naš prevod PANAJOT ELIAS DIMITRAS IN TALIA KALOGEROPULU' Problem manjšin v »homogeni« državi: primer Grčije Gradivo je bilo pripravljeno za Mednarodno znanstveno posvetovanje o manjšinah v jutrišnji Evropi (ISCOMET) in Evropsko znanstveno posvetovanje na temo »Nacija in država: majhne nacije in etnične manjšine v nastajajoči Evropi«. Evropski center za etnične, regionalne in sociološke študije (ECERS) Univerze v Mariboru. Slovenija, 3.-5. februar 1992. Grčija je ena izmed najbolj homogenih držav na svetu, saj več kot 97% njenega prebivalstva pripada t. i. »grškemu narodu«, tj. tistim, ki govorijo grški jezik in se. vsaj navzven, štejejo za grške pravoslavce. V takem primeru bi bilo pričakovati, da država nima problemov z manjšinami. Zato tudi ne preseneča, da se o obstoju tovrstnih težav v tem delu Evropske skupnosti, ki je na skrajnem jugovzhodu celine, še ni govorilo. Pomanjkljivost informacij v zvezi z obstajanjem manjšinskih problemov je značilna tako za tisk kot tudi za raziskovalno delo: v tem smislu je tipičen sicer ambiciozno zastavljen in vsekakor priporočljiv esej, ki ga je napisal Caratini (1986). V njem piše o tistem, kar je celo Grkom tako rekoč neznano: omenja Grke oziroma grško govoreče manjšine v Gruziji, na Poljskem in v Kala-briji ter seveda Grke v Albaniji, hkrati pa ne pove nič o obstoju kakršne koli manjšine v sami Grčiji. Kljub temu pa je v zadnjih letih, in sicer potem ko se je »šibkim« v državah, ki so jih pred tem zatirale, končno uspelo maščevati in ko je tudi političnim teorijam modernizacije in marksističnim teorijam, ki so samozavestno oznanjale izginotje manjšin, definitivno odzvonilo. prišlo do pomembnega preobrata. Mednarodni tisk je namreč odkril, da v Grčiji ne obstajajo le manjšine, temveč tudi problemi, ki so s tem vprašanjem povezani, še zlasti problemi, ki se nanašajo na turško in makedonsko manjšino. Katere manjšine? Zadnji popis prebivalstva, ki je vseboval tudi vprašanja, na podlagi katerih je bilo mogoče opredeliti in oceniti manjšine v Grčiji, je popis iz leta 1951. Od takrat dalje prevladuje stališče vladajočega razreda, po katerem je treba biti slep za tovrstne probleme. Toje povzročilo, da so se iz popisov v letih 1961,1971,1981 in 1991 črtala vsa relevantna vprašanja z očitnim namenom, da se eliminirajo manjšine ali pa vsaj prikrijejo podatki, ki so povezani s to problematiko, in na ta način * Paiujot EUas Dimiim. doceni a poliiitnc vede. Aiemka ekonomska m poslovna univerza (OPA). ler direktor Dnitiva za komunikokifijo m politKne raziskave Talia Kalogeropulu. DruStvo za komunikotogijo in politične ra/tskase (ETEPE). izničijo argumenti, ki bi jih »sovražnik« (s katerim so mišljene sosednje države, ki želijo zavarovati manjšine v Grčiji) utegnil s pridom izkoristiti. V nadaljevanju je tabela z izidi popisov v letih 1928 in 1951, ki vsebuje podatke o religiji in pogovornem jeziku, medtem ko popis iz leta 1951 vključuje tudi podatke o maternem jeziku. Verske in jezikovne skupine v Grčiji Popis 1928 Popis 1951 jezik Slevilo malemi pogovorni Etnična Prevladuio( Prevladujoča vera % Število % Slevik) % skupina jezik grlki pravoslavci grUina pravoslavna 5.819.742 93.87.345.495 %,27.435.268 97.4 Turki turi6na muslimanska 86.506 1.4 92.219 1.2 92.443 1.2 Albanci alhan^ina • 18.773 0.3 22 736 0.3 7.803 0.1 Pomaki pomaitina muslimanska 16.775 0.3 18.671 0.3 17.854 0.2 katoliki grudna kaloIHka 33.910 0.6 28.092 0.4 28.267 0,4 proiesianii raitliftii). prulesianiska 9.003 0.1 6.724 0.1 6.859 O.I sefariJski Židjc ipairi6na hebrejska 62.999 1.0 1.218 0.0 - - griki Židje grUina hebrejska 9.792 0.2 5.107 0.1 6.315 O.I Armenci amicnSmenila krvavi boj med krščanskimi populacijami na tem področju: zaradi realne grožnje pred popolnim uničenjem je povzročila spremembo tradicionalnih zavezništev celih skupnosti. Po koncu balkanskih vojn je bila Makedonija razdeljena med Grčijo, Bolgarijo in Srbijo. Sporazum, ki sta ga leta 1919 podpisali Grčija in Bolgarija, je med drugim vseboval tudi določbo o prostovoljni zamenjavi prebivalstva, in sicer Grkov v Bolgariji za Bolgare (v tistem času je bil to uradni naziv za Slavomakedonce) v Grčiji. To je povzročilo masovni eksodus Grkov in hkrati omejen eksodus Bolgarov. V Grčiji je ostalo približno 200.000 Slavomakedoncev. med katerimi so, kot se govori, le nekateri izražali težnje za uveljavitev lastne identitete. Večina, ki je veljala za slovanske Grke, pa je pridobila grško izobrazbo in se je zlahka vključila v okolje, v katerem je živela. V obdobju med dvema vojnama je Kominterna spodbujala nastanek neodvisne makedonske države, in sicer z namenom, da bi le-ta nekoč postala sestavni del večje komunistične federacije na Balkanu. Čeprav je imel izraz, s katerim naj bi se poimenovali njeni državljani, geografski pomen, je sčasoma med slavofonskim prebivalstvom pridobil tudi nacionalni pomen. Izraz »Slavomakedonci« je v tem času uporabljala grška komunistična partija, da bi jih razlikovala od »Makedoncev«, ki so živeli v Grčiji. Potem ko so jo med drugo svetovno vojno porazili Nemci, je bila Grčija v letih 1941-1944 pod trojno okupacijo (nemško, italijansko in bolgarsko), med katero so številni Slavomakedonci sodelovali z bolgarskimi okupacijskimi silami. Med grško državljansko vojno (1944-1949) so se Slovani, ki so se borili na strani komunistov, obravnavali kot »Slavomakedonci«. medtem ko so tiste, ki so se borili v državni vojski, šteli med grške Slovane. Po porazu komunizma je 40.000 slovanskih Makedoncev prebegnilo v sosednjo Socialistično republiko Makedonijo, umetno tvorbo Titove Jugoslavije, kjer so dobili »odskočno desko« (v obliki Republike Makedonije). Tu so se znašli vsi tisti begunci, ki niso imeli grške identitete (Kofos. 1990. str. 115-118). Rezultati popisa iz leta 1951 omogočajo sklep, da je prav regionalna mobilnost povzročila upad števila prebivalcev znotraj te manjšine, kot tudi očitno razliko med tistimi, ki so kot materni jezik navedli slovansko makedonščino (41.017) in tistimi, ki ta jezik omenjajo zgolj kot pogovorni jezik (10.346). Če upoštevamo nagnjenost k asimilaciji kot tudi nezanesljivost statističnih podatkov iz popisa, lahko predvidimo, da v Grčiji danes živi več deset tisoč slavofonskih Grkov. Med njimi je le malo takšnih, ki se odrekajo grški identiteti. Židje Ko jc leta 1912 zmagoslavna grSka vojska vkorakala v Solun, je to pomenilo osvoboditev židovskega mesta, ki jc bilo do tedaj pod turško oblastjo. Trgovsko in industrijsko življenje jc bilo v rokah sefardskih Zidov (Morin, 1989). Tu so bili nastanjeni od 16. stoletja dalje, ko so pobegnili pred pregonom španskih katoliških kraljev. Solun je bil del turškega cesarstva, ki je bilo v tistem času tolerantno do Židov. Od 1912. leta dalje židovsko prebivalstvo Soluna (ki se ni nikoli počutilo kot grško in tudi ni sodelovalo v vstajah proti Turkom v 19. stoletju) zgublja pomen zaradi grškega antisemitizma (pri ljudeh in v oblasti), zaradi eksodusa v Palestino in predvsem zaradi holokavsta med drugo svetovno vojno. Danes je v Solunu in tudi drugod po Grčiji le še nekaj tisoč Židov. tj. potomcev asimiliranih grških Židov. Katoliki V deželi je več tisoč grških katolikov, ki jih je mogoče najti v Atenah ter na Kikladskih otokih: slednji so bili pod podaljšano vladavino Benetk in Genove. Zaradi močnega antikatoliškega razpoloženja grške cerkve katoliki niso sodelovali v grški vstaji proti turškemu cesarstvu, ki je bila leta 1820 (Woodhouse. 1991. str. 135). Nepopustljivo in zelo sovražno razpoloženo grško prebivalstvo je dolga stoletja gledalo na katolike kot na tujo prisotnost na grških tleh: ne preseneča torej, da so se v takšni sredini tudi katoliki počutili kot tujci (Mavrogordatos. 1983. str. 265). Danes nihče več ne dvomi o njihovi grški identiteti. Armenci Pripadniki te manjšine so se pojavili v Grčiji šele po letu 1922 kot begunci iz Turčije. Čeprav jih je Grčija ustrežljivo sprejela, jc bilo njihovo bivanje le začasno, ker jc večina kmalu emigrirala v sovjetsko Armenijo. Albanci Kljub dejstvu da so bili albanski muslimani (Čami) izvzeti iz preselitve prebivalstva. ki je bila 1923. leta. so med drugo svetovno vojno sodelovali z italijansko okupacijsko vojsko. 2Laradi strahu pred represalijami so bežali v Albanijo. Danes v Grčiji živi le še nekaj tisoč asimiliranih, albansko govorečih pravoslavccv, t. i. Arvanitov. Vlahi So romunofonska manjšina, ki se je na začetku tega stoletja, in sicer v času. ko je sodelovala v boju za osvoboditev Makedonije, uprla Romuniji, ki si je prizadevala pridobiti njeno poslušnost. Čeprav se je manjšina do danes že skoraj povsem asimilirala, se še vedno pojavljajo občasni posku.si. s katerimi si prizadeva oživeti svojo specifičnost, predvsem v obliki številnih kulturnih dništev. Cigani Z izjemo tistih muslimanov, ki so naseljeni v Trakiji, se zdi. da so Cigani v Grčiji v podobnem položaju kot pripadniki te manjšine v drugih evropskih državah. Tudi v Grčiji so deležni enake diskriminacije kot drugod. Stari kalendaristi Gre za krščanske pravoslavne tradicionaliste. ki 1924. leta niso hoteli sprejeti novega gregorijanskega koledarja, ampak so raje ustanovili ločeno cerkev. Še naprej trdijo, da so edini pravoverni kristjani. Medtem ko jih je bilo po nekaterih ocenah med dvema vojnama več sto tisoč, jih je zdaj bistveno manj. kar priča o nenehnem preganjanju (v Grčiji je priznana le ena pravoslavna cerkev), pa tudi o modernizaciji grške družbe. Jehovine priče Čeprav gre za obrobno krščansko ločino, ki ima v Grčiji več deset tisoč pripadnikov, se mnogo pogosteje obravnava kot manjšina, katere člani odklanjajo služenje vojaškega roka, kar ima za posledico visoke zaporne kazni. Zaradi tega je Grčija ena izmed tistih držav, ki jo organizacija Amnesty International redno navaja v svojih poročilih. Z druge strani pa Jehovine priče preganja tudi prvoslav-na cerkev, in sicer z metodami, ki so nesorazmerne številu pripadnikov te sekte. Kateri problemi Obstoj naštetih manjšin kot tudi stopnja tolerance, ki jo grška družba kaže do posameznih manjšin, sta rezultat dolgotrajnega boja za supremacijo, ki je na Balkanskem polotoku potekal ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Gonilna sila pri uresničevanju te naloge je bila nacionalizem - njegove korenine je mogoče zaslediti že v literaturi iz obdobja razsvetljenstva. Ta boj, za katerega je veljalo, da je rezultat precej nenadnega prebujanja težnje balkanskih ljudstev, da se osvobodijo turške oblasti, je v resnici posledica zgodovinskega preizkusa, ki so ga, obremenjene s paradoksi iz preteklosti, izvedle države, ki so nastajale na Balkanu. Eden izmed dejavnikov, ki so odločilno vplivali na končni izid, je tudi nastanek grškega nacionalizma, ki so ga ob koncu 18. stoletja razvijali zlasti grški učenjaki iz dunabskih kneževin. Zaradi razlogov, ki jih je mogoče pripisati njihovemu položaju v cesarstvu, so igrali pomembno vlogo pri oblikovanju nacionalističnih tez. To je privedlo do pojma »nacije« in do potrebe po njeni osamosvojitvi z uveljavitvijo državnosti. Pri propagiranju teh idej je bil grški jezik tisti povezovalni dejavnik, s katerim naj bi se ustvarila etnična identiteta ljudstva. O nastanku zgodnjega nacionalizma priča pojem t. i. »imaginarnih skupnosti«, ki ga je ob koncu 18. stoletja uvedla grška književnost. S tem izrazom se je poskušalo poudariti dejstvo, da je turško cesarstvo sestavljeno iz več različnih narcKlov. med katerimi je vladala jezikovna in kulturna strpnost, za kar naj bi bila zaslužna povezovalna vloga pravoslavne cerkve. Takšno ugotovitev podkrepljuje veliko slovarjev in slovnic posameznih etničnih jezikov iz tega časa. »Najverjetneje je Katarcis prvi pisatelj, ki je pisal v moderni grščini, in je namesto izraza .nacija" uporabil grško besdo eihnos - s katero se označuje skupnost, ki se od drugih jasno razlikuje po jeziku in kulturni dediščini.« (Kitromilidis. 1990. str. 27: ta članek je glavni vir za večino podatkov, ki jih uporabljamo v tej razpravi in ki zadevajo nastanek grškega nacionalizma). Po Katarcisu je »nesporno, da je ta skupnost delovala kot jasno definirana .civilna družba", z lastnimi državljanskimi zakoni in cerkvenimi ustanovami. Pri izvajanju oblasti v cesarstvu, ki mu je pripadala, je ta skupnost koristila privilegije svoje cerkve« (isto. str. 27-28). Tako je vero kot prvotni dejavnik povezovanja nadomestila zgcnlovinska identiteta, po kateri so se etnične skupine znotraj cesarstva tudi razlikovale. Po N. Dukasu naj bi priznanje jezikovno-kulturne skupnosti, ki bi ji dominiral grški jezik, podpirala pravoslavna cerkev z namenom združitve čim večjega števila neetničnih Grkov. To poslanstvo naj bi izpeljala grška država po letu 1830. Nastanek državnosti je »povzročil politizacijo dejstev in mitov kulturne etnografije ter transformacijo kulturne razprave v politično moč in kasnejše silovite konflikte« (isto, str. 33) na celem prostoru Balkana. Prav to je tudi razlog za obstoj manjšin v vseh državah - meje so bile začrtane kot posledica mirovnih sporazumov, podpisanih ob koncu srditih vojn. Daleč od tega. da bi s tem poskušali spodbujati novo različico »teorije konspi-racije«. vendar je očitno, da je državni nacionalizem v Grčiji opravil dvojno nalogo: znotraj države mu je uspelo združiti dotlej razdrobljeno družbo in hkrati nezaščitenim delom grškega prebivalstva, ki so ostali zunaj meja miniaturne grške države iz 19. stoletja, posredovati idejo »helenizma«. Kot posledica »dinamičnega prepletanja teh dveh procesov je nastal koncept grškega nacionalnega bistva« (isto, str. 35) - najprej v obliki nacionalne vojske, ki je pomenila mehanizem za socializacijo prebivalstva, saj ji je uspelo do tedaj geografsko in socialno osamljene enote povezati v skupen vzorec začrtanega obnašanja, spodbuditi občutek pripadnosti veliki domovini in vzgajati nabornike v skupnem grškem jeziku. Prav tej vojski je uspelo izpeljati tudi drugo nalogo, in sicer z zunanjimi učinki - prebivalstvo. ki je živelo poti turško vladavino in ni bilo vedno grško, jo je sprejelo za »osvoboditeljsko«. Vzporedno s tem je država izdelala sistem izobraževanja moške populacije do vključno univerzitetne stopnje. Z uveljavitvijo skupnega jezika in enotnega tehničnega strokovnega znanja je nameravala doseči prevzgojo grškega naroda kot celote in hkrati omogočiti širjenje evropskih idej v tista področja, kjer je živelo negrško prebivalstvo, ki je seveda poskušalo asimilirati druge. Učitelje so pošiljali v »helenistična poslanstva« v najbolj odmaknjena področja cesarstva, medtem ko je bila naloga precejšnjega števila konzularnih predstavništev tudi v tem, da pomagajo pri ustanavljanju grških šol in kulturnih društev, v katerih naj bi se spodbujala grška nacionalna zavest in hkrati na vse možne načine pospešila prizadevanja za osvoboditev prebivalstva. Sodnikom je bilo naloženo, da kaznujejo obnašanje. ki je bilo v nasprotju z nacionalistično kulturo države. Nastanek nacije naj bi pospešila tudi gradnja centralizirane državne strukture. Hegemonija države nad družbo je šla celo tako daleč, da je leta 1833 prišlo do ločitve grške cerkve od carigrajskega patriarhata. Ko je bilo to doseženo, je lahko pričela z uveljavljanjem svojih zahtev glede tistih ozemelj v sosedstvu, za katere je že pripravila grško verzijo »imaginarnih skupnosti« in ki jih je štela za svoje zakonite podaljške. Prebivalstvo na teh ozemljih so vselej obravnavali kot celoto, notranje razlike v smislu različnega etničnega porekla, jezika in kulturne dediščine pa so popolnoma ignorirali, kar je sprožilo ogorčen boj za nadvlado med raznimi etničnimi skupinami, ki so živele na teh področjih. Z druge strani »pa je poziv k nacionalni enotnosti v grSki politični misli sprožil nastanek splošne nestrpnosti, ki je s časom povzdignila nacionalizem v edino sprejemljiv način razmišljanja oziroma v konservativno silo, ki jc bila vodilo notranje politike, po kateri se je vsak dvom o maksimalistično zastavljenih ciljih kritiziral kot nacionalna herezija (isto, str. 42). Iz navedenega je razumeti, da je bil proces ustvarjanja nacionalne identitete naknadni rezultat državnosti. Gre za pot, ki so ji sledile vse balkanske države, in sicer v tej ali oni obliki. T. i. »makedonsko vprašanje« iz konca 19. in začetka 20. stoletja ni nič drugega kot stranski učinek boja za pripojitev tistih etničnih skupin in njihovih ozemelj, ki so bile znotraj obstoječih rivalskih držav v Grčiji, Bolgariji in Srbiji. Te ozemeljske zahteve so oživile spomine iz preteklosti in premaknile tradicionalna zavezništva neetničnih Grkov na tem območju, v glavnem stran od pravoslavnega patriarhata. Ta zgodovinski postopek ponuja tudi razlago za visoko stopnjo nestrpnosti in nezaupanja, s katerim se srečujejo manjšine v vseh balkanskih državah. Poleg tega pa je treba poudariti, da sta diskriminacija in rasizem proti manjšinam v Grčiji tako rekoč neizogibna posledica dveh drugih zgodovinskih, če ne celo kulturnih dejavnikov. Z ene strani imamo tradicionalno nestrpnost pravoslavne krščanske cerkve, ki si je zelo prizadevala zaščititi svojo ortodoksnost pred »krivo vero« oziroma vplivi drugih verskih doktrin. Tako so se npr. v prvih stoletjih krščanstva vsi tisti, ki so poskušali ponuditi drugačno verzijo krščanstva od uradne, ki jo je priznaval Carigrad, izobčili in včasih celo preganjali. Ker so ti bili »heretiki« (monofiziti, nestorijanci) v azijskih provincah bizantinskega cesarstva večina, sta njihovo odtujevanje od cesarskega centra in posledično zatiranje odločilno prispevala k nagli širitvi islama na Bližnjem vzhodu (VVoodhouse, 1991, str. 31 in 38). Kasneje se je boj preusmeril proti zahodu: proti novim »heretikom«, tj. »papi-stom« (katolikom), za katere je na koncu celo obveljalo, da so hujši sovražniki od Turkov - predvsem zaradi križarskih vojn oziroma »zadnjih barbarskih invazij« (Runciman, 1978, XI. pogl.). Četrta križarska vojna naj bi namreč povzročila »pustošenje Carigrada, ki je brez primere v zgodovini« (isto, str. 123). Posledica te vojne je tudi protizahodno razpoloženje, ki je kot politični oziroma kulturni fenomen še vedno prisotno, in ki je svoj čas pomenilo dodaten politični motiv za poveličevanje neohelenistične identitete. In končno: vselej je bil prisoten tudi antisemitizem, vendar bolj v obliki predsodkov kot v smislu eksplicitnih dejanj (Dimitras, 1984). Sodobna grška država, ki je bila uradno priznana 1830. leta, nikoli ni bila sekularna država. Preambula k ustavi iz leta 1975 razglaša, da se ustava sprejema »v imenu svete, stvarne in nedeljive Trojice« in da se za »dominantno nacionalno vero« priznava »vzhodna Kristusova pravoslavna cerkev« (3. člen, s katerim se določajo tudi načela cerkve in edina verzija Svetega pisma, ki se priznava); razglaša tudi »nedotakljivost svobode veroizpovedi«; da je »vsaka znana vera svobodna«. vendar je »proselitizem prepovedan« (kar seveda velja za druge vere in ne za grško pravoslavno - 13. člen); »da je izobrazba osnovno poslanstvo države, njen cilj pa je ... razvijanje narodne in verske zavesti« (seveda v skladu z dominantno vero, 16. člen). Kot posledica naštetih ustavnih določb je v osnovnih in srednjih šolah verski (pravoslavni) pouk obvezen; zaposlovanje učiteljev, ki niso pravoslav-ci, je prepovedano; za vsako gradnjo ali popravilo molitvenih objektov drugih ver se zahteva dovoljenje škofa, kar včasih niti ni tako majhna formalnost. Vendar pa ta nestrpnost »do drugih« ni namenjena le tistim, ki se razlikujejo po veri in jeziku. V sodobni grški zgodovini se je kar trikrat pripetilo, da Grki, ki so izvirali iz krajev zunaj grSkih državnih meja in ki so se masovno priseljevali v Grčijo, niso bih sprejeti z dobrodošlico. Takšen odnos do grških priseljencev je trajal do trenutka njihove popolne asimilacije - gre za »heterohtonce« iz 19. stoletja, za begunce iz Male Azije po 1922. letu (Zgodovina grškega naroda, 1977 in 1979) in za Grke iz Albanije in Cmega morja po 1990. letu. Tretji vir težav, s katerimi se srečujejo manjšine, je prišel na dan šele pred kratkim, vendar pa imajo te težave povsem enako težo. Potem ko so se balkanske vojne končale (1912-13). se je grško ozemlje povečalo za 68%. prebivalstvo pa za» 78%. Grčiji so bili priključeni večji del Makedonije in Epirja ter večina Egejskih otokov. Vendar pa je kot posledica teh sprememb celo tretjina nove populacije pripadala manjšinam. V tem smislu se je nekdanja Grčija, kije bila do 1912. leta še povsem homogena, transformirala v državo, v kateri je kar 15% prebivalstva pripadalo manjšinam, ki so bile skoncentrirane zlasti v severnem delu države, blizu meja z drugimi balkanskimi državami. Večina teh držav je gojila revizioni-stične težnje do Grčije: rojake, živeče v Grčiji, bi lahko, ali pa tudi je. uporabljala za uresničevanje iredentističnih ciljev. Tudi po zamenjavi prebivalstva med Turčijo in Bolgarijo je bilo (najmanj) 6% celotnega grškega prebivalstva sestavljeno iz pripadnikov manjšin. Slednje se je obravnavalo kot stalna grožnja ozemeljski celovitosti grške države, saj jih je bilo razumeti kot potencialne /oziroma celo dejanske/ trojanske konje, ki naj bi služili tujim državam pri uresničevanju njihovih ozemeljskih pretenzij. Obstajale pa so tudi drugačne oblike nestrpnosti - v tem smislu je značilen primer sefardskih Židov v Solunu. Čeprav ni bilo opaziti znakov odkritega sovraštva, jim grško prebivalstvo vseeno ni bilo naklonjeno - zavidali so jim njihovo premožnost. Da bi odpravili naštete probleme, se je grška država bolj ali manj vztrajno trudila doseči asimilacijo ali pa vsaj nevtralizirati potencialne grožnje manjšin. Pri tem ji ni uspelo, saj so »na politično orientacijo manjšin v pretežni meri vplivale tuje vlade oziroma organizacije izven Grčije, ki so računale z njihovo lojalnostjo in s tem seveda prekrižale račune grške politike« (Mavrogordatos, 1983, str. 229). V času najbolj kritičnih volitev, ki so bile leta 1915 in 1920. s katerimi naj bi se uresni6la »grška zamisel« (grški iredentizem). se je pokazalo, da so grške manjšine sovražno razpoložene do iredentističnih ciljev liberalnega vodje Elefteriosa Venicelosa. Druge volitve so pnspevale k njegovemu defmitivnemu padcu in poskrbele za nekoliko pt)enostavljeno, a vseeno tako rekoč uradno tolmačenje dveh zgodovinskih dogodkov: t. i. »katastrofe Male Azije« in trajne izgube jonske zibke grške civilizacije. S tem je bila usoda teh manjšin zapečatena, saj so bili prav liberali tisti, ki jim je bilo poverjeno organiziranje nove postiredentistične države med dvema vojnama. Konservativci, ki so jih nasledili v 30. letih in nato po drugi svetovni vojni kot tudi socialisti, ki so bili na oblasti po letu 1981. stališča obeh struj pa je podpirala velika večina intelektualcev, so zlahka sledili takšni politiki. Celo tedaj ko je odstotek teh manjšin padel na 3% in v času. ko se je nedotakljivost državnih meja štela za enega izmed glavnih načel svetovnega reda pt> letu 1950. Zgodovina manjšin je torej zgodovina diskriminacije. »Prav vse manjšine so bile deležne te ali one oblike diskriminacije - v odvisnosti od stopnje in oblike njihove posebnosti ter glede na njihovo gospodarsko moč. Do diskriminacije je prihajalo tako s strani pravoslavne krščanske večine kot tudi s strani grške države. Pojavljala se je in se še vedno pojavlja v različnih oblikah - od kratenja pravic pa do grobega nadlegovanja in preganjanja« (Mavrogordatos. 1983. str. 229). V tem smislu »je občutljivost, s katero se obravnava vprašanje manjšin, dodatni pokaza- telj. da postopek narodne integracije, ki se je pričel pred več kot sto leti. še ni končan. Šolski učbeniki v osnovnih in srednjih šolah dobesedno molčijo o obstoju skupin, kot so Kucovlahi, Pomaki, Sarakacani, ter o albansko ali slovansko govorečem prebivalstvu v Grčiji. Hkrati pa je treba poudariti, da je identificiranje helenizma s pravoslavjem drugim verskim manjšinam, kot so rimskokatoliška, protestantska, židovska ali muslimanska, skoraj onemogočilo integracijo v prevladujočo grško kulturo. Celo danes, in sicer potem ko travmatične izkušnje v zvezi z iredentističnimi boji ob prelomu stoletja in državljansko vojno počasi izginjajo, so naštete manjšine za veliko večino etnično čistega dela grškega prebivalstva v najslabšem primeru neznane, v najboljšem primeru pa so obskurna tuja tkiva (Diamanturos. 1983. str. 55). Osnovni problem je torej v nepriznanosti manjšin. Še do nedavna je bilo uradno stališče, da »v Grčiji obstaja le ena manjšina, muslimanska, ki je priznana z mednarodnimi sporazumi (lozanskimi) in je vsekakor verska manjšina«. Gre seveda za pristop, ki je poln nasprotij: če so muslimani v Trakiji zgolj verska manjšina, zakaj se potem v tej obliki ne priznavajo tudi katoliki. Židi in protestanti? Če z druge strani vzamemo, da je prav dejstvo, da muslimani govorijo turško tisto, kar jih razlikuje od drugih nepravoslavnih Grkov, potem jim je treba priznati. da so narodna (ali etnična) manjšina. To bi seveda povzročilo priznavanje statusa manjšine tudi Grkom, ki govorijo druge jezike, tako npr. slavofonskim manjšinam, Vlahom. Ciganom. Arvanitom itd. V bistvu grški pravni sistem implicitno priznava obstoj teh manjšin, in sicer tako da loči »alogene« (različnega izvora) in »homogene« (enakega izvora) Grke. Prvi. ki jim je mogoče odvzeti državljanstvo ali pa odkloniti zaposlitev v šolah, so osebe, za katere je v skladu s sodbo državnega sodišča ugotovljeno, da ne »čutijo nacionalne pripadnosti« (Armenopulos. 1975. str. 10). Do ugotovitve, da gre za Grka z »alogenim« poreklom. se običajno pride na podlagi kriterijev, kot so: enako poreklo rase, običajno (ne pa tudi nujno) skupni jezik in vera in še zlasti skupna zgcnlovina ter ideali. Takšno uradno stališče Grčije je posledica nedavnega vztrajanja oblasti, po katerem muslimani v Trakiji nimajo pravice izreči se za Turke, kljub temu da so morali po administrativnem odloku iz 50. let naziv »musliman« nadomestiti z nazivom »Turek« (Helsinki Watch Report. 1990. str. 51-52) ter dejstvu, da jih šolski učbeniki še vedno obravnavajo kot »Turke« (Skulatos idr., str. 117). Pred kratkim je izšlo pet poročil s podatki o stanju in problemih manjšin v Grčiji, in sicer: Helsinki Watch Report (1990), ki zadeva muslimane; poročilo Minority Rights Group, ki obravnava manjšine na Balkanu (Poulton, 1991); poročilo Minority Rights Society (grška podružnica Minority Rights Group) o manjšinah v Grčiji (1992); poročilo State Departmenta ZDA o kršitvah človekovih pravic po svetu (1991) in, končno, poročilo komisije pri Evropski skupnosti v zvezi z jezikovnimi manjšinami v Španiji, na Portugalskem in v Grčiji (1990). V tabelah, ki so v nadaljevanju, smo povzeli osnovne ugotovitve, ki zadevajo navedene manjšine in probleme, s katerimi se srečujejo. A: Navedba manjSin HW MRG EDM USDS EC 1 Muslimanska manjšina Turki • • • • Pomaki • • • • Cigani • • • • Gagauzi (krščanski Turki) • turiko govoreči • 2 Slovani • * Slavomakedonci (slovanski Makcdonci) • • • 3 Arvaniti (pravoslavni Albanci) • • • 4 Sarakacani • 5 Albanci - Čami (muslimani) • • 6 Vlahi - Kucovlahi - Aromani • • • • 7 Židje • • 8 Armenci • 9 katoliki • 10 protestanti • 11 stari kalendaristi • !2 Jehovine priče • • 13 Cigani (nemuslimani) • • B: Diskriminacija manjšin v Grčiji HW MRG EDM USDS EC I. Diskriminacija muslimanske manjšine 1) Kršitev človekovih pravic: - izguba državljanstva kot posledica samovolje • • • • - omejeno območje gibanja okrog gorskih vasi • • • • - odvzem potnega tista • 2) Negiranje turške identitete - priznavanje manjšine le kot verske • - prepoved turških imen v posameznih področjih. združenjih • • - zastarelost turških šolskih učbenikov • • • - sprejemni izpiti za vstop v turške srednje šole so v grščini • • « - neprimerni učitelji iz solunske univerze • • • • - država ne priznava turških diplom • 3) Poniževalni odnos - grožnje, zaslišanja, policijski nadzor in nadlegovanje • 4) Svoboda izražanja - tiskano gradivo v turškem jeziku ne otKtaja • * - povzročanje motenj na turški RTV • • 5) Svoboda veroizpovedi - ni dovoljenj za popravilo ali gradnjo mošej • - verske poglavarje - muftije - izbira grška vlada • • • - nadzorovanje »vafkov« s strani nemuslimanov • • • 6) Politična svoboda - spremembe volilnih okrožij med volitvami 1989 340 - 3% nacionalni prag za sodelovanje na volitvah (vstop v državna telesa) • 7) Enakost pred zakonom - ni dovoljenj za traktorje.' stroje in strelno orožje - ni dovoljenj za gradnjo ali popravilu hi< - muslimanske vasi so brez infrastrukture' - podržavljanje rodovitnega muslimanskega zemljišča - nevkljufevanje v javni sektor - za muslimane ni kreditov / posojil' - prepoved nakupa ali prodaje zemljišč - nepriznavanje lastninske pravice muslimanom m • 9 • • • • • » • • • • • • • • • • • • • 11. Diskriminacija Ciganov HW MRG EDM USDS EC - nimajo državljanskega statusa - taborjenje zunaj označenih območij je nezakonito « • in. Diskriminacija Slovanov - prepoved tiskanega gradiva na mejah - nepriznavanje jezika / združenj • • ■ IV. Diskriminacija Jehovinih prič - ni oprostitve služenja vojaškega roka; zaporna kazen • m Leta 1991 je grška vlada, resda zelo boječe, poskušala izboljšati svojo politiko v zvezi z vprašanjem manjšin, in sicer tako da je muslimanom priznala njihovo trojno nacionalno identiteto (vendar s tem, da Turke opredeljuje kot »tiste, ki so turškega porekla«), s čimer naj bi bil konec diskriminaciji. Poleg tega je ustanovila tudi Center za razvoj Trakije. Vendar je bila reakcija socialistične opozicije zelo ostra, saj je s tem v zvezi od parlamenta zahtevala odgovor; nekdanji namestnik zunanjega ministra John Kapsis pa je direktorja Centra, Johna Valinakisa, posredno obtožil, da »njegova nacionalna čustva in drža niso povsem neoporečni« (Ponti-ki. 26. 9. 1991). Naslednji dan se je v časopisu Katimerini pojavil komentar z ugotovitvijo, da »... ko bomo dočakali dan. ko bo g. Kapsis program Evropske skupnosti, ki ga izvajajo vrli uslužbenci državne uprave v Ministrstvu za zunanje zadeve, obtožil kot program, ki služi interesom Turčije (!), bodo tudi nas začeli skrbeti ne le načini za reševanje manjšinskih problemov, temveč tudi hipemacionalizem Machartijevskega tipa. ki je prisoten v nekaterih krogih«. Problemi, s katerimi se srečujejo nekatere druge manjšine, zagotovo niso tako izraziti. Kljub temu pa se Židje še vedno počutijo nelagodno. »Za Grčijo velja, da ' Tc oNikc dHkhminMjc luvaia ludi Simeon Soliandis. no>m«i. rojen v Carigradu (1990). po katerem «anje v Traki)! ni tako tlabo. kol lo skutajo pnkuaii manjSinski aktirisit. Kljub lemu pa ludi sam ugotavlja, -da j« Trakija padra()e. na katerem delovanje demoktati(nih natci ni tako udnkovito.. kar podkrepl)uk t intervji^i. v katerih nunjSinski politiki in botci navajajo nekatere inned oblik diskriminacije, ki so jih deležni. V porotilu EDM diskriminacijo raanjlm bolj ali manj ekspliolno priznavajo tudi predstavniki vieh treh političnih strank je izmed vseh držav najbolj antisemitska. Tako se grSki Židi. ki že vsa leta živijo v Grčiji, še vedno obravnavajo kot nezaželeni tujci« (Članek J. J. Cohna v časopisu Katimerini z dne 5. 10. 1991). Katoličani se pritožujejo glede dejstva, da jim oblasti ne dovolijo zaposlovanja katoli.ških učiteljev v šolah - celo v tistih, kjer dominirajo katoliški učenci. Pritožujejo se tudi zato. ker nekateri škofje ne dopuščajo katoliških verskih sprevodov. Protestanti so pogostokrat obtoženi, v nekaterih primerih pa tudi obsojeni, da izvajajo proselitizem. Jehovine priče (in drugi, ki se sklicujejo na ugovor vesti) prebijejo mnoga leta v vojaških zaporih zato, ker nočejo nositi orožja. Tudi Cigani se pogostokrat zavračani v svojih poskusih, da bi se vključili v grško skupnost ali šole. Potem ko se je poročilo ameriškega State Departmenta nekajkrat ozrlo na njihove probleme, včasih tudi v nerodni obliki, so končno tudi slavofonski prebivalci prvič doživeli, da jih omenjajo tudi grške oblasti (vendar ne kot Slavomakedonce). Kljub temu pa grške oblasti tej manjšini niso dovolile ustanovitve kulturnih društev. V tem smislu povsem drži, da se Grčija čuti ogrožena zaradi jugoslovanske republike Makedonije, ki skuša celemu svetu dokazati dejstvo, da obstaja ljudstvo, ki se imenuje Makedonci - kar velja za Jugoslavijo in tiste države, kamor so emigrirali, npr. v ZDA, Kanado ali Avstralijo - kot tudi dejstvo, da je v Grčiji in Bolgariji nekaj milijonov zatiranih Makedoncev, ki so neposredni potomci Aleksandra Velikega, pri tem pa ne ponuja prav nobenih dokazov za svoje trditve, ki v nobenem primeru ne držijo. Ker so zaradi navedenega razloga Atene zelo občutljive do slavofonskega vprašanja, jugoslovanskih republik in njihovega ljudstva ne obravnavajo po njihovem imenu, temveč raje uporabljajo ponesrečeni izraz »Republika Skopje« in »Skopjanci«. Še več: grška država je izjavila, da ne bo priznala neodvisne države z zgoraj navedenimi imeni. Prav ta obsesija, ki zadeva t. i. »makedonski problem«, je privedla do tega, da so vse grške politične stranke dale enotno podporo srbskemu političnemu vodji Slobodanu Miloševiču; nekateri politiki, kot npr. prejšnji minister za Makedonijo in Trakijo v socialistični vladi, Stilianos Papatemelis, so šli tako daleč, da so podprii celo vodjo opozicije, nacionalističnega srbskega bojevnika Vuka Draškoviča. Vsi pričakujejo, da bi bil z vključitvijo makedonske republike v Veliko Srbijo, za kar si omenjena srbska voditelja tudi prizadevata, problem rešen. Hkrati pa se je direktor zelo vplivnega tednika Ekonomikos tahidromos (26. 9. 1991) uprl ameriškim revijam, ki so trdile, da ima Grčija ozemeljske težnje do jugoslovanske Makedonije - šlo naj bi za »vulgarne laži«, ki so produkt bodisi »podkupljenih« novinarjev ali pa »informacij, ki so jih posredovale ameriške oblasti«. V obeh primerih se je zahtevalo, da grška vlada toži reviji zaradi širjenja neresnic. Hkrati pa je Papatemelis pozval vlado, da začne govoriti »o resnični manjšini - o grških Vlahih, ki živijo na teh prostorih in ki jih je blizu 200.000«. (To vima, 29. 9. 1991) Še več: tudi članek Nikosa Marakisa v tedniku To vima je opisoval ozemeljske težnje, ki jih imajo Grki do same Republike Makedonije, predvsem iz razlogov nacionalne varnosti. Kakšne so perspektive? Nekateri se sprašujejo, ali ni Grčija dokončno izgubila priložnosti, da bi državam na Balkanu in v Vzhodni Evropi (torej geografskima področjema, ki jima pripada) in ki (še) niso članice Evropske skupnosti, postala vzor za uporabo načel strpnosti in vprašanja integracije manjšin, kar je temelj vsake demo- kracijc. torej tudi tiste, ki jo zagovarja EGS. Odgovor na to vprašanje bi utegnil biti zelo pomemben tudi za samo GrCijo. Manjšine, ki obstajajo na njenem ozemlju in ki so mnogim Grkom (povprečnim državljanom, politikom, intelektualcem) sinonim za prekletstvo, bi v resnici lahko postale blagoslov - seveda le, če se država in njene vodilne strukture odločijo za razumno manjšinsko politiko in dokončno opustijo prakso poenostavljenega reagiranja na zahteve manjšin oziroma njihovih, niti najmanj altruistično razpoloženih »gospodarjev« zunaj Grčije. Povsem se strinjamo z ugotovitvijo Minority Rights Group (1991), po kateri je »jasno, da predstavljajo največjo grožnjo za varnost mnogih držav prav notranji konflikti z manjšinami, kar vključuje tudi dejstvo, da te države nimajo poguma, da bi sprejele različnost. Pokazalo seje, da je zatiranje manjšin neuspešna strategija, ki sproža konflikte in zavira razvoj. Bilo bi torej modro, da bi vlade vseh držav na tem področju kar najhitreje revidirale svojo manjšinsko politiko in s tem prispevale k večjemu medseb<^jnemu razumevanju v težkih časih, ki so pred nami« (str. 210). Ta obveznost je še toliko pomembnejša danes, ko so vse balkanske države podpisale sporazum KEVS, ki pripoznava pravice manjšin in tej organizaciji dovoljuje, da lahko, če je potrebno, opravi poizvedovanje v zvezi z dejanskimi kršitvami teh pravic in tudi intervenira brez soglasja prizadete države. Med vsemi balkanskimi državami je Grčija najbolj demokratična, najmanj nestrpna do svojih manjšin in tudi najbolj razvita. Vse to ji tudi omogoča izvajanje agresivne politike. Nasprotno, če bi svojim manjšinam (katerih odstotek je nižji kot v vseh drugih državah na Balkanu) priznala pravice, ki jim gredo, bi jih lahko uporabila kot »most prijateljstva«, ki bi Grčijo povezoval s sosedami. Takšno manjšinsko stališče bi Grčiji omogočilo da. četudi nekoliko prepozno, zahteva uveljavitev pravic zdesetkane grške manjšine v Turčiji; da postane edina mejna država, ki bi podpirala Makedonijo - ob pi>goju, da slednja opusti svoj iredentizem, če ne želi, dajo vsrka Srbija ali (kar je nekoliko manj verjeten scenarij) Bolgarija in, nazadnje, da mogoče celo nudi podporo Albancem, ki ne morejo zaupati ne Srbom (zaradi Kosova), ne Italijanom (zaradi okupacije v obdobju med svetovnima vojnama). Sedanja vlada je pričela s preusmerjanjem svoje politike. Čeprav gre zaenkrat za sramežljive poskuse, ki pri mnogih sprožajo dvom glede njihove iskrenosti, se zdi, da je začeta usmeritev pravilna. Lahko le upamo, da bodo diplomati, ki si prizadevajo za modernizacijo politike do manjšin, kljub militantnemu nacionalizmu večine njihovih kolegov in socialistični opoziciji na koncu le uspeli. Gre za dopolnjeno in razširjeno Dimitrasovo verzijo (191b). Prevedla B. Hočevar-Frantar