kulturno - politično glasilo •
ItlaUb-frMHihua
i 25-60
Trgovali« hiša
BRUN N E R
CELOVEC - KLAGENFURT
svetovnih in domačih dogodkov
4. leto / številka 7
V Celovcu, dne 14. februarja 1952
Cena 1 šiling!
Nemčiji ne morejo zaupati
Vedno večja postaja nujnost vključiti tudi Zapadno Nemčijo v obrambni sestav Zapadne Evrope. S tem pa postaja, vedno važnejše tudi vprašanje, kakšno sojsko in v kakem številu bo smela imeti Nemčija sama.
O tem vprašanju so razpravljali začetkom tedna v poslanski zbornici v Parizu. Pri teh razpravah, ki so bile deloma zelo burne in živahne, je prišlo .do izraza dej-sivo, da je Nemčija v zadnjih osemdesetih letih trikrat napadla Francijo in da Nemčiji zato tudi sedaj Francozi ne morejo zaupati.
To nezaupanje pa sc ne javlja samo v Francozih, tudi Angleži ne bi radi videli, da je Nemčiji prepuščeno oboroževanje v neomejeni meri.
Zato bodo izrabili, priliko, ko se bodo sestali zunanji ministri te dni v Londonu na pogrebu angleškega kralja Jurija VI., da bodo imeli razna politična posvetovanja. Tako je povabil v London ameriški
zunanji minister Dean Acheson važnejše ameriške diplomate v Evropi. Ti se bodo nato posvetovali o izvedbi evropske oborožitve z vključitvijo Nemčije, o velikosti nemške armade in o prispevku Nemčije k oborožitvi v zvezi z zahtevami Francozov. Nadalje bodo govorili o vprašanju samostojnosti Posarja in končno o morebitni vključiti Nemčijo v Atlantsko zvezo.
Ta vprašanja so zelo važna, ker se bodo o istih vprašanjih dan nato posvetovali zunanji ministri Združenih držav. Velike Britanije in Francije.
Rešitev teh vprašanj pa jc važna tudi zato, ker bodo o tem razpravljali na konferenci zunanjih ministrov držav Atlantske zveze prihodnji teden v portugalskem glavnem mestu, v Lisaboni. Na to konferenco bi morali priti že z nekim sporazumom o vseh teh vprašanjih. Na to konferenco bo povabljena verjetno tudi Nemčija in se zato ne bodo mogli šele vpričo zastopnika Nemčije razgovarjati o Nemčiji sami.
Predsedstvo Kmetijske zbornice
Pri volitvah dne 25. novembra 1951 so bili izvoljeni poslanci koroške Deželne kmetijske zbornice. Pri teh volitvah je dobila Kmečka gospodarska zveza 2 zastopnika, Koroška kmečka zveza (Karntner Bauernbund) 11, Samostojni kmetje (Uu-abhangige Bauernschaft) 6 in Delavsko-kmečka zveza (Arbeitsbauernbund) 5 zastopnikov. K tem 24 zastopnikom pride še 1 zastopnik Koroških zadrug.
Pri volitvah predsednika dne 28. decembra 1951 po razlaganju deželnega glavarja, kot predsednika glavne skupščine, ni nobeden kandidat dobil zadostne večine in so bile zato volitve brezuspešne.
Pri ponovnih volitvah predsedstva dne 9. februarja letos je dobil dosedanji predsednik Kmetijske zbornice, ekon. svet. Herman Gruber, 18 glasov in Kaufmanu 5 glasov, ena glasovnica je bila prazna. Za predsednika Gmber-ja so glasovali zastopniki Koroške kmečke zveze (11 glasov), zastopniki Kmcčko-dclavske zveze (5 glasov), za-
stopnik Kmečke gospodarske zveze (1 glas) in zastopnik koroških zadnig (1 glas). Za-Kaufmanna so glasovali zastopniki Samostojnih kmetov (5 glasov, 1 zastopnik je bil odsoten), prazno glasovnico je oddal '"en zastopnik Kmečke gospodarske zveze.
Na zasedanju glavne skupščine je zastopnik Kmečko-delavskc zveze (drž. poslanec Steiner) zahteval spremembo zakona o kmetijski zbornici v toliko, da dobi tudi njegova skupina mesto podpredsednika v Kmetijski zbornici. — Zastopnik Kmečke gospodarske zveze (Ogris) je zahteval spremembo zakona o kmetijski zbornici v toliko, da jc tudi slovenščina dovoljena kot uradni jezik v zbornici in pa nadalje, da dobi tudi slovenska zadružna zveza svojega zastopnika v glavni skupščini Kmetijske zbornice.
Za 1. podpredsednika je bil izvoljen Kaufmanu (sam. kmet) in dipl. ing. Maycr-hofer (kor. kmečka zveza).
Smrt pod plazovi
Lansko leto je bila Koroška izmed vseh avstrijskih zveznih dežel najbolj prizadeta po snežnih plazovih. — Za letos so splošno pričakovali in prerokovali zimo brez večjih nesreč. Kakor pa se napovedi le redko uresničijo, tako se žal tudi ta ni uresničila.
Zadnje tedne je zapadlo v Alpah (švicarskih, nemških, avstrijskih in italijanskih) izrdeno veliko snega. Ko je nastopilo malo milejše vreme, so vslcd težjih gornjih snežnih plasti nastali plazovi, ki so povzročili zlasti v švicarskih in južno tirolskih Alpah veliko materialno škodo.
Strašno nesrečo pa so povzročili plazovi v planinah na meji med Nemčijo in Pre-
darlsko. V neki planinski koči na planini Walsertal na Predarlskem je prenočevala v noči od nedelje na ponedeljek večja sku pina študentov iz Nemčije. Že zvečer so jih svarili, naj zaradi nevarnosti plazov ne prenočujejo v tej koči. Zaradi izmučenosti pa so izletniki le prenočevali v koči, kar je postalo za nje usodno. Ponoči se je utrgal nad kočo silen plaz, ki je zasul in podrl kočo. Izpod ruševin in izpod snega so mogli izkopati 29 živih, toda deloma močno ranjenih izletnikov. Izkopali pa so tudi 20 mrtvih žrtev plazov.
Med mrtvimi jc 17 nemških študentov ter oskrbnik koče z ženo in dveletno hčerko.
Henitiia
Minuli so časi, ko so veliki zmagovalci prošle svetovne vojne govorili in sklepali pogodbe, da bi Nemčija nikdar več ne vstala kot vojaška sila. Načrti so bili tako temeljiti, da se je človek kar čudil, za vsako možno zopetno oborožitev naj bi bila Nemčiji odvzeta predvsem gospodarska podlaga z uničenjem težke industrije (dc-montaže). Ta demontaža pa se je končno, ker so postali ,;časi drugačni”, le samo delno izvršila, ali pa so s pomočjo Marshallovega načrta že delno uničeno industrijo zopet vzpostavili.
Danes smo tako daleč, da tako v zapad-nih parlamentih kot v nemškem zveznem svetu jasno razpravljajo o zopetni oborožitvi Nemčije in o vzpostavitvi nemških vojaških cdinic. Celo Francozi, ki so temu bili vedno najbolj nasprotni, so se s tem dejstvom sprijaznili. V praktično vrednost pridržkov, ki jih za enkrat še postavljajo, pa nihče nc verjame. Merodajno jc namreč mnenje ameriškega „strica”, ki mu je več ležeče na zavezniku, ne pa na podvržencu.
Zanimivo je, da je največja opozici ja proti predvideni zopetni oborožitvi v Nemčiji sami in sicer v glavnem v socialistični stranki. Tako stoje danes politiki pred tragičnim dejstvom, da morajo prositi Nemce za to, kar so jim šc pred nedavnim strogo prepovedovali. Nemčija naj bi bila pred-straža proti Vzhodu, ravno to dejstvo pa Nemcem nc ugaja. Oni zahtevajo, da zapadne sile enako branijo nemški teritorij kot da bi bil njih lastni. Nadalje zahtevajo Nerrtei, da jim priznajo zavezniki v skupni vojaški zvezi enakopravnost v vsakem po gledu.
V gospodarskem oziru se jc Nemčija žc jako dobro opomogla. Njena trgovina sega danes že v vse dele sveta in njeni industrijski prozivodi so na svetovnih tržiščih že konkurenčno blago. Ob teh dejstvih je razumljivo, da so predvsem gospodarski krogi na Zapadu proti sedanjemu razvoju v Nemčiji. Vendar v današnjem nevarnem času odločajo v glavnem generali, ti pa rabijo vojake in puške.
Pojavilo sc je ponekod celo mnenje, da so iz gotovih — tako zapadnih kot vzhodnih virov — indirektno podpirali ukrepanje nekih tajnih organizacij v Nemčiji. Namen teh organizacij je bil predvsem ščititi vojaške izvedenec iz nacistične dobe. Razvoj, ki ga vidimo v Nemčiji sedaj, ni od danes, ampak se že dolgo pripravlja in zato ni prišel od danes na jutri.
Tako je Nemčija danes, drugače kot pod Hitlerjem, ki je to s silo iztirjal, zopet na poti v veliki svet. Nujnost razmer sili njo in sosede k skupni poti, kajti resnične nevtralnosti v tej delitvi današnjega sveta na ozemlju srednje Evrope nc more biti. Sicer obstojajo šc resni pomisleki proti Nemčiji. Tc pomislikc pa lahko uveljavi po svojih skušnjah predvsem Francija. Vendar pa tudi na drugi strani trdijo, da je današnje razmerje sil tako enostavno razdeljeno na dve osrednji točki: Vzhod — in -* Zapad, da na kake ošabne, samovoljne nemške postopke ni računati.
. Četudi je danes Nemčija takorekoč zopet „na konju”, vendar jc ostalo iz zadnjega nemškega poraza v tej svetovni vojni eno dejstvo: Nemčija vodilne vloge ne bo igrala več. Moderna tehnika in vprašanja politike ter gospodarstva zajemajo danes Vso svetovno oblo in se zbira okoli dveh žarišč, ki imata po svojem prostoru, po surovinah, po človeškem materialu in po strateških pozicijah edino možnost, da v svetovnem merilu odločilno usmerjata dogod hc. Ravno nepoznanje in nepriznanje dejstva, da Nemčija teh pogojev nima, je pogubila Hitlerja, z njim pa tudi zares in dokončno nekdaj mogočno nemško slavo.
LetoSnje Šolske počitnice
Ministrstvo za pouk jc izdalo odlok o letošnjih velikonočnih, binkoštnih in glavnih (poletnih) počitnicah na vseh šolah.
Velikonočne počitnice trajajo od cvetne nedelje do vključno torka po Veliki noči. Binkoštnc počitnice trajajo od vključno sobote pred Binkoštmi pa do vključno torka po Binkoštih.
Glavne ali poletne počitnice se pričnejo v ponedeljek, dne 14. julija in trajajo do vključno sobote, dne 15. septembra. Novo šolsko leto se prične torej v ponedeljek, dne 15. septembra.
Vlada obžaluje
Po goriškem »Katoliškem glasu” posnemamo:
»Pod pritiskom svetovnega javnega mnenja — in po vsej verjetnosti še koga dru gega — jc beograjska komunistična vlada izrazila ljubljanskemu pomožnemu škofu Antonu Vovku svoje obžalovanje zaradi na pada nanj, ki se je izvršil na kolodvoru v Novem mestu v nedeljo, dne 20. januarja 1952.
škof Vovk je vladnega odposlanca spre jel v ljubljanski bolnici, ker so njegou-opekline, zlasti'na glavi, precej resne.”
KRATKE VESTI
Avstrija potrebuje letno za prehrano svojega prebivalstva 800.000 ton krušnega žita. Domača proizvodnja pa doseže samo okrog 250.000 ton. Razliko jc doslej uvozila Avstrija na račun Marshallove pomoči.
Prometne zveze, ki so bile na južnem Koroškem ukinjene zaradi velikega snega iti zaradi snežnih plazov, so v glavnem spet vzpostavljene. Ni pa šc mogoč promet na cestah iz Železne Kaple na Obirsko in v Korte ter iz Borovelj v Sele in v dolino pod Ljubel jem.
Bolezen slinavka in parkljevka se v avstrijskih zveznih deželah še vedno nevarno širi. Ako se je ne bež posrečilo omejiti sedaj pozimi, je velika nevarnost, da se bo bolezen še bolj razširila na spomlad. Na Koroškem doslej šc ni nobenega slučaja te bolezni.
V	Avstriji so na novo določene cene za mešanico tekočega goriva bencin-bencol-alkohola. Od 11. februarja naprej je cena za to mešanico pri črpalkah določena na 3.75 šil. za en liter.
Pogreb umrlega kralja Jurija VI. bo v Londonu dne 15. februarja. Pogreba se bo udeležilo med drugimi tudi 7 zastopnikov vladajočih kraljev v Evropi.
Po romunski denarni preosnovi splošno sodijo, da bodo na podoben način preuredili tudi denarstvo v ostalih državah Vzhodne Evrope in da bodo prilagodili vrednost denarja v teh državah denarni vrednosti sovjetskega rublja.
Po nekaterih vesteh je nameravala izvesti dne 3. februarja radikalna stranka v Argentini državni prevrat. Zaroto pa so odkrili in predsednik Peron jc dal zapreti nad #0 vplivnih članov radikalne stranke.
Francoski ministrski predsednik Edgar Faure je izjavil, da je Francija pred gospodarskim polomom, pred katerim jo more rešiti le še skrajno varčevanje. V zadnjem letu je narasla draginja v Franciji za 39 odstotkov, plače pa za 46 odstotkov.
Po izjavi češkoslovaškega ministra, Štefana Raisa, se bodo v Pragi v kratkem morali zagovarjati pred sodiščem bivši ministri Slanskv, Clementis in Sling. Imenovani so obtoženi zaradi zarote proti državnemu predsedniku Klementu Gottsvaldu.
Dne 16., 17. in 18. februarja bodo s- Londonu posvetovanja zunanjih ministrov Združenih držav, Velike Britanije in Francije.
V	turški Mali Aziji v okolici Smirne, kjer pridelujejo najboljše vrste tobak, so vsled silnih nalivov poplavljena najlepša tobač-na polja.
Portugalska vlada jc predlagala vladam Združenih držav, Velike Britanije, Francije in Kanade, da naj bi bila tudi Špani ja sprejeta v Sevcrno-atlantsko obrambno zvezo.
Južnokorejski poslanik v VVnshingtonu v posebnem sporočilu omenja, da znašajo izgube južno-korejskega prebivalstva od izbruha korejske vojne pa do začetka februarja okrog tri milijone mrtvih. Nadalj-nih osem mili jonov prebivalcev je izgubilo dom in vse premoženje.
Bivši poslanik Združenih držav v Moskvi, admiral AUan Kirk, je prevzel predsedstvo ameriškega »Odbora za osvoboditev narodov Rusije".
iiimiimiimimiiiiMiimiiiiminiiimiiiimimiimmniniiiiiniiiiiiiiim
VaUMU h4X {/tuU
I	= na pustno nedeljo, dne 24. t. m., v | | Št. Rupert pri Velikovcu! Gojenke | | kmetijsko-gošpodinjskega tečaja v = | »Narodni šoli” bodo priredile v telo-= | vadnici pustno predstavo.
Pridite! Ne bo vam žali Prijetno se | 1 boste zabavali in pošteno nasmejali | = ter odhajali domov zadovoljni in ži-| | dane volje. Tako vam obljubljajo go-
II	jenke, ki Vas na prireditev prav lepo 11 vabijo.
Politiini teden
Po svetu...
Preložene so bile mednarodne konference, diplomatski pogovori so dobili druga čen naglas, po svetu je šla vest, ob kateri so se največji državni glavarji morali zamisliti. Razburkano politično morje se je za nekaj časa pomirilo, kot bi bila neznana sila nenadoma ustavila viharje na njih poti.
Angleški kralj Jurij VI. je umrl...
Novica je kot blisk presenetila ves svet, ki je sklonil glavo v nemem spoštovanju. Kralj Jurij VI. je po odstopu svojega brata Eduarda VIII. petnajst let stal na čelu angleškega zveznega kraljestva. Bila je doba, ko je matična država Anglija morala skozi težke politične in gospodarske krize. Imela je na čelu osebnost, ki je z vzvišeno mirnostjo in jasnostjo sličila trdnjavi pametnega pregleda. In ko je država po sili razvoja utrpela hude rane in izgube, je njen poveljnik znal ubraniti bistveni del utrdbe.
Smrt je prišla časovno nepričakovano, saj je pokojni kralj nedavno uspešno prestal operacijo na pljučih in so na splošno mislili, da je na potu popolnega okrevanja.
Že z odstopom Eduarda VIII. je bilo računati, da bo naslednji angleški vladar — kraljica. Prestolonaslednici Elizabeti je zato njen oče posvetil vso skrb. Elizabeti je uspelo pridobiti si nedeljene in globoke simpatije angleške javnosti. Zato je kljub bolesti, ki je prevzela angleški narod ob vesti o smrti vladarja, mogel tudi že iz srca klicati:
Naj živi kraljica Elizabeta II... .1
Njen nastop vladanja je prišel v času, ko se je angleški politični položaj nekoliko poboljšal. Prišle so ugodne vesti iz Egipta in v Perziji je na volitvah zmagala Mossa-deqova stranka sredine, s katero se je le še kolikor toliko mogoče razgovarjati.
Egiptovska vlada in angleška vlada stovljata pogoje
Predsednik Ali Maher paša (ki je sicer le desna roka kralja Faruka, ki je Nahas pašo poslal z vsemi častmi v kot) je sicer takoj dal pozapreti nacionalistične vandale, ki so v usodnih dneh vodili napade na Evropejce in požigali in plenili njih lokale, tudi je po svojih diplomatih povedal svojo željo, naj se vrnejo tisti evropski di-plomatje, ki so pobegnili iz v dim zavitega Kaira. Potem pa je tudi povedal, kaj jim želi sporočiti: umik Angležev od Sueškega prekopa in pripravljenost Egipta vstopiti v mednarodno zvezo držav Zapada v soglasju izjave UNO. To je vsekakor velik uspeh ameriške diplomacije, ki je verjetno Faruka k temu pregovorila. S tem je pridobljen tudi velik partner na bližnjem vzhodu — Turčija. Že pred meseci je iz Ankare prišel predlog za Sredozemsko vojaško-obramb-no zvezo, za katero pa je Nahas paša imel gluha ušesa.
Angleži pa so tudi postavili svoje pogoje: poravnava škode, razpustitev prostovoljskih čet in red ter varnost ob prekopu.
Povsem na dlani je, da bo še dolgo trajalo, predno se bodo zedinili glede nadzorstva ob prekopu. Na splošno pa se je položaj toliko izboljšal, da ni treba računati s ponovitvijo zadnjih vojnih in pouličnih spopadov.
Posledica razvoja v Egiptu: težišče zapadne diplomacije na Bližnjem vzhodu.
Časopisi so beležili vesti, po katerih naj bi Jugoslavija, Grčija in Turčija sklenile vojaško obrambno zvezo, s katero bi Jugoslavija posredno vstopila v Atlantsko zvezo. Če presojamo spremembe v Egiptu kot začetek odkritega prehoda v ameriški tabor, potem postane ta vest še bolj zanimiva. Grški predsednik Venizelos je obiskal Ankaro, kjer so mu priredili svečane sprejeme. Pri teh so bili navzoči visoki diplomat je Amerike, Jugoslavije, Egipta, Itali je, sosednjega Libanona itd. Sklepati je mogoče iz vsega tega, da je skrb štev. 1 odstraniti še obstoječe spore med Turčijo in Grčijo ter Grčijo in Jugoslavijo. Italijo pa nameravajo pritegniti v to skupnost, toda tukaj je treba urediti njene razmere z Jugoslavijo. če se vse to posreči, bo nastal v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu blok držav, ki bo izpopolnjeval Atlantsko zvezo. Mogoče bodo Italijani dovzetnejši za sporazum z Jugoslavijo, odkar so izvedeli, da jim je sovjetski veto v Varnostnem svetu preprečil sprejem v UNO.
Vprašanje Tunisa pride pred Varnostni
svet
Zveza arabskih držav je dalj časa grozila prinesti tuniške razprtije pred UNO. Na naslednji seji se bo Varnostni svet torej vendarle moral pečati z novo neljubo pravdo.
Neredi v Tunisu sicer niso hudi, ker so Francozi državo malo manj kot spremenili v mrežo utrdb in varnostnih ukrepov. Nad protektoratom pa leži nekaj kot mora, morda tišina pred nevihto. Nacionalistično odporniško gibanje A'odi dober poznavalec Zapada in njegovih metod, Bourgiba — kaj vemo o njem? — Star je -18 let. Rojen v samostanu v Tunisu. Študiral je v Parizu (1). Bil je pred 20 leti voditelj „Destour” stranke (ustavne stranke, ki se je borila, da bi se Francozi držali ustavnih določil). 1934. leta je bila stranka prepovedana in Bourgiba zaprt. Blum, kot predsednik vlade ljudske fronte, ga je izpustil. Bourgiba se je vrnil in spet organiziral svojo stranko. Dal ji je značke in uniforme; leta 1938 je bil spet zaprt. Iz jetnišnice v južni Franciji so ga izpustili Nemci po kapitulaciji Francije. Hoteli so ga uporabiti kot orodje za svojo politiko v Afriki. Bourgiba je odklonil. Ni se hotel vrniti v Tunis. Leta 1951 je pričel iz Londona z radijskimi oddajami v tuniškem jeziku, pozival je na borbo za neodvisnost. Francozi so hudi na Angleže. Bourgiba gre v Ameriko, kjer govori o istih stvareh po oddajniku „Štimme Amerikas”. Vrnil se je nato v Tunis, kjer zdaj vodi borbo za popolno neodvisnost.
Tunis ima 4 milijone 200.000 prebivalcev, od teh je 5 odstotkov Francozov. Francozi pa so deželi dali marsikaj: modernejšo zakonodajo, zdravstveno zakonodajo, šole, bolnice, ceste itd.
Bonnski parlament izglasoval oborožitev Zapadne Nemčije
z 204 proti 156 glasovom. Dogodek je toliko večjega pomena, ker se je zgodil v času, ko
so med Francijo in Nemčijo spet vzplamtela stara nasprotstva radi Posarja. Francoska vlada je dosedanjega guvernerja Posarja, Granvala, imenovala za svojega poslanika. Granvala imajo v zapadni Nemčiji zelo na piki, saj je nemškega pokolenja in se z vso vnemo trudi obdržati posarsko državico izven Reicha.,Težko je reči, ali je res njegov namen, kakor trdijo v Bonnu, Posarje priključiti Franciji. Dejstvo je, da o Posarju zadnje odločitve ni mogoče izreči pred sklenitvijo mirovne pogodbe z Nemčijo. Ta je pa zelo daleč. Kljub temu sta obe strani, Francozi in Nemci, skrajno ob-čutliivi do vsega, kar se godi in govori okrog Posarja.
... in pri nas v Avstriji
Vesti okoli možnosti, da bi delili Avstrijo, kot se je to zgodilo z Nemčijo, še vedno trdovratno krožijo. Tako se je tozadevni komentar pojavil celo v Ameriki (v listu „New York Times”). Ta vir ve povedati, da je baje menda avstrijska vlada trem zapadnim velesilam predložila predlog glede ukrepov, ki bi bili potrebni za slučaj delitve. Vladni krogi so sicer- te vesti strogo dementirali in izjavili, da tako poročanje služi le komunizmu, ki take vesti izkorišča v svoji propagandi za lastne namene. Ta vzhodna propaganda namreč trdi, da hoče Zapad ukinitev Avstrije ter njeno spojitev z Zapadno Nemčijo, da bi na ta način bila ustvarjena večja vojaška sila.
Že prošli teden omenjen govor zunanjega ministra dr. Gruberja, je — kot smo svoj čas že pisali — imel namen razbliniti vse take misli. Te bi mogle namreč kvariti „državno moralo”, ob enem pa je mogoče imel minister tudi namen, tudi zunanjemu svetu povedati, da Avstrija na slični delitvi, kot je v Nemčiji, nima interesa. V tej zvezi so se v italijanskih in nemških listih pojavile tudi vesti, da minister Gruber v svoji stranki nima dosti zaslombe, ker je
»Papež ljubi plemstvo”
Pod gornjim naslovom se je v št. 7 (467) z dne 26. I. t. 1. »Slovenski vestnik”, ki rad pripoveduje našim dobrovernim ljudem, da ni zoper vero, obregnil ob papeža, da je dal nekemu rimskemu plemiču na smrtni postelji apostolski blagoslov po telefonu.
Pisač teh izpadov na papeža in na apostolski blagoslov ob smrtni uri je že tako daleč od Cerkve in cerkvenega duha, da ne ve več, da tak blagoslov lahko prejme sleherni vernik na smrtni postelji, ako skesano prejme svete zakramente in poljubi sveto razpelo. Tak blagoslov za smrtno uro se lahko celo pismeno dobi z lastnoročnim podpisom svetega očeta že leta prej. In tiskovina ne stane več, kakor je stal morda tega plemiča telefonski razgovor. Ce je pa sveti oče dal plemiču apostolski blagoslov po telefonu, to danes ni nikaka luksuzna prednost. Kajti telefon ima danes na vasi že vsak mesar, gostilničar in trgovec. Celo pisec najbrž večkrat na dan telefonira na razne kraje, ko lovi svoje novice za »Slovenski vestnik".
Zato ni to nobena buržujska prednost, čeprav si je res na svojem domu ne more privoščiti vsak kmet ali delavec. Dana pa mu je možnost na pošti, ako plača takso, ki jo predpisuje država za telefonski razgo-
vor. Pisec bi pač v svoji »ljubezni” do očeta krščanstva rad našel dlako v jajcul To je pokazal, ko je povsem potvoril poročilo o sprejemu rimskega plemstva pri svetem očetu.
Vsi drugi listi, ki jim je za resnico, so stvarno poročali o tem sprejemu. Le »Vestnik” je vest drugače videl in jo krivo zasukal. Izpustil je bistveno potezo sprejema in nagovora, kjer papež opozarja plemstvo, da naj se vživi v novi čas, ki je odpravil vse plemske prednosti in se vključi v pozitivno delo za narod in socialni napredek.
Če bi pisec bil malo bolj brihten, bi iz govora lahko spoznal papežev poziv plemstvu, naj se ne ustavlja socialni reformi, kajti časi so minuli, ko so lahko živeli od dela tujih rok. Toda tak napreden govor sv. očeta ne gre v račun, zato ga je treba prinesti skrivljenega, da lahko udari po papežu. Je pač soroden s tistimi brati, ki polivajo škofe z bencinom in jih zažigajo, potem se pa zgovarjajo na ljudsko voljo.
Ima Cerkev prav, da svari in brani svoje vernike pred branjem takih listov, ki potvarjajo resnico in ob vsaki priliki in ne-priliki udarijo po Cerkvi ali njenem pastirju.
Preganjanje katoliških škofov
Te dni je bil v Vatikanu objavljen papeški letopis, ki navaja razne podatke o preganjanju katoličanov v komunističnih državah za železno zaveso. Med drugim vsebuje razne številke o stanju katoliške cerkvene hierarhije za železno zaveso. Iz objavljenih podatkov je razvidno, da je več kot sto katoliških škofov, ki jim komunistične oblasti ne puste izvrševati njihovih škofovskih dolžnosti. Mnogo škofov je zaprtih ali pa so jih odvedli drugam, poslali v izgnanstvo ali pa jih na kak drug način ovirajo, da ne morejo delovati.
Nekatere teh škofov so morda že ubili, pravi papeški letopis, vendar pa to še ni točno znano, ker je težko dobiti točne informacije iz komunističnih držav.
V zadnjem času vlada najhujše prega n jan je katoliške cerkve v komunistični Kitajski, kjer so zaprli, pregnali, ali kako
drugače preprečili delovanje 44 škofom.
V Albaniji je samo en škof na svobodi, usoda ostalih šestih albanskih katoliških škofov pa ni znana.
Na češkoslovaškem so trije škofje v ječi, tri druge pa so deponirali.
Na Estonskem so pregnali enega škofa. Enemu škofu so preprečili delovanje tudi na Letonskem. V Litvi pa so zaprli tri škofe, enega pregnali, drugemu pa preprečujejo delovanje.
Na Poljskem se nahaja en škof v zaporu, drugega so pregnali in dvema ne dovolijo izvrševati škofovskih dolžnosti.
Ta papeški letopis za 1952 pripominja, da so mišljeni med temi škofi tudi nek kardinal in trije nadlkofje. Vsi štirje so med tistimi, ki jim ne dovolijo opravljati njihovih fukcij.
baje preveč naklonjen socialistom. Po teitt viru baje nameravajo postaviti za zunanjega ministra bivšega poslanika Horn-bostel-a, o katerem trdijo, da je precej naklonjen Nemčiji. Vendar za enkrat tega razvoja verjetno še ni pričakovati, ker je v avstrijski vladi nujna koalicija, ta pa drži dr. Gruberja.
Gospodarska vprašanja so še vedno v prvi vrsti notranjepolitičnega dogajanja. Po komaj minulem zasedanju gospodarskega direktorija, o katerem smo pisali prošli teden, pripravljajo že zopet novo zasedanje. Avstrija je v težkem položaju predvsem glede deviz (tuje valute), s katerimi mora kupovati prepotrebne surovine za svoje gospodarstvo, Finančni minister je izdelal nov načrt za potrošnjo deviz. Predvsem bodo sklepali v tej zvezi o ukrepih za povečanje izvoza. Ob enem pa naj bi poživili tudi domači trg s povečanjem lastne proizvodnje predvsem v kmetijstvu. V ta namen so podaljšali tudi rok za priznanje nagrad pri oddaji krušnega žita ter oddajo krme za oddano krušnp žito.
Pogajanja za avstrijsko državno pogodbo so popolnoma zastala in tudi o kakšnem uspehu delegacije, ki se v Moskvi pogaja za poravnavo avstrijskih dolgov za transport ujetnikov, še ni bilo slišati.
Medtem je Avstrija v svetovnem časopisju postala znana zaradi neke druge stvari. Sin bivšega nacističnega ministra in vojnega zločinca Martina Bormana živi v nekem samostanu pri Beljaku, kjer se pripravlja za misijonski poklic.
Gospodarska konferenca v Moskvi
V britanski spodnji zbornici so vprašali britanskega zunanjega ministra Edena za njegovo mnenje o mednarodni gospodarski konferenci, ki bi se naj vršila v Moskvi. Na konferenci naj bi razpravljali »o izboljšanju življenjskih pogojev svetovnega prebivalstva z miroljubnim sodelovanjem med raznimi državami in z razvojem gospodarskih odnošajev med temi državami.
Eden je na to vprašanje odgovoril, da si je sovjetska vlada precej časa prizadevala s pomočjo svoje takoimenovane »mirovne kampanje”, da bi omogočila tako konferenco v Moskvi. »Toda jasno je, da bi bil prvi namen pri tem ta, da bi Sovjeti organizirali v nekominformističnih državah ljudski pritisk proti sedanjim omejitvam v izvozu gospodarskega materiala v Sovjetsko zvezo in proti obrambnim načrtom zahodnih sil”, je rekel Eden .in pristavil, da po njegovem mnenju Anglija ne bi imela koristi od tega, če bi bila zastopana na taki konferenci.
Grčija in Turčija v Atlantski zvezi
Zadnji teden so Danska, Francija, Belgija in Nizozemska ratificirale protokol o sprejemu Grčije in Turčije v Severnoatlantsko zvezo.
Tako sta ostali le še dve članici te zveze, ki morata ratificirati ta protokol. To sta: Portugalska in Italija.
Ameriški senat je tudi že ratificiral ta protokol, toda sklenil je ponovno razpravljati o tej zadevi. Ob ratifikaciji je namreč bilo prisotnih le 6 senatorjev in smatrali so za potrebno, da mora biti taka pomembna zadeva odobrena ob večjem številu prisotnih. Ko bo ratifikacija zopet prišla pred senat, je pričakovati, da bo soglasno odobrena.
NOVI SLOVENSKI DUHOVNIKI V ARGENTINI
V nedeljo, dne 13. januarja t. L, je v Ra-mos Mejia v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov posvetil Škof dr. Gregorij Rožman za duhovnike ljubljanske škofije 11 gojencev slovenskega semenišča v Adrogue.
Novomašniki so: Julij čuk iz Rovt pri Logatcu, Tone Dejak iz Ribnice na Dolenjskem, Vinko Flek iz Črnomlja v Beli Krajini, Tone' Gosar iz Ljubljane, Jože Horn iz Litije, Jože Kunčič iz Postojne, Milan Povše iz Novega mesta, Jože Puš iz St. Pavla pri Stični na Dolenjskem, Vencelj Rijavec s Kosovega polja v Srbiji, Branko Rozman iz Bohinjske Bistrice in Tone Škulj iz Zagorice pri Vidmu na Dolenjskem.
ITALIJA ODPOVEDALA MIROVNO POGODBO
Italijanska vlada je sporočila vladi Sovjetske zveze, da odpoveduje mirovno pogodbo iz leta 1947. — Zaradi te odpovedi tudi Italija ne bo izpolnila določil te pogodbe napram Sovjetski zvezi in zlasti n* bo plačevala reparacij.
Of, ^pod^uia,
KAKO SI LEPA!
V spomin Katarini Koman
Zvonovi žalostno pojo, pojo, da še nikdar tako.
Minulo nedeljo smo praznovali zaključno prireditev kuharskega tečaja pri Šercerju v Šmihelu.
Sest tednov je zbirala Milka Hartmanova dekleta okoli sebe, sedaj pa so na, razstavi in tudi na odru pokazale sadove šolanja.
Uvodno so tečajnice gostom, ki so napolnili dvorano, zapele tri pesmi, med katerimi je predvsem pesem „Veseli pust prihaja” našla burno odobravanje. Nato sta sledili dve deklamaciji in sicer ..Materina beseda” in „Pri sv. Antonu”.
Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, dr. Joško Tischlcr, je v svojem govoru naglasil predvsem važnost gospodarske izobrazbe tako za dekle kakor tudi za fanta. Premoženje, katero upravlja mati in gospodinja, je osnova družinskega in narodnega blagostanja in vse premalo izobrazbe nudimo ravno tistim, ki to premoženje upravljajo. Zato so tako važni kuharski tečaji in zato so tako važne gospodinjske šole.
Govornik je nato naglasil požrtvovalno delo gospodinjske učiteljice Milke Hartmanove, ki že nad 25 let posveča vse svoje moči slovenskim dekletom in jih tako pripravlja za matere in gospodinje. Milka pa ni dajala samo dekletom in mladini, Milka je dala nam vsem Slovencem pesmi, ki zgrabijo Slovence tako po vsebini kakor tudi po mojstrski besedi in vsi se skupno z njo veselimo uspehov in prizadevanja, katerega je bila Milka v zadnjem času deležna. Tudi za to delo se zahvaljujemo Alilki danes ob njenem rojstnem dnevu in ji čestitamo;
Da pa pesnice polomljeno pero ne bo oviralo pri zapisovanju njenih pesmi, je Narodni svet koroških Slovencev poklonil pesnici Milki za pedeseti rojstni dan zlato nalivno pero, ki naj tudi v bodoče ovekoveči izlive duše naše pesnice na papirju.
Za to slavnostno priliko so tudi šentru-perske sestre prihitele, da slavljenki izrazijo svoja voščila. Prednica Elfrida in sestra Gonzaga ter šestnajst gojenk »o v pesmi in nagovoru izrazile čestitke k rojstnem dnevu in petindvajsetletnici kulturnega dela. Dekleta so zapele pesem »Povej mi roža”, ki je po besedilu in melodiji Milkina.
Gojenka iz St. Ruperta pa je počastila Milko s sledečim nagovorom:
Spoštovana gospodična Milka Hartmanova!
Slovenska koroška dekleta iz Podjune, Roža in Zilje, zbrana v gospodinjski šoli v St. Rupertu, Vam prinašamo za Vaš pet-
deseti rajstni dan prisrčen pozdrav naše ljube zemljice, ki Vam je bila vedno in Vam je tako draga — pozdrav naše zemljice — nageljne, roženkravt in ražmarin. Obenem pa prinašamo tudi iskrene čestitke vseh Vaših sester Korošic.
Se posebno danes mislimo na Vas. Hvaležne smo Vam za Vaše požrtvovalno delo, ki ga že četrt stoletja vršite med svojim narodom. Vse Vaše življenje izgoreva le v delu za nas, za kar črpate moči iz svoje brezmejne ljubezni do največjih dobrin: do Boga, naroda in domovine.
Vsemogočni Vam daj šc v naprej duhovnih in telesnih moči, da boste mogli svoje poslanstvo še dolgo vršiti med našim narodom in Bog blagoslavljaj Vaša dela, da bodo rodila še mnogo lepih uspehov; nekoč pa naj Vam za vse to bogato poplača z večno srečo!
Bog Vas živi!
Ob koncu pa je podarila slavljenki slovenski šopek ter krasen album.
Tečajnice so nato prikazale dve enodejanki »Rokodelci” in »Vaški večer”. Obe igrici sta zelo ugajali in so jih tečajnice tudi res dobro podale, čeprav so nekatere izmed njih morale podajati moške vloge.
Kulturne prireditve brez sodelovanja pevskega zbora pa si ja misliti ne moremo. Miha Sadjak s svojim pevskim zborom je navdušil vsakogar v polni dvorani. Predvsem so zbudile pozornost šc Milkine pesmi, ki jih je zbor zapel. V naslednjem prinašamo besedilo pesmi
„0i, ^PodjuiuL, kaka U Ltfuod*
Oj, Podjuna, kako si lepa!
Tvoje planine, tvoje ravnine, tvoji bregovi, tvoji gozdovi, tvoje vasice, cerkvice vrh gora, tvoji potočki, Drava in jezera, biseri naše zemlje slovenske so, tvoje nebo nam je božje oko.
Oj, Podjuna, kako si lepa!
V korških pečinah, v djeških-višinah, v humškem okolju, v libuškem polju. Peca pošilja z juga pozdave nam, skale Obirja vriskajo v zdravje nam, Hema v Slovenj ah čuva podjunski svet, Komi, Smarjeta nam češnjev sta cvet.
Oj, Podjuna, Bog te obvari!
Vrt domovine! Hčere in sine hrani in vzgajaj, pesmi porajaj v srcih Slovencev, saj tebe ljubijo, veri in domu zvesto predani so.
Lepa Podjuna, zdrava, ti kličemo, zdravice pojemo tebi srčno.
Zopet je posegla kruta smrt v naše vrste in nam tokrat iztrgala iz naše srede pridno, verno slovensko ženo, Koman Katarino, ki je dosegla skoro 80 let.
Rodila se jc v Radni vasi 8. 2. 1872. leta. žc kot dekletu ji ni bilo dano to, kar je marsikateremu drugemu izmed nas. Z desetimi leti je žc izgubila svojega dobrega očeta in ker jc bila družina obilna, bilo je sedem otrok, je morala še mlada Katarina v svet iskat kruha. Mati sama ni mogla preživeti tako velike družine, kajti mlin v Ledincah ni prinašal toliko, da bi lahko preživljal tako številno družino. Tako so ji rezali tujci kruh in navadila se je trdega življenja.
Ker pa. jc bila pridna in delavna, so jo povsod imeli radi. Tako je služila 30 let pri Mohorju v Rikarji vasi. Od tu se je podala na čajno, kjer je pri Mihorju bila za vzgojiteljico trem otrokom. Nekaj časa je služila tudi na Ločilu pri Matiju. Povsod so jo vzljubili, kajti take delavne moči kot je bila Katarina, ni bilo zlepa. Bila je ves čas dobre volje, prepevala je rada slovenske narodne pesmi, posebno ob dolgih zimskih večerih je donel njen lep glas pri preji jn kmalu je mlado in staro poseglo vmes.
Zadnja leta svojega življenja je preživela v Radni vasi pri Dimniku. Kuhala je svojemu nečaku ter skrbela tudi za svojega tasta. Tu sc je pripravljala tudi na svojo smrt. Ni bilo dneva, da ne bi bilo pridne Katarine v cerkvi, kjer je prosila Boga za svojo zadnjo uro. V najhujšem mrazu, v vsakem vremenu, si jo videl iti v cerkev iskit tolažbe k Bogu. In glej, kakor da bi Bog hotel, vzel jo je k Sebi ravno na prvi petek v mesecu februarju.
Za vsakega jc imela prijazno besedo, ni bilo človeka, ki bi se mu zamerila. To je
pričal tudi veličasten pogreb. Kljub velikemu mrazu, kljub obilnemu snegu, se je zbrala množica od blizu in daleč, da pospremi to posnemanja vredno ženo na njeni zadnji zemeljski poti. Ona je bila pravi vzgled za nas vse, bila je tudi vzgled kmečki mladini, in kot tako bi si jo morala naša mladina vtisniti globoko v srce. Ostala jc zvesta rodni zemlji, na njej delala skoro vse življenje in za njo tudi trpela. Ni silila v mesta kljub temu, da ni delala na svoji zemlji. Njena ljubezen do Boga, njena povezanost do zemlje in materine govorice, jo jc obdržala na deželi. Tu jc našla utehe in zadovoljstvo.
Rada je prebirala tudi »Naš tednik”, katerega je ob vsaki priliki hvalila. Poleg tega je bila naročnica »Nedelje”. Posebno rada pa je pomagala, če se je šlo za kako božjo stvar. Kljub svoji majhni renti jc kaj rada posegla globoko v svojo denarnico in dala velik delež za popravilo cerkve ali pa za zvonove ali za kaj podobnega. Tako si je nabirala zaklade za posmrtno življenje.
V slovo so ji naši pevci zapeli tudi lepo pesem »Vigred se povrne”, da se ji tako oddolžijo za vse dobro, kar je pokojna napravila. Pesem je bila tista, ki jo je vje življenje spremljala in ravno zato so ji naši pevci tudi zapeli na božjem vrtu.
Vsem zaostalim izrekamo iskr eno sožalje. Tebi pa, draga Katarina, obljubljamo, da bomo hodili po Tvoji poti, ki si nam jo Ti začrtala. Tvoj duh naj nas spremlja v tej dolini solz ter Ti v slovo kličemo: »Na svidenje nad zvezdami!”
= Naše prireditve ™
VABILO
Farna mladina iz Apač priredi v nedeljo, dne 17. februarja t. k, ob pol 3. uri popoldne v fami dvorani v Smavjcti v Rožu igro »Razvaline življenja”. — Na dnevnem redu so nadalje deklamacije in »Zaklad”.
Vsi prisrčno vabljeni!
VABILO ŠT. JAKOB V ROŽU
Farna mladina priredi v nedeljo, dne 17. februarja in na pustno nedeljo, dne 24. fer., obakrat ob pol 3. uri popoldne
SNEGULJČICO
čudovito lepo pravljično igro v 8. slikali
(V igri nastopajo: Sneguljčica, kraljica-mačeha, maršal, lovec, kraljevič, sedem škratov in razbojnika Frice in Frače.)
Igra nudi odraslim in otrokom toliko ganljive nežnosti, lepote, pa tudi smeha, da vsem privoščimo lepi užitek ob tej edinstveni pravljični igri.
Spisal: |. SIMON BAAR
GOLOBČEK
Poslovenil: ALOJZIJ NEMEC 52. nadaljevanje
»Kolikor poznam brata, mislim, da ne,” je tedaj spregovorila Bariča, ki je bila vsa iz sebe, »na zunanjost on nič ne da," se je prijazno, toda hvaležno nasmehnila. Veselilo jo jc in ljubo ji je bilo, da brata v Trešticah vendarle radi imajo.
»Da ali ne da,” je odsekal Bohač, »že zaradi nas mora to odlikovanje vidno nositi, četudi bi mu morali mi sami kupiti. Končno se bo pa to šele pokazalo, glavna reč je ugotoviti, kdaj se vrne."
»Rekel je, da v soboto z večernim vlakom, Hanzek mora z vozom ponj,” je razodela Bariča.
»Hanzek ne pojde nikamor,” je ukazoval župan Bohač kakor doma, »sam bom pripeljal gospoda komornika v svoji lastni kočiji — do tedaj pa: Z Bogom! — V soboto zvečer pa na svidenje — to boste gledali, s kako slovesnostjo vam bomo pripeljali brata.”
Bariča je ostala sama in se ni mogla niti takoj znajti. Za hip je stala kakor okame-nela in nekaj ji je reklo, naj takoj sede in napile bratu, kaj se kuha. »Toda kako naj mu pišem, ko pravzaprav niti ne vem, kje v tem Babilonu stanuje,” je končno dejala, zavzdihnila in šla na delo. Delala pa je zgolj telesno, v duhu pa je bila pri bratu, celo ponoči je morala nanj misliti, posebno ko so ji grobar, cerkovnik, Hanzek, služkinja in kdor koli drugi pripovedovali, kaj vse sc v vasi pripravlja. V sobo-
to zjutraj je prihitel Jina s samokolnico vej, okrasil vhod v cerkev in v župnišče in povedal začudeni Bariči: »Na meji vasi postavljajo slavolok, zato sc ne smemo dati zapostaviti, grobar pa je celo mnenja, da bi gospodična morali dati zaklati manjšega prašička in ga speči, Hanzek pa bi naj odšel po sodček piva, da bi ob taki slavnosti mogli postreči svojim prvakom.”
»To se razume da," se je udarila Bariča po čelu, »Bog vam plačaj, da ste me na to spomnili, bratu bi bilo strašno hudo, ko bi gostov ne mogel počastiti." In tedaj je tudi Barico zagrabilo. »Punca, pusti vse in steci po mesarja,” je velela služkinji, se predpasala z velikim predpasnikom in že je bila vsa v svojem poslu...
O vsem tem pa se ubogemu Holoubku niti sanjalo ni. V soboto je že ob enajstih nepotrpežljivo prestopal na šumni postaji in se veselil, kako mu je lepo. V duši mu je bilo jasno in čisto kot nebo po nevihti, vsa njegova notranjost je bila prepolna miru in veselja.
»Da le ne pozabi na trdolesko,” si j c govoril v sladkem razpoloženju in delal načrte, da takoj, ko pride domov, dokler je še tako čist in svet, da se takoj loti izreza-vanja svete družine — ki mu edina sredi jaslic še manjka. Lipov les je bil dovolj idober za božjo drobnico, za pastirje in kralje jc vzel lepo javorjevo sredico, toda za sveto družino? Za to mora vzeti edino najlepše drevo — vonjivo, belo in mehko trdolesko," je že davno sklenil in stikal za tem redkim lesom. V Trešticah ga skoraj nihče ni poznal in o trdoleski Se svoj dan niso slišali. »To je sveta rastlina,” je navdušeno razlagal Holoubck otrokom, »listi so po-
dobni sulicam, cvet je kakor kelih, prašniki kakor žeblji, rdeči plodovi pa so kakor duhovniško pokrivalo. V Markovem, kjer sem bil pred leti za kaplana, je bil ves gozd obrasel s tem plepienitim grmom.”
Tako živo se je tedaj Holoubek v spominu zaživel v Markov, da jc takoj sedel in napisal gospodu župniku, da bi poskrbel trdolesko in jo posušil. Povedal mu je, za kaj jo bo rabil, poslal mu mere in mu svetoval, naj jo da v mlin in, ko bodo Marenki kaj pošiljali, bi tudi te kose lahko pridejali. Zdaj pa mu je naključje pomo-glo, da se je srečal s kontrolorjem, in ta mu jc ljubeznivo obljubil, da bo les prinesel, zato ker je tudi njegov fantek — mali Nande — ves navdušen nad jaslicami in teka v župnišče in za gospodom župnikom kakor psiček.
»Da le ni pozabil? Da le ni pozabil?” se prestopa nepotrpežljivo Holoubek kakor na trnu in menda že petič vpraša, če že kmalu pride plzenski vlak.
»Signal žc ima, za pet minut bo tu,” mu j c končno odgovoril brkati vratar; Holoubek je takoj pobral svoj kovček in dežnik in se postavil čisto na rob perona. Za hip ga je oglušil ropot voz, pokanje odbijačev, žvenketanje oken in vlak je pridrvel na postajo. Holoubek je zagledal v oknu plapolajoč robček, za njim pa nasmejan obraz kontrolorjev in takoj je stekel za vlakom, da ne bi izgubil izpred oči tega okna. Šepal jc, sopihal in se potil, toda odnehal ni. Hkrati z vlakom jc obstal tudi Holoubek in takoj zaklical v okno:
»Kaj, ali niste pozabili? Imate s seboj?” Kontrolor pa ic že odpiral vrata, pomagal gospodu župniku na stopnice in mu ucscl
kovčeg. Komaj pa ga je postavil nasproti sebi, se je takoj zravnal, se streznil in slovesno začel: »Predvsem, monsignore, blagovolite sprejeti srčne čestitke k visokemu, toda zasluženemu odlikovanju. Marenka z otroki pa mora priti osebno čestitat.”
»Kaj ste znoreli?” se je bučno zasmejal Holoubek — »kaj pa zopet pletete? O trdoleski mi povejte ali jo peljete s sabo?”
»Peljem, monsignore, kako je ne bi in srečen sem, da vam lahko napravim to uslugo.”
»Zaradi mene me lahko nazivate, kakor hočete, toda lepo prosim, pokažite mi tiste trdoleskove kose.”
»V košari jih imam, nisem jih mogel spraviti v ročni zavitek, toda takoj ko pridem domov, si vam jih bom dovolil poslati.”
»Ali jih ne bi mogli vzeti ven takoj na postaji v Poljani, veste, Hanzek bo prišel z vozom pome, takoj bi jih rad imel s sabo in jih pregledal. Kaj pa, ali niso razpokani?”
»Niso, monsignore, zdravi so kot bron.”
»Dobro, zelo dobro,” se je veselil Holoubek — »pa ali niso morda grčavi? Veste, grča je v lesu včasih na lepem mestu, včasih pa ovira in kazi vse delo."
»Gladki in lahki so ter brez vsake napake.”
»Ali kaj dišijo, kaj? Vedite, di ima trdo-leska, zlasti skorja, poseben vonj, ki mu ni kmalu enakega.”
Čas je tekel, vlak je dirjal naglo kot pošast. Vrstila se je postaja za postajo, župnik pa je kar naprej govoril o trdoleski, o lipi, javorju in drugih vez,barskih lesovih, po-(Nadaljevanje na L strani)
MOJA PODJUNA
Že kot otrok sem nekako temno čutil, da obrazu]e okolica človeka. Zato sem si pred stavljal ljudi v gorah temne in silne, ki zmorejo vse; pač take, kakršen se mi je zdel njih svet — nepremagljiv in povsem drugačen kot pri nas. Mislil sem, da je proti tujcu vedno neprijazen ter zanj zelo nevaren, ker so se tudi odrasli čestokrat pogovarjali, da je v gorah storil ta in ta smrt, ko je hotel na vrh ali si pridobiti žlahtne planinske rože. In če sem gledal proti jugu, se je tam mogočno dvigalo gorovje — tudi tedaj, ko je bilo skrito za oblaki in ga oči niso dosegle. Strme stene Obirja pa so se mi zdele naravno grozeče in prepričan sem bil, da je on nekaj posebnega, da se razlikuje od drugih gor. Danes vem, da je to bila prastara misel naših prednikov, ki so verovali, da je tam gori na Obirju stanoval najvišji poveljnik Obrov, kateri je bil huji od Morane, to je smrti...
Mnogo bolj prijazna se mi je zdela stara, široka Peca. Pa ne samb zato, ker spi v njej dobri kralj Matjaž, temveč tudi zaradi tega, ker je moj stric prinesel z nje planiko s koreninicami vred. Rasla je potem na vrtu na nekem apnenčevem kamnu. Zdaj pa ni več strica in tudi ne tiste nežne planike ...
Sedaj tudi jaz poznam gorski svet ter se več ne bojim Obirja. Pozdravljam ga vedno, kakor starega prijatelja, ki je človeku ob strani, bodisi v lepih dneh ali v nesreči. Mnogokrat že je romal moj pogled preko ravnega Podjunskega polja ter majhnih hribov do gorskih sten. Tedaj sem spoznal, do so ljubki hribi podobni otrokom, kateri so se igraje oddaljili od velikanov — staršev, od Obirja in Pece; a starši jih imajo še vedno v svojem varstvu. Bolj v bližini, štaršev — kakor da bi poslušali njih nauke — so odrasli otroci: Urška in Janko-vec, Topiča, Ojstra, Mnihovec itd. Zadnji otrok, ki ga oko s Podjune doseže, je Setič. Skriva se za sestro, katero kličejo za črnko.
Gledal sem v tihih urah na te velikane in oko je vedno obviselo na Ojstri. Ona se mi zdi najlepša, pa naj sem jo gledal od brega Drave ali pa z vrha Olšave. Njena šilasta oblika ima v primeri z ostalimi gorami nekaj mladostnega na sebi in primerjam jo zmerom z mlado smreko ki se bo vzpela nad vse ostale... Pa to so le sanje; nikdar se ne bodo uresničile, a košček resnice je v njih, kakor je tudi resnica, da ima Podjuna v pozni jeseni čisto drugačno lice kakor poleti. To pa ni navadna razlika med letnimi časi, kar se očividno povsod pozna. Ta drugi obraz Podjune čuti samo Podjunčan, spoznajo ga le nekateri..
če namreč gosta zimski megla seda nad pokrajino, tedaj gore izginejo, megla pa poveča daljavo — Podjuna postane skoraj
neskončna. Njeno neskončnost čutiš v takih dneh v Šmihelu in v Kokju, v Molili čah, Rakolah in v št. Lovrenški kotlini. V zraku slutiš šumenje rek — ne samo domače Drave — ki široko in počasi tečejo proti morju. Lahen veter pa šepeta v vseh podjunskih narečjih.
Ni ti treba loviti misli; majhen, zapuščen grm sredi bele poljane te prenese v pokrajine onstran Tatre, med reki Dnjester in Dnjeper — v pradomovino Slovanov. Tudi tam jemlje v zimskih dneh gosta megla vid in naredi tisto neizmerno ravnino še bolj dolgo. Kdor je hodil pozimi v Podjuni po kakšni stranski stezi kakšno daljno pot ter pozna Ukrajino, mi bo to potrdil.
Ljudje ravnin zgubijo prej kot Gorjanci medsebojno povezanost, ker se čutijo bolj svobodne. To svobodo že vidimo, če gredo naši Gorjanci in Poljanci v ..Blkovc”. Gorjanci recimo vseh kapelških jarkov, morajo iti isto pot, Podjunčani pa se združijo šele pri dravskem mostu, pa še tedaj ne, ker se osebno ne poznajo. Skupna por je veriga, ki veže vse, je vzrok istega narečja in iste usode. Zaradi tega so se prvotna narečja vseh narodov razvila v ravninah, zaradi tega ima Podjuna — kakor jih je imela pradomovina Slovanov — svoja narečja, po katerih je ločena in ki ji dajo
njeno neenotno edinost, pa postane izraz bogastva slovenskega jezika.
Domači izraz Podjuna se ne krije z zemljepisnim. V zemljepisnem smislu seže Podjuna od vznožja Karavank do vznožja Svinje in od Galicije do Pliberških Rm Vse prebivalce Podjune v zemljepisnem smislu imajo Gorjanci za Poljance in nam v tem okviru pripoznajo enotnost, čeprav govorimo štiri narečja... Po ljudskem mnenju pa so Podjunčani le prebivalci južno od Drave, v ožjem smislu pa samo tisti, ki so doma na Podjunskem polju. Podjunsko ali tudi Dobrolsko polje se razprostira vzhodno od Zablatniške planote. Središče bi bila Dobrova, ker pa to ne drži, so se odločili za Dobrlo ves, četudi bi isto mogli trditi o Klobasnici, štebnu ali Šmihelu.
Potemtakem so „Severodravcl” sicer Poljanci, a niso Podjunčani... Tedaj, ko je moja mama služila na „onem kraju'’, sem že vedel, da govorijo v okolišu Črnega gradu drugače kot pri nas doma, čeravno smo ločeni samo po Dravi. Tam ne rečejo štu, moma, joma in som, temveč tu ali te-kej, mama, jama, sam itd. V resnici razlika zopet ni takšna, kakor bi kdo mislil, ki se ozira samo na zgornje besede; leži samo v izgovorjavi „a — o”. Meni se pač zdi, da je govorica „Severodravcev” zelo podobna govorici kapelških Gorjancev.
„Sevcrodravci” so nas vedno imeli za Dravce, mi pa seveda nje. No, rešitev uganke ni težka. „Severodravci” so pravzaprav Čedrovci, to se prav čezdravci ali pa tudi
Čedrmani. Tisti pa, ki so naseljeni tik ob desnem bregu Drave, so najprej Dravci, nato pa tudi Podjunčani. čezdravci spadajo po govorici v dve skupini: v skupino vzhodno in v skupino zahodno od Velikovca.
Ker smo „pravim Podjunčanom” že prt-delili kraj njihovega bivanja in se tudi že bavili z Dravci in Čezdravci (ti imajo v severu kot sosede zopet Gorjancc-Djekšarje), bi bili skoraj že gotovi, če ne bi bili Dravci tako trmasti. Tako pa jih moramo še enkrat ločiti in sicer v spodnje (prave) Dravce, ki zavzemajo škocijansko polje in v zgornje (psevdo) Dravce, ki se domače počutijo samo na Zablatniški planoti in v dolini Bele (ta se začne šele pri Miklavčevem — v nasprotju z jarkom ali grapo Belej).
Podjunčani nimajo kake posebne, starodavne narodne noše. Vzrok te pomanjkljivosti je morda polje samo, ki zahteva delo ter krajša čas počitka in končno naredi človeka bolj resnega, ne da bi rekel enoličnega ali vase obrnjenega in zaprtega. Mogoče je to tudi izraz neke zamišljenosti, pogojene od prostora samega, mogoče pa zadnja dota davno preteklih dni? Podjuna hrani namreč narsikaj starodavnega, da samo omenim turško-tatarsko ime Kazag, ki živi naprej v imenu Kazaze ...
Na vsak način za Podjunčane ne velja prislovica, skovana za Rožana: „Rožan je pevec rojan!” Ampak s tem še ni rečeno, da Podjunčan ne poje. Zasluženi prof. J. Scheinig je v zbirki ..Narodne pesmi koroških Slovencev napisal, da se najmanj pesmi čuje po Podjunskem ter sklepa, da je ta čudna prikazen značaj podjunske govorice, ki petju ne ugaja tako kakor ziljsko in rožansko narečje.” To mi Podjunčani našemu Scheinigu ne zamerimo, a tudi ne verjamemo, ker posluh in govorica nista eno in isto ... Vseeno priznamo prednost Rožanom, Gorjancem in Ziljanom ter se veselimo njih krasnih glasov.
Kakor vsi Slovenci tudi Podjunčani ljubijo svetle barve. Pelargonije, nageljni, rožmarin, fuksije in pavrške hčere krasijo domača okna in naznanjajo, da so tod doma veseli in zadovoljni ljudje. Našim dekletom in gospodinjam je že v krvi ljubezen do rož. Vtaknejo si nagelj ali rožni-co v lase, ne da bi premišljevale zakaj in kako. Tako olepšane gredo na delo ali ob nedeljah v cerkev.
Današnja prazniška in nedeljska obleka je šla s časom in se ne razlikuje mnogo od obleke tržanov ali malomeščanov. Pa to je samo prazna zunanjost, ki prav nič ne pove ali zahteva. To človek obleče, ker se spodobi, da se vsakdanja obleka rabi samo za delavnik. A nedeljska obleka ne zataji slovenskega kmeta ali delavca — bajtarja, tudi ne človeka, ki je izšel iz slovenskega kmečkega doma. On ostane vedno poljedelec in zbolel bi, če bi mu vzeli podeželsko sapo.
R. Vouk
ZIMA
Poka led in drevje škriplje,
s težkim snegom obloženo, vse okrog je zasneženo, burja tuli na vse kriplje.
Roka le bolest otiplje; vse je rana, kamor seže, po kosteh me trga, reže, ivje se na pot usiplje.
SPE RO
Utrujen zaprl je veke že dan, zagledam večernice prvi usmev ... Oklenil se misli mi strah je neznan, ko zadnji ugasnil je dneva odsev —
Prevzela vsa bitja sta sreča in mir, vesoljstvo prižiga nam blaženi Spero, napolni vseh src koprnenja nam vir, utrdi v bodočnost nam večno Še vero! —
Valentin Polanšek
• upam —
A spomin pa še potuje sam brez palice čez klance, kjer prijatelje in znance dohiteva in srečuje.
Sive megle, motne sanje zgrinjajo se čez vrtove —: temna plast za razdejanje, hladna senca na grobove.
Limbarski
Drhte se je sklonilo stvarstvo vse, molče na višine ozrlo z menoj... Zazibala blažena nada me je: o, dan, kako mirno zaspim zdaj s teboj!
bahal se je, da je v mestu obiskal rezbar-sko šolo, jo pregledal in se mnogo koristnih reči naučil, da si je nabavil mnogo novega orodja, ki ga je takoj pokazal, s tem bo lažje delal tudi nežnejše poteze.
Kontrolor je prijazno poslušal in se na tihem muzal. Razumel je, zakaj Holoubek tako goreče govori; v svoji skromnosti no če, da bi pogovor prišel na njegovo odli kovanje, da bi mu ne bilo treba z resnico na dan, da je bil na škofiji, da bi se pred stavil in se zahvalil. Toda kontrolorja nik-do ne prevara, njemu je vse to povedal markovski župnik, tudi to, kako ga je treba sedaj nagovarjati, kakšno duhovsko obleko mu je sedaj nositi in še na kakšno častno mesto je sedaj trešticki župnik povzdignjen v duhovniških vrstah. Kontrolor se ne more premagati, da ne bi narav nost napadel Holoubka in se pobahal s svojim znanjem. Župnik se je tudi že utrudil s svojo razlago in zato jc kontrolor takoj pri najmanjšem presledku v govoru posegel vmes in dejal: „Vsi se veselimo vašega visokega odlikovanja, monsignore, toda najbolj vesel ga je markovski župnik, ker se je njegov kaplan povzpel tako visoko, žal nut je samo to, da Katica tega ni doživela."
„Tako? Kateri kaplan pa? In kakšno odlikovanje je dobil?” je preprosto vprašal Holoubek.
„Samo ne skušajte tajiti, zdaj se več ne boste izognili temu, jaz sem o tem pisal celo svoji ženi.”
„Kaj ste ji pisali, prosim?”
„Da so vas imenovali za papeževega ko mornika.”
„Mene? Gospod kontrolor, kdo vas je
pa tako napetnajstil?”
»Markovski gospod župnik.”
»Revež! Kako neumno ga je nekdo potegnil.”
»Nikakor; pokazal mi. je črno na belem — v nekem sešitku.”
Holoubek je osupnil. Dušo so mu vznemirili dvomi. Gospod župnik je mogel najti kaj takega samo v škofijskem listu, kjer so na zadnji strani osebne vesti, morda pa se je Čuk spomnil na svojo obljubo, da bi tako ... Toda ne, ne bo več nasedel, kakor je nasedel dekanu. »Prosim vas, gospod kontrolor, tega nikomur niti z besedo ne črhnite, to bo gotovo pomota, saj bi moral imeti v rokah, toda nimam prav nič, tudi si nisem svest kakih podobnih zaslug.” Toda preden je Holoubek končal ta svoj govor s kotntrolorjem, se je že prikazala znana pokrajina, videla sta že dimnike cukrarne, trešticki cerkveni stolp, kontrolor je že vstajal, jemal s polic zavitke in se ra doval: »Kako hitro nama je minila ta pri jetna vožnja."
»Lepa, zelo lepa je bila,” se je pohvalil tudi Holoubek in se takoj spomnil: »Na trdolesko, prosim, ne pozabite. Na postaji počakamo, da odprete košaro in mi naj dete vsaj en kos, kaj ne?"
»Seveda, prav radi” se je nasmehnil koti trolor in si mislil: »Naglo se stara župnik — skoraj enakih let sva — a glej, kako je osivel in se pootročil.” Sklonil se je skozi okno in pogledal na postajo: »Zena in otro ci so rai prišli naproti," je veselo zaklical, »vašega Hanzeka pa ni videti — gospod Bohač je menda nekam namenjen, stoji na peronu slovesno oblečen in v rokavicah, ali pa čaka kakšnega odličnega gosta, morda
poslanca, celo kočijo ima s sabo in konja v praznični vpregi.”
Vlak se je ustavil, Marenka je z otroki prihitela do voza, pozdravljali so očeta, na Holoubka pa se niso niti spomnili, dokler se sam ni oglasil:
»Prosim, gospa, ali naš Hanzek ni prišel?”
»Ah, moj ljubi Bog — gospod župnik -pardon — niti ne vem, kako naj vas na govorim — čestitam —
Zdajci pa je stopil k Holoubku Bohač. Sprevodniki so pozdravili, zapiskali in zatrobili, vlak se je premaknil, župan pa je slovesno začel: »Visokočastiti gospod komornik! Monsignore!”
»Slabo bo," se je oprijel Holoubek z roko kontrolorja, »nekdo jc vse iztrebil.”
»Srečnemu naključju se imamo zahvaliti,” je nadaljeval Bohač, »da smo zvedel) za to, kar ste vi v svoji znani skromnosti hoteli pred nami utajiti. Prihajam vam v imenu vse župnije naproti in vas pozdravljam v novi časti, želeč vam, da bi se je veselili dolgo vrsto srečnih let — in prosim, da se usedete v kočijo in da vas smem ja/ spremljati.”
»Če že mora biti, naj se zgodi volja bož ja,” se je mirno vdal Holoubek, »samo da mi gospod kontrolor tule izmota še trdo lesko.”
»Samo ne zadržujte se, prosim, vsa žup nija je zbrana in čaka na vas pri slavolo ku,” je priganjal župan, konji so že tudi nepočakano grebli z nogami in stresali / grivo, da so rdečebeli trakovi na oglavni kih frfotali. Vratca na kočiji so bila okra šena s papirnatimi rožami in komaj se je Holoubek usedel, je zagrmel strel iz na-
rodnega topiča nad Poljanami, za njim drugi in tretji v znamenje, da gospod Bohač res pelje monsignora. Pri slavoloku se je uredil sprevod. Spredaj so bili šolski otroci, za njimi gasilci z godbo, pevsko društvo »Odmev”, družice, občinsko zastopstvo in nešteta množica ljudi.
Konji so leteli kot veter in se ustavili pred slavolokom. Že se je mračilo, na zemljo se je spuščal tih in topel večer, na zahodu jc žarelo vijoličasto rdeče nebo, na temnem vzhodu pa se jc motno blestel veliki Jupiter. Gasilci so hitro prižgali balončke, nad glavami je zamahnila roka gospoda upravitelja v beli rokavici in pevci so zapeli: »Dolgo te Bog živi,” komaj pa so skončali, je izmed družic stopila Jinova Marica s šopkom in je prelepo pozdravila župnika v verzih. Za njo je spregovoril pa-tronatni komisar, šolski upravitelj, na koncu pa spet župan Bohač, ki je končal s pozivom, naj vsi zbrani svojemu ljubljenemu duhovnemu pastirju trikrat zakličejo »slava”. Zbrani so radi ustregli, godba je zaigrala, nato pa takoj urezala: »Sumi Marica”, in sprevod je zavil proti župnišču.
»Treštice — treskajo” — to edino si je mislil Holoubek med potjo. Razumel pa je, da mu ni dano, da bi stvar preprečil, zato se je potrpežljivo ukloni! vsemu. Se večje presenečenje ga je čakalo doma. Tudi v župnišču je našel izobešeno zastavo, ovenčan vhod, po vsem župnišču je dišala pečenka, zelje in klobase. Na pragu župnišča na je stala Bariča in si s koncem mastnega medpasnika brisala sol/ne oči, zgoraj v dvorani pa se je belila pogrnjena miza kakor ob proščenju. Do sem so ga spremili občinski prvaki.
CELOVEC
Nedeljska služba božja je vsako nedeljo in praznik ob pol 9. uri v slovenski cerkvi
v Priesterhausgasse.
Popoldanska služba božja je ob nedeljah in praznikih ob štirih popoldne.
RADIsE
Zadnji smo, ki se oglašamo, da povemo najvažnejše dogodke iz leta 1951. Začnimo kar tam, kar so nam povedali č. g. župnik ob začetku leta. V minulem letu, tako so rekli, so bili štirje rojeni v fari, krstov pa je bilo šest, ker prinašajo naše matere svoje novorojenčke v zadnjih letih iz Celovca in ne iz Rima. Tudi napredek!
Pogrebov smo pa imeli enajst. Kar strah nas je bodočnosti. Fara šteje trenutno 445 duš. Še pred petnajstimi leti jih je bilo za sto več, pred sto leti pa je štela fara celo 700 duš. Takrat pa je bilo po dvajset krstov v enem letu. Beg v mesto, padanje rojstev in tako pada prebivalstvo, našega podeže-ija.
Poroke smo imeli v minulem letu tri, pa izven fare.
eno
n ms m
mmkem
Sv. obhajil je bilo 7447, predlanskim 8194. Prvo sv. obhajilo so sprejeli štirje, en fantiček in tri deklice. Slovesnost je bila kljub majhnemu številu lepa. Sedemletna Aneli Glančnik, Kajžnikova, je pela solo prvoobhajilno pesem: „Bodi pozdravljen, zlati moj dan ...”
V adventu so imele vse vasi pobožnost Marijinega potovanja. Ker se ta pobožnost šele drugo leto v fari opravlja, je bil obisk zadovoljiv. Tudi svitne so bile dobro obiskane. Razumljivo, ker je bilo letos lepo vreme. Pri polnočnici so darovali, kakor že par let sem, otroci darove za sirotišnico.
V nedeljo v božični osmini so nastopili v cerkvi pod vodstvom našega g. nadučitelja nekateri otroci z lepimi, starimi božičnimi pesmimi, kar je vse razveselilo. Želeli bi, da bi jih še večkrat slišali.
Da bi za desetletnico popravili ogromno škodo, ki jo je vtrpela naša farna cerkev z izgubo treh zvonov (veliki iz leta 1923 s težo 1470 kilogramov, drugi, ki ga je prva svetovna vojna pustila zavoljo starosti, je bil vlit v Celovcu 1714, težak je bil približno 700 kg, in tretji iz leta .1927 s težo približno 350 kg) smo v pozni jeseni izvolili odbor za nabavo novih zvonov, ki je šel takoj na delo. še pred božičem smo naročili štiri zvonove pri livarni Buhi na Tirolskem. Za zgodnjo spomlad jih pričakujemo. še posebno se jih zdaj veselimo, ko slišimo iz rožanske Šmarjete ubrano zvo-nenje. Ko jih bomo sprejeli, bomo sporočili, da pridete od blizu in daleč na slovesno blagoslavljanje. To vam damo že sedaj na znanje, da nam boste tudi pomagali premagati ogromno vsoto, ki je združena z nabavo novih zvonov. Pričakujemo takrat ogromne udeležbe na sončnih RadiŠah.
Naj vam popišemo še naše ženine in neveste. Jugov dom v Dvorcu je zgubil v zadnji vojni edinega sina, ki naj bi bil v oporo očetu Marku, ki ga že leta tlačijo, da ne zmore več vsega dela na obširnem posestvu. Zato je njegova najstarejša hčerka Nauči povabila na svojo življenjsko pot pridnega in zavednega fanta, Kajžnikovega Nužija. Ženinov brat, č. g. medgorski, ju je zavezal v sveto zakonsko zvezo, tako da bo imel Jugov dom zopet zavednega naslednika. Kometarjev Toni Pisjak si je postavil v Tucah ljub domek s kovačnico. Pa je rabil gospodinjo, in si jo je izbral v Po-tokovi, Trezki Uschovnig, da bi mu pomagala kovati srečo družinskega življenja. Pri štrucu v Kozju so podrli staro, razpadajočo hišo in postavili popolnoma novo. V novi dom je pripeljal edini sin Pepi svojo izvoljenko, pd. Vičovnikovo Pepco, da začneta v tem domu mlado družinsko življenje. Tem lažje bodo štrucev oče posvetili svoje delo v prid farni cerkvi kot cerkveni ključar.
Tudi pri Rakovniku v' Zgornjih Rutah je stala lesena hiša. Skozi šest let so jo prezidavah', da se je izluščila sedaj popolnoma nova. Večino zidarskih del je izvršil starejši sin Hanzej sam, seve s pomočjo in z vzajemnostjo vseh domačih. Za dokončno do-gotovitev domače hiše jc pripeljal Hanzej svojo nevesto, pd. Mornovo Betijo iz Za-gorij. Ker jc Hanzej agilen društvenih, igralec in tudi cerkveni pevec, so se pevci polnoštevilno udeležili njegove poroke v cerkvi sv. Ane v Zagorjah in njegove ženit-nine pri Mestniku (v gostilni Annabriicke). Že na predvečer so se zbrali pevci in sosedi na Rokovnikovem domu, da obhajajo zadnji večer njegovega fantovskega življenja. Pevci in igralci so mu v priznanje za zvesto sodelovanje poklonili lepo sliko in kip. Po-
ročali so č. g. grabštanjski ob asistenci domačega župnika. Prav po očetovsko so ju nagovorili, se zahvalili nevesti kot cerkveni pevki in jima dali lepe nauke za bodočnost.
Da bi dal Bog vsem poročencem svoj blagoslov in številno potomstvo, da bi nehalo tudi na Radišah padanje rojstev. Pa ne samo tisti, ki so se ženili, so zidali in prenavljali svoje domove, ampak tudi drugi. O teh pa poročamo drugič.
GLIN J E
Glinje, ja Glinje... pridejo vedno na šlinje! Več župnij je v našem listu v številkah zajelo svoje versko življenje. Kako pa je v Glinjah?
Visoko šteti ne znamo. Pri krstih in porokah nam zadostujejo prsti obeh rok. Samo 6 doma krščenih in 6 v Celovcu, poročeni pa samo 3. šmarjeta in Borovlje sta zvezali 2 para. Pokopali smo jih 11 domačih in 1 vtopljenca iz Zgornje Koroške. Sprevidenih je bilo 45, sv. obhajil pa 4555. Devet duhovnikov je pomagalo vzgajati farane za božje kraljestvo. Radi hodijo k sv. zakramentom otroci glinjske šole in starejše žene in matere. Za fante in može pa je pred spovednico in obhajilno mizo še »železna zavesa”. Kdaj jo bomo kaj pretrgali?
Snega imamo kar dovolj. Pri cerkvi so kar pravi strelski jarki in še ni izgleda, da bo pripihal topel južni veter, ki bi ga snedel.
V soboto zvečer je baje nepolitično društvo „Dorfgemeinschaft” priredilo pri Kerschbaumerju v Radni vasi zabaven večer z igricami in petjem. Ne bomo dajali ocene, ker to ni naša naloga, povedati bi hoteli samo to, naj drugič pometajo ti ljudje vse pred svojim pragom in potem naj se spravljajo na drugega. Ako pa mogoče kdo tega ne bi razumel, svetujemo vsakemu, ki mu je slovenski cerkveni zbor trn v peti, naj ne kritizira pevcev radi tega, ker pojejo slovensko, ampak naj pove tudi vse »lepe” lastnosti, ki jih imajo pevci pri »vsepriljubljeni” Dorfgemeinschaft. Vsakemu pevcu, pa naj je še tako dober, lahko enkrat izpodleti, še mnogo lažje pa izpodleti takim, ki še v petju niso tako iz-vežbani. To nam je pa pokazal ta večer. Zato pa še enkrat svetujemo: pustite naše pevce pri miru, poglejte najprej svoje napake in jih popravite: ni namreč pravilno ocenjevati tuje napake, svojih pa ne videti. Torej pamet v roke in držite sc tega, kar vam je odposlanec iz Celovca rekel, da mu je namreč vseeno, če je kdo Slovenec ali pa Nemec. Premislite te njegove besede in se ravnajte po njih!
naslovom »Miklova lipa”. Naslov nas spominja na Miklovo Zalo, vsebina igre same pa tudi. Saj se ji očitno pozna, da ji je ku-movala rožanska zgodba.
Skromna so sredstva, ki so kulturnemu prizadevanju naše mladine in g. učitelju Polanšku na razpolago. Saj nimamo pra-vega odra, ne dvorane ne oblek ne kulis. Vse je bilo preprosto prikrojeno s tem, kar nam tudi sicer služi pri vsakdanjih potrebah. In vendar smo čutili, da je bila to naša prireditev, dvakrat se je kar trlo ljudi v »dvorani” pri Kovaču, na Stefanovo, 26. decembra preteklega leta in letos na Sv. Tri kralje.
Igralci so se svojih vlog dobro naučili in so za začetek kar dobro igrali. Posebna pohvala gre učitelju g. Polanšku, ki ni bil
Kupujem vsake vrste starega železa, kovine, kosti, cunje in papir, vse po najboljši ceni. Pridem prevzemat na dom. Vsak naj ima pripravljeno, kar hoče oddati. Ako hoče kdo kaj oddati, na sporoči na moj naslov;
Piuk Valentin
VELIKOVEC;-Volkermarkt, Z.-.Maigasse 23.
tlak
E8.EKTRO-
dinami, motorji
TURBBNE-
na visoki in nizki po izrednih cenah Ogled skladišča možen vsak čas Zahtevajte cenik pri
SIUTZ-U
CELOVEC - KLAGENFURT
nasproti \Vaisenhauskaserne
SELE
Že v drugo je posegla smrt v cerkveni odbor glinjske fare. Vzela nam je v nor vembru Jakoba Šparovca iz Otrovce po dolgi in težki bolezni. Za njim nas je 25. januarja zapustil Janez Sdvvvarz, pd. Mečiž iz Ždovelj. Bil je razumen gospodar, veren in skrbljiv družinski oče, dolgoleten ključar podružnice v Zdovljah ter član glinjskega cerkvenega odbora v Glinjah. Pred dvema letoma ga je zadela možganska kap. Odpovedala mu je desna roka im noga, da je bil stalno v postelji. Z vzgledno ljubeznijo so ga oskrbovali skrbijiva žena* in odrasle tri hčere ter sin. Možganska kap mu je vzela tudi govorico.
Dve leti je z globoko vernostjo prenašal težak križ. Vse, ki so ga obiskovali, je pretresla njegova vzgledna potrpežljivost. Po dveh letih je dotrpel zvrhano mero zaslužnega trpljenja in je odšel k Bogu po plačilo večnega življenje. Na dan pogreba je gosto snežilo. Z vso častjo smo očeta Me-čiža pokopali. C. g. dekan Kristo Košir iz Žihpolj in domači župnik sta rajnega spremljala od hiše iz Ždovelj ob velikanski udeležbi posebno fantov in mož. V cerkvi je po kratki pobožnosti in liberi domači župnik v zahvalnih besedah vzel slovo od vernega moža, in cerkvenega odbornika. Moški cerkveni zbor je počastil z lepimi žalostinkami na domu in v cerkvi očeta Mečiža...
Obubožala je fara! Dveh mož ni več, ki sta vzrasla iz zdrave vere v sedanji tako versko plitvi čas. Upamo, da posebno fantovska mladina bolj in bolj spozna potrebo zdrave vere m se ogreje za vzgledno versko življenje in tako izpolni, kar nam je smrt vzela. Vdovi in otrokom naše prisrčne sožalje, očetu Mečižu pa mir in pokoj pri Bogu!
ŠT. LENART PRI SEDMIH STUDENCIH
Smrt je zopet posegla v naše vrste. V Radni vasi nas jc za vedno zapustila 80 letna Katarina Koman, katera je skoro vse svoje življenje delala za druge ter sc obenem pripravljala zelo vestno na svojo smrt. Podrobnejše poročilo prinašamo na 3. strani.
Toda poleg žalostnih novic, imamo tudi vesele. Poročila se je Popolari Frieda, za moža si je izbrala mladega in pridnega fanta Augustina iz Beljaka. Mlademu paru čestitamo in želimo obilo božjega blagoslova na njuni življenjski poti.
Letošnja zima nam povzroča skoro še večje težave kakor lanska. Zelo so se zmotili tisti, ki so napovedovali, da bo svečnica kopna. V nedeljo, dne 27. januarja, je začelo krepko snežiti in v ponedeljek zjutraj je ležalo 67 cm novega snega na trdi snežni podlagi. Ves promet se je ustavil. V plug so vpregli en par konj in pet parov volov. Le z veliko težavo je živina počasi vlekla plug po deželni cesti proti Trklu, dokler ni blizu Peskovnika izčrpana onemogla. Nadaljnje utiranje pota s plugom je bilo nemogoče. Zato so cesto proti Bajtišam skozi plazove v Kotlah odprli s kidanjem v toliko, da je enovprežno vozilo moglo skozi. Toda le za dva dneva. V petek, dne 1. februarja, je zopet krepko snežilo in novi plazovi s strmin so zasuli cesto na več mestih. Občina je mobilizirala brezposelne in druge, da so nam v dveh dneh trdega dela z lopatami odprli pot v svet.
V petek, dne 1. februarja, so se vsled plazov dogodile tri nesreče, ki so se pa k sreči še dobro iztekle. Drvarji so kidali sneg v Malo dolino. Kar prihrumi s strmega pobočja plaz in odnese Jožefa Olip-a in župana Simena Ogrisa izpred oči prestra-
VINA bela in črna 5. 1 v trgovski hiši
BRUNNER
Celovec • Klagenfurt
liter — samo!
šenih tovarišev. K sreči ju ni pokopal globoko pod seboj, da sta se s pomočjo tovarišev še brez posebne poškodbe mogla rešiti neprijetnega objema.
V bližini jeza na Zg. Bajtisah se je podobno zgodilo enemu tamošnjih orožnikov. Trda pa je že predla dimnikarskemu pomočniku Plasserju. Kljub svarilom se je v petek proti večeru pogumno podal na pot v Borovlje in obljubil, da se bo iz Bajtiš telefonično oglasil. Toda telefoničnega poročila ni bilo. Zato se je rešilna ekspedicija, sestoj eča iz dveh orožnikov, carinarjev, obeh učiteljev in poštarjev na smučeh podala ga iskat. Sledila ga je po stari poti, grade našla omelo in tam prekopavala plaz, končno pa sta ga učitelj Velik in carinik Glančnik našla na novi cesti, vsega mokrega in onemoglega, ko jc obtičal v snežnem plazu. Brez te pomoči bi revež do jutra bržkone zmrznil.
Pri teh prometnih ovirah ni čuda, da smo tekom 11 dni prejeli pošto samo dvakrat.
IZZA OBIRJA
Božični prazniki so prinesli nam na Obir skem poleg vsakoletnih cerkvenih svečano sti tuni še prireditev na odru pri Kovaču Agilni naš učitelj, gospod Valentin Polan šek, jc razgibal našo mladino, da je uprizorila igro o dogodkih izza časa turških bojev po naših kapelskih grapah, igro z
le režiser igre, temveč je tudi sam v njej nastopil in bil, četudi ne v centralni osebi igre, vendarle duša v vsem poteku in podajanju na odru. Vmes so pa še zapeli njegov otroški, mešani in moški zbor. Le še večkrat kaj takega! Stremljenje, ki je v vas, vas bo spravilo še do boljših uspehov.
Pa še o snegu nekaj. Sicer so listi o tem že poročali, pravo resnico pa vemo le mi, ki moramo ta sneg okušati in okušati tudi vse bridkosti zakotne doline, po kateri se zvija skozi peči in soteske državna, da, da, zares državna cesta.
Pa ti pade sneg tudi na to državno cesto meter na visoko in globoko, pa še plazovi se stegujejo čez njo, dva do tri metre visoko, in mi bi lahko mrli in se rodili, ženili in množili po mili volji, in še svojo republiko bi lahko ustanovili — saj nam nihče blizu ne more, vsaj toliko časa ne, da sneg skopni. Cesta je državna, toda nobena »mašina” ne orje po njej, le nekaj brezposelnih skuša z lopatami presekati plazove, deloma pa kaka volovska vprega zmeša stezo pešcem.
In to je cesta!
Nekateri sicer nekaj govorijo, da se je baje nekaj kmetov potegovalo za to, da naj bi po tej cesti ne orali snega s strojem da bi mogli lažje uporabljati sani pri spravljanju lesa v Kaplo. Drugi pa spet pravijo, da je stroj prevelik za naše peči, ki dovoljujejo prehod le bolj ponižnim vozilom.
Kakorkoli že, naša državna cesta je imenitna! Vsekako tisti, ki glede davkov ne pozabijo na nobeno morebitnost, tukaj niso pomislili na to morebitnost, da bo letos, začetkom leta 1952, padlo toliko snega naenkrat, kakor ga še Pristovnikov oča v Kortah kljub svoji častitljivi starosti ne pomnijo. »Toliko časa sem že na svetu”, pravijo, »toda ne vem, da bi bilo kdaj tu v Kortah toliko snega.”
Pa četudi moramo hoditi po ozkih, globoko v sneg zarezanih stezah, prestavljajoč eno nogo pred drugo v ravni črti kakor Indijanci, veselja do ženitve si ne damo vzeti. In tako sta prišla po taki stezi od Bohneta iz Osence na sončno stran k Mavcu in od tam k farni cekvi drvar Pavel Mihelič in njegova nevesta Ivana Sitar, da sta sklenila v ponedeljek, dne 4. februarja letos, zakonsko zvezo do smrti. Naj bi bil božji blagoslov po vse stezah njunega življenja z njima!
St. ILJ OB DRAVI
Ko pregledujemo statistiko minulega leta širom Koroške, ne gre, da bi se še mi ne oglasili in se ne bi postavili s statistkio za leto 1951. Umrlo je 21 faranov, 11 moških in 10 žensk, najstarejša je bila Mici Tavčarjeva, stara 84 let, bila je dolgo vrsto let kuharica pri župniku Bayerju. Poročenih je bilo 16 parov, kar je za našo župnijo lepo število. Naj prvi rastejo v starosti in modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Rajni naj počivajo v Bogu in naj za nas molijo pri Vsemogočnem. Tretji pa naj si ohranijo obljubljeno zvestobo in ljubezen in bodo tako ponos in čast naše fare.
Da imamo nove zvonove in to še na električni pogon, smo malo že omenili. Da je stalo to veliko denarja, si lahko misli vsak in gre zato ne mala zahvala fari in darovalcem za vse velike zneske. N e smemo pozabiti velikega darovalca, g. župnika Schnčdica, ki so darovali svoje osebno imetje, opravo in druge premičnine za far-(Nadaljevanje na 7. strani)
^mot! Kotim, fun en šiitu#!
Vse kmete opozarjamo na izredno ugodno ponudbo. Dobiti je namreč mogoče koruzo po en šiling za kilogram. Pogoji so zelo ugodni!
Seveda bo večina bralcev mislila, da jih pač hoče uredništvo ..Našega tednika” po-ptegniti. Toda ne, to je čista resnica, kar poslušajte in pazljivo berite:
Kakor je že znano, preneha leta 195‘d Marshallova ali ERP-pomoč Avstriji. S tem pa tudi ne bo več mogoče dobiti koruzo po en šiling šestinpetdeset grošev za kilogram, kakor doslej.
Po Marshallovem načrtu dobi Avstrija v letu 1952 še sledeče količine žita za krmo: meseca februarja 30.000 ton, mesca marca 20.000, meseca aprila 10.000 ton in meseca majnika še 10.000 ton. Gotovo bo med tem žitom za krmo tudi precejšnja množina koruze. In kaj potem? Gotovo bo konec krmljenja svinj s cenetio ameriško koruzo, bo pač vsak moral dati za njo, kakor bo cena na svetovnem trgu. Ta cena pa je danes približno 2.60 šil. za en kilogram koruze.
Kljub temu pa bo že letos v jeseni mogoče kupiti koruzo po ceni približno en šiling za en kilogram ali pa še ceneje. Kako pa bo vendar to mogoče? Kje pa bo to koruzo mogoče dobiti.
Rešitev te skrivnostne uganke je v temle: Kmet izbere en oral njive, na katerem hoče pridelovati koruzo. Seme dobi pri kmetijski zadrugi, zelo priporočljivo je originalno seme gradiščanske koruze (bur-genlandischer Original-Mais). Nato pognoji spomladi to njivo z navadnim, dobro zrelim hlevskim gnojem. Razen tega pa še s 300 kg Thomasovc moke (ali superfosfata), 220 kg 40-odstotne kalijeve soli in pa s 130 kilogrami apneno-amonijevega solitra.
Ako bo kmet nato koruzo primerno oskrboval, bo pridelal jeseni gotovo 350 do 600 kilogramov koruze več in ta koruza bo še boljše kakovosti. Ta koruza bo stala kmeta približno en šiling ali pa še manj.
Da ne bi kdo mislil, da je to samo govorjenje, povem, da je lansko leto neki med-gorski kmet pri omenjenem gnojenju pridelal na enem hektaru 150 birnov, to je 7500 kg koruze (sorta kakor je naj priporočljivejša za ensilažno koruzo). Pridelek na
en oral je bil torej okrog 4500 kg koruze. Ako bi pridelal tudi samo 3200 kg koruze na en oral in bi to količino koruze porabil za pitanje svinj, bi dosegel pri zdravih prašičih in pri pravilnem krmljenju prirastka okrog 800 kg. Pri današnji ceni za svinje po 13 šil. za kilogram žive teže pomeni to 10.000 šil. Kdor želi torej imeti koruzo po en šiling za kilogram ali z drugimi besedami, kdor želi 10.000 šilingov dohodkov od enega orala dobro gnojene in pravilno obdelane njive, naj se ravna po gornjem nasvetu. Da pa je mogoče doseči pri pravilnem krmljenju svinj zgoraj omenjeno težo, to morem potrditi iz lastne skušnje v lastnem hlevu.
Opomnim naj še tole: Letos bo mogoče dobiti pri nakupu apneno-amonijevega solitra prispevek, ki bo znašal 30 šilingov pri 100 kg apneno-amonijevega solitra. Vendar pa bo mogel dobiti ta prispevek pri nakupu apneno-amonijevega solitra samo oni, ki bo kupil tudi odgovarjajočo množino Tho-masovc moke ali superfosfata in pa kalijeve soli. To pa je tudi popolnoma pravilno, da ne bi kdo gnojil preveč enostransko, samo z dušikom, na to pa bi tožil o neučinkovitosti umetnih gnojil, ko ne bi vsled enostranskega gnojenja bilo pravega uspeha.
Ko že ravno govorim o velikem uspehu pravilne uporabe umetnih gnojil, naj omenim še, da sem dosegel leta 1951 zelo lepe uspehe pri pšenici dr. Lasscrs Dickkopf. Na njivi, ki je srednje dobra in ki je tretjega razreda, nisem gnojil s hlevskim gnojem. Posejal sem pšenico na enem oralu te njive, katero sem še pognojil s 350 kg Tinj-masove moke, 200 kg kalijeve soli in 220 kilogrami apneno-amonijevega solitra. Pridelal pa sem na tej njivi 2100 kg pšenice.
Pri tem pa moram poudariti, da drugim vrstam pšenice ni (kakor na pr. domača pšenica ali tudi kadolska pšenica — Kadol-zer Weizen) priporočljivo gnojiti z apne-no-amonijevim solitrom, ker bi pšenica vsled dušičnega gnojila rastla prebujno in bi polegla.
T orno S u p p a n z, kmet v žrelcu.
Skcj - mš ptifaleti
KRATKE ZANIMIVOSTI
Osuševanje Skaderskega jezera
Skadersko jezero, ki leži na meji med Jugoslavijo in Albanijo v jugoslovanski republiki Orni gori, je po površini največje jugoslovansko jezero. Površina tega jezera je 370 km2 (površina Vrbskega jezera je 22 km2). Nadmorska višina Skaderskega jezera je samo 6 m, deloma pa je še pod morsko višino. Srednja globina tega jezera je samo 5 m, je torej deloma samo močvirje.
Ze v stari Jugoslaviji so izdelali načrt, kako bi to jezero osušili in kako bi s tem pridobili velike površine plodne zemlje, voda iz jezera pa bi gnala turbine velikih elektrarn.
Kmalu po vojni so izdelali načrt, kako bi osušili jezero s skupnimi sredstvi, ki bi jih prispevali sorazmerno Jugoslavija in Albanija. Toda spor med Jugoslavijo in kominformskimi državami je ta načrt preprečil. Tudi je ta spor preprečil izvedbo prvotnega načrta, da bi vodo iz jezera odpeljali na albansko ozemlje in bi tam zgradili elektrarne.
Sedaj pa poročajo, da so začeli graditi preko jezera velik nasip, ki naj bi
varoval naselbine na obali jezera, kakor tudi velike površine poljeledske zemlje ob jezeru pred poplavami. Na nasipu bodo zgradili železniško progo, ki bo del nove železniške proge Beograd — Bar (obmorsko mesto ob črnogorski obali Jadrana). Vodo iz Skaderskega jezera bodo odpeljali po daljšem tunelu v morje.
Vsa dela bodo seveda trajala večje število let. Najprejc nameravajo urediti pri tem tok vodotokov, ki se izlivajo v Skadersko jezero.
Skadersko jezero je bilo nekoč plodno kraško „polje”. V zadnjih stoletjih pa niso skrbeli za odtok, vode so zamočvirile vedno večje površine in nov dohodek tamkajšnjih prebivalcev je bil v obilnem ribolovu. Vendar pa je ta dohodek manjši kakor pa je škoda vsled vedno večje zamočvirjenosti.
Po končani osušitvi jezera bo pridobljeno okrog 20.000 ha plodne zemlje, izginila bo malarija, ki je danes v tej pokrajini zelo razširjena in po železniškem nasipu bo dobilo jugoslovansko mesto (Beograd) zvezo z morjem.
Parazit proti parazitu za rešitev koruze
Ameriško kmetijsko ministrstvo objavlja, da bodo zdaj lahko bolje pobijali koruzno mušico s pomočjo drugega parazita.
Do odkritja tega parazita, muhe „Lydella stabulans grisescens”, je prišlo po 30 letih poskusov, s katerimi so iskali žuželko, ki bi bila naraven sovražnik koruzne mušice. Od
Stroji za mnogovrstno uporabo -
(Vl«lfachg«rttt*)
mrežne brane ~ izruvali za krompir
dobavlja
KURT MARKTL & Co., kmetijski stroji in nadomestni deli
Celovec — Klagcnfurt, St. Peter, končna postaja obira, Volkermarkter Stvasse Nr 117.
leta 1920, ko se je pojavila na poljih Združenih držav mušica, je pošiljalo kmetijsko ministrstvo entomologe in fitopatologe v Evropo in orientalne dežele, to je v kraje, jz katerih izhaja mušica, da bi našli druge žuželke, ki bi ne bile škodljive poljedelstvu, ki bi pa vseeno preprečile širjenje mušice. Od 22 najdenih žuželk se jih je samo 6 pri-
lagodilo ameriškim prilikam: tc žuželke so nato gojili posebno pazljivo in jih razdelili po področjih, ki jih je mušica najbolj ogrožala. Po nekaj letih skrbnega opazovanja so ugotovili, da je „lydel]a” najuspešnejši sovražnik nevarnega zajedalca: nova muha lahko uniči 40 do 60 % Škodljivih zajedalcev, ki okužujejo obširne nasade koruze na srednjem zahodu Združenih držav.
„Lydella” je zelo podobna navadni muhi; je samo nekoliko večja, daljša in tanjša in ima daljše noge. Samica muhe išče odpadke koruzne mušice, ki jih odlaga mušica navadno ob vhodu v luknjo, ki jo zabada v koruzna stebla in v kateri odlaga malo ličinko. Uvožena muha išče nato ob luknjih mušico in jo uniči, ter se hrani z njenim trupom, čeprav zmaga nove muhe ni dokončna, je vendar njena uporaba v boju proti škodl jivemu zajedalcu zelo učinkovita. Leta 1949 je koruzna mušica uničila koruzni pridelek v vrednosti 353 milijonov dolarjev, lani pa je ta številka padla na 85 milijonov.
Naš čas, v katerem živimo, večkrat Imenujejo dobo stroja. In to po pravici. Saj danes stroj obvlada vse, brez stroja bi si danes še vsakdanjega življenja ne mogli več misliti. — Stroj ni važen samo za velike industrijske obrate, danes je stroj važen tudi v najmanjšem kmečkem gospodarstvu, važen je pri vsakem gospodinjstvu. Stroj je še posebno važen danes, ko vedno bolj — zlasti na podeželju — manjka dobrih delovnih moči. Ko danes kmeta vsak dan v večjem številu zapuščajo delavci, ko odhajajo s kmetije celo lastni sinovi in hčerke, je ostal kmetu v pomoč le še stroj, ki je postal tako njegov najboljši in najzvestejši prijatelj.
Samo nekaj najvažnejših strojev naj navedemo danes, zraven pa tudi to, kje so ti stroji v dobri kakovosti na razpolago po primerni ceni.
Najvažnejša pogonska sila je pač električni tok. Toda žal tega še ni povsod na razpolago in misliti moramo zato na razne motorje, ki nam dajejo, oziroma proizvajajo pogonsko silo. To so dizel-motorji, ki jih ima na zalogi v raznih izdelavah in raznih cenah Max Traun v Pliberku (Blei-burg). Ti motorji dajejo pogonsko silo za vsakovrstne motorje, tudi za premakljive in prenosne žage-venecijanke za žaganje okroglega lesa! Tudi te prodaja tvrdka Max Traun v Pliberku. — Ni si mogoče zamisliti dobro urejenega kmečkega gospodarstva brez dobrih rezilnic za krmo, kakor na pr. za slamo, seno, repo, peso, ensi-lažo. Saj samo dobro pripravljena krma zagotavlja dobre uspehe v živinoreji. Tudi te rezilnice nudi v veliki izbiri Max Traun v Pliberku. — Idealno za vsakega, tudi manjšega kmečkega gospodarja je, da ima mlin za izdelavo drobirja (Šrota) za živino in za izdelavo raznih mlcvskih izdelkov za gospodinjstvo kar doma. Take mline, ki zagotavljajo dobro izdelavo vsakovrstne moke in drobirja ter so zelo enostavni ter razmeroma poceni, nudi tvrdka Max Traun
v Pliberku. — Ni urejenega kmečkega gospodarstva brez urejenega gospodarstva z gnojem. Pri tem pa je neobliodno potrebno gnojišče in pa gnojnična jama. Ta pa spet ne more biti brez gnojnične črpalke, ki jo najceneje in v dobri kakovosti dobavi tvrdka Max Traun v Pliberku. Ta tvrdka dobavlja tudi vsakovrstne črpalke za vodo, za gnojniščnico (Gnile), dobavlja pa tudi gnojnične sode z vsemi sestavnimi deli. — Ni potrebno posebej pripovedovati, da nudi tvrdka Max Traun v Pliberku tudi vsakovrstne stroje, ki so potrebni za obdelovanje zemlje v spomladi, tako na pr. raznovrstne brane, valje, pluge, stroje za mnogovrstno uporabo, razne čistilne in sor-tirne stroje za žito, sejalne stroje, kultivatorje in univerzalne „Agria”-stroje. Ta, zadnje imenovani stroj, je v resnici pomoč kmetu v vsakem oziru in zato ne bi smel manjkati pri nobeni kmetiji.
Kakor stroj pomaga gospodarju tako rezbremenjujc tudi gospodinjo pri njenem težkem delu. Nevesta ne bi smela biti brez šivalnega stroja, brez tega stroja, ki ga kupite pri tvrdki Max Traun v Pliberku, ne bi smela biti nobena gospodinja. Koliko dela in truda da gospodinji pranje! To delo znatno olajša pralni stroj, ki ga dobite pri tvrdki Max Traun v Pliberku. Tam dobite tudi razne brzoparilnike za krmo. — Vse mnogovrstne stroje in potrebščine za dobro urejeno mlekarstvo Vam nudi tvrdka Max Traun v Pliberku in sicer od stroja za molžo (ki se danes izplača tudi že v malem gospodarstvu) pa do po-snemalnikov, pinj za maslo, hladilnikov za mleko, mlečnih vrčev in posod ter vseh sestavnih delov.
še nekaj ne smemo pozabiti. Kdor dela načrt za novo hišo in novo stanovanje, naj ne pozabi na napeljavo vode v vseh prostorih. Tudi tu vam najbol je postreže Max Traun v Pliberku. Obrnite se na ta naslov, ne bo vam žal.
NOVA VREDNOST DINARJA
Po novi odredbi jugoslovanske vlade, ki določa vrednost dinarja napram dolarju • tako, da je vreden en dolar 300 dinarjev, je določena tudi vrednost ostalim denarnim vrednostim. — Po tej odredbi velja en kanadski dolar 289 dinarjev, en angleški funt 840 dinarjev, 100 avstrijskih šilingov 1153 dinarjev, 100 švicarskih frankov 8860 dinarjev, i00 nemških mark 7142 dinarjev.
Seveda so to samo uradno določene vrednosti, v prostem prometu (ki pa je seveda uradno prepovedan), so gornje cene približno za 110 odst. višje, ker stane en dolar 600 do 700 dinarjev, en avstrijski šiling pa 20 do 25 dinarjev.
Slovensko sadje
Izvozno podjetje jugoslovanske republike Slovenije pod imenom »Slovenija — sadje” je izvozilo lansko leto 1.700 ton različnega sadja in 130 ton zelenjave. Glavne izvozne dežele so bile Nemčija, Avstrija, Trst in švedska.
ČOKOLADA IN KAKAO
Američani imajo zelo radi čokolado. Uživajo jo v raznih oblikah — kot slaščico, sladoled, pijačo in na druge načine. Kamorkoli pridete v Združenih državah — v trgovine z živili, restavracije, železniške postaje ali slaščičarne — povsod so na prodaj čokoladni izdelki.
čokolado izdelujejo iz kakaovega zrnja. Lani so Združene države uvozile 296,579.550 kilogramov kakaovega zrnja — približno dve petini celotnega svetovnega pridelka. Poleg Amerike uvažajo velike količine kakaoa še Velika Britanija, Francija in Nizozemska.
Svetovni pridelek kakaovega zrnja v letu 1951 ceni ameriško kmetijsko ministrstvo na 730,939.500 kg. Zlata obala v Afriki
je z 264,075.750 kg na čelu proizvodnje kakava.
Lanski pridelek kakava je znašal v drugih deželah; v Braziliji 131,898.150 kg, v Nigeriji 100,745.550 kg, v francoski zahodni Afriki 61,282.350 kg, v francoskem Kamerunu 43,395.500 kg, v Ekvadorju 26,705.700 kg, na San Domingu 25,576.650 kg in v Venezueli 15,446.700 kg. V vseh teh deželah, kot tudi na Trinidadu, Javi, Samoa, Madagaskarju in Ceylonu je pridelek kakava zelo važen.
Čokolada ni samo zelo okusna, temveč tudi hranljiva. Dobra čokolada ima okoli 53 odst. maščobe, 12 odst. beljakovine in 25 odst. ogljikovih hidratov. Tudi kakao, iz katerega se izdeluje čokolada, je zelo hranljiv.
..ROBINSONIT”, NOVA RUDNINA
Do zdaj neznano rudnino, ki so jo našli v Združenih državah, so imenovali „robin-sonit” v čast kanadskega znanstvenika doktorja Robinsona, profesorja univerze v Kingstonu, ki je prvi ugotovil to rudo.
Novo rudnino, modrikasto-sivkaste barve, je našla skupina ameriških geologov v Nevadi. Priimek so poslali skupno z drugimi rudami ameriškemu geološkemu društvu v Washington, ki pa ni ugotovilo, da gre za neznano rudnino. Kasneje so poslali med raznim znanstvenim materialom uidi to rudnino kingstonski univerzi, kjer je ugotovil dr. Robinson, da je ta, do zdaj neznana rudnina, sulfat svinčevega antimona.
Zaradi te identifikacije so ameriški geologi zdaj na zborovanju ameriškega geološkega društva sklenili, da se nova rudnina imenuje po dr. Robinsonu.
Priimek robinsonita so sprejeli zdaj tudi v ameriški narodni muzej v Washingtonu. Ameriška zbirka rudnin šteje zdaj okoli 1600 raznih rud.
K M ETOVALC Iy	skajt Ut lumU^skc potcebšcUic pd tucdluiU, Ul v Ud*«ku."l
mu, (ul DC&mikejii
(Nadaljevanje s 5. strani)
ne potrebe, za kar smo že dobili in bomo še dobili okrog 8000 šilingov.
Prodali smo tudi 72 kub. metrov lesa, za kar smo dobili 16.654 šilingov. S temi vsotami smo res poplačali vse. Pa še ostalo je precej, t. j. preko 10.000 šilingov, to vsoto bodemo porabili za nabavo podružniških zvonov.
Tako stopamo polni najlepših upov v novo leto in ako da Bog, bodemo ob koncu leta poročali še več takih razveseljivih novic, kar vse priča o globoki vernosti naše fare. — Naj bi tudi novi farni odbor delal v smislu starega!
Svečnica mine, zima mine! To je laž, pravi sv. Blaž! Ta pregovor se je letos skoraj preveč uresničil, ker snega imamo, da nas je že groza. Avto, ki vozi, oziroma bi moral voziti v Vrbo, navadno ne more peljati in šolarji, ki hodijo v glavno šolo v Vrbo, ostanejo včasih doma ali pa skušajo iti peš; za to pot pa rabijo navadno dve uri.
Iz gozda vozimo še les, ker pa je vedno nov sneg, vozniki tožijo, da ni pravega saninca. Kljub temu se pa na naših žagah kopičijo hlodi, da človeka kar zaskrbi, kdaj neki bodo to vse sežagali. Les, ta veliki zaklad kmeta, gine in vprašujemo se, kaj bo v par letih. Res ima les lepo ceno, to pa samo radi tega, ker ga manjka. Pozneje bo cena še boljša, toda lesa imeli ne bomo več.
GORENCE
V letu 1952 je bilo rojenih 12 otrok (štiri deklice in 8 dečkov), od teh je bilo 9 zakonskih in trije nezakonski. Poročeni so bili doma trije pari: Fauland Rihard iz Vranjih peči z Rozino roj. Thonhauser iz Drumelj in Hirm Florian iz Žvabeka z La-tschen Hildo vlgo. Stukovo, doma iz Sv. Radegunde. Nadalje se je poročil Mene Anton z Leda z Marijo rojeno Maurer. Izven fare so se poročili: V Šmartnem v Granici se je poročila Prohart Marija vlgo. Repčeva Mici z Leda z Maurel Pavlom, pomožnim delavcem, doma s Suhe. Kasper Brigita vlgo. Ladinikova z Leda se je poročila na Rudi. Štuhec Anton z Leda pa se je poročil v Celovcu. Schildberger Johan, vlgo. Plaznikov Hanzi pa se je poročil na Rudi s Hašej Marijo. Iz 2vabeka pa sta prišla k nam v Smiklavž k Lienceju Sad-nek Anton in Strgar Marija.
Za gg. učitelje imamo na razpolago nekaj šolskih knjig, ki so v rabi na slovenskih šolah v Trstu, in sicer na osnovnih in srednjih šolah.
Tudi Slovenski pravopis, Slovensko-nem-ški in nemško-slovenski slovar dobite pri upravi „Našega tednika”.
Umrlo jih je v preteklem letu šest in sicer trije odrasli in trije otroci. Med odraslimi so umrli Zupan Marija vlgo. So-šternica v Sv. Radegundi, nadalje Jurij Sadnek vlgo. Liencej iz Smiklavža in tretji Jernej Martin, krojač v Sv. Radegundi.
Poleg novomašnega slavja smo lansko leto obhajali tudi slovesnost redovne preobleke. Ta slovesnost pa ni bila doma, ampak v Rimu, v materini hiši slovenskih šolskih sester. Preoblečena je bila Magdalena Marktl, ki je dobila redovno ime svojega farnega patrona in je sedaj sestra Nikolaja. Preobleka je bila dne 7. oktobra, pri slovesnosti so bili navzoči trije sorodniki pod vodstvom župnika iz Rožeka, č. g. Marktla Mikleja. Je to tretja redovnica naše fare. Prva je bila Škorjanc Katarina, ki pa je umrla že v mladih letih še pred prvo svetovno vojno v Celovcu. Druga je bila Pepelnik Antonija, p. d. Vihrova, ki živi v samostanu v bližini Graza.
DVOR
V najlepši moški dobi, 29 let star, je zatisnil oči za ta svet, dne 31. prosinca 1952, v celovški bolnici Miha Lubas, pd. Potiskov iz Dvora. Miha je že pri vojakih bolehal. Bil je tih in ni si upal kaj zahtevati za svoje zdravje ne pri vojakih in tudi ne pozneje pri svojem mojstru v Velikovcu. Delal je, dokler je mogel. Zadnje mesece ga je bolezen že hudo mučila in Miha je s težavo, a vendar zvesto opravljal svoje delo, čeravno je imel že visoko vročino.
Tako je Mihami bolezen vedno bolj izpodkopavala moč in energijo. Iskal je pomoči in zdravja v bolnici v Celovcu in Laasu, a zanj ni bilo več pomoči. Kakor se splošno govori, ui dobil za zdravljenje nobene socialne pomoči.
V nedeljo, dne 3. 2., so dvorski fantje prekidali na pokopališče sneg, da smo mogli do groba. Saj je toliko snega, da se niti križi ne vidijo iz snega. V ponedeljek, točno ob pol deseti uri, so pripeljali Mi-hana iz Celovca z mrtvaškim avtom, nakar je bila sveta maša zadušnica za rajnim, nato pa pogreb. Pevci so izkazali Mihanu zadnjo čast, ko so zapeli na grobu in v cerkvi. Dvorjani smo ga pa spremljali v obilnem številu k večnemu počitku. G. župnik so se v lepih in zbranih besedah poslovili od rajnega farana. Potiskovim naše sožalje! Rajni naj počiva v miru.
Vse vrste kmetijskih strojev. Elektro- in dizel-motorji, Štedilniki za večja gospodinjstva, domače krušne peči, oklopue blagajne, nove in rabljene ugodni priložnostni nakup vseh vrst.
KASSEN & MASCHINEN Hans Weniig, Celovec-Klagenfuvt, 1’aulilschg. 13
GREBINJ
Z novim letom je zopet prišel 23. januar, slovesni dan molitve, ko morejo grebinjski in sosednji verniki (tako nas skupno ogovarjajo z leče) pokazati svojo vero v Boga, med nami bivajočega (naše duhovno sonce), pobožnost in vnemo za molitev ali pa jo skriti, nemara se tudi malo pojeziti (seznam molitvenih ur z določenimi vasmi je izginil s cerkvenih vrat).
Bilo je 5 sv. maš. Se večerna ob 6. uri je bila dobro obiskana, kakor kako slabo nedeljo. Župnik so bili zadovoljni s številom obiskovalcev celi dan in tudi pri božji mizi dopoldne. Bil je res svet dan, morda za božičnim najsvetejši.
Tudi dva razreda šolarjev sta imela svojo molitveno uro ob 11. uri. Pridigovali so domači gospod dvakrat in imeli dve sveti maši.
Moram pa pri tem že še malo zabrenkati na narodno struno, četudi bo komu neprijazno brnela. Bila je oznanjena (kakor že več let redno) božja služba tudi v slovenskem jeziku. Pri tem so tako letos — kakor tudi lansko leto — domači gospod slovensko govorili. Sedaj vsaj ne bo treba komu povpraševati, kakor se jc zgodilo pi‘ej: Z,Ali naš gospod znajo tudi slovensko?”
Čeprav bi Nemci in šc bolj nemčurji radi imeli farnega duhovnika čisto za svojega morda toliko glede na dušo kot na nacionalnost), mora pa vendar duhovnik pokazati prijaznost do vseh in si pridobiti zaupanje vseh, brez ozira na narodnost.
Milo se je storilo Slovencem v srcu, ko se je s kora med sv. mašo ob 8. uri glasila v božjem hramu, ki je hiša našega skupnega Očeta, naš skupni dom, lepa slovenska pesem. Tudi na večer so dekleta s Pod-brega lepo molila in ljubko prepevala v našem domačem jeziku. Ob enem pa se je Slovencu stožilo ob bridki misli: Zakaj pa samo enkrat v letu? Zaka j smemo samo enkrat na leto med božjo službo slišati božjo besedo in nauk ter ganljive pesmi v nam milem domačem jeziku?
Da res, zakaj? Beremo in slišimo večkrat, kako je bilo prijetno prej, kako smo se
lepo razumeli v obeh jezikih. Toda prej sta veljala oba jezika, sedaj pa hočejo resnično izriniti našega še iz cerkve, ki je za vse in jo vzdržujejo vsi. Iz uradov so ga že itak davno. To je rana, ki skeli. Zakaj je tako? Ali zato, ker smo prebojazljivi, da bi zahtevali svoje pravice? Imamo organista Slovenca, ki sicer že nekoliko peša, a je še zmožen, pa ima v pomoč izurjeno in spretno hčerko Micko. Le kaj čudno se nam dozdeva: Slovenca smeta učiti Nemce, nemške otroke, slovenskih pevcev, fantov, deklet, otrok pa ne drugače kot le samo nemško!
Ali se sme z nami postopati čisto poljubno? če prosimo za slovensko pridigo, molitev, petje, se nam reče: „Bi pa „onim" ne bilo po volji, če to dovolimo.” Kdo pa so oni? Prijatelji cerkve, verskega življenja ali pa vse kaj drugega? Kaj pa smo mi — nič? Slovensko petje, kajne, je nevarno. Tudi pridiga, celo molitev in napisi na križih so nevarni — za vero?
Mi pa tako mislimo: Petje še najbolj oživlja — morda je edini pripomoček mladino poživiti za omrtvelo versko življenje. Torej se je treba tega sredstva poprijeti, kjer je le mogoče in so sposobne moči na razpolago. Grebinjčani so tudi pozabili, da sprememba mika in razveseljuje. In to bi bila zares slovenska pesem. Grebinjčanom manjka tudi svobodnega duha, širokega srca bratske ljubezni in velikodušnosti. Ne pomislijo, kako dolgo že Slovenci Nemcem opravljajo roboto v cerkvi. Robota je namreč služba, ki jo podložniki opravljajo gospodi (Herrenvolk). Kedaj se nam bo po-vračevalo, da bi bolj svobodno dihali.
Če Slovenci pomagajo Nemcem, bi morali obratno tudi Nemci Slovencem. To bi bila složnost, bratstvo, to bi bil duh oče-naša. Lahko bi se to zgodilo, ako bi pobožne gospe in veljavni možje duhovniku rekli: „Dajte tudi slovenskemu ljudstvu pravico!” Saj to bi bilo v krščanskem dušno-pastirskem duhu, seveda pa ne velikonem-škem.
Gane me, kadar mi stari ljudje radostno pripovedujejo: „Kako je bilo prijetno, ko so bili g. Petek župnik — morali smo vsi hoditi vsako nedeljo h krščanskemu nauku — kako smo morali moliti — katekizem znati.” Na to se premalo pomisli. Verskega nauka le še samo stari nekaj znajo. Kakšna zguba, ko so se tudi srca otrok že odvrnila od staršev in s tem tudi verske tradicije. Če mislim na ponemčevanje po šoli in cerkvi, mi najbolj hudo dene, ker nastaja v ljudstvu kriva vest in vera in očitanje pade na cerkev. Zlobni in dobri lahko sklepajo, da se duhovniki in cerkev sramujejo priznati k slovenskemu narodu.
Jeseni je ob pustriški meji zaveflna slovenska družina (Stulčnik) na nov križ (kapelico) dala naslikati napis: Hvaljen Jezusi Slovenščino mrzečim napis ni dal miru, dokler niso na tuji lastnini napisa izbrisali in so ga nadomestili z napisom: Gott sieht alles (pa tudi to hudobijo vidi). Ali sme kdo tako početje opravičiti?
Ni to duh sprave in miru, ampak je to zlobni duh sovražnega nacionalizma. Zdi se mi, da smo prepopustljivi, premrtvi. Naša ljubezen je premajhna,.zato je sovraštvo premočno.
ZUthlta
Današnji številki „Našega tednika” prilagamo položnice vsem naročnikom lista, razen onih poštnih okolišev, kjer se naročnina direktno pobira.
List stane mesečno 3 šilinge in letno 36 šilingov.
Naročnike prosimo, da se poslužijo položnic in naročnino poravnajo.
Istočasno pa se zahvaljujemo tudi vsem onim, ki so ob koncu minulega leta bili v zastanku pri plačevanju naročnine in so se odzvali dostavljenemu računu. Maloštevilne zamudnike iz lanskega leta pa ponovno prosimo, da poravnajo tudi stari račun. Le tedaj, če bode storil tudi v tem pogledu vsak izmed nas svojo dolžnost napram listu, bomo mogli ceno lista držati na tej nižini.
Ker še ponovno dobivamo dopise in objave brc/, podpisa in tudi brez točnega naslova pisca, ponavljamo, da ne moremo priobčiti nobene stvari, o kateri ne poznamo pisca. Seve ostane ime uredniška tajnost.
Dobitke za zadnjo nagradno križanko dobite v naši jsisarni ali pa dvignite pri nas nakaznico za trgovino. Ker je bil odmev na nagradno križanko tako velik, bomo tudi za Veliko noč prinesli par trdih orehov.
RUTE
Okoli cerkvice, snega, rehlnov in psotf v novo leto.
Naša mala cerkvica, posvečena sv. Trem kraljem, stoji na prijaznem griču in tako kraljuje raztresenim Rutam in Ovčini nekako sredi Ježnikove, Ulbnjavc, Kranjčeve, Hojave in Hobvarjave domačije na eni in med Dobiško mežnarijo in slikovito Jepo na drugi strani. Lep razgled je od tod črez bogato valovito zemljo naših več ali manj premožnih kmetov na vse strani širom naše prelepe koroške zemlje. Toda cerkvica ima že dokaj časa videz zanemarjenosti in nič kaj prijaznega za oko in laskavega za ugled in spoštovanje, ki ga sicer uživamo spričo naše pobožnosti, premoženjskega stanja in skoposti. Težave, ki so nastale vsled dobave lesa za pokritje strehe, so prebrodene nekako po načelu enakopravnosti. Trenutno vznemirja duhove vprašanje stroškov, ki bodo nastali v zvezi s predstoječo popravo cerkve. Upamo, da se bo našim umnim cerkvenim očetom posrečilo najti vsestransko zadovoljiv izhod tudi topogledno, da ne bodo tisti, ki imajo najdebelejšo kožo na kolienah, morali zopet največ žrtvovati.
Tudi letošnja zima je za nas in naše gozdne prebivalce neprizanesljiva. Po gozdovih je živahno, po poteh v dolino pa vlada gnječa z odvažanjem drv in lesa. Zaslužek ni slab; vse se smehlja, najbolj pa izvozna lesna industrija ob mastnem dobičku. Ostrost zime pa tudi letos najbolj občutijo naši „rehlni”, ki se, radi visokega snega sestradani in nič hudega sluteči, zatekajo v bližino naselij, kjer upajo dobiti nekaj skromne tolažbe za svoj prazen želodec. Toda naši jasi, čuvaji naših domov, ki — kadar zvitorepke lisice pridejo v „vas’ k našim kuram, petelinom in racam, dremljejo ali pa celo sladko spijo. Saj so se že davno izneverili svojim prednikom, zvestim hišnim čuvajem, lajajo na mirne pasante, lisic in »rehlnov” se pa celo boje. Neusmiljeno pa preganjajo srnjad, ki nima možnosti obrambe v visokem snegu pred deloma lačno deloma pa požrešno pasjo zalego.
Raztrgane srne ležijo te dni okoli v snegu kakor mrliči po kaki manjši bitki na fronti. Res je, da srnjad dela škodo poleti, toda moralo bi se pravočasno preprečiti, da bi psi poljubno trgali uboge živali. Pri tem pa je še posebej zanimivo, da so se prizadeti psi, potem ko je razburjenje radi teh dogodkov na vasi na višku, kratkomalo skrili in nihče noče biti kriv; skratka, vsi psi odklanjajo krivdo in trdijo, da so ob kritičnem času sedeli za pečjo.
Psov je pa več kot preveč; velik pes poje skoraj kot prašič, včasih bi zadoščala mrli kaka muca maca mesto da krmimo velikana, posebno tam, kjer manjka kruha za lastne otroke. Sicer pa pasjo nadlego čutite gotovo tudi v mestu.
V preteklem letu so divjali silni viharji, ki so odmevali celo daleč preko naše fare. Visoka pesem se tudi enkrat spoje kakor se konča molitev.... ki dobro plačuje in hudo kaznuje”. Dal Bog, da bi zavladalo po naših vaseh in družinah mirno sožitje. S tem upanjem smo vstopili v novo leto, ki naj bi nam prineslo več blagoslova, sreče, zdravja, potrpljenja itd. itd.
»Nevarnost napada se manj£a“
General D. Eisenhosver je imel radijski govor, v katerem je govoril prvič po poteku enega leta, odkar je vrhovni zavezniški poveljnik v Evropi. V svojem nagovoru je izrazil prepričanje, da naraščajoča moč svobodnega sveta zmanjšuje nevarnost napada.
Izjavil je, da mora leto 1952 biti leto večjih celotnih uspehov kot je bilo leto 1951. Vojaški ustroj svobodnih držav morajo okrepiti uravnovešeno letalske, kopenske in pomorske sile. Opozoril jc na »trdni napredek” lanskega leta in poudaril, da sta »zaupanje in morala povsodi v zahodni
Ameriška pomoč Španiji
Ameriški veleposlanik v Španiji, Stanton Griffis, ki je pred kratkim odstopil, je pred odhodom iz Španije izrazil dopisniku »Neiv York Timesa”, časnikarju Sulzber-gerju, nekaj osebnih pogledov o pomenu ameriške vojaške in gospodarske pomoči Španiji.
Dopisnik „New York Timesa” poudarja,
da so izražena mnenja le osebna mnenja veleposlanika Griffisa, ne pa uradno stališče Združenih držav.
Veleposlanik Griffis je prepričan, da bo osdelovanje med Španijo in Združenimi
Evropi večata.”
»Nobena oseba ali država ne more zvišati od stvarne ali domnevne moči druge,” je nadaljeval. »Skupna varnost bo ustvarjena samo z odločnim sodelovanjem med močnimi in samozavestnimi narodi, ki so povezani med seboj v trdno celoto s skupno predanostjo svobodi in miru. Narodi Zahoda so dobili svobodne vlade z delom, trpljenjem in žrtvami. Sedaj morajo braniti svoje svobodne ustanove s skupno silo, ki bo tako močna, da hi vsak napad na nje bil brezupen. Nevarnost se bo za nas zmanjšala ko bomo postali močnejši.”
državami počasi, vendar gotovo, moralo vplivati na razvoj večje svobode vseh državljanov v Španiji.
Veleposlanik Griffis je tudi izjavil, da stojijo Združene države pred dvoje osnovnih vprašanj.
1.	obramba pred napadom in
2.	ohranitev solventnosti Združenih držav.
Po mnenju veleposlanika Griffisa bi pomoč Španiji pripomogla k obrambi zahodnega sveta.
StovcHtiie, oddaje v zadiu,
CELOVEC (val 417.2 ra)
Poročila in objave pri vsaki popoldanski oddaji.
18. II.: 11.10 ..Perlila". - 19. II.: M.IO Zdravnik. 14.45 Petje. 18.30 J. Žagar: Vrtinec (zvočna igra). — 20. II.: 14.10 Za podeželje. — 21. II.: 11.15 Po svetu. 18.30 V spomin Prežihovemu Vorancu (literarna oddaja). — 22. II.: 14.40 Komentarji — Zanimivosti. — 23. II.: 8.30 Iz slovenske literature. — 24. II.: 7.15 Verski govor — Glasbeni spored.
LJUBLJANA (val 202,1, 212.4, 327.1 m)
Oddaje vsak dan od 5. do 7., od 12. do 15.30 in od 18. do 24. ure, ob nedeljah od 6.30 do 24. ure. — Gospodinjski nasveti vsak tOrck in petek med glasbenim sporedom od 6.15 do 7. ure, ob torkih tudi ob 13.50. — Kmetijski nasveti ob nedeljah ob 16.50 — Kulturni pregled ob četrtkih ob 14.15 — Zanimivosti iz zdravstva in prirode ob sredah ob 19.40 in ob petkih ob 14.15 - Prireditelji slovenskih narodnih pesmi ob petkih ob 18.00 — Vsak dan ob 22.30 na valu 327.1 m oddaja za inozemstvo.
15.	februarja: 12.00 Slot', umetne pesmi. 15.00 zanimivosti iz znanosti in tehnike. 17.45 Kako preživijo rastline zimo. 18.00 Klavirske skladbe. 20.15 Narodne pesmi iz Slov. Benečije. 21.30 Skladbe hrvat-skih avtorjev.
16.	februarja: 14.30 Vaški kvintet. 17.10 Vesele slov. narodne. 17.40 godba na pihala. 18.30 hrvatska narodna glasba. 20.20 igra plesni orkester.
Ponor, naglušni! Br«,plačno pradvajanj« v*«h tipov; IV . .
OV . , . S 1.430 AV . . . S 1.710
. S 1.605 VV . . . S 1.270 SV . . . S 1.400
Radio Schmidt, C«lov«c, Bahnhofstr. 22
NEW-YORK
(vnl 19, 25, 31, 49, 251 in 379 tn) Oddaje vsak dan ob 18.~18.15 in od 19.30 do 19.43 (samo val 379).
RADIO VATIKAN
Oddaje vsak četrtek in vsako soboto ob 19. uri. Vsako nedeljo ob 18. uri ..Verska ura”.
(val 22.55, 3U0, 50.26 in 196 m; ob četrtkih 202 m).
RADIO TRST II
306,1 m ali 980 kc sek
Dnevne oddaje: 7.15-8.30- 11.30—14.30, 17.30— 24.00. Ob nedeljah: 8.00—24.00. Poročila dnevno: 7.15, 12.45. 19.45, 23.15. 14.00. Ob nedeljah: 8.15, 12.45, 19.45, 23.15. Glas Amerike: 18.00, razen ob nedeljah. Dnevni pregled'tiska: 14.15, razen ob nedeljah.
16. februarja: 13.00 Šramel ktintet in duet. 19.00 Pogovor z ženo. 21.00 Pestri spored. 22.00 Glasba iz revij. 22.30 Ples za konec tedna. 17. februarja:
9.00	Kmetijska oddaja. 11.30 Oddaja za najmlajše. 12.15 Od melodije do melodije. 13.00 Glasba po željah. 18.00 Iz delavskega sveta. 19:00 Iz filmskega sveta. 21.00 Književnost in umetnost. 18. februarja:
19.00	Mamica pripoveduje. 20.30 Okno v svet. 22.30 Plesna glasba. 19. februarja: 13.00 Glasba po željah. 20.30 Aktualnosti. 21.00 Dramatizirana povest. 23.32 Polnočna glasba. 20. februarja: 19.00 Zdravniški vedel. 20.30 Sola in vzgoja. 21.00 Vokalni kvartet. 22.45 Plesna glasba.
GLEDALIŠČE
Začetek ob 2d. uri
15. februarja: „Hoffmanns Erzahlungen”, fanta-Itična opera v treh dejanjih.
16; februarja: „Si»sy”, igra s petjem.
17. februarja: „Sisvy”, igra s petjem.
REŠITEV KRIŽANKE V ŠTEV. 5
Vodoravno: 2 amo, 4 Kropa, 6 mi, 7 s. k„ 8 top, 9 Kork, 12 SPGA, 15 Opčine, 16 Gorica, 17 soba, 19 lina, 20 bes, 21 ro. 23 nc, 21 Cajna, 27 lan.
Navpično: 1 Šmohor, 2 ar, 3 op., 4 ki, 5 as, 6 Maribor, 7 a. koprive, 9 KPS, 10 očo, 11 k. n. a., 12 sol, 13 gin, 14 Aca, 18 Beljak, 22 oč, 23 na, 25 al, 26 n n.
Elektro-Rauter, Beljak-Villach
Instalacije, svetilke, električni štedilniki, radijski aparati, električne naprave, hladilniki.
Zanesljivo najboljša semena
dobite pri
STREIT
BELJaK-VILLACH, \Vidmanngassc 43
Zelo ugodno zamenja lan iu konopljo menjalnica in tkalnica
H. KERESZTURV,
I.INDENHOF, pošta Volkevmarkt-Vclikovec.
Kupujem uporabljivo železo — staro železo — razne kovine — cunje — star papir — kosti — ščetine
G.FRICK
Celovec-Klagenfurt, Saimstrasse 7
NEZDROBLJIV
PORCELAN
Neka britanska tovarna porcelana je izumila postopek za kovinsko prevleko porcelana, s katerim je mogoča proizvod nja nc-zdrobi ji Vega servisa za čaj in kavo, ki ohrani kljub temu vse značilnosti porcelana.
Kot zadnjo fazo izdelave prevlečejo servis iz porcelana s tanko plastjo srebra ali zlitine kositra in bakra, katero dodajo bakreni prevleki.
Tako vrsto kovinske prevleke je možno uporabiti tudi pri predmetih iz plastičnega materiala.
Obleko
po dosegljivih cenah
kupite
v specialni hiši za najboljša damska in moška gofova oblačila
Celovec -	_
Klagenfurt Bahnhofstr. 17
Vaia manufakturna trgovska hiža v Beljaku-Villach:
FORMANEK
Rathausgassa, Karlgassa
Sporočamo vsem sorodnikom, znancem in prjateljem žalostno vest, da je umrl v sredo, dne 13. februarja 1952, naš dragi oče, mož, brat, svak, stric, tast in dec(^ gospod
Janez Urank
p. d. Kavh v Encelni vasi pri Galiciji
Pogreb dragega pokojnika bo v soboto, dne 16 februarja t. L, ob deveti uri iz hiše žalosti na pokopališče v Galiciji.
Amalija Urank, žena; Micka, por. Hdss, dipl. trg. Janko, Katica, por. Urak, Malka, Jozcj, I rancej, Rezika in Anica, otroci; Marija Jagovc, roj. Urank, sestra,
v imenu vseh sorodnikov'.
Vsem Slovencem na Koroškem sporočamo, da je Vsemogočni poklical k sebi gospoda
Janeza Urank
p. d. Kavh v Encelni vasi pri Galiciji
dolgoletni župan gališke občine, bivši predsednik okrajne kmetijske zbornice in občinskega kmečkega odbora, pred sednik posojilnice itd., ki je umrl v sredo, dne 13. februarja 1.1., na svojem domu v Encelni vasi v 62- letu starosti.
Pogreb pokojnega bo v soboto, dne 16. februarja, ob 9.00 uri.
* V. v ■: 'f . tji’. '• '■	••	,	••
NARODNI SVET KOROŠKIH SLOVENCEV
Nova vrsta letalnega bencina Veliko nevarnost letenja predstavlja možnost, da bencinske usedline zamažejo svečke m tako spravijo v nevarnost obrat letalskega motorja. Tehniki družbe „ShelI Petroleum” so zdaj izumili sredstvo, ki prepreči to nevarnost. V letalski bencin se namreč spusti minimalna količina trikre-silovega fosfata, kar odstrani skoraj po vsem nevšečnosti s svečkami in prepreči nadalje slabo obratovanje zaklopk izpuha. Navedeni fosfat namreč odvzame vsem usedlinam razjediljivost in druge škodljive lastnosti.
Najboljši in obširni
Nemško-slovenski
slovar
Dobite ga pri upravi „Našega tednika”. Naročite takoj, ker je zaloga majhna.
dadi Ufakoli, ju*
Schleppe-pivo
fUMSOdi
MALI OGLASI
Vsaka beseda stanc 1.10 šil. (iu 10% davka).
Poudarjene besede in lake r več kot 15 črkami stanejo 2.20 šil. (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo „Na-šega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec, št. 43-58).
Starejši mizar, sposoben v vseh hišnih mizarskih delih, z ženo, vajeno vseh gospodinjskih del, želi menjati službo. Dopisi na uredništvo lista pod „mizar”.
Kdor išče delavca, kdor išče službo, ako kaj kupuješ, ako prodajaš — k vsemu Ti pripomore Mali oglas v „Našein tedniku”.
V upravi „Našcga tednika” si morete izposoditi raznovrstne knjige. Tu morete tudi kupiti lepe slovenske knjige.
6000 gramofonskih plošč Vam jc na izbiro RADIO PR1NZ, Celovec, Kardinalplatz 8, Železna Kapla (Pribilova hiša).
Vsi iz Celovca, Podjune in Roža kupujejo in prodajajo pri \VEST-R1TSCHNTG-KULTERER, špecerija, Celovec, Vdlkennarkter Str.
Iščem deklico, 15—18 let, k dvema otrokoma. Ponudbe „pod Slovenka" na upravo lista.
Nakup in prodaja vseh vrst glasbil in instrumentov WHH Gaggl, Beljak-Villach, Bahnhofstrassc.
Posestnik manjše kmetije sc želi seznanili zaradi ženitve z. zavedno Slovenko v starosti od 35 do 42 let. Vdove brez olrok niso izključene. Vprašati pri uredništvu lista — osebno ali pismeno — pod značko: „Da ne bodem koj sam”.
KINO
CELOVEf-KLAGENELR T Stadtthcater
Predstave ob 16. in 18. uri, v ponedeljek tudi ob 20. uri.
Od 15. do 18. IT. ..Fraulein Bimbi”. Od 19. do 21. II. „Be5iich zur Nacht".
Predi tl
f '
Predstave ob 16.00, 18.15 in 20.30. Od 15. do 21. H. .AVeisse Srhat-ten”.
BELJAK-VILLACH
Bahnhoflichtspielc
Predstave ob 12., 16. uri, ob 18.15 ter ob 20.30, ob nedeljah tudi ob 10. uri dopoldne.
Od la. — 18. II. „Kini. Gcheim-dienst in Indicu”. — Od 19. -21. II. „Duell in der Manage”.
POZOR!
Slovemke plošče
za tu- In inozemstvo
Ob vsaki priliki najlepše darilo!
Sada j'e vrijemc (iz filma ,,Dama v her-| de (Vokalni kvintet) — čej so tiste ste-melinu”) — Serenada Opatije — Terezin- j žice — Ste videli barona — Liepa ura son-ka — Vozniki nam pripeljejo — Dekle j ce sije — Kmečki valček — Skoz v as — prinesi mi vode — Dekle prinesi mi vo-i Alenka — Ljubljanski nogomet (na har-
moniki) — Da bi jaz vedela — Za nial dnarja mal muzike — Ti-Pi-Tin (foxtrot) — Mclu/ina (fo.vtrot) — Carmen (simfo-nijski orkester) — Carmen (simfonijski orkester).
Naročit« takoj zaloga Je majhnal
Uprava Natega tadnlka" v Calovtu Vfkttingar Ring 26
List izhuja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26. — Cena mesečno 3 lil., za inozemstvo 4 dolarje. - Lastnik in izdajatelj Narodni svet koroških
Slovencev. — Odgovorni urednik dipl. trg. Janko Urank, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tisk: ..Carinthia”, Celovec, Volkctniatkter Ring 25. Tclcionvka številka uredništva iu uprave■‘43-58. - Poitti
čekovni urad štev. 09.793.