—   139   -
Mizoples.
Ko sim pred nekimi tremi tedni v nemškem časniku 5?AUgem. Zeitung" pervokrat uovico o sedaj tako slove-čem mizoplesu prebiral, se mi je že dozdevalo, da bo ta reč še dosto od sebe govoriti dala. In res je taka. Po Nemškem in Austrianskem ni ga skor mesta ne kraja, kjer bi ne poskušali iz severne Amerike v Europo donešene znajdbe. In zares je ni ložeji skušnje memo te, — lesenih miz in mizic nikjer ne manjka, še manj pa radovednih ljudi, ki želijo prečudni ples gledati.
Čeravno je skušnja lahka, so vendar le nekteri v nji srečni, drugi ne; nekteri nočejo viditi, kar je,— drugi so križem misel o vzroku mizoplesa; ni tedaj čuda, da po časnikih in v govorih učenih in prostih ljudi se je vnel silen prepir o tem *).
Jez sim to reč dvakrat na tanjko po nakazu dr. Andre-a poskusil. Enkrat nas je šest, drugikrat sedem oseb raznega spola blizo osemdeset minut okoli prav pripravne mize sedelo, brez da bi se bila le kolčikaj premaknila. Že se mi ta reč enmalo dvomljiva zdi, kome nek prijatel povabi še eno skušnjo gledat iti. Greva tedaj preteklo nedeljo v hišo tukajšnega tergovca, gosp. Krašovca, kjer najdeva zbrano družico gospodov, gospe in gospodičin, in mlado pesterno, ktero so mi popisali posebno občutljivo in polno tiste prečudne moči. Postavijo v sredo izbe štirinogato mizico terdega lesa; dva gospoda in omenjena pestema, mlada deklica kakih IS let, se vstopijo okoli mizice, vsi trije polože roke na-njo po versti, da mazinci eden druzega pokrivajo. Mi drugi debelo gledamo in čujemo kaj da bo. — Komaj preteče kakih 5 minut, se začne deklici desna roka silno tresti, kmalo komolc in potler cela rama, potem leva roka in celo truplo, — pretečete še dve minuti, in miza se začne gibati, premikovati, sukati, in sukaje po izbi se plaziti, da nas je, ki smo to reč pervi-krat vidili, zares groza obšla. Deklica stopi iz verste, in pristopijo trije gospodje, potler štirje in sklenejo versto, — al vse zastonj, miza se ne gane več. Prinesejo potem na pol veči in težji mizo; okoli nje se vstopijo štirje gospodje z deklico vred. Štejemo komaj tri minute, začne miza že pokati, se močno gibati, naprej premikovati;— gospodje odstopijo in deklica edina z rahlo na mizo položenimi samimi persti po izbi vodi teško mizo, al, prav za prav reči, ji sledi; miza pa se tako silno v steno zaleti, da ji skoro ena noga odleti. Po navadnem slabo dekle ni v stanu te mize z obema rokama po izbi tako za seboj potegovati, kakor se je tukaj s tremi persti zgodilo. Na obrazu se ji že bere neka važna prememba o ti dobi; zdražena kri ji bolj v glavo stopi, in trese se po celem truplu še delj časa po tem;
*) Kdor hoče kaj posebno neslanega o tem brati, naj bere 512. list Lipškega časnika »Illustrirte Zeit.«, kjer je nek Szikar v z dr avitel sko razlaganje zašel, in iz žilnega b i t j a (Pulsschlag) in iz miškinega k e r č a (Mus-kelkrampf) premik mize po mehaniški sili razodeva! Po ti razlagi imajo sila sila drobne kervinc žilice na perst-nih koncih (!) in pa kerč roke (!!) tako moč, da tirajo mizo okrog. Gosp. fizikar, ki gotovo ne pozna moči žilnega bitja, še manj pa perstnega kerča, bi bil bolj pametno storil, ako bi se ne bil spustil v razlaganje mizoplesa po ti poti!—Kdor pa temu nasprot kaj pametnega in znaminivega želi o razlagi mizoplesa brati, naj bere v 101. listu Dunajskega časnika (Lokalblatt zur Wiener Zeitung) iz »Bohemie« vzeti sostavek: »Das Tischnicken vom Standpunkte der AVissenschaft«.                                Vred.
enkrat je skor omedlela. Pestema je že delj časa v tisti službi, in nikdar poprej se ni kaj tacega na nji zapazilo.
Kar sim z lastnimi očmi vidil, sim tukaj popisal.
Vendar se jih ne manjka, ki vse to golo sleparijo in pomoto ljudi imenujejo. Al pomislimo, da so se nekdaj ljudje tudi Kolumbu in Galileju posmehovati! Čudovita moč se zbudi na to vižo; kako in kaj: bo daljno preiskovanje in premišljevanje razodelo. Pervo je, da se skušnje dogotovijo, al, kakor scer pravijo, da se „facta constatirajo".
Dragotin Melcer, gimnazialni učitelj.