I- i'

/W ' Ob-ooo-tff  £,

5S4&3

l

„Prokleti ste...!“

V zbirki „Iz mažarskega raja"

ČEŠKI SPISAL JAH JAKŠA.


Poslovenil Pohorski.

I

1 .

]Toldansko solnce je neusmiljeno sipalo
svoje žarke na zemljo. Tla so bila
vsa razgreta, drevesa so žalostno pobe-
šala svoje usahnele liste; cvetice na
vrtu in polju so se onemoglo klanjale
k posušeni zemlji. Kamenje je palilo, in
ljudje — bilo jih je le malo — ki so šli
bosi po cesti, so korakali kakor po
žrjavici.

Zrak je bil vroč; celo v senci je
bilo soparno ; niti tam si upehan človek
ni mogel spočiti, niti se poživiti. Zdelo
se je, kakor bi v mično slovaško po¬
krajino z vso silo prodirala vsa gorkota
iz dolnje Ogerske, katera bi rada spa-
lila vso krasoto dežele. Prihajala je
naglo, kakor prihajajo v slovaške vasi
najeti roparji, ki vlačijo izpod skodlastih
streh sirote, zavlečejo jih v spodnje
kraje, kjer jih razdajajo na javnem trgu

— 6  —

kakor nerazumno žival, da jih tu v tujem
kraju oropajo sladke materne govorice,
vere in Boga.

Grozni so ti ljudje, brez občutkov
in srca ! Toda še groznejši so oni, ka¬
teri isto tako sami prihajajo bogato na-
kiteni, s priliznenimi, prijateljskimi be¬
sedami ljubezni, vere in Boga na ustnicah,
v srcu pa skrivajoči črno izdajstvo. A
ta dobri narod pod Tatrami, ki ne pozna
zvijače in izdajstva, ne pozna laži in
zlobe, čegar srce je čisto, kakor zlati
žarek majnikovega solnca : ta narod
zaupa znovič. Tolikokrat je bil že go¬
ljufan, kakor bi ne govorilo k njemu
skalnato gorovje tatransko : Bodi trd,
kakor so trde naše kamenite kosti.
Vstrajaj, nasprotuj nasilju ; naj si raje
razbije tvoj sovražnik poprej glavo,
nego bi se polastil tvojega srca. Pre¬
našaj bridkosti, trpi, toda ne udaj se!...

❖

*  *

Stari Botto je počival s svojim
vnukom Jurčkom pod senčnimi vrbami.
Pri Jurčkovih nogah se je vlegel Guraš,
močan pes, ki je leno mahnil z repom
samo takrat, ko je odganjal sitno muho.-
Tudi teh je letalo le malo v tem
gorkem ozračju.... Za čedo se nihče
ni brigal; saj ne pojde v škodo, ker

... — 7  —

ima tudi poludan ter leži leno na
pašniku....

Stari Botto zaspi. Jurčku je bilo
zoprno, da nima s kom govoriti. Go¬
voril je časih z Gurašem — toda ta ga
je gledal tako glupo, da je to moglo
vsakogar razjeziti. Kaj hoče človek s
psom ?

Zamisli se. Lice mu postane res¬
nobno, žalostno, in ni trajalo dolgo, pa
ga polijejo velike kaplje solza. Mali
dečko je plakal ter glasno ihtel. Botto
se zbudi.

»čemu se jočeš, Jurček ?«

Jurček naglo obrne v stran obraz,
otare si z rokavom kakor mimogrede
vlažne oči ter se obrne z veselim licem
k starcu. Sramoval se je svojih solz ;
ni hotel, da jih opazi dedek.

»Čemu ne odgovoriš? Kaj se ti je
pripetilo ?«

»Nič, dedek.«

Komaj pa to izreče, priteče mu iz
očij novi prod solza.

»Da nič? Ko bi se ne bilo kaj pri¬
petilo, pa ne bi jokal.«

»Resnica, dedek, nič se mi ni pri¬
petilo. Samo neka otožnost se me je
lotila. Spomnil sem se matere in očeta,
kako sta bila dobra, ali sta mi tako
kmalo umrla.«

— 8  —

»Ali ti mar jaz nisem dober?«

»Ste, dedek. Toda žal mi je vendar
tudi za materjo in očetom.... Oče mi je
obljuboval, da me da v Trenčin v šolo.«

»Nemara bi hotel postati gospod,
Jurček ?«

»Hotel bi, dedek. Nam se godi slabo,
gospodom pa dobro. Tudi Židu se godi
bolje nego nam, ker žid je gospod. Ko
so pripelj ali v šolo Hermanovega
Samka, mu je dala gospa učiteljica polno
pest sladkorja, nam pa ne da nikdar
niti drobtinice. Nas le samo ošteva, da
baje v šoli vse pokvarimo in pomažemo
ter gospoda učitelja zlobimo na smrt.
Tudi gospod učitelj nima nas vse enako
rad. Mene ima, ker razumem mažarski.
Toda drugim se godi huje. On hoče,
naj nobeden ne govori drugače, nego
mažarski. Kdor ne razume mažarski,
on baje ni človek, marveč žival.«

»Ha — tako vas uče! Namesto
svetega pisma vas uče oštevati ljudi!...
Joj, o Bog, kako se na svetu vse spre¬
minja! Ko sem jaz hodil v šolo, smo
imeli abcednik in evangelij ; naučili so
nas čitati, pisati in številiti, pa tudi
svetih verskih resnic. Naš učitelj takrat
ni zinil kaj takega kakor ta vaš. Bil je
sama dobrota — in sam cesar ga je
odlikoval !«

— 9  —

»Dedek, ko bi bil jaz gospod, ne
bi bil tako zloben, kakor gospod učitelj
— toda glejte, dedek«, obstane fant na
krat, zakrivaje si z rokami oči. »Glejte,
dedek, kako zala kočija drdra po cesti!
Ko bi bil jaz gospod, kupil bi tudi ta-
košno ter vas vozil povsod. In ti konji,
kako smrkajo !... Dedek, čemu jaz nisem
gospod ?«

»Kaj vse ti,fantek, prihaja v glavo?«

»Ali bi ne bilo to mar lepo, dedek?
Vi bi lepo sedeli v vozu, jaz pa bi ko-
čijažil. Kako bi naju gledali ljudje, k'o
bi se peljala po cesti! Ko bi zagledala
kje otroke, vrgla bi med nje polno pest
novcev, — veste, kako je delal oni
oskrbnik, ki je prišel obiskat gospoda
učitelja ? Dedek, kočija se je ustavila. Kaj
se jim je pripetilo ?... Izstopila sta dva
gospoda, jeden ima sive brke, a drugi....
Drugi je gospod učitelj.... Gresta sem¬
kaj.... Dedek, kaj le hočeta od naju?«

»Kaj jaz vem, fant?... Toda kdo
ve, če mar ne želi ta gospod, da mu
zapojeva kako pesem. Veš, pred jednim
letom je pripeljal sem k meni gospod
župnik tudi takega gospoda in tako dolgo
sta mi prigovarjala, da sem jima zapel.
A ta tuji gospod si je vse pesmi zabeležil.«

Med tem je prišel učitelj z nepo¬
znanim starim gospodom. Oba pastirja

- 10  —

snameta svoje široko pokrivalo z glave.

»Pozdravi vaju Bog, starček«, spre¬
govori stari gospod v okorni slovaščini.
— »Rad bi spregovoril z vami.... To je
vaš vnuk ?... Zal fant, kako mičen ima
obraz,«

»Jurček« — reče gospod učitelj —
»pojdi za trenutek z menoj. Milostljivi
gospod grof bi radi sami govorili z ded¬
kom.«

Jurček molče uboga ter gre za uči¬
teljem.

»Starček« — reče stari gospod,
katerega je učitelj imenoval grofa —
»s kratkimi besedami vam povem, čemu
pridem k vam! Moja hči, grofica Sza-
lay-eva, se je omožila s priletnim že
gospodom grofom Pazmandy-jem. Njun
zakon je ostal brez otrok. Zato je gospod
grof Pazmandy, moj zet, sklenil, da
vzame v svojo rodbino kakega sirotka
ter ga odgojl za svojega. Hoče ga dati
v šole ter ga z vsem oskrbovati in ne¬
mara — če mu Bog ne da lastnega
otroka - napravi ga za svojega dediča.
Moja hči se s tem popolnoma strinja.
Prosila sta me torej, naj jima takega
sirotka pripeljem. Odpeljal sem se iz
Budimpešte sem v vaše gore ter do¬
spel v vašo vas. Tukaj mi je gospod
učitelj pohvalil vašega vnuka, češ, da

— li¬

je to kaj čil fant, in resnica, prikupil
se mi je takoj na prvi pogled. Pustite
ga, starček, da gre z menoj.«

»Milostljivi gospod, rad bi, toda ne
morem. Star sem že in slaboten, in fan¬
tek me v marsičem že nadomeščuje. Tu
z ajde krava v škodo, in pred no bi jaz
prišel, pojedla bi pol ogona. Jurček pa
jo precej zapodi....«

»O, to" je pač najmanjša skrb,
starček, če pustite fanta z menoj/ do¬
bite, kolikor boste potrebovali za pre-
življenje, da vam več ne bo treba se
truditi s pašo. Lahko si na stara leta
privoščite počitka.«

»Ne vem, milostljivi gospod, kakd
bi prebil brez Jurčka ? Fant mi je pri-
rastel k srcu. Nikogar nimam več razim
njega. Hčerko svojo, njegovo mater,
sem pokopal že pred poldrugim letom.
Nemara bi niti ne preživel, ako bi imel
njega izgubiti.«

»Saj ga boste lahko večkrat videli.
Pošljemo ga vam domii, kadar bodo
imeli počitnice.«

»Toda tako ga pustiti, reveža, v
tuji svet?«

»Ne bomo mu tujci; pri nas najde
druge stariše.«

»Joj, moj Bog, milostljivi gospod,
drugih starišev človek več ne najde.«

— 12  —

»Privadi se pri nas, kakor bi bil
doma.«

»Toda, oprostite, milostljivi gospod
ne morem ga pustiti kar tako....«

»Kaj torej hočete zanj?«

»Kaj hočem zanj, za Jurčka? Mi¬
slite mar, milostljivi gospod, da se more
dete kupiti — z odpuščenjem — kakor
kak žrebec? Ko bi mi kdo dajal tiso¬
čake, ne dal bi ga od sebe.«

»Saj ste vendar rekli, da ga ne
morete pustiti kar tako. Mislil sem torej,
da nočete zastonj, zato sem tudi vpra¬
šal, kaj hočete.«

»A ko bi rekli, milostljivi grof, da
je vsa ta čeda, ki se tam pase, moja,
ne dal bi vam Jurčka.«

»Premislite si dobro, starec, kaj
govorite. Ne pravim rad tega, toda ne¬
mara vidite sami, da stojite že z jedno
nogo v grobu. Kaj se zgodi s fantom,
če vi danes ali jutri umrjete ? Kruha si
še ne more služiti, ker je še otrok, nihče
ga ne vzame v službo. Premoženja mu
ne zapustite — čaka ga torej beraška
palica. Vi ste vrl, dober in pošten človek,
torej ne boste hoteli, da postane iz va¬
šega vnuka berač, pohajač, ali še kaj
hujšega. Svet je hudoben ter za neiz¬
kušenega otroka poln zapeljivosti. Ali
bi mar hoteli imeti na vesti, ko bi vaš

— 13  —

vnuk zašel na kriva pota ? Ali bi vas
mar ne dosegla kletev v grobu, ko bi
iz njega postal potepuh, med tem ko bi
iz njega lahko bil pošten človek ? Rev¬
ščina je huda reč ter še odraščene ljudi
napravi hudobne, toliko manj še priza¬
nese slabemu fantu.«

V starčevi duši se vname kruti boj.

»Da, star sem, nadležen. Nemara
me jutri ali pojutršnjim odneso na
pokopališče. Jurčku ne zapustim dru-
zega nego pošteno ime, in če mu ostane
po stariših in dedku kaka dedščina, pa
bo ta jedina le to, da smo ga od mladih
nog učili spoznavati Boga in delati.
Otrok je še, toda njegov angelj varuh
ga bo varoval.«

»Hočete torej prepustiti usodo svo¬
jega vnuka negotovi bodočnosti? Ve¬
rujete v božjo pomoč, zaupate, da an¬
gelj varuh obvaruje otroka; ta vera
vam služi v okras ; toda ne pozabiti,
da z otrokom je kakor s cvetico. Dokler
ji je vreme ugodno, se veselo vspenja
po koncu k oblakom; pride pa mraz,
in ona zvene, če jo je pustil vrtnar brez
varstva. Zapuščeno dete, sirota, je iz¬
postavljeno tolikim nevarščinam, in če
ga ne vzame kdo v oskrbo ter ne va¬
ruje njegovega srca pred mrazom
človeške zlobe, propade, in angelj

14  —

varuh žalostno odvrne od njega svoj
obraz.«

»Ne govorite dalje, milostljivi gospod.
Glava bi se mi razletela, čutim to, vi¬
dim, kako mu od vseh stranij preti ne¬
varnost za telo in dušo.«

»Hočem pomagati vam in njemu;
hočem, da iz vašega vnuka postane veren
in bogaboječ človek.«

»Ali mu ne vzamete vere ? Ne
zgubi-li vere, ko dospe v veliko mesto?
Nu, pa naj se zgodi volja božja....«

Med tem priteče Jurček ves navdušen.

»Dedek, dedek, gospod učitelj mi
je dejal, da me hoče gospod grof vzeti
s seboj v mesto. Dedek, prosim vas,
pustite me iti z gospodom grofom. Go¬
spod učitelj mi je pravil, da vam bodo
pošiljali denar, a ko bodem velik, kupim
hišo, konje in kočijo. Potem pa pridem
po vas in vas nikdar več ne zapustim.«

Grof Szalay z zmagoslavnim sme¬
hom pogleda zgovornega fantiča. Všeč
mu je bil; kaj zal je, mičen in neplašljiv
deček. Učitelj je imel prav, ko mu ga
je priporočil.

Iz očij starega pastirja je kapala
solza za solzo. Odločil se je.

»Jurček!... Bog sam ve, kako mi
je pri srcu, ko te imam zgubiti. Bog
se usmili !«

- 15  -

»Ne jokajte, starec«, reče grof.
»Mislite si, da pošiljate fanta v mesto
in da se tam zamudi dalje nego na¬
vadno ; predno pa se nadejate, vime se
on, vas obišče in potolaži. Fant mi je
všeč.« — Po teh besedah se obrne k
učitelju na stran : »Hvala vam ; vidim,
da vam tu vaš apostolski posel vspešno
gre izpod rok. Ne pozabim spomniti se
na vas, čim bo mogoče.«

»Hvala vam, gospod grof. Ponosen
sem, da čujem iz vaših ust to priznanje.
Izvršujem le svojo domovinsko dolžnost,
in moje srce je napolnjeno z veseljem,
ker mi dopušča usoda storiti vsaj nekaj
za razširjenje in utrjenje našega sve¬
tega mažarskega mišljenja. Med starimi
Slovaki to ne pojde lahko, toda glavno
oviro dela nam samo — duhovščina.
Ona zaduši nakrat, kar smo v potu
svojega obraza dolgo sejali. Bolje pa
pojde s šolsko mladino, in verjemite,
gospod grof, ko bi bili vsi učitelji na-
dahnjeni z domovinsko idejo, pa bi se
pri tretjem rodu ne glasil več po
teh gorah kak drugi glas nego ma-
žarski....«

»Rekli ste, da ta fant že razume
mažarski ?«

»Razume in tudi govori že dokaj
gladko. Čez jedno ali dve leti imate iz

- 1(5  —

njega Mažara, da nihče več ne spozna,
katerega rodu je.«

Med tem, ko sta ona to govorila,
se je poslavljal stari pastir z Jurčkom,
z jedino svojo tolažbo.

»Pojdi, Jurček«, reče mu. »Bog je
dober, on te ne zapusti; glej, da le ti
ne zapustiš njega. Lahko greš takoj !
Ustavi se doma ter obleči si novo obleko.
Nemara je več ne boš potreboval —
toda Jurček, prosim te, ne odvrzi s
svojo obleko vred tudi svojega Boga.
Ne veš, kako reven je človek, ki je
prišel ob vero. Moli in delaj, in Bog te
blagoslovi. Ko bi se zgodilo — človek
ne ve za dan in uro — da bi umrl, da
bi te nikdar več ne videl, pridi ter po¬
moli vsaj na mojem grobu in na gro¬
bovih svojih starišev....«

Starec ni mogel dalje govoriti; jok
mu zapre besedo. Tudi Jurčka se polasti
otožnost. Še le sedaj se mu je zdelo,
da ni mogoče, da bi zapustil svojega
deda, da bi odšel iz kraja, kjer mu je
bilo nakrat vse tako nenavadno milo,
tudi ta krepki Guraš, ki ga je gledal
tako veselo še pred trenutkom, sedaj pa
tako žalostno.

»Dedek !... Dedek....«

Jurček jokaje pade na starčeve prsi.

— 17  —

»Potolaži se, sinko.... To svetinjico,
katero imaš po materi, ne odloži z vratu!
Dobila jo je s Čenstohova in blagoslov¬
ljena je; na njej je podoba Gospe Ma¬
rije. Ona te bo varovala....«

»Ali more iti takoj z menoj ?« —
se obrne grof k pastirju.

»More.... Toda, milostljivi gospod,
oskrbujte mi ga, kakor oko v glavi....«

»Ne bojte se, starec. Da boste pa
imeli nekaj za poboljšek, vzemite to-le
malenkost; toliko dobite vsaki mesec....

Grof stisne starcu v roko zavitih
pet goldinarjev.... na mesec....

Od teh dam kar jutri nekaj proč
za sveto mašo, da bi ti Bog dal zdravja,
sreče in blagoslova. V imenu Očeta,
Sina in svetega Duha. Amen. Idi, Jur¬
ček ! Bog te obvaruj !«

Grof odpelje zalega fanta in hiti,
kakor bi se bal, da bi mu mogel kdo
iztrgati tako lep plen, ki ima pomagati
oživiti izumirajoči rod....

Stari pastir stoji nepremično na
jednem mestu, kakor prikovan. Oči ima
obrnjene proti oni strani, kamor je od¬
hajala njegova jedina tolažba. Gledal
je tja dolgo; videl je, kako so se vsedli
v kočijo, kako se je Jurček iž nje po-
slednjikrat ozrl; videl, kako se je dvignil
prah, ko je zdrdrala kočija, videl, kako

2 «

18  —

se je odpeljala ter zginila mu izpred

očij_ Srce mu je bilo prenapolneno z

občutki žalosti, skrbi in veselja -- ve¬
selja, da je Bog poslal človeka, ki se
potrudi za vnukovo prihodnost.

Na to se žalostno ogleda na okrog,
čeda je počasi vstala ter se jela pasti
na posušenem travniku. Guraš je ležal
nekoliko na strani ter žalostno gledal
svojega gospodarja. Ko se starec nanj
•ozre, radostno zamaja z repom ter pri-
skočivši jame se mu dobrikati kakor
dete.

»Tako krasna je ta božja priroda,
in vsemu je Bog odmeril določeno pot.
Nemara je bilo tudi Jurčku tako uso¬
jeno po večnem sodniku. Čemu se pro-
tiviti vsemogočnosti božji ? čemu tugo-
vati in žalovati ter vpirati se ?.... A, evo,
naš častiti gospod župnik.... Skoro bi
vas ne bil videl, častiti gospod. Prišli
ste nenadoma kakor duh. Srečen po¬
poldan !«

»Bog ga daj!« odgovori uljudno
duhovnik, častitljiv starček, kateri, pod-
piraje se s palico, se je približal pastirju,
ne da bi ga bil ta opazil. »Kje imate
Jurčka, da se daste tako lahko pre¬
strašiti?«

»Prav, da ste me spomnili, častiti
gospod. Tu imate in darujte za Jurčka

- 19  —

jedno sveto mašo, da bi ga čuval angelj
varuh in oskrbovala sveta Mati Božja.«

Stari Botto izvle.ee goldinar ter ga
nudi duhovniku.

»A čemu to?«

«Jurčka sta odpeljala gospod grof
in gospod učitelj -«

»Kaj pravite!. Kedaj ?«

»Sedaj, pred nekaj trenotki.«

»Botto, stari prijatelj, kam ste de¬
jali pamet?«

»Oemu, častiti gospod?

«Da se z menoj niste poprej posve¬
tovali.«

»Nisem mogel, častiti gospod. Prišla
sta tako nenadoma in Jurček je odšel
takoj ž njima. Toda kaj vam je, častiti
gospod? Čemu ste se tako zamislili?«

Napadla sta vas torej tako, kakor
volk napade ovce, kakor jastreb plane
na kokoši. Ta učitelj. Sam je sin slo¬

vaških starišev, pa pomaga spravljati
pod jarem svoje rojake, pomaga kovati
za nje verige nasilja.... Škoda Jurčka,
škoda tako bistrega fanta.... Toda prav
na take imajo naši sovražniki namerjeno.
Vabijo jih, omamljajo, kupujejo jih za
Judeževe groše, da napravijo iž njih
izdajalce svojega naroda, tirane svoje
rojstne pokrajine.«

— 20  -

»Toda saj je grof obljubil, da mu
vere ne vzame.«

»Obljubil; da, oni obljubujejo! Ob-
ljubujejo gore, doline.... Nemara mu ne
vzame vere on, toda vzame mu jezik,
napravi iž njega izdajalca svoje narod¬
nosti, a takšen izdajalec odvrže potem
sam vero in vest, ker bi mu težila nje¬
govo črno dušo.«

»Joj, kaj mije bilo početi, revežu?«

Besede starega pastirja so se tresle;
po njegovem licu se je razlila smrtna
bledica. Mišice na licu so se mu krčevito
zvijale.

»Kaj vam je bilo početi?. .. Seveda....
Toda zaupajmo v Boga, da se vse obrne
k dobremu. Denar ste dobili?.... Le ob¬
držite ga, dragi prijatelj ; tudi brez tega
hočem moliti pri sveti maši, da Bog
čuvaj njegove korake na vseh njegovih
potih, da ne bi zablodil. Bog usliši naše
prošnje ter nas ne zapusti; saj je on
naj pravičnejši....«

*

❖ *

Grofica Elizabeta Pazmandy-jeva
ni bila posebno dobre volje. To so ču¬
tile tudi njene cvetice — imela jih je v
salonu za cel vrt. Drugekrati se je ž
njimi razgovarjala, božkala jih kakor
živa bitja, kropila jih tako nežno, da se

— 21  -

je bala odkrhniti kateri peresca. — Danes
pa je polila po njih cele curke vode,
polomila jih nekoliko, izdrla ter vrgla
v prednji sobi nekam v kot. Potem je
na pol sedla, na v  pol legla na zofo
ter premišljevala, čudne misli so ji ro¬
jile po glavi, — take, da je stiskala
pesti in časih celo zaškripala z belimi
zobmi. In to cepetanje z nogami je bilo po¬
menljivo znamenje grofičine slabe volje.

Ko je tako prebila molče nekoliko
minut, sede popolnoma, lice se ji še
huje zamrači, da je bila podobna pet¬
desetletni starki, dasi ji je bilo šele tri¬
deset let, ko še v človeku kipi življenje,
kipi upanje. Začela je zamolklo govoriti:

»Bolje bi bilo potopiti se v valove
Dunava, nego imeti dalje tako življenje...
Kaj pravim: življenje? To je prava pu¬
ščava, brez ljubezni moža, brez ljubezni
otrok.... Moj mož !.... Prikoval me je k
sebi, sedaj pa pohajkuje po cele dni in
noči naokrog; klateč se, je zapravil
zdravje, možatost, moč, zapravil zado¬
voljnost rodbine, zapravil srečo, ki blaži
ženo revnega dninarja....«

V sobo stopi grof Pazmandy, pet¬
desetletnik, na katerem je bilo opazo¬
vati vsa znamenja izumirajočega rodii.
Grofica se nanj niti ne ozre, vsa zamiš¬
ljena v svoj govor.

»Zares, srečnejša je revna žena, ki
živi od dne do dne z roko v usta, ki se
ubija po zimi in po leti, da si pridela
svoj vsakdanji kruh ; srečnejša je, ker
more poljubovati svoje dete....*

»Zopet se daš premagati od svojih
turobnih misli j.«

Grofinja se nehote zgane.

»Le pustite me, gospod soprog, pri
mojih turobnih mislih. Vi jih ne preže¬
nete. čemu bi se tudi trudili vi, ki ste
že dovolj užili razkošja, užili ga v na¬
ročju krasnejših gospa nego sem jaz !
Vi že veste, kaj to pomeni : živeti; vi

ste živeli že dovolj, tako dovolj, da.

ah, čemu vam to praviti?«

čemu, moja draga, ta pesimizem?«
»Pesimizem?.... Da, zares, vi ste
še optimist.... Vi ste bili optimist tudi
takrat, ko se kot soprog niste, sramovali
poljubovati — tujo ženo. Da, gospod
soprog, to je vaš optimizem!«

»Toda, moja draga....«

»Hočete se opravičiti ? Blagovolite
torej začeti toda le dovolj bistroumno;
nemara še verjamem vašim izgovorom.«

»Rekel sem že, moja draga, da se
prepuščate preveč pesimizmu — nemara
opažate, da sem posnemaje vas tudi
jaz začel vas vikati. — Toda to je le

- 23  —

mimogrede. Pesimizem pa je najpriprav-
nejša pot k znorelosti ali k samomoru...«

»Ej, gospod soprog, naučili ste se
celo modroslovja!.... Izvolite nada¬
ljevati...«

»Pesimist vidi vse orno, zdi se mu,
da je neprestano proganjan po usodi,
dokler se mu ne zagnezdi v duši misel,
da je vsak, ki ga sreča, njegov sovražnik.
Pa se izogiblje javnosti....«

»Prenehajte, gospod soprog. To
modroslovje je preveč suhoparno in
močno smrdi po — krčmarskem dimu.«

»Kaj torej hočete?«

»Česar mi vi ne morete dati.«

»Danes je pripeljal vaš oče zalega
fanta. Kakor hitro mu oskrbi obleko,
pripelje ga sem.«

»Nam? Komu — nam? Nemara si
vendar ne mislite, gospod soprog, da
zaupam vam nadzorstvo nad fantom ?
Lahko bi postalo iž njega isto tako za¬
nimivo bitje, kakor ste vi. Tega fanta,
ste rekli, je pripeljal moj oče; vi gospod
grof, imejte skrb za tiste, katerim ste vi
oče. «

»Grofica.... N

Ne razčiljujte se. Ta vaša očetovska

skrb ne bo tako velika. Lahko boste

ž njo sedeli štiriindvajset ur na dan tam,

— 24  —

kjer se znate na svoj način najbolje
zabavati.«

»Zdi se mi, kakor bi vam samo peklo
narekovalo te jezičneinrazžaljivebesede.«

»Ej, gospod soprog se čuti celo
razžaljenega? Toda ne govoriva o tem.
— Fanta si torej odgojim sama, kakor
bom sama hotela, časih ga že boste še
videli, to vam že privoščim, da boste
občutevali, kako izgleda nedolžnost, kako
izgleda nepokvarjeno telo in duša; da
boste videli, kako se bode fant pod mo¬
jim nadzorstvom razcvetal v mladeniča
in v moža, polnega svežosti, moči in
ognja; da bi vi, živi mrtvec, spomnili
se vsigdar pri pogledu nanj, da bi tudi
vi mogli biti dalje takšen, tako cvetoč,
ko bi bili živeli drugače. Vi se boste
shajali ž njim, in kadarkoli ga pogle¬
date, oglasi se v vas glas hude vesti,
katerega se več ne znebite; oglasi se v
vas in vam bo očital: Tudi vi bi mogli
biti oče takega krepkega dečka, takega
pogumnega moža, ko bi ne bili svoj
ogenj vtopili v vinu, svoje življenje
ne bili podkopali z nočnim klatenjem,
svojo moč pa zlomili s pustolovnim živ¬
ljenjem.«

_ Te besede je izrekla grofica vsa
razčiljena — v očesu se ji je zalesketala
solza bolesti, solza nesrečne žene.

— 25  —

Grof je stal pred njo kakor grešnik,
zavedajoč se svoje krivde in čuteč vso
težo teh očitanj.«

Grof Szalay, oče grofinje Paz-
mandy-jeve, vstopi v salon ter pripelje
grofici sina. Jurček je pogumno vstopil,
smelo se oziral po bogato ozaljšanem
salonu ter z bistrim očesom pogledal
grofico in grofa Pazmandy-ja. S pomočjo
mestne obleke je papravil grof iž njega
«civiliziranega» dečka ; dal mu je ostriči
dolge lase, da bi ž njimi ne spominjal
nikogar, da je dete slovaških hribov.

Iz Jurčka je postal pravi gospodič....

Grofica je zaljubljeno pogledala na
njegovo cvetoče lice, na odkritosrčne,
modre oči, na zdravo njegovo rast. Ne
tako pa grof Pazmandy, kateremu je
bil — živa huda vest. V zadregi ni
vedel, kaj mu je početi pred nedolžnim
otrokom ; bal se je, pogledati mu v očf,
bal se ozreti na cvetočega fanta. Prva
skrb mu je bila, rešiti se iz te zadrege.

»Z Bogom, moji dragi, obljubil
sem....«

Ni dogovoril; prestrašil ga je blisk,
ki je šinil nanj iz grofičinega očesa, ki
mu je pokazal jasno vse njeno zaniče¬
vanje.

Odide kakor omamljen....

»Ali se nas ne boš bal?* vpraša
grofica Jurčka ter ga nežno poboža po
glavici.

»Ne —«

»A kako ti je ime ?«

»Jurček«, odgovori fant z zvone¬
čim prijetnim glasom, v katerem je opa¬
zila grofica toliko mičnosti.

»Ali ti ne bo dolg čas?«

»Nu, ne vem. Žalosten sem bil, ko
sem odhajal od dedka ; pa še od matere
in očeta se nisem mogel posloviti, tako
se je gospodu grofu mudilo.« /

»Revno dete !« vzdihne grofinja
ter očitaje pogleda svojega očeta. Ta
tega ni opazil — pregledoval je neko
knjigo, ki jo je našel ležečo na tleh.

»Torej nimaš več starišev.... Kliči
me za mamo ; ali hočeš, Jurček?«

Fant ne odgovori.

»Hočem ti biti dobra mati. A ko bi
ti postalo kedaj dolg čas, pa pojdeva
skupaj k vam, ogledava si vaše gore,
obiščeva dedka in pomoliva na grobu
tvojih starišev.«

Te besede so se prikupile Jurčku;
po prirojenem nagonu stopi k grofinji,
prime jo okorno za roko, da bi jo po¬
ljubil.

Grofinja poljubi Jurčka v lice ; oko
se ji zarosl s solzo blaženosti in bo-

- 27  —

lesti.... Bolesti?... Ne, grofica se že davno
ni čutila tako srečno nego sedaj, ko je
mogla poljubiti to nedolžno, razkošno
dete....

Naglo pa skoči po koncu ter po¬
zvoni. Sobarica vstopi ter priklonivši se
čaka ukaza.

»Anica«, reče grofica, »spremite
Jurčka na vrt; jaz pridem takoj za
vami.«

Ko Jurček odide s sobarico, se
obrne grof Szalay k svoji hčeri z vi-
dezno nevoljo.

»Ne smeš mi tega fanta preveč
razvaditi!«

»Ne pozabite, oče, da mi bo na¬
grada za sina ; zato bom tudi tako rav¬
nala ž njim kakor s svojim sinom.«

»Tvoj sin bi bil Mažar.«

»Nemara, oče, dasi bi nikdar ne
smel pozabiti, da se v njegovih žilah
pretaka slovaška kri, kakor tudi v naših«.

»Kaj hočeš s tem reči?«

»Da pustim Jurčku — če pride
kedaj do tega — kar se narodnosti tiče,
polno svobodo.«

»Krasne osnove imaš !« odvrne grof
porogljivo. »Pozabila pa si vprašati, ali
se bova s tem strinjala tvoj soprog
in jaz.«

— 28 ' —

»Moj soprog? O njem nama ni
treba govoriti. Toda vi, oče? Upam, da
vašega soglasja, dasi bi mi bilo prijetno,
ne bom potrebovala. Dali ste mi na¬
grado za sina, kar ste mi bili dolžni
dati za to velikansko žrtev, katero sem
vam prinesla iz ljubezni in z uboglji¬
vostjo. Kakor sem se radi vas vsa žrtvo¬
vala, tako hočem tudi jaz imeti celo
nagrado in Jurček bo le samo moj
in moj.«

»Kakšna žrtev je to, če se ubožana
grofica omoži z bogatim grofom!« na¬
smeje se grof s smehom, ki ga je delal
neznosljivo zopernega.

»Nisem bila jaz kriva, oče, da si
prišel ob vse. Dasi pa sem bila revna,
bila sem vendar poštena, navzlic temu,
da ste vi zapravili vse svoje in moje
matere premoženje. Nerada, s krvave¬
čim srcem vam pravim to, toda pove¬
dati vam moram, da naposled spoznate,
da ste me napravili nesrečno in da bi
se mi ne posmehovali v moji nesreči.
Verjemite, jaz revna - kakor ste rekli
— grofica, bi ne bila nikdar podala
svoje roke takemu klativitezu, kakor je
moj soprog, ko bi ne bila hotela na
vaše prošnje in tarnanje ohraniti vaš
in naš rod sramote. Omožila sem se z
možem, katerega sem sovražila, samo

— 29  -

vam na ljubo, da bi vas osvobodil s
svojim imetjem iz rok oderuhov. Vi ste
rešili sebe in svoja posestva. Toda jaz...!
Moje srce je krvavelo, in čudno, da ni
popolnoma izkrvavelo. A sedaj imam
za vso to ljubezen, za to neizmerno
žrtev samo zasmeh in oštevke ?... Rekla
sem, oče, kakor sem se vsa žrtvovala
za vas, tako hočem tudi vso nagrado.
Vaša dolžnost' je bila, oskrbeti mi to
nagrado, in če ste izvršili svojo dolž¬
nost, ne prištevajte si tega v zaslugo ter
ne tirjajte deleža od te nagrade.«

Samozavestno in glavo po koncu
noše je grofica odšla. V njenem srcu se
je zakoreninil sklep, da v tej stvari ni
pičice ne odjenja. Iz slabotne ženske je
postala lčvica, ki je pripravljena do
poslednjega dihljeja braniti pravice —
matere...

Grof Szalay pa je od jeze stiskal

pesti'.

.»Tedaj pa bodi boj med nami....
Videli bomo, kdo zmaga...«

II.

Leto za letom se je pogrezovalo v
minulost in ž njim vred vse radosti in
skrbi; mladina, možje in starci, vse
je padalo v temni grob. Z novim mla-
doletjem se je rodilo toliko nad, kolikor

— 30  —


je nevidljiva moč izvabila iz zemlje
cvetk ; prikazale so se, da bi bile na¬
posled zopet varane; pod pekočimi
solnčnimi žarki so uvenele, veter jih je
izroval ter razmetal naokrog; kar jih
pa je še ostalo, te je spalil jesenski
mraz. V človeškem srcu je bila hladna,
mrzla puščava, a vendar je to srce ča¬
kalo zopet nove pomladi.. .•

Slovaški narod je bil varan že
tolikokrat! In čudo veliko, da ta narod
je še vedno upal, da šeni padel v malo¬
marnost, topost, skratka, da še sploh
živi. Saj mu vedno kradejo telo in dušo,
dobro vedoči, da je telo brez duše le
toliko, kar je duša v slabotnem telesu;
oba hočeta imeti sovražnike, telo in
duša, kri in ogenj, da bi ž njimi ohra¬
nila svoj rod...

Ko je grof Szalay pripeljal svoji
hčeri slovaškega fanta, se je tolažil z
upanjem, da ž njim obnovi rod grofov
Pazmandy, ki se je bližal izumrtju.
Zato je sklenil, bojevati se z grofico za
fantovo dušo, in zaupajoč na svojo moč,
je zahteval neprestano, naj grof Paz-
mandy sprejme Jurčka za svojega.

Grof Pazmandy je naposled privo¬
lil in tako je postal iz pastirja Jurčka
grof Arpad Pazmandy. V to je bilo
potrebno privoljenje deželnega glavarja,

— 31  —

pa tudi to mu je pridobil stari Szalay...
Samo grofica, kateri je prirastel Jurček
k srcu, ga je imenovala še nadalje svo¬
jega Jurčka...

Grof Szalay je besnel, ko je slišal
to besedo ter videl, da se grofica noče
ukloniti niti prošnjam niti grožnjam,
marveč da vodi Jurčkovo odgojo po
svojih nazorih.

Oh, ti nazori!...

Zdelo se je, kakor bi bil boj med
starim grofom in njegovo hčerjo za dušo
slovaškega fanta za grofa toliko kakor
zgubljen... Grofičini nazori so bili zares
taki, da je pustila Jurčku, sedanjemu
grofu Arpadu, popolno svobodo, torej
je tudi glede narodnega razvoja Jurček
bodisi po prirojenem nagonu, ali po
naredbi božji, porabil to svobodo, da
se je sprebudila v njem slovaška duša...
Rastel je ter se razcvetal v krepkega
mladeniča, kateri je staremu svojemu
ugrabitelju postal — trn v očesu, svojim
mladim prijateljem, navdušenim sinovom
prezirane Slovaške, pa vzgledni vzor...

A grof Pazmandy?

Niti ta preživeli mož, radi katerega
in svojega rodu ohrambe je grof Szalay
doprinesel oni plen na slovaškem paš¬
niku — niti ta preživeli mož ni razu¬
mel namer svojega tasta, in dokler je bil

• 32  -

živ, je stal na strani svoje soproge, da
se je tako izognil prepiru ž njo, katera
mu je tako živo očitala njegovo telesno
omemoglost in upad ek, deloma pa tudi
vsled prirojene toposti. Kaj mu je bilo
mar za duševni razvoj tujega otroka ?

A vsekako je to tuje, posinovljeno
otroče postavil za svojega glavnega de¬
diča. Učinil je to brez vsega pomisleka,
brez vsega pogoja, ker je na Mažarskem
že itak navadno, da mora plemitaš
skrbeti na svojih posestvih za povzdigo
štefanskega jezika — to je za poma-
žarenje!...

Stari grof Szalay je besnel.

»Potem pa naj se razcveta naš rod,
ko zanj tako slabo skrbe njegovi prvi
sinovi... Te skrbi!.. . Lov, karte, zale
žene — to je vsa njihova skrb. Kaj na¬
stane po njih, ko onemogli legajo v
grob, brez potomcev, to jim je po¬
slednja briga.«

Med tem so v Jurčkovi glavi rojile
druge misli. Rastel je ves navdušen
za stvar zatiranega naroda, čegar sin
je bil... Enkrat se je spomnil z jednim
svojih zaupljivih prijateljev znanega
spomenika pri vasi Kostolni v trenčanski
stolici. Tam stoji pisano :

»Na spomin v boju za domovino
in svobodo pri Kostolni dne 28. oktobra

- 33

1848. padlim domorodcem. Občinstvo
trečanske stolice 1875.«

»Koliko spominov«, je rekel njegov
prijatelj, »se zbudi v duši človeka, ki
prečita ta napis ter ga razume ! Koliko
pokopanih nad je skrito pod tem zlatim
napisom. Človeku stopijo pred oči čete
navdušenih slovaških prostovoljcev, hra¬
brih njih voditeljev, navdušenih za
geslo : »Enakopravnost, bratovstvo, svo¬
boda!« Za to geslo so pograbili za
orožje, za to geslo se hrabro bojevali
in s tem geslom na jeziku izdihnili svojo
junaško dušo. A kako plačilo so spre¬
jeli oni in njihovi ljubi za to ? Bojevali
so se za enakopravnost — a peljali so jih
pred naglo vojaško sodbo ; bojevali so
se za bratovstvo — pa so jih potaknili
v ječe ; bojevali so se za svobodo — pa
so jim pripravili vislice. Bojevali so se
za domovino in svobodo, a to njihovo
domovino zastrupljujejo dandanes s kugo
mažarizacije in to njihovo svobodo oma¬
dežujejo s kradežjo slovaških otrok,
slovaških sirot. »Matico« so nam pobrali,
narodno imetje uplenili, šole zaprli, a
to vse radi tega, da smo mi pomagali
ohraniti naj višji prestol in da so naši
slovaški junaki umirali, a vendar smo
poraženi; premaganci pa so napravili
iz nas sužnje — saj nas ne smatrajo

3

__ 34 —

niti za ljudi. Le Mažar je človek
Slovak ni Mažar, Slovak ni človek ! Ali
se ti ne razburi kri v žilah, ali se ne
vname tvoje srce pravične jeze, da smo
za vse žrtve, za vso svojo zvestobo do¬
segli tako svobodo, kakoršne bi si uiti
ne želel suženj paganskega Rima?«

»Prenehaj, za Boga! Mar res ni
nobene pomoči ?«

»Pomoči, prijatelj,pomoči? Odkod?
Od zgoraj je pričakovati ne moreš ; tam
so gluhi za naše prošnje. Vlada nas
ne usliši, a h kralju nas niso hoteli pu¬
stiti. Sami smo slabi, naši bratje pa se
za nas — ne brigajo. Toliko vedo in se
brigajo za nas, kakor bi nas niti ne
bilo. Toda nemara vendar še Bog da,
da bo bolje. Hoj, mi še živimo, tukaj
smo in branili se bomo, dokler grom
ne zdrobi naših verig. Verjemi, prijatelj,
da tudi mi bomo še enkrat ljudje. Jaz
to verjamem, kakor je verjel pesnik,
ko je pel:

»Nad Tatru sa blyska,
hromy divo biju 1 )-
Nebo j te sa, bratia,
ved’ 2 ) sa ony stratia 3 ,

Slovaci ožiju...« 4 .

b Strele divje švigajo. 2 ) saj. s ) zgube. 4 ) oži ve.

35  —

Jurčkovemu prijatelju je od nav¬
dušenja gorelo lice, in njegov zvoneč in
jasen glas se je spremenil v pesmi v
mogočno, nepremagljivo moč vere in
upanja. Jurij je z občudovanjem in spo¬
štovanjem gledal prijatelja, in grofica,
ki je še pred pesmijo neopaženo prišla
v salon ter se veselila tega njunega
navdušenja, je pristopila k mlademu
možu z jasnim licem ter osuplemu po¬
dala desnico :

»Zavidam vam vaše navdušenje in
spoštujem narod, iz katerega celo v času
suženjstva pohaja mladina, tako goreča
v ljubezni do svojega naroda. Odpu¬
stita, da sem vaju poslušala in bila tako
nehote priča tako redkih dokazov lju¬
bezni do svojih dragih... Toda moj
Jurček je stal tu še kakor šolarček —
tako hladen«, je dostavila, smejaje se,
lahno mu položivši roko na ramo.

»Mati«, odvrne mladenič razvnet,
»jaz naj bi ostal hladen do njih, ki so
mi dali življenje, dali mi srce ? Povejte
mi, mati, čemu se nagiba cvetica vedno
k solncu, ne pa od njega ? In kako bi
se tudi moje srce ne imelo nagibati k
mojemu narodu, k temu solncu, od ka¬
terega se sipljejo tako blagodejni žarki
dobrote, žarki ljubavi in čednostij ? Ko
bi mi bilo danes izbirati med življenjem

3 "

— 36  -

in smrtjo, izbral bi si smrt, samo da
ohranim svoje srce svojemu narodu ;
kot izdajalec nočem živeti, nočem pre¬
našati krutega grizenja svoje vesti. O,
ko bi mogel koristiti svojemu narodu...!«

»Tega si želiš? Tvoja želja se ti
vsaj deloma izpolni.«

»Kaj pravite, mati?«

»Čitaj !«

S temi besedami poda grofica Juriju
oporoko svojega moža...

Jurij od veselja ni mogel pregovo¬
riti, pač pa se vrže v naročje grofici,
ki ga je vneto poljubila v lice...

III.

Palača grofov Pazmandy-jevih je
bila polna gostov. Dospel je grof Gyorffy,
ki se je pred kratkim dal oglasiti. Dalje
je bil tukaj učitelj iz Jurčkove rojstne
vasi, kateri — da bi se izognil sitnostim
— je pripeljal Jurčkovega dedka. Stari
pastir že čez leto dnij ni videl svojega
vnuka, le par pisem je sprejel od njega.
Jurček je obljubil, da prideta oba z
grofico, toda nista prišla. Dedku je po¬
stalo grozno dolg čas, in ko bi mu učitelj
ne bi bil ponudil svoje priložnosti, bi se
bil nemara napotil sam na pot v glavno
mesto.

— 37

Pravimo, da z gosti prihaja v
hišo božji blagoslov. Pri Pazmandy-
jevih tega nisi opazil, — tega saj niso
pričali neprijazni obrazi nekaterih oseb.

Najbolj čmeren je bil grof Szalay,
ki je prav za prav tajno pozval grofa
Gyorffy-ja kot madjarsko p roti tež  j e
proti skaženemu »sinu domovine« Juriju,
in učitelja, ki bi imel, če bo mogoče,
še vplivati na Jurija./

Torej nov, nemara najkrepkejši
poskus za pridobitev Jurčkove duše.

Bilo je popoludne ob petih. V
hladniku na vrtu sta sedela Jurij in
njegov dedek, kateremu so se bliščale
oči veselja in ponosa. Bilo je po dežju.
Ozračje je bilo polno vonjave, katero je
dajalo od sebe osveženo drevje, grmičje,
cvetice in travine bilke. Z dežjem se je
vlilo v žile prirode novo življenje ; iz
zemlje je duhtel blagodejni hlad, ki je
bil tako prijeten po tem dušljivem so-
parju, morečem vse že dolgo časa. Pa
je tudi dihalo sedaj vse novo življenje.

Dedek ni mogel odtrgati svojih očij
od mičnega fanta.

»Ko bi si bil mislil, Jurček, da po¬
staneš kedaj tak gospod ? Ko bi bila
doživela to tvoja ranjka mati, po dnevu
in po noči bi se veselja zahvaljevala

— 38  —

Bogu za ves blagoslov, ki ga je razlil
nad nami.«

»Več vas ne pustimo od tod, dedek.«

»Kaj naj bi počel tukaj, moj sinko?
Ko bi ne bil ti tukaj, že danes bi mi
koprnelo srce po naši prijazni vasici,
po naši zali domačiji. Tu nisem sam
svoj: nisem navajen bivati med gospodo,
katere je tu polno povsod. Nobeden
njih mi ni všeč — samo gospa grofica
je kaj vrla in prijazna ženska. Drugi
toliko da me z očmi ne prebodejo. Ta
mladi grof je hudoben človek — ne
smeš se mnogo pogovarjati ž njim. Ko
me je srečal, pocuknil me je za lase
kot kakega. pobalina, ter mi smehljaje
rekel: »Lepo se vam to prilega, starec;
v teh laseh ste kakor mojster Kri-
špin, — veste, ta patron čevljarjev.«
— Verjemi mi, Jurček, da mi je vsa kri
šinila v glavo, in da je le čudež, da sem
ostal miren.«

Jurija je na te besede pograbila
jeza. Toda premagal se je in rekel:

»Oni ne bodo dolgo tukaj, dedek.
Ko pa enkrat odidejo, ne ganem se več
od vas. Imeli boste zalo sobico, dobite
vsega, česar si le želite, in več vam ne
bo treba, truditi se...«

»Kaj  bi si jaz, revež, tukaj počel?
Ne, Jurček. Nekaj časa še počakam,

- 39  -

potem pa odidem zopet domu. Pa tudi
ti pojdeš z mano ; videl boš, kak križ
sem postavil letos materi na grob. Ve¬
ljal je šest goldinarjev in nekaj kraj¬
carjev.«

»Pojdite, ded, poglejva nekoliko po
vrtu, kako je vse oživelo.«

»Pojdiva ; to sedenje že meni sa¬
memu preseda.«

Vstaneta in odideta. Z nasprotne
strani se je bližal grof Szalay, a za njim
služabnik, noseč v jerbasu steklenice z
vinom in hrano.

Služabnik razloži vse na mizo ter
molče čaka daljših ukazov. Naposled
se grof obrne proti njemu.

»Kaj odlašate ? Lahko greste na'-
znanit grofu Gyorffyu in učitelju, da ju
pričakujem.«

Služabnik odide.

Na grofovem licu se prikaže nemir.

Že toliko dnij so tukaj, vspeha pa
še ni nobenega. Učitelj se vedno izgo¬
varja in opravičuje — zlod mi je vtepel
v glavo, • da sem ga pozval semkaj !
Toda, kdo bi si mogel misliti, da niti
bivši učitelj, dobrotnik, pričetnik vse
sreče, ne bo imel na tega psa nobenega
vpliva ? ... Grof Gyorffy se že vzne¬
mirja ; rad mu verjamem to. On se ne
boji ničesar, in če ne pojde vse z lepa,

— 40  —

pa. .. Oh, naj ga potolče, če se mu
zljubi, če le ima pri sebi svojega neraz¬
ložljivega tovariša? Ta lahko postane
komu usoden.«

Po teh besedah gre grof Szalay
svojim gostom nekoliko korakov naproti.

»Strela naj ga udari!« zakliče na¬
mesto pozdrava grof Gyorffy. »Arpad
je že zopet pri tem dedcu ! Tudi grofica
se jim je pridružila z nekakim mlad¬
cem, slutim, da z njegovim prijateljem
iz vrste plebejcev,« zareži potuhneno.

»Vkljub temu pa verjemite, prija¬
telji«, doda čez trenutek, pijoč z dolgimi
duški rdeče, ognjeno vino, »danes se
reč odloči, ko bi se tudi zarotila proti
nam vsa peklenščekova moč.«

»Vaš pogum, grof Gyorffy, me nav¬
daja z upanjem.«

»Pustimo vljudnost na stran. V
glavo mi je prišla, grof Szalay, neka
pametna misel. Ali se tudi vam ne zdi
najprimernejše, da se zapodi najpoprej
od tod — oni plebejec?« Po teh bese¬
dah grof Gyorffy znovič nagne kozarec,
kakor bi bil izumil nekaj posebno važ¬
nega.

»Da«, pritrdi učitelj. »Kar on reče,
to je Arpadu sveto.«

»To ne pojde tako lahko« omeni
grof Szalay. — »Arpad se je tukaj že

— 41  —

popolnoma udomačil, in grofica mu stori
po volji vse, kar poželi. Toda, ko bi ga
tudi zapodili iz hiše, shajata se lahko
kje drugje ter kujeta svoje načrte.«

»Pa ga vstrelim, tega psa !« zakliče
grof Gyorffy.

»Toda potem imate neprijetnosti s
sodnijo.«

»E, grof, kake neprijetnosti? Kaj
mar nimamo nekoliko goldinarčkov, da
ž njimi zakrijemo pravičnosti oči. A
cerkev — verjemite grof — cerkev nam
podeli za to še svoj blagoslov. Ge izve
to škof Evgen, pa pridobi za nas po¬
polne odpustke za vse življenje, da
smo rešili Mažarsko takega lopova. —
»Poglejte, grof«, dostavi, kazaje revol¬
ver, — »ta moj zvesti tovariš zna po¬
šiljati duše v krtovo deželo...«

»Zdi se mi, da nekdo prihaja«,
opozori tovariša učitelj, in komaj je iz¬
govoril, že se prikaže na stezici, ki je
držala v hladnik, Jurij s svojim pri¬
jateljem. Resno se pogovarjaje, sta se
počasi bližala navzočim, katerim je Jurij
predstavil svojega prijatelja.

»Ali vas ne motiva? — Tu je moj
najboljši prijatelj.«

»Očividno Slovak«, omeni jezno
grof Gyorffy.

— 42  —

Da, Slovak, kakor jaz ; iskren na¬
rodnjak ...»

»Pojdite, pojdite s svojim na¬
rodnjaštvom. Pri nas je mogoča samo
jedna vrsta narodnjakov, in to so Ma-
žari; samo oni so iskreni ogrski na¬
rodnjaki. Kdor ni Maž ar, ne more biti
narodnjak.«

»I vendar, Gyorffy. Jaz na primer
nisem Mažar, a vendar sem iskren ogrski
narodnjak; toda s svojim ogrskim na¬
rodnjaštvom strinjam popolnoma narod¬
njaštvo slovaško.«

»Naposled še priznate, grof Paz-
mandy, da vi in vaš prijatelj nista samo
iskrena ogrska, marveč celo iskrena
slovaška narodnjaka, in da bi vama
bila ljnbša ruska knuta nego ogrski
kralj.«

»Prosim, grof, da me ne sumničite.«

»Ne govorim nikakega sumničenja.
Saj je vendar dokazano, da Slovaki so
najzagrizenejši panslavisti, da so na¬
klonjeni čaru v Petrogradu, kakor svo¬
jemu očetu ...«

»Da, grof, kakor so udani Mažari
turškemu sultanu, kateremu so poslali
kot podložniki ogrskega kralja drago¬
cene darove ... Toda prosim, ne poza¬
biti, da Slovaki niso Mažari.«

— 43

»Pomirite se, grof Pazmandy ; sicer
bi mi bilo žal...«

»Jaz nisem začel ; dolžnost pa mi
je, braniti svojega prijatelja kot svojega
prijatelja, kot svojega gosta. Samega
sebe bi niti ne branil.«

E j, ej, tako ponosen je postal na¬
enkrat — pastirjev sin?«

»Smatramo vas kot gosta, grof, in
to mi brani, da vam ne povem tega, kar
vam gre.«

»Gospoda, prosim, pustita nepo¬
trebni prepir« — miri ju navidezno grof
Szalay, videč, da postaja prepir čedalje
resnobnejši.

»Prav imate, grof. Želite-li si, grof
Pazmandy, kake igre ? Rad vam po¬
strežem.«

»Hvala, grof Gyorffy ; za igre se
ne zanimam.«

»Kaj torej, za zlodja, delate, če si
hočete skrajšati dolgi čas ?«

» Dolgočasno mi še nikdar ni bilo.«

»Grof Pazmandy je strasten čita-
telj <, omeni učitelj.«

»čitatelj ? To je v resnici zanimiva
novica. Samo od sebe se razume, da
čita le slovaški«, dostavi s prirojeno
zlobo.

— 44

»Kajpada«, pritrdi mirno Jurij.

»To je barbarski jezik, vreden
tiskarskega črnila.«

»Ko bi poznali, gospod grof, naše
narodne pesmi ?« se drzne omeniti Jur jev
prijatelj, »katere priznavamo ne le mi,
marveč celo sovražniki Slovanstva —
Nemci — za bisere poezije, v resnici
ne bi več imenovali našega milozvone-
čega jezika barbarski jezik. Ne smemo
vam jemati za zlo, da nas tako slabo
poznate ; saj niste sami ! Toda, ko bi
poznali naše pesmi, ko bi poznali naše
očarujoče napeve, na čijih osnovah je
vstvaril na primer Liszt svoje neumrljive
oratorje ; ko bi se potrudili, da bi spo¬
znali velikost duha slovaškega v nje¬
govih ornamentih klasične starodavnosti,
in ko bi primerjali, kako reven je narod
mažarski v znakih svoje lastne, samo-
rastle kulture v primeri z narodom slo¬
vaškim, pač bi nikdar ne imenovali naš
narod barbarski. Oprostite, da sem se
oglasil. ..«

Izvrstno, vrli Slovak. Toda podajte
nam tudi nekatere dokaze o tem, za
kar ste se tako potegnili.«

»Če si želite, grof — pa vam od¬
govorim za svojega prijatelja«, reče
Jurij. »Vi znate dobro slovaški. Ravno
danes sva dobila »Verse Svetozara

— 45

Hurbana Vajanskega«, sina našega mu¬
čenika Hurbana. Na vašo željo preči-
tam vam odlomek pesmi z naslovom
»Pride surma.« 1 )

Prišly tažke, smutne časy,
srdce žialom p uka ;
čo deii hyria biedni rasi,
čo noč’, nova muka.

Pilna ruka nastavala 2 )
vilna 3 ) ruka ruši:

A ten lud naš ?

Čuši!. 4 )

No, ved’ 5 ) pridu ine chvile, 6 )
pride surma burna, 7 )
roztrepana v črepy bnile
padne vaša urna!

Rozpadne sa tažka retaz, 8 )
čo Slovaka kruši : 9 )

A ten vrah 10 ) naš ?

Zčuši!.. ..«“)

"Zčuši (umolkne)? — Hahaha !
smeji se besno grof Gydrffy. Tudi ostali
so bili osupnjeni.

»Da tudi naš sovražnik umolkne.
Kot krvoločni jastrebi lovite že triletne
otročiče in s tem kažete le svoj strah
za svoje življenje Hočete razrušiti os¬
nove naše cerkve, da bi zaslepljenemu
svetu dokazali, da sami vidite, kako
se bliža vaša poslednja ura. Mi se ne

’) Tromba. 2 ) je stavila (zidala). 3 ) drzna
4 ) molči. 5 ) saj. 6 ) drugi časi. 7 ) trombe glas. 8 ),
veriga. 9 ) vklepa (veže). 10 ) sovražnik. n ) umolkne.

— 46  —

bojimo prihodnosti. Jedro naše je in
ostane zdravo, iž njega zraste mogočno
drevo, ki razprostre tudi tjekaj svoje
veje, kjer se vi tega najmanj nadejate.
Vi hočete nas ugonobiti z nasiljem, toda
spodleti vam vaš namen ; naše življenje
je krepko, naš napor ima svojo dušo,
katere nikdar ne zamorite.. Uničite naša
telesa — te duše pa nikdar ne ugono-
bitap-ona zasije po vseh mukah jasna
in zmagovita. Naša duša se dvigne nad
mrtve vaše napore.«

Gyorffy-ja je pri teh besedah če¬
dalje huje zalivala kri v obraz in sedaj
pa sedaj je posegel po.revolverju, svojem
»zvestem tovarišu.« Pri poslednjih Ju-
rjevih besedah se ni mogel več prema¬
gati ; besno skoči po konci ter zakriči:

»Berači vas ohranijo, pastirski po¬
stopači ...«

»Grof, ne pozabite, da vas tu le
samo trpimo«, zakliče močno razčiljen
Jurij.

»Trpimo? Menda ti, slovaški pes !«
razjari se nanj grof Gyorffy, in predno
ga je mogel kdo ovirati, je sprožil in
strel je zadel Jurija. Vseh navzočih se
polasti strah. Grof Gyorffy prebledelega
lica in ves preplašen pa je zbežal. Uči¬
telj in grof Szalay jo pocedita za njim.

— 47  —

Jurij je ostal s prijateljem sam pri
hladniku. Kroglja ga je zadela v prsi.
Težko je dihal in v nekolikih trenutkih
je odletela njegova duša tja, kjer nihče
ne čuti več skrbij in muk.

Prijatelj se je zgrudil nad mrtvo
truplo prijateljevo ter se bridko zjokal.
Tako ga je našla grofinja, ko je zasli¬
šala strel. Prihitela je v hladnik skoro
brez zavesti in za njo stari dedek.

»O, strašno se je izpolnila njegova
grožnja!...«

»Jurček, Jurček, dragi sinko ...!
Več me ne sliši... O hudobni ljudje,
oropali ste me poslednje tolažbe. . . Pro-
kleti da ste in ves vaš rod...  !«

Ali se mar jači pod to kletvijo, ki
se^ tam pod Tatrami tako često ponavlja,
narod mažarski ? !...

^ . . . „.

Kadar pridem z Voj n^!

V zbirki „lz mažarskega raja“

/•'"<5 ePN

ČEŠKI SPISAL JAN JANCA.

Poslovenil Podravski.

f

#

4

I.

^0

^alostno, prežalostno so praznovali
na moravskem Slovaškem binkoštne
praznike leta 1866. Kamorkoli si pogle¬
dal, povsod si opazil ljudem skrb na
licih, in na ušesa ti je doletavala samo
žalost in tarnanje. Kakor bi bilo peklo
izpustilo iz sebe vso zlobo, je tlačila
tesnoba ljudi in deželo. Setev je ugo¬
nobil mraz, da je polje bilo videti kakor
prepreženo z žolto odejo, na strehah in
po drevju je blestela slana; zelenjad
je pozebla, nade poljedelca so bile ve¬
činoma uničene. Žalostno so zrli gospo¬
darji na sad svojega težkega truda, in
marsikateri se je zamislil ter dejal sam
pri sebi : »Prerokovali so to, preroko¬
vali. Že takrat, ko se je prikazala na
nebu taka strašna zarja, kakor bi bilo
vse nebo oblito s krvjo, ni prerokoval
nihče nič dobrega. Bog nas je svariT,'
toda nismo se poboljšali. .. Težko nas
tepe sedaj njegova pravična roka...

4 *

— 52  —

Setev je uničena, sadno drevje je po-
zeblo, in novice o vojni so vedno groz-
nejše... Nemogoče nam je, odvrniti jo,
— torej zgodi se božja volja !«

V V. niso praznovali na binkoštni
pondeljek obhoda sv. treh kraljev. Pri¬
pravljali so se nanj, imeli pripravljene
vence, trakove, obleko za kralja in po-
bočnika ter sablje, dolge in tako leskeče,
kakor jasni mesec.

Zalešakov Jožef bi imel biti kralj,
Obratilov Jurij in Zazarilov Jan pa
njegova pobočnika. Sami vrli mladenči,
a Jožef najkrepkejši med njimi.

E j, imeli bi to leto kralja, kakor-
šnega že davno ne, in kdo ve, če ga
bodo še kedaj imeli! Spoštovan, zal
kakor devica in tako krepak, da bi se
mogel brez strahu kosati s kraljem iz
sosednje vasi. Za takega kralja bi se že
dobilo kaj. Ko bi se peljali po vasi, bi
zvončki na konjih veselo žvenkljali,
kraguljci rožljali in kraljeva pobočnika
bi klicala : »Obdarujte kralja, mati, ob¬
darujte ! Imam zares revnega kralja,
toda zelo poštenega...«, drugje pa:
»Pred to hišo je luža, za to pa je vaša
Anica zala kakor roža«, pa še drugih
rekov so imeli nabranih celo kopo ; toda
ne pojdejo in ne zakličejo pred Zdikovo
hišo : »Pred vašo hišo raste trava, ker


- 53

vaša Rozarka kaj nerada vstaja«, da bi
s to veselico ne skušali Gospoda Boga...

Na binkoštni ponedeljek je bilo
skoro kakor po zimi. Rezek veter je
pihal z gor, po obnebju so plavali težki
oblaki, iz katerih je naletaval sneg!
Gore so se pobelile s snegom in tudi v
dolino je priletel kakor brezpernati tiček.
Ljudje so bili zbrani pri molitvi v cerkvi,
proseč, da bi jih Bog obvaroval nezgod,
lakote, kuge, vojne in živalskih bo-
leznij ... Zaman so vpletali v pesem
ganljive svoje prošnje — a nebesa kakor
bi ne slišala njihovega glasu.

V stiski in negotovosti se je vlekel
čas kakor polž. Ljudje so hodili kakor
zablodele ovce s povešenimi glavami,
kakor bi jih težila težka vest.

Če so se sešli po dva ali trije, sešli
so se le, da si potožijo svojo revo in si
tako olajšajo srce...

V . .. ski župan je dobil proti koncu
aprila dopis od slavnega urada. Nazna¬
nili so mu, da nastaja čas vedno bolj
resnoben in zato se bo vršil za leto
1866. še drugi dopolnilni vojaški nabor,
na kateri se imajo pozvati vsi mladenči
iz peterih razredov, rojeni 1841.-1845.
leta. Na oproščenje od vojaške službe
naj nihče ne misli. Cesar potrebuje vo¬
jakov proti »Prajzom in Talijanom«,

— 54  —

kateri mu hote odvzeti celo državo ;
zato bodo potrjeni v vojake tudi sla-
bejši, in celo oni, ki so bili oproščeni
druga leta. Kdor ima dobre zobe ter ni
hrom, gluh, slep ali grbast — vsak bo
potrjen.

Ta novica, našopirjena z raznimi
dostavki, je zbudila v vasi splošen strah.
Matere so tarnale, očetje žalostno gle¬
dali svoje sinove, šibke kakor jelke
in zdrave kakor hraste ; videli so jih
že v vojaški suknji, s puško na rami
in sabljo ob boku, kako drve na so¬
vražnika, kako se hrabro borijo in umi¬
rajo junaške smrti... Pri spominu na
to junaško smrt se je prikradla marsi¬
kateremu solza v oko ; pozabil je na
vso slavo na bojnem polju ter videl v
duhu samo mrtve, pohabljene, tarnajoče
in kličoče na pomoč. Temu manjka
roke, temu noge, onemu je prestrelila
smrtnonosna kroglja glavo — sploh
ljudje so že videli v domišljiji pred
seboj vojno z vsemi njenimi grozami.
Oni, ki bi jej imeli postati žrtev, so se
hrabrili z novo pesmijo, katero jim je
zložil dosluženec in kočar France Dra-
gota, kateremu je odstrelil »neki okorni
Talijan« 1859. leta desno roko. Hotel je
dati svojo pesmico celo tiskat v časo¬
pisih, kakor je to storil najemnik Nemčič

— 55  —

pri Kojetinu s svojo pesmijo »na spod-
bujo naših sinov k hrabrosti, k izpolnje¬
vanju dolžnostij in k vojaškim vrlinam«,
toda naposled je dejal, čemu bi se mučil
po nepotrebnem s pisanjem, katero mu
še takrat ni šlo dobro izpod rok, ko je
pošiljal svoja pisma iz vojne domu; saj
jo fantje zapojo in s popevanjem raz¬
nesejo po svetu bolje nego časopisi.

Fantje so se pesmi priučili ter jo
kmalo popevali z drugimi vred:

»Solnce mi na vshodu vshaja,

Zla novica k nam prihaja :

Da moramo na vojsko iti,

Očeta, mater zapustiti.«
i. t. d.

Novačenje se je pričelo že dne
15. junija in istega dne je bil tudi raz¬
glašen poziv od moravskega namestnika
v Brnu o vstopu prostovoljcev v vojsko
za čas potrebe za gotovo plačilo 20-25
goldinarjev. Bojno gibanje se je pove¬
čalo, ko je nekdo prinesel z Broda no¬
vico, da Slovaki v Moravski že snujejo
prostovoljno krdelo borilcev za planino
in ravan. »Vojna je že v deželi!« so
klicali vsi, in gospodje pri novačenju
so jim pritrjevali, potrjuje za vojaka
vsakega, kdor je bil le količkaj spo¬
soben . . .

— 56  —

Ko je v nedeljo, dne 17. junija,
odvabil zvon k veliki maši, se oglasi
nakrat v vasi ropot bobna — nekaj zelo
nenavadnega — in kmalu na to je
oglašal bobnar Jurij Obratil z močnim
in resnim glasom : »Ljudje, ne prestra¬
šite se ! Vojna zares napoči. Že smo
dobili to celo tiskano od cesarskega
dvora. Le poslušajte«... Predno je to
dogovoril ip razvil cesarski manifest,
že' so ga obkolili naokrog vaščanje in
vaščanke, katere so si otirale s pred¬
pasniki obilno se udirajoče solze.

Jurij je začel lomiti besede cesar¬
skega proglasa »Mojim narodom !« —
Med vaščani je zavladala grobna tišina;
vsi so z odkrito glavo poslušali besede,
s katerimi je govoril cesar na srce svo-
, jemu ljudstvu. Trajalo je dobre četrt
ure, in med tem časom so se zbrali na
obsežnem prostoru pred cerkvijo skoro
vsi vaščanje, predno je oglašalec prišel
do besed : »K odgovornosti za vse te
nesreče, katere navali ta vojna na po¬
samezne osebe, rodbine, pokrajine in
dežele, pa kličem one, ki so je zanetili,
pred sodnji stol zgodovine in večnega,
vsemogočnega Boga.«

Dušljivo ihtenje žensk se je spre¬
menilo pri teh besedah v glasno tar¬
nanje, in otroci, veliki in mali, ko so

— 57  —

videli, da se jokajo matere, so tudi jo¬
kali ; saj je tudi marsikateri mož skri¬
voma otiral solzo .. .

Jurij je čital dalje ter se ni dal
motiti. Naposled pa je jezik tudi njemu
odpovedal službo in se zakalilo oko, da
so navzoči zahtevali, naj nadaljuje nekdo,
ki zna dobro citati latinico. Odzval se je
Zalešakov Jožef ter čital z zvonečim,
povišanim glasom :

»Vendar naše zaupanje in nade ne
počivajo jedino na našem zjedinenju in
na naši moči. Jaz stavim svoje nade
do najvišjega, na vsemogočnega, pra¬
vičnega Boga, kateremu je služila moja
hiša že od svojega početka, kateri ne
zapusti onih, ki v pravičnosti vanj
zaupajo. Njega hočem prositi pomoči in
zmage ter pozivam svoje narode, naj
tudi oni isto učinijo z menoj.«

»Učinimo tako, učinimo!« so kli¬
cali navzoči jednoglasno, tako, da se je
Jožefov glas, čitajoč datum in podpis,
izgubil v tej mešanici glasov, spodbu¬
jajočih k molitvi za zmago...

Gospod župnik je nekoliko počakal,
predno so se sešli ljudje k maši. Med
tem pa si je zložil celo novo pridigo,
v kateri je spodbujal vernike k zaupa¬
nju v Boga in k vroči molitvi za zmago
avstrijskemu orožju. . .

— 58  —

Vojna je bila torej oglašena. Po
blagoslovu so se sešli ljudje na besedo
ter se pomenkovali do pozne noči, po-
zabivši pri tem na vse drugo. Nočni
čuvaj ni oglašal jednajste pred polu-
nočjo, a nihče se za to ni zmenil, dasi
so bili v tem času še vsi po koncu . . .

Pri Zalešakovih se je sešla mno¬
žica vaščanov, da jih je bila polna vsa
izba. Starejši so pripovedovali o vojni
z . Napoleonom in z Italijo, pravili o
Šlezviku in Iiolštajnu, kateri pokrajini
narejata nam le težavo, o katerih pa je
baje/Bismark rekel, da ju dobi, če ne
zlepa, pa z nasiljem ; pripovedovali so
o Benedeku, češ, da je vrl general, ki
se je že mnogokrat odlikoval v Italiji ;
o Prusakih, da jih potolčemo z ovčjimi
kučmami, ter o drugih rečeh in domislih,
pri čemur je čas tekel kakor voda.
Mlajši so pazljivo poslušali, naposled
pa, ko je pripovedoval stric Obratil,
kaki mehkužneži so Prusaki, se oglasi
Jožef: »Teclaj bi jaz vzel na vsaki prst
jednega !«

»Molči, Jožef, molči«, reče bobnar
Jurij, ki si je danes slavnostno ozaljšal
oprsnik z žoltim »medajlonom« ; »ko bi
pa opazil, kako Prusak na tebe meri,
pa bi se kaj lepo skril nekam za grm.«

»Oho, gospod, nisem tako boječ !«

- 59  —

»Tukaj, ko veš, da ti nihče ničesar
ne učini.«

»Mislite torej zares, da bi se vstra-
šil pruske puške ?«

»Ne mislim le, marveč vem. Bil
sem na vojni ; predno sem šel v boj,
sem imel poguma več nego preveč, ko
sem pa videl, kako so namerili na nas
Italijani svoje puške in topove, mi je
bilo vendar tesno pri srcu, a bil sem
starejši nego ti.«

»On se samo dela tako hrabrega«,
se oglasi stari Zalešak, Jožefov oče —
»ko bi pa prišlo do resnice — bilo bi
drugače, saj ne more videti krvi, kadar
mati zakolje petelina.«

Navzoči se spuste v smeh navzlic
vsemu strahu pred vojno. Jožef zarudi
kakor turški robec, pa ponosno dvigne
glavo ter reče : »Kaj, oče ? Torej zares
mislite, da bi se bal ? Ko ima iti za ce¬
sarja, se ne bojim niti petdesetih takih
Prusakov. A če hočete, dokažem vam
to, da se vam ne bo mogel nihče sme¬
jati, da imate bojazljivega sina.«

»Ne vem, kako bi to dokazal...«

»Toda pusti ga na miru Vašek«,
reče vsa otrpnela strahu Jožefova mati.

»Kaj, on nam hoče dokazati...«

»Oče, če hočete, pa vam to res
dokažem !«

60  —

»Hočem, dokaži!«

»Pustite li me na vojno?«

»Pustim, če hočeš iti takoj.«

»Za Boga, Vašek,. Jožef, ali sta
prišla ob pamet?«

»Naj le gre ; saj če pojde, z ajde
tjekaj za skedenj, pa se vrne iz vojne!
Hahaha !«

»Torej smem, oče?«

»Smeš — rekel sem.«

»Jutri otidem.«

»če hočeš, še danes.«

Navzoči osuplo gledajo, kako
čudno se je spremenila njiju govorica.
Jožefov oče se je smejal sinovemu po¬
gumu, češ, da doslej še ničesar ni sku¬
sil, toda materi je krvavelo srce...

Jožef vzame klobuk ter se poslovi.

»Ali že greš?« vpraša oče.

»Ne še; pojdem se le poslovit od
Zabranskih.«

»Od Marice?«

»Da, in od roditeljev. Z Bogom, so¬
sedje, lahko noč!«

Otide. Sosedje resnobno odmajajo
z glavami. »Kedo ve«, so mislili, »kaj
še vse nastane iz tega ? Jožef je ponosen,

- 61

neodjenljiv; ima svojo glavo, kakor

oče ...«

Nekoliko pred polnočjo se razidejo.

❖

* *

Pri Zabranskih niso več svetili.
Jožef potrka rahlo na okno, v izbi se
kmalo oglasi šum v dokaz, da še niso
vsi spali.

»Kdo trka ?« je bil slišati glas, in
Jožef je spoznal, da povprašuje to oče
Zabranski

»Jaz sem, Zalešakov Jožef.c

»Kaj še hočeš tako pozno ? —
Danes ti Marica ne sme odpreti. Bilo
bi to lepo — mi drevenimo strahu, ona
pa se shaja z ljubčkom.«

»Odprite, stric! Povem vam nekaj
jako važnega in takoj zopet otidem.«

Zabranski prižge malo oljnato sve-
tilnico ter gre odpirat.

»Kaj mi torej hočeš ?«

»Prišel sem se poslovit od vas.«

»Kaj ti je vendar prišlo v glavo ?
A kam hočeš iti ?«

»Pojdem v vojsko, oče mi je že
dovolil.«

»Eh, ne narejaj neumnostij in po¬
čakaj, da te vzamejo. Za vojaščino imaš

- 62  —

'še dovolj časa. Lahko se boš tam še
pretepaval, da ti bo kar presedalo.«

»Recite, kar hočete, jaz sem se že
odločil. Drugekrati bi me oče oprostil
vojaščine, ker sem j edini sin na po¬
sestvu. — Pojdem in se bom bojeval
proti Prusom, da ljudje- ne poreko, da
Zaleškov Jožef je imel dovolj poguma,
dokler ni ovohal smodnika; ko pa je
čul o vojni, se je skril za peč. Kje je
Marica, da se poslovim od nje ?«

Zabranski je poznal Jožefa, da
izvrši, kar se je namenil, torej se ni
več čudil, samo to se mu ni moglo urav¬
nati v glavi, čemu se mu s to vojno
tako mudi; — zares, svojim ušesom ni
mogel verjeti. — Potrka na vrata od
čumnate ter zakliče : »Marica, vstani,
Jožef je tukaj ; prišel se je poslovit od
tebe, ker pojde..,«

Jožef mu ni pustil dogovoriti, da
bi se Marica preveč ne ustrašila; on
sam ji vse lepo razloži, da se ne bo
preveč bala zanj.

Marica urno navleče na-se obleko
ter otide v vežo, pozdravit Jožefa.

»Ali je res, Jožef, da si prišel po¬
slovit se od mene? A zakaj ?«

Jožef ni mislil, da bo ločitev tako
težka. Mislil si je, da to pojde tako
lahko kakor takrat, ko je šel za teden

- 63

dnij v Jaromice na božjo pot. Obljubil
je takrat Marici, da ji prinese veliko
pobarvano srce iz medene potice, prstan
z velikim rudečim očesom in zalo po¬
dobico. Marica se je nasmejala, želela
mu srečen pot in moker dež — toda
danes? Kako ji hoče reči, da otide nt
vojno ... Škoda, da se je tako ponosno
zaklel pred vaščani... Že je jel omaho¬
vati na duhu, ali bi naj vendar le ostal
lepo doma pri svoji Marici. .. Toda ne,
on ne ostane, ker smejali bi se mu, in
tega bi ne prenesel, propal bi od sra¬
mote..., torej pojde, naj se zgodi, kar
hoče ... Stari Zabranski otide v sobo,
pustivši Jožefa in Marico sama v veži,
da bi ju ne oviral pri ločitvi... Stala
sta torej brez besed, Jožef z žalostno
pobešeno glavo, Marica s solzami v
očeh, ne vede, ali je to resnica, ali ne,
da se je ljubček prišel poslovit. A on
ni govoril ; kakor bi mu bila onemela
usta, nekdaj tako zgovorna, tako mila...

»Torej govori, Jožef, čemu si se
prišel poslovit od mene ? Ali me nimaš
več rad ?«

»Ne govori tako, moja dušica ;
tvoje besede mi ranijo srce do krvi.
Vse kaj drugega je temu vzrok... Toda
kako ti naj to povem, da te ne bi raz¬
žalil?... Pojdem na vojno...«

- 64  —

»Na vojno, Jožef, na vojno. Ali
prav čuj em ?«

»Ne prestraši se tega, Marica, nič
se mi tam ne zgodi. Devica Marija in
sveti moj patron me obvarujeta vsega
zlega.«

»Toda čemu greš na vojno ? Kdo
te sili ? Kaj te mar nimam dovolj rada ?«

»Nihče, nihče me ne sili — samo
moja čast. Pojdem, da ne poreče nekdo,
da sem bahač ... čuj, Marica, nocoj sem
rekel pred množico ljudij, da se ne bojim
petdesetih Prusakov — in oni so se mi
smejali. Dokažem jim to, — saj oče mi
je že dovolil iti... Torej z Bogom, Ma¬
rica, obljubi mi, da počakaš na-me,
kadar pridem z vojne. Potem bova
svoja za zmiraj .. •«

»če se ti kaj pripeti, Jožef, jaz se
vtopim...»

»Ne govori tako, draga duša, ne
govori in ne rogaj se Gospodu Bogu ;
rajše moli za-me... Z Bogom in obljubi
mi . . .«

»Obljubujem ti, Jožef, pred Bogom,
da ti ostanem zvesta do smrti. Bog te
obvaruj...» Solze ji zabranijo dalje go¬
voriti, ki so ji padale po licu kakor
dragi biserji...

— 65  —

Pri Zalešakih si videl žalostne
obraze, kakor bi se pripravljali na
pogreb. Gospodinja čudo da ni omedlela,
ko se je spomnila, da njen jedini sin
Jožef hoče iti na vojno in da se ne da
odvrniti od svojega sklepa, čemu si ga
je vendar odgojila ? Čemu je prebedela
toliko nočij pri njegovi zibelki ? čemu
ga je vedno hranila in oskrbovala kakor
oko v glavi ? Nemara za to, da ga sedaj
v vojni ustrele ali pohabijo? — Go¬
spodar je tolažil svojo Babušo, kolikor
je mogel, dasiravno tudi njemu ni bilo
dobro pri srcu, češ, da na vojni vseh
ne postreljajo, in čemu naj bi vstrelili
ali pohabili prav njihovega Jožefa? —
Pa je tudi dobil plačilo za tako tolažbo.
»Saj jaz dobro vem«, je očitala možu
gospodinja, jokaje, »da boš ti vesel, ti
stari pagan, ko se znebiš Jožefa z vratu.
Nikdar ga nisi imel rad, kakor se očetu
spodobi; kaj je tebi mar zanj, če ga
kateri Prusak ubije ? Ti ne preliješ solze
za njim ... ti...« Konec očitanj seje
vtopil v solzah ...

Gospodar, kar je bil živ, ni videl
rad takih pojavov ženskih občutkov ; dru-
gekrati bi se bil strogo branil proti
takim napačnim očitkam, toda danes je
molčal, ne hote k žalosti prilivati pe¬
lina. Zgubil se je iz sobe, ker ni mogel

— 66

dalje gledati objokanega lica gospodinje
in obeh hčerk — trinajstletne Rozike
in šestnajstletne Ančike, deklici kakor
razcvetajoči se rožici; zgubil se je, da
bi v samoti premišljeval, ali naj pre-
striže  sina ter ga prosi, da bi ostal
doma, ali naj mu pusti oditi... Ni bil
do Jožefa tako trdosrčen, kakor ga je
dolžila gospodinja; ni ga sicer božal,
toda imel ga je rad ; ni mu spregledal
ničesar, toda nikdar mu ni rekel po ne¬
potrebnem žal besede... Jože pojde ...
mar naj ga prosi, da ne bi šel ? Nikdar.
— Naj gre, če tako hoče, ne bom mu
branil. Kdo ve, ali bi mogel kedaj lju-
beznjivo pogledati Jožefa, ko bi se dal
preprositi in ko bi mu potem očitali
bojazljivost... In očitali bi mu...  Ta
sramota ne sme ostati na njegovem
imenu. Naj torej rajše gre, in ko bi imel
tudi pasti - saj to, kar ga ima dole¬
teti, mu ne odide, ko bi tudi ostal doma.

V ponedeljek dopoldne je odšel
Jožef v Gradišče ter vstopil za pet in
dvajset goldinarjev, naštetih na roko,
v vojaško službo. Kmalo ga oblečejo v
vojaško obleko. Vse se mu je lepo po¬
dalo — suknja in kapica, puška in sablja
pri boku. Med veselimi tovariši je kmalo
pozabil na solze, mater in sestri in na
zamračeno lice očetovo...

- 67  —

II.

Cerkovnik pri sv. Jakobu je vedno
trdil, da nam od zapada ne prihaja
nikdar nič dobrega. Verjeli so mu, ker
je bil pismen človek ter'je baje čital,
da z zapada so prihajala na Slovensko
nemška krdela ter pustošila, plenila in
morila, da je kri nedolžnih vpila k nebu
po maščevanju. A sedaj so zopet dole-
tavale od te strani bojne novice.

Naši zavezniki so bili slabi. Saksi
so se umaknili pred premočjo in Prusi
so se brez prelivanja krvi ugnezdili v
njihovi deželi. Pa tudi gospodarili so v
njej ! Lasje so vstajali ljudem na glavi
od groze, ko je pripovedoval bobnar
Jurij, kar je čul o njih v Brodu. Pri¬
povedovali so to gospodje pri sodniji
po nemški — on jih je razumel, saj ni
bil zaman v Italiji —■ in ti vendar ne
bodo lagali. Da baje Prusi plenijo
in požigajo ter odirajo, kamor pridejo.
Celo šestnajstletne fante love ter jih
vtikajo v vojaško suknjo. Ta lov se
vrši na konjih, in kdor se jim postavi
po robu, njega brez usmiljenja pobijejo.
Niti Tatarji niso tako besneli, ko so na¬
padali sveti Hostin. V deželah našega
cesarja se jim godi d« ' 1  kor doma,

ker jim kažejo pot o

ki so že

— 68  —

pred jednim letom naiisali vso državo,
in taki izdajalci, kakoršen je oni Hei-
debrand, ki ima v Prerovu apneno peč.

Takšni so najokrutnejši in najhujši.
Ej, pri nas se ne bodo dolgo šopirili !
Naši vojaki so jim že pokazali svojo
hrabrost kakor tem Italijanom ; tudi
oni so si mislili, da bodo z našimi kmalu
gotovi, za to pa so jih dobili pri Ku-
stoci; bili so popolnoma premagani, in
naši so zaplenili mnogo topov ter zajeli
sovražnikov nad dva tisoč; ranili so
princa Amadeja in mnogo generalov.
Pa Prusaki so že tudi okusili hrabrost
naših vojakov pri Jožefovem na češ¬
kem. Prosili so naše za premirje, toda
ga jim niso dali, in prav so imeli; naj
jim le kmalu pokažejo pot iz Češke...

Pri Zalešakih so pričakovali dan
na dan od Jožefa kako novico, ali še
živi in kako se mu godi v vojni —
čakali so teden, štirnajst dnij, a pisma
le ni bilo. Polaščevala se jih je mučna
negotovost; mislili so marsikaj : da je
zbolel, da so ga že ubili v vojni, ali
pohabili tako, da ne more pisati. Hu¬
domušni sosedje so jim to privoščili,
češ, naj bi bil vsaj stari pameten, če
je bil mladi nespameten; čemu so ga
pa pustili v vojno ; drugi pa so Jožefa
pomilovali. Bilo bi ga res škoda — tako

- 69  —

mladega in vrlega junaka. Marica je
sahnela od strahu; tolažili so jo kakor
so mogli — toda kaj pomaga tuja to¬
lažba, ko pa on nič ne piše. Bila je
vedno žalostna in od tega časa, ko je
Jožef odšel, nekako bolehna. Ljudje so
se kar čudili, kako ga more imeti to¬
liko rada.. .

Naposled je došlo pismo na Zale-
šake in v njem listič na Marico. Jožef
je pisal, kaj so vse skusili na pohodu
v češko, čudil se je, kako je mogla
vlada dovoliti, da so jim dajali hrano
Židje. V Prerovu je veljal droben por-
cijon, — bilo ga je dovolj komaj za
kakega tiča — tri in dvajset krajcarjev,
pa še jesti niso mogli teh pomij. Grah,
kaša, sok, zelje — vse je bilo skupaj
zmešano in brez vsakega okusa. Marsi¬
kateri je glasno godrnjal: »To je hrana
za vojaka, kateri po dolgih naporih išče
krepke jedi ? ...« Jožef še ni bil v ognju ;
drugi tovariši so že skusili, kako znajo
Prusaki streljati. Toda naši so jili na¬
učili uljudnosti! Prusaki se jih boje;
posebno pa jih je strah pred našimi
jujzarii. Njihovi konjiki so neokretni
pnfliKovdi^ o naših huzarjih pa pravijo,
da niso ljudje iz mesa, marveč pravi
zlodji. Ti zlodji so jih naučili uljudnosti!
Dobili so jih od naših že nekolikokrat

- 70  —

za to, ker so hoteli izvedeti, kako pe¬
čejo na češkem pecivo. »Naši vojaki
imajo poguma /več nego je treba, in
Benedek je vrl general, isto tako tudi
Galaš. Mislim, da Prusaki ne najdejo
niti poti, ko enkrat zaresno planemo na
nje«, je končal Jožef pismo do svojih
dragih, ljubljenih starišev.

Marici pa je pisal:

»Nad vse ljubljena Marica!

Naročam Te stokrat pozdraviti, in
veselilo Bf me, ko bi Te te vrstice našle
pri najboljšem zdravju. Kar se mojega
zdravja tiče, sem zdrav navzlic vsem
naporom. To pismice Ti pišem v taboru.
Tovariš mi je posodil boben, in jaz pišem
na njem. Samo to je dejal, naj ga mu
preveč ne potlačim, ter naročil, naj Te
pozdravim tudi v njegovem imenu, saj
je to naš deželan iz Lopenika. Tudi on
ima ljubico, pa ji ne sme pisati, ker
tega ne dovolijo njeni stariši. On sam
je revež, ona pa ima štiri orale polja.
S Prusi se še nismo spoprijeli, ko pa
pridemo skupaj, naredimo sok iz njih.
Poguma ima vsak od nas za deset, a
jaz ga moram imeti za ves polk ; naš
praporšček je zbolel na mrzlici in sedaj
nosim jaz za-nj prapor, kije  tako star,
da niti stari vojaki starejšega ne pom¬
nijo, in vsi smo ponosni nanj. Godi se

- 71  -

nam še dovolj dobro ; smo sami dobri
tovariši in veliko je naših deželanov,
pa se veselimo in prepevamo, da se kar
gore zelene. Ljudje nas imajo radi;
dajo nam, kar nam berejo na očeh,
samo to vedno hote, naj jim pripove¬
dujemo, od kod smo in če imamo dovolj
poguma na te pruske spake, ki hote
našemu cesarju odvzeti dežele. To se
ve, da ga imamo ! Imej se dobro, bodi
zdrava in vesela ter ne pozabi, kar si
mi obljubila, kakor tudi jaz tega nikdar
ne pozabim.

Pozdravljam Te še enkrat, tudi
Tvojega očeta in Tvojo mater ter osta¬
nem Tvoj

do smrti zvesti

Jožef Zalešak.i

Kakor oživljajoči balzam so delo¬
vale priproste Jožefove besede na tugo
njegovih starišev in na srce Marice.
Zdrav je in misli, da zapode sovražnika
— saj je v vojni, torej ve to bolje nego
oni, zato utegne biti to resnica.

Skrbi so se pomirile — toda le za
kratek čas. Dne 4. julija — bilo je to
v sredo opoludne — se je raznesla po
vasi novica, da so bili prejšnega dne
naši pri Kraljevem Gradcu premagani,
da so Prusaki dobili zmago ter drve že

— 72  -

na Olomuc. Kakor blisk se je širila ta
novica od hiše do hiše ter narejala
povsod največji strah.

Naši so se hrabro borili, branili
se kakor levi, toda bili so izdani; sam
Benedek, ki se je še v Olomucu bahal,
da ne spusti Prusakov niti na Češko,
nas je baje prodal; bil pa je tudi že
poklican od vojske on in drugi vojsko¬
vodje, ki so se dali od Prusov podku¬
piti. Na izdajski način so bili Prusom
odkriti tajni načrti in naša vojska pe-
ljana kakor v mesnico...

Kakor huda ura ,* ki vse ugonoblja,
vse odnaša in uničuje, kar doseže, so
se razprašila po nesrečni bitki pri Kra¬
ljevem Gradcu pruska krdela, puščaje
za seboj spomin, vreden imena Vanda¬
lov, ter planila na Moravsko, da bi tu
nadaljevala svoje »kulturno« poslanstvo.
Pogajali so se za premirje, toda Prusaki
za to niso marali — bili so zmagovalci,
ki so ošabno hoteli gospodariti v deželi.
Nalagali so davke, nezaslišano visoke,
napadali vasi in mesta ter vse, kar jim
je prišlo pod roke ; česar pa niso mogli
vzeti seboj, so pokvarili. Poslednji groš
in poslednji grižljej so jim morali
prebivalci oddati, a pri tem so jih še
na vse načine trpinčili; da, še cerkvenemu
premoženju niso prizanesli.

4 fcuH-a.

— 73  —

Tako so pripovedovali ljudje, ki
so bežali pred sovražnikom, kateri se
je ošabno ponašal že takrat s svojo
izobraženostjo nad slovanskimi plemeni,
hoteč ohraniti pred nasiljem vsaj živ¬
ljenje, ko imetja niso mogli. To pripo¬
vedovanje so potrjevali gospodarji, ki
so se vračali v vas od priprege, na ka¬
teri so prišli ob vozove in živino ter si
rešili zgolj življenje. Toda še bolje nego
ti so potrdili to Prusi sami, ko so pri-
hruli iznenadoma v okolico ter kmalu
začeli gospodariti po svoji vojaški šegh-'
Ljudje so bežali in skrivali se v bližnjem
gozdu; mnogi so na vso sapo zbežali
v gore, goneči pred seboj živino in od¬
našajoči, kar se je dalo v naglici po¬
brati. Kogar je dosegel sovražnik na
poti, ga je pognal nasilno nazaj v vas.
Gospodinje, ki so ostale, so bile primo¬
rane nositi skupaj, kar so imele : maslo,
jajca, pecivo, kruh, mleko, slanino, za¬
belo — in Prusaki so pojedali vse po
vrsti, da so se gospodinje čudile, kako
dober želodec imajo...

K Zalešakom je prišel častnik ter
zaukazal gospodinji, naj mu pripravi
knežji obed. Gospodar se je vprl tej
neopravičeni zahtevi, češ, da njegova
žena ne bo delala gostije za tuje ljudi,

— 74  —

da ne reče za sovražnike, kar je še hujše.

Ni dogovoril, častnik izvleče sabljo
ter plane na drznega gospodarja. Ta
pa z močno roko pridrži namerjen uda¬
rec ter iztrga častniku sabljo iz rok . ..
V tem trenutku planejo v vežo pruski
vojaki in jamejo preganjati gospodarja.
Da bi se pred premočjo ubranil, zbeži
v farovž, stoječ tesno poleg njegove
hiše, domišljaje si, da ga besni sovraž¬
nik tu ne bo preganjal. Toda motil se
je. Ni še povedal vsega častitemu žup¬
niku, že je zaropotal nekdo nasilno
po vratih in ob enem odzval se glas, da
če vrat zlepa ne odpro, pa jih zdrobe
s puškinimi kopiti, častiti župnik skrije
gospodarja v tajno skrivališče, hoteč ga
ohraniti pred sovražnikovo zlobo. Pru-
saki so ga iskali, pregledali vsak kotiček
v farovžu, grozili — toda niso ga našli.
Razkačeni gredo v klet, kjer so za¬
gledali pri iskanju nekoliko sodov in
zalivali tukaj svojo jezo z vinom, ko-
jega niso ščedili, saj je bilo zastonj.
»Konečno — ta kmečki pes nam ne uteče«
so si mislili ter ga čvrsto vlekli. »Saj
ostanemo tukaj več časa, on med tem
zleze iz svojega skrivališča, in potem —
Bog mu bodi milostljiv ! Nobeno priza-
našanje, nobena olajšava — poginiti
mora on in vsi. ..«

— 75  —

Pri Zalešakih je bilo žalostneje
nego kedaj poprej. O Jožefu že toliko
časa ni bilo najmanjše novice; a sedaj
so jim še gospodarja zapodili, v hišo
pa postavili za pokoro tri vojake, ki so
zaukazovali vsaki hip nekaj drugega,
s čemur jim gospodinja pri najboljši
volji postreči ni mogla. Hčerki je dala
k Zabranskim — tam jih čuva moška
roka, tam so varnejše pred sovražnikom,
pripravnim na vse.

Bilo je v nedeljo po popoldanski
službi božji. Gospodinja je bila sama
doma — klecaal in plakala je ter dvi¬
gala sklenjene roke k svetemu razpelu.
Vroče je prosila Boga, naj jej priteče
na pomoč, ker sicer ji zmanjka moči,
da bi prenesla to težko breme, ki se je
navalilo na njena slaba bedra. »Gospod
vsemogočni Bog! Poglej z višave na
revno svojo služabnico ter odvrni od
mene kelih bridkosti ; toda ne moja,
marveč tvoja volja naj se zgodi!...«

Vrata- se odpro in v sobo stopi
bobnar Jurij. Gospodinja je bila tako
zatopljena v svojo žalost, da ga ni slišala.

»Teta... teta Zalešačka... prina¬
šam vam veselo novico.*

še le sedaj se ozre.. . Urno si
otare solze z lica ter sili v Jurija, naj
ji pove, kar ve važnega.

— 76  —

»Bil sem danes v Brodu...«

»Ali si cul kaj o Jožefu? Mar pri¬
našaš pismo ? ... Govori, ali je zdrav ...
ali morda ... Moj Bog ...«

»Ne jokajte, teta, Jožef je še živ...
Toda počakajte, da vam morem pove¬
dati, kako se je odlikoval. Gotovo dobi
lep dar za to. Stalo je to tiskano že v
vseh časopisih, tudi v Brodu sem povsod
čul pripovedovati, kako hrabri fantje
so ti Slovaki. Veste, teta, mi vsi smo
bili hrabri, toda tega vendar nihče ni
storil, kar je storil Jožef... Takrat,
ko je bila strašna bitka pri Gradcu,
so zapodili Prusaki jeden celi polk v
ribnik ter tam skoro vse postreljali. Jožef
je bil med njimi...«

»Bog, med ustreljenimi...?«

»Dajte si dopovedati, teta. Jožef
je bil tudi v nevarnosti, da ga doseže so¬
vražnikova kroglja. Toda kaj je napra¬
vil? Ko je videl, daje  slabo, je odlomil
konec droga, izdrl nekoliko žebljev ter
izvlekel z droga prapor, kojega je no¬
sil; prapor si je ovil okrog života ter
se skril v visoko trsičje. Vso noč je
prebil v vodi — lahko si mislite, kako
je reveža zeblo. Ko že po sovražniku
ni bilo sledu, je stopil na suho ; bil pa

— 77  —

je tako utrujen, da je komaj prestopil
nekoliko korakov ter padel na tla. Pru-
saki so pobirali orožje in mrtvece ; našli
so Jožefa, zbudili ga ter zajeli. Naložili
so ga na voz z drugimi vjetniki ter pe¬
ljali — Bog ve kam preko meje. Jožefu
je bilo čudno pri srcu, ko je pomislil,
da mu lahko vzamejo prapor, ki ga je
otel. Premišljeval je, kako bi mogel
zbežati — in posrečilo se mu je to s
pomočjo soujetnika tovariša. Ko so pre¬
nočevali, so straže slabo čuvale ; Jožef
je zlezel potihoma v rov, tovariš ga je
pokril s senom, in Prusaki, ničesar ne
opazivši, so se odpeljali rano naprej.
Precej ko so odšli, je vstal tudi Jožef
ter blodil po gorah in gozdih, dokler
ni utrujen dospel v neko vas, kjer so
mu dali jesti. Tu pa je izvedel, da go¬
spodarijo po okolici .Prusaki. Da bi se
jih lažje izognil, so mu dali kmečko
obleko in koso na ramo in tako je pro-
šel Jožef polovico češke dežele ter dospel
v  Prago, kjer je prapor oddal. Tam so
y si strmeln/ ko je pripovedoval svoje
dogodke, in sedaj ga po vseh časopisih
hvalijo, iz katerih odslej izve ves svet,
kaki hrabri junaki so Slovaki... Ta¬
kega sina bi si, mati, želel...«

»Bog te blagoslovi za to novico,
Jurij ; ko bo enkrat vojne konec, hočem

— 78  —

skrbeti, da ti poplačam tvoj trud... Ali
pa veš, kje je sedaj ?«

»Kdo ve, teta, kako jim služi tam
v Pragi za parado! Znajte, prapor
ohraniti, to ni kaka malenkost, in jaz
to vem, ker sem bil na vojni. Videli
boste, da vam napravijo iz Jožefa ve¬
likega gospoda.«

»Ah, kaj, gospoda. Za to gospostvo
se jim ne vdinjamoniti on, niti mi ; ko
bi bilo že enkrat vojne konec in on zopet
doma... Gospodar, revež, se skriva
kakor zločinec; ne sme priti na beli dan,
da ga Prusaki ne razsekajo, a oni se
tukaj šopirijo, kakor bi imeli na veke
biti tukaj. To veš, Jurij, da je danes
opoldne jeden umrl ? Razpočil se je
kakor žaba vsled preobilno povžite ma¬
ščobe. Bodo vsaj drugi za to nekoliko
zmernejši...«

Vojak se je vrnil domii pijan, da
je komaj stal na nogah, in tu je s kletvijo
ukazoval, naj mu gospodinja pripravi
večerjo...

❖

❖ *

častnik je dal ukaz, naj mrtvemu
vojaku pripravijo pogreb, kakoršen se
spodobi kraljevemu pruskemu vitezu.
Ukazal je zvoniti mu z vsemi zvonovi;

- 79  -

na pogreb pojde duhovnik in vsi uči¬
telji s cerkovnikom, ministranti in pevci;
dekleta naj ovenčajo z venci rakev ter
ga pospremijo k večnemu počitku.

Na vrtu pri Zabranskih so strigla
dekleta bršljan, vrtnice in druge cvetice
za venec na krsto — sovražniku. Toda
zares, rade bi jih strigle ter spletale
vsaki dan pogrebne vence, ko bi le Bog
pozval pred se vse te trinoge telesa in
duše, a p^ed vsem tega hudomušnega
častnika... Pregrešne misli! toda —
kako se jih ubraniti, ko vidite pred se¬
boj vso to nezgodo, vso revščino, ka¬
tero so navalili na bedno pokrajino
brezobzirni zmagovalci.

V dekličja srca se je zakoreninila
strastna zloba proti njim ; iz očij jim je
sršel blisk, oglašajoč maščevanje...
Urno so strigle cvetice ter nastrigle jih
polne koše; spletejo težke vence, da
bodo tako tlačili sovražnika, kakor tlači
ta krvava zmaga naše vojake.. .

Marica se je žalostno ozirala po
nastriženein bršljanu, in srce ji je stisnila
neizmerna žalost. Na bršljanu je bilo še
videti sled predpoldanskega dežja; kap¬
ljice rose so se lesketale na temno¬
zelenih peresih, kakor drage solze v
dekličjem očesu, katera zaman tuguje
po oddaljenem ljubčku. Ona jedina ni

— 80  —

mislila na maščevanje, s katerim so se
napolnila srca ostalih deklic ; toda druge
misli, drugi občutki so vznemirjali njeno
dušo, izvabljajoči globoke vzdihljaje iz
stisnjenih prsi j.

»Bršljan in vrtnice za sovražnikov
venec«, — so šepetale njene ustnice.
»Tukaj, v tujini, v daljnem kraju, ločen
od vseh, bo pokopan in nad njegovim
grobom ne zaplače niti oče, niti skrbi
polna mati; niti sestra, niti ljubljena de¬
klica, ki nemara žaluje za njim... Pa
bo imel vsaj slaven pogreb, in če pri¬
dejo kedaj njegovi dragi k temu grobu,
razvesele se, da počiva v blagoslovljeni
zemlji. In Jožef?...  Nemara je bil po¬
kopan s prijateljem in sovražnikom vred
v globok rov, nihče za njim ni prelil
solze, nihče mu ni ozaljšal groba s kako
cvetico .' .«

Dekleta zamišljena otidejo, niti ne
zapazivši, da Marica ne gre ž njimi.
Kako bi bilo to tudi mogoče, ko pa roji
vsaki po glavi vse polno lastnih skrbij ?

»Kje je padel in kje je pokopan?
Nekje na širokem polju — predno kdo
poizve za mesto, zraste na njegovem
grobu zelena trava, zacveto sedmopal-
čniki; pride dete, pa si jih natrga,
splete venček ter si ozaljša kodrasto
glavico... jaz pa ne dobim niti cvetice

— 81

za spomin, da bi jo porosila z vročimi
solzami...«

Od soseda skoči čez plot šibiri pru¬
ski vojak, približa se kolikor mogoče
potihoma ter zoprno se smehljaje objame
nepričakovano Marico ... Kakor levica,
kateri preti nesreča, zbere ta svoje
moči ter vrže vsiljenca na tla, da so
mu kar kosti zaškripale. Surova kletev
jo je spremljala, ko je hitela tresoča se
kakor mrzlična v izbo, kjer so dekleta
že začela spletati dolgi bršljanov venec.
Prijela ga je ter ga raztrgala, ne zna-
joča sama, kaj počenja, in tovarišice so
jo začudeno gledale. Mati je priskočila
k njej ; ko jo pa pogleda v obraz, se
močno prestraši, zagledavši na njem
nenavadno rudečieo, za katero se je
prikazala mrliška bledica, kakor tudi
čudnega, vročinskega bleska njenih oči j.

Poskušala jo je pomiriti, kolikor
je znala ...

III.

Bilo je v začetku septembra. Zvo¬
novi pri svetem Jakobu so zazvonili z
radostnim donenjem — nekaj nenavad¬
nega v teh žalostnih časih, polnih skrbij

6

82  —

in strahu. Poslednji čas so zvonili po¬
gosteje nego navadno, toda kaj pogo-
stoma, ali skoro zmiraj je njih otožen
bronast glas razdiral srce, ker je vedno
naznanjal, da je podrla nekoga huda
bolezen v krilo matere zemlje... Zvo¬
nili so dolgo, dolgo, kakor bi z brona¬
stimi usti hoteli naznaniti celemu svetu
in obnebju novico, ki je pretresla v tre¬
nutku veselja srca vseh; kakor bi njihov
glas hotel preleteti skalovje in livade,
planine in doline, razglašaje zaželjeni
mir!...  »Mir, mir!« — seje  glasilo od
vseh stranij, in srce v prsih je utripalo
prostejše, pljuča so se oddihavala svo¬
bodnejše... Razglašen je mir in vojna
končana. Prusaki odhajajo; po njih ni
ostalo nič drugega, nego neblagi spomin,
nego ta strašna kuga, ki pa tudi kmalu
odpotuje za njimi. Nastane mir, sinovi
in očetje se vrnejo k svojim dragim,
namesto za meč primejo za plug, da
še o pravem času zorjejo zemljo, po¬
teptano s kopiti sovražnikovih konj . ..

Cela krdela ljudstva so hitela dajat
na stopnicah oltarja hvalo Gospodu za
zaželjeni mir ter prosit svoji deželi pro-
speha in blagoslova...

Dnevi so postali veselejši.

Solnce se je nagibalo k zatonu in
za njim je hitel nepolni mesec, kakor

- 83  —

bi se bal, muditi se sam v pokrajini, v
kateri razgraja strašna kuga. Poslednji
njegovi žarki so padali čez skodlato
streho na dolgo protje starih vrb in le
nekateri njih odlomki so prodirali skozi
okno med vejami muškata in rožmarina
v sobo ter padali na čisto postelj, na
glavo bolne Marice, družeč se tu v zlati
venec. Od onega usodnega poldneva
je le hirala in venela. Lice ji je shujšalo
in obledelo, ustnice zmodrele, oči se
zakalile z meglo... Toda telo se je kazalo
kakor železno, katero pretrpi najhujše
navale bolezni; bilo je iz kovi, kakor
njena volja; živeti hoče vsaj dotlej, da
pride on, da bi mu mogla potožiti, kaj
je pretrpela ona, njegov oče in vsi, da
bi mu mogla vsaj še enkrat reči, kako
ga ima rada — do smrti...

Ljudje so se čudili, da je prestala
že tako dolgo, hudo bolezen ; dasiravno
je le nežnega telesa, vendar vstrajno
kljubuje smrti, katera žanje tu bogato
žetev, podirajoča krepke, močne možake,
kakor drvar poseka trs, gugajoč se od
vetra. Ko je zazvonil mrliški zvonec,
so rekli ljudje: »Po njej je; ubožica je
že dotrpela ; kdo ve, če v jedni uri ne
pojdemo tudi mi za njo....« Nekateri
niso učakali niti te ure, toda Marici je

6 *

- 84  —

prizanesla kuga, da, jelo se ji je celo
obračati na bolje . ..

Zalešakova Anica se ni hotela niti
ganiti od njene bolniške postelje. Delala
je to na ljubo Jožefu ; hotela mu je
ohraniti Marico, ker je dobro vedela,
kako se imata rada. Prigovarjali in pri¬
govarjali so ji, naj se vendar varuje,
da si sama ne nakoplje bolezni, kar bi
v tem hudem času ne bilo nič čudnega
— toda ni se dala prestrašiti in oskrbo¬
vala je bolnico kakor ljubljeno sestro.
Niti lastna njena mati ni imela te vstraj-
nostiin moči, kakoršno je kazala Anica ;
ko je prva od prevelikega truda zadre¬
mala, je bedela druga kakor angelj va¬
ruh ter skrbno sledila za vsakim mig¬
ljajem bolnice. Ko se je pa jelo Marici
povračati zdravje, ko je že spoznala,
kdo je pri njej, jo je vprašala, ali je
Jožef že doma in če res kmalu pride,
na kar jo je Anica tolažila s tako než¬
nimi besedami, da bi tega ne premogel
nihče drugi . . .

»Poglej, Anica, kako solnce ne gre
rado za gore, kakor človek, ki se ima
posloviti od sveta. Neprestano pošilja
svoje zlate žarke, celo takrat, ko je že
za gorami... Vse se razjoka za njim,
vsako drevo, vsaki grm, vsaka biljka,

— 85  —

vse toči za njim solze... Ko pa je nekdo
ranjen v boju in se obupno brani smrti,
takrat nihče zanj ne prelije solze, niti
tovariš,katerega zadene trenutek pozneje
ista usoda, niti oni vojaki, kateri pobirajo
pohabljene in pobite ter jih odnašajo
na stran v dolgo vrsto. Ko po¬

polnoma ugasne njegovo življenje, ko
že zaželeni trava na njegovem grobu,
takrat še le dojde poročilo o 'njegovi
smrti njegovim dragim, in oni, ki so ga
imeli radi, se zjokajo za njim...«

Njen glas je bil slab, poln bolesti,
poln čudnih očitanj...

»Jožef pride, pravila si mi, da je
živ in zdrav in da se je odlikoval...
Pride, pride, toda če le ne bo pre¬
pozno...?« in glas bolnice je umiral
ter se tresel strahu, da se je Anica kar
prestrašila.

»Pride kmalu, niti se tega ne na¬
dejaš; saj je baje cesar že dovolil, da
se vojska razpusti. Nekoliko dnij še, pa
boš zopet zdrava, pa se boš radovala
z nami, ko mu pojdemo naproti...

Vrtnice za skednjem so zopet za¬
cvetele, klinčki so pognali popke in se
razcvetajo novi, sveži, krasni. Spleteva
krasno kitico, in ti jo podaš Jožefu v
pozdrav.«

— 86

»Anica, zapoj mi ono pesem — saj
veš, katero je on tako rad popeval.
Nekako čudno, tesno mi je, ko jo slišim,
kakor bi osvežujoče rosne kapljice pa¬
dale na mojo dušo. Zapoj jo, jaz ti bom
pomagala...«

Anica je zapela z mehkim, nežnim
glasom :

»Sveti mi mesec jasno, ne zahajaj še,

Ko k meni moj ljubi z daljne poti gre.

Z daljne poti med dolinami gre,

Le sam Bog ve to, kaj med nama je.

Med nama je ljubezen najzvestejša,

Ki trajala bo do smrti...

Marica je pomagala peti z glasom
vedno slabejšim, da je naposled šepetaje
še izgovarjala nekatere besede ter za¬
spala. Spanje je bilo lahko — kar je
bilo dobro znamenje.

Vrata se odpro in v sobo stopi —
Jožef. Pustili so ga iz vojske, torej je
urno hitel domu, šel mimo skednja, da
bi ga nihče ne zadrževal z dolgimi
vprašanji. Vstopil je v sobo tako ne¬
pričakovano, da se ga je Anica kar vstra-
šila ter se ni mogla spametovati, ali je
to on ali le njegov duh... Ko se je
zavedla, je planila z dušljivim krikom
na bratove prsi.

— 87  —

Jožef se ozira po sobi in Anica,
položivši prst na usta, ga pelje k po¬
stelji, na kateri je sladko spala Marica,
res še zelo bleda, toda z blaženim na¬
smehom, ki se je igral na njenem licu
kakor nežni vetrič na sveži setvi...

Ta nasmeh je tudi pozneje zaljšal
njeno lice, ko jo je vodil Jožef k oltarju...

<T

Za tuje grebe.

V zbirki „!z mažarskega raja':

ČEŠKI SPISAL JAM JANCA.

Poslovenil Podravski.


I.

/eM arol Jirovec je bil mlad, nenavadno
nadarjen umetnik, slikar. Domo¬
vina je le malo vedela o njem, dasi so
njegove slike, zlasti iz življenja starih
Slovanov, vzbujale že več let veliko
pozornost veščakov na parižkih umet¬
niških razstavah. Posebni način, po ka¬
terem je pri sedanjem pokolenju še le
po smrti postal slaven naš nesrečni
slikar Manes, in s katerim proizvaja
svoje slike naš Aleš, je dodajal Jirov-
čevim delom neki značaj, ki se je močno
razlikoval od vseh šol, ki so bile za¬
stopane na razstavah. Njegova dela je
spremljal nekak poseben čar, kakor
najkrasnejše zložena pesem; na vsaki
sliki je bil videti košček slovanskega
življenja in košček umetnikovega srca,
ki je živel in čutil s svojim narodom,
dasi je bil oddaljen od njega. »To je
več nego talent«, so govorili o njem ;

- 92  —

»on je genij, ki napravi pot novi smeri,
ki gotovo osnuje novo šolo, v kateri
se bo zrcalila duša naroda, katerega
tako močno ljubi. Pričakuje ga leskeča
bodočnost...«

Leto 1891. je pregnalo Jirovca iz
skromne umeteljniške delavnice, katero
si je bil po mnogem naporu osnoval v
visoki hiši v jedni izmed najobljudenejših
parižkih ulic. Hitel je tja, kamor so bile
obrnjene oči vsega izobraženega sveta
— na pražko razstavo. Svojih izdelkov
sicer ni poslal tjekaj ; hotel pa se je
prepričati na svoje oči, kako raste in
se razcvita češka umetnost. Ves nav¬
dušen je prebil tu nekaj dnij, sešel se
s prijateljem Blahoin, zemljemercem,
rojenem na moravsko-slovaški zemlji.
Sešla sta se, rojak z rojakom, pripove¬
dovala si svoje skrbi ter se ločila čez
nekoliko dnij. Karol Jirovec je hitel v
svoj rojstni kraj, v svojo rojstno vas
pod Karpate. Pot ga je peljala mimo
prijateljeve domačije; zato je bil vzel
seboj od njega pismo na njegovo ma¬
ter, ki je bila vdova, ter šel tjekaj,
kjer diha zemlja mičnosti in razkošja.

Bilo je krasnega večera meseca
julija. Karol Jirovec je šel sam skozi
gozd. Solnčni žarki so se svetili skozi
borovje kakor zlate niti drage tkanine.

- 93  —

Vonjava igličevja se je razprostirala
naokrog kakor prijetni duh balzama.
Tu pa tam je skočil iz grmovja plahi
zajec ter bežal dalje v gozd ; ptiči so
skakali z drevesa na drevo, brezskrbno
prepevali, pa zopet preskočili na drugo
drevo in gugali se na vejicah. Med
vejami je šumel vetrič, kakor bi pope¬
val tajno pesem, katere ne pojmi človek
s hladnim razumom, pa s svojim čarom
napoji vso njegovo dušo. Duša njegova
vriska s ptičicami in s to malo žuželko,
katero lahko vsaki čas potepta človeška
noga. ne da bi on vedel, da je pokon¬
čal njeno življenje, človek gre, zataplja
se v misli, veseli v srcu, ne vede zakaj,
pa zopet bi se razjokal — od same ra¬
dosti. Dete je, ne ve, kaj hoče tukaj,
tako dobro mu je na svetu, ki je tako
krasen navzlic mnogim bridkostim ; dete
je, hoče živeti, prsi se mu širijo, srkaje
v se s polnimi duški omamljočo vonjavo;
pa premišljuje, ali živi danes za to, da
bi jutri naredil prostor drugemu, ali
za to, da bi pomagal svojemu sobratu,
posameznik celemu človeštvu. Zdi se
mu, da je tako majhen, a vendar zopet
tako velik, tako močan, enak skoro sa¬
memu Bogii.

Take misli so blodile po Jirovčevi
glavi, ko je zrl okrog sebe bujno ze-

— 94

lenjavo, pretkano s tisočerimi in tisoče¬
rimi cveticami. V njegovi duš[ se je
odzval nekak močan, neznan glas: Človek,
če te stiskajo skrbi, pridi v gozd, poglej
na veličanstvo in vzvišenost, ki jo je
vstvarila močna roka božja ; poglej na
radost, s kakoršno tukaj vse živi; raz¬
jokaj se v prosti prirodi, zaukaj v pesmi
in olajša se ti tvoje stisneno srce. Tu
pozabiš na bolečino, pozabiš na skrbi
in revščino, tu zajmeš moč k daljšemu
življenju, katero je vendar-le krasno,
dasi ga časih greni pelin skrbij in gorja.

Tako je mislil Jirovec, dospevši
ravnokar iz gozda. Tu je rastlo ponekje
še nizko, mlado grmičje, pred njim pa
so se razgrinjali bogati vinogradi in
pod njimi velika vas, obkoljena od treh
stranij z gozdom obraslimi griči, kakor
kako ptičje gnezdo sredi drevesnih vej.
Bila je to kaj mična vas, s cerkvijo v
sredi, a poleg nje farovž in prostorna
šola. Vrtovi se stiskajo k čednim hiši¬
cam, pokritim večinoma s škodljami, ki
stoje v dveh vrstah, za katerimi se
vrste hlevi in skednji sredi razkošnih
sadnih vrtov.

Zagleda se zamišljen v daljavo, in
iz prsij se mu izvije vzdihljaj: Vso kra¬
soto poveličevanega zapada sme človek
brez skrbi žrtovati za jedini pogled na

— 95  —

to razkošno slovaško vasico, v kateri
živi v neskaljeni sreči odkritosrčen in
dober narod, s tako krasno dušo, ka-
koršno je njegovo domovje. Kako se
protiviti blodnji in sanjarenju, ki se
človeku vrine v glavo ? Stal bi tu do
noči, do temne noči, ko se zažarijo okna
od iskrečih lučij ; hotel bi čitati iz teh
čudnih očij zgodovino vsake hišice in
njenih prebivalcev, zgodovino vasi,
dežele...«

Solnce je že zahajalo za gore, ko
je vhajal v vas. Srečal je nekoliko mo¬
ških in žensk v mičnem, prižastem slo¬
vaškem kroju; moški so nesli kose, ženske
pa srpe. Vračali so se od žetve k večerji.
Po vasi so se razlegali glasovi godbe.
Kaj posebna godba je to ! V njej je
spojeno ukanje in vriskanje s tugo;
človek bi zavriskal ž njo iz polnega
grla. Vsak glas vliva v žile novo kri,
vsak glas prešine vse žile. To je prava
naša godba ; ta se glasi popolnoma po
domače, drugače nego te trombe in
bobni ; ona razveseli, razgreje, izvabi
iz duše milijone najrazličnejših občutkov.
Ne gromi, ne razburja — toda človek
bi le najrajše prepeval ž njo, da bi si
izpel srce iz telesa.

Že se je obsulo nebo z zvezdami,
ko je dospel k svojim znancem, katerim

— 96  —

je nesel sinovo pismo iz Prage. Teta
Blahova se je čudila nepričakovanemu
gostu, pozdravila ga s priprostimi be¬
sedami in odkritim srcem ter ga pova¬
bila v sobo.

Prišla je ravnokar s polja ter imela
s pospravljanjem dela polne roke.

»Nisem vas pričakovala«, se je iz¬
govarjala ter, urno prečitavši pismo,
položila pred Jirovca na mizo hleb teč¬
nega kruha in pladnik surovega masla.

»Poslužite se«, je dejala ter šla po
svojih opravkih. »Kadar hiša nima go¬
spodarja, mora gospodinja oskrbeti vse.
Osemnajstletni Jožek je gotovo že zdir¬
jal h godcem.«

Jirovec je sedel čez dolgo časa
zopet v slovaški izbi, sicer v tuji, toda
enako prijazni, kakor je bila ta, v ka¬
teri se je rodil. Saj ji je povsem po¬
dobna. Stene so lepo pobeljene z rudeče-
žoltimi robi ; strop lesen, čisto umit, za
stropom nekoliko velikih knjig v stari
vezavi — nemara nekaka starosvetna
pesmarica, sveto pismo nove zaveze in
druge knjige, katere radi kupujejo za
muzeje, ki pa često trohnijo brez ko¬
risti po naših kočah. V levem kotu pri
vhodu stoji velika, zelena, glinasta peč,
v kateri se po zimi kuha in peče ; pred
njo dolga bela skrinja za obleko,(»žigla«

— 97  —

imenovana^' pri steni naprej od peči
stoji postelj, žolto pobarvana, toda vi¬
soko postlana s pernicami, nad njo drog
s kožuhi in srajcami. V desnem kotu
od vrat stoji druga postelj, v zadnjem
kotu na desno pa krepka hruškova
miza, okrog nje ob steni pa široka klop.
Na tej strani so okna polna rožmarina,
devičnika in muškata. Rožmarin raste
gotovo Juriju za kitico ; kadar pride z
vojne, bodo praznovali svatbo. Ljubica
ga že težko pričakuje ... Na zadnji steni
visi pri stropu dolga vrsta svetih slik.
Dete Jezus s kodrasto glavico se ozira
po sobi kakor nekako radovedno otroče.
Slike vise tesno druga poleg druge v
pozlačenih, izrezljanih okvirjih, a nad
njimi vise pri stropu golobice, umetno
iz lesa izrezane ter krasno pobarvana
velikonočna jajca, kakoršnih je moči
najti le na našem Slovaškem.

Jirovčeve oči se vpro v barvasto
skrinjo...

»Sedaj sem zopet tukaj ; pustila
sem vas tako dolgo samega« — s temi
besedami vzdrami teta Blahova Jirovca
iz zamišljenosti.

»Kaj ne, teta, pri vas ni hudobnih
ljudi j ?«

»čemu to čudno vprašanje ?«

7

— 98  —

»V tako krasnem kraju ne morejo
se roditi hudobni ljudje.«

»Ne rodijo se, toda prihajajo od
drugod ter kaze domačine.«.

»Koga mislite?«

»Žide. Koliko že so provzročili ti
pri nas hudega, se ne da dopovedati.
Na primer ta Kohn. Pobiral je po vaseh
cunje in kosti, potem odprl pri nas
krčmo, dajal žganjico na upanje, s kraja
malo, potem več in več, dokler se ni
polastil pijančevega imetja. Sosed Na-
pornik je že zapil svojo kmetijo, in Ja-
noševa pride kmalu na boben... Toda,
ker sem že omenila Janoša, vedite:
jutri poj demo na svatbo. Njegova Zuzka
se omoži.«

»Zuzka?« se čudi Jirovec. Ko je
bil zadnjič tukaj, pred petimi leti, je
bila še otrok. Poljubovala ga je, sko-
čivši na klop, ter prosila tako dolgo za
novec, da ga je dobila. Bila je jednajst-
letno dekle, zala in gibčna, da jo je
bilo veselje gledati. Novcev ni- zaprav¬
ljala, marveč si jih hranila. »Teta jih
za-me spravlja, in ko bom velika«, —
je dejala, — »kupim si za nje hišo, tako
veliko, kakoršno ima naš župnik...«
A, sedaj se namerava ta Zuzička omožiti.
Jirovcu to nikakor ni hotelo v glavo,
kajti po doraščajočih otrocih človek

— 99  -

spozna, da se stara. In spoznanje, da
se bližamo grobu, nikakor ni tolažilno ...

»Ne čudite se temu. Pri nas se
može dekleta sedaj že v šestnajstem
letu, komaj da zapuste šolski prag. To
je moči opaziti že na teh mladih ženah.
Do dvajsetih let imajo že po dvoje,
troje otrok, v tridesetih letih pa so že
prave petdesetletne starke. Zuzki se ni
čuditi. Teta, pri kateri je bivala od mla¬
dih nog, ji je pred letom umrla, in Zuzka
se je preselila k starišem. Pa se je tudi
dokaj najokala to leto. Na nered ni bila
privajena, roditelja pa sta ji jemala
po vrsti boljšo obleko, jo prodala in za¬
pila. Zato ji pripravijo doma samo zaju-
trek; gostovanje bo pa pri ženinu. Janez
Plot je njen ženin.«

»Kaj pa brat Martin ? Ali se ni po¬
tegnil za Zuzko? Saj jo je imel tako rad.«

»Martin ? Oženil se je nekje zunaj
Moravske — nihče ni čul ničesar o nje¬
govi svatbi. Služil je pri Židu ter vzel
njegovo hčer. Mislim, da je popolnoma
taka kakor on, drugače bi ga ne bila
vzela/ Slabo so ga odgojili - meni bi
bolesti počilo srce, ko bi imela takega
sina. Ko se napije, pa vsaki hip opraska
koga z nožem, za kar je skoro zmiraj
zaprt.«

7 *

— 100

»Ali pride na Zuzkino svatbo ?«

»Ne vem. Janoševi mu niso pisali.
Toda večkrat pride sem nepričakovano.
Božja volja bi bila, ko bi danes prišel.«

Potem sta se pomenkovala še o sinu
vojaku, pa o tem, ali bo vojna, ali je
ne bo, in nočni čuvaj je odtrobil že
polnoč, ko so šli spat. Pri Janoševih je
še vedno svirala godba in glasilo se
petje mladine. Skozi okna pa je svetil

v izbo bledi mesec...

*

* *

Solnce je veselo vshajalo izza gor.
Zuzka je prišla k teti Blahovi, da bi ji
spletla lase. Teta je znala plesti nemara
najbolje v vasi. V svojem življenju je
spletala lase že tolikim nevestam in dru¬
žicam na svatbo in na pogreb, da bi
vseh niti ne seštela. Bila je ponosna na
svoj posel, in po pravici, če se je dala
splesti nevesta ali družica od kake
druge ženske v vasi, pa je potem v
krčmi pri kakem živejšem plesu neko¬
liko poskočila, takoj ji je padel venec
s trakovi na tla. In nesrečnica je rada
prišla k teti Blahovi ter jo srčno prosila,
da je popravila nezgodo. Teta ji tega
ni odrekla — bila je dobra, postrežljiva
ženska. Pokojni mož jo je večkrat oz¬
merjal, da se vmešava v tuje posle,
toda ona ni marala za to. V nekolikih

— 101  —

minutah je bila s popravo gotova in
potem se je zopet vneto poprijela svo¬
jega dela.

Zuzka je stala že popolnoma oprav¬
ljena, ko je stopil Jirovec v sobo. Z
otroškim veseljem mu skoči naproti ter
ga pozdravi: »Kako me veseli, da ste
danes prišli. Zares, saj pojdete na mojo
svatbo — pojdete, ko bi imeli vas tje
posiloma vleči.«

»Pojdem. Veseli me, da slišim zopet
krasne svatovske pesmi. Reci, Zuzika,
družicam, da bodo ' zvečer lepo pele,
zlasti pri kolaču, sicer jih dam v časopis.«

Nasmeje se. V njenem smehu seje
zrcalila ona razkošna detinstvenost, ka-
koršno je videl še pri jednajstletnem
dekletu. Saj je še vedno dete, krasno
dete pri razvitem svojem telesu, toda
detinsko še na duši. Človek bi jo kar
pomiloval. Komaj je jela nekoliko vži-
vati veselje, da še niti prav ne ve, kaj
je življenje device, že ima postati žena
in mati.

»Žalostni ste, kaj vam je?«

»Žalosten, Zuzka? To se ti le tako
zdi... Zares, srečna si, dobiš dobrega
moža. Rad te ima, dobro se ti bo godilo,
bolje nego doma.«

»A tako, pridite na zajutrek. Naj
ne bo treba hoditi večkrat po vas. Saj

— 102  —

veste, kako je, — tekanja bo več nego
je treba. Vsak se da prositi dvakrat,
trikrat in še večkrat, predno pride.«

»Prositi se ne dam. Gotovo pridem.
Ali pa dobim tudi kitico za klobuk?«

»Dobite, kolikor jih boste hoteli.«

Odšla je vesela in srečna...

Bilo je pol osmih. Pri Janoševih je
bilo živo. Gostov je bilo vse polno,
fantje in dekleta so prepevali, da se je
kar hiša tresla, in tudi godci niso lenu-
šili. Svirali so, kar je kdo hotel ali jim
zapel. Stari Janoš ga je že zarano
spraznil od veselja nekoliko več, nego
je bilo želeti, in radi tega seje radostno
smejal. Bil je nenavadno slavnostno
opravljen — saj je pošiljal prvega otroka
od hiše. Tudi Janoševa je bila dobre
volje. Za Zuzko se ni nikdar mnogo
brigala, toda sedaj je vendar kazala,
da je njena mati, plakala je neprestano,
po stari navadi, kakor plakajo navadno
matere, kadar možijo svoje hčerke.

Družice so delile kitice. Nekateri
mladenič je dobil dve, tri in še več, ne¬
kateri pa je s težavo dobil komaj jedno
— kakor je bil pri dekletih priljubljen.
Zlasti »zaspancem« je vedno najhuje.
Ko bi bili tudi bogati, pa če niso gibčni,
jih dekleta vendar nimajo rada.

— 103  —

Odzvonilo je k maši. Fantje z že¬
ninom otidejo na ulico, toda vrata ne¬
vestine hiše se zapro pred njimi in oni
z ulice prosijo, naj jih spuste noter, v
veži pa zopet za nevesto... Med gosti
nastane nenavaden šum. »Martin, Martin
je prišel«, se začujejo glasovi. »To bo
božja volja«, so rekli ljudje, in na mno¬
gih obrazih si čital skrb, kaj bo sedaj.
Poznali so Martina, vedeli, da ne dopri¬
nese nič dobrega, zlasti, ker ga niso po¬
vabili na Zuzkino svatbo.

»Pridem, oče, na sestrino svatbo.«

Stari Janoš je stal kakor brez krvi.
Bal se jo sina, ki je stal tii med svati
v umazani, zakrpani obleki.

»Slišite, oče? Pridem na Zuzkino
svatbo. Dajte mi čedno obleko, da vam
tii ne bom delal sramote.«

»Nihče te ni vabil.«

»Vem, za to pa sem tudi prišel ;
po ženo pa mi pošljite. Vi ste si mislili,
da ne izvem za svatbo ? Veste, kdo mi
je povedal ? Danes so mi to povedali
sosedje v mestu, ko sem šel na delo.«

Martinove oči so se lesketale v
čudnem blesku, ki razodeva, da se v
prsih njega taji nekaj groznega, kar
ni mogoče na dolgo dušiti, kar grozi'
izbruhniti vsaki hip. Na licu mu je igrala

— 104  —

vsaka žilica in barva se spreminjala
vsaki trenutek.

»Martin, pojdi, jaz ti posodim
obleko«, reče jeden gostov nežno.

»Nočem je od tebe, naj joda oče.«

»Ne morem ti je dati, Martin, ker
je nimam.«

»Nimate !« zakriči Martin in bil
bi planil na očeta, ko bi ga ne bili
pridržali.

»Martin, ne jezi se!« S temi bese¬
dami pristopi k njemu teta Blahova,
katera — kakor so dejali Janoševi —
ima nanj večji vpliv nego vsi drugi.
»Pojdi k nam, posodim ti Jurijevo obleko,
ki itak plesni v skrinji zastonj. Jožef
ima svoje obleke dovolj, on Jurjeve ne
nosi. Po ženo pa ti pošljejo ... Oče ti je
pisal, toda pismo se je, mislim, zgubilo.«

»Zgubilo, teta, zgubilo. Ne verje¬
mite nikomur, niso mi pisali... Teta«,
— reče nežno in toliko, da mu solze
niso pritekle iz očij — »teta, ko bi bili
vi moja mati, bil bi drugačnejši. Vem,
da sem hudoben, toda kaj jaz morem
za to; stariši so me skazili in večkrat
bil bi že skoro obupal nad svojo nesrečo.«

Vsi odidejo v cerkev k poroki.
Otide tudi Jirovec, ki je dobil, kaj zalo
kitico iz umetnih cvetic. Dala mu jo je
hči mlinarja Nejedlega zala Zofija, ki

— 105  —

je radi posebnega prijateljstva šla Zuzki
za družico. Ko Jirovec opazi Zofijo,
spreleti njegovo srce nekak poseben,
doslej neznan čut, tako sladek in zopet
tako bolesten, čut hrepenenj a, da bi mogel
to zalo dekle peljati k oltarju, kakor
pelje danes Plot svojo Zuzko. In Zofija
je bila tako razvneta, ko mu je pripe¬
njala kitico... Najrajše bi jo bil objel
in polj ubil.. .

Vsi otidejo v cerkev, le Martin
otide s v  teto Blahovo po obleko.

»Žal mi je«, ji toži Martin bolestno,
»da me vsaj Zuzka ni povabila. Imam
jo tako rad njo edino iz vse naše rod¬
bine. Ona je najboljša od nas vseh...
Tudi jaz bi hotel biti tak, toda ne morem,
ne morem, teta. Sam Bog vč, kaj se
včasih godi z menoj. Kakor bi me hu¬
doba obsedla, vse me žene k temu, de¬
lati ljudem krivico. Bil sem tak od mla¬
dosti, dobrih zgledov nisem videl —
sedaj se že več ne poboljšam . . .«

Poslednje besede je izrekel Martin
bolj za sebe. Teta je odšla in čez kratko
prinesla obleko. On se obleče ter gre
v cerkev za drugimi. Po njegovo ženo
so poslali...

Janoševi so sahneli strahu. Martin
je prišel nepričakovano, kakor hudi
duh ; kroti se sicer, toda dolgo to ne

— 106

bo trajalo. Poznali so ga. Domisli se
nekaj, se napije in potem bp gorje.
Potem ga nihče več ne pomiri. Želeli so
si, da bi bil raje umrl za ranami, katere
mu je zadal v glavo enkrat njegov oče.
Toda Martin je kmalu ozdravel, na rane
pa vendar ni pozabil.

Bilo je oblačno, toda to je bilo
ravno prijetno: vsaj solnce ni peklo
tako občutljivo kakor poslednje dni. V
vasi so tekali semtertje družica za dru¬
žico, fantje s kiticami za klobuki in za
njimi tudi oženjeni, ki so popustili delo
na polju ter se pridružili svatom.

Pri Kohnu je svirala godba. Že
od nekaj let so se vršile tukaj skoro
vse svatbe ; občinska gostilnica ni uži¬
vala te naklonjenosti, ker gostilničar ni
bil tako uljuden ter ni hotel dolgo na¬
livati na kredo. V občinski gostilnici je
ostalo torej le malo zvestih privržencev,
ki niso zaupali uljudnosti zarudelega
Žida in nasmehu njegove nič kaj zale Sare.

Janoševi so zahajali h Kohnu že
od začetka in zato so praznovali tukaj
tudi svojo svatbo. V mali, ne preveč
čedni sobi je trajala svatba od jutra do
obeda, a od obeda do večera. Plesali
so, kakor bi šlo za življenje; plesalci
in plesalke so bili razgreti, da jim je
kar rudečica silila skozi lice. Toda nič

— 107  —

niso marali za to ; hladili so se s toplim,
slabim pivom ter plesali dalje, kakor
bi vsak imel na razpolago nekoliko
življenj. In čudno, kako vztrajni so ti
ljudje ; le malo slučajev je, in v tej vasi
se nemara nihče ne spominja, da bi bil
kdo na ta način prišel ob življenje.

Dan se je nagibal k večeru. Bo¬
jazen, katero so imeli gostje vsled Mar¬
tinove navzočnosti, je bila doslej še
neopravičena. Sedel je tiho v gostilnici
med drugimi vaščani, pil in gledal z
nekako notranjo zadovoljnostjo, kako
so se pulili za njegovo zalo ženo pri
plesu. Pripeljali so mu jo kmalu po po-
ludnevu in ž njo prazniško obleko, da
bi na svatbi ne imel tuje na sebi.

Toda mirno dan vendar ni mogel
miniti. Kohn je ravno prižigal svetilnico,
Sara pa zalivala z vodo vrč z žganjico,
kar se začuje krik : »Kaj ti tat, ti mi
boš kradel denar ?« Ni še dobro izgo¬
voril teh besed, že je vrgel Martin so¬
sedu steklenico tako močno v glavo, da
se je precej pocedil tok krvi.

»Martin, za Boga, kaj zopet delaš?«
je pritekla k njemu prestrašena žena.

»Hotel me je okrasti...«

»Ni mislil nič hudega, samo šalil
se je« — se oglasi nekdo in Martin vpre
na to stran svoj strastni pogled.

— 108  —

»Šalil!... Takošna šala...«

Ostale besede so se zgubile v hrupu,
ki je nastal v gostilnici. Med tem ko so
ranjenca, oblitega s krvjo, omivali zunaj
z mrzlo vodo in kisom, je postajal hrup
v gostilnici čedalje večji. Nastal je hud
prepir, v katerem je Martinov glas
prevpil vse druge. Hipoma pa dospe
med razgrajalce župan, mlinar Nejedly,
da napravi red. Nihče ni vedel, kalcd
je prišel sem, kdo ga je poklical, in malo
komu je bilo za to kaj mar. Ko Martin
zagleda župana Nejedlega, zarudi v
obraz, iz očij mu jame sršati blisk,
strastno sovraštvo k temu človeku, ka¬
terega je najhuje sovražil med vsemi,
kar jih sploh hodi pod solncem. Bilo je
blizu pred dvema letoma. Martin je bil
še samec ; prišel je na praznike iz službe
domu in začel v gostilnici prepir in
pretep s fanti. Na to je dospel župan
Nejedly ter ž njih pomočjo zavlekel
Martina v temnico in pretepel ga do
krvi. Martin je ležal takrat štirinajst
dnij; ko je zopet okreval, je bil odgnan
na sodišče in obsojen. Sedaj, ko je zopet
zagledal župana, mu je stopil ta dogo¬
dek zopet živo pred oči; ni se mogel
premagati, pograbi klop, pri kateri je
stal, odtrga nogo ter jo vrže z vso močjo
na to stran, kjer je stal župan. Ta se

— 109  —

umakne in noga je sfrčala skozi odprta
vrata v vežo, kjer na srečo ni bilo ni¬
kogar. Ko je Martin videl, da je zgrešil
župana, je poskočil še bolj razdražen,
odrinil od sebe ženo, ki ga je zadrže¬
vala — toda predno je mogel prisko¬
čiti k županu, vržejo ga krepke roke
na tla, na kar je bil odpeljan v občin¬
sko ječo. Toda zmuznil se jim je ter
zbežal. Jeli so ga loviti kakor divjo
zver, toda niso ga vjeli.. .

II.

Mlin »pri Kalinu«, kakor so ime¬
novali že od davna mlin- na dolnjem
koncu vasi, je bil najboljši v vsej oko¬
lici. Ko je bil prodan, je krožila po vasi
govorica, da je bil mlinar Nejedly pri¬
pravil poprejšnega lastnika na nič kaj
pošten način ob mlin. Lotila sta se baje
skupaj raznih podjetij ; dobiček je po¬
tegnil Nejedly, na Novaka — tako se
je imenoval poprejšnji lastnik — pa je
prišla le zguba. Toda ko je nastala leto
potem občinska volitev, so pozabili v
vasi na to govorico kot na prazno obre¬
kovanje, in Nejedl^, naj premožnejši mož
v okolici, je bil voljen v starašinstvo
in potem še za župana. Drugače tudi

- 110

po stari šegi ni moglo biti. Najboga¬
tejši je župan, ker kdor ima denar, ima
baje tudi razum.

Nejedly je bil človek strog in brez¬
obziren, kakor doma v rodbini, tako
tudi v občinskih poslih. Ko bi ne bil
imel denarja, ne bi bil imel prijateljev,
ker pa si je znal pridobiti denar, si je
nabral tudi prijateljev. Od onega časa,
ko je prišel v vas ter videl, koliko
veljavo ima tu Kohn, koliko vaščanov
drži v svojih krempljih, je rad zahajal
v njegovo družbo. Takrat je vladala v
občini židovska stranka, a krščanska
je bila še preslaba, da bi mogla pri vo¬
litvah izpodmakniti sedeže stranki ži¬
dovski.

Rodbina: žena in jedina hči Zofija
nista doživeli pri njem mnogo veselja,
zato tudi ni bilo med njimi prave lju¬
bezni in prisrčnosti, katera nareja rod¬
bino srečno.

Žena je bila pravo nasprotje svo¬
jemu možu. Bila je previdna in ob¬
čutljiva ; ona je tudi vodila vso odgojo
svoje j edine hčerke. In lahko je bila
tudi ponosna na svojo hčerko, katera
je imela tako plemenito dušo, kakor je
bila zala v obraz.

Zofija je bila mila, duhapolna in
izobražena deklica. Te izobrazbe, s

111  —

kakoršno se je mogla ponašati, bi nihče
v njej ne bil iskal pri razmerah, ka-
koršne navadno vladajo v rodbinah.
Večini deklet, zlasti premožnejših, je
dovolj, če si znajo splesti lase in obla¬
čiti se po novi modi ter uzadovoljiti
svojega snubača z brezčutnim brenka¬
njem na glasoviru.

Kar je najbolj zaljšalo Zofijo, je
bila njena skromnost. Bila je hči boga¬
tega mlinarja ; od svojega šestnajstega
leta je imela obilno snubačev iz naj¬
boljših in jako premožnih meščanskih
rodbin — toda ona je ostala vedno pri-
prosto dekle vaškega mlina, ki se ni
sramovalo svojih družic iz kmečkih
rodbin, kakor druge. Bila jim je pri¬
jateljica, svetovala in pomagala jim je,
kadar je katera potrebovala njene
pomoči.

»Zlato srce ima«, so govorili o njej,
in to zlato srce je ostalo hladno na vse
nagovarjanje malomestnih gospodičev,
čijih jedina zasluga je, da imajo bogate
očete. Oni s svojo praznoto se morejo
sicer prikupiti ljudem, ki ne poznajo
višjih teženj, toda grozno so zoperni
vsakomur, kdor le količkaj čuti in
misli. Oni so se pulili za Zofijino roko,
katera je sovražila malomestni napuh
in praznoto duha. Svojo roko bi bila

— 112  —

nemara rajše dala sinu najemnika, ki
se zna pošteno preživiti, ki razume svoje
delo pri gospodarstvu, nego tem gospo¬
dičem, ki poznajo k večjemu neprebavne
šale, pa dobro jesti in piti, kar si z
ničemur niso prislužili. Sploh so se ji
zdeli podobni lenim trotom, katere pre¬
ganjajo iz panjev delavne čebele.

Zofija je hrepenela po nečem višjem,
nepoznanem : v svojem srcu je čutila
nekako praznoto, koprnela po ljubezni,
katera bi jo neizrekljivo osrečila, a te
ljubezni ni našla in ni mogla najti pri
teh, ki so se pulili za njeno naklonje¬
nost. Mlada njena prijateljica, Zuzka,
se je možila. Šla ji je za družico, in
Zuzka ji je še pred zajutrekom pripove¬
dovala o mladem možu, slikarju, ki je
bil daleč, daleč, ki je poznal svet, ki
ima obilno skušenj in je baje tudi učen!
Hrepenela je, srečati se ž njim, in ko
se je srečala ter pripenjala mu kitico,
se je tresla na vsem telesu, ne slute
zakaj. Nekaka slast se je vlila v njeno
srce, pa zopet bol, in sama ni vedela,
čemu se ji svet zdi danes krasnejši nego
drugekrati, čemu bi se najrajše razjo¬
kala, ali rajše še umrla. In pa on je
plesal ž njo, stisnil jo k svojemu srcu.
Spoznala je, da se je vnela v njej lju¬
bezen k doslej nepoznanemu tujemu

- 113  -

možu. Prestrašila se je svoje ljubezni
in najrajše bi se mu bila izpulila iz na¬
ročja, a moči ji je manjkalo; nekaki
čar jo je privezal k njemu, katerega —
tako sovraži, da je prišel sem, in kate¬
rega — ima vendar tako rada. Nemara
bi ji srce počilo, ko bi jo zapustil, ko
bi je ne imel tako rad, kakor ona njega.

In on jo je imel rad. Ni vedela,
kako so se ji prikradle v oči solze —
saj je bila tako srečna, kakor še nikdar...

Med tem, ko se je pripetil pri Kohnu
neprijeten dogodek z Martinom, je bil
Karol v mlinu. Zofija ga je povabila,
in oh je šel tjekaj. Tu se mu ni bilo
treba ravnati po velikomestnih stisnenih
običajih, in zelo je bil tega vesel. Zo¬
fijina mati ga je spoštljivo pozdravila
ter mu donašala, kar je mogla, da bi
pogostila gosta. Kaj pa je potreboval
Karol ? Njemu je zadoščeval pogled v
sanjave oči, ki so se mu tako globoko
vtisnile v srce. V njih je videl svoj raj,
svoj blagor, vso svojo srečno bodočnost,
čudil se je sam, kako se je dal očarati
od vaškega dekleta, ko je ostalo nje¬
govo srce neobčutno za vse strele, ki
so se sipale nanj iz očij krasnih Pari-
žank. Te strele so se odbijale od nje¬
govega srca, tukaj pa, komaj je zagledal

8

114

to čudno dete vaškega zatišja, je bil
precej globoko ranjen.

Ni mogel niti verjeti, da bi se mogla
imeti rada pri prvem srečanju, a vendar
— bila je to resnica, čista resnica, on
ljubi njo in ona ljubi njega.

Bila sta srečna in tako zamišljena
v to srečo, da jima niti- na misel ni
prišlo, skrbeti za bližnjo prihodnost.
Mati je privoščila srečo svoji ljubljenki.
Zofija ji sicer tajnosti svoje ni zaupala,
toda kaj uide materinemu očesu? Dete
skriva ljubezen v svojem srcu kot naj¬
svetejšo tajnost, toda mati spozna na
prvi pogled, da se je dogodila v njem
sprememba, da to spremembo skrbno
taji, a pri vsi svoji skrbi se vendar-le
izda. Materino srce je dobro ; ono stre-
peta včasih za ljubljeno dete, toda boji
se, da bi ga mogli učiniti nesrečnega
na zmiraj, ko bi mu zabranili ljubezen.
Ljubezen si ne da zapovedovati — to
ve razumna mati in trpi rajše sama,
nego bi učinila nesrečnega svojega
otroka.

. »Nemara ju ne bo oviral«, — se
je tolažila gospa Nejedla pri spominu
na to, kaj poreče mož, ko izve za Zo¬
fijino ljubezen. »Slikar je izobražen
mož« — se je tolažila dalje — >>in dasi

— 115  —

je samo slikar, saj bo zadoščevala Zo¬
fijina dota, da se primerno preživita,
bodisi tudi v velikem mestu. Toda, kaj
poreče mož?« —Osupnila je znovič, in
srce se ji je stiskalo. — »Slavohlepen
je ; nemara mu bo ugajalo, da si želi
njegovo hčer tako izobražen človek,
tako izkušen«, dejalo ji je nekaj. Toda
kmalu se odzove tudi drugi glas : »Za
denar bi prodal dušo. Ves je navezan
na mamon ...« Glava bi se ji bila skoro
razletela, ko je pomislila, kake nasledke
more imeti hčerina ljubezen. A vendar
jo je opravičevala, vendar bala se le
z jedno besedico dvomljivosti, vzdramiti
njeno mlado dušo iz blaženega snu.

Sedeli so skupaj. Karol je pripo¬
vedoval, kaj vse je skusil v življenju,
kako je prišel v tuji svet in kako je
tam, v Parizu, po mnogih naporih obrnil
na-se pozornost veščakov. Od tega časa
se mu je bolje godilo, in sedaj se na¬
deja najlepše prihodnosti. Našel je na¬
klonjenih src; pod njih prijaznostjo se
bo svobodnejše razvijal duh mladega
umetnika, nego se je to godilo v času
stiske.

Pripovedoval je dolgo, do poznega
večera. Nihče se ni spomnil, da je že
čas, da bi šla Zofija, družica, z ostalimi
družicami k večerji prepevat pri kolaču.

8 ’

116  —

Tudi Karol je pozabil, kako se je še
danes rano veselil na razkošne pesmi
teh družic, čutil je sedaj samo jedno
hrepenenje : prebivati pri ljubljeni de¬
klici. Bila je v slovaški opravi, s katero
je zamenila za danes svojo mestno
obleko, kot najzaljša slika./

Bilo je ob devetih. Nejedly je prišel
domu mračen in neuljuden kakor na¬
vadno. Na Karola se skoro ni ozrl.
Videl ga je že, slišal o njem, in zdelo
se mu je, da revni slikar ni vreden to¬
liko, da bi se ozrl nanj bogati mlinar
in občinski župan.

»No, Zofija, danes boš razdajala
milost, da ne greš k večerji?« je rekel
zbadljivo. Toliko da je od sramote in
bolečine niso polile solze. Obledela je,
vstala brez besede ter se pripravljala
na odhod.

»Ouj, žena, v nedeljo dobimo gosta.
Pride k nam sin tovarnarja Spurnega.«

Gospej Nejedli se je zdelo, kakor
bi ji bodalo prebodlo srce : slutila je,
da Spurny pride radi Zofije.

»Odpravi se, odpravi, Zofija«, se
obrne Nejedly zopet k svoji hčeri. Zo¬
fija se je odpravljala, toda karkoli je
prijela, vse ji je popadalo z rok. Bila
je razburjena. A Karolu se je zdelo,

— 117  —

kakor bi besede »odpravi se« veljale
njemu, kakor bi ga odganjali iz hiše,
v kateri radi njegovega uboštva zanj
ni bilo prostora. . . Odideta kakor
omamljena.

»Nikakor mi ni všeč, žena, da se
vlači Zofija ves dan s tem slikarjem...
Gospa Nejedla ni odgovorila. — »Cuješ,
to mi ni všeč, utegnilo bi ji škodovati.
Gospod Spurny pride v nedeljo snubit...«

»Saj ga Zofija še ne pozna«, omeni
očitaje gospa Nejedla.

»Kaj to meni mar? Tovarnarjev
sin je, in Zofija ga vzame. To hočem
jaz, in mir besedij!«

Gospa Nejedla je hotela nekaj ome¬
niti, toda ustrašila se je moževega ne-
uljudnega pogleda.

»Ti dovoliš Zofiji vse. Ali je bilo
treba, da je šla danes Janoševi za dru¬
žico ?«

Nastane za trenutek mučno molča¬
nje, katero pretrga zopet Nejedly.

»Kupim od Janoša posestvo. Kohli
noče več čakati na denar, a jaz tudi ne.
Nekoliko še pridodam, in posestvo bo
naše.«

»Čemu nam bo?« vpraša mirno
gospa Nejedla. »Zofija kmeta ne vzame.«

• Zofija, vedno ta-le Zofija. Mari

— 118

se pojdem jaz past, ko se omoži tvoja
Zofija ?«

Gospa Nejedla ni razumela tega
vprašanja, ki ga je izrekel mož z zopr¬
nim glasom. Ni razumela, toda tudi po¬
vpraševala ni, kaj misli mož s tem vpra¬
šanjem. Vedela je, da govori le radi
tega, da bi jo mučil. Bila je že priva¬
jena podobnim vprašanjem, toda bilo
ji je vendar žal, da mož tako ravna ž
njo, in veselilo jo je, da je mogla oditi
iz sobe. Bilo ji je tukaj tako neprijetno,
tesno ; svet se je vrtil okrog nje, da bi
bila skoraj padla. Odšla je ; na stopni¬
cah se je skoro spotaknila, ter v utici
na vrtu, v samoti s solzami skušala,
olajšati si srce. Omahnila je na klop ter
se vroče razjokala. Nad njo je pihljal
vetrič v drevesnih vejah, donašal k njej
vonjavo cvetic, rastočih na vrtu, klinčkov
in resede — toda ni se zmenila za nič,
le k Bogu je pošiljala svojo prošnjo
za varstvo ljubljenega otroka. Pozabila
je tudi na se ...

Ko je odšla, se je okrepčal Nejedl^
z dobro slivovko, sedel k svoji mizi ter
pregledoval menice. Janoševa je iztekla
že predvčerajšnjim. Nejedly mu je po¬
sodil še na svatbo in po svatbi takoj
zgrabi Janoša. Nekoliko dnij utegne še
počakati, saj za dvanajstodstotne obresti

- 119  -

se že splača čakati. Na to prisili Janoša,
da mu pod roko proda imetje, kupi ga
na polovico zastonj, potem pa razproda
na drobne kosce. Od tega bo imel večji
dobiček nego od onih dvanajst odstot¬
kov ; dobi jih dvajset in še več.

Bogatin Nejedly se je v duhu ve¬
selil, kako spravi lahkomiselnega Ja¬
noša na beraško palico ...

V mesečni noči sta šla Karol in
Zofija kakor dve blodni duši. Nista pri¬
čakovala, da bosta tako kmalu vzdram¬
ljena iz svoje brezskrbnosti. Nista go¬
vorila ; glas jima je obstajal v grlu,
toliko več pa sta čutila. Oba so vzne¬
mirjale enake misli; rajše bi ostala sama,
da se potolažita, da si zamoreta reči še
mnogokrat, da se imata rada in da
proti njuni ljubezni bodo zaman volja
in povelja Zofijinega očeta. Kaj bosta
delala med razčiljenimi svati? Mar naj
pojdeta, ko njima solza sili v oko ? Mar
se naj šalita, ko se bojita, da se jima
glavi od skrbi ne razletita in je njuno
srce prenapolnjeno z bojaznijo ? Toda
vendar gresta tje. Kaj bi rekli ljudje,
kaj bi rekla Zuzka, ko bi tam ne imela
mile Zofije, niti Jirovca ?

Karol je še rekel, da jutri otide v
svojo rojstno vas, obišče roditelje, ka¬
terih ni videl že dolgo, v nedeljo pa

— 120  —

zopet pride. Zofija sama ga je pro¬
sila, naj gotovo pride, da bi ne bila
zapuščena, brez pomoči proti novemu
snubaču, katerega je sovražila še poprej,
predno ga je zagledala . ..

Ko sta prišla v Plotovo hišo, je
bila zabava najživejša. Svatje so bili
vsi kaj Židane volje.

III.

Nedelja je bila tukaj poprej nego
bi kdo pomislil. Toda vreme je bilo kaj
turobno. Pršilo je že od rana, in ni bilo
ni najmanjše nade, da bi moglo prene¬
hati. Ves svet je bil zagrnjen v meglo,
skozi katero se je zaman trudilo pro¬
dreti iskreče solnce.

Pri Nejedlyh v mlinu ni bilo ni
enega veselega obraza. Že od ranega
jutra se je pripravljala gostija, ker je
Nejedly tako ukazal ; toda nihče se ni
mogel otresti misli, da vse, kar se na¬
kuha in napeče, pojedo sami. čakali so
vsi, vsak na nekega drugega, a vsa¬
kemu je pravil neki notranji glas, da
pričakovani gost ne pride.

A vendar je prišel. Bilo je ob treh
popoludne, ko se pri mlinu vstavi ko¬
čija. Iz nje stopi mož okolo tridesetih
let, s črnimi lasmi in brkami, ki pa so

— 121  —

mu jele že siveti, — preživelega lica,
na katerem je bilo moči citati, koliko je
ta človek že užival sladnosti sveta. Zo¬
fija je stala ravnokar pri oknu ter gle¬
dala v daljavo ; ko je zagledala tujega
moža, se je prestrašila, dihanje v prsih
se ji je zožilo in ustnice so nehote še¬
petale : »Nemara je to on?* Toda ni
bilo časa premišljevati, kajti oče je že
pripeljal tujega moža ter predstavljal
svojo hčer — gospodu Spurnemu, sinu
tovarnarja Spurnega. Spurny je bil pri
pogledu na Zofijo močno ganjen. Bilo
je to opaziti na njegovem licu, ki se je
takoj zmagoslavno zasvetilo in na ka¬
terem je dejala vsaka mišica: »Ni bilo
napačno, da si prišel. Le pogumno, brez
plena ne odideš.«

Zofija je ostala mirna, dasiravno
je v njeni notranjosti razgrajal kruti
boj. Bledica, ki se ji je razlila po licu,
ji je dodajala posebno čarobno mičnost.
Ko bi se bil Spurny znal še za kaj nav¬
dušiti, ne bila bi ostala Zofija mrzla
zanj, toda ti časi so zanj že davno mi¬
nili. Prikazen zalega dekleta je tako
zdražljivo vpljivala nanj, kakor grenčica
na jezik sladkosnedeža. »Iz nje postane
enkrat ženska«, — si je mislil v duhu —
»a če je resnica, da dobi toliko denarja,
znal bi se ž njim rešiti propada.« Zofija

- 122

je začutila do njega nepremagljivi odpor
ter sklenila, da se ga bo branila brez¬
obzirno. V nežnem dekličjem srcu je
dozorela krepka volja, da se ne uda
temu človeku, kateremu se je pohotnost
čitala iz očij. »Toda, ko bi bil tukaj
Karol ! Toda on ne pride v takem vre¬
menu« — je zajavkala v duhu ter se
zamislila.

»Gospodična je nekako zamišljena«,
ji omeni s prisiljenim nasmehom Spurny.
Ta smeh pa spreleti Zofijino telo kakor
kačji pik. Nejedly, ki je precej s po-
četka opazil hčerino nepriljudnost, jo
pri besedah Spornega grozeče pogleda.
Zofija se trpko nasmeji.

»Ne čudite se, gospod Spurny\«

Nejedly znovič osorno pogleda
hčerko, na to pa, opravičivši se, odide
ter pusti Zofijo in Spurnega sama, da
bi se ložje mogla seznaniti.

»Čemu ste prišli k nam, gospod
Spurny?« vpraša Zofija tujca s krepkim
in strogim glasom, kakor bi imela pred
seboj pobalina, katerega namerava kaz¬
novati. Spurny se zelo začudi temu po¬
sebnemu glasu, vsekakor pa se še sili
na smeh.

»Da se poklonim vaši krasoti, mila
gospodična.«

— 123

»Tako dobrikanje je pač odveč.
Me vaščanke nismo privajene na take
sladke besede,* odvrne ona z nežnim
smehom.

»Nikakor, ne dobrikam se, gospo¬
dična. Poklanjam se samo vaši nebeški
krasoti, kakor zasluži. Vi ste kakor
Venera...«

»Dovolite, gospod. Povejte mi brez
dobrikanja, čemu ste prišli?« — sili
ona vanj.

Spurny postane nestrpljiv. Ni ve¬
del, ali ima takoj odgovoriti naravnost,
ali še nekoliko počakati. Jezil se je na
samega sebe/da ga vaško dekle spravlja
v zadrego . . . Premišljal je.

»čemu premišljujete ? Mar ne smem
vedeti ?«

Sklep je bil storjen.

»Smete. Prišel sem, da vas poprosim
za vašo .roko.«

»Brez mojega dovoljenja?«

» Nikakor, gospodična. Samo z vašim
dovoljenjem.«

»A kaj učinite, če ne privolim?«

»Ali bi mogli biti tako okrutni,
gospodična? Ne, ne morete; vaše angelj-
ske oči mi pravijo to, v katerih čitam
le milost in dobroto.«

»Ne čitate dobro«, se nasmehne
Zofija, in ko bi bil Spurny bolje pazil

- 124  —

na ta njen smeh, bi bil čital iz njega
samo preziranje.

»Gospodična, ali bi mogli zavreči
mojo ljubezen, katere se je vnelo do
Vas moje srce?« je deklamoval z zo-
perno pretiranostjo Spurny, in Zofija
ni vedela v tem trenutku, ali se mu
ima smejati ali imeti z njim sočutje.

»Veste kaj, gospod?« se obrne k
njemu resno. »Otresite se vseh teh ognje¬
nih dokazov ljubezni in spregovoriva
o vsem mirno. Ali bi vzeli za soprogo
deklico, katera ljubi drugega, in katera
bi vas vsled tega nikdar ne mogla lju¬
biti ?«

Spurny ne odgovori.

»Zares, vi bi je ne vzeli, ker to bi
bilo proti vaši časti, napraviti nesrečno
slabo dete. Vaša pot, gospod, je bila
zaman. Vedela sem, čemu pridete, ter
trdno sklenila, da vas niti za trenutek
ne pustim v negotovosti. Očeta imate
na svoji strani. Toda kakor je Bog nad
menoj — k oltarju me spravite le mrtvo.*

Te besede je izgovorila Zofija tako
strastno in s tako odločnostjo, da se je
Spurny kar prestrašil. Bila je še ble-
dejša, ko je govorila svojo prisego, in
ko jo je izrekla, ni se mogla dalje
premagati, ni mogla, dalje ovirati solza,

125  —

ki so se ji v debelih kapljicah ulile po
bledem licu ...

Karol Jirovec je prišel v dežju in
blatu ter se vstavil pri teti Blahovi,
da tu osnaži vsaj nekoliko svojo obleko.
Povedal je teti, čemu je prišel, in ona,
ko je to slišala, ni bila preveč navdu¬
šena ob njegovem prihodu. Opazila je
že na Zuzkini svatbi, da sta si ta dva
bolj naklonjena nego bi bilo treba, toda
ni rekla nič. »Kakor sta se sešla-', si je
mislila, »tako se razideta ter pozabita
drug na drugega.« Toda, evo, nista po¬
zabila! Se ve — mislila je — Zofija je
vrlo dekle, je bogata, toda Karola bi
bilo škoda, ko bi prišel pod oblast mli¬
narja Nejedlega.

»Torej bi vzeli Zofijo?«

> Da, teta. Zelo mi je všeč.«

»Vrla je in zala, pa tudi učena bolj
nego vsi doktorji; dobi dokaj denarja,
toda jaz bi od tega ne hotela niti be¬
liča. Koliko visi na teh denarjih solz in
kletve D

»čemu, teta?«

Ti denarji niso pošteni; vsi so pri¬
dobljeni oderuški... Janoš je že prišel
ob kmetijo. Kmalu po svatbi mu jo je
hotel Kohn prodati, toda Nejedty jo je
kupil poprej, nego je prišla na javno

— 126  —

dražbo. Opeharil je Janoša za njo, na¬
govoril mu polno glavo nekaj in ta mu
jo je dal na pol zastonj. Na tak ode¬
ruški način je pridobljeno vse mlinarjevo
imetje. Nejedly bo že enkrat še obža¬
loval to, pa če ne on, nesrečen postane
tisti, kateremu da svojo hčer in svoje
imetje. Na takem premoženju ne more
biti božjega blagoslova.«

»Kaj bo sedaj z Janoševimi?«

»Na dnino pojdejo, in potikali se
bodo po kotih. Takšno imetje, toda otroci
vendar ne dobe nič. Ko to izve Martin,
bržkone vse pobije. Martinova žena ve že
to. Bila je še pri Janoševih, ko je Ne-
jedly kupil posestvo... Rajše ne pojdite
sedaj k Nejedlyin.«

»Ker sem že tukaj, vsekako pojdem.
Obljubil sem.«

»Skoro bi bila pozabila. Jožek je
dejal, da se je pripeljal v mlin nekdo
v kočiji.«

»Mogoče; imel bi dospeti sin nekega
tovarnarja.«

»Gotovo je prišel snubit?«

»Mislim; zato še rajše grem tjekaj.«

»Ne hodite, ne poznate še tega
Nejedlega. Obžalovali boste to enkrat«
— brani mu teta.

»Ne, ne bom, teta. Zofija me ima
rada, mati mi je naklonjena in oče« —

— 127  —

dostavi s prisiljenim smehom — »čemu
bi se mnogo brigali zanj. On se ukloni.«

»Ali mislite? Toda jaz bi se med
to rodbino ne mešala. Bala bi se, da
me pri prvem koraku doleti nesreča.
Revna Zofija, da ima takega očeta.«

»Sedaj vidite, teta; a kdove, komu
bi jo dal, ko bije ne vzel jaz. Že grem.
Na noč piidem zopet k vam.«

»Le pridite,« odvrne teta, a v duhu
ji je vedno nekaj dejalo, naj bi Karol
nikar ne hodil v mlin_

V mlinu se je sešel Jirovec naj-
poprej z Nejedlym. Ta ga je sprejel
tako, kakor je Karol pričakoval: hladno,
skoro nevljudno. Dal mu je vedeti, da
bi mu bilo najljubše, ko bi se takoj
vrnil, odkoder je prišel. Jirovca to ni
prestrašilo. Bil je pripravljen na vse.

Zofija je bila z njegovim prihodom
milo osupnjena. Prišel ji je ravno prav;
Spurny ji je bil že do smrti zopern s
svojim vsiljevanjem. Saj mu je že rekla,
da bi ga nikdar ne mogla ljubiti, da
nikdar ne bo njegova ; toda on ni maral
za njene solze, marveč hotel je premagati
njeno trdno voljo s svojim vsiljevanjem.
Zato, ko je dospel Karol, je radostno
vstala ter smehljaje se hitela mu na¬
proti. Ko bi je ne bila zadrževala skrom¬
nost, bila bi ga bila najraje ovila okrog

— 128  —

vratu ter ga poljubila od veselja, da je
vendar prišel in da jo reši vsiljivosti zo-
pernega človega.

Spurny je gledal z zatajevano jezo
na to ravnanje; saj mu je bilo itak le
največ mar za njeno doto. Slutil je takoj,
da je to njegov tekmec, in sicer kaj ne¬
varen tekmec. Premeril ga je nekoliko-
krat z ostrim pogledom, in ko ga mu je
Zofija predstavljala, omenil je zbadljivo:

»Torej slikar. Slikate-li sobe, ščite,
ali....«

»Vse, dragi gospod,« seže mu urno
v besedo Jirovec. »Kot vojaški častnik
sem slikal že tudi sablje.«

Spurny osupne. Takega odgovora
ni pričakoval. Jirovec je to opazil ter
se sočutno nasmehnil.

»Ne mislite pa, gospod, da je sablja
primerna za vsakega. Marsikje zadošča
samo leskovka.«

»Kaj mislite s tem?« vpraša raz¬
žaljen Spurny.

»Nič, popolnoma nič.«

»Nisem vam še povedala, čemu je
prišel gospod Spurny k nam,« vmeša
se v razgovor Zofija, in Spurny jo pro¬
seče pogleda, češ naj bi ne pravila tega.
Razumela je njegov pogled, toda ni se
mogla premagati, da ga ne bi kazno¬
vala za vse nemile trenutke, katere je

— 129  —

danes od njega doživela. Med tem stopi
v sobo gospa Nejedla.

»Mati« — ji zakliče smehljaje na¬
proti — »povejte vi gospodu Jirovcu,
čemu je prišel gospod Spurny k nam.
Jaz zaradi smeha ne morem.«

»Pomiri se, Zofija, pomiri« — reče
ji nežno mati, uvidevši, da začenja biti
Spurny nemiren. Toda Zofija je ne sluša.

»Pomislite si,« jame praviti z de-
tinsko šegavostjo, »gospod Spurny me
hoče na zmiraj odpeljati v svojo tovarno.
Ima baje tako visok dimnik da mu
vrha ni moči videti, iž njega pa se baje
vali vsaki dan dim, da ga ima dovolj
celo mesto.«

»Zofija« ji reče mati resno.

»Toda, mati, čemu me karate ? Saj
sem govorila resnico,« se opravičuje
nedolžno ter se obrne k Spurnemu:
»Ni-li res, gospod Spurny, da imate
tako visok dimnik, in da me hočete za
ženo? Toda jaz sem dejala« — pri teh
besedah se obrne k ostalim— »da imam
že 'drugega in da gospoda Spurnega
nočem. Saj si on radi mene glave ne
odtrga, resnica, gospod Spurny, da ne ?
Kdor ima tako tovarno, dobi deklet na
vsaki prst sto, pa še kako zalih in bo¬
gatih.«

9

- 130  -

Gospa Nejedla je spoznala, da se
je med Zofijo in med Spurnym prigo-
dilo nekaj, za kar ga hoče sedaj Zofija
kaznovati. Da bi napravila konec temu
prizoru, ki je postajal za njo mučnejši
nego za Spurnega, pozove gospoda v
salon, kjer je bila pripravljena na po¬
velje Nejedlega za milega gosta Spur¬
nega prava gostija. Ko je to zapovedal,
se Nejedly pač ni nadejal, da poleg
Spurnega pogosti tudi Jirovca. Spurny
bi se bil pač najrajše že poslovil, toda
upal je še vedno ter zaupal v pomoč
Nejedlega...

IV.

Od Zurkine svatbe ni bilo po Mar¬
tinu nikjer niti sledu. Zginil je kakor
kamen v vodi. čemu, vsakdo je to ve¬
del. Nejedly je takoj drugega dne na¬
znanil orožnikom, da je Martin hudo
ranil soseda, in orožniki so povsod
skrbno iskali zločinca. Niso pa mogli
najti po njem niti sledu. Ali vendar se
ni skrival daleč. V prvem času je bil
pri svoji sestri Zuzki ; vedel je, da ga
ima rada, da ga ne izda niti ona niti
njen mož. Vzrok, zakaj se je tu skril,
je znal utajiti. Onega večera, ko je le
z naporom vseh močij zbežal županu
Nejedlemu iz rok, je dozorel v njegovi

- 131  —

duši grozen sklep. Trdno je sklenil, da
se maščuje nad tem, ki ga je proganjal,
ki je v družbi s Kohnom pripravil na
beraško palico njegove stariše ter požrl
njegov in sestrin delež. Ta sklep ga več
ni zapustil in Martin je čakal samo
ugodnega trenutka, da bi ga mogel iz¬
vršiti. S temi mislimi se je ukvarjal od
jutra do večera, da, še ponoči se mu je
sanjalo o tem in še speč je koval svoj
naklep dalje. Ko pa se je sprebudil, je
bila prva njegova misel — maščevanje.
Ničesar drugega mu ni bilo več mar,
nič ni moglo obrniti na-se njegovih
mislij; zamislil se je tako v to mašče¬
vanje, da je bil slep in gluh za vse
drugo. V takem razpoložaju je bil, ko
je zaslišal, daje  Nejedly kupil posestvo
njegovih starišev, da je zastonj dobil
delež, ki bi imel biti njegov in Zuzkin.
Otroci niso dobili nič, on je pravi berač,
klatež, in tuj človek se bogati z nje¬
govim imetjem! Martin je začel kar
besneti in še tega dne bi bil izvršil svoj
sklep, ko bi ga ne bila potolažila Zuzka.
Dal se je pomiriti, toda le za ta dan,
in sklenil je, da v bodoče ne pokaže
več tega na sebi, marveč izvrši svoj
namen. Od tega časa, ko je sestra Zuzka
spoznala Martinov namen, si je želela,
da bi se rajše kmalu zgubil od hiše;

9 *

— 132  —

bala se je, da se ž njim pripeti kaj
hudega; toda imela je ž njim sočutje,
ni ga hotela zapoditi; ni hotela, da bi
ga vjeli orožniki in zaprli. Mlada,
nepremišljena žena ni pomislila, da to
ne more večno trajati, a njen mož se za
Martina ni brigal.

V nedeljo je pršilo celi dan. Mračno
vreme ni nič kaj dobro vplivalo na
Martinovo dušo. »Približal se je dan
maščevanja« — mislil si je že zjutraj
ter se priprav jal na zlobno dejanje.
Premišljeval je, kako bi ga najlože iz¬
vršil. Vedel je, da na večer hodi mlinar
z doma h Kohnu in da gre mimo žage,
katera pa sedaj radi poprav stoji, in
v katero danes, v nedeljo, nihče ne
pride. Tam se skrije, tam izvrši svoj
sklep. Kdo bo kaj vedel o tem ? ...

Večer je jako zgodaj zagrnil pokra¬
jino s temo. Bilo je temno, da niti par
korakov nisi videl ničesar pred seboj.
V mlinu so se zamudili pri dobrem vinu
do večera. Jirovec in Zofija sta bila
kaj Židane volje. Nejedly je postal časih
mračen, časih pa se je potihoma raz-
govarjal s Spurnym. Bilo je videti, da
kujeta skupni načrt in da sta prepričana,
da se jima posreči. Zlasti na ustnicah
Spurnega se je igral zmagoslavni smeh

— 133  -

— saj mu je mlinar zatrjeval, da sli¬
karja danes zadnjič trpi tukaj, potem
pa Zofijo prisili, da se podvrže oče¬
tovi volji.

Ob osmih se Jirovec poslovi. Mli¬
nar se mu pokaže sedaj nenavadno u-
ljudnega; gre ga pospremit po stopnjicah
celo do vrat. Z isto uljudnostjo mu tudi
pri slovesu reče: »Ne trudite se k nam
v drugič. Svoje hčerke vam ne dam.«

Jirovec ni več slišal; isto tako ni
slišal, kako mu je mlinar z dušljivim
smehom še nekaj pripovedoval.

Svet se je vrtil okrog njega. Šel
je, ali prav za prav švedral, ter dospel
k žagi — tu pa začuti nakrat močan
udarec po glavi, da je zakričal, omedlel
in padel na tla. Kri mu zalije obraz...

V mlinu so zaslišali krik. Najpo-
prej prihite služabniki ter najdejo Ji-
rovca ležati v krvi. Poleg njega je le¬
žala sekira, vsa okrvavljena, s katero
ga je nekdo udaril po glavi. Ležal je
brez zavesti; obvezali so mu rano, dvig¬
nili ga ter urno odnesli v mlin, kjer so
ga jeli dramiti. Zofija je med tem že
zvedela, kaj ga je bilo doletelo; hotela
je zdirjati k njemu, toda niso ji pustili.
Bila bi bržkone obupala...

Urno so pozvali okrajnega zdrav¬
nika, in mlinar je poslal sam svoj voz

— 134  —

v mesto še po jednega zdravnika. Slutil
je, da je Jirovec postal žrtev za tuje
grehe, da udarec ni zadel tistega, komur
je bil namenjen. Spreleti ga strah in
sočutje do človeka, kateremu je še pred
kratkem prepovedal vhod v svojo hišo.

Zdravnik je prišel ter spoznal, da
je rana močno nevarna. Po dolgem trudu
se mu je posrečilo izvabiti iz onemoglega
telesa iskrico življenja. Jirovec je začel
dihati, začel tudi govoriti, toda le v
vročnici in same nerazumljive besede.
Živel pa je še, in zdravnik še ni dal
slovesa nadi, da ga ohrani pri življenju,
če mu bodo skrbno stregli. Na Zofijino
srce so delovale te besede kakor zdra¬
vilni balzam. Sama mu hoče streči, ne
pusti mu umreti...

Zuzka je pogrešila na večer brata.
Odšel je, ne zinivši nikomur, kam pojde.
Pretekla je že ura, a njega še ni bilo
nazaj. Kam le je šel? Saj ga lahko vsak
hip vjamejo . . . Nemara si je spet u-
mislilkaj hudega ? . . Tresla se je strahu,
hodila ven pred hišo, ne maraje za dež;
gledala skozi okno na ulico, pa zopet
šla ven na dvorišče. Toda Martina ni
nikjer. Naenkrat pa začuje, kako se
plazi nekdo potihoma skozi vrata od
dvorišča; urno stopi v vežo ter spozna

— 135  —

Martina. Prestrašil se je ter hotel se ji/
izogniti.

»Kj e si bil, Martin?«

Ni odgovoril. Zuzke se poloti huda
slutnja. V sobo ni hotel iti. Naposled
jo vendar uboga ter gre. Komaj pa
noter stopi in obstane pred lučjo, za¬
kriči Zuzka z grozo: »Za Boga, Martin,
kje si se onesnažil s krvjo?«

On se dela mirnega. »Onesnažil?
Kri mi je tekla, mislim, da je od tega
ostal kak sled.«

Med tem prihiti domu Janez Plot,
Zuzkin soprog, ves zasopljen.

»Ali že veste, kaj se je zgodilo. V
mlinu je ubil nekdo tega slikarja.«

Martin divje izbuli oči ter komaj
spravi iz sebe besede: »Ali je to resnica,
Janez? Ni-li ubit mlinar?«

»Martin !« zakliče prestrašeno Plot,
»ti torej že veš to ? Ti si okrvavljen, ti

si to storil_ Slikar Jirovec je ubit, ti

si ga ubil.«

»Ne, nisem ga ubil«, odvrne zme¬
šano Martin — »Jaz sem hotel le mli¬
narja — mlinarja sem ubil.«

In ko se je potrdilo, da je bil ranjen
Jirovec, se jame Martin hudo jokati;
glasno je vzklikal, in ko je utihnil, je

— 136  —

pristopil k sestri, ki je bila vsa omam¬
ljena po tej novici: »Sestra, svak, od¬
pustita mi. Jaz sem to storil. Hotel sem
se maščevati nad mlinarjem, ker me je
tako preganjal in nas pripravil ob vse.
Prosim vaju, odpustita mi in ne povejta
tega nikomur. Jutri pojdem in se sam
prijavim... Cernu sem dosegel ravno
njega ?«

Martin se znovič spusti v jok, ki
je bil podoben tulenju divje zverine,
katera cvili nad mrtvim mladičem.

* *

*

Minilo je šest dnij. Jutranje solnce
je prijetno ogrevalo zemljo, katero je
ohladil po noči tihi dež. V mlinu se je
sešlo mnogo ljudij. Prišli so možje in
žene, prišli mladenči in družice, prišli
z venci in cveticami. Povsod si opazil
gibanje, toda to gibanje je bilo tako
čudno, da se ti je tesnobe stiskalo srce.
Povsod si videl le resne, žalostne obraze;
v marsikaterem očesu se je lesketala
solza. Tudi tam v zgornji sobi, kjer je
na nedeljski gostiji Jirovec poslednjikrat
govoril z Zofijo, je bilo žalostno. Sredi
vencev in rož med plapolajočimi sve¬
čami je bil napravljen preprost oder, in
na njem je počivalo mrtvo truplo Ji-
rovčevo. Čez tri dni je umrl za hudo

— 137  —

rano. Poleg rakve so klečali potrti od
bolesti priletni stariši, ki so zgubili je-
dino svojo tolažbo, jedino svoje dete...
A poleg prve v sosednji sobani so gle¬
dali drugi stariši, kaj se godi z njihovim
otrokom, ki je bilo bolj podobno senci
nego človeku. Tudi trdo očetovo srce
se je omehčalo ter prosilo Boga, da bi
mu ohranil jedinega otroka, materino
srce pa je kar umiralo od bolečin. Zo¬
fija je sahnela in venela kakor cvetica,
katero je spalil neusmiljeni mraz. Zdrav¬
niki so svetovali, naj jo odpeljejo nekam
v mesto, kjer bi mogla med truščem
pozabiti svojo žalost.... Druge pomoči
niso vedeli... Toda razjedajoče bolečine
ne prežene iz umirajočega srca nobeno
zdravniško znanje...

Zvonovi zazvone z otožnim glasom
— ko so odnašali rakev iz mlina. Ravno
so zapustili mlin, ko je jel mlinsko
shrambo oblizovati velikanski požar.
Zapalila jo je roka zločinca, da je s
prešerno lučjo osvetljevala poslednjo
pot, po kateri so nesli mrtvo truplo Ji-
rovčevo.... Grozna pogrebna baklja !
Bilo je to poslednje Martinovo mašče¬
vanje. Ni se prijavil, kakor je obljubil
v nedeljo večer, toda odšel je od sestre,
klatil se in skrival, pričakuje, kaj se
zgodi. Dočakal je dneva Jirovčeve smrti,

— 138  -

dočakal pogreba, in ta pogreb je napra¬
vil tako grozen za celo vas_

Ljudje so hiteli zbegani od pogreb¬
nega sprevoda gasit požar. Dobili so
pri njem Martina, ki je s peklenskim
razkošjem gledal, kako šviga plamen
kvišku proti nebu, kako se vale cela
kolesa dima proti mlinu, iz katerega so
ravnokar odnesli rakev. Dobili so ga
ter ga nemudoma zgrabili. Ni se jim
ustavljal; mirno je poslušal vse grozilne
besede, kakor človek-bedak, kateremu
ni več mar ni za življenje ni za smrt.
Odpeljejo ga v mesto v preiskovalni
zapor. Tu je prebil nekaj dnij, pa zbolel
in umrl, ko je bil poprej vse priznal.
Zatajil je samo to, da se je zadrževal
tako dolgo pri sestri. Hotel jo je obva¬
rovati pred dolgo preiskavo in kaznijo,
da je skrivala zločinca, obvarovati njo,
katero jedino je imel na svetu rad.


Pomladni mraz.

Novela Svetozara Hurbana Vojanskega.

Iz slovaškega prevel Podravski.

J,

T

I.

fx»

e pade, ne pade!« je klicala Stan¬
kini glasom šestnajstletna deklica,
poganjaj e s paličico kotajoč se bukov
obroč, s kakoršnim se navadno zaba¬
vajo mali otroci. Prilegala se ji je ta
otroška igra, kajti vse njeno vedenje je
bilo še otroško. To je priznavala tudi
njena mati, korakajoča počasi s prilet¬
nim gospodom, oblečenim po najno¬
vejšem kroju. Vračali so se domu s
kratkega sprehoda. Priletni gospod je
prišel popolnoma nepričakovano obi¬
skat vdovo Bijankovič. Bil je bogat in
visoko postavljen uradnik v glavnem
mestu... Vdova je čula njegovo ime iz
ust svojega rajnkega moža, ki se je na¬
dejal, da bližnji njegov sošolec ga ne
zapusti v nadlogi, če je nemara posku¬
šal kedaj, okoristiti se s tem prijatelj¬
stvom, tega ona ni vedela. Vedela je
samo, da pomoči ni bilo od nikoder, in

- 142  —

imena bogatega črnošinskega se ni niti
več spominjala, dokler ga ni prečitala
na posetnici, katero ji je poslal iz naj¬
bližje mestne gostilnice z vprašanjem,
če sme priti posetit vdovo svojega naj¬
večjega prijatelja. Vedela je, da sedaj,
ko so njenega moža ugonobile nesrečne
zadolžene in nezadolžene razmere, ka¬
tere bi z malo podporo lahko bile od¬
pravljene, njej ne bodo pomagali vsi
bližnji njegovi šolski prijatelji. Pri vsem
tem pa je sprejela Črnošinskega kot
znanca ... Saj je čula to ime od svojega
moža !

»Nu, prenehaj !« je zaklicala gospa
Bijankovičeva svoji hčerki; »bližamo
se mestu!«

»A tam je še le prav gladko«, od¬
vrne veselo Marica. Lice je imela raz-
paljeno, prsi so se ji dvigale od urne hoje.

»Glejte, velmožni gospod, tako
dekle imam ! Ne uboga pa ne uboga!«

In zares, Marica je tirala obroč ter
tekla za njim, da je daleč prehitela naša
znanca.

»Vi imate dijamant«, reče važno
Crnošinski, gladeč si svojo že močno
osivelo brado, »siroto zares, — kako
bridko je pomisliti na to.«

Bijankovičeva ni pričakovala od
tujca takih pomilovalnih besed. A on

- 143  —

ji jame praviti o rajnkem možu, o ču¬
dovitih slučajih, ki trgajo vezi najzve¬
stejšega prijateljstva. Ko prideta k nizki
hišici, kjer je stanovala vdova, in je
črnošinski hotel se posloviti, je bila
Bijankovičeva že tako ganjena, da je s
solznimi očmi prosila črnošinskega, naj
bi ji skazal čast ter stopil ž njo k večerji.

Ukusno oblečen uradnik, z bri¬
ljantno zapono na vratu, in vse njegovo
vedenje se prav nič ni strinjalo z malo,
nizko, revno prirejeno sobano. Očividno
je bila to soba za goste. .. Bili so v
njej trije stoli, naslonjač in miza, pokrita
z zlato obrezanim albumom in knjigami.
Bil je to nekak salon. Toda bila je tii
tudi postelj, in na obrabljenem predal¬
niku so bile videti razne prozaične reči
za vsakdanjo rabo : pladniki, žlice in
priprost lončič z mlekom. Na malih
oknih so bile preproste zavese, viseče
do tal, — prav kakor v salonu. Tako
se ubožana rodbina popenja vedno
kvišku, da bi jo spominjala vsaj senca
prejšnjega blagostanja na srečne, pre¬
minule čase.

črnošinski je z jednim pogledom
opazil vse. Videl je nepokoj vdove, vi¬
del, da je hči smuknila skozi vrata in
se potem skrivoma posvetovala z ma¬
terjo. Vedel je, da jima napravlja te

— 144  —

skrbi večerja. Opazil je tudi, da v tej
domačiji ni redne hišine, ker postarana
ženska, ki je naposled prinesla pladnike
in jih položila na predalnik, je bila oči-
vidno le začasna postrežnica. Toda gospa
Bijankovičeva je znala vse pripraviti
tako, da njen gost ni čutil onega ne¬
prijetnega čutila, ki ga vzbuja revščina.
Kaj okusna se mu je zdela pečenka
(prinesena bržkone iz gostilnice, ker
je prišla že na pol mrzla na mizo) in
čaj. Posebno okusen se mu je zdel čaj,
katerega je rad imel močno sladkega ;
toda videl je tudi to, da je za tretji ko¬
zarec že zmanjkalo sladkorja...

Marica ni opazila materine zadrege.
Z velikimi, črnimi očmi je gledala tujdga
gosta ter bila trdno prepričana, da si
mora tako star gospod smatrati za čast,
da dobi tako večerjo! Še steklenico
ruma mu je šla sama kupit za celih 35
krajcarjev! In sladkor ! Ni opazila, kako
ostro jo opazuje gost z osivelo brado
ter se je močno čudila, ko jo je prijel
za roko in jo hvalil.

»Vpijanil se je«, si je mislila, »škoda
tega sladkorja!«

Pričakovala je namreč, da ga ostane
vsaj jeden košček, toda zaman ; »vel-
možni« gospod je v tihem, komaj sliš¬
nem razgovoru z materjo vzel še tega

- 145  —

poslednjega ter ga namočil v hladnem
in ne dovolj sladkem čaju.

»Pojdi spat, moje dete«, reče mati
in roka se ji je tresla.

Marica je na to komaj čakala. Ra¬
dostno je poskočila, priklonila se gostu
ter poljubila materi roko. Iz spalnice
se je začulo tiho petje, ki je naposled
utihnilo.

»Za Boga!« reče Bijankovičeva,
komaj je hčerka odšla, »kak dolg ? —
jaz o tem ničesar ne vem.«

»Da, dolg, velik dolg«, odvrne

je bil vaš mož še živ... Da, on, vaš
Gustav me je rešil! Ne sicer mojega živ¬
ljenja, pač pa nekaj več, mojo čast,
moje vse... A kar je še važnejše, rešil
me je ter žrtvoval samega sebe. Napra¬
vil sem v mladostni lahkomišljenosti
nekaj, kar bi me bilo pogubilo za zmi-
raj... S kesom v srcu vam priznavam
to... Imel sem pri sebi tuj denar. Raz¬
vnet po igri sem ga zaigral. Gustav
me je rešil ter jirevzel krivdo na-se .. .
in jaz sem bil spoznan nedolžnim, a madež
je ostal na njem. Tako je tudi prišlo,
da vaš mož ni mogel više, da, celo za¬
ostal je za drugimi kot nezanesljiv

Crnošinski sed ' "
terega nisem

dolg, ka-
i, dokler

10

— 146  —

uradnik, jaz pa sem stopal neprestano
više v službi.«

Bijankovičevo je jelo biti strah
pred tem človekom. Ob enem pa je tudi
razumela vse moževo trpljenje, njegovo
brezvspešno borbo, njegove prazne na¬
pore, popeti se više.

»Prišel pa sem radi tega, da vam
kolikor mogoče popravim svojo krivdo...
Vidim, da se nahajate v slabih raz¬
merah ...«

»Ne, ne! Pustite to! Vi me hočete
razžaliti z miloščino, vedoči, da moja
pokojnina znaša samo 300 goldinarjev
ter me sili živeti skromno. Ne, gospod !
Vem, moj mož mi je pravil, da vi bi
nam mogli pomagati...«

»Da, in to je, kar me muči. Pisal
mi je... toda vi veste, kako ravna v
tisočerih slučajih obogateli prijatelj s
pismi svojega revnega prijatelja ! Tako
sem ravnal tudi jaz. Vrgel sem jih med
stotino drugih beraških listov... Da,
to sem učinil in to me je prignalo sem,
ko sem čital o Gustavovi smrti. Beseda
smrt je velika, važna beseda... Hočete-li,
da morem pomiriti svojo dušo?«

Bijankovičevi je prišlo v glavo, da
ni le ona sama žrtev te prezirljivosti,
marveč tudi njena hči. Ponos se je za¬
čel umikati materinski ljubezni. Kdo ve,

- 147  —

če mar bogati prijatelj njenega moža
ne zagotovi bodočnosti njeni hčerki ?

»Ne branim vam«, reče tiho.

Crnošinski vstane z naslonjača.

»Dajte mi svojo hčer«, reče s tre¬
sočim glasom.

Bijankovičevi se stemni pred očmi.
Pokrije si lice z rokama ter omahne na
stol...

»Verjamem, da vas je to osupnilo«,
začne Crnošinski ter jo prime za roko,
po očetovsko nežno nagnivši se nad
njeno glavo. »Culi ste mnogo novega,
toda to so bile besede poštenega moža.
Vrhu tega še pravijo, da noč ima svojo
moč... Jutri se kaj več pomeniva...
Hvala vam za pogoščenje.«

Ona vstane ter nekako topo gleda
tujca. On pa vzame svojo vrhno suknjo
s svilnato podvleko, se prikloni ter
otide, Bijankovičeva jame hoditi z urnimi
koraki po jedilnici kakor volkulja v
kletki. Časih se prime za glavo, časih
zopet spusti v jok... Po davni navadi
jame pospravljati z mize... Pod plad-
nikom, ki ga je rabil gost, najde dva
popolnoma nova stotaka... Ves njen
ponos zakipi v njej... Bila je hči ne-
bogate, toda inteligentne rodbine ; bila
odgojena skromno, toda v plemenitem

10 *

— 148

duhu. Njen mož je bil potomec Bran¬
kovičev, in samo neka nesreča je prisila
jednega iz njegovih prednikov, spreme¬
niti svoje ime... Toda tu — taka grozna,
odurna historija ! Zbirala je že celo ko¬
pico prezirljivih besed, s katerimi hoče
sprejeti nepoznanega veternjaka. Njen
mož je sicer grešil, toda to še ne daje
tujcu pravice, da jo hodi semkaj žalit.

II.

Drugega dne si je Bijankovičeva
res spraznila svoj meh nabranih besed.
Sama je pričakala Črnošinskega. Hčerko
svojo je odpravila k znani učiteljici, ki
je bila kaj mila in postrežljiva oseba.

Opazila pa je kmalu, da so vse
njene besede le bob v steno. Crnošinski
je poslušal vse z mirnim, da, prijaznim
licem. In ko vdova ni imela več kaj
povedati, ko se je njena jeza razprašila
na nasprotnikovi hladnokrvnosti, je tudi
sama občutila olajšanje... Marsikaj, o
čemur je premišljevala po noči, kar je
povedala črnošinskemu, se ji je zdelo
sedaj pretirano. Njegove krotke besede,
njegova trditev, da on dobro pozna
njeno jezo, da ni pričakoval nič drugega
in da prav to ga veseli, da je našel
tak blagorodni odpor, katerega pa se

— 149  —

nič ne plaši, ker je čista njegova nakana

— vplivale so kakor olje na razburjeno
morje. Poslednje se je pomirjevalo.
Kolikor več je pripovedoval gost o
svojem visokem stališču, toliko več
je čutila pred seboj propast bede in
onemoglosti. In ko ji je predočil, kaj
bode z Marico, ko bi ona umrla, je
vdova kar strepetala ... Grozna misel...
Živeti v revščini, se ji ni zdelo grozno

— toda zapustiti j edinega otroka —
dekle, v širokem, pustem svetu...

Pokazalo seje, da Črnošinski njima
ni bil popolnoma ptujec... Saj je bil
že petkrat po Bijankovičevi smrti v D.
ter videl mater in hčer in povpraševal
po njima... Videl je tudi Marico na
glediščnem odru v neki mali vlogi...
Takrat je dozorel v njem sklep. Zalju¬
bil se je v mično prikazen ; on ni samo
hladen in premišljen starec ; v njegovih
prsih biva tudi srce. Čemu naj bi torej
ne storil dvojne dobrote: osvežil

in osrečil si svoje stare dni ter poravnal
stari dolg ? Ni mnogo takih, ki bi se
tako spominjali starih dolgov.

Proti poldnevu je Bijankovičeva
bila že popolnoma omehčana, samo pro¬
sila je, naj vzame nazaj ona dva sto¬
taka ... Ona si ne želi darov . . . Kaj
takega da ni lepo zanj. Črnošinski jo

150  —

je prepričal, da je bila to od njegove
strani res velika drznost, toda ko je
opazil njnn položaj... mislil si je, da ...
nu, z jedno besedo, dal se je premagati
po srcu, ne vprašaje za svet razuma.
Naposled je vzel bankovca ter ju potla¬
čil v oprsnikov žep. Prišla je ženska,
postrežnica.

»Ej, babica, včeraj sem pozabil
dati vam nekaj za čaj ! In izvlekel je
stotak ter ga stisnil starki v trdo, uma¬
zano dlan tako, da tega vdova ni opazila.

»Oprostite, toda'mene kliče dolžnost
— moram iti! Škoda, da ne vidim va¬
šega dijamanta ! Toda ali smem priti k
vam ? Kaj ?«

Bijankovičeva je bila vsa omam¬
ljena. Kazsodnost je glasno terjala svoje
pravo, njev ponos je bil strt, kakor bi
bila megla sedla na njeno bedno dušo.

»Odpustite-li revni vdovi?« je de¬
jala ter proseče pogledala uradnikovo
lice. Videla je, da je to lice sicer hladno,
toda dobrosrčno, vzbujajoče zaupljivost.
»Kaj bi ga moglo vabiti k nam, bera¬
čem ? Mar dobiček ? Mar sebičnost ? K
nam tako bednim, ničemnim ?« Težavno
je bilo domisliti si kaj slabega. A ta
kes ! Ta dušni mir, to potrpežljivo pre¬
našanje vsega, česar ga je obdolžila !
Crnošinski je zapustil revno vdovino

151

stanovanje ; ona se je zjokala po nje¬
govem odhodu, pa se zopet razvedrila
ter se vglobila v topo, nemo zamišljenost.

»Blagorodna gospa !« je klicala
starka - postrežnica, prihitevši na vso
sapo v hišo, »ta velmožni gospod mi je
stisnil v roko stotak. Gotovo se je zmo¬
til ... hotel mi je dati goldinar. Za Boga,
gospa, prosim vas, nesite mu ga ter
opravičite me, ker se bojim. Znali bi
me celo zasledovati. Mili Bog, toliko
denarja ! Ne bila bi niti opazila, toda moj
mož mi pravi: čuvaj se nastavljene
pasti! Da bi bila to, pravi, pivnina!
Dobra pivnina — stotak ! Nesrečnica, kaj
si napravila ! Pri tej revni vdovi bi se
dobivali stotaki za pivnino ! Oh, odpu¬
stite mi, on je že takšen...«

Vdova je uganila, da je to jeden
od onih stotakov, ki ju je našla pod
pladnikom.

»Pomiri se, žena«, daj mi denar,
da ga spravim ; ta gospod kmalu zopet
pride.«

»Samo, da bi na me ne letel sum
— ker moj mož.!«

Ko je starka odšla, je padla Bijan-
kovičeva na kolena pri naslonjaču.

»Moj Bog, revna starka vrača sto¬
tak, jaz pa sem namenjena sprejeti tako
strašen, strašen dar!«

- 152  —

Kakšen je bil ta dar, to je spo¬
znala takoj drugi dan. črnošinski je
plačal vse, kar je bil dolžan njen rajnki
mož in česar ni mogel plačati radi svoje
nagle smrti. Z jedno besedo, umil je
madež z Bijankovičevega imena ter s
tem pomiril vdovi dušo.

III.

»Mati, draga mati!« je klicala Ma¬
rica, prihitevši v sobo. »Srečala sem
onega gospoda, ki je bil pred mesecem
pri nas ; prav on je bil. Šel je s sod¬
nikom in drugimi gospodi. Tako so
se mu uklanjali, da je bilo že res smešno.
Vsi okrog njega, a on v sredi kakor
kralj, kakor star, važen kralj.« Zasme¬
jala se je ter kazala, kako se je uklanjal
notar, kako zopet debeli župnik. »On
pa se je držal tako«, pri teh besedah
je naredila resnobno lice, razprostrla
roke ter zrla ošabno okrog. »Popolnoma
drugačen človek. Toda jaz sem ga spo¬
znala po osiveli bradi. On je bil, on.«

Bijankovičevo je zabolelo srce. Ve¬
dela je, da pride. Krasni darovi, katere
je poslal materi in hčerki, so bili zaprti
v predalniku. Ž njimi vred je Bijanko-
vičeva sprejela navdušeno pismo Črno-
šinskega.

— 153

Nii, kaj še več ? S kako lahkomiš-
Ijenostjo vendar govoriš o važnih lju¬
deh! On je dober znanec, naš prijatelj.
Nemara še pride k nam !«

Nii, takrat moramo že kupiti nekaj
več sladkorja«, je resnobno omenila
Marica.

»Bodi vsaj nekoliko bolj pametna,
saj že nisi več otrok...«

»To mi je trdila tudi učiteljica...«

»Nisi več otrok. Bodi pametna,
Marica. Gospod Črnošinski opravlja kaj
važno službeno dolžnost. Bil je prijatelj
tvojega očeta, — z jedno besedo...«
Dalje ni mogla govoriti, dasi jo je črno¬
šinski prosil v pismu, naj bi pripravila
hčer na njegov dohod. ..

»čuj, Marica. Ti nisi več otrok,
pravim še enkrat. Pomisli vendar, kaj
bi bilo, ko bi ti jaz umrla. Marica...«

Zopet ji zamre beseda. Marica pa ši¬
roko odpre svoje itak velike in vlažne oči.

»Kaj pomeni to, mati? Aha, že
vem, že vem ! Za to tako skrivate ključ
od predalnika, čevljarka je baje videla
tkanino za obleko, videla brokat. Mati,
kaj je to? Že davno mi mrzi, da nekaj
skrivate pred menoj. Kaj je to?«

»Da, skrivala sem pred teboj, skri¬
vala ...«

— 154

Marica poklekne na kolena ter po¬
loži svojo glavico na materino krilo.

»Toda, draga mati, čemu me tako
kaznujete? Saj vendar nisem več otrok;
zdi se mi, da sem že odrasla deklica.
Toda priznavam, da sem tudi jaz nekaj
skrivala pred vami. Slišala sem nekaj
od sosedov, toda nisem vam tega po¬
vedala, ker sem se bala. Kako govoriti,
ko pa vi le molčite ! Zdi se mi, kakor
bi se tudi vi nečesa bali.« — Na to je
z žarom in nežno ljubeznijo jela polju-
bovati materi roke, kar se ni prav stri¬
njalo z njeno živo in nekoliko svoje-
glavno naravo.

»Ne, mati, ne vznemirjajte se, jaz
nisem več otrok. Meni se je v poslednjem
letu marsikaj zjasnilo, kar mi je bilo
poprej tajno. Poprej nisem čutila, kako
bolestna je revščina ; vi mi niste dali
tega čutiti, izmučena mati! Oh, kako
vrli ste...« In začela jo je božkati po
licu. »Verjemite mi, gospa učiteljica, ki
vas ljubi kakor rodno sestro, tudi ta
pravi, kako ste razcveteli in omladeli.
Tudi sosede si šepetajo to. Oh, moja
draga mati!« ,

Bijankovičeva je bila vsa začudena
in deloma omamljena. Njena hči je
izrekla naenkrat besede, kakoršnih še

- 155  —

ni cula iz njenih čarobnih ust/Vse bo¬
jazni, katere je imela, so se razprašile,
in to, kar je bilo tako strašno v nepri¬
čakovani zahtevi črnošinskega, je jelo
izgubljati svojo grozo. Ona je sedaj
prvič videla, da njena hči ni več otrok
— toda ob enem je tudi drugače jela
gledati na Marico, ne tako kakor doslej,
ko je bila za njo samo mila, nedolžna,
otročja deklica.

»Nii, ti torej veš to, pa bi se ne
protivila ... ?«

»Mati, opustive ta neprijetni razgo¬
vor . . . Moram vam priznati, da z uči¬
teljico govori ve popolnoma resnobno,
kakor se to spodobi odraslim ljudem.
Toda ne mislite si o njej nič slabega.
Ona vas ljubi, da, obožuje. Čemu me
še izprašujete ? To, kar vi zahtevate,
draga mati, to je za-me zakon !« In
znovič jame poljubovati materine roke.

»Ne, ne. Pomisli sama. Jaz ti morem
samo svetovati, ne pa zapovedati...
Nemara, da se bo skoro treba odločiti.
Razsodi sama.«

»Kaj naj razsodim? Mar imam pra¬
vico k temu ? Nikakor! Vi ste moja
mati, vi moje vse ! . .«

»A jaz vsega ne morem znati...«

»Pa znajo to drugi... Mislite mar,
da je to kaka tajnost? Ljudje vedo vse,

— 156

zlasti še to, kar se njih ne tiče. Toda,
kaj naj storim ?«

Nekdo potrka na vrata. Bil je Grno-
šinski. Marica poskoči, otre si vlažne
oči ter se skrije v kot.

»Ali smem vznemirjati vajino rod¬
binsko idilo?« vpraša, videč obe močno
ganjeni.

»Oh, prosim, prosim«, odgovori ve¬
selo z zvonečim, nekoliko tresočim se
glasom Marica z otroškim pogumom,
prihitevši visokemu gostu nasproti in
hoteča zbežati. Toda on jo pridrži.

»Zdi se mi, gospa, kakor sklepam
iz besed vaše hčerke, da ste jo že pri¬
pravili. Nisem prijatelj dolgega bese¬
dovanja.«

»Ni bilo treba dolgih besedovanj«,
omeni mimogrede Marica.

Bijankovičeva stopi h gostu, ter
ga prime za roko.

»Vidim, sam Bog mi je polajšal
vse. Niti sama ne vem, kako je to prišlo.
Strah pred tem, česar sem se bala, je
zginil. Po volji Božji...«

črnošinski stopi k Marici ter jo
prime za roko.

»A tako, smem biti srečen ?« Usta
so mu trepetala, ko je objel mlado dekle
okolo pasu.

— 157

Po Maričini glavi je zablisnila na¬
enkrat grozna misel.

»Večni Bog!« je zakričala z obup¬
nim, stene presunljivim glasom in sedla
na tla pri nogah črnošinskega, kakor
znajo razvajeni otroci, kadar jih hočejo
kaznovati.

Verjela je šepetanju sosedov, da
velmožni gospod hoče dobiti roko njene
matere. Sedaj pa je spoznala, da želi
le njo — njo samo.

IV.

Ko se je Marica po velikem ga-
nutju in prvi grozi zopet zavedla, je
bilo prvo čustvo, ki jo je prevzelo, glo¬
boka, neizrekljiva ljubezen do matere.
Videla je jasno, da njena dosedanja
ljubezen ni bila nič, bila le navada,
bila igrača, da, do gotove mere celo fa¬
rizejstvo. Sedaj je še le spoznala, da
ljubezen do matere je nekaj popolnoma
drugega, nikake mačkine solze, marveč
velika naklonjenost duše. Vse, kar je
bilo pozemeljskega na njeni materi, je
izginilo; .ostal je samo angelj, nekaj
nadtelesnega, čisto duhovnega. Ko je,
poklonivši se, Crnošinski odšel, govore,
da njima samima prepušča odločitev,

— 158  —

»brez vpliva svoje osebe«, jo je pre¬
vzelo drugo strašno čustvo: neomejen
gnjus do človeka, ki je priletel kakor
bomba v tiho bivališče revne vdove.
Kar sklel jo je pas, katerega se je do¬
taknila njegova roka ; pleča, ob katera
se je vprl, so jo žgala kakor ogenj. V
mislih se je bila že privadila na to, da
bi utegnil postati njen očim, in s takim
čustvom ga je tudi pozdravila, ko je
vstopil, dasi jo je tudi to veljalo dokaj
truda. Trudila se je, spoprijazniti se z
usodo sirote, ko se njena mati omoži
drugič. In vsi’ ti napori, treba priznati,
dosti občutljivi, toda junaško zmagani,
so bili sedaj uničeni, in nekaj popolnoma
drugega se je prikazalo pred njeno do¬
zorevajočo ali že dozorelo dušo.

Kako urno se spremeni ženska !
Kako naglo ona prestopi iz detinstva,
iz dobe igrač k polni zrelosti ! Toda to
se ne zgodi lahko : Duševno pretresenje
pri takem urnem prelomu je dosti večje
nego pri moških, polagoma dozoreva¬
jočih. Minolo je nekaj mescev, in že ni
bilo moči niti misliti, da bi Bijankovi-
čeva Marica mogla skakati za bukovim
obročem po veliki cesti v mesto.

Bijankovičeva je spoznala, da stvar
Crnošinskega je dospela že tako daleč,
da bi bilo težko se vrniti brez sramote. ..

— 159  —

Vrniti bi mu sicer mogla v predalniku
zaprte svilnate tkanine in dragocenosti,
toda ni mu mogla vrniti tega, kar je
učinil, da je očistil madež, ki je visel
na moževim imenu, črnošinski sam pa
tudi ni bil človek, ki bi se bil dal za-
strašiti s prvimi pojavi razvajenosti
mlade deve. On je nadaljeval svoj posel
do zrelo premišljenega namena pošteno,
potrpežljivo in dosledno. In vse bi se
bilo dalo poravnati. Manjkal je samo
jeden pogoj. Srca ni imel. Naj govore
kar hočejo o srcu kot o nečem nepo¬
trebnem, da, na pozemeljski poti narav¬
nost škodljivem, vendar brez njega ni
pravega življenja, niti sreče, niti člo¬
večnosti. Ono je skrito ; težak je pristop
do njega ; ono se ne blišči, ne osleplja
kakor razum, toda za to je neprecenljiv
dar božji. Nekoliko srca lahko popravi
mnogokrat napačne račune razuma.

Toda srca ni bilo. Črnošinski je
vzel revno prijateljevo siroto ne le vsled
osebnega prospeha, omamljen po njeni
svežosti in nenavadni lepoti, marveč
z dobrim, resnica, dobro premišljenim
namenom. On je hotel tako poravnati
stari dolg ter oslajšati si življenje, ki
ga je jelo že dolgočasiti. In prisegel je,
da izpolni zvesto vse; da za žrtev, ki
mu jo prinaša mlada deva njemu, skoraj

160  —

starcu, podeli jej vse, kar jej more po¬
deliti imetje, njegovo visoko stališče v
velikomestni družbi. Obljuboval si je
krasno, toplo jesen, ogreto s krasnim
solncem, nova ganutja in srečo, katere
ni videl pri ljudeh, ki so se oženili z
meščanskimi hčerkami. »Prepi’osto in
nedolžno vaščanko je hotel presaditi v
svoj stekleni vrtec.«

V.

»Domu, domu !« Te besede je za¬
slišal črnošinski, vračajoč se petega dne
potem, ko je presadil preprosto va¬
ščanko v svoj stekleni vrtec. Krik je
prihajal iz soprogine sobane — toda
glasu ni poznal. Hitel je tj e ter našel
ženo na pol razpravljeno. Sedela je pri
mizici ; njeni bujni razpleteni lasje so
se ji vsipali v temnih kodrih po belem
vratu. Pred njo je stala živahna hišna,
gledajoča z velikimi, preplašenimi očmi
svojo gospodinjo. Marica dvigne pro¬
seče svoje roke vstopivšemu naproti.

»O prosim, za božje usmiljenje...
pustite, pustite me domu! Jaz že ne
vem, kako se dalje premagovati! Bog
vam to povrne ...«

- 161

»Toda, duša moja, kaj se je zgo¬
dilo?« vpraša Črnošinski ter se potem
obrne k hišni, ko je žena položila glavo
na mizico ter molčala.

»Velmožni gospod jaz ne vem.
Prišla sem na zvonenje... Gospa še
niso bili oblečeni, pomagala sem jim. Pa
le jokajo in jokajo! »Domu, domu!«
kličejo neprestano...«

»Pojdi ven,« ji ukaže Črnošinski.

»Kaj ti je, dušica?... Ti si bolna,
mar naj ukažem pozvati zdravnika, kaj ?
Česa ti manjka ?«

Marica ne odgovori.

»Nii, povej, čemu me mučiš? Kaj
se je pripetilo ?« S temi besedami se
približa ženi ter ji položi roko na pleča.
Marica se zgane, kakor bi se je bil do¬
taknil z razbeljenim železom, pa zopet
položi glavo na hladno mizino ploščo.

»Kako to prijetno hladi«, je dejala
kakor v snu; »glava me boli, strašno
mi je !«

»Ti si bolna ; nu, vlezi se, jaz po¬
zovem zdravnika.«

»Ne, nisem bolna ; le zlobna, grešna
in nagnusna sem... oh, kako nagnu¬
sna ! Pustite me, pustite !«

»Pomiri se, to je samo napad vroč-
nice, ki preide! Kako si me prestra¬
šila. Glavo imaš popolnoma hladno...«

H

- 162  —

Pri teh besedah ji bojazljivo položi roko
na glavo. »Moraš se premagati.«

»Že sem se premagala!« zakliče
Marica z naravnejšim, tišim glasom ;
»že je to prešlo! Oh, prestrašila sem
te... Prešlo je... Pošlji mi hišno.«

Crnošinski odide ter ji pošlje soba¬
rico. Bil je ves prestrašen. Neprijetno
mu je bilo tako vznemirjenje 'domače
tišine... Ves se je tresel. Kaj takega
bi nikdar ne bil pričakoval; na to v
svojem rodbinskem življenju ni računal.
Taki prizori!

Opoludne je odšla Marica v obed-
nico, rujavo pobarvano, bleda, toda
mirna, črnošinski jo je pozdravil kakor
navadno. Niti z besedico se ni zmenil o
prizoru, ki je deloval nanj, kakor bi
mu vlil mrzli curek na njegovo polu
plešasto glavo. »Domu!« mislil si je.
»Kaj hoče s tem ? Kaj hoče s tem čud¬
nim hrepenenjem sedaj šesti dan po
svatbi?« Smatral se je za velikega do¬
brotnika, kar so tudi povsod priznavali,
radi tega se mu je videla soprogina
težnja le velika nehvaležnost. Ko je po¬
gledal na svojo novo prirejeno stano¬
vanje, na celo vrsto svetlih sob, na novo
pohišno orodje, je čutil globoko, da je,
vzevši dekle iz revne rodbine, izvršil
blagodejno delo. No, saj to preide, si

— 163  —

je mislil; ona je še tako mlada, pa jo
lahko vse razdraži. Naposled se privadi.

In resnica, dnevi so tekli mirno.
Marica je bila sicer tiha, pa cesto jo je
našel z zaplakanimi očmi. To ga ni
vznemirjalo./ Sklenil je, uvesti jo v
družbo. Zahajala sta k mnogim znancem
na večerjo ter tudi sama sprejemala
goste. Marica ni bila mnogobesedna;
mnogo je molčala ter se dolgočasila v
družbi. Vkljub njeni lepoti so le malo
pozornosti obračali na-njo. črnošinski
je to čutil in hlad je prevzel njegovo
srce. »čemu jo neki vlačim po svetu«,
si je mislil; le pomilujejo me, nihče me
ne zavida !« On pa je hotel, da bi ga
zavidali.

Nakrat pa je rekla Marica svojemu
možu, da ne pojde več v družbo. Pre¬
magovala se je baje zato, ker ga je ho¬
tela videti duševno mirnega in zado¬
voljnega. Toda dalje se več ne more.
Prosi ga za vse, kar mu je sveto in
drago, naj je več ne sili, marveč jo
pusti doma.

»Pripravljaš mi kaj prijeten medeni
mesec«, reče Črnošinski s tihim glasom ;
»prekrasno izpolnuješ svojo dolžnost!
Ti si gospa Crnošinska, moja draga, in
ne več otrok, ne več vaščanska goska.

n*

— 164  —

Kaj porečejo ljudje ? Jutri morava iti
k predsedniku. Mar ne pojdeš ?«

»Jaz le prosim in ne odločujem.
Moreš me vleči, kamor hočeš. Tvoja
žena sem, ti si moj gospod. Toda pro¬
siti sme še celo sužnja, ne le gospa. In
tako te prosim, prihrani mi bolest, pojdi,
pojdi^sam, opraviči me!«

črnošinski je šel sam k predsed¬
niku. Tam so vsi povpraševali po nje¬
govi ženi, katero so tako prezirali, kadar
je bila navzoča.

Ves nejevoljen je konečno ušel, z
nikomur se ni poslovil. Marico najde
zopet v solzah. To ga je razjarilo.

»Kaj ti je zopet?« reče neuljudno.
»Že zopet jokaš? Kaj neki pomeni ta
večni dež ? Meni se dozdeva, da so te
solze kaj lahke in ... jako po ceni! Kaj
hočeš ? Prosila si in pustil sem te doma.
Kaj naj to pomeni ?«

Marica se odobri ter se nasmeji,
toda bil je le prisiljen nasmeh. Mož je
opazil to prisiljenost in to ga je še bolj
razkačilo.-

»Znani so mi občutki, solze in bo¬
lečine, kadar ima človek vzroka za-nje...
Toda, oprosti, kujati se brez vsakega
vzroka, predstavljati se kot mučenica,
ko se kar topiš v izobilju... to pa mi
kratko in malo ni všeč... Nu, povej !

— 165  —

Mar hočeš, da pride sem mati ? Pripe¬
ljem ti jo ... Povej !«

Marica je zrla naravnost pred se
po prostranstvu. »Mater?« je rekla tiho,
»nisem je vredna! Glej, kako plava
oblak nad mestom, kako strašne pošasti
se delajo iz njega na nebu... Na to
upre svoje oči v tla.

Crnošinski se ji približa. Svetilnica,
zakrita s plavkastim klobukom, je le
slabo osvetljevala njeno lice, njene ve¬
like oči. Pa s komolcem je odrinila moža.

»Proč ... groza me trese ! Kaj sem
ti učinila ? Povej, kaj sem ti učinila, da
si me tako strašno kaznoval... Proč,
poberi se ! Jaz sem nagnusna stvar,
ki nisem vredna, da živim na svetu ...
Pelji me pred sodnika... o Bog, pred
tvojega strogega sodnika !«

In zamahnila si je z roko po ple-
čah. »Vsi me kislo gledajo. Kako priti
iz tega telesa... daj mi vode, vode!«

»No, sedaj prvikrat govorim s
teboj resno besedo«, začne mož resno ;
»dovolj imam tega! Kaj naj to pomeni?
— Spametuj se ter vedi, da se z menoj
ni šaliti! Dovolj imam tega!«

»Ti si se šalil ? In vse to je le šala,
sen? O, ne, to ni sen. Tu stojiš, da,
vidim, vidim! To je strašna istina...«

— 166  -

»Lahko noč!« reče resnobno črno-
šinski. »Grem v svojo sobo... naspi
se, duša, toda znaj, da pričakujem, da
se taki prizori ne bi več ponavljali.«
Nato pozvoni sobarici ter odide v svojo
sobo, močno zaloputnivši z durmi. Skle¬
nil je biti strog. Maričine vrtoglavnosti
je smatral kot posledice pomehkuženja.
Tega poslednjega pa mora biti konec.

VI.

In ona je utihnila, kakor utihne
miška, kadar opazi v bližini požrešno
mačko. Borila se je s premagujočim jo
gorjem in nemirom, in kolikor več je
potiačevala v sebi čudno domišljijo, to¬
liko bolj je postajala tiha in molčeča.

A to je še bolj razjarilo njenega
moža. Kaka upornost je to vendar! Ona
molči pri zajutreku, molči pri obedu,
molči pri večerji. Na njegova vprašanja
odgovarja le z jedno ali dvema bese¬
dama. Njegovo ljubkovanje mu povra-
čuje s hladnostjo; če pa on postane
strog, pa utihne popolrioma, zamisli se
ter prenaša njegovo razburjenost brez
odgovora, brez obrambe.

Ljubkovanj je postajalo čedalje
manj, nasprotno pa so se množile razbur¬
jenosti. Črnošinski je začel ozdravljati

— 107  —

ženo z zbadljicami ; s početka jo je
zbadal ž njimi samo takrat, kadar sta
bila sama. S smehom na ustnicah je
znal pri vsaki neznatni stvari spreme¬
niti svoje besede v želo. Nemilosrčno
ji je očital njen revni stan, da, celo
grehe njenega očeta. Ona je obrnila
časih nanj svoj proseč pogled, položivši
si roko na srce. V njem pa je taka
»sentimentalnost« le vzbujala jezo. In
ko nič ni pomagalo, jo je začel sovra¬
žiti, prezirati. Obedoval je v gostilnici
ter pozno prihajal domu. Ona je čula
njegove korake po stopnjicah, čula kako
je loputal z durmi svoje sobe. Dan za
dnevom vedno ista historija. Večkrat
ji je kaj očital celo v navzočnosti tujih
ljudij, ne pomislivši, da tako ravnanje
vedno kaže razdor pri hiši in nravstveno
onemoglost. Plemenit človek pove vse
naravnost v lice. Zbadljica rani, toda
ne rodi vspeha ; sploh je to orožje babe-
žev, topo, ali često napojeno s strupom.

On je opravičeval svoje ravnanje
ter ni spoznal, koliko je po njem trpela
žena, katero je vtrgal iz nizkega stanu
»ter jo presadil v svoj stekleni vrtec.«
Ona je imela ne samo oči, marveč tudi
občutke gazele... So pa tudi take
rastline, katere ginejo, če smo jih pre¬
sadili, naj jih še tako negujemo. Marica,

— 168

ko je po dolgi notranji borbi privolila
v zakon, sama ni čutila, da precenjuje
svoje moči. Navezana s strašno ljubez¬
nijo na svojo mater, se je uklonila njeni
želji. Pa že precej drugi dan je začutila
v mestu vso napako svojega ravnanja ;
vse jo je odpahavalo od moža, vse jo du¬
šilo. Nezdrava težnja po domačiji jo je
držala kakor bi se je bil lotil krč. Ljub¬
kovanj Crnošinskega je je bilo naravnost
strah in ob enem je pomilovala moža,
katerega je vendar-le prevarila. Kadar
se je jezil na njo, je čutila neko olajša¬
nje, sladkost pokore, katera polajšuje
vest. Ko ji je očital minulost ter ji na¬
števal svoje dobrote, se ji je zdelo, da
ima popolnoma prav. Toda ta tolažba
je le kratko trajala.. .

»Th, tu me boli«, je rekla sobarici,
pokazavši na uho ; «tu me nekaj skeli, pa
to ni vročinica, marveč mraz, hud mraz !«
Znameniti zdravniki, katere ji je poši¬
ljal mož, niso našli nikake bolezni, pač
pa so ji svetovali premembo zraka, za¬
bave, sprehode, telesno^ gibanje. Tako
je minola zima. Dom Crnošinskega je
vkljub bogastvu, ki je vladalo v njem,
opustošal in postal zapuščen. Gostje so
popolnoma izostali, ker je tudi on nehal
zahajati k njim, in kedar je šel, je šel
navadno sam. Marice po cele tedne ni

— 169  —

bilo iz hiše. Sedela je navadno v kotu
za španjsko steno iz svilnate tkanine,
z zlatom izšivano... Ta stena je bila
poslednji dar soprogov... Na njej so
bili napodobljeni fantastični ptiči z ne¬
primerno velikimi glavami in dolgimi
kljuni. Meander no japonskem okusu
služil jim je za ok vir._

V sobo stopi mož. Ona se strese,
toda ne gane se z mesta. Gleda v močno
zamrznjeno okno.

»Moja draga«, reče ji, vsedši se na
mali naslonjač pod dragoceno uro, »čuj,
kaj sem sklenil«.

Marica s strahom pogleda moža.
Bil je bled, resnoben. Kar hlad je vel
od njega.

»Popeljem te v D. k tvoji materi,
to ti bo koristilo. Razvedriš se. Bojim
se za tvoje zdravje in tudi zdravniki
so že večkrat svetovali premeniti zrak.
Ali je prav tako?«

»Za Boga, ne odganjaj me !« za¬
kliče Marica ter se spusti s stola na ko¬
lena. »Kaj sem ti učinila? Kaj zakrivila ?
Odganjaš me, zametuješ !« In začela je
krčevito plakati.

Lice Crnošinskega se je zakremžilo.
Solze so ga razjarile.

— 170  —

»Zopet stara pesem. Ti imaš solze
kaj po ceni. čemu bi te proganjal, čemu
zametoval? Vidiš, kako se trudim za-te,
želeč ti dobro. Sicer pa, le ostani...«
Po teh besedah vstane ter otide po
prstih, kakor odhajamo iz sobe težko
bolnega človeka ...

VII.

Od tega dne je Marica prestala
biti gospodinja v hiši. On jo je smatral
za bolno in mladoletno. Služabniki so
kmalo začutili, kakšne so razmere med
poročencema. Opazili so, da je njihova
vladarica zgubila naslov gospodinje in
tudi Marica je začutila veliko premembo.
Le malo kdo se je brigal za njo ; njih
postrežba se je omejevala samo na to,
kar jih je bilo moči naprositi, ali kar
jim je bilo naravnost ukazano. To, kar
postrežbo zares dela prijetno, poslušnost
in radostna pripravljenost k službi, —
se je popolnoma zgubilo.

Ornošinski ni spremenil obnašanja.
Življenje je teklo po poprejšnjem tiru,
toda ta tir ni bil pravilen. »Babje leto«,
katero je pričakoval velemožni gospod,
ga je goljufalo; vse njegove nade, vse
radosti, katere je odkladal radi napredka

- 171

v službi na poslednji čas, se mu niso
izjjolnile. Tudi te ceremonije, s katerimi
je spoštoval svojo ženo, so mu postale
težke. Ona ga v  ničemur ni ovirala, pa
vendar je čutil težke verige. Večkrat,
ko je videl njeno krasno postavo, njena
mlada zaokrogljena ramena, čuden lesk
njenih očij, le časih skaljen z odpornimi
solzami, je verjel, da se to vse še po¬
pravi. Toda, ko se ji je jel bližati, ko
je v svoji slabi uri, kakor je sam po¬
zneje trdil, spregovoril na njo v smislu
svojega pričakovanega »leta«, prevzel
ga je tako njen hlad, da so mu na mah
zamrznili vsi njegovi občutki. »Ne želim
si žrtve«, mislil si je, in v ušesih mu je
šumelo. »Iščem pa, če že ne ljubezni,
pa vsaj udanega prijateljstva, zauplji¬
vosti, hvaležnosti.«

On ni vedel, da so vse to zahteve,
katere ni moči izpolniti iskreno. Mogoče
jih je izpolniti le na videz, toda Marica
ni bila sposobna hliniti se. Njej je manj¬
kala moč, katera je potrebna za hlimbo.
Ona ni vedela, da se je poslužuje ve¬
lika večina ljudij, da je ona prav za
prav potreba življenja. Vzrastla je do
svojih dekliških let prosto, brez vsa-
koršnih duševnih izkušenj. Vse njeno
poprejšnje življenje se je tikalo samo
igrač, tikalo zabav, s katerimi se mlada

— 172  —

dekleta igrajo z vzgojiteljicami. Pre-
meraba, ki se je zgodila ž njo, je bila
prevelika. Bila je popolnoma drugačna
od drugih velikomestnih deklet. Jedina
hči, odgojena pod neprestanim nadzor¬
stvom, v zaprtih sobinih stenah, ni po¬
znala sveta, ni imela pojma o življenju!
Ni vedela, da v rojstni hiši ni bilo vsega
tega, kar tir j a življenje. Razvita na te¬
lesu, je predolgo ostala otrok na duši.
Na cvet, bujno razvit, pa je naenkrat
prišel naj hujši mraz, pomladni mraz.

Tega ni mogel zapaziti črnošinski,
ki je še le v zrelejših letih menil z naj¬
večjim trudom doseči to blaženstvo, ka¬
tero so s polnimi rokami zajemali nje¬
govi tovariši v mladosti. In pred kratkim
je prišel na višjo stopinjo. Brilantov
red se mu je zalesketal na prsih. Po¬
zabil je na svojo prekrasno odmerjeno
metodo ter prišel k Marici z radostno
novico.

»Poglej, duša. Nova nepričakova¬
nost! Povišali so me. Bogato so me
obdarili. Poglej !«

Marica je videla red, videla razve¬
seljen njegov obraz in se razvedrila za
trenutek. »Oh, kako se to blišči... kako
krasno je to !« je dejala ter segla z roko
po redu. On jo nežno pritisne k sebi.

— 173

»Marica, končajva enkrat to najino raz¬
mero. Dovolj sva že trpela. Končajva !
Povej, kaj želiš ? Za-te učinim vse, vse !«

»Povej... če sem mar neubogljiva ?
Sem li ti mar nasprotovala z besedo
ali v dejanju? Povej, s čem sem kaj za¬
krivila !«

»Z ničemur, z ničemur ! Toda, ali
mar nimam vzroka želeti, da bi živela
z menoj jedno življenje, da bi ga ne
omračevala s svojo vrtoglavnostjo, s
svojo hladnostjo ?«

»Ne razumem. Kaj še peki hočeš?
Jaz se ne morem smejati, kadar me
okrožujejo strašne pošasti...« V tem
ji je lice obledelo in oči se nenavadno
povečale. Zrle so v daljno prostranstvo.

»Grozne pošasti, jaz se jih bojim.
Ne, ne odrivam te, kakor si misliš, mar¬
več odrivam samo sebe, hotela bi od¬
vreči od sebe ta ramena, vse to, kar
sem, iztrgati si svoje srce — oh, ono
me često tako — boli — toda ne morem
nič; slaba sem in revna, jako uboga!
Pomiluj me, v imej usmiljenje z menoj«,
in obilni prod solz, kakor bi bile že
poprej pripravljene, se ji vlije iz očij.
Solze so ji tekle po obrazu iz jasnih,
odprtih očij, toda lice je ostalo mirno,

— 174  —

brez vsakega odznaka bolesti. On se ji
umakne. Stara jeza se zbudi v njem.
Odtrga red od prs ter ga vrže na mizo,
kakor bi bil ta kaj zakrivil. »Hotel sem
ji napraviti veselje, kakoršno ne na¬
pravi izmed tisoč ljudij niti jeden svoji
ženi... toda ona poje vedno-le svojo
staro pesem. To mora človeka spraviti
v jezo.« Otide ter se vleže v svoji sobi
na naslonjač; iz ust pa so se mu vsi-
pavale kletve, nekaj nenavadnega doslej
pri njem.

Zopet se je začelo staro življenje.
Marica je postala zopet nepotrebna pri
hiši, in je bila tam le, da je drugim
delala napotje.

Na pomlad brez vsega daljšega
povpraševanja ukaže Crnošinski svoji
ženi, pripraviti se na pot. Ona se več
ni proti vila. Še kaj vesela na videz je
jela pospravljati svoje stvari. Poslednji
čas jo je mučila strašna otožnost — toda
pri misli, da pojde na deželo, je postala
veselejša. Sobarica, kaj gibčna deklica,
je opazila to premembo ter jela se dru¬
gače obnašati proti njej. Saj je imela
tudi ona iti z gospodinjo.

Crnošinski je nestrpljivo pričakoval
vlaka. Z lastnimi rokami je posadil ženo
v voz prvega razreda ter se pomiril,

spravivši v red prtljago. Ko je vlak
oddral, se je globoko oddahnil, kakor
prebudivši se iz teškega snu.

V D. se je Marica res popravila.
Toda čudno ! Mati je pričakovala, kako
bo točila solze radosti, kako jo obje¬
mala in—peskatervalhr - ko se povrne.
Toda tega ni bilo. Marica jo je sicer
objela okrog vratu, poljubovala ji lice,
očf, usta. Potem pa se je vzravnala in
utihnila.

»E j, kako zala si!« se je rado vala
mati. Gospa učiteljica, pozvana na ta
rodbinski praznik, je stala od daleč ter
se zadovoljno in veselo smejala. Iz srca
je privoščila mladi ženi to srečo.

»A vas, gospod zet, skoro nisem
opazila«, je rekla zetu ; »oj, jaz neum¬
nica ! Odpustite materi! To vam je kaj
čudno bitje... Blagovolite odložiti in
sesti !« Na to je zopet jela poljubovati
svojo hčer. Hči ji ni povračevala polju¬
bov. Lice ji je obledelo in oči so dobile
nekak zlokobni lesk.

»Ne mati... dovolj! Oh, gospa
učiteljica!« S temi besedami pozdravi
Marica svojo prijateljico ; blesk v očeh
je zginil in lice zarudelo. »Kako me ve¬
seli, oj, kako veseli. Pojdite, pojdite !«
In vlekla jo je v svojo spalnico.

176  —

VIII.

O čem sta govorili prijateljici, —
nam ni znano. Le toliko sta opazila
mati in zet, da je Marica prišla k čaju
mirna, tiha, gospa učiteljica pa objokana,
raztresena in nekako zbegana. Crno-
šinski se je takoj domislil, da je bila
med njima spoved, ki ima to lastnost,
da olajšuje vest spovedajočega se, na
dušo spovednika pa naklada breme. To
je sploh prelivanje čutil iz jedne duše
v drugo, in če se gorje in tuga ne izlijete
popolnoma, se vsaj nekoliko izgubi od
njune teže, vsaj za nekaj časa.

Po čaju je Marica prosila mater in
zeta, da sme gospo učiteljico nekoliko

mo vsi,« reče Ornošinski.

»Ah, ne, ne«, odvrne urno Marica,
»čemu bi se trudila? Saj bo to trajalo
le par minut. Imamo tako krasen večer...«

In resnica, bil je jeden od onih
krasnih pomladnih večerov, kateri vsi-
kdar počasi minevajo, kakor bi tudi
njim bilo žal, posloviti se od dolin in
gričev. Jasni so, kakor bi bilo solnce
pozabilo nekaj svojih žarkov, ko se je
skrilo za gore. Prijateljici sta šli, držeči
se za roki. Za mestom ovije Marica
roko gospej učiteljici okrog pasu in tako

— 177

sta šli tesno druga pri drugi. Marica
skloni glavo k njenemu ušesu.

»Veste li, da sem se pregrešila?«
ji pravi šepetaje ; »nikdar, niti v največji
tugi nisem pomislila na vas. Ne vem,
kako se je moglo to zgoditi, toda po¬
polnoma ste mi prešli iz spomina.«

Naokrog poleg ceste so cvetele
črešnje ; da, tu pa tam se je že kazal
zelenkast njihov sad. Bilo je hladno.
Nebo je bilo jasno, brez najmanjšega
oblačka ; nežen severni vetrič je šumel
in jima pihljal v lice.

»Kako bi tudi mogli misliti sredi
širokega sveta na revno učiteljico ?« ji
odvrne prijateljica, zavijaje se v svoj
sivkast ogrtač.

Marica nakrat obstane. »Oh, kako
zopern mi je ta široki svet! Sama tem¬
nica, ječa!« Zobje ji jamejo klepetati.
»Nu, niti vi me ne razumete ! Nočete
verjeti ! Nisem li mar vam še povedala
vsega ? Nisem li vam odkrila svoje duše ?
Vi me izdaste!«

»Oh, nikdar, dušica, nikdar!... če
mi dovolite, pridem jutri k, vam. Otroci
mi res ne dajo miru, toda vsekako pri¬
dem. Nu, po tej stezici pojdem ; vi pa
se vrnite.«

12

— 178  —

»Ne, še nekoliko... tjekaj k goz¬
diču, kamor sem zahajala s postrež-
nico ... potem se vrnem.«

»Inu, dosti je«, reče učiteljica, ko
sta po zložnem rebru dospeli k gozdu,
ki je ravnokar jel zeleneti. Nežno, mlado,
zažoltelo njegovo zelenje je bilo sveže
in prijetno. Listje na drevju se še ni
razvilo, ker je še le ravnokar prišlo iz
popkov. Zdelo se je, da trepeta od hlad¬
nega večernega vetra.

»Z Bogom!s reče Marica, polju-
bivši učiteljico v čelo, na katerem so
se že kazale prve vraske. »Z Bogom !
Jutri vam povem še mnogo, mnogo.
Samo, .če se ne boste jezili ? Vidim
grozne slike, strašne prikazni; one me
proganjajo. čutim v sebi stud, da se
sama sebi gnusim in se bojim, da se
tudi vam gnusim ! Nisem več poprejšnja
vaša Marica !«

»No, zato pa ste bogata in krasna
gospa! Kaj si vse domišljujete ?«

»Krasna, bogata gospa !« vzklikne
Marica... Njen krik je odmeval po ti¬
hem, praznem polju, pak dvignil se v
mlado-zeleno goro, in tukaj, se je zdelo,
je zatrepetalo od njega mlado listje to-
polek in brez. Nad breze se je razpenjal
ogromen hrast, še popolnoma pogreznen

— 179  —

v zimsko spanje. Nič zelenega še ni bilo
na njem.

»Nii, čas je že! Mene čakajo otroci
in mož, vas pa tudi že čaka soprog !«
S temi besedami poda učiteljica Marici
svojo trdo roko. Poslovita se.

Marica je videla, kako je učiteljica
zginila za drevjem. S početka je šla
nazaj po stezi ; ko je videla, da je bila
učiteljica že daleč v gozdu, dvigne kviško
svojo suknjico ter jame teči po gozdu,
na levo od steze. Tekla je naravnost v
hosto. Nežni lističi so jo oplazovali po
obrazu, ki ji je bil ves v ognju. Veje
so ji strgale z ramen ogrtač, ki ga ji
je dala s seboj skrbna mati. Ona ni
opazila tega. Dospela je na planjavo,
katero je predirjala kakor srna, kojo
preganjajo z lajanjem lovski psi. Na
planjavi je bilo mokro in močvirno;
Marici so se vdirale noge do gleženj v
mehko zemljo. Padla je, roke so se ji
zarile v mehko, vlažno travo. Toda
dvignila se je zopet ter zdirjala navkre¬
ber. »Kam hitim?« je vprašala sama
sebe, toda odgovora ni bilo; pač pa je
bila čudna, nerazumljiva želja : bežati.
Bežala je pred samo seboj, toda zbe¬
žati ni mogla. Bežala je pred svojimi
mislimi, telesno gibanje je razganjalo
one prikazni, ki so se ji kopičile v glavi.

12 *

— 180

Njene krasne prsi so se dvigale, kakor
dva morska valčka. Njena obleka se je
začepila ob trnje... ona se je ozrla s
strašnim pogledom, z onim groznim ble¬
skom v očeh, ki se je tako često po¬
javljal v njih. Odtrgala se je, pustivši
na trnju kosce obleke. »To nisi ti, po¬
šast, nisi, to je trn, priprosti trn ! Haha!«

Pred njo se je prikazal goli grič,
ki pa se je že zavijal v pomladni ve¬
černi mrak. Nad njeno glavo se je vspe-
njal ogromni hrast, suh, brez sočnatega
zelenja, široko razprostirajoč svoje veje.
Mogočno je dvigal k nebu svoje črne
roke, kakor bi se grozil nižjemu, z ze¬
lenjem in svežostjo bahajočemu se drevju.
Marica je bila vsa mokra od znoja ; moči
so jo zapuščale, pod hrastom je poklek¬
nila na eno, potem na obe koleni, na
to padla na roke. Hotela se je dvig¬
niti. Zopet jo je nekaj podilo dalje,
dalje v goro, v pustinjo.

Toda moči so ji opešale ! Z velikim
trudom je vstala ... Sedaj pa jo je pre¬
vzela nekaka sladkost, kateri se ni mo¬
gla proti viti. Njene prsi so puhtele z
vsakim dihom opojno vonjavo. Po tre¬
sočih se udih se je razlivala sladka, po¬
mirjajoča mrzlica. Še enkrat je posku¬
šala vstati... roke se ji niso več ganile...
da, zdelo se ji je, da nima več nikakih

- 181  -

rok. Trda skala, na katero je položila
lice, se ji je zdela mehka, neizrekljivo
blažilne občutke vzbujajoča blazinica.
Odprla je oči ter se je prepričala, da
jih odpira le z naj večjim trudom. Nad
njo je dvigal k jasnemu nebu hrast
svoje suhe, prečudne roke... Te so se
daljšale, rastle in raztezale na širjavo.
A nad njimi, daleč, se je smejalo jasno
nebo vsem naporom mogočnih vej. »Ne
dosežete, ne dosežete, če se še tako tru¬
dite,« smejalo se je nebo in se razširjalo
zmagovito, brezmejno, neskončno ter se
lahko in brez truda umikalo mogočnim
vejam.

Sladkost, katero je čutila Marica v
vseh svojih udih, je začela zapuščati
njeno telo. .. Zapre oči. .. Sladkost se
je zbrala v prsih, okolo srca. Ona ni
čutila več ni rok, niti nog, —- kakor da
bi jih niti ne bilo... Potem pa je zgi¬
nilo vse, tudi čutilo sladkosti in prijetni
hlad skale, vse je polagoma ginilo in
nastopila tišina, tako neobsežna, neiz¬
rekljiva tišina.. .

*

* *

črnošinski je razumno in jasno
razložil Bijankovičevej, da on sicer ne
pričakuje kake si bodi sreče, toda ži¬
veti z Marico mu je nemogoče. On ji

— 182  —

hoče zagotoviti letne dohodke, preskrbeti
jo... vsekako pa tudi hoče še preživeti
nekoliko let, med tem ko mu Marica
ne pusti ni svobodno dihati v lastni hiši^

Bijankovičeva je obupala. »Moj
Bog, kje je Marica?!« je kričala, opa-
zivši, da se je že stemnilo.

»Povejte to njej, pred mojimi očmi!«
je dejala Bijankovičeva jokaje. »Kaj je
to, moj Bog, — jaz ničesar od tega ne
razumem.«

Ker Marice le ni bilo nazaj, jel je
celo sam črnošinski postajati^ nemiren.
Postrešnica je šla po ljudi, črnošinski
je šel ž njimi iskat Marice. Šli so po
veliki cesti, potem po stezi prav do vasi.
Gospa učiteljica je trdila, da se je Ma¬
rica vrnila domu .. . Ornošinskega je
objel strah ; urno se je vrnil z ljudmi
v mesto.

»Moj Bog, moj Bog!« je vzdihal
stari sosed Bijankovičevi, ki je šel s
črnošinskim, »strašen mraz imamo ! Star
sem že, toda takega se še ne spominjam
v tem času.«

Zjutraj, komaj je solnce izšlo, je
odšla Bijankovičeva z ljudmi v gozd.
Mogoče, da je Marica zablodila .. . Pri¬
dejo v gozd. Tožno je bilo gledati sveže
zelenje, pokrito z mraznimi bleski. Bli-
ščali so se na jutranjem solncu kakor

- 183

briljanti. Listje je venelo pod solnčnimi
žarki in tajajoče se ivje je kapalo na
zemljo . .. solze uvenelih.

Pod starim hrastom najdejo Marico
v raztrgani obleki, ležečo z glavo na
skali. Na njenem hladnem in bledem
licu se je zrcalil tihi smeh.

Mati pade na mrtvo truplo. Pomladni
mraz ! Ko so pripeljali mrliča na pripro-
stem, lesenem vozu k hiši Bijankovičeve,
je velmožni gospod Ornošinski, zvedevši
vse, kaj se je zgodilo, sedel že v vozu
prvega razreda, hladen, mračen, — žrtva
pomladnega mraza.


A “ ,



Načrtal Svetozar Hurban Vajansky.

v

Poslovenil Podravski.


I.

Noč na skalab.

y\/mrzeli so mi ljudje in skrbi vsak¬
danjega življenja. Za daljše poto¬
vanjem bilo denarja, a vendar sem zaželel,
doživeti nekaj nenavadnega, čudovitega,
kar bi zganilo sanjajoče prsi, zanetilo
notranji ogenj, ki je jel že ugaševati
pod pepelom nadležne melanholije. Leto
se je nahajalo v svojem zenitu. Prebival
sem v pogorski krajini. Bivamo v gorah,
a vendar tako slabo poznamo zaupne
udarce gorskih žil, zapravljaje zlati
čas v ozkih dolinah. Solnce že visoko
stoji, ko zapuščamo svoje stanovanje
ter odhajamo v pisarno. Lovci in go¬
spodarji sicer stikajo po gorah, toda te
so jim samo predmet skrbij ; delavnica,
v kateri delajo, tako, da ne utegnejo

188  -

ogledati si njih pražnjo obleko, zaglo-
biti se v njih krasoto.

Nii, torej v prirodo za vso noč !
Na večer sem zapustil sobo, knjige,
papirje in nedokončano delo ter odšel
v gozd. Stopaj e navzgor po strmem
rebru, sem začutil v duši vetrič svo¬
bode. Nekaki kraljevi ponos mi je za¬
vladal v močno kipečih prsih. Bukove
veje so me pozdravljale kot svojega
suverena; žarki zapadajočega solnca
so se oprijemali oblakov, kakor bi se
jim ne ljubilo iti od tod. Pri velikem
mravljišču sem obstal. Marljivi polki so
dokončevali svoje vsakdanje opravke,
večina mraveljskega zaroda je bila že
skrita znotraj. Tu je vlekla mravlja
trikrat tako veliko muho, kakor je bila
sama, druga se je borila z borovo
iglico, tretja odnašala mraveljsko jajčice
v odprto mravljišče. Marljivost teh
drobnih stvaric služi nam lahko za
vzor, toda mi ljudje se ne ravnamo
radi po njih vzgledu. Po delu je zibnil
ves zarod, ni bilo takšnih, ki bi se bile
zamudile nekje v krčmi pri »zlati maj-
nikovi liliji,« ali na plesni zabavi v
čaši tulipana, ali na ljubavnem razgo¬
voru z zlato kresnico. Vse mravlje so
bile zmerne, redne, marljive in vsled
tega je le redko katera bolehala na

— 189

melanholiji. A vendar so to le žuželke,
katere noga potepta, vetrič pomete v
potok, čijih potrebščine so tako neznatne,
dohodki majhni, ki nimajo nikake na-
deje na penzijo, whist, ali nekako slavo.
A vendar delajo in se trudijo za svoje
skupno mravljišče, za celoto, za svojo
podzemeljsko, temno imovino.

Bila bi škoda, spuščati se v re¬
fleksije! Privedle bi nas nazaj v ono
dolino, nad katero je že megla razpro¬
strla svojo sivo preprogo. Danes hočem
doživeti vse slasti, proučiti vse zago¬
netke sence. Visoka, šibka bukova dre¬
vesa stoje v blagoslovljeni tišini. Rad
imam bukova drevesa; ona vabijo mojo
dušo' in moje oko v višino, tjekaj k
zelenim kronam, ki se mi zde podobne
oboku nekake velike cerkve. Bukovo
deblo je belo-sivo, veselo! Zelo je po¬
dobno dorskemu stebru ; zdi se mi, da
je celo žlebove pribasnil nanj večerni
mrak, a gosta krona da se spreminja v
arhitrav. Skoraj bi si mislil, da je ne¬
poznani veliki umetnik stavbar, ki je
v nadarjeni svoji duši ustvaril prekra¬
sen dorski steber, zagledal se zvečer v
bukov gozd. Tla v njem so čista, gladka
kakor mramornast tlak Partenona. Samo
ponekje je moči videti velika stebličja
praproti. Obok v gozdu je jednoten;

- 190  —

le semtertje je moči videti skozi njega
košček neba. Šum dreves, odmevajoč
zamolklo radi znatne višave, razvnema
mojo domišljijo. Prijetni glasovi odda¬
ljenega petja poljejo v moji duši, taj-
nostna globel mraka omamlja občutke
— rad imam bukov gozd ! Kako močan
sem postal naenkrat! Z močnim glasom
sem zakričal: ljubim te, moj gozd, težnja
mojih otročjih sanj ! Zamolklo je donel
moj glas kakor v nekakem obokanem
prostoru.

Prekoračivši skozi bukovje, sem
se zaglobil v krilo smrek in jelk. Tu se
je začenjala njih oblast, le semtertje
se je pojavil kak hrast, kakor bi bil
zablodil na tujo last. Krasota jelke je
globoko vrezana v dušo vsakega Slo¬
vaka, prebivajočega v pogorski krajini.
Pesmi našega naroda opevajo poleg
lipe tudi jelko. Na skalnatih naših Ta¬
trah rastejo poleg drugih tudi smreke
in jelke. Jelka je prava slika zadovolj¬
nega Slovaka. Mična je in mehka ter
ima v sebi sok, dasi se njene korenine
zarijejo tudi v skalnata tla. Samo v
nečem nas prekosi: jelka je namreč
pogumna. Poglejte le na ono skalnato
piramido, na ono navpično steno, vspe-
njajočo se nad breznom, iz katere od¬
meva šum potoka !

Na strmi steni je le mala stopnjica
— a evo, pogumna jelka je skočila na
njo ter, zasadivši skromne svoje kore¬
nine v špranje, zdatno napolnene s prstjo,
zre pogumno proti nebu v pogorsko,
neskončno višavo ter navzdol v glo¬
boko brezno! Nad njeno glavo se raz¬
prostira neskončno prostranstvo, pod
njo pa je tema in grozen trušč razburje¬
nih valov. Kako premoreš vendar ondi
vstrajati, pogumna jelka, sama na ne¬
usmiljeni skali ? Ne bojiš se vetrov in
nalivov? Mar ne prijezdi k tebi ujma
na ognjenem konju, ne križa se nad
teboj krivuljast blisk? Gotovo, gotovo!
Toda ti stojiš skromna in tiha; ni sli¬
šati tarnanja v tvojem šumu. Nu, jelka,
hočem se ravnati po tvojem vzgledu.
Potlačim svoj slovenski značaj; po¬
gumno naj zauka moje srce. Plezam
kvišku po skalovju; bujni mah čuva
moje noge, da se mi ne spodrsne, in
ako tudi padem na kolena, bujni mah
zagrinja ostre robove skal, da me ne
poškodujejo. Že sem dospel na visoke
skale ter se oziram nalik moji sestri
jelki v propast. Že je precej dolgo, kar
je zašlo solnce. Večerni mrak se spre¬
minja v nočno temo. Nastala je tišina,
samo nemirni, divji potok spodaj hrušči.
Ne pozna spanja, nemiru; brez prestanka

192  —

dirja po skalinah, škropi s srebrnimi
penami obrežje, njegov šum ne umolkne
niti za trenutek.

Ozki srp lune se povspne nad gore.
Zvezde se množijo. Zamišljen, ganjen
po vtisih, se vsedem pod staro, kri-
vuljasto smreko, čutim se prostega;
kar razpel bi krila ter zletel v zrak.
Počasno zazibanje v spanec prirode je
prineslo tudi v mojo dušo mir. Ali pa
res zaspi priroda ? Nikakor; o tem mi
priča netopir, ki mi je zletel nad glavo,
v mahu pa se lesketajo z modrikastimi
svetilnicami kresnice, čujem težko žviž¬
gajoče frfolanje perutnic; velika sova
je zapustila svojo skalnato votlino; v
temi se mi je zdela pravcati orjak. Pri¬
roda povsem nikdar ne zaspi. V njej
vlada večno gibanje, toda mogoče, da
je to samo njen sen! Nikakor, to je
tudi življenje, tajno basniško življenje
noči... Poezija temne noči mi je prodrla
do srca, katero bije tako živo, bojaz¬
ljivo, nemirno v neposrednem, osamelem
dotiku s prirodo. Z duševnimi svojimi
očmi vidim orjaške postave povznašati
se nad gozdom; tu se povznašajo k
nebu, obsevanemu s svetlobo ozkega
srpa lune, tam pa se udirajo v temno
dolino ter ginejo med vrhovi smrekovih
piramid. Nemara je to sopara in megla,

193  -

spreminjajoča svojo obliko v slabi me¬
sečni svetlobi. Hrup potoka ni več jed-
noličen, spreminja se ter sedaj umolkne,
pa postane zopet glasnejši. Hvalnica
za hvalnico se začuje iz globine, od¬
meva s polnim glasom od gozda in
skalovja. Celo sem k meni lete oni gla¬
sovi in oni šum, ki človeka zaziblje v
spanec. Presunljiva vonjava pogorskih
cvetic omamuje moje čute. Pred menoj
nakrat zibne gozd, zibne propast, zibne
skala. Petje žuga umolkniti — že je
umolknilo.

Hladni vetrič se dotakne s svojim
krilom mojega lica. Vshodna stran neba
kaže že sivo barvo. Nad glavo mi za¬
doni rahlo gostolenje jutranje tičice s
početka bojazljivo, pa zmerom bolj po-
gumnejše in živejše. Trenutek še in od
vseh stranij se odzove na to rahlo vpra¬
šanje odgovor iz drobnih tičjih grl.
Okrepčan po snu na duši, sem pozdrav¬
ljal blesk jutranje zarje. Poezija teme,
bodisi tudi veličastna, se je izgubljala
iz mojega srca, in težnja po luči se je
oglašala v njem. In svitloba je nara¬
ščala polagoma, stopnjema, toda čim¬
dalje bolj. Obrisi jelk so postali čimdalje
bolj vidljivi — zvezde so bledele in uga¬
šale, samo velike kraljice nočnega neba
so bledo, nekako bolestno žarele.

13

194  —

Nakrat pa se nalik nepričakovanemu
bojnemu napadu prikažejo lesketi
solnčni žarki, zakrožijo po nebu kakor
orli ter pogase nočne luči. Ves kraj je
pozdravljal zmagovito solnce, katero,
zavito v kraljevi škrlat zarje, je s sija¬
jem in leskom naznanjalo slavni svoj
prihod. Kakor otožne misli in bojazen,
prognana po radostni novici, tako so
ginile bele megle iz globoke udrtine
pod menoj ter odpirale razgled po
oživljeni krajini.

Solnce se je prikazalo nad odda¬
ljenimi gorami ter se s početka dovolj
urno povspenjalo nad njimi. Žareča,
bleščobna jasnost se je razlivala v do¬
lino ter se lesketala v kronah bukev.
Gibanje in življenje je zašumelo v pri¬
rodi. Veselo je štrlela kvišku jelka nad
skalnato propastjo ter stresala roso
raz svoje iglice.

Okrepčan po večno svežem, po-
gorskem vetriču sem zapustil skale.
Kje je ostala praznota in nadležna me¬
lanholija duše? Nemara tam na mahu,
na skalah, ali pa jo je odnesla sova
na svojih krilih ?

Dovolj je noči! Svitaj se, svitaj !

— 195  —

II,

Nočni čuvaj.

Juri Hazuh je izkopal grob ter
zlezel iz njega po mali, ozki lestvici na
mrzli zrak. Znotraj v grobu mu je bilo
toplo ; zemlja in delo grejeta človeka.
Grobovi na pokopališču so bili pokriti
s snegom, samo prst iz ravnokar do¬
delane večne hišice, izmetana z gro¬
barjevo lopato, se je črnila kakor ostrov
na valovitem belem morju.

Zapihal je vetrič ter osušil kapljice
znoja na starčekovem čelu. Solnce je s
poslednjimi svojimi žarki ožarilo raskavo
njegovo lice, na pol dobrosrčno, na pol
zlobno, enako zimskemu mraku; svet¬
loba se je borila na njem s temo. Pri
nas pogostoma vidimo takšne obraze:
boj za obstanek, glodava starost ter
težko delo pokrijejo obličje z nadihom
zlobne melanholije, toda niso zmožne
zbrisati ž njega izvirno slovansko do¬
broto in mehkost, časih vidimo ljudi,
ki se nam dozdevajo hudo zlobni, ako
imajo povešene oči; kakor hitro pa oni
pogledajo človeka, pa se spremenita svit
dobrih oči j in zlobni izraz lica v tiho,
otožno krotkost.

13 *

— 196  —

Starec se s težkimi koraki napoti
domu, da si počije po težavnem delu,
med tem pa ga je že čakalo drugo. Bil
je namreč grobar in ob enem tudi nočni
čuvaj v mali vasici, ležeči v neznatni
dolinici. Okrog vasi se je razprostiralo
valovito, z griči in grapami razorano
polje. Daleč, skoro na obzorju, se je
razprostiralo pogorje, čegar vrhovi so
se zagrinjali v večerno meglo. Sneg
se je vdiral pod težkimi Hazuhovimi
škornji; dva zvonova v zvoniku sta
zvonila kakor bi tekmovala med seboj,
jeden počasi, zamolklo, drugi urno,
presunljivo, s tankim, cvilečim glasom.

Hazuh je dobil doma, kakor na¬
vadno, prazno sobo, duhtečo po zaduh-
lini. Prah je pokrival mizo in klopi, na
ognjišču je stal sajast lonec. Hazuh
nabere v kuhinji protja, vrže ga v peč
ter prižge s slamnato metlico. Ogenj
veselo začvrči. Starec stopi v sobo ter
z rokami objame peč. Že ga je grela ;
skozi slabo zamazano špranjo pa je
semtertje pokukal odsev plamena. To¬
plota je napravila bivanje v sobi prijetno.

Hazuh je zastokal, izvlekel iz miz-
nice kos kruha, ga jel rezati z nožem
ter polagal v usta tanke grižljeje. Na
to je zopet zastokal, se zravnal ter jel

— 197  —

popevati pobožno večerno pesem. Ne-
harmonični, zamolkli glasovi so mu
prihajali iz prs.

Bližala se je deveta ura. Hazuh
je oblekel dolgi kožuh z rudečimi tuli¬
pani, navlekel si na ušesa ovčjo kučmo,
izpod katere so moleli dolgi sivi lasje.
Na to sname raz steno helebardo noč¬
nega čuvaja, podobno križu, ter dolgo
trobento, izdelano iz črešnjeve skorje,
zašepeta kratko molitvico ter stopi ven
v zimsko noč. V pratiki je stal mesec,
toda nikakor ne na nebu; vsaj videti
ga ni bilo, ker so ga zakrivali gosti,
temni oblaki. Z važnimi koraki je stopal
nočni čuvaj po ulici, gugajoč semtertje
glavo, in sneg je škripal pod njegovimi
težkimi škornji.

Na obeh straneh so stale hišice,
pokrite s slamo in snegom. Vsaka izmed
njih je imela pročelje mračno našem¬
ljeno, toda dvoje jasnih očes. Tako je
bilo moči imenovati par drobnih oknic,
katere je osvetljeval ogenj na ognjišču,
časih je kočica zatisnila jedno oko;
gotovo je njen bivalec s svojim hrbtom
zakril plamen, stopivši med ognjišče in
okno. Nekatere oknice so se lesketale
slabo in otožno, kakor oči umirajočega;
ondi je gorela svetilniea, nalita s ko¬
nopljenim oljem. Ponekje je bila luč še

198  —

medlejša, ponekje so bili videti samo
črni predori v belem zidu ; tam ni bilo
nobene luči razun človeških očij, zazi¬
banih v spanec.

Hazuh se je odkašljal ter zapel
svojo zateglo, otožno, jednolično, toda
ganljivo pesem. Kdo izmed nas je ne
pozna? Kdo izmed vaščanov je še ni
slišal v tihi, prešerni noči ? « Hvali vsaki
duh Gospoda !» Kakšne davne občutke
sprebude v nas te besede; bojazen
otroškega srca pretrese našo dušo. Spo¬
mini se vzbujajo v nas, polni tajnosti,
tihe vaške nežnosti in fantastične sreče.
Tema in tišina nas obdaja. Glasi se
samo tik-tak stare stenske ure. čuje se
dihanje spavajočih. Tam zunaj pa se
oglasi zategla pesem : «Hvali vsaki duh
Gospoda*. Vse spi, samo ponočni čuvaj
drami s svojim glasom nočni mir!

Ko je bila pesem končana, je čuvaj
devetkrat zatrobil, osemkrat na kratko,
devetokrat pa na dolgo. Zamolklo, me¬
lanholično in ob enem tudi strašno je
donel glas trombe. Ko sem bil še dečko,
mi je zaupal stari naš služabnik svojo
tajnost, katero smem sedaj izpovedati,
ker on leži že na pokopališču v pozab¬
ljenem grobu. V mladih letih mu je
baje našepetal zlod, da bi bilo dobro
pobrati Iciku za žganjico zrnja, ki je

— 199  —

ležalo izveto nepremerjeno v sosedovem
skednju.

Icik sam mu je dejal, da je lahko in
njegova žganjica da je sladka kakor
med. Po noči, ko je bilo temno kakor
v vreči, je odšel v omenjeni skedenj. Z
rokami je otipal precejšnji kupček težko
zrnatega žita. Kar vonjava se je širila
od njega. Že je nagrabil ter sipal plen
v vrečo, kar nakrat začuje zamolkli
grozni glas trombe nočnega čuvaja.
Roke mu strepetajo. Po poslednjem dalj¬
šem glasu mu pade vreča iz rok. Iz
kota v skednju je zrla nanj tema s svo¬
jimi velikimi očmi ; streha nad njim je
zaškripala. Izsul je žito nazaj ter ni
kral nikdar več.

In resnica, ta glas ima v sebi nekaj
strogega, kaznujočega, kakor nekak slab
odmev nadangelske trombe, katere gro¬
moviti glasovi skličejo ljudi k splošni
poslednji sodbi.

Starec je pošteno obhodil predpi¬
sano mu cesto. Deseto uro je pričakal
pri vaškem čevljarju, pri katerem je vi¬
sela na steni lesena ura z rudečo rožo
na pročelju. Medena kazalnika sta že za-
rujavela ter kazala na sebi sledove muh.
Muhe sploh kaj rade sedajo na kazal¬
nike; nemara jim je všeč njih počasno
gibanje, čevljar je še delal ter iskreno

- 200  -

pozdravil nočnega čuvaja, kakor skoro
vsak večer ob tem času. Njegova bolna
žena je ležala v postelji pod celo goro
modrih odej, na redko posutih z belimi
kolesi. Raz peč se je začul otročji jok.

»Molči, Ivanček« je tolažil Hazuh
fanta ; »saj sem jaz ! A ti, Martin, ne
muči se po noči. Dnevno delo blago¬
slovi Bog, — noč je samo za ponočnega
čuvaja.«

Martin vzdihne ter zavihti z ro¬
kami tjekaj za hrbet, potegovaje nasmo¬
ljeno dreto.

»Revščina me preganja, Jurij«, od¬
vrne, »žena boleha, semenj pa se bliža.«

«Vode !« oglasi se glas iz postelje.

čevljar odloži škorenj, zajme z
loncem vode iz brente, stoječe v veži,
ter jo poda ženi. Izpod modre odeje se
stegne gola, medla roka; na to se pri¬
kaže žensko lice z razpaljenimi očmi.
Peča na glavi se ji pomakne na stran,
tanka kita las, slična vrvi, ji pade na
čelo.

Bolnica vzdihne. Zopet se začuje
enakomerni tik-tak ure ter tiho žviž¬
ganje drete, katero je vlekel čevljar
skozi luknjo, narejeno s šilom. Ura je
zahreščala ter jela biti s hripavim gla¬
som. Juri odide in zopet se začuje na
ulici petje in glas trombe. Hiše so stale

- 201  —

otožne ; v njih temnili licih ni bilo vi¬
deti več onih jasno plapolajočih isker;
temne globodnice so zavzele njih mesto
kakor na razoranem slepčevem licu. Tu
pa tam se je glasilo nadležno lajanje
psa, odgovarjajoče glasovom trombe.
Tako sramoti surovi pasji glas svete
besede velikih učiteljev in prerokov
naroda.

Pasje lajanje je umolknilo. Iz po¬
nočne teme je štrlel nakvišku čvetero-
oglat cerkveni zvonik s korčasto streho,
raz katero se je glasil neprijetni glas
čuka. Križa na zvoniku ni moči videti.
Oko sluti samo drog.

Nočni čuvaj dospe do hišice, v Pije
oknu je še žarela medla svetloba, jedina
v vsej vasi, kajti tudi čevljar Martin je
bil že vgasnil luč. Hazuh se vstavi,
sname j>ri vratih kučmo, pogladi si z
roko lase, kakor to stori naš kmet, kadar
hoče iti v cerkev. Molče stopi stari nočni
čuvaj v sobo, sredi katere se je naha¬
jala bela, z rudeče izšivano odejo po¬
krita postelj. Na njej je ležal mrlič, oni,
pri čegar poslednji hišici se je potil
danes Hazuh. V kotu pri peči je na
pol sedela, na pol ležala mlada žena —
vsled žalosti in solz je zaspala. Nočni
čuvaj opre helebardo in trobento ob
steno — toda ni sprebudil revne vdove.

— 202  -

Stopi k mrličevi glavi. Jedno oko po¬
kojnikovo je bilo nekoliko odprto. Nočni
čuvaj mu je zatisne s kazalcem — čutil
je na prstih hlad smrti. Toda oko se je
odpiralo z novic polagoma — uprav kakor
živo. Toda leska ni videti v njem. Duša
je lesk očesa. Že je zapustila bedno
telo. Nočni čuvaj poklekne ter moli.
Pri vratih sreča dve ženski, ki sta prišli,
da bedita pri mrliču. Na pol krič, na
pol jok se oglasi iz hiše žalosti, ko jo
je bil starec zapustil. In k temu se pri¬
družijo zategli glasovi mrliške pesmi.
Toda jok premaga petje — oh, stari
grobar se ni čutil dobro. Mehanično je
pritisnil trombo na ovenele ustnice in
bolestni glasovi privro iz njene okrogle
votline. Celo v zvito skorjo vdihne
človek izraz občutka. V tem zateglem,
enakomernem bučanju trombe se čuje
odmev glasu, s katerim kliče duša. Ust¬
nice so ji vrata. O, ko bi se le nikdar
ne onečastila vrata človeške duše !

Starec krene na grič k nekoliko
oddaljenim kočam dninarjev. Oni žive
od svoje dnine; po letu se jim ne ziblje
v valovju žito, niti jim ne duhti po
zimi sobana po prijetni vonjavi zrnja,
toda naj tudi njim zadoni glas in bla¬
goslov nočnega Čuvaja, zadoni v teškem
snii odmev njegove trombe!

— 203  —

Vse počiva v svojem zavetju, samo
ti, starec, še bediš ter hodiš po vasi
kakor duh ; da, kakor duh, toda dober
duh. Treba bo kmalu oglasiti polnoč;
treba pogledati k skednjem.

Koraka navkreber po dvorišču. Iz
početka po nekoliko vzvišenem hodniku
poleg stavb, na to pa poleg hleva. Iz
hleva se začuje zamolkli vdarec. Konj
je butil z nogo ob leseni tlak ter za-
hrcal. Čuti celo v spanju, da se bliža
človek. Na griču za hišami stoje skednji,
kakor vojaki v vrsti. S snegom po¬
krite strehe se zlivajo s sivim nebom.
Pred skednji stoji vrsta okroglih kopcev;
pod njimi so jame za žito. Skednji in
jame za žito, vse je v redu, starec se
sme vrniti v vas.

Nočni čuvaj si misli, da bi imela
biti že polnoč. Na stolpu je sicer nasli¬
kana ura s števili, toda nima kazalcev,
niti stroja. Nočni čuvaj mora torej imeti
uro v glavi. In zares, ne zmoti se
mnogo. Glej, to je polnočni vetrič
čuti ga v duši in otrplih udih. Njegov
dih se valovito trese, kakor oddaljen
glas zvona, ako udarimo ob njega s
kovanim srcem — ej, to je uniček zime !
Veter zapiha močneje ter mu zamete v
oči osivele lase, tako da starec nehote

— 204  —

zapira pred njimi oči. Med tem se raz¬
trga gosta odeja oblakov, in skozi špranjo
pokuka ozki srp meseca. Temni, poprej
nerazločni obrisi hiš se razlesketajo
v žarkih lune. Že je moči razločiti
obliko streh in pletivo plotov. Križ na
zvoniku se zalesketa v zamodrelem lesku
in bela cerkvena stena se ti zdi kakor
obložena s srebrom. Veter utihne kakor
na povelje, blede kraljice noči.

Kdo neki koraka za starim nočnim
čuvajem? Tesno za njim? Ima tudi
halebardo, toda daljši je ter njemu po¬
dobno guga glavo z jedne strani na
drugo. To je njegova senca.

Ko nočni čuvaj napove tretjo uro
ter zakliče: «Vstani, duša zvesta!» se
napoti domu. Tam ga pozdravita sa¬
mota in vonjava po zaduhlini. Njegov
tovariš, mesec, kuka mu skozi ozko
okence ter črta mreže po glinastem, s
peskom posutem sobinem tlaku. Tudi
odlomki nesnažnega stekla se vidijo na
tleh. Jeden žarek lune je zablodil na
široko, od kopanja se leskečo lopato.
Kako se odbija čudna luna v orodju,
ki odpira ljudem temne podzemeljske
veže, kako je ožarila ključ k večni temi!
Nikakor k temi!

Iz nebes, raz nebeško modrino,
pretkano z zvezdnatimi brilijanti, kliče

luna s tresočimi se svojimi žarki člo¬
veštvu : Evo, to orodje je ključ k čisti,
večni svetlobi!

Načrtano okno na tleli se je pre¬
maknilo; luna ne obseva več tal, mar¬
več postelj. Osvetlila je starčevo lice.
Razločno je moči videti na njem vraske,
samo raz čelo mu čitaš tih, senčnat mir.

Mesec se je že skril za zasnežene
strehe vaških hiš. V grobarjevi koči
vlada tema ter se čuje odmev globo¬
kega, težkega dihanja.

_v

✓An

III.

Drvarjeva žena.

Borovo morje se razprostira po
peščeni nižavi. Nimam rad borovja;
zdi se mi nekako suhoparno, brez¬
barvno ; ne trpi poleg sebe živejšega
razvoja rastlinstva. Kakor bi ga zavi¬
dalo, nasuje suhih jeglič na glavo mahu
in travam, plast za plastjo, to nagrobno
odejo slabih, samo pa se sebično po-
vspenja kvišku. Borovje po letu ne
daje človeku one hladilne sence, kakor

— 206  —

njegova sestra jelka in še daljša sorod¬
nica sijajna lipa. Po zimi je v borovju
toplo kakor v zakurjeni sobi. Veter ne
more prodreti skozi veje ter le zlobno
hruši v kronali.

Gozdna pota so posuta z drobnim
peskom; globoke zareze koles pričajo
o težavah, s kakoršnimi se mora voz
tukaj boriti. Ozračje je po letu polno
vonjave po smoli ter tičjega petja. Staro
deblo košatega borovca ječi pod pra¬
vilnimi udarci žolne, ki pleza po njem
kakor krila sta mačka. Veverica skače z
drevesa na drevo, kakor bi imela ne-
vidljiva krila, radi tega govore ljudje,
da jo nese rep. Resnica, veverica raz¬
širi pri skoku svoj košati rep; vsaka
dlaka stoji posebe. Rep jej torej služi,
ako ne za krilo, pa vsaj za krmilo.

Po zimi se spremeni oblika borovja,
dasiravno njegovo jegličje kljubuje
mrzli smrti. Smola ne duhti, tiče ne
prepevajo. Zameti, sneženi in peščeni,
so si bližnji bratje. Tam, kjer po vetru
nasut pesek tvori visoke grmade, strjene
v teku časa in pokrite s plastmi jeglič,
tam se znaša skupaj tudi sneg ter po¬
višuje peščene gomile.

Odmev cepcev se ne glasi več v
skednjih, niti se ne dviga dim mlatilnice
z grajskega dvorišča. Napočil je čas,

— 207  —

ko si poišče žuljeva roka dela v širnem
borovju. Možje v kratkih kožuhih, z
leskečimi sekirami na ramah se poda¬
jajo še v zgodnjem mraku na prostor
svojega truda. Sneg škriplje pod težkimi
škornjami, klobčiči sopare se jim vijejo
iz ust, ivje se jim lesketa na črnih
ovčjih kučmah ; slednji drvar je po¬
doben perzijskemu šahu v njegovi z
•demanti posuti kučmi. Samo ta razlika
je, da so ti slovenski demanti le izpo¬
sojeni ; ko pride rumeno solnce, pa jih
pobere. Kučme postanejo zopet črne,
samo na šopku se rudi kitica.

Žaga hrešči, sekira se zadira v
sočnato deblo; drvarji delajo polena.
Cele trdnjave pravilno naloženih polen
že čakajo voznika. Podrezam borovec
se mrzlično strese ter siplje drobne sne¬
žene omraznice na glave in hrbet svojih
mučiteljev. Toda ne pomaga mu niti
trepet niti sipanje snega : mora se sklo¬
niti ponosna glava, privajena bivati na
svežem zraku v objemu hladnega vetra;
mora se skloniti ošabno šibko deblo v
sneg, pomešan s peskom. Zamolkli
padec, in — borovec že leži na mrzli
zemlji. Branil sej je padca v smrtnih
bridkostih ; njegove roke so se poprijele
najpoprej zraku, toda zrak jim ni podal
podpore; na to pa sosednih vej, toda

— 208  —

tudi te nimajo dovolj moči, da bi
pridržale vpaden tovariša. Naposled ga
je pograbila jeza ; zavrtel se je naokrog,
jegličje je zašumelo, veje so odčesnile
sosedne veje in tako ugonobljajoč je
sam uničen padel svojim sovražnikom
pred noge.

Drvarji se opro ob sekire ter si
oddahnejo nad posekanim deblom. Ve¬
činoma so to zali, krepki Buranje.
Močno se razlikujejo od čackih Orava-
nov ter lahno korakajočih Lipčanov.
Buran je tržaščat, širokopleč; njegovo
lice ni tako gladko niti tako prijazno,
nego lice severnega Slovaka. Tiči v
njem več sarkazma nego lirike. Bori se
z višjo, tujo izobrazbo, zahaja med
Nemce, pri tem pa se krepko drži svo¬
jega. Dasiravno je zanemarjen, da člo¬
veka kar srce boli, vsekako pa ima v
glavi dar bistroumnosti in praktičnega
razuma. Njegov vrat je kratek; lasje
so mu črni, razčesani po sredi na dvoje,
segajoči mu mimo ušes, tam pa gladko
pristriženi. Zaman bi iskal na njem
gibčnosti Slovaka iz pogorskih krajin ;
nasprotno pa bi lahko našel medvedjo
moč. On je več mesa in kruha ter je
nekako okoren; težko se za kako reč
odloči ter si izbere po dolgem pomisleku
navadno slabejšo.

— 209  —

Ne briga se za to, da bi si polajšal
stanje, marveč životari v nezavednosti
in zapuščenosti.

»Martin« zakliče stari drvar raska¬
vega lica, obrnivši se k mlademu, viso¬
kemu možu: »Ali nam pa prinese tvoja
žena obed ? Nikakor mi ne gre v glavo,
da bi hči tako imenitne hiše hodila v
gozd za drvarji.« Po teh besedah vzame
starec pilo ter jame brusiti žago.

»Zares, zdi se mi, da bo slabo
naše delo,« pritrdi starcu mlad mož z
rudečim licem, kar je bilo krivo, da so
mu ljudje dali priimek »purana«.

»Čemu pa si vzel takšno gizda-
linko«, reče mož petdesetih let, doslužen
vojak — radi znanja svetega pisma
»pismouk« imenovan. Sive, bistroumne
oči so mu zrle iz njegovega belega,
podolgovatega lica. »Imel bi vzeti takšno,
ki ima razpokane pete. Ali^ii je bilo
treba te prevzetnosti in lmipd sorodni¬
kov ter opravljanja vaščanov? Njena
rodbina ima polne Skrinje, ti pa si le
mlatič in drvar.«

Martin Kamenec, mož zale rasti, z
velikimi, modrimi očmi in z ustnicami,
najavljajočimi krepko voljo, se prezir¬
ljivo nasmeje ter reče: »Danes je prišla
vrsta na mojo ženo, da nam prinese

14

obed, in ona ga tudi prinese. Na ta-le
panj nam ga postavi.« Pri teh besedah
pokaže na odrezan panj, raz kateri se
je bil zvalil ravnokar krasen borovec.

. »Purana« je srbel jezik, »če se
le ne ustavi zala Katica pred Zavo¬
dovo hišo ?«

»Nemara pri razcapanem Janezu,
ki je še trkal na njeno okno v soboto
pred svatbo«, omeni pismouk.

»In kateremu se je Martinova tašča
zmerom tako prijazno nasmihavala,«
se nasmeje starec, podrgnivši s pilo ob
žagine zobe.

Jurij, najmlajši drvar, doda ne¬
dolžno: »Stara in mlada Vibohova sta
se obešali nanj, toda Martin je dekle
vendar-le dobil. Pripovedujejo, da je
bil na posvetovanju pri bošacki boginji.«

Martinovo lice se zmrači. »Ko bi
vendar rajše molčali! Z jezikom- znate
urneje rezati nego z žago.«

»Hm, za obed nam je žal,« odvr¬
nejo drvarji, napljujejo si na roke ter
se znovič poprimejo dela. Zopet se je
glasilo pravilno škripanje žage, med
katerim so se oglašali udarci sekire.

»Jaz stavim svojo glavo, da do¬
bimo obed,« doda čez nekaj časa Martin,
kakor hoteč s tem utolažiti nemir, ki je
nastal v njem po besedah tovarišev.

211

»Ej, glave ti ni treba staviti«, se
nasmeje starec, ki je poprej brusil žago,
»toda doma imaš zalo kravico ! Ta bode
naša, ako izgubiš stavo, in vrhu tega
še pet bokalov vina«.

»Ne skušajte človeka!« zamrmlja
pismouk ter iztrca pepel iz svoje pipe.

Martinovo lice zalije rudečica.

»Velja!« reče. »Vi dobite kravico,
ako me moja žena ne bo ubogala ter
se sramovala prinesti obed!«

»Škoda kravice!« reče žagar.

»Ako bi ne bilo onega capastega
Janeza !« draži Martina »puran«.

»Torej ne sprejmete stave ?« zakliče
Martin srdit, in njegove modre oči se
mu še povekšajo.

»Stavim kravico, vi pa meni nov
jopič. Tu je moja roka !«

Stava je bila torej sklenjena. Žagar
in »puran« sta se zavezala, kupiti Mar¬
tinu nov jopič, in ako dobita stavo, pa
bo krava njuna.

S tem je bil prepir končan, in ža¬
ganje se je zopet sipalo med žolto
jegličevje, in trske so letele od leskečih
sekir.

Bližal se je poldan. Zimsko solnce
je le slabo ogrevalo vsled dela utrujene

14 *

ude drvarjev. Na zametu se je leske¬
talo na tisoče isker, na jegličastih dre¬
vesih so visele kapljice, ogrete po sla¬
bih solnčnih žarkih. Martin tajno po¬
gleda po peščeni cesti ter nadaljuje
delo, gladka sekira mu kar zveni, in
znoj mu curkoma teče s čela.

Puran odvrže sekiro, in toporišče se
zarije v sneg. »Poldan je!« zamrmlja
ter pogleda Martina.

»Obed bi ne škodoval,« omeni
žagar ter nagrbanči čelo. Martinu po¬
stane tesno.

Zopet se poprimejo dela. Solnce
se je skrilo za gozdom. Peščena cesta
je prazna ; pusto se vije med drevjem
ter gine v globeli zasneženega borovja.

»Kravica že žalostno muka«, za¬
mrmlja Jurij ter se dobrosrčno nasmeje
Martinu.

»To bode jopič,« nasmeje se žagar.

»Capasti Janez ima gostijo,« za¬
mrmlja »puran« ter se zlobno zareži
Martinu.

»Molči, spaka!« zarjove Martin,
da kar odmeva po gozdu, in Martinova
roka krčevito stisne sekirino toporišče.
Drvarji niso nehali dražiti Martina, a
pismouk jih pokrega.

Nebo se je zmračilo in iz zgoščenih
oblakov se jame vsipa vati droben sneg.

— 2t3 -

Med tem je zala Katrica bila že dve
uri na poti. Težko breme ji je tlačilo
noše nenavajen hrbet. Njeni stariši so
imeli najeta za težko delo hlapca in
deklo. Martin se ji je prikupil pri pu¬
ljenju konoplja; vozil je na sosednem
polju vodo na kapus. Tega dne zvečer
je prišel k njenemu okencu ter tiho
potrkal. Katrica je kakor veverica sko¬
čila s postelje ter hipoma bila pri oknu.
Niti sama ni vedela, kako ji je nataknil
na srednji prst prstan z rudečim očesom.
Nemara je bil oni prstan dar čarovnice.
Katrica ga je ogledovala ves teden, in
vsakokrat se ji je razvnelo srce. Ko-
nečno je Martin poslal snubače — v
hiši je nastala jeza, krik, jok — toda
trda dekličja glava je zmagala.

I nu, sedaj naj se pokori radi svoje
trdovratnosti. Strogi oče ji ni dal ni¬
česar, razun obleke, odeje in dobro
rejene kravice ; ona ne prebiva na pro¬
stornem posestvu na strani capastega
Janeza, marveč v preprosti koči ter
nese obed za drvarji v globoki gozd.

Katrica hiti, da ji kar gori njeno
belo lice. Molče delajo možje v gozdu.
Martin je bled ter ne spregovori niti
besedice. »Puran« ga jame dražiti.
Martin dvigne sekiro, in grozen krik se
mu izvije iz prs. Stemnilo se je in sneg

— 214

je padal čimdalje gostejši. Drugekrati
bi bili drvarji nehali delati, ker pa so
videli, da Martin dela z mrzlično mar¬
ljivostjo, niso si drznili tega učiniti. A
Martin je delal kakor lev.

Njegova sekira je padala kakor
blisk na hlode ter cepila jih na dvoje.
Visoko v zrak je dvignil svoje jekleno
orodje, kakor bi hotel s tem oglušiti
vzbujene občutke svojega srca, v katero
so niegovi tovariši lahkomišljeno prili¬
vali sfrffj5: Stemnilo se je. Umolknilo
je škripanje žage in udarci sekir, samo
močan veter se je zaletaval v borovje
ter hrumel svojo večerno, grozno pesem.

Na poti proti domu je prehitel
Martin svoje tovariše. Dirjal je v vas
kakor ta zimski vihar.

»Martin je divji človek,« omeni
»puran« ter zarije svojo desno roko
pod kožuh.

»To ne skonča dobro,« vzdihne
pismouk.

»Za debelo kravico,« se zasmeje
starec ter si natakne oglavnico svojega
žoltega jopiča na glavo. Toda njegova
opomba ni imela vspeha. Nekateri so
pomilovali Martina ter se bali, da ga
izgube, druge je moril glad, ki more
zares napraviti človeka nevoljnega.

- 215  —

Martin dobi svojo kočo prazno.
Grozna misel mu zasumi po glavi. Mo¬
goče, da ga je žena zapustila, ker se
je že naveličala tega uboštva! Mogoče,
da oni capasti Janez! Moj Bog, kakšni
občutki so mu ožemali srce !

»Vrnite mi ženo !« je zarjovel, pla-
nivši v tastovo sobo. Tam so ga gledali
prestrašeni. Niso vedeli ničesar. Tašča
je jela vihteti roke. Tast ga je pogledal
jezno. Ni se še pomiril z revnim zetom.
Na to je Martin, kakor brez zavesti,
zdirjal.v hišo capastega Janeza. Ta je
sedel na hlevnem pragu ter delal topo-
rišče za sekiro.

»Kje je Katrica ?« ga vpraša Martin.
Bil je ves bled.

»Med Katricami,« odvrne suho
Janez ter obrezuje dalje.

»človek, kje je moja žena?« za¬
kliče divje Martin ter zaškriplje z zobmi.

‘»Kaj je meni mar tvoja žena,
Martin ?«

»Šla je za vami v gozd,« se oglasi
tanki glas sosede, ki je bila stopila
ravnokar iz hleva z golido mleka. Mleko
se je penilo ter šumelo v leseni posodi.

»V gozd!« ponovi Martin; takoj
mu je odleglo.

»Z bisago na hrbtu! Sama sem
jo videla.«

216  —

Martin zdirja nazaj v gozd. Ni
več snežilo; skozi pretrgane oblake so
se. lesketale zvezde. -Martin zakliče z
močnim glasom v gozd, toda odgovarja
mu samo odmev. Sveži napadli sneg
se mu je prijemal nog. Tema je zrla
nanj z drevesnih kron. Niti sam ni
vedel, kako je dospel v sredo gozda.
Mesec je priplaval nad vrhove dreves
ter osvetlil dnevno delo drvarjev. Bi¬
saga je ležala na sveže odrezanem
panju; bela plahta se je lesketala v me¬
sečnih žarkih kakor snežen zamet. Pri
panju je čakala že na pol otrpla Katrica,
poslušna povelju svojega moža.

Krepki Martin jo objame z moč¬
nimi rokami, stisne jo k sebi ter jo
ogreje na svojih prsih. Sleče jopič ter
jo ogrne ž njim, da, še prostorne ro¬
kavice ji natakne na roke. Bisago si
naloži na ramena, kakor bi v njej bil
nekak papir. Katrica se je stiskala udano
k svojemu možu, žar njegove ljubezni
jo je razgrel.

»Pokaži mi svoje lice,« jo poprosi
Martin ter prime ženo z obema rokama
za zalo glavico. Široki okrajci peče so
se dotikali njenega bledega lica. Toda
njene oči so se lesketale veselo, za¬
dovoljno.

— 217  —

«Ali se jeziš, Katrica?* jo vpraša
Martin. »Kriv sem ! Nisem imel pravice,
zahtevati od tebe, da prideš v gozd !
Ali si jezna?«

»Nisem, Martin! Toda pojdiva!«
Kadostno ganjen pelje Martin svojo
zablodelo ženo skozi borovje, kakor bi
korakal skozi mirtov in rožmarinov
gaj. Dosegel je vse, duševni mir, ženo
in spravo z roditelji svoje žene. Te je
omehčal strah za hčer in videli so ve¬
liko Martinovo ljubezen. Katrici ni treba
več hoditi v gozd z obedom, ker tam ni
več Martina, njemu se dobro godi na
prostornem zemljišču. »Puran« se jezi,
dasi mu je odpustil Martin novi jopič.

»Škoda kravice,« je mrmljal starec,
bruseč žago.

A široki gozd šumi suhoparno
nad glavami prostakov, ki so navzlic
svoji priprostosti pristopni strastem,
pripravljeni se žrtvovati v izpolnjevanju
svojih dolžnostij.

Ti, suho, peščeno borovje, tudi v
tebi veje dih poezije, sicer manj fan¬
tastičen nego v podkrivanskem smrečju,
toda razumljiv in prijeten moji duši,
ki pogostoma blodi v snu po nedogled-
nem morju tvojega jegličevja.


— 218  —

IV.

Črni idealist.

V globokih gozdih Tatre je kuhal
Miha Zahor leto za leto oglje. Bil je to
mladenič, ki je po leti le malokdaj za¬
pustil gozd ter se je poredkoma bojaz-.
ljivo spuščal z gor v dolino med ljudi. Že
od rane mladosti je zrastel tako ne¬
kako s smrekovim gozdom ter bil
po svoji postavi in svežosti podoben
tatranskim jelkam, in le močno nerad
je zahajal na semenj v trg. Hrupa in
trušča ljudij se je mladenič bal, pač pa
mu je bila prijetna godba, ropotajoč
grom in cviljenje viharja v vrhovih
smrek in jelk. Skozi prestiralo črne
ogljene barve, ki je pokrivalo mlado
lice, je prodirala zdrava rudečiea, a
globoke, modre njegove oči so mu ža¬
rele v mirnem, toda vročem ognju. V
bližini ogljarnice se je vila v ovinkih
cesta, pregrajena semtertje z lesenimi
mostiči, pod katerimi je šumel bister
potok. Stekal se je navzdol po strmi
dolini; na desno in na levo sta se
vzpenjali kvišku strmi, s smrečjem
obraščeni rebri, slikovito dvigale se
nad propastjo skale. Potok je imel

— 219

dokaj opraviti, v svojem teku ; ponekje
je bil primoran, skakati raz skale ter
je tvoril vodopad, poln pen in glasnega
šuma. Mnogokrat je šel skozi to ko¬
tanjo, mnogokrat poslušal šum vodo-
padov. Dolinica nareja na človeka vtis
čistote. Vse je tam tako jasno, prozorno,
navzlic temu, da je barva gozda temno¬
zelena. Voda, živa voda, razprašena
po urnem toku v neštevilne brilante,
bela cesta, prazniška obleka smrečja,
dragocena vonjava gozda, nevelik sicer
toda slikovit razgled, nad dolino ozka
proga modrega neba, ej; to je krasota,
to je vrhunec mičnostij slovenskih
gozdov.

Slikovita kotanja, delo, naveza¬
nost na večno dotiko s prirodo, osam¬
ljenost in poetičen značaj ogljarjev je
provzročil, da duša mladega ogljarja ni
bila surova kakor navadnih delavcev,
pač pa je bila navdihnena s prirojenim
idealizmom. Ali ni s tem rečeno pre¬
več? Da, bilo bi, ako bi se tikalo Nem¬
cev. Tam je kaj takšnega bajka, po¬
etična iznajdba. Pri nas pa je resnica.
Pri nas se nahajajo idealisti tudi sredi
surovih, neizobraženih, zanemarjenih,
potlačevanih vrst naroda; mi imamo
idealiste med drvarji, dninarji, posto¬
pači, da, celo med pijanci in tatovi.

— 220  —

Naš človek je dobrosrčen, lahkomišljen
in občutljiv. S temi tremi lastnostmi si
je moči pojasniti vse čednosti in vse
napake našega naroda.

Miha Zahor je prebil marsikatero
uro s tem, da je ogledoval dim, ki se
je mirno valil iz kope v temnosivkastih
klobčičih. Bil je zadovoljen s svojo
usodo, zlasti ako se mu je posrečilo
kuhanje oglja ter našlo mnogo kupcev.
Tako pridelan denar je nosil v pogorsko
vasico, kajti tam je prebivala njegova
mati in mlajša sestra./

Toda bajna krasota gozda je vzbu¬
dila v njem koprnenje po neznanih
slasteh. Ni poznal predmeta svojih te¬
ženj, toda čimbolj je prihajal v leta,
tem pogosteje je senčila žalost njegovo
dušo; da, časih je tudi nezadovoljnost
vskipela v prsih sina tatranske prirode.
V glavi mu je zašumelo, srce močneje
vtripalo, vsi njegovi čuti so se napeli
ter se ozirali po predmetu, v katerem
bi se mogli vtopiti. Gozd mu je bil
puščava, samota strašilo, mirni dim
ogljenice se je prešerno dvigal proti
nebu. In jasno nebo se mu je zdelo
tako brezkončno, prazno, večno — ni
moči si počiti, ni moči zbrati svojih
mislij in občutkov. V takšnih trenutkih
je pograbil prevzet koprnenja sekiro

— 221

ter sekal, da je kar odmevalo po ozki
kotanji, da je posekana jelka bolestno
zastokala, da so mu otrpnile roke ter
so mu stopile debele kapljice znoja na
čelo. Utrujen težkega dela ter prevzet
od nejasnih mu občutkov, je omahnil
v visoko travo. Modri zvončki so se
sklanjali nad njegovim čelom. Po gozdu
je zapihljal tih vetrič — temne veje
dreves so se zagugale — tajno, ne-
poizvedljivo njih šumenje je bilo po¬
dobno nejasnim težnjam mladeniča.

Tudi danes leži naš znanec v travi.
Velika grmada nasekanih drv nam
priča o njegovi mrzlični marljivosti.
Zopet je delal v vročnici nejasnih mu
občutkov. Na sejmišču v trgu, v kate¬
rem je bil včeraj, je videl razločno
prikazni nepoznanega mu sveta.

Gospodičem s paličicami, ovratniki,
s školjkami ozalšanimi škornji, se je
nasmehnil v duhu. Toda, kadar je šla
po ulici mlada deva, zala gospodična,
se je zagledal v to nenavadno prikazen
z zavidnim očesom in srce mu je glasno
udarilo. Sramožljivo se je ozrl po svoji
črni srajci. V tesni gostilnici je bilo
mnogo ljudij, prišedših na semenj.
Vsedel se je v kot ter molče ogledoval
na pol pijane tovariše, in v srcu se mu
je zbudila želja po gozdnem zatišju.

- 222  —

Sedaj leži v travi in postave (bitja)
s trga mu jamejo rojiti v duši. Modri
zvončki se gugajo nad njjegovo glavo,
metulji trepetajo s krili. V daljavi šumi
slap potoka zmerom z enakim gla¬
som, brez prenehanja, večno. To je
slika njegovega življenja. A njegovo
bistro uho vendar le začuti razliko med
šumenjem nočnim in dnevnim. Veselo
šumi potok po dnevu, zamolklo pa po
noči. Po dnevu tolaži, spodbuja, po
noči pa straši ter ziblje v spanec. In
do tega jednoličnega šuma se pomeša
časih tičje žvižganje. To ni dragoceno
petje gozdnih pevcev, marveč melanho¬
lično žvižganje gozdnega samotarja. V
naših visoko ležečih severnih gorah ne
čuješ tičj ih koncertov nižav; tu ne dobiš
vlažnih bukovih dolin, skozi katere se
leno pretaka z jelšami in vrbami obrob¬
ljena reka. Tam so topli, večeri, tople
noči, tam je bujno, rodovitno polje.
Tu v gorah bi niti ne bil primeren kraj
za tisočeri krič srečnih krilatih pevcev;
tu bi on le žalil ter onečaščeval krasoto
skalnate, visoko ležeče gore... Kar se
prilega veseli igri, se ne prilega sijajni
drami.

Mirni sen zapira mladeničeve tre¬
palnice. Glava mu zleze z dlani ter se

223  —

veliko pohujšanje žužka z dolgimi br-
kami, ki je bil komaj zmožen, zlezti
izpod kostanjevih las mladeničevih.
Žužek ves otrpel dvigne kvišku svoja
tipala, otira si s prednjimi nožicami
rilček ter začuden ogleduje glavo orjaka,
ki si drzne dramiti njegov mir. Na to
pa se spusti urno v beg, pade z mahu
med sveže, nepoznane mu doslej treske
ter se prestrašen dela mrtvega, stisnivši
si na leskeči trebuh vseh šest nog./
Mladeniču pa se sanja živo o tem,
kar je slišal še kot otrok od pokojne
babice. Prikaže se mu vila, posuta
z modrimi zvončki; na prsih ima kitico
snežnih spomenčic. Mično, okroglo ročico
drži dvigneno nad glavico; nebeška
zarja se ji razliva v brilantovih prodih
iz velikih, prijaznih očij. Kako čarobno
se nasmihavajo rudeče ustnice! Na to
pa položi svojo lilijevo belo roko v
njegovo od oglja začrnelo dlan. Po
vsem telesu ga potrese mraz slasti, ka-
koršne še ni čutil doslej, da, niti slutil.
Izginejo vse tajne, nejasne težnje, —
samo jeden rokotisk bele, lilijeve ročice,
samo jeden — o Bog, kakšna slast je
to! Dup, dup — na črnem konju pri¬
dirja knez v zlati obleki, z zvezdami
na prsih; v roki drži meč, posejan z
demanti. Gibčno seže s konjiča ter

- 224  -

prime vilo kakor lahno peresce okrog
pasu, vzdigne jo k sebi na konja ter
jo pritisne na svoje prsi. Dup, dup —
že ju odnaša črni vranec kakor vihar !
Toda ko sta že zginevala v jegličevju,
ozre se vila še enkrat nazaj po umazanem
oglarju, in nebeška zarja se ji je razli¬
vala v brilantovih prodih iz njenih očij.

Miha se sprebudi in — dup, dup
— začuje sem od ceste topot konjskih
kopit, med kateri se meša ropotanje
voza. Izdere sekiro, zasajeno v panj,
ter stopa otožen k svoji ogljenici. Slast
je izginila, pač pa se zbudilo koprnenje.

V grmovju se začuje šum, in pred
Mihcem stoji mlada, gosposka deklica
v popotni obleki. Lice ji gori, nedra se
ji dvigajo, razburjena z urno hojo po
strmi stezici, ki drži naravnost navkre¬
ber poleg v ugodnih ovinkih vijoče se
ceste. Na okrogli ročici ji visi na ru-
dečem traku slamnat klobuček s široko
streho. Dolge kite ji vise po hrbtu, ki¬
tica svežih spomenčic zalša njen ziba¬
joči se životek.

Zahor obstoji. Ali so se mar bajne
sanje o prekrasni vili res spremenile v
resnico? Saj ji uprav ta zarja sveti iz
modrih očij. One in iste spomenčice
zalšajo njene prsi! Obleka in postava

225  —

ga spominjata na prikazni, ki jih je
videl v mestu.

»Ali dospem po tej stezi na cesto,
dobri človek?« je vprašala mladeniča.

Miha si pomenca z roko oči, kakor
bi hotel odgnati prikazen. Oči, spome-
ničice, smeh, vse je takšno, kakor pred
hipom. Samo obleka je manj fantastična,
glas prirojen, močan, zvoneč.

Deva ponovi svoje vprašanje, toda
že ostrejše, brez smeha. Oglar se zave ;
ropot voza ihu je lahko pojasnil pri¬
kazen deklice; stopila je z voza spodaj
v dolini ter si hoče prikrajšati pot s
hojo po stezi, ki drži naravnost. To vse
je naravno; v tem ni nič začaranega. Že
večkrat je videl popotnike hoditi po
tej stezici.

»Dospete, dospete!« ji odgovori na¬
posled. »Za pol ure dospete poprej na
hrib nego vaš voz, ako greste mimo
moje oglenice.« Po teh besedah zadene
sekiro na ramo ter koraka naprej. Deva
veselo stopa za njim : le semtertje po¬
skoči časih na stran po kakšno gozdno
cvetko. Ropot voza se je časih približal,
pa zopet oddaljeval.

Dospeta k oglenici. Tam je stal
mali Vezuv, črna, pravilno narejena
kopa. Na vrhu se je valil mirno kvišku
stolp sivega dima ; obsevan z žarki po-

15

— 226  —

letnega solnca, je bil podoben/preprogi
iz sive, surove svile. Dim seje  dvigal
do gostih kron jelk ter se izgubljal v
temnem jegličevju, kakor bi ga drevesa
posrkala va-se.

»To je vaše delo?«

»Leto za letom.«

»Ali vam ni dolg čas?«

»časih mi je res !«

Miha je bil zal mladenič. Deva je
sočutno pogledala njegovo od dima in
oglja začrnelo lice ter gibčno, krepko
postavo. Okrogel klobuk z nekdaj po¬
barvanimi, toda sedaj zakajenimi tra¬
kovi se je mično prilegal zali glavici.
Deva je pogledala mladeniča, kakor po¬
gledamo zalo drevo, slikovito skalnato
razpoko, ali hrumeč slap. Toda v
njem se je oživilo tajno koprnenje;
srce mu je zagorelo ; v prsih mu je gorel
potlačevan požar, kakor v osrčju oglenice.

A do tega ognja in koprnenja, do
te paleče bolesti se je pridružila slast
onega fantastičnega snu o vili. Mali de-
kličji čeveljček, nekoliko prašen, se je
odbijal rezko od črne, z ogljem pobar¬
vane zemlje in bela nogavica je tvorila
veliko nasprotje s črnimi tlemi zemlje.
Vsa jasna prikazen mičnega bitja je bila
tem svetlejša in krasnejša, čim črnejša
je bila zemlja naokrog. Zdelo se je, da

— 227  —

je tudi sam oglar postal še enkrat tako
črn poleg sijajne prikazni mlade deve.

Deklica je šla nekolikokrat okrog
kadeče se kope ter radovedno poizve¬
dovala, kako se kuha oglje. Miha je
postal kar naenkrat zgovoren. Pojasnil
ji je, kolikor mogoče preprosto, kako
se drva spreminjajo v oglje. Ko je iz¬
rekla deva željo : videti, kakšna je kopa
od znotraj (podobna radovednost je
lastna vsem otročjim značajem), je od¬
grnil z lopato kos pokrivala. Kajpada,
zala deva ni videla tam nič posebnega.
Niti dete ni zadovoljno s svojim lese¬
nim psičkom, ki s pomočjo strune in
mehirja hripavo laja. Pa prereže z no-
žičkom bel mehirček ter najde ondi samo
motvoz in pločevino — toda psiček že
ne laja več, že je postal žrtev otroške
radovednosti.

»Ali imate stariše?« obrne deva
svojo pozornost od oglja k oglarju. Na
vsak način je bil zanimivejši, nego go¬
reča kopa — toda odkriti zagrinjalo s
človeške duše ni tako lahko.

»Imam mater. Oče je umrl. Tudi
sestro imam tako mlado, kakor ste vi,
toda ne tako nežno in zalo !« Zarudela
je. Kaj mu je vendar zletelo iz ust?
Zdi se mu pa zares, da jo je razžalil;
bojazljivo se ozre naokrog in nekak

15 *

228  —

čut negotovosti se mu pojavi v očeh in
na licu. Ropot voza, ki je za nekaj časa
umolknil, se je zopet bližal in naraščal.

Kako je obžaloval, da je nemara
prestrašil, razžalil prikazen, ki je pri¬
letela kakor iz neba na črno oglarnico.
Vse njegovo tajno koprnenje se je na-
krat uresničilo. V njegovi bližini se
nahaja predmet, ki zaslužuje, da bi
človek koprnel po njem; krasotica, ki
se je prikazala mladeniču v snu, toda
še tam ne tako nežno, prijetno, priro¬
jeno. Le vzemi knez ono vilo z modrimi
zvončki na megleni obleki! Tukaj le
je krasna vila, polna življenja, z ognje¬
nim svitom v velikih, modrih očeh.

Blizu, blizu ! Kako prožna je njena
hoja, kako bela njena ročica! Blizu?
Nikakor ! Daleč, daleč, črni sin.

Kako so gorele oči mladeničeve !
Rudečica je zmagovito prodirala skozi
črni poprh oglja. Deva stopi k njemu,
oh, z vsakim korakom, s katerim se
mu je bližala, se mu je oddaljevala za
tisoč milj.

»Z Bogom!« je dejala, pogledavši
z velikimi očmi na zbeganega mlade¬
niča, in prijeten smeh zopet zaigra na
rožnatih njenih ustnicah, ko opazi, da
je oglar žalosten. »Zahvalim za pojas¬
nilo. Kadar vam bo dolg čas, stecite

— 229  —

doli — v Žuliceh je naše posestvo. Tam
je dosti služabnikov, dosti gibanja.«

Deva je stopila k njemu ter mu
nudila svojo belo ročico. Ni se ganil,
zroč pred se kakor pijan.

»Niti roke mi ne poda, ošabni
oglarski puščavnik !« je rekla s šaljivim
glasom ter še enkrat stegnila proti njemu
roko. Oglar jo prime za roko, toda boji
se stisniti prste, da ji ne bi zmečkal
roke. Ona je počivala tam na njegovi
dlani kakor bela cvetka na črni prsti.

»To vzamem s seboj za spomin«,
je dejalo preširno dekle, pogledavši na
črni madež, ki ji je ostal na roki. Da,
na kratek spomin ti dete privilegova-
nega sveta ! Prva vodica omije oni ma¬
dež, prvi trenutek potlači spomin na
oglarja v temno pozabljivost! Mogoče
pa je, da spomin na tvojo belino, na
tvoj zvoneč smeh in brhko postavo ne
premine iz prsij pogorskega sina do
hladne, otožne, pozabljene gomile brez
križa.

Navkreber po stezi koraka go¬
sposka hči. Čeveljček ji škriplje pri
prožnih korakih, lahka obleka šelesti
ob jegličevje. V goščavi, ki ji zakrije
oglenico, obstane ter se ogleda. Zahor
stoji pri kopi, oprt ob črno lopato —
a evo, kaj je zablestelo v njegovi duši,

— 230  —

kaj pretreslo vse njegovo bitje? —
Oči odhajajoče de ve so se zasvetile in
nebeška zarja se je v brilantovem produ
razlivala ž njih... Pravcata vila.

»Malvina, Malvina!« se oglasi s
ceste polnozvočen moški glas. »Tukaj
sem, Albert«, odgovori zvoneč glasek
s stezice. Kočija obstoji. Na to pa za¬
ropota še enkrat po z granitom posuti
cesti. Slabeje in slabeje je odmeval
topot konjskih kopit. Tišina. Veličastno
se vspenjajo kvišku visoke jelke. Iz
oglenice se vali dim ter se povznaša v
stebru proti nebu. Izginila je vila ter
ostala gola, črna istinitost po slikovi¬
tem snu.

Oglar pa stoji oprt ob črno lopato
ter se ozira po stezi: na to pa opre
svoj pogled v črno zemljo — toda tudi
tam ni zapustila sledu stopinja lahke
nogice, prašni čevljiček. Na golobičjih
krilih je priletela čarobna prikazen, za-
šumela, zasijala, da je zopet zginila za
zmerom.

Gozd zasumi od sprebujajočega se
vetra, iz početka v daljavi, na to pa
zmerom bliže in bliže.

Slap potoka šumi s svojim večnim
petjem. Iz oglenice se vije temni dim
ter se vsled vetra nagiblje z jedne
strani na drugo. Pri njem veni vroče,

— 231  —

mladostno srce. Kakor v osrčju ogle-
nice tli potlačen ogenj ter ne more svo¬
bodno zaplapolati, tako se duši v prsih
vroč čut, ki nikdar ne vsplapola na
površje s plamenom. V nižino upada
ter se spreminja v oglje sveti žar v
plemenitih prsih — trušč krčme ter strup
steklenice, to oboje je voda na ta sveti
plamen. Nemara se pri trpki, bolestni
smrti, v trenutku neslavnega, težkega
umiranja, povspne potlačena duša še
enkrat v višavo in pred njo se zale¬
sketa v brilatnem produ nebeška zarja.

d.


/Narodne pripovedke

grofa Leva Tolstega.

Poslovenil Z. Ž. Trbojski.

vw

/ 77 \

I.

Zrno s kurjim jajcem.

fk

Vl/troci so nekoč našli na klancu stvarco
V s kurjim jajcem, s progo v sredi
in podobno zrnu. Potnik, zagledavši
stvarco pri otrocih, jo je kupil za petico,
nesel jo v mesto in jo prodal carju kot
posebnost.

Car je poklical modrijane, velel
jim je razsoditi, kaka stvar je to, jajce
ali zrno? Modrijani so mislili, mislili —
ali niso mogli odgovoriti.

Ta stvar je ležala na oknu ; prile¬
tela je kokoš, začela kljuvati, — izklju¬
vala je luknjo; in vsi so videli, da —
je zrno. Prišli so modreci in rekli carju:
Ta stvar je — rženo zrno.

Začudil se je car; velel je modri¬
janom razkriti, kje in kdaj se je rodilo
to zrno ? Mislili so, mislili modrijani,

- 236  —

iskali v knjigah, — ničesar niso našli.
Prišli so k carju in rekli: — »Ne mo¬
remo odgovoriti. V naših knjigah ni nič
napisano o tem ; treba je prašati mu¬
zike, če ni kdo od starcev slišal, kdaj
in kje so sejali tako zrno?«

Poslal je car in velel privesti k
sebi starca mužika.

Poiskali so starikavega starca, pri¬
vedli ga k carju. Prišel je starec, zelen,
brezzob, s težavo je prišel ob dveh
bergljah.

Pokazal mu je car zrno ; ali starec
že ni videl, polovico je tako nekako
videl, polovico z rokami otipal. Začel
ga je spraševati car : — »Ali ne veš ti,
dedček, kje se je rodilo tako zrno? Ali
nisi sam na svojem polju sejal takega
žita? Ali nisi v svojem času kje kupo¬
val takega zrna?«

Gluh je bil starec, komaj, komaj
je slišal, komaj, komaj razumel. Odgo¬
voril je:

»Ne«, pravi, »na svojem polju
takega žita nisem sejal, ne žel, ne ku¬
poval. Ko smo kupovali žito, je bilo
zrno prav tako mehko. — Ali treba je,
pravi, vprašati mojega očeta — morda
je on slišal, kje se je rodilo tako zrno. •

Poslal je car po starčevega očeta
in ga velel privesti k sebi.

- 237  -

Našli so tudi starčevega očeta ; pri¬
vedli so ga h kralju. Car mu je začel
kazati zrno. Natanjko ga je ogledal.
Začel ga je car spraševati:

»Ali ne veš, starček, kje se je ro¬
dilo tako zrno? Ali nisi sam na svojem
polju sejal takega žita ? Ali nisi ti v
svojem času kje kupoval takega zrna?«

čeprav je bilo starčevo uho neob¬
čutljivo, vender je slišal bolje nego sin.

»Ne, pravi, na svojem polju nisem
takega zrna sejal ne žel. Tudi kupoval
ga nisem, ker v mojem času denarja
tudi v tvornici še ni bilo. Vsi smo se
hranili s svojim kruhom, in v revščini
smo drug drugemu delili. Jaz ne vem,
kje je zrastlo tako zrno. čeprav je bilo
naše zrno debeleje in je dalo več moke,
ali takega nisem videl svoj dan. Slišal
sem od očeta, — v njegovem času je
rastlo boljše žito 'nego sedaj — tudi je
bilo bolj bogato in debelo. Treba je
njega vprašati.«

Poslal je car po starčevega očeta.
Našli so tudi deda ; pri veli so ga k
carju. Prišel je k carju starec brez ber-
gelj, prišel lahko, tudi oči je imel svetleje
in govoril je razumno. Pokazal je car
zrno dedu. Pogledal je ded, obrnil je.
— »Davno, pravi, nisem videl starega

— 238

kruhka !« Pokusil je ded zrno, požvečil
drobtinico.

»Prav to je,« pravi.

»Povej mi no, dedček, kje in kako
je zrastlo tako zrno? Ali si ti na svojem
polju sejal tako žito? Ali niso v tvojem
času kje ljudje kupovali?«

Rekel je starec : »Tako žito je

povsod rastlo v mojem času. S tem
kruhom, pravi, sem se hranil jaz v svojem
času in sem živil ljudi. To zrno sem
tudi sejal, to sem tudi žel, to tudi mlatil.«

In vprašal je car : — »Povej mi
no, dedček, ali si ti kupil kje tako zrno,
ali si je sejal sam na svojem polju?«

Nasmehnil se je starec. — »Za moje
dobe, pravi, si še izmisliti ni mogel nihče
takega greha, da bi žito prodajal in ku¬
poval. In tudi za denar nismo vedeli,
povsod je bilo domačega kruha dovolj.«

Vprašal je car: — »Takopovej mi,
dedček, kje si ti tako žito sejal, in
kje je bilo tvoje polje?«

Rekel je ded: — »Moje polje je
bila — zemlja božja. Kjer sem zoral
— tam je bilo tudi polje. Zemlja je bila
prosta, svoje zemlje nismo imenovali.
Svoj smo imenovali le trud«.

»Povej mi«, pravi car, »še dve reči:
prva — zakaj je prej rastlo tako zrno,

239  -

a sedaj ne raste več? In druga: — za¬
kaj je šel tvoj vnuk na dveh bergljah,
tvoj sin je prišel na jedni, ti si pa pri¬
šel povsem lahko; oči imaš ti svetle,
zobe krepke in besedo jasno in uljudno?
— Odkod sta prišli, povej, dedček, ti
dve čudni prikazni?«

Rekel je starec: — »Odtod sta prišli,
ker so nehali živeti ljudje ob svojem
trudu — začeli hrepeneti po tujem.
V starih časih niso tako živeli, v starih
časih so živeli po Božje: gospodovali
so nad svojim — s tujim se pa niso
okoriščevali.«

II.

Vražje lepko, a Božje krepko.

Živel je v starem času dober go¬
spodar. Vsega je imel obilo, tudi mnogo
hlapcev je služilo pri njem. Hlapci so
se bahali s svojim gospodom. Govo¬
rili so :

»Ni pod nebom boljšega gospoda
nego je naš. On nas i hrani, i dobro
odeva, i daje dela po moči, nikogar ne

— 240  -

žali z besedo, tudi nikomur ne priza¬
deva zla, ne tako kakor mučijo drugi
gospodarji svoje hlapce bolj nego ži¬
vino — i za prestopek i brez prestopka
kaznujejo in ne reko dobre besede. Naš
nam želi dobro in dela dobro in dobro
nam govori; nam ni treba boljšega živ¬
ljenja.«

Tako so se hvalili hlapci s svojim
gospodom. In glej, zoprno se je zdelo
vragu, da žive sužnji s svojim gospo¬
darjem dobro in v ljubezni. Polastil se
je satan Aleba, jednega sužnjev tega
gospoda. Polastil se ga je, velel mu je
zmotiti druge sužnje. In ko so odpo-
čivali vsi sužnji in hvalili svojega go¬
spodarja, vzdignil je Aleb svoj glas
in rekel :

»Zaman se hvalite, bratci, z do¬
broto našega gospodarja. Začni dvoriti
vragu, in vrag ti postane dober. Mi
služimo svojemu gospodu dobro, v vsem
smo mu pokorni. Da si le izmisli kaj,
mi to tudi delamo, misli njegove ugi¬
bamo. Kako bi ne bil z nami dober?
Ali nehajte se mu pokoravati, napra¬
vite mu zlo in on vdm poplača zlo za
zlo, kakor vsi drugi, še hujše nego naj¬
hujši gospodarji.«

Začeli so se drugi sužnji prepirati
z Alebom. Prepirali so se in naredili

241  —

stavo. Stavil je Aleb, da razsrdi dobrega
gospoda.

Stavil je pod tem pogojem, da
zgubi svojo praznično obleko, če ga ne
razsrdi ; obetal mu je vsakdo dati svojo
praznično obleko, in razven tega so
obetali, varovati ga pred gospodom, ako
ga uklene v želez je ; — ali da ga izpusti,
če ga posadi v temnico.

Napravili so stavo, in na drugo
jutro je obljubil Aleb, da razsrdi go¬
spodarja.

Aleb je služil pri gospodarju za
ovčarja, gonil je plemenske drage ko-
štrune na pašo.

In glej, ko je drugo jutro prišel
dobri gospodar z gosti v ovčjak in jim
začel kazati svoje ljubljene koštrune,
je pomignil vragov delavec tovarišem:
»Glejte, sedaj razsrdim gospodarja.«
Zbrali so se vsi sužnji, gledali skozi
vrata in čez ogrado, vrag je pa zlezel
na drevo in gledal odtod na dvor, kako
mu bo služil njegov delavec. Gospodar
je stopal po dvoru, pokazal gostom ovce
in jagnjeta in jim je hotel pokazati naj¬
boljšega svojega ovna. »Dobri so, —
pravi, — tudi drugi koštruni, ali ta je
tak, da ni nobena cena dosti za tega
rogatca; ljubši mi je nego punčica v
očeh.« Pred ljudmi zbeže po dvoru

16

— 242  —

ovce in ovni na vse strani, in gostje
ne morejo videti dragega ovna. Komaj
se je ustavil ta oven, ko splaši vragov
delavec kakor nenalašč ovce, in zopet
se vse zmešajo. Gostje ne morejo spo¬
znati, kateri je toliko cenjeni oven. To
je bilo neljubo gospodarju, in pravi:
»Aleb, mili drug, potrudi se in vjemi
najboljšega ovna z zavitimi rogovi in
obdrži ga.« Komaj je to izgovoril
gospodar, se je zagnal Aleb kakor lev
v sredo koštrunov in zagrabil cenje¬
nega koštruna za volno. Zagrabil ga
je za volno in v istem hipu prijel z
jedno roko zadnjo levo nogo, prizdignil
jo in jo zlomil prav pred očmi gospo¬
darjevimi, in zahrstela je kakor zlom¬
ljena trska. Zlomil je Aleb dragemu
ovnu nogo pod kolenom.

Zabeketal je oven in padel na
prednji koleni. Aleb ga je prijel za
desno nogo, leva pa je obvisela kakor
odlomljena veja. Zaječali so gostje in
vsi sužnji, in zveselil se je vrag, ko je
videl, kako umno je z vršil Aleb svoje delo.

Gospodarjevo oko se je zmračilo
bolj nego noč, namrdnil se je, povesil
glavo in ni rekel besede. Molčali so tudi
gostje^ in sužnji....

čakali so, kaj bo. Nekaj Časa je
molčal gospodar, potem se je stresel,

— 243

kakor bi hotel odložiti, kar hoče, in
vzdignil glavo in obrnil svoje oči proti
Alebu. Pogledal je Aleba, nasmehnil se
in rekel: »O Aleb, Aleb ! tvoj gospodar
je velel tebi mene razsrditi, toda jaz
razsrdim tvojega gospodarja. Ti si se
bal, da te kaznim, in ti si hotel biti
prost, Aleb; torej znaj, da te ne bom
kaznoval, in ako bi hotel biti prost,
glej pri svojih gostih te spustim na
svobodo.

Pojdi na vse štiri strani in vzemi
svojo praznično obleko.« In šel je dobri
gospod s svojimi gosti domov.

Vrag pa je zaškripal z zobmi,
zvalil se z drevesa in se povalil skozi
zemljo.

III.

II jas.

Živel je v Ufimski guberniji Ba-
škirec Iljas. Po očetu Ujas ni ostal
posebno bogat. Oče ga je še oženil in
umrl. Iljas je imel v tem času imetja :
sedem kobil, dve kravi in dve deseto-
rici ovac; ali Iljas je bil moder gospodar

10*

— 244  —

in je začel bogateti; od jutra do
večera se je trudil z ženo, vstajal je
bolj zgodaj nego vsi drugi in legal
pozneje spat nego vsi; in zato je bo¬
gatel vsako leto bolj. Tako je preživel
Iljas v trudu 35 let in si je pridobil
veliko imetje. V Iljasevem hlevu je stalo
200 konj, 150 rogate živine in 1200 ovac.

Delavci so pasli čede Iljaševe, in
delavci so molzli kobile in krave in de¬
lali kumis, maslo in sir. Vsega je bilo
dosti pri li j asu, in vsi v okolici so ga
zavidali. Ljudje so govorili: »Srečni
človek Iljas ; vsega ima dovolj, še umreti
mu ni treba.«

Začeli so spoznavati Iljasa dobri
ljudje in se seznanjali ž njim. Prihajali
so k njemu gostje iz daleka. Vse je
sprejemal Iljas, vse pogostil in napojil.

Kdorkoli je prišel, vsakemu je bil
na razpolago kumis*), čaj, ščerba**) in
ovnovo meso. — Ce so prišli gostje,
takoj so pobili jednega ali dva ovna,
in če jih je prišlo mnogo, pobili tudi
kobilo.

Iljas je imel dva sina in jedno hčerko.

*) Jed, napravljena iz konjskega mleka.

**j Ribja juha.

— 245  —

Oženil je Iljas sina in omožil hčer.
Ko je bil Iljas reven, sta delala sina
ž njim in skrbela sama za črede konj
in ovac ; ko so pa obogateli, sta začela
sina rajati, in jeden je začel piti.

Jednega, starejšega so ubili pri
neki rabuki, drugega se je pa prijela
ošabna snaha, in ta sin ni hotel več
poslušati očeta, in Iljas ga je moral lo¬
čiti od doma.

Ločil ga je Iljas, dal mu hišo in
živino, in zmanjšal se je Ujašev imetek.

Kmalu potem je prišla bolezen na
Iljaševe ovce, in mnogo jih je poginilo.
Potem je prišla lakota, seno se ni ob¬
neslo, mnogo živine je poginilo po zimi.
Potem so pobili na stepi Kirgizi čredo
ovac in kobil, in Iljaševo imetje se je
vedno bolj manjšalo. Iljas je začel pa¬
dati niže in niže, in moči so mu tudi
začele pešati.

V sedemdesetih letih je prišel Iljas do
tega, da je začel prodajati kože, kovre*),
sedla, vozove, potem je začel Iljas pro¬
dajati tudi zadnjo živino, in prišel je
na nič. Sam ni vedel, kako da mu ni
ostalo nič in da je prišlo do tega, da
je moral na stara leta iti z ženo po svetu.

*) Neka vrsta preprog.

— “246  —

Od imetja je ostala Iljasu še obleka
na telesu, kožuh, klobuk in žena, Šam-
Šemagi, tudi starka. Ločeni sin je odšel
v daljno zemljo, in hči je umrla.

Od nikoder ni bilo pričakovati
starcem pomoči.

A usmilil se je starih njihov sosed
Muhamed-Šah.

Muhamed-Šah ni bil ne reven ne
bogat, ali živel je pošteno in je bil
dober človek.

Ponudil je Iljasu hleba in soli, po¬
miloval ga je in rekel Iljasu: »Pridi,
— pravi, — k meni, Iljas, stanovat z
ženo! Po leti mi po svoji moči delaj
na polju, po zimi pa krmi živino, in Šam-
Šemagi naj molze kobile in dela kumis !
Skrbeli bomo za vajino hrano in obleko,
in kar bosta potrebovala, — samo recita,
in dam vama.« Zahvalil je Iljas soseda
in je odslej živel za delavca s svojo
ženo pri Muhamed-Šahu. V začetku jima
je težko stalo, a pozneje sta se priva¬
dila starčka takemu življenju in delala
po svoji moči.

Gospodarju je bilo všeč', da ima
take ljudi, ker sta bila starčka sama
gospodarja in poznala ves red in nista
lenarila, temveč delala po moči ; samo
hudo se je zdelo Muhamed-Šahu gledati,

247

kako sta padla tako visoka človeka na
tako nizko stopinjo.

Zgodilo se je nekoč, da so prišli
k Mohamed-Šahu svatje, gostje od daleč,
prišel je tudi mulla*). Muhamed-Šah je
dal zgrabiti ovna in ga pobiti. Iljas je
očistil ovna, spekel ga in ga poslal
gostom. Snedli so gostje ovna, napili
se čaja in se lotili kumisa.

Sede gostje z gospodarjem na per¬
natih blazinah na preprogah, pijo iz čaš
kumis in besedujejo, Iljas pa se je po¬
lotil dela in prišel uprav mimo vrat.
Zagledal ga je Muhamed-Šah in rekel
gostu: »Ali vidiš, kak starec je šel
mimo vrat?«

»Videl sem«, pravi gost, »ali kaj
je v tem čudnega?«

»To je pri njem čudno, da je bil
ta naš naj večji bogataš, zvan Iljas;
morda si slišal o njem ?

»Kako bi ne slišal«, je odgovoril
gost, »videl ga sicer nisem, ali njegova
slava je segala daleč.«

»Glej, sedaj mu ni ostalo ničesar,
in pri meni živi za delavca, tudi nje¬
gova žena je pri njem, pa molze kobile.«

Začudil se je gost, zacmokal z je¬
zikom in pomajal z glavo: »Da, glejte,

) Baškirski svečenik.

— 248  —

tako se vrti sreča, kakor kolo : nekatere
vzdiguje na vrh, druge spušča navzdol.
Kaj pa, ali je žalosten starec?«

»Kdo ga more spoznati, živi tiho,
mirno in pridno dela.«

Gost mu pravi : »Ali morem govo¬
riti ž njim ? Povprašal bi ga o njegovem
življenju.«

»Kajpak, da moreš«, pravi go¬
spodar in pokliče izza voza starca:
»Bahaj*), pridi sem, izpij kumis in po¬
kliči ženo!«

In vstopil je Iljas z ženo. Pozdravil
je Iljas goste in gospodarja, izustil mo¬
litev in sedel na kolena pri vratih, nje¬
gova žena pa je šla za zastor in prisedla
h gospodinji. Dali so Iljasu čašico s ku¬
misom. Nazdravil je iljas gostom in
gospodarju, priklonil se, izpil malo in
postavil proč.

»No, kaj, dedček«, pravi mu gost,
»ali ti je težko, ko se spominjaš, gledaje
nas, svojega prejšnjega življenja, —
kako si bil srečen in v kaki bedi živiš
sedaj ?«

Nasmehnil se je Iljas in rekel: »Ce.
ti povem o svoji sreči ali nesreči, ne
veruješ mi; vprašaj raje mojo babo;

') Dedček, v baškirskem jeziku.

— 249  —

ona je baba : kar je na srcu, to je tudi
na jeziku; ona ti pove vso resnico o teni.«

»Zaklical je gost za zastor: »No,
babica, povej, povej, kako sodiš ti
prejšnjo srečo in sedanjo bedo.«

In rekla je Šam-Šemagi izza za¬
stora: »Tako-le sodim: Živela sva s

starim petdeset let, iskala sva sreče, pa
je nisva našla, in sedaj, glej, drugo
leto, odkar nama ni preostalo nič, in
midva služiva za delavca, našla sva
srečo, in drugega nama ni treba.«

Začudili so se gostje, in čudil se
je gospodar, vstal je celo, odgrnil zastor,
da bi videl starko. A starka stoji, roke
drži na prsih, smehlja se, gleda na svo¬
jega moža, tudi starec se smehlja.

Starka je rekla še jedenkrat, :
»Eesnico govorim, ne šalim se; pol veka
sva iskala sreče, in nisva je našla, dokler
sva bila bogata; sedaj nama ni nič
ostalo, — šla sva k drugim ljudem, —
našla .sva tako srečo, da boljše ni treba.«

»V čem pa je sedaj vajina sreča?«
»Glej, v čem: bila sva bogata, nisva
imela počitka z možem : ne, da bi se
pogovorila, da bi mislila na svojo dušo,
toliko je bilo dela pri nas! Sedaj so
prišli gostje k nama, in misliti je bilo
treba, kako bi pogostila koga, s čim ga
obdarila, da bi ne sodil slabo o naju.

— 250  —

Ko odidejo gostje, gledava za delavci.
Oni pričakujejo ugodnega hipa, da bi
odpočili in bi jim bolj teknila jed, ali
midva gledava, da bi nama ne propadlo
imetje — grešiva.

Zopet skrb, da bi volk ne raztrgal
žrebeta ali teleta, da bi ta tj e ne ugra¬
bili črede. — če ležeš spat, — ne moreš
spati, da bi jagnjet ne zadavile ovce.
Vstaneš, greš ven po noči; komaj se
pomiriš — zopet skrb, kako preskrbeti
krmo za zimo. če je bilo tega premalo,
bilo še ni soglasja z možem : On pravi,
tako je treba delati, jaz pa prosim dru¬
gače, in začneva grešiti in prepirati se.
Tako sva živela v vedni skrbi, v ved-
nem grehu, in videla nisva srečnega
življenja.«

»No, in sedaj ?«

»Sedaj vstaneva z možem, pogo¬
voriva se vselej ljubeznivo, v soglasju,
kregati se nimava za nič; dela imava
le toliko, da služiva gospodarja. Delava
po moči, delava z veseljem tako, da bi
gospodar ne imel zgube, temveč do¬
biček. Prideva domov, obed je tu, ju-
žina, kumis, če je mraz, imava kizjak*),
da se pogrejeva, kožuh tudi. Imava tudi
čas, da se pogovoriva, pomisliva na

') Posušeno kravje blato za kurjavo.

— 251

dušo in pomoliva k Bogu. Petdeset let
sva iskala sreče, še-le sedaj sva jo našla.«

Zasmejali so se gostje, Iljas pa je
rekel: »Ne smejte se, bratci, ni šala to,
temveč človeško življenje. Tudi midva
s starko sva bila poprej neumna in sva
plakala, ker sva zgubila bogastvo, a
sedaj nama je Bog odkril resnico, in
midva jo odkrivava vam ne v svojo
tolažbo, temveč vam v dobro.«

Mulla je rekel: »To je pametna
beseda, in golo resnico je povedal Iljas,
to stoji tudi v pismu zapisano«. In ne¬
hali so se smejati gostje in se zamislili.

IV.

Deklice m od rej še od starcev-.

Bila je zgodnja velika noč. Samo
v saneh so se vozili. Po dvorih je ležal
sneg, po vasi so pa tekli potoki. Mej
dvema dvoroma se je natekla v stranski
ulici izpod gnoja velika luža. Zbrale
so se pri tej luži deklice iz raznih hiš
— nekatere mlajše, druge starejše. Vse

— 252  —

deklice so oblekle matere v nove sara-
fane. Na malih je sinji, na večjih žolti
s progami. Vse so zavezale z rudečimi
robci.

Po maši so šle deklice k luži, po¬
kazale druga drugi svoj lišp in se za¬
čele igrati. Izmislile so se, pomočiti se
v vodi. Stopila je že najmanjša v
črevljih v lužo, a starejša jej pravi:
»Ne hodi, Malaša — mati te ozmerja !
Daj, jaz se sezujem, sezuj se še ti!«
Sezule so se deklice, in šle v vodo
druga proti drugi.

Malaška je stopila v vodo do glež¬
njev in pravi: »Globoko je, Akuljška,
— jaz se bojim«.

»Nič za to«, pravi druga, »globlje
ne bo. Pojdi kar za menoj.«

Začele so hoditi po vodu. Akulka
tudi pravi: »Ti, Malaša, glej, ne brodi,
mirno hodi!« — Komaj je to izrekla,
udari Malaksa z nogo po vodi, ki je
brizgnila prav na Akulkin sarafan.
Brizgnila je v sarafan, in voda je padla
na njen nos in v oči. Zagledala je
Akulka proge na sarafanu, zjezila se
je nad Malaško, ozmerjala jo in stekla
za njo, da bi jo nabila. Malaška se
prestraši, vidi, da je napravila sitnost,
skoči iz luže in zbeži domov.

— 253  —

Prišla je mimo Akulkina mati, vi¬
dela je na hčeri oškropljeni sarafan in
zamazano srajco. »Kje si se umazala,
ničvrednica ?«

»Malaška me je nalašč oškropila«.

Akulkina mati je prijela Malaško
in jo udarila po glavi. Malaška je za¬
vpila, da se je slišalo po vsej ulici.

Prišla je Malaškina mati. »Zakaj
tepeš mojo?« — je začela kregati so¬
sedo. Beseda je dala besedo; ozmerjali
sta se babi. Priskočili so še možje in
zbrala se je na ulici velika tolpa. Vse
je kričalo, nihče ni slišal drugega. —
Zmerjali so se, kregali, drug je suval
drugega, in prišlo bi bilo gotovo do
tepeža, ko bi ne bila pristopila starka,
Akulkina babica. Stopila je v sredo
mej može in jih začela pogovarjati :
»Kaj delate, starci!' — Na tak dan?
Treba se je radostiti. Vi ste pa storili
tak greh.«

Niso poslušali starke; še njo bi
kmalu nabili. Ne pregovorila bi jih
starka, ko bi ne bilo Akulke z Malaško.
Mej tem, ko so se babe kregale, si je
sprala Akulka sarafan in šla zopet na
ulico k luži. Pobrala je kamenček in
začela pri luži kopati zemljo, da bi spu¬
stila vodo po ulici. Mej tem, ko je ko¬
pala, je prišla tudi Malaška in ji začela

— 254  —

pomagati in tudi s trsko delala žleb.
Komaj so se začeli možje trgati, že je
prišla po malem jarku voda po ulici
uprav na ono mesto, kjer je mirila
starka muzike. Deklici bežita, ta od te,
ona od druge strani potoka. »Počakaj,
Malaša, počakaj !■«-, kriči Akulka. Ma-
laša hoče tudi nekaj reči, ali smehu ne
more izgovoriti. Tako bežita deklici,
smejeta se trski, kako plava po potoku.
Pribežali sta naravnost v sredo muži-
kov. Zagledala jih je starka in pravi
mužikom: »Bojte se Boga! Vi, mužiki,
ste se hoteli tepsti prav radi teh dveh
deklic, a oni sta že davno vse pozabili,
— zopet se igrata v ljubezni, prisrčna
otroka. Pametnejši sta nego vi.« — Po¬
gledali so mužiki na deklici in sramo¬
vati so se začeli. Potem so se pa sme¬
jali sami nad seboj in odšli v svoje hiše.

»Ako ne bodete, kakor otroci, ne
poj dete v nebeško kraljestvo.«

— 255 —

V.

Kesajoči se grešnik.

In rekel je Jezusu :
»Spomni se me, Gospod,
kadar prideš v svoje kra¬
ljestvo!« — In rekel mu
je Jezus: »Resnično ti
povem, še danes boš z
menoj v raju.«

(Sv. Luka, 23, 42, 43.)

Živel je na svetu človek sedemde¬
set let in preživel je vse svoje življenje
v grehih. Zbolel je ta človek in se ni
kesal. Ko je prišla smrt, je zaplakal v
zadnjem času in rekel: »Gospod! —
kakor razbojniku na križu odpusti
meni.« Komaj je to mogel izgovoriti —
je odletela duša. Začela je duša grešni¬
kova ljubiti Boga in verovati v njegovo
milost in prišla je k rajskim vratom.

Začel je trkati grešnik in prositi
v nebeško kraljestvo.

Zaslišal je glas izza durij: »Kak
človek trka na rajska vrata? — Kaka
dela je vršil ta človek v svojem živ¬
ljenju?«

— 256  —

Odgovoril je glas tožnikov in
naštel vsa grešna dela tega človeka.
Dobrih del ni imenoval nobenih.

Odgovoril je glas izza vrat: »Ne
morejo priti grešniki v nebeško kra¬
ljestvo. Pojdi odtod !«

Rekel je človek: »Gospod! glas
tvoj slišim, ali lica ne vidim in tvojega
imena ne vem.«

Odgovoril je glas: »Jaz sem —
Peter apostelj.«

Rekel je grešnik: »Usmili se me,
Peter apostelj, spomni se človeške sla¬
bosti in milosti Božje! Ali nisi bil ti
učenec Kristov, ali nisi ti slišal iz samih
njegovih ust njegovega nauka in videl
vzgleda njegovega življenja? A spomni
se, ko je bil žalosten na duši in te prosil
trikrat, da bi ne zaspal, temveč molil,
in si ti spal, ker so postale tvoje oči
težke, in trikrat te je našel spečega.
Tak sem bil tudi jaz.

»Pa spomni se še, kako si obetal
njemu samemu, da ga ne zatajiš do
smrti, in kako si ga trikrat zatajil, ko
so ga peljali h Kajfi. Tak sem bil tudi jaz.

»Spomni se še, kako je zapel pe¬
telin, in si ti prišel ven in gorko za-
plakal ? Tak sem tudi jaz. Ali me ne
moreš spustiti v nebeško kraljestvo?«

Utihnil je glas za rajskimi vrati.

— 257  —

Nekoliko časa je stal grešnik, potem
pa zopet jel trkati in prositi v nebeško
kraljestvo.

Zaslišal se je izza vrat drug glas
in rekel: »Kdo je ta človek, in kako je
živel na svetu ?

Odgovoril je glas tožnikov in zopet
ponovil vsa hudobna dela grešnikova
in ni imenoval nikakih dobrih del.

Odgovoril je glas izza vrat: »Pojdi
odtod, taki grešniki ne morejo živeti z
nami skupno v raju!«

Rekel je grešnik: »Gospod! glas
tvoj slišim, ali lica tvojega ne vidim in
imena tvojega ne vem.«

Rekel mu je glas: »Jaz sem —
kralj in prorok David.«

Grešnik ni obupal, ni odšel od
rajskih vrat in izpregovoril: »Usmili se
me, kralj David, in spomni se človeške
slabosti'in Božje milosti! — Bog te je
ljubil in te poveličal pred ljudmi. Vsega
si imel dosti: i kraljestvo, i slavo, i bo¬
gastvo, i žene, i otroke; ali videl si s
strehe ženo revnega človeka, in storil
si greh, vzel si Urijevo ženo in ubil
njega samega z amonitskim mečem. Ti,
bogataš, si vzel revežu zadnjo ovčico
in pogubil njega samega. Isto sem delal
tudi jaz.

17

- 258  —

Spomni se potem, kako si se kesal
in govoril: Pripozriavam krivdo svojo
in obžalujem svoj greh. Tako tudi jaz.
— Ali me ne moreš spustiti noter?«

Utihnil je glas za vrati.

Za nekaj časa je zopet potrkal
grešnik in prosil v nebeško kraljestvo.
Začul se je izza vrat tretji glas in rekel:
»Kdojeta človek? Kakoje živelna svetu?«

Odgovoril je glas tožnikov tretji-
krat in naštel hudobna dela grešnikova
in dobrih ni imenoval.*

Odgovoril je glas izza vrat: >-Pojdi
odtod! Orešniki ne morejo priti v ne¬
beško kraljestvo.«

Odgovoril je grešnik: »Glas tvoj
slišim, ali lica ne vidim in tvojega
imena ne vem.«

Odgovoril je glas : »Jaz sem —Ja¬
nez Evangelist, ljubljeni učenec Kristov.«

Razveselil se je grešnik in rekel:
Sedaj ni možno, da me ne spustiš noter.
Peter in David me zato ne spustita,
ker poznata človeško slabost in milost
Božjo. Ti me pa spustiš zato, ker imaš
mnogo ljubezni! — Ali nisi ti, Janez
Evangelist, napisal v svoji knjigi, da
je Bog ljubezen, in da oni, kdbr ne ljubi,
ne pozna Boga? — Ali nisi ti v svoji
starosti govoril ljudem jedno besedo:
Bratje, ljubite se med seboj!— Kako me

— 259  —

moreš sedaj sovražiti in odgnati? —
Ali si zatajil to, kar si rekel sam, ali
pa začni ljubiti in me spusti v nebeško
kraljestvo!«

In odprla so se nebeška vrata, in
objel je Janez kesajočega se grešnika
in ga spustil v nebeško kraljestvo.

VI.

Bog resnico vidi, ali ne pove
je takoj.

(Resnična/ zgodba).

V mestu Vladimiru je živel mlad
kupec Aksenov. Imel je dve prodajal-
nici in hišo.

Po svoji osebi je bil Aksenov plav,
kodrast, lep in prvi veseljak in pevec.
Od mladosti je Aksenov mnogo jel in
rojil, ko se je napil; ali od onega časa,
kar se je oženil, je prenehal piti, in le
redko se je še to pripetilo pri njem.

Nekoč poleti je Aksenov odpotoval
v Nižnij na semenj. Ko se je poslavljal
od svoje rodbine, mu je rekla žena :

17 *

- 260  -

Ivan Dmitrijevič, ne odhajaj sedaj,
čudne sanje sem imela o tebi.

Aksenov se je nasmejal in rekel:

Ti se bojiš samo, da bi na semnju
razposajeno živel?

Žena mu je ,rekla:

Sama ne vem, česa se bojim, ali tako
strašne sanje sem imela; —videla sem,
kakor bi ti prišel iz mesta in snel čepico,
jaz pa gledam : Vso glavo imaš sivo.

Aksenov se je nasmejal.

No, to je dobro’ znamenje. Le po¬
misli, kako dobro vse iztržim in ti pri¬
peljem dragocena darila.

Poslovil se je od rodbine in odšel.

Na pol pota je srečal znanega
kupca in skupaj ž njim je sklenil pre¬
nočiti. Napila sta se čaja in skupaj
legla spat v dveh sosednih sobah. Akse¬
nov ni maral dolgo spati; zbudil se je
po noči, in da bi ložje potoval v hladu,
je zbudil jemščika in mu velel napreči.
Potem je stopil v temno izbo, plačal
gospodarju in odšel.

Ko je prevozil štirideset vrst, se
je ustavil, da bi krmil, v gostilni. Opol¬
dne je stopil na prag, velel postaviti
samovar, vzel kitaro in začel igrati. Kar
se pripelje h gostilni trojka (voz) z
zvončkom, z voza pa stopi činovnik z
dvema vojakoma ; pristopi k Aksenovu

— 261  — ,

in ga vpraša: »Kdo si in odkod?« Ak-
senov pove vse, kako je in : »ali ne
morete piti čašice čaja z menoj ?« Ali
činovnik le sprašuje dalje : »Kje si pre¬
nočeval prošlo noč? Sam ali s kupcem?
Ali si videl kupca zjutraj ? Zakaj si tako
zgodaj odšel iz gostilne ?« . Aksenov se
je začudil, zakaj ga za vse sprašujejo,
povedal je vse, kako je bilo, in pravi
tudi: »Kako, da me tako sprašujete, jaz
nisem tat ali kak razbojnik. Grem po
svojem opravku, in nimate me spraše¬
vati za nobeno stvar.«,

Tu je činovnik poklical vojaka in
rekel:

Jaz sem okrožni glavar in te spra¬
šujem za to, ker je bil kupec, s katerim
si ti prošlo noč prenočeval, zaklan. Po¬
kaži stvari, in vi ga preiščite.

Šli so v sobo, vzeli njegovo torbo
in vrečo in začeli razvezavati in iskati.
Nakrat je potegnil glavar iz vreče nož
in zakričal:

Cegav je ta nož ?

Aksenov je pogledal in videl —
krvav nož so dobili v njegovi vreči, in
ostrmi.

Odkod pride kri na nož ?

- Aksenov je hotel odgovoriti, ali ni
mogel izgovoriti besede.

- 262  —

Jaz... jaz ne vem... jaz... nož,
jaz ... ni moj...

Tedaj je rekel glavar:

Zjutraj so našli kupca zaklanega
na postelji, in razven tebe nikdo ni mo¬
gel storiti tega. Soba je bila od znotraj
zaprta, v sobi pa nikogar ni bilo, razven
tebe. Glej, in tu je pri tebi še krvav
nož, to je čisto očividno. Povej, kako
si ga ubil in koliko denarja si ugrabil?

Aksenov se je rotil, da ni storil
tega, da ni videl kupca od onega časa,
ko je pil ž njim čaj, da ima le svoj
denar 8000, da nož ni njegov. Ali glas
se mu je zadiral, lice je bilo bledo, in
ves se je tresel strahu, kakor bi bil kriv.

Glavar je poklical vojaka, velel
jima zvezati ga in ga peljati na voz.
Ko so ga z zvezanimi rokami zagnali
na telego (voz), se je prekrižal Aksenov
in zajokal. Vzeli so mu reči in denar
in ga poslali v bližnje mesto v ječo. Po¬
slali so v Vladimir poizvedet, kak človek
je bil Aksenov, in vsi vladimirski kupci
in stanovalci so rekli, da je Aksenov v
mladosti pil in veseljačil, ali bil dober
človek. Tedaj so ga začeli soditi. Sodili
so ga zato, ker je ubil rjazanskega
kupca^ in ukral 20.000 denarja.

Žena je blaznela po možu in ni
vedela, kaj storiti. Otroci so bili vsi

263  —

majhni, jeden je bil še v naročju. Vzela
je vse s seboj in odpotovala v mesto,
kjer je bil njen mož v ječi. Začetkom
je niso pustili, ali potem je preprosila
načelnike, da so jo peljali k možu. Ko
ga je zagledala v jetniški obleki in v
železju skupno z razbojniki, je padla
na zemljo, in se ni mogla dolgo časa
zavesti. Potem je postavila otroke okrog
sebe, sedla zraven njega in mu začela
pripovedovati o domačih stvareh in spra¬
ševati ga o vsem, kar se je ž njim zgo¬
dilo. Povedal ji je vse. Ona je rekla :

Kaj je početi sedaj ?

Odgovoril je :

Treba je prositi carja. Nedolžen
človek ne more umreti.

Žena je rekla, da je že odposlala
prošnjo carju, da pa odgovora še ni.
Aksenov ni rekel ničesar in je samo
povesil oči.

Na to je rekla žena :

Nisem zaman videla, če pomniš,
onih sanj, da si osivel. Glej, v resnici
si osivel od nesreče. Ne smel bi bil od¬
potovati tedaj ! \

Začela je gladiti njegove lase in
rekla :

Vanja, presrčni moj drug, povej
ženi resnico : ali nisi ti storil tega ?

— 264  —

Aksenov je rekel: »Tudi ti si su¬
mila name«, — zakril je obraz z rokama
in zajokal. Potem je prišel vojak in
rekel, da mora žena z otroci iti ven.
Aksenov se je zadnjikrat poslovil od
družine.

Ko je žena odšla, se je začel spo¬
minjati Aksenov, o čem sta govorila.
Ko se je spomnil, da je tudi žena su¬
mila nanj in ga spraševala, če je on
ubil kupca, rekel je pri sebi: »Vidi se,
da razven Boga nihče ne more vedeti
resvice, in samo njega je treba prositi
in od njega samo pričakovati pomoči,
milosti.« In od tega časa je nehal Ak¬
senov oddajati prošnje, nehal upati in
samo molil k Bogu.

Obsodili so Aksenova na kazen s
knutom in ga poslati v sibirske ječe.
Tako so tudi storili.

Pretepli so ga s knutom in, ko so
se zacelile rane od knuta, poslali so ga
z drugimi jetniki v Sibirijo.

V Sibiriji, v ječi, je živel Aksenov
20 let. Lasje na glavi so mu postali beli
kakor sneg in brada je zrasla dolga,
ozka in siva. Vsa veselost njegova je
zginila. Sključil se je, hoditi je začel
tiho, govoriti malo, nikdar se ni smejal,
in često je molil k Bogu.

— 265  —

V ječi se je Aksenov naučil šivati
črevlje in za zdelane je kupil evangelij
in ga čital, kadar je bilo svetlo v ječi;
ob praznikih pa je hodil v jetniško
cerkev, čital apostolsko dejanje in pel
na koru, — glas je imel še dober. Pred¬
stojniki so ljubili Aksenova radi njegove
mirnosti, tovariši jetniški so ga pa spo¬
štovali in ga nazi ; ali »božji

ječi česa, — pošil^, riši Akse¬

nova k predstojnikom, in če so nastali
razpori mej jetniki, so prihajali vselej
k Aksenovu, da jim je sodil.

Od doma ni pisal nihče Aksenovu,
in vedel ni, ali žive še žena in otroci.

Nekoč so pripeljali v ječo novih
uklenjencev. Zvečer so se vsi stari
jetniki zbrali okoli novih in jih začeli
spraševati, iz katerega mesta je kdo in
zakaj so prišli sem. Aksenov je tudi
sedel na postelji poleg novincev in, sklo-
nivši oči, poslušal, kaj je kdo pripove¬
doval. Jeden novih jetnikov je bil visok,
zdrav starec šestdesetih let, s sivo ostri¬
ženo brado. Pripovedoval je, zakaj so
ga vzeli. Pravil je:

Tako, bratje, nisem zaman prišel
sem. Jemščiku sem odvezal konja od
sanij. Vzel si ga, pravijo: ukral. Jaz
pa pravim: Samo hotel sem prej priti.

človek«. Kadar

prositi v

— 266

— pustil sem konja. Tudi jemščik je
moj prijatelj. Ali je v redu, vprašam?

— Ne, odgovore, ukral si. Ali tega ne
vedo, kaj in kje sem ukral. Bile so
stvari, radi katerih bi me bili morali
že davno sem poslati, ali niso mogli do¬
kazati, sedaj me pa niso po pravici
sem poslali.

Odkodi pa ti ? — je vprašal neki
jetnik.

Mi smo pa iz mesta Vladimira, ta-
mošnji meščani. Zovejo me Makarfa in
hvalijo Semenoviča.

Aksenov j e vzdignil glavo in vprašal:

No kaj, ali nisi slišal, Semenič, v
mestu Vladimiru o Aksenovih kupčevih?
Ali so živi ?

Kako bi ne slišal ! Bogati kupci,
kljubu temu, da je oče v Sibiriji. Tak
je gotovo kakor mi grešni. In ti, dedček,
zakaj si ti tukaj ?

Aksenov ni rad govoril o svoji
nesreči; 'zdihnil je in rekel :

Za svoje grehe sem že 26. leto v ječi.

Makar Semenov je rekel:

Pa za kake grehe ?

Aksenov je rekel: »Zgodilo se je
tako« in ni hotel več povedati; drugi
jetniški tovariši so pa novincu pove¬
dali, kako je Aksenov prišel v Sibirijo.
Povedali so mu, kako je nekdo na cesti

— 267  —

ubil kupca in podtaknil Aksenovu nož,
in kako so ga zato po nedolžnem ob¬
sodili.

Ko je Makar Semenov to slišal,
pogledal je na Aksenova, udaril se z
rokama po kolenih in rekel:

Glej, čudo ! Res čudo ! Postaral si
se, ded!

Začeli so ga spraševati, čemu se
je čudil, in kje je videl Aksenova, ali
Makar Semenov ni odgovoril, rekel je le:

čudo, otroci, kje sva se morala sniti!

Pri teh besedah je prišlo Aksenovu
na misel, če ne ve ta človek o tem, kdo
je ubil kupca. Rekel je :

Ali si slišal, Semenič, prej o tej
stvari, ali si me videl prej ?

Kako bi ne slišal ? Po vsej deželi
se je govorilo. Ali davno je že bilo :
kar sem tudi slišal, pozabil sem, rekel
je Makar Semenov.

Morda si slišal, kdo je kupca ubil ?
je vprašal Aksenov.

Makar Semenov se je zasmejal in
rekel:

Gotovo ga je ubil oni, pri katerem
se je našel v vreči nož. čeprav je kdo
tebi podtaknil nož, — niso ga prijeli —
ni lupež. Kako bi mogel vendar vtakniti
nož v vrečo ? Saj ti je vendar stala pri
glavi ? Slišal bi bil.

— 268  —

Ko je Aksenov le te besede zasli¬
šal, mislil si je, da je prav ta človek
ubil kupca. Ustal je in odšel proč. Vso
noč ni mogel Aksenov zaspati. Polotil
se ga je dolg čas, in začela se mu je pri¬
kazovati zdaj njegova žena — taka,
kakoršna je bila, ko ga je spremljala
zadnjikrat na semenj. Videl jo je kakor
živo, in videl je njeno lice in oči, in
slišal, kako mn je govorila in se sme¬
jala. Potem so se mu prikazali njegovi
otroci — taki, kakoršni so bili tedaj,
— prav majhni, jeden v kožuščeku,
drugi v naročju. Spomnil se je sebe,
kak je bil tedaj vesel, mlad ; spo¬
minjal se je, kako je sedel na pragu v
gostilnici /kjer so ga prijeli, in igral na
kjtaro, in kako mu je bilo v srcu pri¬
jetno. Spominjal se je sodišča, kjer so
ga sekali, in krvnikov, spomnil se je
ljudstva okoli, vezij in jetnikov in vsega
26 -letnega jetniškega življenja in svoje
starosti. In postalo je Aksenovu jako
dolg čas, da je skoro hotel položiti
roko na se.

In vse od tega zločinca!... mislil
si je Aksenov.

Prijela se ga je taka jeza nad Ma-
karjem Semenovim, da mora sam trpeti
radi njega, da se je hotel osvetiti nad
njim. Čital je molitve vso noč, ali ni

— 269  -

se mogel pomiriti. Po dnevu ni šel k
Makaru Semenovu in ni gledal na-nj.

Tako sta prešla dva tedna. Po noči
Aksenov ni mogel spati, in postajalo
mu je tako dolgčas, da se ni vedel,
kam dejati.

Nekoč po noči je šel po ječi in
zagledal, da se siplje prst izpod neke
postelje. Ostal je in pogledal. Kar skoči
Makar Semenov izpod postelje in po¬
gleda s prestrašenimi očmi Aksenova.
Aksenov je hotel iti mimo, da bi ga ne
videl; ali Makar ga je prijel za roko
in mu povedal, kako je izkopal izhod
pod zidovjem in kako nosi . vsak dan
prst v golenicah in izsiplje na ulico, ko
jih gonijo na delo. Rekel je:

Samo molči, starec, pa izpeljem še
tebe. če poveš, pretepo mene, jaz pa
tebe ne izpustim, ubijem te.

Ko je Aksenov videl svojega so¬
vražnika, iztrgal je roko in rekel :

Uhajati mi ne koristi in, če me
ubiješ, ni mi mar, saj si me že davno
ubil. Povem o tebi ali pa ne, kakor mi
Bog položi na srce.

Drugi dan, ko so pripeljali jetnike
na delo, so zapazili vojaki, da je Makar
Semenov izsipal prst, začeli so iskati
po ječi in našli luknjo. Načelnik je
prišel v ječo in začel vse spraševati,

— 270  -

kdo je izkopal luknjo? Vsi so tajili.
Oni, ki so vedeli, niso izdali Makara
Semenova, ker so vedeli, da ga zato
pretepo, da ostane komaj živ. Tedaj
se je načelnik obrnil k Aksenovu. Vedel
je, da je bil Aksenov pravičen človek,
in je rekel:

»Starec, ti si pravičen, povej mi
pred Bogom, kdo je to storil?

Makar Semenov je stal, kakor bi
ne bilo nič, gledal na načelnika in se
ni ozrl na Aksenova. Aksenovu so se
tresle roke in ustne, in dolgo ni mogel
izgovoriti. Mislil je: »če ga zakrijem,
zakaj naj mu oprostim, ko je on mene
pogubil? Naj ga poplačam za svojo
muko. A če povem, gotovo ga sesekajo.
No, kako zastonj mislim nanj. Ali kaj,
ali bo meni ložje?«

Načelnik je rekel še jedenkrat:
»No kaj, starec, govori resnico, kdo je
izkopal rov?«

Aksenov je pogledal Makara Se¬
menova in rekel :

Ne morem povedati, vaše blago¬
rodje. Bog mi ne veli povedati. Tudi
ne povem. Kar hočete, storite z menoj
— oblast je v vaših rokah.

Kolikor se je tudi trudil načelnik,
Aksenov ni govoril nič več. Tako tudi
niso zvedeli, kdo je izkopal.

— 271  —

Drugo noč, ko je legel Aksenov v
svojo posteljo in jedva zadremal, je
slišal, da je nekdo prišel in sedel k
njegovim nogam. Pogledal je v temi
in spoznal Makara. Aksenov je rekel:

česa še potrebuješ od mene? Kaj
delaš tu ?

Makar Semenov je molčal. Aksenov
je vstal in rekel:

Česa iščeš? — Pojdi proč! Sicer
pokličem vojake.

Makar Aksenov se je nagnil blizu
k Aksenovu in šepetaje rekel:

Ivan Dmitrijevič, odpusti mi!

Aksenov je rekel : Kaj ti naj od¬
pustim ?

Jaz sem kupca ubil, tudi jaz sem
tebi podtaknil nož. Hotel sem tudi tebe
ubiti, ali na dvoru sem zaslišal šum;
sunil sem ti nož v vrečo in izlezel
skozi okno.

Aksenov je molčal in ni vedel, kaj
odgovoriti. Makar Semenov je stopil s
postelje, padel na zemljo in rekel:

Ivan Dmitrijevič, odpusti mi, od¬
pusti radi Boga ! Jaz naznanim, da sem
jaz ubil tujca, tebe izpuste. Ti se vrneš
domov.

Aksenov je rekel:

Lahko je tebi govoriti, ali koliko
moram jaz trpeti. Kam pojdem sedaj ?...

Žena je umrla; otroci so me po¬
zabili ; nikamor ne morem iti...

Makar Semenov ni vstal z zemlje,
bil se je z glavo ob zemljo in rekel:

Ivan Dmitrijevič, odpusti! Ko so
me tepli s knutom, mi je bilo ložje,
nego sedaj gledati tebe... In ti si se me
še usmilil, nisi povedal. Odpusti mi radi
Krista. Odpusti mi, skesanemu zločincu!

— In zajokal je.

Ko je Aksenov slišal, da Makar
Semenov plače, zajokal je sam in rekel:

Bog ti odpusti; morda sem jaz
stokrat slabši nego ti! In nehal je to¬
žiti o domu in ni hotel nikamor iz ječe,
mislil je samo na zadnjo uro.

Makar Semenov ni poslušal Akse-
nova in se priznal za krivega. Ko je
prišel Aksenovu odlok, da naj se vrne,

— je že umrl.

114S mi

Obseg

3.

■

■

»Prokleti ste...!« V zbirki »Iz mažarskega ,
raja«, češki spisal Jan Janca; poslovenil

Podravski .Str. 3

»Kadar pridem z vojne!« V zbirki »Iz ma¬
žarskega raja«. Češki spisal Jan Janca;

poslovenil Podravski. « 49

»Za tuje grehe«. V zbirki »Iz mažarskega
raja«. Češki spisal Jan Janca; poslovenil
Podravski. « 89

4. »Pomladni mraz«. Novela Svetozara Hur-

bana Vajanskega; poslovenil Podravski . . « 139

5. »Slike«. Načrtal Svetozar Hurban Vajansky;
poslovenil Podravski.

I. Noč na skalah. « 187

II. Nočni čuvaj . « 195

III. Drvarjeva žena . « 205

IV. Črni idealist. « 218

6. »Narodne pripovedke« grofa Leva Tolstega;
poslovenil Z. Ž. Trbojski.

I. Zrno s kurjim jajcem. « 235

II. Vražje lepko, a Božje krepko ....  « 239

III. Iljas. « 243

IV. Deklice modrejše od starcev. « 251

V. Kesajoči se grešnik.  « 255

VI. Bog resnico vidi, a ne pove je takoj.

(Resnična zgodba). « 259

*t_

Cena 1 K 20 vin.

¥

NARODNA IN UNIUERZITETNfl
KNJIŽNICA

00000075099

@—^sSS-


4 _

^ c


VEKEC

SLOVANSKIH POVESTIJ

-*4  ni.

PREVODI

raznih slovanskih jezikov.


V GORICI 1900. ^

Tiskala iii založila Goriška Tiskarna« ^

A. Gabršček. <2> N -


VENEC

SLOVANSKIH POVESTIJ

Prevodi j)

* P

raznih slovanskih jezikov . $ /

}

V GORICI.

Tiskala in založila »Goriška Tiskarna« A. Gabršček.

1900 .