Lgh:
Kako je pri nas v šoli
7. V marcu.
Hvala Bogu! Zdaj vsaj ni več tiste dologočasne teme, puste ruegle in tistega strupenega mraza!
Toda to pa moram povedati. Kako težko je zdaj računiti, kako težko gledati v knjigo, kako težko pisati naloge, ko pa zunaj tako lepo sije solnce, ko se na livadah prebuja cvetje in ge nad njim prepeljavajo pisani metulji, na njivah se pa že zbirajo kmetje na pomladansko delo. Vse je zdaj zunaj na prostem; kaj čucla, če tudi šolar zahrepeni ven! Seveda, prav bi rekel: lahkomiselni šolar, ki ne upošteva, da dandanes še drvar brez znan.fa ni za ta svet. Tako nam venomcr pripovedujejo v šoli.
Pa me je vkljub vseinu premagala skušnjava. Z menoj vred je bil pa premagan tudi Korenov Peter. Šla sva na Robnikov grič. Ob vodi sva postavljala mlinčke, iz vrb sva si delala piščalke, šopek cvetja sva si vsak pripela na klobuk in od daleč sva gledala na farni zvonik... Ko bo ura udarila dvanajst, bo treba iti domov, da naju kdo ne vidi in da doma ne bodo zaslutili, kje je bila najina šola.
»Ali si bil kaj vprašan?« so me vprašali doma. »Nič,« sem povedal po resnici in pravici. Pa me je vendar nekaj zapeklo.                                  •
Tudi naslednjega dne sva jo s Petrom mahnila ua Robnikov grič. Fod gričem je šumela voda kakor dan prej, ob vodi so rasle vrbe kakor dan prej, rumeni citrončki in lepo barvani lastavičarji so frfotali mimo naju, a midva sva živela srečna in zadovoljna kakor v raju.
Ob poldvanajsti uri sva pa krenila proti domu; ia dan so imele namreč deklice ročna dela.
In še tretji dan sva napravila isto pot. Ob dva-najsti uri sva krenila domov, in ... in... in... Naj-rajši bi molčal. Kar na kratko bom povedal. Gospod .učitelj je pisal, da me že tretji dan ni, bilo v šolo, in če me še ne bo, da bo starše zadela kazen. Ne morem dopovedati, kako je potem pri nas grmelo in pri Ko-renovih je treskalo, kakor bi bil že sveti Jakob v deželi.
Naslednjega dne sva šla seveda s Petrom v šolo. Tam sem pa užil sramote, da me še danes pogreje, če se nanjo spomnim.
Zgodila se mi je pa še druga nesreča. Robnikov grič mi je snedel cvetno nedeljo! Butaro bo nesel brat Jožek in on bo zaslužil dva kovača. Jaz pa —? Če ne bo kovačev, kako bbm šel pa na šolski izlet?
Korenov Peter je zdaj liud name. Pravi, da sem ga jaz zapeljal v potepanje. Jaz pa mu pravim, da je on rnene.- Najino prijateljstvo je zdaj hudo skrliauo. Najrajši imam zdaj Drobiževega Jožka. Ata nima več, samo mamo ima še in dva brata. Reveži so pri Drobiževih. Večkrat dam Jožku kaj kruha. On pa meni poinaga pi-i računstvu. Jej, kako mu gre! Kar nevoščljiv bi mu bil, če bi kaj pomagalo.
Drugačen je pa Janez Murkovič. Pravil sem vam že o njem. Strašno trde glave je. Bere komaj za silo, računiti ne zna nič, piše pa tako, da stoje črke kakor razvaljen plot. Res je sirota. Zadnjič sem mu hotel pomagati pri krščanskem nauku. Vprašan je bil deset božjih zapovedi. Šlo je: »Prva..., druga ..., tretja ..., četrta, četrta, četrta...« Tam se mu je pa ustavilo.
Pomagal sem mu za hrbtoin: »Spo... spo... dpo...«
Pa je buti! na dan: »Četrta: spovej očeta in mater vsaj enkrat na leto ...«
Ali srno se smejali! Okna so se tresla. Komaj smo se pomirili. Kajpak, da ni prav, če se revežu sme-jemo, pa nismo mogli drugače. Saj so se meni tudi oni dan smejali, ko sem bral:
»Naj človek po] sveta obleče, najboljši kmh doma se peče.«
Ena sama črka, pa je bilo vse narobe!
Moj brat je v prvem razredu. Tam se še tožijo med seboj. Toda zdaj jim jo je gospodična učiteljica za-solila. Rekla jim je: Kdor bo koga zatožil, bo zaprt, in    • kdor bo zatožen, bo tudi zaprt.«
Pri nas pa tožiti več ne znanio. Če si pa sami med seboj račune poravnavamo, pa gospod učitelj hitro zve in nam da še kaj za namečck.
Velika noč se bliža. Jaz se že učim piruhe sekati. Toliko repe in krompirja sem že razsekal, da me več ne puste v klet. Tudi dobro. Sem bil že večkrat doli (zaprt). Poznarn jo dobro.
Zdaj vam pa vsein voščim dosti piruhov. In pa Bog vas varuj, da bi jaz prišel med vas. Ob vse piruhe bi bili...