Anton Bajec
SAZU v Ljubljani
IZ MOJE SLOVARSKE DELAVNICE
Doslej je bilo o Slovarju slovenskega knjižnega jezika že marsikaj napisanega, precej pohvalnega v zunanjih ocenah, ki širši javnosti niso znane, domače pa so rajši govorile o pomanjkljivostih. Prav gotovo so redki, ki imajo vpogled v slovarsko delo nasploh, posebej pa še v naše. Zato, menim, ne more škodovati, če ga pokažem vsaj v enem odseku, kjer sem sam najbolj prizadet. Gre namreč za osnovno redakcijo predlogov. Izgovoril sem si jo zaradi tega, ker sem se z njo ukvarjal že v zadnjem snopiču Besedotvorja. Seveda je treba poudariti, da mora biti predlog v kratkem geselskem članku obdelan popolnoma drugače kakor pa v razpravi.
Predlogi se ne uporabljajo sami zase, torej nimajo samostojnega pomena, zato jih ne štejemo med pomenske besede, kakršne so npr. samostalnik, pridevnik, glagol, marveč jih uvrščamo med tako imenovane slovniške besede. Nekateri imajo sicer določene pomisleke, češ predlog za ima pomen zadnje strani, na osnovni pomen površine in podobno. To je sicer res, vendar velja samo za prvotni krajevni pomen, sicer pa so šli predlogi v nadaljnjem daleč preko tega, tako da osnovnega pomena pogosto ni več mogoče razbrati in pomenski prehod razložiti.
Za redakcijo slovniških besed je slovarju potreben poseben obrazec, in tega je treba vnaprej izdelati. V prvi knjigi našega slovarja sicer najdemo dva predloga, to sta čez in do, vendar sta premalo razčlenjena, da bi ju mogli uporabiti za dokončni obrazec. Gotovo je namreč, da mora slovar podati popoln spektrum vseh pomenov in pomenskih odtenkov, vendar pa je nujno, da pri tem ostane v okviru določenega posploševanja. To se pravi, da bi bilo samo kopičenje predložnih zvez s samostalnikom odveč, saj bi z njim bolj pojasnjevali samostalnik kakor pa predlog. To bi samo večalo nepreglednost, ne bi pa prispevalo k razčlenitvi pomenov.
Za slovarnika so predlogi potemtakem besede posebnega značaja, zato je pri njih nujen poudarek na slovniški rabi, v tem primeru na vezavi s skloni. Leksikograf je torej dolžan podati poglobljeno analizo predlogov z njihovo funkcijo in nadrobno (a ne zdrobtinjeno!) opredelitvijo pomenov, vse to ob izčrpnih prepričljivih zgledih.
Nekateri leksikografi trdijo, da predlog ne more imeti prenesenega pomena, da je torej v bistvu isto, če pravim bežati iz gozda ali pa bežati iz življenja. Za predlog sam to gotovo velja, ne pa za njegovo vezavo s samostalniki, saj bi se brez upoštevanja le-te pomenska razvejitev nedopustno poenostavila. Podobno lahko rečemo tudi za vprašanje, ali predlog sam more grešiti proti normi, ali je pri zvezi zboleti na jetiki norma kršena s predlogom na. Prav gotovo pa je kršena s predložno zvezo.
Pred redakcijo posameznega gesla so potrebna številna pripravljalna dela. Najprej je nujno določiti in opredeliti osnovni krajevni pomen, za njim pa vse druge, upoštevajoč notranjo sorodnost, to je najbližji pomenski prehod, hkrati pa tudi pogostnost rabe. To ogrodje se da dokaj zanesljivo zgraditi v slovarjih našega ali obširnejšega tipa. V prvi vrsti pridejo seveda v poštev slovanski, saj je znano, da je v romanskih in germanskih jezikih predlog ubiral svoja, od slovanskih dokaj različna pota. Za primer navajam nemščino: našemu predlogu za ustreza tam kopica drugih, npr. za oblaki — hinter den Wolken; stori to zame — tue das für mich; za deset metrov daljši — um zehn Meter länger; bolan za jetiko — krank an Schwindsucht; za primer — zum Beispiel; za pet let — nach fünf Jahren, in še drugi. Vendar to našega slovarskega delavca ne odvezuje dolžnosti, da se ne bi razgledal po vodilnih germanskih in romanskih slovarjih.
Tudi v slovanskih slovarjih naletimo na marsikatero rabo, ki je slovenščina ne pozna ali ne pozna več. Na drugi strani pa imamo spet mi marsikaj, česar tam zaman iščemo. Tu nam priskoči na pomoč naša kartoteka, ki je zaradi popolne ekscerpcije zlasti s predložnim gradivom zelo bogata. Pri predlogu za imamo
okoli 800 listkov. Te listke sem razporedil po zgoraj omenjenem ogrodju pomenov, dosti jih je, ki sodijo k prehodnim pomenom, nekaj pa jih prinaša kaj čisto novega.
V katerem zaporedju naj stoje posamezni pomeni? Praksa vseh slovarjev je, da začenjajo z osnovnim krajevnim, če je le še razmeroma pogosten. Na drugo mesto postavljajo Rusi časovne odnose, čeprav so po mojem mnenju od osnovnega včasih dosti dlje kakor nekateri modalni ali objektni.
Po tem, kar sem uvodoma povedal, se lahko lotimo praktičnega poskusa redakcije predloga za, ki je pomensko zelo bogat in zato tudi nadvse poučen.
za predi., z rodilnikom, tožilnikom in orod-nikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka za (a) zase, zanjo 1. za izražanje a) s tožilnikom predmeta, v katerega ozadje ali drugo, zadnjo stran je dejanje usmerjeno: skriti se za grm; sesti za mizo; sonce zaide za oblake; zatakniti nož za pas; vreči za plot; ekspr. fant, jezik za zobe molči, ne ugovarjaj! b) z orodnikom položaja zadaj ali na drugi, zadnji strani predmeta: zarja žari za gorami; za hrbtom nosi kamen; dežele za morjem; izginiti za ovinkom; sedeti za pečjo; popraskati se za ušesom; koča za vasjo; steza za vodo; nahrbtnike so odložili za cesto za krajem vzdolž ceste j j zasledovanja v prostoru: steči za avtom; zaostajati za drugimi; iti za glasom; s prstom kazati za kom; za menoj, junaki! ni sledu za njim; biti beguncu za petami; iti za pogrebom; zakleniti vrata za seboj; pren. on je prvi za županom // zaporedja v prostoru: grič se vrsti za gričem; sklad za skladom, se vzpenja v nebo / / prikritega ozadja; za njegovim cinizmom se skriva nežnost; kdo tiči za to intrigo? / / opore, varstva: imeti za seboj večino; vsi odborniki stoje za županom 2. s tožilnikom za izražanje smeri, končne postaje popotovanja: potni list za Ameriko; avtobus za Maribor; na katerem tiru stoji vlak za Zagreb? 3. s tožilnikom za izražanje predmeta, za katerega
kdo prime ali drži: prijeti za kljuko; privezati za kol; povleči za lase; zgrabiti za orožje; stresti za ramo; pocukati za rokav; peljati za roko; ekspr. prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; pren. voditi koga za nos varati ga (z obljubami, s pretvezami); pog. ne prime za nobeno delo noče delali 4. s tožilnikom, pri vezanju nekaterih glagolov za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno dejanje prositi za milost; glasovati za predlog; zavzeti se za stvar; vprašati za svet; za šolo se ne meni; tu ne gre za denar; vsi smo zanj; prizadevanje, vnema, zanimanje za kaj / vem za čudovit kotiček; za to stvar sem že slišal; isto se lahko reče tudi zanj / / bojazni, odgovornosti: bojim se, strah me je za brata; ne bom odgovarjal za grehe drugih; skrb za otroka; hudo mi je, mar mi je, ne maram, ni mi dosti zanjo 5. s tožilnikom za izražanje vidika, stališča, s katerega se kaj presoja: za delo se ne ustraši nikogar; za ta letni čas sonce kar pripeka; ni sile za denar; za vse drugo je tukaj lepše; zame ni vseeno; zanj je vsega konec / ob pridevniku: slep za barve; izbirčen za jed; trden za svoja leta; občutljiv za mraz; gluh za opomine; nenavadno za naše pojme; kriv za poraz / ob samostalniku: veselje za delo; čut za dolžnost; dar za jezike; težki časi za kmeta; izvedenec za vino 6. s tožilnikom za
8
izražanje namena: skladišče za cement; sredstvo za čiščenje; obleka za doma; umreti za domovino; oddelek za kadilce; igrati za kratek čas; boj za obstanek; predstava za otroke; prehod za pešce; za ples je kakor ustvarjena; to imaš za priboljšek; orati za pšenico; dati za spomin; živeti za umetnost; svet za zdravstvo / ruta za na glavo; izdelki za naprodaj; malica za po poti; strašilo za v proso; ali imate kaj za pod zob? 7. a) s tožilnikom za izražanje namenjeno-sti, ustreznosti: zame je tako prav; to se zanjo ne spodobi; zdravilo za prehlad; za nobeno rabo nisi; ohraniti skrivnost zase; oblečen kakor za svatbo; sedaj ni čas za šale; to velja za vse / taka nisi za med ljudi / / liorist-nosti: govoriti, trpeti, truditi se za koga; čas dela za nas; zasluge za narod; pridobiti zase / / pripravljenosti: volja za delo; pripravljen za pomoč; ali si morda za šilce slivovke, b) z orodnikom, zlasti pri glagolih gibanja zasledovanja kakega namena ali cilja: rad lazi za dekleti; lov za dobičkom; stopi ven in poglej za otrokom; stremljenje za popolnostjo; gnati se za zaslužkom; šel je za tem, da bi se osamosvojil; pog. pogledati za vremenom kakšno je ali bo vreme; pog. iti s trebuhom za kruhom na delo, da bi se preživljal 8. s tožilnikom za izražanje načina, kako se dejanje dogaja: za silo bo že držalo; za smrt bolan; teče kakor za stavo; govoriti sam zase potihem; ekspr. delati za žive in mrtve preveč / s prislovom: za hudo sta se sprla; naseliti se za stalno; za gotovo vedeti zagotovo; za trdno skleniti za-trdno; prim. začudo, zamalo, zares, pravzaprav itd. 9. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopa dejanje a) s tožilnikom: hvala za darilo; otrok se joka za vsako figo, za prazen nič; zavidati za kaj; nimaš se za kaj bati; kaj za to, če ni bogata; prim. zato, zavoljo b) z orodnikom: zboleti za jetiko; umirajo za kugo; 10. s tožilnikom za izražanje me-
re glagolskega dejanja a) v prostoru: umakniti se za korak; za oreh debela toča; za ped višji; oddaljen za streljaj b) v času: odgoditi sejo za tri dni; brat je za leto mlajši; ustaviti se za hip; hrane je za dober teden c) v količini: blago se podraži za dinar; fant je močan za dva; proizvodnja naraste za pet odstotkov; za polovico višja plača; dan se je za spoznanje podaljšal; sena bo za dober voz. 11. s tožilnikom za izražanje a) zamene; točiti šmarnico za cviček; zamenjati gozd za njivo; za posteljo ima slamo; za predsednika je podpisal tajnik; bibl. oko za oko, zob za zob; knjiž. vračati milo za drago z enakim b) vrednosti, plačilnega sredstva: zemlje ne proda za noben denar; za nič na svetu; bankovec za sto dinarjev; v šoli zna za odlično; ali boš kaj dal za vino? c) kot dopolnilo v povednem določilu položaja, stanu, opravila: služiti za hlapca; v vasi velja za lepotico; imeti koga za norca; postaviti za paznika; izvoliti za poslanca; poklicati za pričo; postaviti koga za zgled; za zlo vzeti; dati komu hčer za ženo / šteti se za srečnega; star. piše se za Smrekarja Smreka: 12. za izražanje a) z rodilnikom, raba peša časa, v katerega teku se dejanje dogaja: za francoskih časov; domov hodi vedno za dne; za Ludvika XIV. je vladala lasulja; za mraka sta prišla do gozda; za turških vpadov je bilo hudo; za živega je bil siromak; prim. začasa, zamlada, zarana b) s tožilnikom trajanja dejanja: to si bo zapomnil za vse večne čase; le za hip je postal; grem na Bled za vse poletje; prenočiti za eno noč / s prislovom: to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj; domeniti sestanek za ob šestih; prim. zanaprej c) s tožilnikom časa, vezanega na določen namen: obišče nas za božič; otroka pričakuje za julij; za večer se gotovo napravi k dežju č) s tožilnikom, raba peša časa, po katerega poteku se dejanje dogodi; čez:
9
pomolčal je malo, za čas pa spet spregovoril; ajda bo za tri dni zunaj; vrnil se je za leto in dan; za uro ali dve bo vse končano d) z orodnikom nasledova-nja v času: za dnevom pride noč; za kajžarji so prišli posestniki; počitnice so za nami so minule; žena je šla kmalu za možem je umrla; narod ima za seboj dobo revolucije; podedovati za kom; osmina za rajnim / / zaporedja v času: ponoviti besedo za besedo; dan za dnem je slabše; umikati se korak za korakom; list za listom pada; ekspr. pri nas je seja za sejo preveč sej; prim. zatem 13. s tožilnikom, redko za izražanje ženine zakonske skupnosti: dekle, pa ven-
dar ne pojdeš za tega malopridneža; vdati se za vdovca; prim. zamož 14. s tožilnikom, v medmetni rabi za izražanje zaklinjanja, rotenja: za boga svetega; za božji čas; za šmenta; za vraga, tega ti za primoj ne dovolim o kdor je za, naj dvigne roko za predlog, kdor se strinja; to je poglavje zase posebno poglavje; obdržati skrivnost zase riikomur povedati; neustalj. za razliko od sosed najrajši molči v nasprotju s sosedami; pog. ni za povedati, kako je hudo rie da se povedati; pog. za lagati ga nima para za laganje; nižje pog. kaj je to za ena ženska, kakšna, katera ženska je to? za-star. lepo za vas, da ste prišli od vas
10