36
Naši dopisi.
Iz RllSijC 20. jao. — 77. — ,,Parturiunt montes, nas-citur ridiculus mus" bi se lehko reklo ob Angleškem parlamentu, ki so ga poslednji četrtek odprli, cele tri tedne poprej , nego je to navadno. Vladni Angleški listi so trobili po svetu, da ministerstvo ima važne predloge predložiti parlamentu; govorili so o 10 milijonih funtov šterlingov, katere bo ministerstvo tirjalo za priprave na vojsko; celo cesarica-kraljica je začela pisariti vojna pisma in hoditi zajutrkovat k svojim ministrom; zbirali so se razni metiogi , ki so ministerstvo izpodbujali z resolucijami , da se postavi krepko na noge na obrambo Angleško turških interesov, a tudi vladni protivniki so sklicevali metinge, ki so kovali unim resolucije, Gladšton se je oglasil v nekem pismu, da „bo povzdignil svoj glas v parlamentu"; — no! parlament so odprli, in kaj je iz vsega tega? Gladšton in Derbi sta drug drugemu povedala, da sta drug z drugim popolnem zadovoljna! Umu so tedaj Angleži do 17. januarija toliko šumeli? Najbržeje so le hoteli razpoložiti muskule sveta k smehu ,   katerega   so hoteli
37
izbuditi 17. januarija s svojimi mesetarijami, zapisanimi v notah od 12. decembra preteklega leta do 14. januarija tega leta. Oni so se morda bali, da svet se se bo smejal, ampak jih bo le miioval zavolj take dolgočasne puščobe, s kakoršno so se za pust ošemiii pod imenom ,,Velikobritansko posredovanje med Turčijo in Rusijo." Za nas je v imenovanih Angleških notah najbolj važno to, kar je Angleški poročnik pri našem dvoru, gosp. Loftus, pisal 9. januarija svoji vladi, namreč, da po misli kneza Gorčakova je mir mogoče doseči samo z dvema pogojema: ,,prvič, da Ruska armada gre (namesto premirja) naprej, in drugič, da Turčija mora biti preverjena, da ne prejme od Anglije nika* koršne pomoči". Ta odgovor kneza Gorčakova, zapisan v noto Angleškega poročnika na Angleško vlado, je tako ohladil Bekonsfilda in Derbija, da jima že ni treba več za vojna priprave 10 milijonov funtov šterlingov, pa tudi je ohladil prevročo kri Avstrijskih turkofilov.
V Pievni so izkopali iz zemlje že 16 topov,   katere je Osman zakopal.
Kaj je boljše, plen v „barbarski" Rusiji, ali svoboda v „razsvetljeni" republikanski Franciji? Na to prasanje je dal zanimiv odgovor nek Francosk liberalec, zajet v Pievni z Osmanovo Turško armado. Ko se je namreč predstavil v Bogotu — se vč da ne dobro-voljno — naši vojni oblasti ter dokazal, da on je prav za prav dopisnik nekega Francoskega časopisa, so mu ponudili, da kot Francoskega podložnika ga bodo od pravili v Petrograd ter tam ga izročili Francoskemu poročniku, kateri ga bo odpravil v Francijo. Mislili so, da mu bodo Bog ve kako veselje naredili ponudivši mu zastonj vrniti se v domovino, kjer svoboda procvetava. Al Francoski svobodnjak se ni od veselja zasmejal, ampak postal je bled kot mrtvaški prt in kolena so se mu zazibala ne v šalo, posebno ko je zvedel, da v spremstvu velikega kaeza je Francoski vojni agent Galjar. Začel je prositi, da bi se mu ne skazale take milosti, in zagotovljal je, da njemu je ljubša vsaka bridkost Ruskega plena, k a fcor vsa s l ados t Francoske svobode; dokazavati je celo začel, da on ima vso pravico s Turki vred šteti se za vojnega plenika zato , ker ni samo dopisnik Francoskega časnika, ampak še posebno Turški oficir v Turški službi pri Turški armadi, in zato, je rekel, mora prositi, da bi mu ne daji svobode in ne poslali ga k Francoskemu poročniku. Čuden svobodnjak je to, so mislili v našem glavnem stanu, ko so slišali molitev svobodnjaka, da bi mu Bog in milost carjeva ne daia svobode. Ko so začeli dalje preiskavati njegove okoliščine, se je pokazalo , da ta svobodnjak je neki gospod Olivje Pen, bivši tajnik znanega Rošfora; v imenu ,,človekoljubja, omike in svobode" se je on zapisal za Turško službo v Turško armado, želeč „boriti se z Ruskim barbarskim despotizmom." Dobro srečo! V Pievni je imel skoraj 5 mesecev priložnost ponavljati to , kar je pred 6 leti delal v Parizu: „v imenu človekoljubja, omike in svobode požigati in ljudi klati" , v Pievni pa še več; ,,v imenu omike in svobode" je menda s Turškimi bašibu-zuki rezal kristijanom nosove. Bognasskoro izbavi takih svobodnjakov! — Jako zanimiva pisma nam v Rusijo piše knez Sahovskoj iz stana generala Gurko, iz katerih je posebno razvidno, s kakošnimi težavami so se borili naši junaki na Balkan i h že pred zimo. Naj „No vicam" podam tu odlomek iz knezovega pisma o tem, kaj se je godilo na Balkanskih^ gorah h koncu novembra meseca. ,,Sedlo gore Sandornika, ki se tudi Strigla Balkan imenuje — pravi — so Turki silno utrdili, a naše armade so ga oblegle iz dveh strani za-3evši  ga   proti  sovražniku   na   dveh   pozicijah.    Pot iz
Etropolja   k njim drži   po  globokem  in   ozkem jarku, ko nec katerega   ima   svoj  stan Jekaterinopoljski grena-dirski polk.    Tukaj   se   deli pot na dve strmi stezini v goro,   ena   namreč   drži   na   desno   k poziciji generala Dandevilja,   druga   na  levo   k  generalu Rauchu.    Obe stezini držiti v strmo goro,   zaraščeno   z visokim   gozdom,   s   katerega   se  ni   videl   ne   naš   ne   sovražnikov stan.    Samo dim tam   pa   tam   se   vzdiguje   iz   gostega drevja in visi pod nebom ter kaže,  kje mora  biti stan. Glede po dimu  bi se zdelo,   da naš stan je  blizo,   a v resnici do generala   Dandevilja je   8 vrst,   do   Raucha malo bliže.   Po gozdu se razlega glasen krik, gejkanje, godkanje in nukanje, ki odmeva z raznih strani gozda in gor.    Tam vlečejo v goro topove, dvanajst volov je vpreženo v jarmih sparoma, par za parom pred ogromnim topom,   po vsakem volu en Bulgar maha s palico, oglušilno   kričeči   zdaj   v bas zdaj   v tenor.    Od jarma prvega para volov je nategnjena dolga  vrv,   za katero vlečejo   naši   vojaki  in Bulgari  pomagajoči volom.    Al vrv je še prekratka; prva dva Bulgara sta stegnila vsak eno roko, za njune roke sta se oklenila dva vojaka,  za roke teh   spet   dva   Bolgara itd.    Naredili so tako živa verigo iz kakih 15 parov ljudi.   Samega topa ni videti, on je zginil v množici ljudi,   ki   so se zacepili  vanj  z vseh strani:   po sest mož   okoli koles,   ki z rokami in nogami pritiskajo,   vlečejo in   porivajo za špice in plo-tišča.     Vsa   množica   je    podobna   gostemu   mravljišču iz ljudi,   ki   napenjajo   vse   žile   in   siie s krikom ,,nu, nu-   geJ >   gej •   hi> W" tako,   da ne razločiš nikakorš-nega celega glasa. Pet minut počitka! „Ej, dubinašku!" je zakričal nekdo v   množici ,   „ej ,   ej ,   zapoj ,   morda pojde!"    Suh majhen vojak je zapel s čistim tenorom: „Ej, dubinuška uhnet!" „Ej zelenaja sama pojdet!" — so v koru zapeli vsi   drugi.    Mravljišče   je zamrgolelo okoli topa: „gej, gej, gej!" kriče prvi,  „nu, nu, nu!" odgovarjajo zadnji; pesmi od krika že ni slišati, a top leze polževo pot, ozko, spolzivo, blatno, strmo v goro. Iz blata mole po stezini kamni, zdaj ostri, zdaj gladki, ki pot samo kaze.    Ogniti se blata  in   kamnja  ni mogoče, treba je vleči top po njem, tam pa tam tudi čez debele korenike dreves,   ki so prepregle stezino s celo mrežo odrastkov.    Delo je težko,   počasno,   ko bi Bog dal vsako uro eno vrsto daleč   prevleči top,   pa koliko časa   je   še   treba   na   počivauje!    Al čas teče!    To je vojska s prirodo, orožje so žile , uporni boj fizičnih sil z Balkanskimi gorami.    14   topov so tako že   prevlekii na pozicijo   Dandevilja   in   14   k Rauchu.    Pred   in za topovi   se pomika   v   goro   dolga vrsta   ljudi,   konj   in oslov s težkim   tovorom   na   hrbtu,   oni nosijo korbe s suharijami, sodčike z vodo in mehove 8 streljivom."
O Osmanu, kakor pripovedujejo, se je začelo preiskavanje. V Pievni se izkopali iz zemlje nekoliko Ruskih in Rumunskih teles, in tako se je odkrilo, da Turkov Pievni so ranjene ravno tako mučili, kakor na Šibki in pri Telia u. Vrh tega je še prasanje, kaj se je zgodilo 8 tistimi vojaki, ki so zdravi padli v roke Turkov? Rumunija trdi, da Rumunskih vjetih bi moralo biti v Pievni do 2000, Ruskih bi tudi moralo biti do blizo tisoč. Osman bo tedaj dajal težki odgovor: jih je on li velil mučiti in ubiti? On bi vsaj bil moral za to skrbeti, da bi jih njegova tolovajska druhal, ki se je imenovala ,,armada" , ne bila smela ubivati. V naših časopisih ofieijaloih sporočil o tej grozoviti Turški surovosti še nismo čitali, ali Os-mana so zadržali v Kišenjevu, tedaj mora nekaj biti res iz vsega, kar se o njem govori.
V (iorici 27. jan. — Naš „Isouzo" je tako dolgo vrtal in vrtal, dokler si je prevrtal luknjo do zbornice deželnega šolskega sveta. Slišal je tedaj — ,,Isonzo" namreč —   glede   obravnav in sklepov d.   šolsk.   sveta
38
v seji 16. t. m. tole: Na dnevnem redu ste bili med drugim tudi te-le dve točki: a) Deželna jezika (ital. in slovenski) naj nehata biti zapovedana predmeta v tukajšnjih srednjih šolah; b) c. kr. 3razredna deška vadnicav Gorici (nekdanja n orni al ka), katera je zdaj paralelna i ta I. - slo venska šola, naj se spremeni v čisto nemško 4raz» redno ljudsko šolo. Oba ta predloga je večina šolskega sveta zavrgla. Nasvet, da naj se sedanja dekliška nemška šola (združena z ženskim uči-teljiškim izobraževališčem) preuravna v paralelno ital.-slovensko dekliško vadnico s tem pogojem, da postane deška vadnica nemška, tudi ni obveljal, ker ni bil na dnevnem redu. Tako se tudi niso pretresale prenaredbe učnega načrta za deželna jezika v srednjih šolah, potem ko je bil padel princip ,,neobligatn<sti(' teh jezikov. Vse to in tudi nekaj razlogov, a katerimi so se zgorej navedeni nasveti podpirali, ve „Isonzo" povedati. Odgovoren za ta sporočila in njih resničnost naj bode „L' Isonzo". — Prav tisti list omenjenega Časnika, ki je prinesel sporočilo o seji deželnega šolskega sveta od 16. jan., ima tudi precej dolg, pa dovolj zmeren vvoden članek o imenovanji novega direktorj a za tukaj šnji gimnazij. Novi ravnatalj je — kakor je znano — g. Theodor P a nt k e, vdosedaj vodja gimnazije v Bolcanu, rojen v Pruski Sleziji. Kakor ni „Is." zastran prejšnjega ravnatelja, dr. Zindler-j a, dobro podučen, tako — nadejamo se — da se tudi strah njegov in njegova prerokovanja glede novega direktorja,   ne uresničijo.
—  Ker sem že pri šolskih rečeh, naj povem še dvoje šolskih vesti. Preteklo sredo (23. t. m.) zvečer je umrl tukaj Dunajski (Therezianskega gimnazija) prof. g. Koren, izvrsten filolog, sin nekdanjega blagega srednješolskega nadzornika Primorskega V. Korena, kateri je leta 1862. v Trstu umrl. Prišel je bil prof. Koren v Gorico preteklo jesen, ker je za pljučno s uši c o bolehal. Imel je pa tudi bramorko (Beinfrass) na roki in so mu bolno roko malo časa pred smrtjo v Trstu odrezali. (Pač potrebno je bilo to!! — saj je vsak otrok vedel, da to zimo za pljučno boleznijo umrje.) Kost odrezane roke je imel mrlič pri sebi v trugi. Poslednjo čast mu je izkazal v četrtek gimnazij.
— V tukajšnjem zavodu šolskih sester je umrla ni davno neka deklica Z. za srčno vodenico. Ali naš ma gistratni tajnik, g. P., je sprejel v zapisnik neke govorice, vsled katerih bi bila bolezen omenjene deklice nalezljiva ,,rudeča vročica'1. Iz „zdravstvenih ozirov1' je poslal municipij brž svojega zdravnika v zavod. Nasledek tega je bil, da je došel šolskim sestram ukaz, šolo za vnanje deklice zapreti, notranje pa v 3 dneh razpustiti. Ali prednica se obrne telegrafno v Trst na namestništvo, katero je poslalo v naglici ondašnjega zdravnika dr. Zadro-a*) v zavod. Vsled njegovega sporočila je c. k. namestništvo 25. t. m. županovo na-redbo ovrglo v tem , da — ker ni zdaj nikake nalezljive boleani v zavodu, — ni treba razpustiti notranjih odgojenk , zunanjim pa naj ostane šola še zaprta. Današnji „Ecotl je prinesel mikaven komentar k municipijskemu ukazu. — Dne 22. jan. je bil posvet o načrtu kupčij ske zbornice zadevaj očem ustanovitev „ljudske banke". Nazoči gospodje (20 jih je bilo) so v principu odobrili predloženi načrt, za katerega natančniše pretresanje je izvoljen odbor 7 m< ž, med njimi g. župan dr. Deperis, 2 Ritterja in drugi. — Ze spet prenaredbe v naši deželni kmetijski šoli!    Najnovejši   načrt je   ta:    Za  Slovence   bode
) Dr. Z. je deželni  zdravstveni poročevalec.         Pis.
samo po zimi teoretično praktična šola v Gorici, o dru-zih letnih časih pa bosta hodila učitelja okoli po deželi in kmete praktično podučevala. Italijanski oddelek ostane za celo leto , toda izučevaii se bodo v njem — menda tudi le bolj praktično — laški koloni in ga-staldi (to je mah zemljiščni oskrbniki). Vinokemijsko poskuševaiišče se loči od kmetijske šole in združi ee svilorejskim poskuševališčem. Ves ta načrt prihaja od prof. Haberlandt a. Dne 4. prih, meseca februarija bode vse te reči pretresal (privaten) zbor deželnih poslancev^ in, ko bo stvar dognana, pride pred deželni zbor. Bog daj , da bi se ta sitna zadeva enkrat ugodno uravnala in da bi bil dragim poskušnjam konec, brez škode za slovensko  mladino!
NOYOffleStO. {Narodna Čitalnica naša) napravi v spomin Vodniku 2. svečana (v soboto) slovesno beseda s sledečim programom: 1) Rjhrcnana — ,;Himna na Vodnika'4, moški zb^r. 2) Slavnostni govor. 3) F. Rode — >}Qaartetto op. II." a) Moderato. 4) Nedved — „Zeljeu — bariton šolo z glasovirom. 5) Boildieu — „Dame blanche", ouvertura za štiri roke na glasoviru, 6. Autore ignoto — „ Večerna", čveterospev. 7) Allard — Koncertnu fantazija o Donizetti-jevi „Favoriti". 8) Men-delsson — ,,Pozdravu,   dvospev   za   sopran   in   bariton-
9)  F. Rode — ,,Quartetto op. II." b) Adagio, c) Finale.
10)  Heidrich — „Jadransko morje", moški zbor. — Po dovršenem programu: Sijajni ples. Začetek točno ob 8. uri zvečer.
Iz Ljubljane. — V soboto dopoldne je došel tudi ,,Novicam" z Dunaja telegram, da je cesar sprejel odpoved Avstrijskega m i ni s te rs t v a, da pa je odstopivsim ministrom nalog dal, naj opravljajo posle svoje, dokler ni sestavljeno novo ministerstvo. Čeravno s samo premembo oseb Avstrija ne pride iz zadreg, ki niso še nikdar tolike in take bile, kakor so dandanes, ampak da celotno monarhijo rešiti more le odstranjeni d ua liže m (kar zdaj že tudi u3tavoverci sami javno pripoznavajo) in pa korenito predrugačena sistema, to je, ustava prava, vsem narodom pravična, nam je glas odstopa Auerspergovega ministerstva vendar dobrodošel zato, ker je začetek krize, ki naposled pelje do temeljite prestrojbe Avstrije. Da se vprašanje: kak osno ministerstvo pa zdaj dobimo, razpravlja zdaj povsod, kamor prideš in po vseh Časnikih , je čisto naravno , pa tudi ni se čuditi^ da vsak kaj druzega ve in pove, tako, na priliko, da je cesar k sebi poklical predsednika zbornice poslancev dr. Rechbauerja, grofa Hohenwarta, dr. Herbsta, barona Kellersperga, grofa Taaffe a, dr. Smolko itd., da bi ta ali uni sestavo novega ministerstva prevzel ali vsaj v ministerstvo stopil. Po dobrih informacijah, ki jih mi imamo z Dunaja, so vsa ta poročila le kombinacije. Gotovo je, da minister Las ser je po mrtvudu na smrt bolan, minister Stremavr pa je tudi na možganih tako hudo zbolel, da ga včasih manija napada. Ta dva ne bosta tedaj več ministra, a tudi dr. Glaser, Unger, Chlumecki in Depretis so neki izrekli, da v nobeno ministerstvo ne stopijo več; za verjetno pa velja govorica, da knez Auersperg prevzame sestavo novega ministerstva. Hohenvvart zdaj nikakor ne bi prevzel ministerstva, kajti položaj dandanes je še tak, da nobeno ministerstvo , ki prevzame dedšino Lasser-Auers-pergovo , ne bo ostalo dolgo na krmilu , k večemu za par mesecev. Dozdaj na vrhuncu stoječa stranka mora prav do konca pokazati, da ni sposobna, krmilo vladno tako voditi, kakor mora biti na blagor Habsburške monarhije. Dozdaj tudi grof Hoh e n w ar t, kakor več druzih gori imenovanih, ni bil k cesarju poklican. To pa je resnica ,   da   strah  pred Hohenwartom je na Du-
39
aaji že zelo ponehal in da pride čas, ko po novih bla snažah, ki ne bodo izostale sedanjim ustavovercera, postane Hohenwart glasilo vsem pravim Avstrijaocem. Tako stoje danes stvari. Vsak dan nam tedaj utegne prinesti novico, da Auersperg sestavlja novo mini-gterstvo, ki bode, kakor gori rečeno, le začasno, temveč, ker je ie v gosto meglo skrito, kaj se bode iz-kuhaio na Ogerskem, in kaj se zgodi na Turškem. Današnji duaiizem lomi in paralizira odločno postopanje monarhije.
—  Med mnogimi kandidati za mesto c. k. deželnega predsednika Kranjskega imenuje se zdaj tudi knez Metternich, ki je prejšnji čas bil dvorni svetovalce pri deželni vladi in kateri je priljubljen knezu Auerspergu.
—  (Volilni listi za kiipcijskd in obrtnijsko zbornico) morajo zadnji čas danes in ju-ri v Ljubljani biti. Iz več krajev so nam došle pritožbe, da obrtniki, ki trdijo, da plačujejo predpisani divek in ki so zmirom prej volili, zdaj niso dobili glasovnice, drugi pa kakor , na pr. gosp. Jož. Kupferschmied , bivši lekar v Postojni, je dobil glasovnico, — da okrajni sluge zopet pogostoma sleparijo ljudi z nemško in slovensko tiskanimi imeniki kandidatov nam nasprotne stranke, češ, da mora volini list nemudoma podpisan in njim izročen biti itd. Tako je bil celč gosp. notar Svetec po nekem volilcu, katerem je okrajni sluga glasovnico odnesel, nap rosen, naj se pri c. k. okrajnem glavarju Litijskem pritoži, da dobi glasovnico nazaj, katero mu je pod-križano okrajni sluga odnesel, kar se je tudi zgodilo. V Žužemberku 28. dne t. m. še noben obrtnik ni imel izkaznice v rokah. Pa kaj hočemo še dalje naštevati nepravilnosti, naj zadostujejo fakta, da se volitve zopet tako vršijo kakor leta  1875!
—  (V seji dežel, odbora 25. januarija) bilo je na znanje vzeto poročilo glede vdeležbe kranjskega deželnega muzeja pri svetovni razstavi v Parizu. Sestavljena je namreč zbirka najimenitnejših najdeb na Ljubljanskem mahu od starodavnih stavebna kole h (Pfahibauten). Ta za Parižko razstavo odmenjena zbirka obseza memo različnih lončenih stvari najimenitnejše druge najdbe v obilnem številu prav lično pripete na belo pobarvanih deskah, katerih je 42. Ta jako zanimiva zbirka pa, predno odide v Pariz, je od danes naprej za nekoliko časa za ogled vsacemu razpostavljena v spodnjem oddelku Ljubljanskega muzeja. — Nekaterim krajem občine Skoci-janske io Smarjetske je deželni odbor dovolil po 21 oziroma 20 odstotkov, občini Bostajnski po 20°/0 občinske priklade.
— (Mestni odbor) je 23. dne t. m. imel sejo , v kateri so se večidel obravnavale gospodarske mestne zadeve: kanali, mostovi itd, na kratko; obširnejša razprava se je sukala okoli onega zapuščenega pašnika na gradu, ki je lastnina mestna in katerega je odbornik Regali v obravnavo prinesel. Govorili so odborniki: Eegali, Horak, Potočnik, Klun, Lasnik, Ziegler, vitez dr. Kaitenegger in Leskovic, naposled je obveljal Ho-rakov predlog, po katerem se je magistratu dal nalog, naj preiskuje in prevdarja ter potem poroča, ali bi se ta parcela ne dala tako z drevjem zasaditi, da bi bila prijetnemu gajiču podobna in bi se s tem olepšala okolica gradu. Na interpelacijo Potočnikovo v zadnji seji: kaj je krivo temu, da je zadnji čas skor vsak teden požar v dimnikih Ljubljanskih, je odgovoril župan, da se je res marsikaj zanemarilo o nadzor stvu dimnikarjev, njihovih pomočnikov in učencev, kar se v prihodaje ne bo , — da pa tudi nečimurnost hišnih gospodarjev je marsikatere nesreče kriva , in tu sem spada tudi to,   da so v mnoge dimnike vzdidavali
prejšnje čase lesene tramove, kar se zdaj ne sme več. — Po javni seji imela je biti še tajna seja, v kateri bi se bile obravnavala remuueracije , podpore in predplačila mestnim uradnikom. Ko predloga Horako-vega, naj se ta stvar odstavi iz današnjih obravnav, večina ni hotela sprejeti, so narodni odborniki zapustili dvorano; zato pa je moral seji konec biti, ker odbornikov nemške stranke bilo je premalo , da bi bil zbor sklepčen. ,,Tagblattu zato po svoji znani maniri laja na narodno stranko, češ, da ni v vsem pokorna odbornikom , ki se smatrajo dandanes za ,,gospode na ro-tovžu." Ce narodni odborniki zahtevajo, naj tudi seje, v kateri se nagrade in podpore delijo mestnim uradnikom ali služabnikom, bodo javne, a ne skrivne, da mestjani zvedo, kdo je tako marljiv, da nagrado zasluži, in kdo je tako v stiskah, da podpore potrebuje , vendar vendar tako zahtevanje ni pretirano, vsaj uno je častno, to pa ne sramotno. Čemu tedaj za sklepe take skrivnostnih sej, vsaj tudi tako imenovane javne so skrivne,  ker nimajo  poslušalcev.
—   (V odbor Matice slovenske) se ima, kakor v zadnjem listu „Novic" objavljeni program kaže, voliti 16 odbornikov. Ker pa je pri vsakoršaib volitvah vsacemu volivcu po g du, ako ve, koga volijo drugi, priporočajo se po dogovoru z mnogimi društveniki zdolej imenovani gospodje , med katerimi jih je 9 že zdaj v odboru bilo, 7 pa je novih namesti onih, ki so se odpovedali odborstvu. Tudi monsignor Luka Jeran je v novem letu naznanil, da ne more za naprej več odbornik ,,Matici" biti. Ker poleg znanstvenih zadev ima odbor tudi gospodarska , blagajniška in računska opravila , zato potrebuje odbor Matičin različuih moči. Z ozirom na ta različna opravilstva nasvetujejo se gospodje: dr. J are Anton, bivši dež. šoiski nadzornik, Kozier Peter, posestnik, Krisper Val., posestnik, Močnik Matej, učitelj v 1. mestni šoli, Zupančič Vilibaid, profesor v izobraževaliaču za učiteljice, Robič Luka, deželni poslanec, Vilhar Jvan, trgovec, Kržič Anton, katehet v nunskih šolah, dr. Zupanec Jernej, c. kr. notar v Ljubljani, Hubad Franjo , profesor v Ptujem, Erjavec Franjo, profesor više realke v Gorici, M ar uši č Andrej, profesor gimnazije v Gorici, Suklje Franjo, profesor gimnazije v Wien. Neustadtu, Maj cigar Janez, profesor gimnazije v Mariboru, Para pa t Janez, župnik na Vranji peči, Z o Iga r Miha, profesor gimnazije v Celji.
—   (Vabilo k slovesni besedi v spomin Valentinu Vodniku) 2. dne svečana. Program besedi: 1. Zaje — „Hrvatska kantata", svira vojaška godba. 2. Križov-sky — ,,Utonjenaa, moški zbor. 3. Slavnostni govor, zložil Josip Cimperman, govori gospa Fraoja Ravnihar-jeva. 4. Lortzing — iz opere „Car in tesar*4, šestospev, pojo gospodje Meden, Branke, Stegoar, Valenta, J. Pa-ternoster in Nolli , s spremljevanjem glasovira. 5. R. Genee — Posnetki iz operete ,,Seekadet", svira vojaška godba. 5. Winter — ^Jadransko morje", moški zbor s spremljevanjem vojaške godbe. — Po besedi sijajni ples. Začetek točno ob 7!/2 uri zvečer. Vstopnina po navadi poprejšnjih let: vsak ud čitalničin brez razločka plača 50 kraje, — gost, po kakem udu vpeljan pa 1 goldinar.
—  Žalostno naznanilo, daje gosp. Primož Remic, župnik v Škofji Loki, umrl, doslo je danes v Ljubljano; jutri dopoldne bo pogreb.
—  V Celovcu je umrl 20. dne t. m. nas častiti rojak, narodni mož, gosp. Peter Žeravec, bivši predsednik c. k. deželne sodnije, v 72. letu svoje starosti.
—  (Avstrijsko patrioticno pomoeno društvo) na Du-naji je z dopisom od 26. t. m. Ljubljanskemu društvu gospej   za    ranjene   in   bolne   vojake   potrdilo   prejem
40
njemu poslanih 12 zabojev perila in obvez, in izreklo najtoplejšo zahvalo v imenu obeh vojskovajočih se strank.
— (}iBrencelju štev. 2), ki je prišel v soboto 26. dne t. m. na svitio , je bil jako mikaven po besedi in podobi. Skoda, da ga je policija pograbila in tako ni prišel naročnikom v roke. Štev. 3. pride 1. februarija na dan s prilogo, da bodo naročniki Vdaj nekoliko odškodovanj.