeziji. Zame to pomeni, da se bralec zmore zavedati-pomembnejših sporočilnih ravni v pesmi ali pa opredeliti razmerja med njimi. Vsako pesniško besedilo je razpoznavno na večih ravneh, je običajno kompleksno sporočilo.
Seveda pa ne gre za takšno ali drugačno miselno razčlembo pesniškega besedila. Preden bralec postane kritik, je bralec. Prepusti se pač svojemu okusu. Kasneje, ko zmore uporabiti svoj pesniški inventarij, je že zaznamovan z bralcem. Dialektika je tudi tukaj neizprosna!
Torej, razpotje med branjem in ocenjevanjem pesniškega besedila je razpotje bolj doživetega in manj domišljenega branja na eni strani in bolj domišljenega ter bolj doživetega branja na drugi strani, kar je, seveda, pobožna želja skromnega začetnika.
Drugo, kar se mi zdi pomembno, ie razpoznavanje pesniškega besedila. Sam sem prepričan, da si v bistvu stojita na(s)proti jezik in pomen.
Jezikovna raven je v pesniškem besedilu najbolj izpostavljena. Predpostavljam, da je pesem izpisana s pesniškim jezikom, oziroma da je res pesem. Slovnično se pesniški jezik za razliko od proznega odlikuje v izrazitejši zvočni, besedotvorni, oblikoslovni, skladenjski, grafični in še kakšni inovaciji, nasplošno pa je zanj značilno, da je neposrednejši, kar pomeni, če spojim slovnično in nasplošno sodbo, da je zaradi pravkar naštetih inovacij bolj izrazen (od npr. proznega). To pomeni, da pesniški jezik ni vezan izključno na idejno sjtoročilo, da je lahko sam po sebi pa tudi polzavestni sporo-čevalec, enakovreden sooblikovalec najširšega pesniškega sporočila — pesniškega pomena. V skrajnem primeru pesniški jezik postane brezsmiseln (brezidejen), pomen se zreducira na jezik (jezik postane glasba, postane slika).
Pomenska raven pesniškega besedila gradi na idejnih temeljih in se manifestira skozi jezik. Vtem primeru nastopa jezik v vlogi nosilca pomena in se kot tak oblikuje v skladu z idejno zgradbo. Razpravljanje o pomenu pravgotovo zajema spoznanje, da pomen že sam po sebi vključuje doživljanje (ves čas govorim o pomenu, ki je alternativen jeziku (znaku), ne pa o pomenu kot najširšem pesniškem sporočilu). Spoznavni proces poteka namreč tako, da idejne predstave v skladu s svojim mimetičnim poslanstvom proizvajajo ustrezne čustvene odzive, katerih izvor poiščemo tam na tromeji psihoanalitičnih paradigm.
Tretje, kar se mi zdi pomembno, je opredelitev estetske vrednosti pesniškega besedila. Izhajam iz predpostavke, da lahko vsak pojav ustrezno estetsko opredelim, pa tako tudi jezik in jx>mcn. Vendar pa se umetnost od drugih človeških dejavnosti razlikuje po tem, da proizvaja pojave, ki namerno poudarjajo estetski izraz. Estetika ne deluje kot nujno selektivno zlo, ampak stopa v vlogi nosilca zavesti o občutku, čustvu leport; je skupek odnosov med posameznimi deli (členi) pesniškega besedila (sistema), skupek odnosov, ki mi je-ni všeč. In v odkrivanju takšnih odnosov tiči ključnost umetniškega dejania^pot naprej: v besedilo — iz besedila, zacinjeno z nerazumljivo iznajdljivostjo dialektičnega duha.
Strinjam se z mislijo, da je vsako branic površno (tudi avtorjevo), in veselo dodaiam, da tudi v poeziji stojijo nekatere stvari, katere ni moč zaobiti.
Marko Klasinc
KAJ JE GLASBA
S prikazom metodološke sheme jugoslovanskega filozofa Ivana Focjita, s katero je razdelil predstavljene avtorje na ontologe in gnoseologe, je zaključen informativni pregled estetik 19. in 20. stoletja, prevzet po njegovi knjigi »Savremena estetika muzike«. Odločitev za ontološko ali za gnoseološko estetiko glasbe, odločitev med tem ali obstoji glasba v nas in zunaj nas tudi takrat, ko je nihče ne ustvarja, ta alternativa, čeprav v našem primeru osnovna, nikakor ni edina. Iz koncipiranega povzetka je vsekakor mogoče izpeljati samosvoje misli o biti glasbe in lahko so zelo kompaktne kot je npr. Sklep na koncu današnjega nadaljevanja. Kajti, dokler smo v območju pojma o glasbi, je neulovljiva očarljivka »odprta knjiga« vsem, ki ji znajo prisluhnit. Če se odpre tistim, ki se hočejo do njene biti dokopat zgolj s prebiranjem njenih estetik, pa je vprašanje, na katerega boste v tem nadaljevanju našli negativen odgovor. V tem smislu priporočamo v spremno poslušanje Sacre du Printemps Igorja Stravinskega.
A. Liess je za razliko od Hegla, ki je v svoji Estetiki učil, da umetnost umira, razvil teorijo, po kateri je umetnost v sodobnem svetu še kako živa, umirajo pa zgolj estetike, ki so duhovno vezane na preteklost. V tej teoriji Liess sociološko tolmači estetiko kot sestavni del nekega ideološko apologetskega sistema, zgodovinsko proučuje spremembe, ki jih umetnosti preživljajo ter raziskuje, katere discipline bi lahko nadomestile stare estetike. Kar zadeva glasbo, je takšno disciplino našel v neki zvrsti biologizma, ki se skriva vmetafizični lupini. Liess deli glasbo na dobro in slabo. Prva seva harmonijo, druga je disharmonična Mi občutimo učinke energije, ki se skriva v glasbi, včasih kot prijetne drugič spet kot mučne. Na nečem, kar že v biološkem pogledu ni dobro, pa se ne dajo zgraditi višje duhovne vrednosti. Vprašanji o lepem v glasbi in o njunem bistvu se nam kažeta kot vprašanji specifično meščanskih estetik. Le-tem podtika identifikacijo humanistične in transcedentalne intence ter tako negira kakršnokoli višjo, substancialno in ontološko vsebino. Nadalje ugotavlja, da postaja glasba vsakdanji in neposredni uporabni predmet, ki njegovo plat proučujejo modne pansociološke usmerjene estetike, ki v marsičem izkrivljajo Marxovo znanost. Glasbi pripisuje hiperracio-nalizem, ki je razviden iz matematizacije formalnih postopkov, in ji pripisuje rast analogno biološki rasti. Pot v notranjost, po kateri nas vodi glasba nahaja Liess v Kleeovem izreku, ki pravi, da umetnost ne prikazuje vidnega, temveč nevidno dela vidno. To nevidno so skrita polja življenjskih energij, ki jih odrivajo novejše znanosti. Na ujemanju teh energij temelji tako simpatijaoziroma antipatija med ljudmi kot tudi sestava sodobne glasbe, ki mora sevati biološko zdrave energije, da bi s tem prispevala k človekovi sreči. To sodobna glasba tudi počne in je vtem smislu njena konkretna prisotnost vtem svetu že daleč pred kakršnimikoli estetikami, ki so kot zaprašeni fosili iz meščanskih muzejev obsojene na propad. Glasba mora vplivati na specifične centre v človeku, bodisi živčne bodisi duševno arhetipske, in na ta način najti nove resonance človekovega telesa in njegovega okolja Ta biologizem je po Liessovem mnenju opravičen v enaki meri kot borba proti onesnaževanju okolja, vendar se ves čas nevarno giblje na pozitivistični meji, ki reducira duha na materijo. V Liessovi antiestetiki sodobni glasbi ni mogoče transcedirati v bit po sebi, ker je glasba kar naprej že tu. Njegova pojmovanja pa prištevamo med gnoseološke estetike glasbe zaradi načelne skepse proti ontološki upravičenosti metodologij, ki kombinirajo biologijo in metafiziko.
Vladimir Jankelevič zavzema dokaj specifično mesto med ontološko in gnoseološko koncipirano estetiko glasbe. V poglavje o gnoseološko orientiranih estetikah smo ga uvrstili, kljub temu daje v enem delu svojih izvajanj usmerjen proti pojmovanjem, da je glasba spoznanje. Med gnoseološko estetiko pa smo ga uvrstili tudi zato, ker nikjer jasno ne eksplicira ontoloških postavk o primatu možnosti pred stvarnostjo, nousa pred aestezisem, metafizike pred fiziko in nadčutne glasbe pred slišno. V svojem diskurzu, ki ga odlikuje lep stil, se še najbolj približuje tisti poziciji, ki bi jo lahko imenovali glasbe-noestetski agnosticizem, torei poziciji, ki stoji in pade s tezo, da biti glasbe ni mogoče spoznati. Do svojih idej prihaja kot ponavadi vsi agnosticisti potem, ko si je v bistvenih točkah nabral o glasbi več znanja kot marsikdo drug. Vzroke njegovih antinomij, ki mu predstavljajo nepresegljiva nasprotja, je treba iskati v nejasnem mešanju neposrednega glasbenega materiala in refleksije o niem. Kot do vseh življenjskih manifestacij je edini mogoči pristop h glasbeni biti doživetje ali kakorkoli že imenujemo spoznavni element, ki je iracionalen. Čim poskušamo doživetje racionalno razložiti pademo v contradictio in adjecto tako, da nujno obstanemo pred dilemo: ali se zadovoljimo z doživetjem glasbe ali pa ga zaradi uvida v njene skrivnosti uničimo z refleksijo, ki pa nam v večini primerov ne odkrije drugega kot Ber-gsonovo mrtvo stvar. Kako torej ne samo doživeti temveč tudi vedeti, ko vemo, da znanje kvari užitek, proces spoznavanja pa uničuje neposredno čistost doživetja V tej osrednji Jankelevečevi antinomiji se skrivajo temelji njegovega glasbeno-estetskega agnosticizma
Jankelevič napada pojmovanje glasbe kot jezika ki so ga razvile semiotične estetike na čelu s S. Langer. Glasba se izmika vsakemu jeziku in mu je načeloma nasprotna ter sovražna. Glasba zmanjšuje pritisk logosa in slabi neznosno hegemonijo izgovorjene besede. Glasba preprečuje, da bi se človek poistovetil z izgovorjenim. Ko obmolknejo brbljanja izpolni glasba prazni prostor kot molitev. Glasba je, skratka, čarovnija Njene modulacije so dejanja, ki težijo k temu, da ii vplivala np poslušalca, in to v istem pomenu kot na človeka vplivata astrologija ali črna magija. Njeno delovanje je podobno delovanju mamila: prehaja direktno v kri, povečuje pufs, hipnotizira pomirja strasti, zdravi in nudi čisto fizično uživanje. Poleg določitve glasbe s čarovnijo, ki je Jankelevičev centralni pojem, je glasba tudi igra, ker obstaja izven utilitarnih in prozaičnih tendenc vsakdanjosti. Igra je neka vrsta bega, ampak bega v imanenco. Glasba je v tem smislu nekakšen azil, in to azil, ki v njem vlada določen red. Jankelevič nam o tem redu ne pove skoraj nič, saj se njegova izvajanja
6
problematiki glasbe »Filozofija nove muzike« zastopa gnoseološko estetiko glasbe, saj problem glasbene biti sociološko povezuje s stanjem glasbe v kapitalistični industrijski družbi. V svojih analizah prihaja do ugotovitev, da v masah upada sposobnost poslušanja, da stilistične modele mnogokrat določa politična birokracija, da zvočne forme nove glasbe, ki imajo svojo vrednost samo v odnosu do tradicionalnih form, živijo v ambientu lažne autonomnosti in svobode, itd.... Njegova osnovna predpostavka iz »Filozofije nove muzike« je, daje vsa umetnost spoznanje, torej je tudi glasba lahko samo lažna ali resnična. Glasba že s svojim materialom in z načini komponiranja reflektira zgodovinska protislovja družbe v kateri se poraja in ima v obdobju razvitega kapitalizma samo dve alternativi: ali z lastno disharmonijo fjonavljadisharmonijosvetaali pas sebi lastno vsebino kaže na laž družbe v kateri obstaja. Za Adornove sociološko usmerjene analize glasbe je pomembno tudi njegovo pojmovanje subjekta, ki v sodobnih totalitarističnih družbenih sistemih in v okolju visokorazvi-tega kapitalizma izginja pod težo objektivnih in njegovemu bistvu odtujenih slojev. Subjektivna in v tem smislu napredna je po Ador-novem mnenju Shonbergova glasba, medtem, ko je glasba ruskega skladatelja Igorja Stravinskega na strani reakcionarnih sil. Prvi se je proti vsesplošni odtujitvi in postvarelosti postavil na pozicijo negacije v imenu načetega in razpuščenega subjekta, drugi se je odtujeni družbi prilagodil. Schonbergu pripisuje Adorno odkritje objektivnih glasbenih zakonitosti in zaostritev vprašanj glasbene vsebine, Stra-vinskemu pa očita vračanje glasbe v predzgodovino, v čase, ko je bila še ritual, ki je izzival povsem fiziološke reakcije brez pretenzij, da bi bil kakršenkoli izraz. Ne glede na to, koliko so ta pojmovanja točna, je dejstvo, da Adorno vnašavnjihvednoveč psihoanalitičnih kategorij kot so npr. termini s katerimi označuje Stravinskega kot sadomasohista in shizofrenika. Adorno, nadalje, pravilno ugotavlja, da je v ospredju zanimanja Stravinskega glasbena tradicija kot neizčrpen rezervoar glasbenih form, ki pa jih Stravinski vstavlja v sp>ecifičen, samosvoj način izdelave določene kompozicije. Vendar je princip uporabe preteklosti v glasbi na strani tistih, ki dušijo glasbeno refleksijo sedanjosti, čeprav je ta do skrajnosti atonalna in subjektivna Tako, torej, pripisuje Adorno Stravinskemu identifikacijo z uničevalnimi silami v družbi. Seveda mu ne odreka subjektivnih potez, vendar trdi, da je Stravinskemu glasba orodje tistih uničevalnih tendenc, ki ne marajo za zgodovinske žrtve in se s tem posmehujejo tradicionalnemu humanizmu umetnosti. S tem, ko glasba likvidira žrtve, se odreka lastnim intencam in lastni subjektivnosti — to specifično sociološko analizo izpelje Adorno iz koncepta ponavljanja v glasbi Igorja Stravinskega Adorno razlaga to ponavljanje s Freudovimi kategorijami prisilne nevroze in regresije, ko pravi, da se glasba razvija samo, če ima v sebi nekaj čvrstega, Stravinski pa naj bi v svoji regresiji nadomeščal čvrst razvoj s ponavljanjem. Potem, ko poskuša konotacije pojma ponavljanja vgraditi v kritiko glasbenega koncepta Stravinskega, pripiše njegovim pojmovanjem melodije in harmonijskih posebnosti značaj primitivizma. Seveda ne manjka tudi povezanost Stravinskega pojmovanja ritma in Adornove teorije o tem, daje glasba Stravinskega zmeraj na strani rablja, uničevalca in tistega, ki je objektivno ter družbeno močnejši. Nadalje kritizira Stravinskega iskanje glasbenih ekvivalentov za kolektivno nezavedno kot reakcionarno početje. Že po teh navedkih je jasno, da Adorno sodi med gnoseološko orientirane estete glasbe, saj se v njegovi knjigi »Filozofija nove muzike« močno prepletata družbena kritika svojega časa in vera v to, da je čas, v katerem človek živi in ustvarja mogoče spoznati tudi s jx>močjo glasbe. V tem je diametralno nasproten Igorju Stravinskemu, ki v prvem stavku svojega spisa »Kaj je glasba« pravi, kako je glasba v svojem bistvu nesposobna, da bi izrazila karkoli. V tem svojem radikalnem nasprotovanju je tako zelo upoštevanja vreden avtor, kolikor drži trditev, da sodi Igor Stravinski gotovo med največje skladatelje 20. stoletja. Osnovna elementa s katerima začenja svojo ontologijo glasbenega dela Igor Stravinski sta ton in čas. Cas je lahko subjektiven ali objektiven, povedano z besedami Stravinskega »psihološki in ontološki« čas. Subjektivni ali psihološki čas je medij v katerem ljudje živimo in v njem občutimo ter doživljamo momente svojega življenja: občutljivost, pričakovanje, dolgčas, veselje in bolečino. Vsa ta doživetja imajo svoj lastni tempo, ki se da meriti samo v odnosu z doživetjem objektivnega, ontološkega časa. Na odnosih med tonom in časom se da zasnovati neko tipologijo glasbe. Tako se na primer glasba psihološkega časa naslanja na kontrast. V kontrastu na borba dveh tem ali motivov lahko prikliče v zavest notranjo borbo človeških strasti, itd.... Ker v tem pristopu zlahka prepoznamo romantiko, je tem bolj jasno, zakaj se Stravinski zavzema bolj za ontološki kot za psihološki čas. Ontološki čas zahteva samo eno temo, le to pa obdeluje na način, ki je soroden matematiki, torej na način, ki je konstruktivno nasprotje kaosu in improvizaciji. Komponist je popolnoma svoboden pri izbiri katerekoli teme, toda ko seje enkrat odločil se svoboda in improvizacija nehata V tem smislu je Stravinski soroden Halmu. Nadalje je za njegovo ontologijo glasbenega dela zelo pomembna kritika VVagnerja. Po besedah Stravinskega je Wagner glasbo, ki jo je vulgarno imenoval prostaško žgečkanje čutov, preobračal v mračne bedarije umetniške religije z vsem svojim mističnim vojnim arsenalom vred tako, da je glasbo naravnost dušil pxxl literarnim cvetjem. Wagnerju pripisuje patološko zaslepljenost s sistemom neskončne melodije, ki je po prepričanju Stravinskega, provokacija dostojanstva kakršnega ima melodija kot s taktom omejena perioda. Stravinski se, skratka, bori proti pojmovanjem po katerih glasbo konstruira srce, ne pa razum in se v tem smislu zavzema za imanentne principe stroge glasbene logike med katerimi je prvi ta, da pr odstavlja tema osnovo vsake glasbene kompozicije. Kombinacije dvanajstih tonov na različnih višinah pomnožene z razpoložljivimi takti
ustavljajo na pragu modalnih analiz. Zato najbrž zgubljajo filozofsko celovitost, nikakor pa ne zgubljajo stila in lepote. Slednja namreč loči Jankelevičevo pisanje od ostalih estetik, čeprav se mu bit glasbe izmika v tolikšni meri, da lahko njegovo osnovno orientacijo strnemo v sintagmo: glasbeno-estetski agnosticizem.
Theodor W. Adorno, nemški filozof in sociolog izhaja iz predpostavke, da glasba nima biti po sebi, temveč lahko njen pomen doumemo samo intuitivno in neposredno. V svojem glavnem delu o
f.
i
k
i, ^
Marko MARZIDOVSEK
in različno dolgimi intervali dajejo glasbi možnosti, ki so v ontološkem smislu neizčrpne. To ontološko neizčrpnost glasbe povezuje Stravinski z zgodovino glasbenih form in oblikuje specifično estetiko glasbe po kateri se ravna tudi v praksi kot komponist.
Ivan Focht, jugoslovanski filozof, razlikuje v estetiki glasbe naslednje direktno nasprotne smeri:
Estetika forme — Estetika zunaj glasbene vsebine
Ontologizem — Gnoseologizem
Objektivizem — Subjektivizem
Substancijalizem — Historizem
Kot je delno razvidno iz dosedanje predstavitve ontološko in gnoseološko orientiranih estetik, ki smo jih povzeli iz Fochtove »Savremene estetike muzike«, Focht v celoti zastopa ontološko estetiko glasbe. Takšno stališčeje nujna konsekvenca estetskih nazorov iz njegovega »Uvoda v estetiko«, kjer se zavzema za določen tip ontologije umetnosti, ki jo je potrebno utemeljiti na boij ali manj spekulativen način in potem preveriti pravilnost teh načel namaterijalu vsake umetnosti posebej. V glasbi je to napravil s pomočjo metodološke razdelitve materijala na estetiko glasbe in filozofijo glasbe. V razlagi predgovora k svojim petnajstim teoretskim portretom je to razdelitev podkrepil z razliko med sluhom in duhom glasbe, ki je analogon razliki med pojmoma mušica mundana in mucicahumana, ki sta kot taka spet relevantna za vse nadaljnje diference, ki smo jih imeli priložnost srečati do sedaj. Diference med nousom in aestezisom, med glasbo po sebi in glasbo za nas, so hkrati tako pomembne, da se premišljevala glasbe, glede na njih, delijo na glasbene estete in glasbene filozofe. Focht spada k slednjim, čeprav mu zadani metodološki okvir omogoča prožnost in suvereno toleranco do gnoseološko orientiranih estetik glasbe. Poleg informativne vrednosti je dragocenost njegove »Savremene estetike glasbe« gotovo tudi v izboru avtorjev, ki jih jemlje pod pokrov svoje metodološke fleksibilne sheme, vendar pri dosledni izpeljavi svojih postavk ni povsem zavarovan pred nekaterimi paradoksi. En izmed njih je gotovo Fochtov položaj med Stravinskim in Adornom. V skladu s svojo ontološko pozicijo v veliki meri simpatizira z nazori Igorja Stravinskega, na drugi strani pa kritizira glasbene nazore I heodorja W. Adorna, medtem, ko bralec pričakuje, da bo v smislu svoje razdelitve na filozofijo glasbe in estetiko glasbe, zadevo izpeljeval ravno obratno. V Fochtovem konceptu naj bi bil, Stravinski namreč, estetik forme, ontologist, objek-tivist in substancijalist, Adorno pa estetik zunaj glasbene vsebine, gnoseologist, subjektivist in historist, kar je sporno, če pomislimo, kakšno vlogo je Stravinski pripisoval historičnim glasbenim formam in kako se je Adorno gnal za »samo stvar«, se pravi za substanco v svojih nazorih o biti glasbenega dela. Ustavimo se nekoliko ob Fochtovem predgovoru k srbohrvaškemu prevodu Adornove »Filozofije nove muzike«. Potem, ko je na stilistično zelolepin jedrnat način zadel duha Adornove knjige, preide Focht na poskuse najti v Adornu elemente, ki mu bodo pomagali napeljati vodo na svoj mlin, na pojmovanje ontološke estetike glasbe. Ta element najde v tem, kako Adorno uporablja pojem »stvari po sebi«: »Umjetnik može pisati iz različitih motiva: iz psiholoških, da se ispovjedi, ispriča kako se osječa u ovom svijetu i svoje patnje i strasti saopči slušaocima, da ih njima gane i pndobije za svoj slučaj (romantičarski motiv); iz muzikalno-medicin-skih, da se oslobodi kompleksa i očisti; iz etičkih, da stekne slavu ili liudima da nešto plemenito; izspoznajnih, da pokaže istinu; iz trgo-vačkih, da zaradi. Ali on može pisati i zbog same stvari, da bi joj pomogao da se razvije i da s ve što ona u sebi potencijalno nosi ostvari. Dakle, šta je to »sama stvar? ... Kad se govori o muzici, »sama stvar« može biti san n najintimniie muzičko biče, približno no što se naziva »muzičkom mišlju«. Ali kako se ova misao ne može svesti, pa čak ni pronači u krugu diskurzivnog mišljenja (logika), ni u krugu društvenog života (sociologija), ni u pojavu tzv. prirodnog zvuka (fiziologija sluha, akustika) pa ni u historiji muzike (jer je svaka muzička misao jedno-kratna i nova)? sama »misao« mora se potražiti u svom pridjevu, u »muzičkom«. »Sama stvar« je, dakle, u uvom slučaju pojam, bit muzike (ne konkretno ostvarena muzika) koja prelazi u stvarnost ... (cit.: Filozofija nove muzike, Nolit, Beograd 1968), (str. 13-14) . »Sama stvar« je, torej, bit glasbe in če je v Adornovem primeru to pojem, ni v Fochtovem to nič manj. Z razliko, seveda, da pri Adomu »stvar sama« konotira v diskurzu, v katerem se na zahteven način prepletata strogi glasbeni in strogi sociološki besednjak, Fochtu pa je že sama uporaba slednjega dovolj, da takšen diskurz uvrsti v svojo shemo med gnoseološko orientirane estetike glasbe. Nadalje Focht v svojem predgovoru k Filozofiji nove muzike porabi velik del svoje interpretacije, da bi razjasnil specifičen način, po katerem Adorno prikazuje povezanost protislovij v glasbi in družbi. Interpretacija je zelo zapletena zaradi tega, ker je težek in zahteven tudi Adornov stil pisanja Focht se spusti še najglobje v analizo pojma glasbenega materijala pri Adornu: »Adorno je otkrio, da postoji jedna nepokolebljiva tendencija samih muzičkih sredstava, jedno autonomno »kretanje« muzičkog »materijala«, koje svaki kompozitor mora da sluša i ne može da mu promijeni smjer ako radi na »samoj stvari«, a ne manipulira površinski s njom. (Filozofija nove muzike, Nolit, Beograd, str. 15) In še: »... Jedno od najdalekosežnijih otkriča u ovom djelu je da se danas elementi koji su prije služili kao sredstvo izraza pretvaraju u muzički materijah (str. 18) In ker je jx>jem glasbenega materijala pri Adornu v stalni povezanosti s pojmi zgodovine, jezika in izraza, Fochtu ni potrebno mnogo, da bi Adornov diskurz postavil med vsebinske gnoseološko orientirane estetike glasbe: »... Adorno je sagledao pojavu nove muzike iz gno-seološkog aspekta i iz tog aspekta podijelijo sve kompozitore na progresivne i reakcionarne... (str. 26)* (In:»... No dok god je muzika u stavu negacije negacije, ona če se baviti nečim što joj je po prirodi tude.« (str. 26) Adorno je, torej, gnoseolog, Stravinski in Focht pa ontologa glasbe in vsi so to bolj ali manj kot pisci o glasbi.
S tem zaključujemo filozofska razglabljanja o tem, kaj je bit glasbe.
Sklep
Glasba obstaja kot »sama stvar« po sebi, vendar je s pojmovnim aparatom ne moremo določiti.
V teoretskih diskurzih o glasbi konotira glasba kot označevalec—gospodar.
Vsi zakupniki pojma o glasbi so — po naravi samega pojma med ontologijo in gnoseologijo — agnostiki.
Ker glasba ni strukturirana kot pojmovne klasifikacije, ki izvirajo iz filozofije, se nam njena bit izmika.
Ker pojmovne klasifikacije ne predstavljajo analogona biti glasbe, jih ne moremo navezati na Platonov koncept
mimezisa.
Lažje jih navežemo na Aristotelov poesis in postavjpio trditev, da je diskurz o glasbi možen zgolj kot poetski diskurz.
Ker po Elliottovih besedah poezija nikdar ne bo dosegla stanja glasbe, ne, ker bi s tem resnično zaživela, temveč zato, ker bi to pomenilo smrt poezije, zaključujemo to poglavje z besedami iz Prevertove Lajne barbaistva: »Vsak je samo brbljal in brbljal in brbljal, a glasbe ni čuti bilo...«
Prihodnjič bomo nadaljevali s tematskim razmiilja-njem o operi kot prežive li glasbeni obliki in o vlogi glasbe kot uporabne umetnosti v sodobnem svetu tehnologije, filma, RTV-ja in videa.
Bojan SEDMAK
11
*wtmm
KOCKA'
1- c~LEtia\ - os ^ron Z 7^fENM-“ Ob P*R.(EHT?d.E 3.<enoNtc/,-c& nemvpfte-*.2feoz0N(csy~ go spesiemmčr
5
6
Ц. /,UKWtff*OF<L&
j m -РИУ0ХЈ
v Vt бУГГ...
K Jf7 duevo)
ГГ
ir^LEJ \IEKBJNC6V yftč Пс/к
«*>*. sn?.£27
¥
<xh,
,- <4» -J Ш
T
/. -5 ^S\
/J/ -'
!.;; ,y/. v \
r
EKSPERIMENTALNE DRUŽBE
Nadaljevanje z 2. strani
neizogiben problem eksperimentov na živih bitjih, zaenkrat sodimo, da pri delcih ali mehanskih predmetih o njem ne moremo govoriti. Tako se ljudje večinoma strinjajo, da vivisekcija ni dostojna, verjetno bi bila takšna lahko le, če bi jo raziskovalec prostovoljno delal na samem sebi, kar pa žal vedno ne gre. Poskusni osebki pri takšnih raziskavah sodelujejo neprostovoljno in (delno tudi zaradi naših primitivnih sposobnosti za sporazumevanje z drugimi vrstami) nihče se ni potrudil in jim obrazložil, za kaj gre. Tukaj imamo prednost, da gre za nedestruktivne eksperimente na naši lastni vrsti (species), da nas zanimajo le drugačni načini življenja, če naj bo torej eksperiment dostojen morajo ljudje vedeti, za kaj gre, sodelovati prostovoljno in če je le mogoče je prijazno, če v eksperimentu tudi aktivno sodelujejo, ne le živijo v njem. Če je ideja, ki se jo preizkuša, neuspešna, majhna eksperimentalna skupnost ne potrebuje veliko pomoči, da se izkoplje iz težav. Delo je veliko lažje, če je eksperimentiranje družbeno priznano in uživajo ljudje, ki žive v eksperimentalnih skupnostih ali sami eksperimentirajo, spoštovanje svoje okolice. Družbi, ki tak-šno delo ceni je tudi veliko lažje zavestno sprejeti in uporabljati njegove rezultate.
Poleg velikih skupinskih poskusov je lahko zavestno in
strokovno	rabljena	eks-
imentalna metoda močno -,iOdje posamezniku, ki išče smisel in sebi primeren način življenja. Razumevanje okolice je tukaj še bolj potrebno.
Zdi se torej, da bi uporaba znanstvene metode lahko močno olajšala razvoj človeške družbe in zmanjšala bolečine, ki ga spremljajo. Zelo verjetno je, da bi široka uporaba tega načina dela, ko bi v posamezni državi hkrati tekli ducati veliki eksperimentov, ko bi se uveljavila eksperimentalna naselja s prebivalci, ki bi se intenzivno zanimali za spremembe ali pa bi jih preprosto veselilo živeti na tak račin, s časom precej zmanjšala napetosti v družbi, spodbujala toleranco do drugačnega načina mišljenja in obnašanja, razmišljanje in upoštevanje kompleksnosti problemov, uporabo hladne debate namesto nasilja.
Ker so, kot so opazili mnogi avtorji (primer:	F.	Dyson,
Človečke posledice vesoljskih raziskav, Bulletin of Atomic Scientiste, junij 1969) naselja v vesolju (recimo 0'Neillov tip ha-biteta) idealna za družbeno eksperimentiranje, lahko s precejšnjim zaupanjem pričakujemo, da bodo v naslednjih dveh stoletjih družbene vede same od sebe prevzele eksperimentalno metodo, če bo le civilizacija vzdržala tako dolgo. Zdi pa sj, da razen klasičnega argumenta diktatorjev, ,,da ljudje za to še niso dovolj zreli", ni razloga, da bi čakali tako dolgo.
EKSPERIMENTI V UTOPIJAH
Nadaljevanje z 2. strani
ge utopistične poljedelske skupnosti v ameriškem jugozahodu — celo brez težav od sovražno razpoložene okolice. Pa vendar so takšne eksperimentalne skupnosti po vsem svetu ponavadi žrtve preganjanja in nasilja svojih konvencionalnih sosedov, ki so včasih besni prav zato ker sn bili oni sami šele v prejšnji generaciji sprejeti v konvencionalni sistem.
Ne sme nas presenečati, če eksperimentalne skupnosti pogosto propadajo. Le redke mutacije so uspešne. A družbene mutacije imajo prednost pred biološkimi, kajti ljudje v njih so se nekaj naučili. Člani neuspešnih komun lahko presodijo, zakaj jim ni uspelo in sodelujejo v kasnejših eksperimentih, ki se bodo poskušali izogniti istim vzrokom neuspeha.
Dobro bi bilo, če bi rakšni eksperimenti užvali ne le javno priznanje, temveč tudi uradno podporo države. Prostovoljci za takšne eksperimente v utopijah — možje in žene, ki tvegajo zelo verjetni neuspeh v Korist celotni družbi, si zaslužijo ugled zaradi svojega poguma. V njih je prihodnost. Nekega dne se bo pojavila eksperimentalna skupnost, ki bo delovala mnogo bolje kot mnogojezična, spolzka, pokrpana družba v kateri živimo in pred nami bo stala preizkušena alternativa.
Ne verjamem, da bi bil kdor koli od sedaj živečih dovolj mo-
der, da bi vedel, kakšen bo obraz te bodoče družbe. Morda se bo pojavilo veliko drugačnih alternativ, sleherna od njih potencialno uspešnejša od žalostno skope izbire, ki jo vidimo sedaj.
Soroden problem je, da se danes nezahodnjaške, netehnolo-ške družbe, ki gledajo moč in materialno bogastvo Zahoda, močno trudijo, da bi nas posnemale, pri čemer izginjajo mnoge davne tradicije, pogledi in načini življenja. Pri vsem kar vemo, so med temi zamirajočimi alternativami lahko prav elementi sveta, ki ga iščemo. Nujno je, da najdejo način, kako ohraniti te drugačne poti, trudoma izdelane v tisočletjih sociološke evolucije, in obenem absorbirajo moderno tehnologijo. Osnovni problem je, kako razširiti tehnološke dosežke in obenem ohraniti kulturno različnost sveta.
Včasih srečamo mnenje, da je problem sama tehnologija. Prepričan sem, da ni težava v tehnologiji, temveč v njeni zlorabi po samozvanih voditeljih posameznih družb, če bi se vrnili k primitivnejšim načinom poljedelstva, kot neksteri priporočajo, in opustili sodobno kmetijsko tehnologijo, bi obsodili na smrt stotine milijonov ljudi. Na našem planetu ni mogoče uiti tehnologiji, vprašanje je le, kako naj jo modro uporabimo.
Iz kaj podobnih razlogov je tehnologija prav gotovo bistven faktor v drugih planetarnih skupnostih, starejših od naše. Mislim, da je zelo verjetno, da so
družbe, neskončno modrejše in boljše od naše, še vseeno bolj tehnološke od nas.
Živimo v izjemnem, prevratnem trenutku v zgodovini življenja na Zemlji. Ni ga še bilo časa, tako tveganega, a obenem tako obetajočega za prihcdnost življenja na našem planetu.
//Opomba prevajalca:	Novela
Johna Varleva Persistance of
Vision iz Knjige The Cosmic Connection (Vztrajnost videnja, 1978), čudovita študija o alternativah in družbenem eksperimentiranju, je bila poleti 1983 serializirana v Teleksu. Literarna vrednost teksta žal ni preživela prevoda, je pa še vedno vreden branja.//
prevedel Samo RESNIK
MARIBORSKI ŠTUDENTSKI ČASOPIS KATEDRA Tyrševa 23 MARIBOR
RAZPISUJE
NATEČAJ
za pesniško zbirko!
Ob 25-letnici KATEDRE in v želji, da spodbudimo pesniško ustvarjalnost, razpisujemo natečaj za pesniško zbirko.
POGOJI NATEČAJA:
— sodeluje lahko vsakdo, ki še ni Izdal pesniške zbirke, razen v samozaložbi;
— natečaj je anonimen, zato naj bodo pesmi označene s šifro, osebne podatke (tudi naslov!) pa priloži v zaprti kuverti, ki naj bo tudi označena s šifro;
— pošlji vsaj toliko pesmi, da bo zadoščalo za eno pesniško zbirko;
— pesmi naj bodo napisane v slovenskem jeziku in razmnožene v treh izvodih;
— zmagovalcu natečaja bomo podelili nagrado in izdali pesniško zbirko, vsem tistim, ki pridejo v ožji izbor, objavimo pesmi v Katedrini literarni prilogi OBRAZI;
— prispevke bo pregledala tričlanska žirija, ki bo Izbrala najboljše.
Prispevke pošljite na naslov uredništva (Katedra, Tyrševa 23, Maribor) najkasneje do 31. 5. 1985!
Naj ti Orfej pomaga!
Uredništvo