248
Književnost.
1902. — To je drugi zvezek Šubertove zbirke „Z uplynulych dob", katere prvo knjigo smo že omenili na strani 182. „Dom in Sveta", in katera je med Čehi našla obilo priznanja. Šubert je stopil na Čelo češkemu narodnemu gledališču v oni dobi, ko so stopali Čehi iz ozkih razmer skromne pozabljenosti v novo, cvetočo, bogato d6bo umetniškega razvoja. Zato ima pa tudi velike zasluge pri la-vorovem vencu, ki si ga je spletel češki umetniški genij. Šubert je hotel češko dramatično umetnost povzdigniti na najvišjo stopinjo. Zato je po-potoval po vseh evropskih krajih, ki so sloveli po umetnosti svojih igravcev, ter je proučeval njih delovanje in jih tudi vabil v Prago, da tam s svojo umetnostjo pozive in oplode češkega umetniškega duha. V pričujočih knjigah pa popisuje razne spomine na slavne pisatelje in umetnike, katere si je nabral na teh zanimivih popotovanjih. Lepa Italija, domovina muz, slikovita Riviera z vsem bleskom poetičnega romanskega juga se nam tu predstavljata v svojih umetniških zastopnikih. In odtod potujemo z duhovitim pisateljem na hladni sever, v carski Peterburg in v „sveto Moskvo". A nas Slovence bolj zanima drug, sicer mnogo krajši in poniž-nejši del te knjige. V poglavju „Pri otvirani jihoslo-vanskych divadel" govori namreč Šubert obširneje o naših domačih gledališkjh razmerah. L. 1891. je bil Šubert v Ljubljani navzoč pri otvoritvi našega deželnega gledališča. Tu je spoznal Šubert nekaj slovenskih pisateljev in igravcev. Splošno je bil vtisek, ki ga je dobil pri nas v Ljubljani, jako ugoden. Bil je nade-polen in pogumen začetek. Iz Ljubljane nas povede pisatelj takoj v Zagreb ter nam v duhu razkazuje tamošnje gledališče in njegove junake. — Tudi ta knjiga je jako elegantno opremljena in okrašena z mnogimi slikami. Iz Ljubljane pač  vidimo  v njej samo sliko novega gleda-
lišča. Knjiga ima še posebno zanimivost za one, ki so sami sodelovali pri opisanih slavnostih.
L.
Fr. S. Prochazka: Nejnovejši pisničky. Nakladem Jos. R. Vilimka v Praze. Cena 1 K. — Že nekoliko čeških pesnikov je poizkušalo
Naš m
posnemati narodno češko poezijo, a noben ni bil v tem pogledu tako srečen kakor Fr. S. Prochazka. Narodne pesmi posnemati ni lahko niti za najbolj nadarjenega pesnika. Pesnik, ki hoče posnemati narodne pesmi, je v svojem tvorjenju omejen v obliki in zlasti v gradivu.
Književnost.
249
Narodna poezija ima določene meje čuvstev in misli, ki umetnemu pesniku ne dovoljujejo, da bi po svoji volji popustil vajeti svoji domišljiji in jo pustil svobodno letati v velikem, neizmernem kraljestvu poezije. V tej panogi pesništva mu je določen edin, ozko omejen kraj,
i o vi tenor.
mogoče zlagati boljših, ako noče posnemati svojega lastnega dela. Pa leta zbirka nas prepričuje takoj na prvih straneh, da Prochazka še ni izčrpal svoje pesniške zmožnosti. Prosti, ali nežni, celo globoki ton je ostal v novi zbirki isti, samo motivi so novi. Nahajajo se tu pesmi od nežno-otroških („Kolebavka") do ljubavno-hrepenečih („Skfivanek"), od bojazljivo-tesnobnih(,,Vrany") do humoristično - prešernih. Kako prešerno se tu glasi pesem „hajdalaku" : „Hajda-laci meli praci velikou, ho-spodu si postavili, tri dni jedli, tri dni pili s muzikou, no s muzikou." Ali pa kako humoristično se glasi pesem o pivu:
Kdybys nam, pivečko, umfelo, vodu pit by se nam nechtelo, plakaly by stari, mladi z mokre čtvrti kamaradi.
Kdybys nam, pivečko, skonalo, to by nas sirotka zastalo, všichni mistfi, všecky cechy, plakaly by cele Čechy.
Kdybys nam, pivečko, zesnulo, všecko by na svete ztrnulo, poklesb/ by všecky ruce, byl by konec revoluce.
Fr. S. Prochazka je zopet s svojo knjigo pokazal, kaj je mogoče stvoriti tudi s prosto, neumetno besedo onemu, ki ima dovolj misli in resničnega čuta. Vse Prochazkove pesmi so okenca v dušo, v srce češkega ljudstva, in vendar so tudi navdahnjene z individualno karakteristiko.
Strniska.   Humoresky. Napsal    Vaclav    štech. Cena  2 K  40 h.   Nakladem Hejda  a Tuček v Praze.  — To je dvanajst veselih sličic, od   katerih so nekatere  jako satirične,  zlasti   štiri   „Z literarni brazdy" in  potem  dve zadnji „Groteska staročeska" čez katerega meje ne sme, ako noče zabresti     in „Groteska staroegvptska." Šaljivi, lahki način na   stransko   pot,  kjer  čaka   le  smrt narodne     Stechovega pisanja, ki je znan že iz prejšnjih poezije. A Fr. S. Prochazka se je znal izogniti     njegovih knjig, se opaža tudi v tej knjigi. Ne-vsem   nevarnostim.   Že  prva  zvezka  njegovih     katero   humoresko,   kakor   „Druhou   tfidou", „Pisniček" in  „Novejšich pisniček"   sta imela     „Zahadne devče"  so   zelo dovtipne.   Ker no-velik  uspeh,  in   zdelo   se  je,   da pesniku ni     bena sličica ni  prestopila  niti v satiri   niti v