St. Jakob: ,,1000-letnica" v občinski sobi naš tednik leto XXVIII — Številka 25 16. junija 1976 Cena 4,— šil. P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt. — veriagspostamt 9020 Klagenturt Dve točki sporeda zadnje občinske seje prejšnjo sredo v Št. Jakobu v Rožu sta bili več kot lokainopolitičnega značaja: tako vprašanje inseriranja v publikaciji ob ,,1000-letnici Koroške" kot tudi vprašanje pravilne uporabe domačih imen na zemljevidih — ali potujčevanja pristnih slovenskih izrazov. Karntner Landsmannschaft, ena od organizacij, ki so vključene v Heimatdienst, izdaja istoimensko publikacijo in bo izdala, tako kot se za na skrajni desnici udomačena nemškonacionaina društva pač spodobi, posebno številko ob Jubileju" ,,1000-letnice Koroške". V ta namen je tudi naslovila na šentjakobsko občino pismo s prošnjo, naj občina subvencionira izdajo te publikacije z inseratom. To vprašanje so že prej obravnavali v občinskem predstojništvu, vendar tam niso prišli do soglasnega sklepa: šef slovenske frakcije Miha Antonič je namreč poudaril tako na seji predstojništva kot tudi na občinski seji, da je povsod znano, da je Koroška oz. Karantanija precej starejša kot 1000 let. Edini namen te proslave je, da se zanika slovenski prispevek h koroški zgodovini. Prav tako ni pustil obveljati argument, da bi občina s tem inseratom gospodarsko kaj pridobila. Karntner Landsmannschaft ima namreč prenizko naklado, da bi bil oglas uspešen in bi občina od tega profitirala. Nekateri odborniki so sicer spoznali, da s 1000-letnico ni tako daleč, praznovali Steinadierjev spomenik razstreljen: Wagner je podal proti Slovencem naperjeno izjavo! pa bodo zaradi praznovanja, „ker gre za domovino". Slovenski občinski odborniki — zadržanega Florija Koschata je zastopal Joži Sticker — so se pri glasovanju k tej točki vzdržali glasu, prav tako komunistični mandatar. Natis panoramske karte za turiste je bila druga točka, kjer slovenski mandatarji niso mogli privoliti. Pri navedbi raznih krajevnih imen — predvsem gorskih imen — namreč niso upoštevali tistih nazivov, ki jih uporablja domače prebivalstvo, kajti tudi tisti, ki ne govorijo več slovensko, rečejo h Babi Baba, v turističnem zemljevidu pa so jo kratkomalo prekrstili v Frauenkogel. Ko je slovenski občinski odbornik Gabriel dejal, da se na ta način iz-brisujejo ustaljena in udomačena slovenska krajevna imena, ki so jih dali goram ljudje, ki živijo v tej deželi že precej nad 1000 let, je socialistični občinski odbornik Hans Steyskal odgovoril s škandalozno pripombo: „Und Ihr kennfs noch imma net daitsch!" Tudi tej točki slovenska frakcija ni dala privoljenja, prav tako ne komunist. Spomenik brambovskemu in ve-lenemškemu agitatorju Hansu Stei-nacherju v Velikovcu je v torek ob 23.21 uri ponoči zletel v zrak: doslej neznani storilci so razstrelili spomenik, ki so ga v okviru nem-škonacionalne prireditve 2. maja odkrili skupno z otvoritvijo plebiscitnega muzeja. Pri tem niso le uničili spomenika, ampak je tudi Komaj dvatisoč ljudi se je odzvalo vabilu koroških brambovcev in prisostvovalo blagoslovitvi zastave ter poslušalo nadvse dema-goške govore dr. Einspielerja in dr. Feldnerja, predvsem pa posie-vodečega deželnega glavarja Herberta Sacherja. Enkrat več se je pokazalo, da takšne prireditve služijo kot oder za najnizkotnejše izigravanje v manjšinskem vprašanju in za zlorabo izrazov „domovina“, »zvestoba" in ..tradicija". Med množico tistih, ki so bili oblečeni v rjave koroške gvante, so se pomešali tudi člani Koroške dijaške zveze: na sebi so imeli majce, kjer je bilo zapisano v obeh deželnih jezikih: „Koroški Slovenci — tujci v domovini / Karntner Slovvenen — Fremde in der Hei-mat“. Solidarnostni komite pa je na sosednem travniku, ki je last kotmirškega Slovenca, postavil transparente z gesli proti preštevanju in za prepoved Heimatdien-sta. Sploh je bilo solidarnostno gibanje in pogumni nastop dijakov '1 drobni ponotranjeni utrinki čakanja na lepo in do-r°- otožna, melanholična hrepenenja. V teh zgodnjih pesmih iz pete številke MLADJA je Januš še izrazito nedoločljiv, abstraktno zabrisan. Njegov slog tu še ni dozorel v tisto enostavno, jedrnato in eksistencialno poglobljeno jasnost, ki se kaže v njegovih sedanjih pesmih. Kljub temu je čutiti tudi v teh Januševih prvih objavljenih pesmih tisto značilno pesnikovo prvinsko naivnost, ki je močno tvorna in učinkovita. S to naivnostjo more Januš zaobjeti nekatere osnovnice življenja, v katerem biva in ki ga obdaja. Vendar pa zna istočasno naivnost delno prerasti in pregnesti v filozofsko utemeljeno sliko o življenju sedanjega koroškega sveta, predvsem pa o življenju svojega soseda ali pa sebe samega. Pesmi, ki jih je Januš objavil v šesti številki MLADJA leta 1966 kažejo še vedno nekatere vidne značilnosti Ja-nuševega začetnega pesnikovanja. Še vedno je pred nami precej abstraktna, melanholična, nekoliko sentimentalna poezija, ki pa sedaj, sicer le tu in tam, že začenja rasti v nove možnosti pesniškega dojemanja sveta, v večjo konkretnost, ki odkrije nekatere tipične vedenjske značilnosti Januševega koroškega sveta. Ena takih novih Januševih pesmi se imenuje Domača njiva. V nji Januš poveže zvok zvona s spominom na domačo njivo, po kateri ga je oče peljal gledat sonce. Ta izpoved pa je tu povezana tudi s socialno obarvanim pesniškim dostavkom. Januš namreč dostavlja očetove besede o njivi, ki ,.da rodi, da daje kruh lačnim." Oče je otroka učil ljubiti to njivo, ta vir življenja. Konec pesmi odkriva Januševo prvinsko navezanost na zemljo, odkriva pa tudi njegovo značilno ovijanje pesmi v plašč naivnega, tako rekoč še nedozorelega. Saj pesnik prav na koncu te pesmi dostavlja, da „se je čudil... očetovim besedam o njivi ker je bil še otrok." Nekatere med temi zgodnejšimi pesmimi kažejo tudi avtorjev zagrenjen odnos do novejše koroške stvarnosti. Januš gleda na življenje slovenskega koroškega človeka in na dogodke v koroških vaseh z očmi poljedelca, kmeta, agrarca. Ne more se sprijazniti z dejstvi modernega sveta, z industrializacijo, razseljevanjem, odhodi v tuji svet. V pesmi pa ne uvaja kakih možnih novih strukturalnih gospodarskih premikov tudi za slovenskega koroškega človeka, temveč išče vedno pot nazaj v nekake melanho-lično-lirične idile polpreteklega slovenskega kmečkega sveta, v katerem je bil le-ta še nekako v redu. Taka pesem otožnica je na primer pesem DOMA, v kateri pesnik pripoveduje, kako bi rad ostal doma, „sedel bi / na klop / in poslušal / veter, ki kroži J že vekomaj / po rjavi zemlji, / zvedel bi, J ali so že sejali ajdo, / ali so že J zorali / novo njivo / in sejali vanjo / mlado življenje, / zvedel bi / tudi, / ali je jesen že / obdarila / žu-Ijave roke / in jim prinesla / blagoslova, / toda včeraj / so razdrli klop / in šli v tujino. / V teh pesmih bi pesnik večkrat rad videl in doživel še nekaj starega, nekdanjega, prvotnega, idiličnega, vendar so mu to preprečili, kot na primer v pesmi VLAK, v kateri pesnik ne more dočakati in počakati na čar domače jeseni, temveč mora na vlak, ki ga bo bržkone odpeljal v tuje kraje. V tem smislu so zelo značilne tudi pesmi, ki iih ie Januš objavil v dvojni, sedmi in osmi, številki MLADJA leta 1969. Pesem LETOS POLETI je značilno Januševo tihožitje, melanholično — sentimentalni poem o izgubljeni idiliki, izgubljeni lepoti, katero je preraslo kruto življenje. V tej pesmi uporablja Januš še enkrat nekatere tipične rekvizite svoje zgodnje poezije. (Dalje prihodnjič) ORHAN KEMAL: Žena Gilizar Na poljih, segajočih v nedogled, okopavajo delavci bombaž. V skupinah po petnajst ali dvajset. Petinšestdeset stopinj na soncu! Na velikanskem, ko prah sivem nebu niti ptice ni videti. Sonce pa kar nekam drgeta. Prepoteni delavci dvigajo in spuščajo motike in jih ob topem zvoku zasajajo v izsušeno zemljo. Njihova skupna pesem, zapeta, da bi dala ritem delu z motikami, se razliva po migotajoči sončni vročini: „Tam za kočo sejejo koruzo, sejejo in žanjejo, drago objemljejo, drago, ki jim hrušk in jabolk je poslala..." Ferho Izejir si obriše znojne, žuljave roke ob predpasnik in s krvjo zalitimi očmi pogleda svojo ženo, sklonjeno nad njivo poleg sebe. Na obrazu Gilizar, žene širokih ramen in krepke postave, na obrazu, bleščečem se od znoja, je skeleča bolečina zarezala globoke gube. „Kaj ti je, te vprašam!" „Nič,“ mu je odgovorila. Razjarjeni Ferho Izejir jo dregne s komolcem v rebra. Pogleda moža z izrazom nepopisne utrujenosti. Oči so se ji vdrle nekam globoko v očesne dupline. Motike ne more več držati, izpusti jo, da pade na tla. Držeč se z obema rokama za napeti trebuh, klecne, potem pa poklekne na zemljo, razpokano od sonca. V bližini v senci svojega velikega črnega dežnika sedeči paznik ji zakliče: „Tu si torej, Gilizar. Pri priči nehaj delati! Pojdiva, pusti delo!" Žena se zvija od bolečin. Zasadi prste v razpoko in stisne zemljo, boreč se z nadčloveškimi silami, vtem ko ji sonce migota pred očmi. Iznenada se razleže zategnjen krik. Toda sramota je, če noseča žena javno stoka. Preklinjajoč Ferho Izejir jo sune z nogo v bok. Paznik se zadere nanj. „Ferhooo!“ Na tleh ležeča žena se vsa krči. Dobro ve, da ji mož trenutka, ko se ie spozabila, ne bo oprostil. Skuša vstati, z obema rokama se opre na vročo zemljo, ko ji nadzornik znova zakliče: „Gilizar, sestra, pusti delo, pusti ga zdaj!" Bolečine hitro ponehajo. Toda Gilizar ne ve, da se bodo kmalu povrnile hujše kakor kdaj koli. Odmaje se proti jarku, oddaljenem kakih štiri sto korakov od polja. Ferho Izejir še godrnja za njo, ko že pokliče svojo devet let staro hčerko, stoječo bosih nog poleg paznika. „Stopi na mesto svoje matere!" Dekletce je to tudi pričakovalo. Vzame motiko, višjo od njenega drobnega telesca. Ročaj je še moker od materinih rok. Naposled, tako je moralo biti... Delo teče naprej, spet se razlega pesem, kakor da se ni nič zgodilo. Sonce pripeka naravnost v zapuščeni, nesnažni jarek, po rdeči zemlji pa se plazijo zeleni kuščarji. Gilizar stoji negibna v jarku. Prisluškuje migotajoči vročini, ki je je polna dolina. Nikjer žive duše. Neznosna vročina, polna pesmi delavcev, se širi v nedogled. Tedaj najprej izprazni žepe širokih hlač. Vedoč, da je porod blizu, je že nekaj dni imela zmeraj pri rokah razne drobnarije, ki bi jih utegnila potrebovati: dve bombažni niti, oviti okrog koščka papirja, že na pol rjasto rezilo, košček tkanine, platneno krpo, ščepec soli, malone izsušeno limono. Vse to je bila našla na pristavi, Ura je bila enajst dopoldne, ko sem odhajala iz vasi in se peš odpravila proti avtobusni postaji. Bila sem ie skoraj na pol poti, ko me je dohitel avtomobil. Šofer je ustavil in stopil iz avtomobila. Pozdravila sem ga in ga hotela vprašati, če bi se z njim lahko peljala. Prav tisti hip pa se je pričel jeziti: »S tem avtomobilom je vse narobe, kar naprej mi nagaja!« Odšla sem naprej, s sklonjeno glavo. Kmalu nato je avto zabrnel in odbrzel naprej — brez mene. Pridrvel je ie drugi avtomobil. kjer je delala, na smetišču. Limono bo ožela novorojenčku na oči, telesce mu bo namazala s soljo. Na tla pogrne platno, odvije bombažno prejo in prereže limono čez pol. Že se pripravlja, da bi počenila, ko iznenada začuti, da ni sama. Hitro se obrne. Zagleda velikega psa. Pograbi kamen in ga zaluča vanj. Pes se nekoliko umakne in obstane, z vlažnim gobcem voha zrak in čaka. Gilizar se poloteva nestrpnost. Če bi zdaj porodila, mar ne bi mogel ta pes požreti otročička, ko bi ležala nezavestna? Spomni se Feridže, kurdskega dekleta. Tudi ona je porodila v jarku, potlej pa se je onesvestila. Ko se je zavedla, je bil otrok že izginil. Dolgo je iskala povsod, naposled pa ga je našla v grmu. Pes ga je bil že razmesaril in zdaj ga je po kosih požiral. Znova se ozre na psa, zagleda se naravnost vanj. Tudi pes jo opazuje, toda z nekakšnim zlobnim pogledom. „Šari,“ pravi, „ni mi všeč ta tvoj pogled, Šari!" Le kako bi priklicala hčerko z njive, oddaljene štiri sto korakov! „Poberi se, pes nemarni, poberi se, mrha!" Pes se nerad umakne kakih deset metrov, sede in jo gleda z modrimi očmi. Tedaj popadejo ženo porodni krči, hujši kakor kdaj koli. Iznenada pade, udari z golimi koleni ob tla in se zlekne po dolgem. Žila na vratu se ji napne, da je debela kot prst. Paznik pokliče Ferha. „Ferho, pojdi no pogledat, kaj je z ženo ... da se ji ni kaj pripetilo." (Dalje na 7. strani) Hotela sem ga ustaviti, a ko sem dvignila roko, mi je takoj omahnila nazaj. Kmalu za tem je pripeljal tretji avtomobil in nisem se več obotavljala: štopala sem. Zavore so zaškripale; za volanom je sedela mlajša žena. Odprla je okence in me vprašala, kaj želim. Povedala sem ji, potem je odprla vrata in dejala: »Izvoli!« Udobno sva se peljali. Nenadoma me je vprašala: »Od kod prihajaš?« »Iz Sobrač,« sem odgovorila. »Kam greš?« »Na avtobusno postajo v Šent- Najlepši Še kot majhnega otroka so me starši učili lepih lastnosti, ki mi bodo mnogokrat v življenju koristile, čeprav se tega takrat še nisem zavedala. Toda leta ranega otroštva so kmalu, prekmalu minila in morala sem v šolo. Prvi šolski dan je potekel v vedrem razpoloženju in prav tako še mnogo dni v teh osmih letih šolanja. Včasih pa je seveda prišlo tudi do grenkih trenutkov. V šoli in doma so me vedno učili najlepše. Njihove besede: „Ne kradi! Ne odgovarjaj! Ubogaj odrasle! Ne potepaj se! Pazi, s kom se družiš!..." mi še vedno zvenijo v ušesih. In ne samo to! Mnogo sem se naučila v teh osmih vid pri Stični, nato z avtobusom v Ljubljano. Poznate Šentvid?« »Da, pred leti sem delala na pošti.« »Od kod ste doma?« »Rojena sem bila v Velikih Laščah, sedaj stanujem v Višnji gori, delam pa na pošti.« »Vas to delo veseli?« »Da, zelo rada imam tako delo!« »Koliko ste stari?« »27 jih bom novembra.« »Mislila sem, da ste mlajši.« Nekoliko se je nasmehnila, rekoč: »Človek se stara; tudi jaz, čeprav nisem še tako stara. Kateri razred pa obiskuješ ti?« »Osmi!« »Kaj boš po končani osemletki?« »Medicinska sestra bi bila rada, veseli me.« »Lep poklic, če te veseli. Moja prijateljica je zelo srečna v tem poklicu.« Nenadoma se zdrznem: »Ustavite, prosim, na postaji sva!« »Oh, da!« »Koliko sem dolžna?« jo vprašam. »Nič, delala si mi. družbo. Srečno pot!« »Hvala. Tudi vam srečno pot. Na svidenje še kdaj!« »Na svidenje!« mi je odgovorila. Ta pozdrav se mi je zazdel zaželen. Vrata so se zaprla, le še pogled — in avtomobil je izginil izpred mojih oči. Jaz pa sem sama čakala na avtobus in premišljevala o ženi, ki mi je rada ponudila prostor v avtomobilu. spomini letih, a se še vseeno večkrat sprašujem: „Bom sposobna živeti?" Večkrat si mislim: „Da, zakaj pa ne? Dovolj sem stara, da znam pametno razmišljati." Potem pa se vprašam: „Ali res že znam vedno pametno razmisliti? Ali nisem včasih še preotročja? Ali res vem vse o življenju? Ali mi je šola nudila vse, kar zanj potrebujem? Ali sem dovolj dobro vzgojena, da se bom lahko uprla vsem slabostim, ki prežijo name?" Na vse to mnogokrat iščem odgovor, pa ga velikokrat ne najdem. Šola mi je nudila ogromno saj sem se tu toliko naučila, da bom lahko nadaljevala šolanje na gimnaziji. V šoli sem spoznala mnoge prijatelje in prijateljice, z njimi in z učitelji sem odšla prvič v gledališče, v šoli sem prvič javno nastopala in tu sem se znebila še zadnje bojazljivosti, ki sem jo imela kot otrok. V šoli sem mnogo zvedela o življenju; tu sem se naučila potrpeti poraz in razočaranje, doživela prvo, morda še otroško, a nepozabno ljubezen, hodila s sošolci in sošolkami na izlete — in še in še bi lahko naštevala. Ali me je osnovna šola, ki jo zdaj zapuščam, dovolj usposobilo za nadaljnje življenje? Na to vprašanje si bom najbrž lahko odgovorila čez nekaj let, ko bom že imela poklic in morda celo svojo družino. Dobro vem, da bom s trdno voljo in vztrajnim delom dosegla vse to, kar sem si zadala. Na osnovno šolo, ki me je vzpeljala v življenje, pa bom ohranila najlepše spomine. M. K Nekoč Nekoč sem se vsak dan igrala v naročju pomladi in iskala cvetje v gubah njenih oblik. Ko sem prvič segla s svojo nemirno roko v svet, sem prijela za trnje. Zdaj moje razpraskane, krvave dlani ne morejo več božati pomladi... AVTOSTOP V.V.VAV.V.\\VV.\V.V.VVAV.V^V.\\,.V.V.,.V*V.V\V.V.V.V.\%VV.V.V.\V.\V.VA\V..\V.V.V.V.V.V/.V.V.V/.-.V.V.V,V.\V.V.\V.VV.V.V.V.,.V.V.V.-.V.V'' r----------- IVAN CANKAR: “"A 7 QUl klaneu v___________ Z voza je stopila dama, ogrnjena v dolg plašč. Njeno telo je bilo kipeče, telo mlade žene, oči so gledale toplo, razposajeno. „Kaj si počel v tej samoti? Ali ti ni bilo nič dolgčas?" „Vdal sem se bil sentimentalnosti — kakor zmerom ob poletnih večerih." „Ali si srečal Fanny?“ Dama se je zasmejala naglas. „Srečal sem jo in lepša je bila nego kdaj prej. Samo rok ni imela lepih, raskave so bile in rdeče." ... Francka je bila trudna in vsa premočena, ko je prišla domov. Lasje so se sprijemali na čelu in na vratu, v život ji je bilo mraz in zobje so šklepetali. Slekla se je in je legla. Ali komaj je zatisnila oči, jo je obšel velik strah in vzdignila se je v postelji. Nekaj se je zlobno zasmejalo čisto blizu, prišlo je k njej in jo pehnilo surovo. Opravila se je hitro in je odprla duri. Stopala je v temi oprezno in tiho po veži, potem po lesenih vegastih stopnicah na podstrešje. Tam je bila noč; razprostrla je roke, hodila je varno, zadela se je in je nekaj prevrnila. Trepetala je kakor v mrzlici, ko se je bližala malemu okroglemu oknu, iz katerega je prihajala bleda svetloba. Vzpela se je in je gledala. Videla je visoko, razsvetljeno, nezagrnjeno okno in skozi okno veliko, gosposko opravljeno sobo. Tla so bila s temnimi preprogami pogrnjena, luč je prihajala od zgoraj — pač od svetilke, ki je visela na stropu in ki je Francka ni videla — in jasna, belorožasta svetloba je lila na mehke žametne stole, na široko zofo, na mizo, kjer so bile rože in na preproge. Nato je prišla ozka senca, šinila je naglo po preprogi ter se vzdignila na steni. Lepa dama je bila, gosposko oblečena; krilo je bilo belo in dolgo, a rokavi so bili zelo široki in kratki, tako da so se videle do komolcev lekti, ki so bile okrogle in še bolj bele nego krilo ali čipke ob vratu. Na prsih je imela veliko rožo, kakršne Francka še ni videla, na zapesti se je svetila zlata zapestnica. Obraza se je Francka prestrašila; lep je bil, kakor mu ni enakega na svetu, oči so se lesketale čudno, da bi se Francka zgrudila, če bi se sovražno ozrle nanjo in, kadar se je zasmejala, se je Francka stresla. Lasje so bili črni in so padali ob čelu čez ušesa. Dama je prišla, stopila je k mizici, kjer so bile rože, sklonila se je k rožam, a nato se je okrenila in se je tiho nasmehnila. Prišel je on. Francka se je vzpela na prste, pritisnila je obraz ob raskavi zid in je strmela z velikimi očmi; roke je bila skrčila in prsti so se zasadili v steno; lica so ji splahnela hipoma in so bila sivobleda. Stopil je k njej in jo poljubil in nato sta sedla na zofo, čisto blizu drug k drugemu in pritiskal jo je k sebi. Govorila sta in sta se smejala, od srca, tako da je Francka slišala zvonke glasove. Vsesala se je v njuna obraza in razdalja se je ožila, razsvetljena soba je prihajala bliže in tako sta sedela čisto pred njo, poljubavala sta se čisto pred njo, da bi ju dosegla, če bi iztegnila roko. O njej sta govorila, veselo in razposajeno, gledala sta k njej gor in sta se smejala. „lmel sem tukaj dekleta, ki sem se izprehajal z njo ob vodi, vsak večer — topli večeri so bili in luna je sijala. Dekle je bilo neumno, vse umazano in raztrgano —“ „Kaj sem ti storila?" je prosila Francka, ali on se je smejal in je pripovedoval dalje. „Vsa raztrgana je bila, bosa — kakšne velike blatne noge! — in roke je imela vse rdeče in raskave. Prišel sem dol k vodi — tam je tiho in prijetno, draga — in komaj sem jo ugledal, že mi je ovila roko okoli vratu —“ „Oprosti, da sem te ljubila!" je prosila Francka. „ln nekoč je šla z mano, kakor pokoren psiček je capljala za mano — da bi jo ti videla, o draga, smejale bi se do solz — in našemil sem jo po svoji razposajeni volji in tako je sedela tam cele dolge ure in je gledale name tako neumno zaljubljeno — o, da bi jo videla, draga! Jaz pa sem se igral z njo in zdaj sem jo sunil stran — Francko je zabolelo, kakor da bi jo bil udaril s pestjo v obraz in po životu in stokala je; ustnice so bile odprte, brezbarvne. Ali kmalu sta utihnila, le časih sta še zašepetala, nasmehnila se nalahko in gledala sta si v oči ... Takrat pe je Francka vzkriknila in kri ji je oledenela: strašen je bil njegov obraz, oduren, zloben, motne oči so gledale kakor oči morivca, ko se je sklonil k dami, in ko je potem vstal stopil na sredo sobe ter vzdignil roko k svetilki, ki je visela od stropa.. . Francka je vzkriknila — naravnost K njej se je bil ozrl skozi okno — omahnila je ter hoteli bežati. Ali pred njo so se zasvetile iz teme zelene oči, koščena roka se je iztegnila proti njej in jo je udarila p° obrazu. „Ne vpij, ne vpij, daj mi miru . .. Kako bijejo in kriče-po glavi me bijejo... o! Dajte mi miru!" Francka je hitela po stopnicah dol, v svojo izbo, ph' žgala je luč, obula si je čevlje in si ogrnila ruto, v cul° je spravila obleko. Roke so se ji tresle, da so ji padal6 stvari na tla, v njenih licih ni bilo niti kapljice krvi in ječala je poluglasno. Prekrižala se je pred vrati in poteh1 je bežala po klancu. Noč je bila hladna, oblaki so se p°' RADIO CELOVEC SLOVENSKE ODDAJE NEDELJA, 20. junija: 07.05—07.35 Duhovni nagovor — Po vaši želji. PONEDELJEK, 21. junija: 13.45— 14.30 Celovški radijski dnevnik — Zbori pojo. TOREK, 22. junija: 09.30—10.00 Pisani svet — 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Šport — Otroci, poslušajte! SREDA, 23. junija: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Vrtiljak popevk. ČETRTEK, 24. junija: 13.45—14.45 Celovški radijski dnevnik — Narava poje v poeziji. PETEK, 25. junija: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Komorna glasba. SOBOTA, 26. junija: 09.45—10.30 Od Pesmi do pesmi — od srca do srca. TV AVSTRIJA 1. PROGRAM NEDELJA, 20. junija: 15.30 Iščem moža — 16.55 Igra treh dežel — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Poj z nami! — 19.00 Avstrija v sliki v nedeljo — 19.25 Kristjan v času — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.15 Železnica; finska televizija — 21.50 Poročila in šport — 22.05 Slovo od Zapada — prihaja tretja Cerkev? PONEDELJEK, 21. junija: 9.00 Za otroke v predšolski dobi — 9.30 Govoriti in pustiti govoriti — 10.00 TV v šoli: Tečaj francoskega jezika — 10.30 Vlak; Pariš, avgusta leta 1944 — iz življenja osvobodilnega boja — 17.55 Za lahko noč — 18.00 V kraljestvu divjih živali — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Šport v ponedeljek — 21.05 Ceste San Francisca: Smrt v High-Society 21.55 Poročila in šport. TOREK, 22. junija: 9.00 Za otroke v predšolski dobi — 9.30 Halogene prvine — 10.00 TV v šoli: Ultra zvok; inštrumenti tehnike; od 8. šolske stopnje — 10.30 Maščevanje detektiva za zavarovanje — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Don Camillo in Peppone, igrajo Fernandel, Gino Cervi in drugi — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Srečanje z živaljo in človekom — 20.50 Politična dokumentacija — 21.35 Ljudje na farmi Shiloh: Tedaj je bil doktor presenečen — 22.35 Poročila in šport. SREDA, 23. junija: 9.00 Živordeči avtobus — 9.30 Kmetijstvo danes (24) — 10.00 TV v šoli: Avstralija — 17.00 Pustolovščina v Dolini skal; predstava lutkovnega teatra — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Papermoon; sleparske zgodbe iz Amerike tridesetih let — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Asterix je živel tu; zapiski iz Bretanje — 20.45 Ameriška državljanska vojna — 21.35 Poročila in šport. ČETRTEK, 24. junija: 9.00 Za otroke v predšolski dobi — 9.30 Tržišče — 10.00 TV v šoli: Obraz stoletij; od 9. šolske stopnje — 10.30 Ena, dve, tri; v središču časovne kritične satire — 17.55 Za lahko noč — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Dunajska kri, opereta v treh dejanjih, glasba J. StrauBa — 21.35 Portret — umetnost stoletja — 22.20 Poročila in šport. PETEK, 25. junija: 9.00 Za otroke v predšolski dobi — 9.30 Z Gottfriedom von Einemom kot gost pri Borisu Bla-cherju — 10.00 TV v šoli: Angelika Kauffmann in njena doba; od 10. šolske stopnje — 10.30 Dve prijateljici — 16.30 Kultura v Avstriji; prenos iz Celovca — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Kuharski umetniki med seboj — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Peter Voss, tat milijonov (10. nadaljevanje) — 20.55 Mesto — dežela — kultura; prenos iz Celovca — 22.00 Reka brez povratka; pustolovski film o nevarni vožnji splavarjev v Kanadi, za časa zlate mrzlice — 22.35 Poročila in šport — 22.30 Mednarodna kolesarska dirka po Franciji. SOBOTA, 26. junija: 15.55 Ulli in Marei; domovinski film — 17.00 Risati — slikati — oblikovati — 17.30 Deček slovnov: Novi človek — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Panoptikum — 18.25 Heinz Conrads v soboto zvečer — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko-aktualno — 19.30 Čas v sliki in kultura — 19.55 Šport — 20.15 Dopust v Avstriji — 21.15 Orson VVelles pripoveduje: Majorjeva oporoka, Mihaela Gilberta — 21.45 Šport — 22.00 Vprašanja kristjana — 22.05 Columbo: Umor z levo roko — 22.30 Poročila. 2. PROGRAM NEDELJA, 20. junija: 14.00 Za pokalno prvenstvo v lahki atletiki na Dunaju — 16.20 Mednarodni skoki v vodo: Skoki s stolpa — 18.30 Amerika (6); zgodovina Združenih držav Amerike — 19.20 Pink Panther — 19.30 The Munsters — 20.00 Enciklopedija — 20.15 Ludvvig van Beethoven: Koncert za klavir, štev. 3 v c-molu, nato Johannes Brahms-variacije na Hayd- novo temo — 21.15 Portret — umetnost stoletij — 22.00 Brez nagobčnika. PONEDELJEK, 21. junija: 17.25 Inštrumenti tehnike; od 8. šolske stopnje — 17.55 Halogene prvine — 18.25 Angleščina za začetnike — 19.00 Sanje dveh mest (1) — 19.40 Redki raj; o življenju prvotnih prebivalcev na Ceylonu — 20.00 Ljudje na farmi Shiloh: To je bil doktor presenečen — 21.05 Kontrapunkt; glasbeni magazin — 21.55 Čas v sliki 2 — 22.30 Možje, ki so stopili tigru na rep. TOREK, 22. junija: 17.25 Avstralija; od 8. šolske stopnje — 17.55 Kmetijstvo danes — 18.25 Angleščina za tiste, ki že nekaj znajo — 19.00 Od Amazonke do Orinoca — 19.45 Dvakrat risanka — 20.00 Srečni časi, film — 21.30 Čas v sliki 2 in kultura. SREDA, 23. junija: 17.25 Obraz stoletij — 17.55 Tržišče — 18.25 Tečaj francoskega jezika — 19.00 Reka smrti — 19.40 Jockey; osamosvojitev v moškem poklicu — 20.00 Ena, dve, tri; v središču časovne kritične satire — 21.45 Čas v sliki 2 in kultura — 22.20 Izdaja. ČETRTEK, 24. junija: 17.25 Angelika Kauffmann in njena doba; od 10. šolske stopnje — 17.55 Z Gottfriedom von Einemom kot gost pri Borisu Bla-cherju — 18.25 Tečaj ruskega jezika — 19.00 Iskanje nafte v morju — 19.45 Jutri; risanka — 20.00 Dve prijateljici — 21.35 Čas v sliki 2 in kultura. PETEK, 25. junija: 17.25 Firence; od 6. šolske stopnje — 18.25 Nemščina (58) — 19.00 Evropa v naših rokah; kulturna zgodovina uničenja — 19.45 Skriti zakladi — 20.00 Znanje-aktualno — 20.55 Aktualno o filmu — 21.40 Čas v sliki 2 in kultura — 22.15 Havaj pet — nič: Talci. SOBOTA, 26. junija: 17.00 Mesto se predstavi: Radgona — 18.00 Brez nagobčnika — 19.00 9 dni — 8 noči — 19.50 Galerija — 20.15 Najboljša leta našega življenja — 21.45 Odmor — 21.50 Nadaljevanje prejšnjega filma. TV liubliana SOBOTA, 19. junija: 15.55 Balkanske atletske igre — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski zunanjepolitični komentar — 20.00 Prenos nogometne tekme ali barvni film Afonja. NEDELJA, 20. junija: 8.30 Poročila — 8.45 Za nedeljsko jutro: Republiška revija mladinskih pevskih zborov v Zagorju — III. del — 9.20 625 — 10.00 Bitka za ranjence — nadaljevanka — 10.45 Otroška matineja: Mihec iz Lon-neberga, Zgodbe o Poluhcu — 11.25 Mozaik — 11.30 Kmetijska oddaja — 12.15 Poročila (do 12.20) — Nedeljsko popoldne: Pisani svet — Okrogli svet — Igre brez meja — Poročila — 16.25 Balkanske atletske igre — prenos iz Celja — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski gospodarski komentar — 20.00 Nogometni finale — prenos iz Beograda. PONEDELJEK, 21. junija: 17.20 Zgodbe o Poluhcu — 17.38 Mozaik — 17.40 Riše Igor Sokol — 17.55 Obzornik — 18.10 Ob — Sibirska reka, dokumentarna oddaja — 18.30 Stojanka — portret ženske iz Altaja — 18.45 Zima, zimica Sibirska, narodne pesmi in plesi — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.05 Predstavitev gostov iz Novosibirska — Novosibirsk konec tedna — 20.20 K sinu — TV drama — 21.00 Odkritje Jamala — dokumentarna oddaja — 21.25 Po sledeh Sobola — dokumentarna oddaja — 21.40 Mladi balet Novosibirska — 22.10 TV dnevnik. TOREK, 22. junija: 17.10 Zapojte z nami — Ivan Zajc — 17.25 Uganka silvercornskega gradu — serijski film — 18.00 Obzornik — 18.15 Ne prezrite — 18.40 Mozaik — 18.45 Narodna glasba — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Pogovor o . .. Kako oživiti slovensko industrijsko proizvodnjo? — 20.55 Šiškov: Mračna reka — 22.10 TV dnevnik. SREDA, 23. junija: 17.15 M. Golar: Zgodbe v Veržencih — III. del — 17.30 Jugoslovanski naivci — 17.55 Obzornik — 18.10 Začetek odkrivanja, sončni sateliti — filma s festivala znanstvenih in tehničnih filmov — 18.40 Mozaik — 18.45 Glasbeni amaterji — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Film tedna: Ljubezenski sel — 21.55 Majhne skrivnosti velikih kuharskih mojstrov — 22.00 Miniature: Pevka Marija Bitenc — 22.15 TV dnevnik. ČETRTEK, 24. junija: 17.20 Cvetlične pravljice, 8. del — 17.35 Neven, serija — 18.05 Obzornik — 18.20 Mozaik — 18.25 Ali si res želite dolgo živeti? — poljudno znanstveni film — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Kam in kako na oddih? — 20.10 V živo — po poti nekega sporazuma. PETEK, 25. junija: 17.05 Križem kra-žem — 17.15 Morda vas zanima: Borut Petrič — 17.50 Obzornik — 18.05 Rock koncert: Richie Havens in Van Morrison — 18.40 Mozaik — 18.45 Umetnost in stvarnost: Renesansa — 19.05 Nasveti za dom: Prehrana v samskem gospodinjstvu — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.55 Tedenski notranjepolitični komentar — 20.05 Kapetan Mikula Mali — 20.40 Ribolov na Lofotih — dokumentarni film — 21.15 Helena, svobodna ženska — serijski film — 22.05 TV dnevnik. SOBOTA, 26. junija: 16.10 Obzornik — 16.25 Nogomet: Rijeka — Dinamo — 18.20 Mozaik — 18.25 Veliki raziskovalci — serijski film — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski zunanjepolitični komentar — 20.00 TV žehtnik — šaljivo zbadljiva oddaja — 20.30 Avto smrti — film — 22.00 TV dnevnik — 22.20 625. Žena Gilizar (Nadaljevanje s 6. strani) Ferho se srdito ozre tja, kamor je odšla žena, odkima z glavo, zakolne in nadaljuje svoje delo. Čim bolj razmišlja tem bolj se jezi na ženo, po čelu pa mu drse znojne kaplje in se izgubljajo v gostih obrvih. In spet se oglasi paznik: „Pojdi no, če ti pravim, človek nikoli ne ve ... “ Ferho vrže mo. 3 proč in se napoti proti jarku, jo bo že dvignil z nogo, mrho grdo! Ustavi se na robu jarka in pogleda vanj. Na tleh leži Gilizar, negibna. Med platnenimi krpami se premetava modrikasto dete, ki ga vleče pes za popek. Ferho Izejir skoči v jarek. Pes stisne rep med noge in zbeži, oblizujoč si krvavi gobec. Ferho Izejir prežene zelene muhe, ki so navalile na otročička, in odstrani platnene krpe: deček je! „ Deček!" Ferho Izejir se iznenada ves spremeni. Ozre se v nebo, se široko nasmeje, da se mu zgubani obraz raztegne, dvigne otročička, izgubljenega med krvavimi krpami. „Sinko moj!“ vzklikne. Ferho Izejir je ves iz sebe. Sin po štirih hčerkah! Žena začuti, da je mož blizu nje. Odpre oči in vzlic vsemu skuša vstati. „Je že dobro, žena," pravi Ferho Izejir, „je že dobro!" Držeč sina v naročju zleze iz jarka in odhiti po razkopani zemlji. „Glejte Ferha!“ vzklikne paznik, ko ga zagleda od daleč, „glejte ga kako teče!" Prekinili so delo. In vsi, naslonjeni na motike, gledajo proti Ize-jiru. Ves upehan pohiti na njivo. „Sina, sina sem dobil!" kriči že od daleč. V okrvavljene krpe zavitega otroka stiska na prsi. „Samo pazi," mu zakliče paznik, „nikar ga preveč ne stiskaj, saj ga boš zadušil! Pojdi na pristavo in povej, da sem jim naročil, naj ti dajo za ženo masla in marmelade. Potrebna je obojega, reva." Ferho Izejir ne čuti več utrujenosti, ne vročine. Zdi se mu, da je spet star dvajset let. Čuti se lahkega kot ptica. Napoti se proti pristavi, stoječi tam daleč za poljem s strehami, pokritimi s travo. dili po nebu in samo za hip je zasijala časih mesečina, kakor da bi se bilo zablisnilo. Cesta je bila blatna, vsečez z lužami pokrita. Ko je šla čez most, jo je prestrašilo zamolklo bobnenje spodaj in Prekrižala se je vdrugič pred znamenjem sredi mostu. Zavila je s ceste in hitela po ilovnatih spolzkih stezah Preko travnikov; čevlji so se ji vdirali skoro do gležnjev v razmočeno prst; vzdignilo se je nenadoma nekaj velikega, črnega — samoten kozolec, prazen in polurazpal, je stal sredi travnika. Hladen veter je pihal, oblaki so leteli naglo, vstajali so na vzhodu, razpadali kakor preperelo sivo platno ter se spajali sredi neba v velike bežeče plasti. Francka je preskočila jarek in je prišla na veliko cesto, bodila je laže, ker je bila cesta zmita in na sredi čisto trda in gladka, samo mestoma posuta s kamenjem. Tem-nil° se je zmerom bolj, oblaki so prepregli že vse nebo 'n so se polagoma umirili — plavali so počasi, premikal Se je enakomerno ves veliki sivi oblak in le tu pa tam je s'jala izza ozke špranje medla svetloba. Pričele so padati Posamezne kaplje, zašumelo je nalahko v drevju ob cesti, je prišlo z neba v tenkih, poševnih curkih. Francka je Hodila proti dežju in prijetno ji je bilo, ko ji je umivalo Vr°či obraz. Časih je potegnil veter, usulo se je močneje 'n celi korec vode ji je pljusknil v lica. Stopala je hitro; kadar se je cesta nagnila, se je spustila v tek... ^ tistem trenotku, ko se je bil ozrl nanjo z ostudnim ln zlobnim pogledom, se je vsekalo v njeno srce z želez-H^rai nohtovi in ni več izpustilo. Ni bila žalost, nič lepega, sladkega ni bilo v tej bolečini — neizmeren strah je 'k strah pred nečim hudobnim in grdim, tako da ni mogla kričati ne prositi — pokleknila bi, iztegnila roke in pri-Cakovala... čutila je, da ostane samo eno — bežati, do-v v varno izbo, kjer sedi mati v izbi in se kadi na mizi °ča kava in je vse tako mirno in toplo ... Zasadilo se ji je bilo v srce in se zasajalo zmerom bolj globoko, rilo je z nohtovi po gorkem mesu, po gorki krvi in Francka se je tresla od groze in od bolečine, bežala je in je komaj čutila utrujenost. Pot je bila dolga, zmerom navzdol in navkreber, brez konca. Iz teme je stopalo samo črno drevje, ki je šumelo in vztrepetavalo v dežju. Časih samotna koča — zatulil je pes in umolknil — potem gostilnica za voznike, luč je gledala skozi okno z dremajočim očesom, živega glasu ni bilo, samo dež je trkal na steklo, od kapa je lilo in v jarku, ki ga je bila izglobila podkap-nica pred hišo, je žuborela voda. Že je ostavila Francka veliko cesto in je nastopila strmo, vijugasto pot po hribu, skozi gozd. Od obeh strani se je strnilo gosto temno drevje, debele kaplje so padale dol. Zaukal je nekdo na klancu s hripavim in surovim glasom, Francko je izpreletelo do mozga. Hodila je teže, trudna je bila; vročina je izginila in tresel jo je mraz; v čevlje ji je bila stopila voda in je brizgala prav do gležnjev. Ukanje pijanca se je bližalo; vračal se je iz vaške gostilnice in je morda izgrešil pot. Francka je šla prav ob robu, pod drevjem, da bi je ne zapazil; gledala je kakor pričarana, kako je prihajal proti njej, omahoval po klancu, spotikal se in ukal. Ne bi jo bil ugledal v temi, ali spotaknil se je v tistem trenutku, omahnil in je stal tik pred njo, tako da je čutila vročo, smrdečo sapo iz njegovih ust. Iztegnil je roko, zasmejal se je naglas; ko se je sklonil, da bi jo objel, je padel na kolena. Francka je bežala v silni grozi, hotela je vpiti, ali glas ni mogel iz grla. Težki koraki so omahovali za njo po kamenju, gnusen glas jo je klical jecljaje in preklinjaje, in hipoma se ji je zazdelo, da kolne tik pred njo; obrnila se je in se je opotekla, ali tam dol je prihajalo, črno, omahovaje, in Francka je tekla navkreber. Zakričalo ji je še enkrat od daleč, udarilo je zamolklo ob tla in nato je utihnilo. Spet je slišala, kako so zdrkovale težke kaplje od lista do lista in kako je šu- štelo in šepetalo v gozdu — kakor da bi šele ravnokar pričelo deževati. Postala je; žile so ji tolkle v sencih, vroča bolečina ji je rezala po glavi, po životu pa je drgetala in bilo ji je, kakor da stoji do kolen v snežnici... Stala je dolgo, trudna je bila in sedla bi. Domislila se je hipoma, da je to tista pot, koder je že Ehodila nekoč. Ali takrat je tekla navzdol... ali je tekla navkreber... zmedle so se ji misli in glava jo je bolela, z gorkim nožem je rezalo od senca do senca. Stisnila je čelo v dlani in se je spomnila in je zajokala. Stopala je hitro dalje, ali kakor je stopala, so se vračale motne, težke misli, prihajale so ji naproti in so jo prijemale za roko ... Hitro domov, k materi. Tam je mirna in topla izba, kava se že kadi v sajastih črnih loncih na mizi, mati sedi na skrinji in bere iz velikega molitvenika, ki je pisan po starem. Nežka sedi za mizo, gleda postrani k materi in liže s prstom smetano od mleka ... Zdrznila se je in je vzkriknila — pijan glas je kričal za njo, bližali so se težki koraki tako hitro, da jim ni mogoče uteči, že je poleg nje, grabi jo za roko ... Francka je zastokala in je postala — tiho je bilo, črna veja je segala dol, skoro do njenega obraza. Zavzdihnila je, domislila se je nečesa lepega; jasnega večera, bele peščene poti, ki se je svetila v mesečini; slavec je zapel za grmom, njej na čast je zapel in njemu. Ona je imela širok bel slamnik, z rdečimi rožami okrašen; belo pisano krilo, ozko jopico, ki so bile cvetice uvezene vanjo, stebelca so bila od zlata. Sedela je v gosposki sobi in je gledala njemu v oči — on pa se je ozrl nanjo in njegov obraz je bil ves hudoben in oduren, kakor obraz morivca... Že so se bližali njegovi težki koraki, kričalo je zadaj in preklinjalo... „Teci, Francka, teci, teci!" — Zmedle so se ji misli, tekla je omahovaje. (Dalje prihodnjič) Stran 8 Moštvo SAK končno doseglo zaželeni cilj Slovenski atletski klub prvak 2. E razreda ZMAGOVITO MOŠTVO SAK: Folti VValdhauser, Blajs, Oraže, Peter VValdhauser, VVoschitz, Janez Pandi, Lipuš (stojijo od leve na desno). Čepijo od leve na desno: Fera, Hribar, Marjan Velik, Tratar, Kraut, Lampichler. Ljubiteljem nogometa prinašamo na tem mestu poročili o slovenskem derbiju, gledano z zornega kota SAK-ove-ga in selskega navijača. (Op. ured.). SAK — SELE 2:2 (0:0) V prvem polčasu so SAK-ovi igralci, navkljub nepopolni postavi — manjkali so trije izmed najboljših igralcev: Marjan Pandi, Hanzi VVieser (oba delata izpite na Dunaju) in Folti VValdhauser, ki je poškodovan — imeli že v začetku več priložnosti za zadetek. Po drugi plati pa je Hanzi Olip, seiski vratar branil svoje svetišče ta- ko spretno, da mu nasprotni igralci niso mogli priti do živega. Tekma je bila nekako izenačena, čeprav je imel SAK rahlo premoč, zlasti je imel v prvem polčasu več od igre. V drugem delu je Slovenski atletski klub zbral vse svoje moči, napad za napadom pa je pričal, da visi zadetek v zraku. In res, v 60. minuti je Fera iz 11-metrovke povedel z 1:0. Pet minut kasneje je isti igralec povišal rezultat na 2:0. Sedaj so gledalci, ki se jih je zbralo na Košatovem igrišču okoli 300, pričakovali visoko zmago Slovenskega atletskega kluba. Toda nič podobnega se ni zgodilo, slika se je celo popolnoma obrnila. Namesto da bi SAK napadal, so bili seiski igralci tisti, ki so odslej diktirali nasprotniku svoj način igre. Spretno so napadali na nasprotnikova vrata. V 75. minuti so Selani iz 11-metrovke znižali rezultat na 2:1. V 83. minuti pa se jim je posrečilo izenačiti. Slovenskemu atletskemu klubu je v zadnjih minutah tekme slaba predla, postali so nervozni in delali grobe napake. Na sploh moramo reči, da je neodločen rezultat pravičen za obe strani. Delitev točk je na mestu, ker sta obe moštvi pokazali zrelo igro, borbenost in tehnično znanje. Geldalci, to je navijači obeh klubov, so bili s prikazano igro njihovih ljubljencev vidno zadovoljni, saj so vsako dobro potezo njihovega moštva navdušeno pozdravljali. Ob strani še zanimivo dejstvo, da sta obe enajsterici lansko jesen igrali tudi neodločeno 2:2. O sodniku je treba reči, da je tekmo vodil dobro in objektivno. K tekmi bi še dopolnili, da je v 70. minuti poškodovanega Lipuša zamenjal nogometaš mladinskega moštva Marjan Velik. ffl Prihodnjo nedeljo, to je 20. junija, ob 14.30, bo igral SAK na Košatovem igrišču v Celovcu s Pokrčami. To bo zadnja tekma letošnje nogometne sezone. Slovenski atletski klub je s predzadnjo tekmo postal že prvak 2. E razreda. Tudi če zadnjo tekmo izgubi, se položaj zanj ne bo spremenil, obdržal bo 1. mesto. S tem se je dolga želja slovenskih nogometašev vendarle uresničila. Po petih letih čakanja, ko so bili štirikrat zaporedoma drugi v svoji skupini, so letos dosegli svoj začrtani cilj, in s tem razveselili tudi vso slovensko koroško srenjo. Razveseljivo je dejstvo, da je Slovenski atletski klub dosegel ta popolni uspeh samo z domačimi igralci in da je trener moštva Beno Kraut tudi domačin. Svoj zaželeni cilj so dosegli tudi zaradi tega, ker je v enajsterici vladalo dobro ozračje, tovarištvo je skozi in skozi prevladovalo med igralci; med njimi ni bilo nobenih razprtij. Na splošno je bilo ozračje v klubu odlično, kar je bilo odločilnega pomena za tako sijajen končni uspeh Slovenskega atletskega kluba. Dragi igralci! Ta uspeh naj vam bo vodilo in vzor, ter naj vam v prihodnosti zmerom lebdi pred očmi, v zavesti, da se da vse doseči s trdno in odločno voljo po zmagi. SELE — SAK 2:2 (0:0) Seiski nogometaši so morali polovico prvega dela igre prepustiti iniciativo igralcem Slovenskega atletskega kluba, to se pravi, da je bila premoč na strani SAK. Pri tem moramo reči, da so bili protinapadi Selanov izredno nevarni, tako da so imeli pri tem zrele priložnosti za zadetek. Zadnjih petnajst minut prvega polčasa je bil položaj na igrišču nekako izenačen, ker so seiski igralci zaustavili premoč nasprotnika. V nadaljevanju tekme se je slika skoraj ponovila. Približno v 60. minuti je SAK povedel po enajstmetrovki: v 16-metrskem prostoru je Nante Dov-jak zrušil igralca Slovenskega atletskega kluba Janeza Tratarja. Sodnik ni okleval in takoj pokazal na belo točko. Najstrožjo kazen je uspešno izvedel Fera. Kmalu navrh je isti igralec povišal rezultat na 2:0. Od sedaj naprej so Selani začeli napadati. In res so v 75. minuti, potem ko je bil nad Francem Dovjakom storjen grob prekršek, po 11-metrovki znižali na 1:2; siguren strelec le-te je bil Flori Dov-jak. Pet minut kasneje se je Selanom še enkrat nasmehnila sreča, da so izenačili: Flori Dovjak je močno streljal, vratar SAK-a je žogo le odbil, na mestu je bil takoj Peter Olip, ki je neubranljivo zadel nasprotnikovo mrežo. V nedeljo, 20. junija, igrajo Selani, ob 17.30 doma na Šajdi proti enajsterici iz St. Janža. Selan Flori Dovjak je z bele točke ukanil SAK-ovega vratarja Cankarjeva proslava v avsfrij skem glavnem mestu DUNAJ. — Potem ko je bilo na Dunaju že več prireditev v zvezi s stoletnico rojstva Ivana Cankarja, se je končala osrednja proslava, posvečena temu jubileju. V palači Palfy, sta avstrijski in slovenski PEN-klub organizirala slovesnost in tako počastila spomin na pisatelja, ki je tu preživel več kot deset let in napisal dobršen del svojega opusa. Slovesnosti sta se, poleg drugih odličnih osebnosti iz Jugoslavije in Avstrije, udeležila tudi zastopnika NSKS Filip VVarasch in ZSO Feliks W i e s e r. Glavno besedo na proslavi je imel dr. Bratko Kreft. Bratko Kreft je dejal: Stoletja živa tradicija slovenskega govornega in pisanega jezika je na začetku izpričana v tako imenovanih brižinskih spomenikih, ki jih hranijo v Munchnu, izvirajo pa s konca X. stoletja. Da pa si je slovenski jezik kljub neugodnim razmeram, v katerih je žive! slovenski narod, potem ko je zgodaj izgubil svojo samostojnost, v družbi vendar ohranil pomen in veljavo, dokazujeta zlasti dva dokumenta. Kako je bila slovenščina še sredi 13. stoletja celo obredni jezik na knežjem dvoru na Koroškem, nam govori štajerski vitez in pesnik Ulrich Lichtensteinski, in sicer v svojem kulturno-zgodovinsko dragocenem, v letu 1255 končanem in v verzih napisanem romanu „Frauendienst“. Ko je bil na poti po Koroški, nekako preoblečen v kraljevo Venus, ga je koroški vojvoda Bernhard Spanheimski pozdravil s slovenskimi besedami Buge waz primi, gralva Venus ... Obred ustoličevanja koroških vojvodov v slovenščini se je ohranil do leta 1414. Aenaas Siivius Piccolomini, ki je leta 1458 postal papež, v svojih spominih pripoveduje o tem, da je bil koroški vojvoda na nemškem cesarskem dvoru glavni lovski sodnik in pri tej dejavnosti pred cesarjem uporabljal slovenščino. To je tisti jezik, ki ga je v drugi polovici 16. stoletja v literarni jezik prestavil Primož Trubar s svojimi protestantskimi sodelavci, ki ga je romantični in obenem veliki slovenski pesnik France Prešeren, so- SPD „Obir" je Na povabilo SPD „Obir“ je prišlo na binkoštni ponedeljek 80 prijateljev gora iz Sel, Kota, Kaple, Št. Lipša, Stare vasi in Št. Vida, da bi zasedli naš Obir. Tako smo tudi tisti, ki smo skoz pešačili od Kovača prek Spodnje jamniške steze na Peske — pod Jezerce (kjer stoji sedaj kapelška koča) dosegli okoli trinajste ure vrh Ojsterca (pravilno staro domače ime za vrh gorel). Oči so žarele od planinskega navdušenja, nahrbtniki so se praznili, želodčki se polnili, jezički se odžejali in vedra beseda je krožila med množico. Potem se je iz kroga žensk in deklet mehko dvignila pesem: „Glej, kak’ sončece sije od Obirja dovsej!" Vse je prisluhnilo. Na takem kraju ima pesem svoj poseben učinek. Lepa selska narodna konča z besedami ....saj si včasih bil moj“. Prav te besede so dvignile Valentina Polenška, da je v imenu SPD „Obir“ pozdravil prišleke. Navezujoč svoje misli na konec pravkar izpete dobnik Puškina, povzdignil do pesniškega jezika, Cankar pa ga je enako prenovil v svoji simbolistično lirski prozi, v kateri ga je obenem umetniško tako oplemenitil, da je Cankarja v tem pogledu treba prištevati k največjim jezikovnim umetnikom v Evropski književnosti. Tako se ob stoletnici velikega umetnika in humanista po pravici ne sprašuje le slovenski narod, temveč sleherno demokratično misleči in čuteči človek, zakaj slovenski koroški manjšini, ki na Koroškem prebiva že 1200 let, kljub državni pogodbi ni dovoljeno imeti niti dvojezičnih krajevnih napisov, da o drugem ne govorimo. vabil na Obir pesmi je povedal, da pomenijo nekje simbolično tudi za to goro, za Obir, za Ojstro, kakor za celo vrsto drugih vrhov in krajev v tej deželi ob Dravi. Zakaj potujčevanje skozi stoletja spreminja naša ledinska imena, pa ne samo to, tudi naša rodbinska in naše priimke popačijo. Zamisel SPD „Obirja“ je, da se dobimo pogosto po raznih domačih gorah. Da se med sabo tudi na tej poti povežemo. Da z našo prisotnostjo pokažemo, da smo mi domačini še tukaj na Koroškem doma. Da poznamo prava imena naših vrhov. Da ne pustimo potujčevati ne imena gora, ne krajev, ne samega sebe. Prišedši na Obir nazaj, je Valentin Polanšek na kratko orisal zgodovino Obirja, ki je kaj usodno povezana s krajem Obirsko. Imenska zveza je očitna. Žal pa je Obir danes tuja lastnina, žal je danes tukaj spodaj vse polno takih propal Krnic kot jih je opisal Prežihov Voranc v svojih ..Samorastnikih". V imenu udeležencev je pod- predsednik SPZ, seiski župan Herman Velik čestital obirskemu SPD k tej ideji ..Srečanja vrh Obirja". Nato se je krog prepevajočih širil in širil, pa se je vrstila pesem za pesmijo. Najbrž še vrh Ojstrca ni toliko ljudi skupaj pelo toliko lepih naših slovenskih pesmi! Oglasila se je prav tako nabožna pesem kakor tudi partizanska. Zaorila pa je tudi Polanškova „Pozdrav Koroški" (Glej, vrh Obirja sam stojim!). Članice Obirskega ženskega okteta seveda niso mogle mimo tega, da ne bi zapele še Polanškovo „Dečva z Obirja". Vroče je rastlo v avtorjevi duši in kaj lahko bi si z Mihejem Kuharjem delil solze sreče ... S pesmijo smo se na povratku dalj časa zadrževali na kapelški koči, tako da je Piokijeva Kati zaradi poslušanja skoraj pozabila gostom streči. Pa še za konec je nas združevala pesem pri Kovaču, da smo bili vsi v novem narodnem ognju. Kako tudi ne, ko so na sončnem Obirju skupno peli pevci selskih kapelskih, šentlipških, kočanskih in obir-skih zborov. Tokrat je pesem za-dobila dvojen pomen zbliževanja, bratstva in srečne slovenske domače skupnosti. Morda je to skrivnost Obirja? Pred kratkim je v Mariboru umrl veliki slovenski igralec Arnold Tovornik. Vsa leta po vojni je bil član drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, kjer je ustvaril niz nepoznanih likov in z močjo svoje igralske ustvarjalnosti izrazito vplival na rast slovenskega gledališča. Kot igralec je Arnold Tovornik nastopal tudi v mnogih slovenskih filmih. Tako nam je še predobro v živem spominu njegov blatnodol- ..Glasbeni genij” ... (Nadaljevanje s 5. strani) Profesor Cutter se je ustavil tudi pri Gallusovem slovenskem izvoru ter domeni! domnevo o njegovem šolanju v Stični ter v Trstu, oziroma na Reki. Menil je, da pri nobeni znani enačici Gallusovega priimka ne gre za izvirno družinsko ime, ampak da je bilo slednje Petelin, „ki v slovenščini ustreza latinskemu Gallusu11. Predavanje o Gallusu je bilo le eno v skupku predavanj o slovenski kulturi na konferenci strokovnjakov za slovanske dežele in kulture. Pobudo za predavanja je dalo Društvo za slovenske študije (So-ciety tor Siovene Studios), ki je predstavilo na isti konferenci tudi skupek predavanj o koroških oziroma beneških Slovencih. Konferenca je bila na univerzi v Chicagu ob udeležbi znanstvenikov iz Združenih držav Amerike, Kanade in evropskih dežel. Obiščite galerijo Wernerja Berga! ski župnik v Pretnarjevem film11 „ldealist“. Čisto Tovornikov je bi* ta župnik, toda glej čudo, tudi čisto Cankarjev in tudi Pretnarjev-Igralec Tovornik nam je znan tudi iz lanskega gostovanja, kjef je nastopil v Kranjskih komedijantih z mariborskim gledališčem-Njegova želja je bila, da bi tudi letošnjo jesen isto gledališče gO' stovaio pri nas na Koroškem. IZ' redno je ljubil naš slovenski koroški narod. Umetnik Arnold Tovornik — umrl